Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto V. Št. 39.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za inostranstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 25. septembra 1936.
*
O
Slovenska politika
o	razmerju političnih sil na Slovenskem.
I.
Kdor si domišlja, da se da razmerje politične moči posameznih naših političnih skupin izračunati s svinčnikom v roki in izraziti v številkah ali odstotkih, ne pozna dinamike političnega življenja in doživi lahko vsak dan svoja presenečenja. Podtalne sile se odtegujejo tehtanj ti in analiziranju. Zato so ta razglabljanja bolj splošnega značaja in napisana s polno zavestjo, da dogodki lahko eno ali drugo trditev ovržejo.
Najmočnejša naša politična skupina, bivša SLS, je v opoziciji predstavljala jedro in hrbtenico vsega slovenskega odpora proti centralističnim in unifikacijskim silam v državi. Bolj ko vsaka druga je bila upravičena govoriti v imenu slovenskega ljudstva. Njeni pripadniki so bili v dobi diktature glavna opora bojevniškega gibanja. Bivša SLS je bila po mnenju mnogih poklicana, da združi vse opozicionalne sile na Slovenskem ter ustvari gibanje, podobno Mačkovemu na Hrvaškem. A tem primeru bi bila zveza med slovensko in hrvaško opozicijo po sebi dana. Marsikdo je videl v tem zgodovinsko nalogo SLS. Z ustanovitvijo JRZ se
Je Tazvoi drugače usmeril, kljub svojemu močnemu položaju mora JRZ pri nas računati, da radikalna gesla danes med kmečkim ljudstvom bolj užigajo, ko kdaj poprej. Žalostne politične in socialne razmere so jim pripravile ugodna tla. Zato se ne smemo čuditi, da hrvaško narodno in kmečko gibanje vpliva na sosednje slovenske okraje. Široko odprta dolga meja nasproti Hrvaški pospešuje ožje stike obeh narodov. Medtem pa ko je mačkovstvo oziroma radičevstvo na Hrvaškem avtonomno narodno gibanje, je pri nas površinski in politično sredobežen pojav. Ce uspehi mačkov-stva na Slovenskem na eni strani dokazujejo, da je slovensko ljudstvo dovzetno za radikalnejšo narodno politiko, pa priča na drugi strani, da je znaten del našega kmečkega ljudstva še politično nepreračunljiv in nezanesljiv. V tem dejstvu je precejšnja nevarnost za slovensko stvar. Marsikdo, ki se danes ogreva za Mačka, se bo lahko jutri navduševal za Hitlerja ali katero drugo tujo veličino. 1 udi ne kaže maliti nekaterih pojavov hrvaškega imperializma, dasi se ta nevarnost od neke strani namenoma pretirava in skuša pred-očiti položaj tako, ko da bi morali Slovenci iz-
11A
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
birati med hrvaško ali srbsko hegemonijo. Na vsak način pa je s slovenskega stališča vsako stanje nezdravo, ko nekdo izven nas neposredno in odločilno posega v razvoj našega političnega življenja in so slovenski politiki primorani pogajati se o izključno slovenskih stvareh z voditeljem drugega naroda.
II.
Za pravilno ocenjevanje našega položaja si moramo predočiti, da je slovensko kmečko ljudstvo do danes glavni nosilec slovenske avtonomne misli. To kmečko ljudstvo predstavlja samo še 60 odstotkov vsega slovenskega prebivalstva. Tem važnejše je vprašanje politične discipliniranosti tega narodovega sloja. Seveda ni pojav rastoče politične prevračljivosti kmečkega ljudstva slovenska posebnost. Tudi drugod vidimo, da_ hodi politika svoja pota in ne sledi več brezpogojno starim svetovnonazornim ali drugim ločnicam. Prenagljena pa bi bila sodba, da se je konzervativni slovenski kmet tudi duhovno preusmeril in se izneveril svojim izročilom. Evharistični kongres v Ljubljani in Slomškova slavnost v Mariboru govorita v tem oziru dosti prepričevalno. Kdor dela svoje račune j našem kmečkem ljudstvu, na j tega ne prezre.
Slovensko svobodnomiseltio razumništvo je še vedno glavna opora protislovenske politike. Medtem pa ko je bila prva povojna leta le majhna skupina, ki je položaj slovenstva jasno spoznala in se brezpogojno postavila na slovensko stran, vidimo zadnja leta, da slovenska zavest tudi v ten krogih raste in bo kmalu vse. kar duhovno nekaj pomeni, v slovenskem taboru. To velja še posebej za svobodnomiselno akademsko mladino, v kateri sicer prevladuje v raznih odtenkih levičarska smer.
Nekaj slovenskih politikov se prizadeva, da bi tisti del slovenskega kmečkega lj\idstva, ki podlega vplivu mačkovstva, ali so ga razmere socialno zradikalizirale, organizirali na narodni slovenski osnovi, a kot del skupne opozicije. Koliko jim bo to uspelo, danes še ni mogoče reči. Povsod in tudi med levičarsko mladino primanjkuje vztrajnih, resnih, stvarnih delavcev. Nevarnost utegne biti v tem. da je mačkovstvo za marsikaterega ko-njunkturnega politika vabljiva firma, od katere si obetajo poceni politične uspehe. Če se posreči
tej skupini, da svoje pripadnike pridobi za odločno in samostojno slovensko politiko in še absorbira ostanke Pucljevih in drugih »liberalnih« kmetov, oziroma jih izloči kot politični faktor, bo storila za zdrav razvoj slovenske politike koristno delo. »Samostojnežem« se njihova mladina tako že punta in terja drugo bolj slovensko in bolj socialno politiko.
III.
Drugi najštevilnejši sloj našega naroda predstavlja delavstvo, predvsem industrijsko, ki ga danes že lahko cenimo na 20 odstotkov vsega slovenskega prebivalstva. Delavstvo je sicer po svojih organizacijah in ustanovah politično najbolj povezan del našega naroda, a zaradi razmer, ko mu vedno grozi redukcija in izguba službe, ni danes tako odporen element ko kmečko ljudstvo. Zavedno v slovenskem smislu je kot skupina le krščanskosocialno delavstvo.*
Socialna demokracija je še vedno uvaževanja vreden političen činitelj, ker ima v svojih rokah razne strokovne organizacije in delavske ustanove in ima svoj tisk. Še bol j ko drugod je pri reševanju našega narodnega vprašanja odpovedala in očitno podpirala centralistična stremljenja. Ker pa je pri nas centralizem istoven s politično reakcijo, bo vodstvo.prej ali slej prisiljeno, da se nasproti njemu jasno opredeli, ker bi sicer v vedno večji meri izgubljalo vpliv na delavstvo in sicer v korist radikalnejši levici.
Narodni socializem ni samostojno delavsko gibanje in tega imena ne zasluži, ker stoji v službi jugoslovenske politike. Organizacija jugosloven-skega delavstva bo štela tako dolgo nekaj, dokler ima svoje vplivne protektorje in podpornike.
Pomembna in strnjena skupina pa je strokovno organizirano krščanskosocialno delavstvo. V socialnih zadevah se čuti solidarno z drugim delavstvom, v narodnem oziru pa je morda danes najbolj jasno usmerjena skupina slovenskega narodnega občestva. Odklanja oportunizem v narodni in socialni politiki in sc zato nagiba na levo ter išče stike z drugimi radikalnejšimi skupinami.
IV.
