Kerec Franc: Rešitfev izselfenskega vprasanja je y dobro organiziranem zadružnistfvii! Namen organizacije poljedelskih delavcev Zveza poljedelskih delavcev je ustanovljena zato, da našim sezonskim delavcem, ki so biK doslej prepuščeni samim sebi, pribori vse socialne pravice, kot: da se uredba o minimalnih mezdah in pa zakon o zavarovanju delavcev raztegneta na' sezonske delavce, da bodo isti tudi doma v naši državi uživali te dobrine, enako kakor to uživajo ostali industrijski, obrtniški in stavbinski delavci in kakor to naši delavci uživajo v tujini. Razen tega hoče ZPD v Soboti zgraditi primerno delavsko zavetišče za stare in onemogle delavce. Med svojim članstvom hoče edino po krSčanskih načelih gojiti moralno, stanovsko, narodno in državno zavest. Izseljevanje je nujno zlo ZPD z bolečino v srcu spremlja žalostno usodo našega slovenskega delavstva, ki je radi neugodnih prilik primorano v tujini služiti T3i svoj kruh. Izseljevanie je nujno zlo, ki mo- ra čimprej nehati. Res je, da naši delavci zaradi razlike na valuti v tujini dobro zaslužijo. Mnogi so z zaslužkom že izplačali dolgove in tako rešili svoje posestvo gotove propasti. Toda, če bi delo in trud krvavih žuljev, ki so ga morali žrtvovati tujini, lahko služilo v dobro našemu narodu in naši državi, bi od tega Imeli vsi neprecenljive koristi, tako pa imamo le nekaj denarja, naš narod pa zato boleha na duši in na telesu. V tujino jih žene potreba Zakaj silijo naši delavci v tujino? Večinoma radi nujne potrebe, le nekaj iz navade ali zaradi razvedrila. Največ jih pa sili radi tega, ker doma v državi ni na razpolago dovolj dela. Število delavcev danes presega 14.000. Od teh lahko 4000 do 5000 živi par let doma, ne da bi njih družine radi tega kakor koli bile življenjsko ogrožene, ker imajo toliko zemlje, da se vsaj skromno lahko preživijo, če njihova posestva niso preveč zadolžena. Osta- lih 9000 sezonskih delavcev pa nujno potrebuje dela in zaslužka, bodisi v tu- ali inozemstvu. V naši državi v najboljšem primeru lahko zaposlimo 3000 do 3500 delavcev. Za ostale tu ni dela na razpolago. Iz tega dejstva lahko vidimo, kako pereč je ta naš izseljenski problem. Izseljensko vprašanje se ne da rešiti niti z javnimi deli Kje in kako najti rešitev tega vprašanja? Zaenkrat, to je samo začasno, bi se dalo zaposliti te delavce pri javnih delih. Ta dela bi morala biti doma v Prekmurju. To pa zato, ker bi delavci v tem primeru lahko hodili domov prenočevat, od doma bi se hranili, bili v domači oskrbi in bi na ta način prihranili skoro ves zaslužek. Naš delavec nima dosti od tega, če gre kam drugam na javno delo, ker če zasluži dnevno 32—35 din, mora od tega potrošiti za hrano 10 din, za kruh 5 din, za stanovanje vsaj 2 •'in, za cigarete 2 din, za bolniško zavarovanje 2 din itd., tako da celokupni dnevni izdatki znašajo najmanj 21 do 23 din, čistega zaslužka mu ostane na dan komaj 12—14 din, kar pa ne krije potrebe njegove številne, 6—8 članske, družine, kje pa so potem še druge potrebe za gospodarstvo, ki doma tudi nič ne donaša. Tako vidimo, da tudi z javnimi deli to vprašanje ne more biti končnoveljavno rešeno, in sicer iz sledečih dveh razlogov: 1. pri javnih delih se lahko zaposli samo moške delavce in še ti morajo biti starejši od 20 let, dočim ženske, mlade in starejše, kakor tudi moški izpod 20 let starosti pri teh delih sploh ne pridejo v poštev. Pri nas pa je ravno te vrste in starosti delaveev največ. Tem mladim delavcem in starejšim ženskam bo treba