Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 241 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. n) Priti ad videndum jurare je dolžnost stranke. - Sodnik ex offo ne more zahtevati, da stori prisežnik pri določenem naroku prisego, ako je nasprotnik izostal V računski pravdi Marije O. proti Ivanu B. imela bi storiti vsled razsodbe okrajnega sodi.šča na V-i tožiteljica nekaj glavnih priseg. 16 242 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Pri naroku, odrejenim za priseganje, dne 14. februvarija 1. 1893. oglasil se je poleg tožiteljice za toženca c. kr. notar na V-i, kot substitut toženčevega odvetnika, ter je predložil nekaj listin toži-teljici z opombo, da se bode temeljem teh spisov proti nji vložila ovadba radi krive prisege, če bi se upala res priseči. Po vpogledu prosila je tožiteljica za prenos prisežnega naroka, češ, da jej ni možno danes priseči, ker jej je treba še posvetovati se s svojim zastopnikom. Ker se je nasprotnik prenosu protivil, zavrnila se je tožitelji-čina prošnja, in ker se je tožiteljica vzlic zopetnemu pozivu sodnikovemu, naj stori prisego, odstranila, rekoč, da pri današnjem naroku ne priseže, izdalo je sodišču v rešilo dotičnega zapisnika odlok z dne 14. februvarija 1893, št. 839, v kojem se je naznanilo strankama, da se je s sodnim sklepom tožiteljičina prošnja za prenos prisežnega naroka zavrnila in da ona vkljub temu ni hotela priseči. Proti temu odloku vložila je tožiteljica rekurz. Višje dež. sod. v G rade i ugodilo je njenemu rekur^u z odločbo z dne i5. sušca 1893, št. 2786 in naročilo, da se naj odredi vnovič narok za priseganje. Razlogi: V računski, pismeni pravdi propisano je zastopstvo po odvetnikih in sicer vsekako tudi glede intervencije pri narokih. Zato substitucija po neodvetniku, notarju, zakonito ni bila dopustna, in njegovim izjavam storjenim za toženca torej ne gre nikakšne pravne veljave, sosebno ker notar do takšnih izjav, ka-keršnih je podal pri naroku, niti ni bil izrecno specijelno v predloženem pismu toženčevega odvetnika pooblaščen. Toženca je bilo torej smatrati ne navzočim pri prisežnem naroku. V smislu §a 13. zakona z dne 16. majnika 1874, ^9- ^rž. zak. ugoditi bilo je zato zahtevi tožiteljice kot jedine navzoče stranke brezpogojno, ker bi sodišče le takrat, ako bi se prisežničin nasprotnik osebno ali po zakonitem zastopniku oglasil in se protivil prenosu, imelo povod soditi o upravičenosti zahteve in razmotrivati vprašanje, dali so vzroki, s kojimi je prisežnica podpirala svojo prošnjo, dovolj tehtni ali ne. Tudi ni utemeljenega pomisleka proti prenosu, — radi tega se je moralo prenosni prošnji ustreči. Proti tej odločbi vložil je toženec revizijski rekurz. Poudarjal je v njem, da ima sicer stranka zakonito pravico priti ad videndum Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 243 jurare svojega nasprotnika, nikakor pa ne dolžnosti. § 13. zakona z dne 16. majnika 1874, .