Ostaja kot tretja, danes tudi številčno že precej pomembna narodna plast, naše meščanstvo, h kateremu štejem tu tudi vse slovensko razumništvo, uradništvo in nameščenstvo. V tem sloju ima
* kakor smo že omenili, je bil sestavek napisan že pred več meseci.
Tone Kralj v Parizu — francosko priznanje slovenske kulturne samobitnosti
Letošnje velike umetnostne razstave v Parizu ^Le Salon 19-36«, ki je bila v Tuileriejah, se je udeležil med znanimi Francoskimi umetniki tudi naš slovenski slikar in kipar Tone Kralj. Pariške umetnostne revije so priobčile o Tonetu Kralju hudo lepa poročila in prinesle vse tudi posnetek niegove razstavljene slike »Moja žena«. Revija »Le revne moderne«, ki je vodilni umet. list, je priobčila tudi še sliko »Moj oče« in pa Kristusa iz »Pasijona«. Sestavek, ki ga je o Tonetu Kralju priobčil v »La revue moderne« z 30. 7. 1936 Cle-ment Morro, se glasi v prevodu:
Na razstavi so slike, ki ugajajo; te so zelo številne. Zato ni treba drugega kot mnogo spretnosti.
So pa še slike, ki zajemajo, ker podajajo nekaj drugega ko senzacijo: idejo.
I oda na prstih ene roke bi lahko prešteli tiste slike, ki na kaki razstavi ugajajo, zanimajo in presunejo obenem.
V	^o zadnjo skupino moramo prištevati sliko »Moja žena«, ki jo je slovenski kipar razstavil v prvem nadstropju Salona v Tuileriejah.
Moč in jasnost izdelave, modelov. Sestava nič manj kot pa duhovni izraz so ustvarili iz tega portreta nekaj resnično lepega.
Lepota se pokaže kot teorem; lepota se čuti.
Ne moremo storiti nič boljšega ko to, da tukaj reproduciramo njegovo delo in videli boste, da je silni talent Toneta Kralja našel najbolj čiste in jasne izraze, kakor da bi ga vsa prejšnja dela, često viharna in trda, morala privesti do tega mirnega izraza njegovega ideala o človeku, slikarju in kiparju.
Resnica je, da je Kralj prestal dolgo dobo raz-vitka, kakor so to ugotovili že moji tovariši v tuje-zemeljskem tisku.
Ampak ta razvitek je šel v ravni črti iz tistih moči, ki so že v začetku navdihovale Kralja. Kralj je Slovenec in jaz ne bi maral, ko to po-
udarjam, spravljati v ospredje edinost Jugoslavije, ki je bila ustvarjena s tolikimi žrtvami. Toda Slovenec, ki je Slovan prav tako kot Srb, ima v
svoji zgodovini in v svoji duhovnosti posebnosti, ki jih moramo spoznavati.
Kralj, sin slovenskega naroda, ki je izšel iz skromne slovenske obrtniške rodovine, izraža te posebnosti in jih poveličuje v svojem delu.
Lahko rečemo, da so tista njegova dela najboljša, v katerih riše tipe in navade Slovencev. Narod, ki je trd v delu, vajen na težka opravila. Zajel jih je, kako so zvesti svojemu idealu domo-
ljubja in vere in jih podal z vsemi svojimi življenjskimi močmi.
Če postavimo na čelo njegovih del »Mojega očeta«, lci je v muzeju v Ljubljani, potem bi z deli »Kosilo na polju«, »Slovenska poroka«, »Slovenski kmet«, imeli pred seboj zvesto sliko njegovega naroda.
Platno, kot je Kraljevič Marko, podaja epično preteklost.
Kot kipar pa je izrazil Tone Kralj svoj verski ideal.
Vera Toneta Kralja pa ni mlačna.
Kompozicije kot so »Pasijon«, »Judov poljub«, klešejo ostro v les, ki je priljubljena njegova snov, izraze telesne bolečine in duhovne mulce. Tistega, ki je bil ženin bolečine in revščine, dvoje velikih bojazni ubogega človeštva.
Ta ideal je podan še v mnogih slikarijah, s katerimi je Kralj okrasil desetino cerkva v svoji domovini.
Vrednost tega kmečkega slikarja in kiparja je resnično visoka. Njegovo znanje z lahkoto prehaja od navdihnjenja k resničnemu in spet nazaj k onostranskemu in zna povezati eno in drugo v izvirnih vizijah.
Ideja napolnjuje oblike njegovih slikarij in kipov, kakor lep sad, ki je zdrav in kipi v obilnem soku.
Precej povsod je Kraljev nenavadni talent sedaj priznan. Razstave v Benetkah, Zagrebu, Bel-gradu, Dunaju, Pragi, Leipzigu, Berlinu, Amster-
nemu nasprotniku. Protislovenska politika živi največ oci starega nasprotstva med liberalizmom in klerikalizmom. Sicer pa se, skoraj bi rekli proti naši volji, razmere razvijajo tako, da se politična in svetovnonazorna ločitev več ne skladata. To ima svoj vzrok v prevladujočih socialnih nasprotjih in prizadevali, ki silijo ljudi različnega na-ziranja k skupnemu nastopu. Pri nas poleg tega še zapleta položaj nerešeno narodno vprašanje in centralistični zakoni, ki ne dopuščajo avtonomnih slovenskih strank. Slovenska stranka, ki bo doma odklanjala vsako sodelovanje z drugo slovensko skupino, bo v državni politiki primorana sklepati načelne kompromise in zveze s politiki in političnimi skupinami, ki so svetovnonazorno čisto drugače usmerjeni. Kdor torej hoče pri nas danes voditi politični boj s svetovnonazoruih vidikov, lahko pride v čuden in neprijeten položaj, ki ga bo nenehoma zapletal v protislovja in nedoslednosti. da bo v isti sapi, ko bo drugim očital nenačelnost, sam najbolj grešil, čista in načelna ločitev duhov v politiki bo pri nas šele mogoča, ko bomo o svojin življenjskih zadevah sami odločali. Slovenski politik, ki danes vidi glavnega
nasprotnika v drugi slovenski skupini in ne v •skupnem nasprotniku slovenstva, je ali kratkoviden ali pa mu slovenska stvar ni najbolj pri srcu. S tako politiko bo zanesel zmedo v lastne vrste, odbil mnogo najboljših ljudi, zlasti med mladino in koristil samo našemu skupnemu sovražniku. svoji stvari pa škodil. Slovenski politični cilji postajajo v taki meri zadeva vsega našega ljudstva, da bo vsaka politika doživela svoj polom, ki ne bo hodila v tem oziru ravne poti.
Kulturnobojna politika ni bila nikdar s slovenskega stališča 'tako nezaželena ko danes, v socialnem oziru pa sc nobena slovenska skupina ne more postaviti očitno na stran reakci je, ki stoji v eni kakor drugi obliki vedno v službi tujega kapitala. Prav dejstvo, da smo Slovenci proletarski narod, bi moralo naš skupni nastop na zunaj silno olajšati, ker odpada to. kar je drugod glavna ovira vsake narodne koncentracije. Da do te politične strnitve na zunaj še ni prišlo in da smo edini narod na svetu, ki v položaju, kakršen je naš, trosi večino svojih moči v medsebojnem bo ju, to dokazuje, kako potrebni smo prave politične vzgoje.	L—i.