najti drugo delo. — 2. Javna dela ne morejo trajati desetletja, naši delavci pa bodo zaposlitev in zaslužek potrebovali vedno. Za javna dela so potrebna večja denarna sredstva, teh pa običajno ni. Organizirati bi se moralo prisilno posojilo, s katerim bi se lahko izvajala javna dela v večjem obsegu in več let, da bi se delavci odvadili tujini in privadili manjšemu zaslužku ter skromnemu življenju. Tu mislim samo na tiste delavce, ki svoj težko prisluženi denar lahkomiselno zapravljajo, nikakor pa ne tiste, ki znajo vsak dinar obrniti v prid svoje družine in svojega gospodarstva. Bešitev je v zadružništvu Kaj je treba tedaj storiti, da se najde vsem delavcem primerno delo doma v državi? Rekli bi, da je treba zgraditi tovarne in v istih zaposliti vse odvišne delavce. Tudi v tem ne bi bila pravilna rešitev, ker ni na razpolago potrebnega denarja za zgraditev tovarn, niti potrebnih surovin. Razen tega bi z zaposlitvijo takih mas v tovarnah vse delavce proletarizirali in odtegnili domačiji ali kmetiji, ZPD pa hoče te delavce prikleniti na našo slovensko grudo, ona hoče, da ti delavci še bolj Ijubijo to zemljo in jo obdelujejo s še večjo ljubeznijo kakor so jo dozdaj. Nihče ne more trditi, da naši ljudje svoje zemlje ne bi ljubili ali pa, da se ji odtujujejo, saj ravno iz ljubezni do te zemlje hodijo robotit v tujino. Mi hočemo samo najti možnost, kako to zemljo zboljšati in čimveč iz nje pridobiti, da bo na ta način več Ijudi ostalo doma na delu in od tega dela tudi lahko živelo. Rešitev izseljenskega vprašanja je edino v dobro organiziranem in dobro izpeljanem zadružništvu. Zadruge naj zgradijo tudi nekaj tovarn, toda samo take, ki bodo potrebne surovine črpale iz naše zemlje. Radi racionalizacije zemlje in zboljšanja gospodarstva sploh bo velik odstotek našega delavstva moral ostati doma. Vse odvišne delavce pa se bo zaposlilo v tovarnah. Na ta način bo to vprašanje, čeprav ne stoodstotno, vsaj v glavnem rešeno. Skupne želje Romanje v tujino ne sme biti večno. To se mora nehati. Storiti je vse, da se omogoči obstoj in primerno življenje delavcev na tej zemlji. Poznamo do dna duše trpljenje delaveev, vemo, da neradi in z žalostjo v srcu zapuščajo svoje drage, svoj mili dom, dobro vemo tudi to, da bi raje bili doma kakor pa v tujini. Ne šli bi tja, če bi jih ne gnala skrb za očeta, za mater, za otroke, če ne bi posestvo težil dolg. Plačati dolg, sestri doto, zgraditi novo hišico, popraviti gospodarsko poslopje, dokupiti k svojemu še bližnjo njivo, ki je priložnostno na prodaj itd., to je sen, to je srčna želja 99% naših delavcev. Da se vse to doseže, je treba biti vztrajen, dosleden, odločen in s trdno voljo ter zaupanjem v Boga iti po poti, ki jo je sezonskim delavcem začrtala ZPD. Dokler ste primorani hpditi v tujino, živite in se ravnajte po navodilih, ki jih je ZPD na svojih tečajih dala in učila. Povsod in vsekdar s ponosom poudarjajte to, kar ste! Ne omahujte! Pokažite se kot vredni kristjani, zavedni Slovenci in zvesti državIjani kraljevine Jugoslavije! Zavedajte se te- ga, da se mi borimo proti sinovom teme, da mi hočemo gor k soncu, k svetlobi! Bog je z nami! Mi upamo in verujemo v napredek in razvoj našega slovenskega naroda. Nikdar ne bomo dopustili, da bi naši delavci podlegali kakim tujim vplivom, ali da bi ta narod kdo razdvajal in razkrajal. Tisti, ki bo drugače hotel kakor ZPD, bo uvidel, kdo smo in kaj smo, ob naši neomajni in jekleni volji se bo razbil v drobne kosce in se razpršil v prah.