št. 69. drž. zak. tukaj nima mesta, ker ima izrecno pred očmi le razpravne naroke. Narok za priseganje pa gotovo ni razpravni narok; priseganje je dokazovanje, sodnik je ex offo upravičen, oziroma zavezan, da se dopuščeno in odrejeno dokazovanje tudi izvrši, predlogov pravdnih strank čakati mu tukaj ni treba. Prvi sodnik postopal je torej, — če se tudi smatra toženca nenavzočim — povsem pravilno, če je pozval — brez nasprotnikovega predloga — tožiteljico-prisežnico na priseganje in zavrnil njeno prošnjo, katera že radi tega ni bila utemeljena, ker ni uvi-devati, čemu bi se naj še posvetovala s svojim zastopnikom, ko je vendar imela priseči o lastnih dejanjih, in je torej gotovo le ona in jedino ona najbolje v stanu presoditi, ali jej oziraje se na predložene listine kaže priseči ali ne. Posebnega predloga sodniku pa tudi zategadelj ni bilo treba, ker so nasledki za slučaj, da se ne stori prisega ob določenem naroku, uže izrečeni v razsodbi, in ker zato sodniku ničesar drugega ni več izreči, nego le konstatovati, da li se je prisega storila ali ne. Najvišje sodišče zavrnilo je z odločbo z dne 27. junija 1893, št. 6963. revizijski rekurz in potrdilo samo opiraje se na vi.šje sodne razloge odločbo II. instancije. _ Dr. Ž. b) Pravno sredstvo pritožbe ničnosti proti razsodbi progla-šenej v malotnem postopanji dopustno je v smislu S-a 78. št. 2. zakona z dne 27. aprila 1873, št 66. drž zak tudi radi krajevne nepristojnosti malotnega sodišča (Iz knjige judikatov c. kr. najvišjega sodišča št. 125: pleniss. sklep z dne 24. maja 1. 1893, št. 4365.) C. kr. pravosodnemu ministerstvu naznanila sta se dve odločbi vi.šjega sodišča, s katerimi sta se zavrnili v dveh malotnih pravdah pritožbi ničnosti, vloženi proti razsodbama okrajnega sodišča radi krajevne nepristojnosti, češ, da je ničnostni razlog §-a 78. odst. 2. zakona z dne 27. aprila 1873, št. 66. drž. zak. utemeljen samo takrat, kadar je sodišče nepristojno iz določeb, navedenih v §-u I. do 7. tega zakona, če je torej iz razlogov navedenih v teh določbah stvarno, ne pa če je samo krajevno nepristojno. Ker je to vpra.šanje principijelne važnosti, prosilo je c. kr. pravosodno 16* 244 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. ministerstvo c. kr. najvišje sodišče, naj mu naznani, je-li in kako bi o tem predmetu razsodilo meritorično. V smislu §-ov i6. in si. ces. patenta z dne 7. avgusta 1850, št. 325. drž. zak. ukrenilo je najvi.šje sodišče v najpopolnišem senatu, da se vpiše v knjigo judikatov zgoraj navedeni pravni stavek iz naslednjih razlogov: Z zakonom z dne 27. aprila 1873, št. 66. drž. zak. se ni odstranilo pravno načelo izraženo v ces. patentu z dne 26. novembra 1852, št. 251. drž. zak., da se namreč nikdo ne sme proti svojej volji odtegniti svojemu rednemu sodniku, in ravno tako se tudi ni prenaredilo določilo § a 13., da se morajo namreč redno vse tožbe vložiti pri onem okrajnem sodišči, v čegar okoliši ima toženec za časa, ko se tožba vloži, svoje redno bivališče. V §-ih i. do 7. mal. post. našteti so samo slučaji, v katerih je malotno sodišče pristojno, oziraje se na pravdni predmet. Ti paragrafi določujejo samo stvarno pristojnost. Vprašanje pa, katero malotno sodišče je pristojno, da razpravlja in razsojuje o kakej pravnej zadevi z ozirom na toženčevo osebo, razsoditi je po splošnih določilih pr. sod. obl., kakor je to tudi določeno v §-u 3. odst. 2. glede trgovskih zadev. Sicer se pa tudi določilo §-a 78. št. 2. ne more razlagati utesnujoče, ker se poudarja v razlogih, ki so pri tem mestu zakona navedeni v poročilu, da velja načelo, naj se proti razsodbam proglašenim v malotnem postopanji ne sme apelovati, le takrat, če je sodnik razsodil pod pogoji in opiraje se na načela, ki veljajo za malotno postopanje, katerega pogoja