O politični morali
Živan Živanovič, ki je spisal štiri knjige politične zgodovine Srbije in'izčrpno obravnaval posebno zgodovino od 1. 1858 do 1905, je ugotovil na koncu, da so bile politične borbe med strankami tako hude in strastne, da se je med ljudstvom ustvarilo prepričanje, da je proti političnim nasprotnikom vse dovoljeno.
»Gorenjec« od 5. septembra 1956 prinaša v tem pogledu zanimivo resnično zgodbo. Ko je nekoč katehet razlagal otrokom ljudske šole, da se ne sme bližnjemu delati krivice, ne krasti, ne delati škode, je otrokom omenil, da je tudi greh, če drugim kdo pobija šipe, pa se je oglasil frkovček in rekel: »Gospod katehet, Nemcem jih pa smemo pobijati.« Bi m ie še v Avstriji,v času pogostih demonstracij med Slovenci in Nemci.
V	polpreteklem času je ta morala proti političnim nasprotnikom v Sloveniji dosegla žalosten triumf.
Ta posebna politična morala pa se ne rabi samo nasproti nasprotnikom, ampak tudi nasproti lastnim pripadnikom in celo prijateljem. Sam poznam može, ki bi v privatnih stvareh ne bili zmožni laži, celo dvomljivo se ne bi mogli izraziti, tako da je vsaka njihova beseda zanesljiva ko granit. Ako pa govore o političnostrankarskih stvareh, pa postane njihovo govorjenje politično, diplomationo, to je, začne se oddaljevati od resnice. Na tem polju se ne reče več bobu — bob, popu — pop, ampak se pred vsakim izgovorjenim izrazom pomisli, ne ali bi utegnila biti žaljena hčerka božja — resnica, ampak ali ne bi mogla trpeti korist stranke.
Ako se godi tako že v zasebnem razgovoru, je še mnogo bolj to v navadi na političnih zborovanjih. Mož, ki vam ne bo obljubil niti pare, ako ne bo res prepričan, da bo to lahko izpolnil, bo na takem zborovanju z lahkoto delal v imenu stranke obljube največjega obsega in pomena, če tudi bo v svojem srcu močno dvomil, da jih bo stranka v resnici izpolnila.
Čut za poštenost je med našimi ljudmi na visoki stopnji. Ako pridemo kjerkoli skupaj s pripadniki najrazličnejših strank in razpravljamo o kakem nečednem dejanju, se bo sodba popolnoma ujemala, to pa samo, če to nečedno dejanje^ ni v ožji zvezi s kako stranko. Strankarsko nečedna
dejanja so pri nas sposobni zagovarjati in olep-šavati ljudje, ki bi celo lastnih takih dejanj nikoli ne opravičevali. Stranka' je v tem pogledu nekaj drugega. Da se to še bolj podčrta in poudari, se vsako kočljivo dejanje nasprotne politične stranke zaznamuje z najhujšimi izrazi, če se pa v lastni stranki kaj takega primeri, se porabi vsa solistika, da se dokaže, da je to nekaj popolnoma drugega. , v , .	...
Imamo tudi moze, ki so v vseh ozirih dosledni, ravni in značajni. Niti za ped ga ne boš premaknil od njegovega stališča, pa stori, kar hočeš. Za vsako nedoslednost in neznačajnost bo imel samo zaničevanje. Samo nedoslednost in nezna-čajnost politične stranke je izjema. Te, — kakor da ne vidi; ako mu jo pokažeš, je hud in te skuša z vso silo prepričati, da je to nekaj popolnoma »drugega«.
Ta dvojna morala se pase obilno po političnem časopisju. Tu se na debelo izvršuje obrt, ki so jo že stari Grki označili, da dela slabo stvar za dobro. Politični časniki pri vsem svojem pisanju povečini mislijo samo, kako bo to vplivalo z ozirom na trenutno strankarsko korist. Kar so prej že vse o tej stvari pisali v drugem političnem položaju, jim ne pride na misel. Tudi listi z največjo avtoriteto dostikrat ne mislijo prav nič, kako bo njihovo pisanje vplivalo na množice z vzgojnega stališču, kakšno nravstveno razpoloženje bo ustvarjalo. Samo da je trenutna strankarska korist dobro in krepko zavarovana, pa je dobro, in časnikar sposoben in poraben.
Če se pa dogodi, da se pojavijo množice, vzgojene v taki morali, da je politično vse dovoljeno, da v politiki ne odločujeta resnica in pravica, ampak trenutna strankarska korist, in ne glede na svojo dosedanjo rodbinsko in šolsko vzgojo za-stopajo svojo hipno strankarsko krist brez ozira na vsako moralo, brez ozira na resnico in pravico, potem se čudimo, kako je to mogoče. To je prav lahko mogoče! Take množice delajo samo nepre-^kano in brez krinke isto, kar so delali desetletja in desetletja politiki in časnikarji v svojem javnem delovanju pretkano in prikrito ter zagrnjeno v vse konvencionalne laži, ki za njimi boleha naš čas.
jugoslovenska politika svoje najštevilnejše pripadnike. Posebne slovenske razmere so rodile to anomalijo. Ta politika razpolaga z močnim tiskom, služijo ji posredno ali neposredno razne javne ustanove, med njimi tudi šolstvo, in podpirajo jo ne glede na vladajoči režim zelo vplivni činitelji. Tudi velik del sicer skromnega slovenskega kapitala je v rokah pripadnikov centralistične protislovenske politike. Zato moramo s to politiko računati. Malitev nasprotnika bi nam bolj škodila ko njemu. Med slovenskim meščanstvom se tudi najbolj čuti moč starih političnih ločnic, ki tako ovirajo ozdravljenje naših političnih razmer.
Vedno še čakamo na politično skupino, ki bi v meščanskem taboru s prodornim uspehom naskočila majajoče se postojanke nasprotnika ter zrušila preživelo politično tvorbo. Sicer raste iz gospodarskih razlogov tudi v tem taboru odpor proti centralizmu, in vse treznejše, jasnejše glave vedo, kje je jedro zla, a od spoznanja do zadnjih političnih zaključkov je dolga pot in doslej smo še zastonj čakali nekoga, ki bi znal politične vajeti pravilno zagrabiti ter s pravo in odločno politično akcijo likvidirati to nesrečno poglavje v našem narodnem življenju.
V.
Če ne doživimo kakih posebnih usodnih dogodkov, ne moremo računati na kak hiter preokret v našem političnem življenju, ampak le na počasno razkrajanje protislovenske miselnosti in postopno likvidacijo protislovenske politike pri nas. Pripravljeni moramo celo bili na kratkotrajno reakcijo, ki bo skusala ta proces umetno in nasilno ustaviti. Videz je torej ta, da si bodo stale na Slovenskem nasproti, slično kakor v preteklosti, vendar z drugačno razporedbo sil, tri glavne skupine, od katerih bo desnica združevala jugoslovenske nacionalistične elemente, centrum pripadnike bivše SLS, kolikor en del ne bo šel na levo, levica pa vse radikalnejše elemente. Od teh treh glavnih skupin bi bila desnica najšibkejša, najmočnejša pa centrum, vendar pa tudi ta ne bi mogel računati zmeraj na absolutno večino v narodu. Najmanj homogena bi bila levica, ker bi predstavljala koalicijo več skupin z različnim gledanjem na naše narodno in socialno vprašanje. Družila bi levico predvsem skupna borba za politično svobodo in proti reakcionarnim stremljenjem. Prognoze za moč in uspeh levice danes še ni mogoče staviti. Danes je še vedno veliko vprašanje, če, bo uspelo, ustvariti trdno koalicijo socialističnega in krščanskosocialnega delavstva ter po hrvaškem narodnem gibanju m drugih vplivih zradikaliziranega kmetovstva.
