248
venci, misleč, da pride z Dunaja kdovekaj, so vpri-zorili veliko agitacijo in napovedali veliko narodno slavnost. Skoraj gotovo je lesena deščica razočarala nje same, toda plavati so morali v napovedani smeri naprej.
Vkljub temu slavnost ni bila brez pomena za ljudsko probujo. Bleiweisa, Tomana in originalnega župnika Huberja pomnijo ljudje še zdaj. Da se pa Vegov spomin po preteku 39 let, odkar so ga naivno proslavili prvič, proslavi primerno kulturi, ki jo je v tem času dosegel naš narod, naj pokaže — narodna radodarnost!                                                   VI. K-
Franjo Bradaška. Dne 1. februarja je umrl v Zagrebu Fr. Bradaška, upokojeni gimnazijski ravnatelj, v 75. letu svoje starosti. Bil je rojen v Kranju leta 1829. Služil je kot profesor in ravnatelj na gimna-
dovino je pregledal ter dodal nekoliko opomb. Za hrvaško gimnazijo je izdal po Piitzu predelani »Primerjajoči zemljepis"; to knjigo so rabili skozi več let po hrvaških gimnazijah. Se dandanes je znamenita zaradi zemljepisne hrvaške terminologije, iz katere so kasneji zemljepisci črpali gradivo za svoje knjige. Franjo Bradaška je bil skoraj zadnji onih zaslužnih slovenskih profesorjev, ki so prišli na Hrvaško ob koncu absolutizma ter začeli na početku ustavne dobe pomagati bratom Hrvatom hrvatiti njihove šole. Hrvatje še dandanes visoko cenijo delovanje teh profesorjev, kakršni so bili: Žepic, Valjavec, Tušek, Erjavec, Lipež i. dr. Od te vrle čete živita zdaj samo še Trdina in Fr. Magdic. Tudi pokojnemu Franju Bradašku ostane med Hrvati trajen spomin.    /. 67.
Slovenska  umetniška   razstava  na Dunaju.
Dunajčanom je izmed slovenskih umetnikov najbolj
CARSKI NAMESTNIK ALEKSEJEV IN^NJEGOVO SPREMSTVO
ziji v Varaždinu, odkoder je prišel za ravnatelja na zagrebško gimnazijo. Tukaj je stopil v pokoj 1. 1883. ter je živel iz početka v Gradcu, kasneje pa zopet v Zagrebu. Zadnja leta je bil jako bolan. Bradaška je bil zgodovinar in zemljepisec, a.i je malo pisal, dasi mu je bil jezik lep in slog jedrnat. Kot profesor in ravnatelj je bil strog in natančen. Pisa i je začel v »Slov. Bčeli" zgodovinske sestavke. V »Novicah" je leta 1856. objavil »Kratek pregled starega slovstva hrvaškega" po Mažuraniču, v katerem odobrava, da so se poprijeli kajkavci književne hrvaščine, namreč štokavščine V,Vodnikovem Spomeniku' 1. 1859. navaja vzroke, zakaj Slovani niso dosegli moči, ki je primerna njih velikemu številu. L. 1859. je opisal v »Slov. Glasniku" Zagreb. V »Letopisu Matice Slov." 1. 1870. je napisal razpravo o najstarejši zgodovini slovenski. Tudi Trdinovo slovensko zgo-
znan arhitekt Jožef Plečnik, katerega duhoviti načrti, pričajoči o originalnem in jako finem umetniškem čutu, so že našli opetovano splošno priznanje. Prošli mesec so pa priredili tudi drugi slovenski umetniki, združeni pod imenom »Sava", umetniško razstavo pri Miethkeju na Dunaju. Nam so ta dela znana večinoma z domačih razstav. Razstavljali so slikarji Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matej Jama, Matej Sternen, Ferdinand Vesel, Peter Žmitek in kipar Frančišek Berneker. Dunajska kritika je ugodno sprejela ta prvi nastop slovenskih umetnikov na Dunaju. Poljsko društvo »Sztuka" in češki »Manes" sta že dobro znana na Dunaju. Želimo, da bi si tudi »Sava" pridobila toliko ugleda!