pa ni, ako malotni sodnik ni bil kompetenten. Pri tem se pa ne dela razločka med stvarno in krajevno pristojnostjo. Poudarjati se mora konečno tudi še, da ni mogel imeti zakonodavec namena, da bi še bolj omejil pravna sredstva, katerih je v malotnem postopanji uže tako malo. c) Zanimiva razsodba glede obsega služnosti kolovoza. Z razsodbo z dne 18. septembra 1892, št. 15082 je m. d. okrajno sodišče v C. v skrajšanem postopanji Frančiške A. proti Mariji J. razsodilo: Toženka Marija J. pripoznati mora, da sta parceli št. 144/1, travnik, in 43 i, stavišče, d. o. O. lastnina tožiteljice; za naprej ne Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 245 sme več ljudem, ki ne opravljajo za njeno hišo potrebnih voženj, odpirati ograje, ki visi čez kolovoz na tožiteljičini parceli .št. 144/1, ker bi jo sicer zadela globa, ki bi se določila od sodišča za vsak slučaj. Razlogi. Tožiteljica zahteva, naj prizna toženka Marija J., da sta parceli št. 144/1 in 43/1 d. o. O. lastnina tožiteljice, in da toženka za naprej ne sme več ograje, ki visi čez kolovoz na parceli št. 144/1, odpirati ljudem, ki ne opravljajo za njeno hišo potrebnih voženj. Toženka prizna, da sta parceli št. 144/1 in 43/1 d. o. O. tožite-Ijičina lastnina in pravi, da ni dolžna tega še posebej pripoznati, ker tega nikoli ni tajila. Toženka se pa upira zahtevi, da bi ne smela drugim ljudem odpirati ograje, ter trdi, da ima za svoje zemljišče in za svojo hišo vozno pravico po prepirnem kolovozu, da morajo vsled tega to pravico imeti tudi tisti ljudje, ki zahajajo z vozom ali peš k nji — torej tudi tujci, ki vozijo k njeni gostilni. Ta ugovor pa ni utemeljen, kajti služnost kolovoza obsega le pravico z eno ali z več vpregami voziti, ne pa tudi pravico na vozovih druge ljudi puščati k sebi. (§ 492. obč. drž. zak.). Da bi bili toženka in njeni predniki priposestvovali služnost kolovoza za goste, ki zahajajo v njeno gostilno, toženka ni dokazala in tudi ne more dokazati, kajti vsled izpovedeb več prič pričela se je gostilna pri hiši št. 26. še le po smrti J. V., ki je umrl 25. novembra 1865. 1., torej še ne more biti dovršeno priposestvovanje (§ 1470. obč. drž. zak.). Tožbena zahteva v smislu §a 484. obč. drž zak., da naj toženka ne razširja svoje pravice, utemeljena je z ozirom na določila §-ov 484. in 915. obč. drž. zak., kajti poravnava z dne 23. marca 1889. 1., s katero je dovolil tožiteljičini prednik Jože A. po prepirnem kolovozu vse vožnje, ki so potrebne za hišo št. 26., ne more se razlagati tako, da so tudi vožnje gostov v gostilno za hišo potrebne. Toženka pa sama priznava, da je včasih odprla ograjo, ako se je pripeljal kdo k njeni hiši, ter da je rekla tožite-Ijici, da ima vsak cesto, kdor pride k nji pit. Tožbeni zahtevi se mora torej ugoditi. Na apelacijo toženke je višje deželno sodišče v G., z razsodbo z dne 16. novembra 1892, št. 9705 predrugačilo razsodbo prve instance in zavrnilo tožbeno zahtevo. 246 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Razlogi. Ako hoče tožiteljica v tej pravdi zmagati, dokazati mora v smislu §a 523. obč. drž. zak., da si je lastila toženka služnost na njeni stvari. Tožiteljičina lastninska pravica glede prepirnih parcel se ni zanikala, torej tudi ni prepirna. Ker tožiteljica priznava, da ima toženka vsled sodnijske poravnave, torej vsled pogodbe, pravico voziti po prepirnih parcelah, mogla bi toženka le prekoračiti obseg svoje pravice. Pri presojevanji obsega te pravice je pa v prvi vrsti odločilna vsebina dotične pogodbe. To pogodbo (sod-nijsko poravnavo z dne 23. marcija 1889. 