Taka razčlenitev politične volje slovenskega ljudstva s slovenskega stališča ne bi bila najbolj zaželena in bi mogla biti samo prehodna. Politična skupina, ki ne stoji idejno na avtonomnem slovenskem stališču, nima življenjske upravičenosti, in njen obstoj je slej ko prej dokaz naše narodnopolitične nedozorelosti.
VI.
Naloga vseh uvidevnih in zavednih Slovencev katerekoli politične smeri je, da pri vsem upoštevanju neogibnosti politične diferenciacije poudarjajo in uveljavljajo predvsem to, kar je danes skupno vsem Slovencem, in neogibne politične boje usmerijo na tekmovanje v doslednejšem in uspešnejšem zastopanju skupnih slovenskih ciljev. Prava nesreča bi bila danes za slovensko stvar, če bi v današnjem položaju s kulturnobojnimi gesli in zahtevami poglabljali nasprotja med slovenskimi skupinami ter tako delali v roke skup-
damu, Antvverpenu, Parizu, Bruxcllesu, Newyor-ku, Chicagu, Rimu, Milanu, Firencah in Padovi so njegov sloves zelo razširile.
Od leta 1925 je Kralj Pariz raje posečal kot druga umetnostna središča.
Upam, da sedanje sodelovanje v Salonu Tuile-rie pomeni, da se bo Kralj zvesto udeleževal naših razstav.«
•
V reviji »Les artistes d’aujourd hui« z 1. 7. 1956 je pa o Tonetu Kralju napisal A. Pascal-Levis sestavek:
»Samo eno delo predstavlja v Salonu v Tuile-riejah veliki talent Tonetu Kralia, velikega južnoslovanskega umetnika. To je «Moja žena«. 1 oda ta zadostuje, da pokaže obsežnost njegovega talenta.
V tem delu je mnogo plastične lepote in simboličnega občutja, ki je izraženo na zelo oseben način. Tone Kralj ima edinstven slog. Njegovo obvladanje slikanja, njegov čut za kompozicijo ustvarjata dela, ki so v čudovitem ravnotežju in kjer vidimo izraz umetniške popolnosti. Slutiti daje, da je ta slikar tudi kipar. Tako je namreč njegovo delo močno oblikovano.
Tone Kralj se je učil v Ljubljani, nato pa še na akademiji v Pragi. Začel ie razstavljati v letil 1919 in od tedaj je razstavil kakih petdesetkrat v Ljubljani, Mariboru, Splitu, Sarajevu, Novem Sadu, Belgradu, Amsterdamu, Bruxellesu, Sarre-briickenu, Londonu, Parizu, Barceloni, Dunaju, Berlinu, Pragi, Leipzigu, Antvverpenu, Firencah, Milanu, Rimu, Padovi, Benetkah in v Ameriki v Newyorku, Philadelphiji, Buffalo, Los Angelesu.
Leta 1955 je imel veliko razstavo na Dunaju v Hagenbundu.
N jegova dela so v muzejih v Ljubljani, Zagrebu, Belgradu, Dunaju in Pragi.
Plodno delo Toneta Kralja ga je napravilo znanega povsod in povsod cenijo njegov izredni talent, visoko kvaliteto njegovih del, njegov osebnostni slog. Vse to mora prinesti umetniku občudovanje in simpatijo do njega pri vseh ljubiteljih umetnosti.«
#
K navedenim ocenam slovenskega slikarja in kiparja Toneta Kralja, v katerih smo podčrtali posamezne besede, sami pripominjamo tole:
Posebno »Revue moderne« je močno razširjen list za populariziranje umetnosti. V tem pogledu je vodilno umetnostno glasilo v Parizu. Ta list je priznal z odkritimi besedami slovenstvo v umetnosti, samobitnost slovenske umetnosti in s tem samobitnost slovenske kulture. To samobitnost slovenske kulture niso le posamezniki iz različnih umetnostnih strok, ampak tudi cele skupine, n. pr. pevski zbori, v tujezemeljstvu skrivali, ko niso nastopali pod slovenskim imenom. Zato so bili vsi nastopi umetnikov iz naših krajev v tujini, kadar niso nastopali v tujini pod izrečnim slovenskim imenom, za nas brez pomena in vsi stroški, ki so bili z njimi združeni, za nas v vodo vržen denar, ki bi ga doma lahko porabili bolje. Poudarjanje slovenstva v velikem svetu ima pomen za vse Slovence, tudi za tiste, ki so za mejami. Tone Kralj je s svojo razstavo v Parizu napravil resnično slovensko dejanje.
Gabrščkovi „Goriški Slovenci*1 pred strokovno oceno
(Konec.)
Ko omenja pisatelj politični zvezi: Gregorčič-Pajer in Tavčar-Schvvcgel. bruni to, češ, da ie bila omejena samo na nekatere primere, ki splošnim koristim slovenskega naroda niso bili,v škodo, ampak po namerah narodno-napredne stranke celo narodu v korist (II., str. 2). V čem naj bi bil načelen razloček? Obe sta bili strankarskega značaja: Gregorčič se je zvezal z liberalnimi Italijani, da brani svoje posestim stanje, a Tavčar z Ruralnimi Nemci iz istega namena. Oba pogodbenika sta za nekaj časa zavrla slovenski politični razvoj, a preprečiti ga nista mogla. Oba sta dala Italijanom in Nemcem moč v deželi Gorišdci *n Kranjski, ki jim po številu ni pripadala. AJi je bilo to naravno, da je volilo na Kranjskem 85 veleposestnikov 10 poslancev, 5705 meščanov in tr-žanov tudi 10 poslancev, 59.564 kmečkih volilcev pa 16 poslancev?
Slovenski konservativci Klunove smeri (Detela, Papež, Povše) so poprej tudi dajali koncesije nemštvu in »Slovenčevo« opravičevanje (1902. leta, štev. 101), češ, da so to delali iz stvarnih razlogov, ker se ne sme majhen narod postaviti na agresivno stališče, in iz političnih razlogov, ker so ti možje pričakovali, da jim vlada, ki je bi m takrat Slovencem naklonjena, ugodi v političnih, kulturnih in narodnih stvareh ali da vsaj potem tudi v drugih mestih dosežejo dvojezičnost, ki so jo
SLOVENIJA
Stran 3
D—<š—r:
Sodniška neodvisnost in občinske volitve
l etos je poteklo 3. septembra pet let, odkar je bila z oktroirano ustavo iz leta 1931 odpravljena sodniška neodvisnost, nakar se je takoimenovani »režim nacionalne koncentracije« podal na delo in izvršil tiste slavne »učiteljske« in »osnovnošolske volitve« v državni zbor. Sodniki so postali spet neodvisni, nepremostljivi, s čimer smo se Vsaj v tej stroki spet približali civilizirani Evropi. Zdaj preostaja sicer še marsikaj, preden bodo odstranjeni vsi nasledki — petletnega presledka, ko niso bili nepremestljivi, vendar je zdaj tu vsaj poroštvo za odstranitev nasledkov.