Slovenec -   misijonar, našim čitateljem dobro znani o. Veselko Kovač, nam pišeš Kitajskega: »Do
249
sedaj mi je učenje jezika vzelo veliko prostega časa. Božja pomoč, neumorno učenje in konverzacija z ljudstvom: vse to me je vsposobilo glede na kitajščino toliko, da lahko pridigujem samostalno ne z mehaničnim učenjem na pamet! — No, treba vedeti, da se mora temu ljudstvu vse bolj preprosto propovedovati, kakor je to navada v Evropi. Da sem se jeziku razmeroma tako kmalu privadil, to seveda nikakor ni individualna zasluga, ampak to se mora pripisovati, mislim, daru, katerega je dal Bog glede na jezike v posebni obilici Slovanom, pred vsem — Slovencem. To svedoči tudi dejstvo, da med vsemi tujimi narodi Rusi govore najboljšo, najpravil-nejšo kitajščino. Temu ne more ugovarjati nihče. Pot v klasično slovstvo kitajsko pa mi je še precej zadelana. Res poznam že precej znakov, tako da nabožne kitajske knjige lahko čitam, a da bom mogel citati kitajske klasike samostojno, bo treba
ki je bil nedavno imenovan za profesorja praške umetniške akademije, je bil rojen 1855 v Cavtatu in je prišel, komaj dvanajst let star, v Ameriko. Na pariški akademiji se je učil pri profesorju Cabanelu. Kot dijak je že razstavil prvo sliko. Pozneje je slikal kraljico Natalijo in črnogorskega kneza z rodbino. Naselil se je v Parizu in slikal večinoma za Anglijo. Na raznih razstavah je dobil odlikovanja. Razstavljal je vsako leto vsaj po dve novi večji sliki. Od leta 1893. je bival v Zagrebu, kjer je slikal največ portrete. Tu je ustanovil tudi „Društvo hrvaških umetnikov", kateremu je bil dalj časa predsednik. V Dubrovniku je slikal dekoracije v gledališču, v Belgradu rajno kraljevo   dvojico.    Letos  je razstavil   svoje   slike na
DONSKI KOZAKI
bržkone še truda več let. Če Bog da zdravja in časa, morda še kaj poslovenim." — Obljuba velja!
Staroslovenščina. Vatroslav Jagič je izdal „Kirchenslavische Glossen saec. XI. XII.", kjer odtiskuje z natančnimi faksimili znamenit kodeks dunajske dvorne knjižnice francoskega izvira s staroslovensko-staročeškiiri pripisi.
Kat. tiskovno društvo so osnovali Hrvatje. Na čelu mu stoje nadbiskup dr. Posilovič, škofje dr. Strossmaver, dr. Maurovič, Drohobeckv, Krapac, Voršak, poslanec Bresztvenski in prior Seigerschmied. Društvo bo izdajalo tudi nov dnevnik.
Vlaho Bukovac — profesor na umetniški akademiji v Pragi. Hrvaški slikar Vlaho Bukovac,
Dunaju, in pred nekaj meseci ga je povabil srbski kralj Peter L, naj ga pride slikat. V tem času ga je došel častni poziv na stolico praške akademije.
O Črni gori je izšla nedavno knjiga: „Černa Hora. Fvsikalne-geograficka črta s uvodem histo-rickym." Spisal jo je Bohuslav Ho rak. V uvodu pisatelj razmotriva, odkod izvira ime „ Črna gora" ter trdi, da je bilo to najprej samo ime katunske nahije, ki je obraščena s temnim gozdom.
Število bolgarskih listov. L. 1903 je izhajalo na Bolga skem 111 listov. Najstarejši politični list je »Državen vestnik"; izhaja že 25 let. Najstarejši list za leposlovje je „Periodičesko spisanie na bolg. Knjižovno Družestvo."