1.) sklenil je tožiteljičini prednik in mož Jože A. s prednico toženke v posesti, namreč z Marijo V.; tožiteljica priznava izrecno to pogodbo tudi za se kot obvezno. V tej pogodbi dovoljuje Jože A. po danes prepirnem kolovozu vse vožnje, ki so za hi.šo št. 26. potrebne. Poravnava priznava s temi besedami očividno individuvalne potrebe in razmere te hiše, oziroma njenih lastnikov kot merilo za obseg vozne pravice. Kakor sledi iz izpovedeb mnogih prič, izvršuje se v istini v hiši št. 26. že dolgo časa in sicer že od leta 1865. ali 1866. go-stilničarski obrt. Ker se je le ta izvrševal uže tudi takrat, ko se je sklenila omenjena poravnava, gotovo Jože A. ni dovolil prepirnega kolovoza samo za vožnje, ki se opravljajo v korist gospodarstva, marveč tudi za one vožnje, ki so z izvrševanjem gostilničarskega obrta v zvezi, dovolil je torej tudi, da se gostje po prepirnem kolovozu vozijo v gostilno. Vsaj se na ta način ni dogovorilo niti kaj nenavadnega, niti kaj takega, kar se ne bi strinjalo z bistvom take služnosti v smislu dotičnih določil občnega državljanskega zakonika. § 484. obč. drž. zak. pravi v obče, da sme posestnik go-spodujočega zemljišča svojo pravico izvrševati, kakor se mu ljubi; § 492. obč. drž. zak. pa določuje, da je s služnostjo kolovoza združena pravica, voziti z eno ali več vpregami. Dalje pravi ta §, da obsega služnost steze tudi pravico, druge ljudi puščati k sebi. Iz tega se da sklepati, da obsega služnost kolovoza tudi pravico, druge ljudi na vozovih puščati k sebi, posebno, ako to opravičujejo individuvalne lastnosti in namen gospodujočega zemljišča. Toženka priznava in tudi priče to potrjujejo, da so prepirni kolovoz rabili gostje, ki so se v gostilno vozili. Reči se pa ne more, da bi bila toženka prekoračila obseg svoje pravice, ali si lastila kako novo služnost. Da bi bila toženka tudi drugim ljudem, ki niso obiskovali Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 247 njene gostilne, dovoljevala po prepirnem kolovozu voziti, ni doka zano. Brez pomena je trditev, da je mož toženke ljudem prigovarjal, naj po prepirnem kolovozu vozijo, ker tožiteljica niti sama ne trdi, da je to storil po naročilu toženke, ali da je toženka v to privolila. Sicer se pa tudi gostilničarju ne more braniti, da bi ne smel komu prigovarjati, naj pride v njegovo gostilno in pri tem rabi kolovoz, ki drži k tej gostilni. Tožbena zahteva morala se je torej zavrniti. Najvi.šje sod i.šče je z razsodbo z dne 8. februvarja 1893 št. 1141 potrdilo razsodbo druge instance iz sledečih raz log o v: § 492. obč. drž. zak. določuje izrecno, da obsega služnost steze tudi pravico, druge ljudi puščati k sebi; gled^ služnosti kolovoza pa manjka ta dostavek. Radi tega je vselej in tudi v današnjem slučaji »quaestio facti,c ali je tožiteljičini prednik prednici toženke tudi dovolil, da smejo po prepirnem kolovozu gostje voziti h gostilni, ako je dovolil vse vožnje, ki so za hišo št. 26. potrebne. Pri tem se je treba ozirati na občna načela §a 484. obč. drž. zak. o služnostih. Obseg kake služnosti mora se razlagati iz njenega pojma in namena. Namen služnosti kolovoza ni samo osebni