Povedati hočem, kakšno zvezo ima sodniška neodvisnost s predstoječimi občinskimi volitvami, zlasti pa, da je vrnitev sodniške neodvisnosti razmeroma ugodno sredstvo za večje poroštvo svobode priprav k volitvam in svobode pri izvršitvi volitev.
Mnogo primerov smo imeli leta 1931, 1933 in 1935, ko je bilo treba državne ali samoupravne organe zaradi zlorab v službi, storjenih v izrazito strankarsko korist JNS, ovaditi sodiščem,
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika „Siovenije“!
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »Slovenij e«.
Meni osebno se je primerilo, da me je orožniški postajevodja v B. aretiral in me dal odgnati nazaj na J., sklicujoč se na telefonski ukaz iz R. V R. sem zvedel na eni strani, da takega ukaza nihče ni dal in da se mi je postajevodja preprosto zlagal, na drugi strani pa, da odgovarjam glavarstvu zato. da g. M. ne bodo nobenega shoda več razbili. Na zahtevo, da se mi to »odlikovanje« da v pismeni obliki, sem slišal, da »za to ni zakonite podlage«, kajpada sem opozoril, da potemtakem tudi ni zakonite podlage za ustno priobčilo; s tem pa nisem dosegel drugega, kakor vzdihljaj »Bog pomagaj«; to je bilo čisto priznanje dotič-nega uradnika, da zlorablja svojo službeno lastnost in oblast za koristi g. M. kot kandidata konkretne kandidatne liste, namreč Jevtičeve. Orožniškega postajcvodjo sem izročil disciplinskemu postopanju s	uspehom, da je bila »istraga«
obustavljena«, ne da bi mi kdorkoli javil, zakaj,
S tem primerom v zvezi bi hotel opozoriti še na posebnost, da se je v Srbiji v istem času lahko pripetilo, da je redno kazensko sodišče preiskovalo in sodilo tudi službene »podvige« orožnikov, medtem ko v Sloveniji ne poznam nobenega primera. Tu je bilo dovoljeno orožnika, ki je kršil zakon, samo naznaniti orožniškemu polku
Zdaj je položaj drugačen. Danes smemo upati, da bode imela sodniška neodvisnost dobre nasledke pri klikih dogodkih, ki se utegnejo komu do-pasti spričo predstoječih občinskih volitev. Da navedem primer. Po zakonu o društvih je treba politične sestanke prijavljati in počakati na dovoljenje, sicer so prepovedani. Sestanki, katerih namen je priprava na občinske volitve, so brez dvoma politični sestanki, ker je priprava na volitve političen opravek. Toda — tu prihaja na dan po-
sami zagovarjali v Ljubljani — to opravičevanje je imelo enako veljavo kakor vsako zagovarjanje trenutne dosegljivosti. Toda razloček je bil v tem, da ti slovenski konservativci sploh niiso bili narodno radikalni, medtem ko je Tavčar v opoziciji proti Winklerjevi vladi enajst let pred sklenitvijo slovensko-nemške zveze v »Slovanu« izganjal Nemce iz slovenskega političnega življenja ne le kot faktor, ampak tudi kot pojem, češ, da Slovenec je Slovan in ne sine nikdar paktirati z njimi. In to je bilo v dobi Winklerja, ki je bil nekdaj naroden Slovenec, medtem ko je bil Llein, ki ga je podpirala slovensko-nemška zveza, nam nasproten nemški uradnik! Da bi bila takratna slovenska javnost v svojim vplivnim časopisjem srdito napadala zvezo na Kranjskem, a jo na Goriškem mirno trpela (II., str. 2), ni točno povedano, ker navaja Pisatelj sam, da jo je »Slovenec« n. pr. 1905. in 1908. leta obsojal z verskega, narodnega in gospodarskega stališča; enako da je nadškof Sedej 1908. i„ 1912. leta izrekel svoje nesoglasje ter podpiral »novostrujarje«, t. j. krščanske socialce proti Gregorčiču, 'ki mu je potem 1915. leta prepovedal celo oba njegova lista (11., str. 177—178, 288—291, 396—597, 427—428).
Neresno učinkuje, da se je na shodu slovanskih časnikarjev v Dubrovniku leta 1901. govorilo o »planinskih Hrvatih« - Slovencih in »dolinskih Slovencih« - Hrvatih, čeprav samo v napitnicah pri banketu, ker je bilo to glede Slovencev mišljenje Starčevičeve »Velike Hrvaške«, ki jo je 1902. leta »Sočin« dopisnik Janko Vukaisovič St i bil, posrb-ljeni Slovenec z Goriškega, pravilno zavračal kakor »Veliko Srbijo« in »Veliko Bolgarsko« ter se
sebnost, ki so jo upravne oblasti pod JNS režimom kratkomalo prezirale: priprava na občinske volitve so delo, h kateremu poziva prebivalce občine sam «—zakon. Priprava na občinske volitve, dogovori za postavitev in sestavo seznamov, izbirapje kandidatov, prijavljanje seznamov sodiščem, izvršitev javnih shodov in vsakršne drugačne agitacije v zvezi z oblastveno predpisanimi občinskimi volitvami, torej za oblastveno povzročeno dejanje, vse to pa ni z a s e b n o p o 1 i t i č n i opravek. temveč javno politični. Zaradi tega si ni mogoče misliti, da bi predpis zakona veljal tudi za take opravke slične prirode, ki so nujen nasledek predpisov kakega drugega, in to še celo mlajšega zakona. Pri takem pravnem položaju ni nobenega dvoma, da predpisi zakona o društvih sploh n e veljajo za tiste sestanke, za tiste priprave sploh, ki se izvršijo zato, da se more po predpisih kateregakoli volilnega zakona izvršiti po zakonu predvidena udeležba pri volitvah in tako, kakor to dotični zakon zahteva.
potegoval za zedinjeno južno slovanstvo (II., stran 40, 95—97). Neresnost je bil tudi domislek, ki se je izrekel na nekem shodu vinarskega in sadjarskega društva v Vipavski dolini 1903. leta, naj bi se vsi slovanski narodi v Avstriji združili s skupnim jezikom — ruskim (II., str. 122). Hrvaško-ogrska pogodba ni bila sklenjena 1869. leta, ampak se je to zgodilo 1868. leta (11., istr. 136). — Za spoznavanje Lavriča zanimivo knjižico njegovega sodelavca Oblaka imam tudi jaz; vsekakor utegne biti danes redka (II., str. 225). — »Slovenska kmečka stranka« na Goriškem je imela najprej list »Naš glas«, pozneje »Kmečki glas« (ll„ str. 252). — Srbski metropolit in poznejši patriarh se je imenoval Dimitrije, a ne Dimitrovič (II., str. 383). — Narodno-napredna stranka na Goriškem je bila ustanovljena 1900. leta, a ne 1910. leta (II., str. 412), kar je očitno tiskovna napaka; saj se govori o tej stranki v drugi knjigi že takoj na 1. strani pri 1901. letu. — Ne moremo reči, da je bila 1913. leta ustanovljena humanistična gimnazija v Gorici najbolj slovenski zavod v Sloveniji (II., str. 427), ker sta bili to že pred njo škofova gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano ter mestna, pozneje državna realka v Idriji. — Dermota je s pridom preučeval češke literarne razmere, a ne agrarnih (11., str. 443) in je njih plod prevod Maeharjeve »Magdalene«, kar je zopet takšna tiskarska napaka, ki bi se bila morala popraviti. — Po vsem tem, kar vemo o postanku t. i. majniške deklaracije, ne moremo reči, da bi bila samč »pesek
v	oči nekim krogom z žezlom kabsburško-lotarin-ške monarhije« (pravilno besedilo se je glasilo: dinastije), kakor trdi pisatelj (II., str. 530). Bila
Našim prijateljem!
Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo.
Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA 17.
Uprava tednika »Slovenija«
je mišljena pri nekaterih kot minimum južnih Slovanov v monarhiji, pri drugih pa kot maksimum; logika vojnih dogodkov je odstranila njen avstro-ogrski okvir. Avstrijski državni zbor je bil takrat sklican na dan 30. maja, a ne 31. maja (II., str. 529), in ta dan je bila podana majniška deklaracija. — Ponekod so zamenjana krstna imena in kraji, kar se ni popravilo (n. pr. II., str. 74, 108, 247 in 403 pri tem; str. 171 in 172 pri Vodopivcu; str. 301 in 323 pri Jeriču).
III.
Slog in jezik sta v Gabrščkovih »Goriških Slovencih« preveč časnikarska. Mnogo je nabreklosti, ki se izraža s tujkami, kakor fulminanten in ko-losalen. Drugod bi bilo treba neslovenske besede nadomestiti z domačimi, kakor pogrom, povorka, iztok, vstok, zadivljen itd. Po češkem jeziku je posneto n. pr. baračno mesto (pravilno: mesto barak), internačni tabor (pravilno internacijski), koalično ministrstvo (namesto: koalicijsko). Ne moremo pravilno pisati: sodelovati na čem (namesto: pri čem), na mesto deželnega tajnika tiče ta ali oni (pravilno spada), lepa četrt mesta (prav: lep del mesta), z Odo Lenass-ijem (namesto: z Odonom Lenassijem), proglaša kočo otvorjeno (prav: razglaša, da je koča odprta), stekel si je zasluge (pravilno: pridobil si je ...), bilo je veliko dobička, kateri so prejemali... (prav: katerega so ali ki so ga...). »slovenski klub« je sklenil sožal-nico ... in izreka (namesto: izrekel). Iz številnih takšnih ali podobnih primerov sem navedel le nekatere v dokaz, da bi bilo treba pisavo prilagoditi današnjemu stanju književnega jezika.
Težave slovenskih železničarjev in železnic
Od »Zveze jug. nar. železničarjev in brodarjev, oblastnega (?) odbora v Ljubljani«, smo prejeli dopis o težavah naših železničarjev. Dopis toži nad preobremenitvijo železniškega osebja z delom, nasledkom napačne razdelitve dela in napačnega varčevanja. V tem pogledu pravi:
»Z dneva v dan se pa pri nas stavljajo razna dotična vprašanja in vedno pogosteje se izražajo nezadovoljstva od strani uslužbencev. So tu delavci. ki sc pritožujejo, da nimajo polne zaposlitve. da imajo mnogokrat brezplačne dopuste in da z malimi zaslužki ne morejo preživljati sebe in svojih družin; po drugi strani so zopet mnogi uslužbenci (prometniki, kretniki. čuvaji, vlakovno osobje itd.), ki se pritožujejo radi preobremenitve, da imajo premalo počitka in premalo možnosti, da bi se mogli zadostno brigati za družine itd.
Večkrat je bilo že dokazano z računi, da n. pr. stalni progovni delavci niso zaposleni letno niti 2000 ur, medtem ko eksekutivni uslužbenec v mnogih primerih daleč prekorači tudi 400 delovnih ur v enem letu. Te razlike so velike, in ker so taki primeri zelo številni (na tisoče), je razumljivo, da se tozadevne pritožbe množe.«
Mi smo v svojem listu že neštetokrat opozorili, da je vse to naraven nasledek centralističnega jugoslovensko-nacionalnega sestava in uprave.
Ali ste poravnali naročnino?
In to bo trajalo prav dotlej, dokler ne bo obležal jugoslovenarski nacionalizem na tleli z zlomljeno hrbtenico. Komur je za to, da dobi naš narod svojo pravico, da ne bo več izkoriščan in zapostavljan, ta naj stopi v tem velikem boju izkoriščevancev zoper izkoriščevalce na stran tistih, ki hočejo s popolno finančno samoupravo Slovenije za vselej onemogočiti tudi samo mogočost izrabljanja. Danes ga vsaj menda ni več, celo med najzabitejšimi jugoslovenarji ga ne more biti, ki bi resno mislil,
Kdor kljub temu tako govori, je hinavec, ki bi hotel uspanjiti samo našo čuječnost v svoje nečedne namene. In nehote se nam pri tem vsiljuje misel: ali so se narodni železničarji v tem pogledu že opredelili, opredelili jasno, nedvoumno?
Kar pripoveduje dopis dalje o obremenjenosti slovenskih železniških prog, o njihovih dohodkih, ki z njimi gradimo nove železniške proge na jugu, je našim bralcem prav tako že znano. Vendar ne škoduje, če navajamo tudi te odstavke dopisa, kajti prav je, če se sliši resnica večkrat, da bomo kar najbolj prežeti z njo:
»Pri nas, v ljubljanski železniški direkciji, je to še posebno občutno, ker so proge močno obremenjene in odpade na posameznega uslužbenca razmeroma zelo dosti dela. Da je tako, se je že na mnogih mestih dokazalo z raznimi računi in dejstvi. — Tako n. pr. znašajo finančni dohodki drž. železnic za budžetno leto 1935-36 (navedbe zagrebške gospodarske revije »Ekonomist«):
L j ubljana Zagreb Subotica Bel grad Sarajevo povprečno
Ljubljanska direkcija ima torej 21% vseh dohodkov in 65.5% nad povprečnostjo dohodkov na
1	km ter 32.8% nad povprečnostjo dohodkov na I uslužbenca.
Pregled glede storilnosti in obremenitve prog in uslužbencev pri posameznih železniških ravnateljstvih, ki je posnet po uradni statistiki za leto 1934, kaže jasno, v kateri direkciji je specifično najmočnejši promet (na 1 km) in najmočnejše obremenjeno osobje (na 1 uslužbenca) itd. V vseh primerih prednjači ljubljansko ravnateljstvo; osebni promet je tolik, da prekorači povprečnost za 87%, tovorni pa za 20%.
Ker je zaposlitev uslužbencev v območju ljubljanske direkcije daleč nad povprečnostjo, je
406.3	355.000	41.90)
503.—	227.700	31.100
367.6	193.700	40.800
483.7	183.400	27.200
174.1	111.300	16.600
	214.220	31.540
upravičeno prizadevanje uslužbenstva, da se poveča stalež osebja za toliko, da bi uslužbenci vršili službo po sistemu 8 urnega delavnika, t. j. letno okoli 2200 ur.
Upoštevajoč naše današnje razmere je potrebno zaposliti v območju ljubljanske direkcije okoli 2000 uslužbencev več, da se doseže normalna zaposlitev osebja. Celotni stalež pri direkciji se mora povečati od 9300 na okoli 11.300 uslužbencev.