užitek, marveč gospodarstveni dobiček gospodujočega zemljišča (§ 473. obč. drž. zak.). Dalje je treba sledeče preudariti. Po pričah je dokazano, da se je hiša toženke št. 26. postavila pred 30 leti, in da se je vse za stavbo potrebno gradivo privažalo po prepirnem kolovozu. Tudi pozneje so se vse vožnje, ki so bile za to hišo potrebne, opravljale le po primernem kolovozu. Že blizu 27 let je v hiši št. 26. gostilna, ves ta čas so se gostje, ki so zahajali v gostilno tod vozili, kar so morali tožiteljica in njeni predniki gotovo videti, ker drži cesta mimo tožiteljičine hiše. Tožiteljičin prednik Jože A. sklenil je s prednico toženke, ko ga je ta tožila zavoljo motenja v posesti kolovoza, poravnavo z dne 23. marcija 1889. 1. in privolil, da se ograja, s katero je bil prepirni kolovoz zaprt, zopet odpre, ter takrat dovolil vse za hišo št. 26. potrebne vožnje, in obljubil, da kolovoza nikdar ne bode več zaprl. Dobro obiskovanje gostilne v hiši št. 26. je gotovo na gospodarsko korist gospodujočega posestva toženke. Posestniki služečega tožiteljičinega posestva nikdar niso imeli pravice, prepovedati rabe prepirnega kolovoza za gotove vožnje k hiši št. 26. ali pa od te hiše. Ako 248 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. d) Prisežniku prisoditi je vsekako tudi troske intervencije njegovega odvetnika pri prisežnem naroku V pravdi Franceta S. iz Škofje Loke proti Ivani V. od ravno tam radi 166 gld. 05 kr. ugodilo je okrajno sodišče v Skofji Loki tožbenemu zahtevku, ako tožitelj stori prisego, katero mu je toženka vrnila uže med pravdo. Ker je bilo prisežno besedilo v prvo-sodni razsodbi napačno izraženo, ugodilo je višje deželno sodišče v Gradcu tožiteljevi apelaciji ter prenaredilo besedilo. Pri naroku, ki se je določil za priseganje, bil je navzoč tudi tožiteljev zastopnik ter zaznamoval troške svoje intervencije, da se odmerijo. Okrajno sodišče v Skofji Loki prisodilo je na to z odlokom z dne 14. marcija 1893, št. 1365 tožitelju tudi troške intervencije njegovega zastopnika pri prisežnem naroku. Višje deželno sodišče v Gradcu ugodilo je pa rekurzu toženke, katera se je pritožila proti temu, da so se tožitelju prisodili tudi navedeni troški, z odločbo z dne 19. aprila 1893, št. 4190 uvažuj^, da intervencija tožiteljevega zastopnika pri prisežnem naroku ni bila potrebna z ozirom na vsebino prisežnega besedila in se torej ti troški ne morejo naložiti v smislu §-a 25. zak. z dne 16. maja 1874, št. 69. drž. zak. nasprotniku v povračilo in izločilo te troške. Proti tej odločbi vložil je tožitelj revizijski rekurz ter v njem poudarjal: V smislu §-a 9. sum. post. ima vsaka, pravdna stranka pravico, poslužiti se odvetnika, čegar naloga ni samo zastopstvo stranke pri pravdnih govorih in pismenih vlogah, ampak tudi, da sploh svetuje stranki in sicer posebno pri narokih. To razvidi se iz besedila §-a 9. sum. post, po katerem imajo stranke sploh pravico, da se pri pravdanji poslužujejo odvetnika, ne da bi sled- se vse to uvažuje, reči se mora, da je toženka, vštevši posest svojih prednikov za svoje posestvo s hišo št. 26. priposestvovala služnost kolovoza glede vseh voženj s pravico vred, da se smejo tudi gostje po prepirnem kolovozu voziti k njeni gostilni. Da bi bila toženka odpirala ograjo drugim ljudem, ki niso vozili na korist gospodujočega zemljišča, tožiteljica ni dokazala. Ker torej tožbena zahteva ni utemeljena, morala se je potrditi razsodba višjega deželnega sodišča. Dr. Hrasovec. Iz pravosodne prakse: Kazensko pravo. 249 njega omejeval na zastopstvo v ožjem pomenu ali celo na intervencijo jedino pri razpravah. To načelo velja splošno, in torej ima stranka pravico poslužiti se odvetnika tudi v slučajih, kjer ne zahteva zakon, da zastopa stranko odvetnik. Nasprotnik, ki propade, povrniti mora vsekako tudi te troške. Sicer veleva § 24. zak. z dne 16. maja 1874, št. 69. drž. zak. sodniku, da odmeri in prisodi samo »potrebnec troške. Vendar mu to določilo ne da pravice sploh razsojevati, ali je bilo potrebno ali ne, da je stranka poslužila se odvetnika pri kakem pravdnem činu, ker bi to nasprotovalo navedenemu splošnemu načelu in bi se moralo dosledno tudi vprašati, jeli sploh potrebno, da se poslužujejo stranke v skrajšanem in ma-lotnem postopanji odvetnikove pomoči. Drugi odstavek §-a 24. zak. z dne 16. maja 1874, št. 69. drž. zak. ne sme se torej tolmačiti tako, da naj sodnik presojuje, jeli bilo potrebno, da je zastopal stranko odvetnik, temveč je-li bil pravdni čin potreben ali ne, in v koliko so troški za potrebne pravdne čine primerni. Ko-nečno poudarjalo se je tudi v revizijskem rekurzu, da je bila intervencija zastopnikova potrebna v tem slučaji, ker se je prenaredilo prisežno besedilo vsled tožiteljeve apelacije in je bilo torej bati se, da bode toženec pri prisežnem naroku ugovarjal prenarejenemu besedilu. Najvišje sodišče ugodilo je z odločbo z dne 14. junija 1893, št. 6805 tožiteljevemu revizijskemu rekurzu, predrugačilo višje-sodno odločbo in obnovilo odlok prvega sodišča ter prisodilo toži-telju tudi troške revizijskega rekurza in sicer uvažuj6, da intervencija tožiteljevega zastopnika pri prisežnem naroku z ozirom na to, da se je prisežno besedilo prenaredilo vsled tožiteljeve apelacije in se je torej smelo pričakovati, da bode nasprotnica kaj ugovarjala, ni bila odveč in nepotreben pravden čin in uvažuje tudi, da je imel tožitelj sploh pravico poslužiti se pri prisežnem naroku pravne pomoči svojega odvetnika. Kazensko pravo. K razlagi §-a 199. lit a) kaz. zak. — Reservatio mentalis? Deželno sodišče Ljubljansko oprostilo je z razsodbo z dne 29. marcija 1893, št. 3127 Janeza F. temeljem §-a 259. št. 3. k. pr. r. obtožbe hudodelstva goljufije po §-ih 197., 199. lit. a) in 200. kaz. zak. iz sledečih razlogov : 250 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. Po lastnem priznanji in prečitanem prisežnem zapisniku dokazano je, da je obtoženec Janez F. v pravdi ml. Mine J. proti njemu radi priznanja očetstva dne 3. februvarija 1893. 1. pri okrajnem sodi.šči v Radoljici prisegel: »da, kolikor ve in pomni, ni res, da bi se bil dne 4. decembra 1891. 1. telesno združil z Nežo J.« Ta prisega obsega dvoje okolščin: telesno združenje z Nežo J., in čas, kdaj se je zgodilo združenje. Čas telesnega združenja naveden je določno na dan 4. decembra 1891. 1. in tožiteljica opira le na združenje tega dne svojo zahtevo proti Janezu F., naj prizna očetstvo. To časovno določilo je važen del prisege, in kdor more zanikati to določbo, priseči sme vso prisego zanikavno. Dočim obtoženec po smislu omenjene prisege odločno taji, da bi se bil telesno združil z Nežo J. dne 4. decembra 1891. 