Vsekakor bi imelo za to železniško upravo več izdatkov za okoli 40,000.000 Din na leto. Ali tudi to je mogoče, ker «o železnice ljubljanske direkcije visoko aktivne. Izkoriščenost osebja v tej oblasti bi pa bila še vedno najmočnejša v celi državi. Približali bi se s tem tudi načelu enakosti obremenitve uslužbencev na področju vseh drž. železnic.«
Vse to je bridka resnica. Toda če smo jo kedaj pod režimom slavne j ugoslo venske nacionalne stranke samo po ovinkih skušali povedati, so nam očitali slovenoborstvo. Najraje pa nam je ta slavni režim tudi najskromnejše ugotovitve črtal. Kajti
vedel je in se je zavedal: samo gospodarsko popolnoma ob tla pritisnjeni slovenski narod bo pripraven za »tiho in postopno« stapljanje in likvidacijo po načrtu »Narodne Odbrane«. Zato so pač jugosloveni glasovali zmeraj in dosledno za vse centralistične zakone.
Ali ste kedaj premislili, vi železničarji, ki ste v stiski in trpite, kaj bi bilo, če bi nam bila usoda przanesla z jugoslovenarstvom in njegovim centralizmom? Samo na starih železniških progah v Sloveniji bi imeli dela in posla za 2000 rodovin več. A lahko bi bili tačas z dohodki od naših železnic zgradili toliko novih prog, da bi na njih služilo lahko še dvakrat dva tisoč železniških uslužbencev. In ker bi ta denar ostajal doma, bi .spet oplajal naše gospodarstvo v vseh mogočih njegovih panogah: obrtnik, kmet, rudar, vsak bi imel večjo ali manjšo korist od njega. A prav tako bi se plače železničarjev lahko povišale namesto zniževale.
Jugoslovensko-nacionalno je to delo!
velikim razločkom do slovenščine, da jih jc po navadi sprejemala brezmiselno, mehanično. Bržkone bo prav nastavni k spadal med take besede. Slovenska beseda nastavljenec pa pomeni, da je nekdo bil nastavljen, da se torej ne nastavlja s a m. Beseda izraža samo neko dejansko zgoditev, je po sebi in v sebi logična in pravilna, pa magari da bi bil tudi res pri njenem nastanku botrini! kak tuj jezik — za katero presojo je pa seveda »Pohod« prav zadnja pristojna stopnja meti naj-zadnjimi.
Lahko bi svetovali »Pohodu«, da vzame v roko slovensko slovnico za nižje šole. Vsaj naučil bi se lahko osnovnih pravil slovenskega jezika iz nje. Dvomimo samo, če mu tolikoletno žurnaljenje v znamenju jugoslovenarščine že ni ubilo tistega čuta za jezik, brez katerega je vsaka slovnica mrtva stvar. Zato bo raje iugoslovenaril dalje. Saj znanje nobenega južnoslovanskega jezika je takorekoč bistvena osnovna oznaka pravega ju-goslovena »slovenskega plemena našega naroda«.
Nacionalna logika
»Volkischer Beobachter«, vodilno glasilo nemških nacionalistov, pripoveduje, zakaj po njegovem mnenju nimajo španski nacionalisti večjih uspehov. Kot enega izmed vzrokov navaja:
». .. Nazadnje pa so postali narodni Baski izdajalci nacionalne stvari.«
Kakor smo že nekajkrat povedali, so nacionalistični španski generali zmeraj bili ob strani cen-tralistično-monarhističnih španskih vlad, ki niso dale nešpanskim narodom v Španiji niti dihati, ki so prepovedovale njihov jezik v uradih in šoli in ki so jih hotele za vsako ceno prisilno hispanizi-rati, ali po j ugoslovensko »uediniti«.
Zdaj pa, ko se Baski, eden izmed teh narodov, noče tolči za svoje zatiralce, ko Baski nočejo izdati svojega lastnega naroda, sedaj so v nemškem nacionalnem jeziku na mah izdajalci.
Ta logika nas spominja nemške agitacije ob koroškem plebiscitu: Koroške Slovence, ki bi glasovali zoper nemško Avstrijo, so tudi razglašali za izdajalce.
Sicer pa srečujemo isto logiko vsak čas pri naših jugoslovenarjih.
Mali zapiski
Prepovedane knjige.
Minister za notran je stvari je prepovedal uvažati in širiti v naši državi knjigi
1. »Sowjetkultur im Aufbau«, ki je izšla v Parizu, in
2. »Proletarian literature«, ki jo je spisal Martin Lavvrence in je izšla v Londonu.
Davki.
233 dinarjev neposrednih davkov pride v Sloveniji na vsako osebo.
V	drinski banovini, z bogato Mačvo, pa pride na vsako osebo 05 dinarjev.
Državljanska pozabljivost.
Profesor Telašic, tajnik Hrvaške kmečke stranke, je moral izpolniti na potovanju v Dalmaciji policijsko zglasilnico v nekem hotelu. Pri tem je v rubniki »državljanstvo« napisal »hrvaško«.
Službeno glasilo JRZ »Samouprava« poroča o tem pa misli, da se je to moglo pripetiti Jelašiču iz profesorske raztresenosti zgolj.
Avtokratični nezmisel.
Dobro prikazuje nezmiselnost gospodarske avtarkije, tega vzora nacionalističnih držav, angleški gospodarski list »Financial New.s«:
»Nasledki avtarkijske politike Fiihrerja in du-ceja so resni in težki. Pred vsem pomeni poraba nadomestnih proizvodov, če io opazujemo na kratek rok, ostro zniževanje življenjske ravni. Lahko proizvajamo sami skoraj vsako stvar — razen kovin — če nimajo stroški nobene vloge. Na primer na Angleškem bi lahko za neko ceno pridelovali vso potrebo banan v steklenih rastlinjakih. Ali ljudstvo bi tedaj pač ne moglo kupovati banan. Prav tako dela lahko Nemčija sintetični kavčuk za gumasta kolesa iz premoga, uspeh pa bo, da ne bo nihče (razen vojske) mogel kupovati avtomobilov.«
Avtoritarna pohaba možganov.
Dunajski dnevnik »Die Stunde« pripoveduje o kitajski šegi, ki je sedem sto let zahtevala za žene takoimenovane lilijske, to se pravi dejansko pohabljene noge in ki je nepohabljene težko obdavčevala. Medtem pa spet obdavčuje sodobna Kitajska pohabljene noge, da odpravi nesmiselno trpinčenje ženskih otrok. K temu pripominja:
»Pri nas v Lvropi niso nikoli popravljali na tak kitajski način narave, toda ali bi ne bil že č®9* prenehati pri nas prav zgora j, marveč pri nio®Sa" nih, z bandažiranjem in trpinčenjem svpo1^1"11^ prepogibanjem in preoblikovanjem tam. kjer je prišla v navado, tam, kjer še ali že spet velja za čednost.«
Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.
So, niso, so...
V	obsmrtnici za Svetozarjem Pribičevičem pra-
vi	»jutro«:
»V strogem centralizmu je Pribičevic videl spas unitaristične ideje proti vsem sredobežnim silam in vidovdanska ustava nosi v marsičem pečat te historične zablode, ki so jo plemenski politiki znali dostikrat spretno porabiti in zlorabiti.«
Če se je doslej »Jutro« spomnilo naše jugoslovenske centralistične mizerijc, ki jo je povzročilo z enakomislečimi, jo je imenovalo skromno »pogreško«. Vidi pa, da je to v sedanjih avtonomističnih časih premalo. Zato je obsodbo svojega lastnega početja stopnjevalo. Zdaj je že prišlo do »historične zablode«. Morebiti še napreduje v tej smeri.