1., potrdila je to Neža J. pod prisego pri glavni razpravi. Ti izpovedbi si torej nasprotujeta in preudarjati je, katera je verjetneja. Obtoženec priznal je pri glavni razpravi, da se je 1. 1885. večkrat telesno združil z Nežo J. ter je glasom pogodbe z dne 20 julija 1887, št. 3328 tudi prevzel očetovske dolžnosti napram otroku, ki je bil sad tega občevanja. Priznal je tudi radovoljno pri glavni razpravi, da se je telesno združil z Nežo J. dne 24. decembra 1891. 1., torej oziraje se na porod dne 17. avgusta 1892. 1. v kritičnem času. Kakor je priznal torej pred leti očetstvo, priznal je tudi to pot dejanje, vsled katerega je v smislu §-a 163. obč. drž. zak, smatrati očetom dne 17. avgusta 1892. 1. rojene ml. Mine J., ni pa razvideti, zakaj zanikuje telesno združenje dne 4. decembra 1891. 1., ko vendar prizna, da se je telesno združil z Nežo J. dne 24. decembra 1891. 1., kar ga jednako obvezuje. Neža J. je pa v svojih izpovedbah nekoliko omahljiva, ker trdi enkrat, da jej je obtoženec hotel nekaj dati, češ, naj odpravi plod, drugič, da jo je svaril obtoženec, naj ne dela preveč, da se ne ponesi-eči porod. Sploh govori Neža J. mnogo in ne pretehta svojih besedij ter se je morala celo odpraviti pri glavni razpravi iz razpravne dvorane. Sodišče torej njene izpovedi, da se je obtoženec res združil ž njo dne 4. decembra 1891. 1., ni moglo smatrati tako določno, da bi se prepričalo, da je obtoženčeva prisega kriva. Proti tej razsodbi oglasilo je državno pravdništvo pritožbo ničnosti opiraje se na razlog §-a 281. k. pr. r., ker se je po njegovem mnenji prelomil zakon in posebno določilo §-a 199. lit. a) kaz. zak., ter poudarjalo v njej: Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 251 Dokazano je: i. da seje bil tožil Janez F. temeljem §a 163. obč. drž. zak. radi očetstva dne 17. avgusta 1892. 1. od Neže J. rojenega otroka Mine J. ter da sega kritičen čas v dobo od 17. oktobra 1891. 1. do 17. februvarija 1892. 1,; 2. da obtoženec v pravdi ni samo zanikal, da bi se bil telesno združil z Nežo J. dne 4. decembra 1891. 1., temveč tudi, da bi se bil sploh združil ž njo v kritični dobi, vsled česar se je razsodilo na glavno prisego o tem določnem dejanji, katero je tožiteljica trdila; 3. da je obtoženec pri prisežnem naroku zanikavno prisegel o združenji z Nežo J. dne 4. decembra 1891. 1. in 4. da je priznal pri glavni razpravi, da se sicer z nezakonsko materjo ni združil dne 4. decembra 1891. 1., pač pa dne 24. decembra 1891. 1. — Sodi.šče oprostilo je obtoženca, ker ni verjelo trditvi Neže J., da se je združil ž njo dne 4. decembra 1891. 1., in ker je menilo, daje obtoženec smel priseči naloženo mu prisego, če tudi se je združil z Nežo J. sicer v kritičnem času, ne pa ravno dne 4. decembra 1891. 1. To uvaževanje sodišča je pa pravopomotno. V pravdi radi očetstva odločiti bilo je o vprašanji, je-li se je obtoženec telesno združil z Nežo J. v kritičnem času v smislu §-a 163 obč. drž. zak., katera doba sega v tem slučaji od 17. oktobra 1891. 1. do 17. februvarija 1892. 1. Procesuvalni sodnik rešiti je hotel s pripuščeno prisego le-to zanikano vprašanje. Če je vsprejel v prisežno besedilo v soglasji s tožbeno trditvijo določni dan, prisege le dobro izrazil ni, toda brez-dvomno je,bilo za obe stranki, da je njen namen, dokazati telesno združenje v kritičnem času. Ako bi namreč bil obtoženec priznal v pravdi, da se je telesno združil z Nežo J. dne 24. decembra 1891. 