Sicer pa — tako naravnost še ni zlepa kdo zatajil vsega svojega dela, vse svoje preteklosti. Za hip se človeku zdi, ko da bi pri »Jutru« hoteli izrabiti smrt značajnega moža, pa se spričo spomina na njegovo politično spreobrnitev delati, da so na njegovi poti.
Pa če bi preteklost hoteli zatajiti, sedanjosti ne morejo. Če bi na eni strani hoteli dopovedati, da so se vsi spremenili, morajo na drugi strani videti in spoznati, da bi sploh^ ne bili več, če bi se bili res vsi spremenili. Politična misel jugoslove-nov in sicer njihova edina politična misel je narodna in državna enotnost, ki zahteva vladanje po enem kopitu in iz enega središča, ki ne dopušča samostojnega narodnega razvoja Slovencev in Hrvatov in ki zahteva zato tudi dosledno v zmislu Narodne Odbrane »tiho in postopno likvidacijo« slovenskega jezika. Vsemu temu pa se pravi centralizem. In jugosloveni so bili centralisti in sicer nič drugega ko centralisti, naj so si tudi v strahu pred ljudstvom včasih nadevali drugo ime. Centralist pa, ki je bil samo centralist, pa bi hotel zavreči centralistično načelo, mora zginiti v popolno politično ničevnost. To neizogibno spoznanje sili »Jutro«, da se lovi za novimi strankarskimi »opredelitvami«, ki ga pa navzlic vsemu vodijo nazaj k alternativi centralizem ali avtonomizem:
»Ustanovitev prve vsedržavne in vsenarodne politične stranke v mladi Jugoslaviji, Demokratske zajednice in poznejše Demokratske stranke, je bil nasledek še danes pravilnega gledanja, da narod v novih razmerah ne more svojega političnega življenja organizirati po načelih starih strankarskih opredelitev.«
Ko tako vidi, da ne more ven iz začaranega kroga, bi hotelo obesiti vso krivdo Pribičeviču, možu, ki je za živili potožil, da je bil zlasti glede Slovencev slabo poučen:
»Na žalost so veliko pridobitev te prve in za dolgo dobo edine nove vsenarodne politične organizacije pozneje uničila osebna in praktična na-sprotstva, splošni nacionalni politiki pa je bilo v kvar, da je centralistično razpoloženje Svetozarja
Pribičeviča kopalo njegovi stranki na vse strani globoke prepade nasproti drugim političnim koncepcijam.«
In spet prav za prav so bili jutranji iugoslo-veni sami avtonomisti, ki so samo ugibali, kako bi jo, namreč kleroradikalno hegemonijo:
»Skupna borba proti hegeinonističnim ciljem klerbradikalskega režima leta 1927. in želja vseh treznih pripadnikov narodne in državne edinosti je premostila prepade med tedanjo SDS in HSS. Svetozar Pribičevic in Stjepan Radič sta se zopet našla na skupni politični poti.«
Bridko je zgolj to, da je Pribičevic oistal dosleden in da ni imel tako upogljivega prepričanja, kakor pravi jugosloveni:
»Bila je najbolj tragična pogreška njegovega življenja, da se je spustil v borbo proti šestoja-nuarski ideji in da ni uvidel, da nova pot državne politike neizogibno vodi na linijo državnega in narodnega edinstva, a istočasno tudi nazaj k zdravi preureditvi našega državnega življenja baš v smislu idej, ki so bile povod za ustanovitev kmečko-demokratske koalicije.«
Kajti Živkovičeva centralistična in bolj in bolj centralizujoča diktatura je bila seveda po tej ju-goslovenski racionalni logiki »zdrava« preureditev našega državnega življenja.«
Ta »j utrova« šestojanuarska izpoved je pa obenem spet njegov ovinek nazaj k centralizmu. In če se je v prvih izjavah zgražalo nad historično zablodo centralizma, je h koncu spet odkrilo srce zanj. Pribičevic, ki je sodeloval pri »historični zablodi«, Pribičevic centralist in zenačevalec, tisti prvi Pribičevic je edino drag in mil jutranjemu srcu. Samo tistega se »Jutro« spominja, vse drugo, Pribičevičevo spoznanje in brezobzirno priznanje zmote pa je zgolj »tragika njegovega življenja«, tragika seveda, ki preproščine jugoslo-venskih duhov ne more doleteti:
»Danes, ko je odprt grob, ki sprejema vase, kar je od Svetozarja Pribičeviča ostalo umrljivega, se spominjamo njega kot glasnika ideje bratstva ter narodnega in državnega edinstva, kot moža in državnika, s katerega imenom in delom so zvezani najpomembnejši dogodki v najnovejši zgodovini našega naroda,«
Sicer pa — je namen in sistem v tej jutranji konfuznosti. Zmeraj se bodo tako jugosloveni lahko izgovarjali: glejte, tam in takrat smo obsodili centralizem. A prav tako bodo zmeraj lahko rekli: berite vendar, nekaj odstavkov dalje, kako smo bili zmeraj in povsod za centralizem.
Prav tako, kakor mrcvari »Jutro« v tem sestavku naš jezik z »dalekosežno neminovnostjo«, a se dva dni pozneje ogreva za Čistost slovenščine!
Le da je naše ljudstvo že spregledalo ta sistem. In namesto da bi se jugosloveni mogli presedati z enega stola na drugega, bodo obsedeli med njima.
Opazovalec
Pohojena slovnica
Kočljivo je, če jugosloven, torej človek, ki ne zna nobenega južnoslovanskega jezika, a slovenskega po navadi najmanj, začne čistiti naš jezik. To se je pripetilo pohodovskemu sodelavcu, ko poroča o predavanju o slovenščini v slovenskem radiju. Predavatelj je namreč zavračal besedi »nastavnik, nastavnica«, češ da pomeni ta srbsko-hrvaška nepotrebna izposojenka k večjemu nekoga, ki se nastavlja, torej na primer prostitutko. Predavatelj, ki je to povedal in razložil, je prav storil, da je opozoril na logiko slovenskega jezika, katerega slovnica se pač ne da spremeniti neuki žurnalji na ljubo. Morebiti utegne dobro biti, če govorimo povsod naš pravi ljudski jezik —- precej jugoslovenarske navlake bo izginilo kar samo po sebe iz našega jezika. Zlasti če se bomo na primer povsod in zmeraj zavedali vseh tistih slovenskih
jezikovnih ten kosti, ki tvorijo njegovo bogastvo in izrazitost, kakor je daleč nima srbohrvaščina. Kajti če govori Slovenec plavač, misli pri tem na nekoga, ki ali prav nerodno plava, ali pa sploh plavati ne zna, v nasprotju s pravim plavalcem, isto velja za vozača v nasprotju z voznikom. Končnica »ač« ima pač v slovenščini praviloma prezirljiv, ponižujoč pomen in z njo izraža lahko Slovenec nekaj, kar morajo drugi jeziki izražati z opisom.
Precej smešna postane pa vsa stvar, ko poučuje pohodovski slovničar predavatelja, da velja isto, kar za »nastavnieo« tudi za slovensko »nastav-ljenko«, ki se je bojda povrhu še iz nemščine priklatila k nam.
če bi bilo to tudi res, bi to prvič veljalo za nastavnika najmanj v isti meri kakor zn nastav-ljenca. Kajti jugoslovenska pravljica je, da bi srbščina ne bila privzemala nemških pojmov, a s tem