1., bi se gotovo ne bil dopustil dokaz z glavno prisego. Trditev, da se je obtoženec telesno združil z Nežo J. dne 4. decembra 1891. 1., ne hrani v sebi v zvezi s tožbeno zahtevo samo trditve, da se je združil ž njo dne 4. decembra 1891. 1., ampak tudi zanikano in odločilno okolščino, da se je telesno združenje izvršilo sploh v kritični dobi. Naloženo prisego smel bi torej obtoženec samo priseči, ako bi obe trditvi ne bili resnični. Ker pa prizna, da se je združil z nezakonsko materjo v kritičnem času, vidi se, da je prisegel s pridržkom in zanikal tudi navedeno bistveno in odločilno okolščino. Te okolščine bi pa ne bil smel zanikati, ker mu je bilo dobro znano, da taji s tem za pravdo važno in resnično dejanje in povzroči, da se je odbila tožbena zahteva, čeravno je utemeljena v 262 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. zakonu. Upoštevati se torej ne sme samo besedilo prisege, ampak tudi njen pomen in namen, kateri je združil sodnik ž njim, posebno ker ima veljati načelo §-a 3. zakona z dne 3. maja 1868, št. 33. drž. zak., da se mora priseči v smislu sodišča, torej brez pridržka in brez dvoumnosti. Najvišje kot kasacijsko sodišče zavrglo je z razsodbo z dne 17. maja 1893, .št. 5549 v tajni seji takoj ničnostno pritožbo iz leteh razlogov: Kakor zatrjuje ničnostna pritožba upravičeno, priseči se mora glasom §-a 3. zakona z dne 3. maja 1868, št. 33. drž. zak. v smislu sodišča. Naloga kazenskega sodnika, kateri ima soditi o obtožbi radi krive prisege, je v slehernem slučaji, ugotoviti pomen prisege, v katerem se mora priseči po mnenji sodnika, ki je prisego dopustil. V tem slučaji gre pa sploh le za vprašanje, kako je razlagati prisego, za kar so merodajne civilne razprave in razlogi civilne razsodbe, ne pa za pravno stvar samo. Kar je smatral kazenski sodnik podlago svoje razsodbe, sme se torej v smislu §-a 281. k. pr. r. izpodbijati le takrat, če se trdi, da se je kazenski sodnik pravno zmotil pri razlaganji prisežne vsebine. V tem slučaji izreklo je sodišče, da zadeva prisega jedino le telesno združenje dne 4. decembra 1891. 1., ne pa tudi telesnega združenja obtoženca z Nežo J. sploh v dobi, označeni v §-u 163. obč. drž. zak. Če poudarja ničnostna pritožba temu nasproti, naj se razlaga prisega tako, da se obtoženec ni telesno združil z Nežo J. sploh v kritičnem času, razlaga državno pravdništvo pomen prisege drugače, kakor sodišče, trdeč, da se je slednje pravno zmotilo. Državno pravdništvo ne izpodbija torej kazenske razsodbe iz njenih razlogov, marveč v nasprotji z določiU §-ov 258. in 288. št. 3. k. pr. r. na podlagi bistveno drugačnega dejanskega položaja. Vsekako ravnala bi bila tožiteljica Neža J. previdneje, ako bi bila opirala tožbeno zahtevo mesto na jedno samo telesno združenje, sploh na telesno združenje tekom kritičnega časa v smislu §-a 163. obč. drž. zak. Dokazano je pa, da tega ni storila. Prisežno besedilo glasi se torej ravno tako, kakor trditev tožbe. Prezirati se pa tudi ne sme, da se iz razsodbenih razlogov izprevidi jasno, da je obtoženec prisegel, misleč, da gre v tem slučaji le za to, da zanika telesno združitev dne 4. decembra 1891. 1. Uže to samo upravičevalo bi oproščenje ob-toženčevo tudi v slučaji, da bi se moglo pritrditi navedbam državnega pravdništva o objektivnem pomenu prisežnega besedila.