Naš pastir iv. *> jisti padec s konja mi jo je pa zmedel. Mati je bila neizprosna. Kar nisem smel k sosedovim — še za. trenotgk ne — tako trdo me je prijela. rLe glej, da se mi ne ganeš nikamor!" Tako rai je trdo zapovedovala mati, kadar je hodila v polje ter me puščala samega doma. Nekaj časa sem slušal vestno njene zapovedi. Dolgo pa ni šlo tako. Kar strpeti nisem mogel sam v hiši. Le pomislite! Na voglu debele hrastove mize 8em sedel ter zrl v abecednik. Vse je bilo tiho. Stara ura je z velikanskim nihalom leno tolkla svoj ček—ček. Kadar je bilo treba, da bije, zagodrnjalo in zašnraelo je nekaj v njej, potem ji je pa zaprlo sapo, ne da bi se bilo dvignilo kladvice nad zvonom ter naznanilo, koliko da je ura. Muhe so šrnnele in pobrenčavale za pečjo, kjer so bivale najrajše, ker je bilo gorko. Nekatere so se zlačnile in prišle gledat na mizo, če je kaj ostalo od južine. Te sitnice so bezljale po raizi, pulile se za kapljico mleka ter se zaletavale vame in me šegetale, kjer so le mogle. Otepal sem jezno po njih in jih pobijal kar z abecednikom. Veste, prav tako se mi je zdelo, kakor bi se bile norčevale z mano ter mi nagajale, ker sem moral biti v hiši. Kdo bi se potem ne jezil? Toda, če sem jih bolj preganjal, bolj so tiščale vame. To mi je bilo pa le preveč. Lopnil sem še jedenkrat z abecednikom, kjer se jih je paslo največ ter jezno pristavil: ,,Pa se uči, če se moreš!" Sel sem v vežo poskušat, ali se dajo odpreti vrata. Toda mati jih je skrbno zaklenila. BNie ne de; čeraii so pa okna?" Tako sem si mislil, odprl okno ter poskočil skoznje na vrt. Malo sem pogledal okrog, če me je kdo zapazil. Toda ni ga bilo človeka. Le pri sosedovih se je slišalo tolčenje in razbijanje zidarjev in tesarjev. Hitro jo popreznern po vrtu doli v konec. Prav ob meji med sose-dovim in našim vrtora je rasla visoka, košata lipa. nTukaj gori bom najbolj varen!" Hitro splezam po deblu v kobalo, od tod raej goste veje, kjer se vgnezdim tako, da sem videl k sosedovim in domov, da bi opazil, kdaj se vrne mati. Tu je bilo drugače prijetno, kakor v hiši. Mesto ure je pel vrhu lipe ščinkovec — svoj Bčink—čink" ! S sosedovega vrta mu je pa odgovarjal tovariš. Mesto nadležnih muh so pa žumorele čebele, srkajoč sladek med iz pisanih cvetic, ki so dehtele na vrtu. •* ' . rDa bi te, da se nisem poprej domislil! Tukaj bi se prav lepo učil, ko bi imel abecednik. Kar ponj pojdem!" Hitro, kakor veverica sera bil zopet v kobali ter se priprarljal, da zdrsnem po deblu nizdolu. V tem začujem glas: BLe trgaj obleko po drevji, ti cvet, ti! Kaj sem rekla?" ' ¦ Hitro sem spoznal materin karajoČi glas. Ustrašil sem se tako, da so rni spustile roke kobalo, ter sem lopniJ na tla, kakor sem bil dolg in širok. Hitro sera se pobral. Toda kaj pa to? Gomb pri srajci za pestjo je odtrgan. Eoka kriva — prsti mrtvi — boleti je pričelo. Jaz pa v jok. Levica je mahala ob meni, kakor bi ne bila moja. Mati prestrašena prihiti — in takoj za njo še oče, ki se je uprav vrnil od rudnikov, kjer je ves teden delal. nKaj pa ti je?" vpraša raati. Drugega nisem mogel odgovoriti, kakor nroka, moja roka!" flCaj, pokaži!" pristopi o6e. '1 Potiplje in pogleda roko. • rZlomiI si jo je!" To je bila kratka sodba očetova. nKaj pa te je neslo na lipo?" Tako je strogo govoril oče. BAli ti nisem vže dostikrat pravil, da mi ne trgaj hlač po drevji. Še nekaj bi se ti jih spo-dobilo — pa prav gorkih, da bi bolje pomnil, kako se sluša povelje starišev!" In oče je vže zamahnil s palico, da bi me užgal po koži. Toda mati je bila le mati. Smilil sem se ji. Zato je zabranila očetu in me obvarovala, da nisem bil tepen. Na moj jok so prihrteli tudi zidarji ter vsi jednoglasno trdili, da je roka . zlomljena. ,,Kar k Prežlji ž njim," tako je dejal Figovec — vaščan — ki ga je tudi po naključji prineslo mimo. BTi, Komatar, preobleci se, jaz pa naprežera in vaju potegnem v Lesee. Saj moram tako peljati nekov zaboj h Krištofu." BTako naredita, da!" pritrjevali so zidarji. Eigovec je vrgel otep slame na voz in peljali smo se v Lesce. Eoka mi je zelo otekala, bolečin sem se pa navadil. Oče mi je po poti dajal naukov ter še pristavil: nSam6 to ti rečein, da se mi ne kisaj pri Prežlji. ko te bodo obvezovali. Zapomni si: sam jedel, sam pil, sam po roci dobil. Nobeden te ni prosil, da lezi na lipo. Sam si zakrivil, zato pa sam trpi in ne nadleguj drugih z jokom!" Pokimal sem, pa molčal. Sam pri sebi sem pa tako sklenil, da ne zajokam, če mi jo prav odtrgajo. Pridemo v Lesce. Prežlja je bila doma. Veste, modra žena je bila to, modra! Posadili so me kar na mizo. — Oče me ,je poprijel čez prsi. Potem sta pa pri-stopila dva moža — zavihala mi hitro rokav ter le molčala. — Predrto — jeden je imel tako hudo brado, da bi se ga še danes bal, ko bi ga srečal v gozdu. — Potera prime tisti bradač roko nad laktom, tovariš njegov pa spodaj za prste. Veste, prijela sta pa tako kakor s kleščami. Meni je srce tolklo in tako-le sem si mislil: če ta dva prav dobro nategneta, pa mi pretrgata roko," Malo na jok se oii je delalo, pa ga vender nisem izpustil. —~< 100 >~— Na to pride Prežlja — zdravnica ter položi na mizo obveze in povoje in desčice in kar je bilo še tiste ropotije. Potem potipl.je zlomljeno mesto in reee: nZdaj le.!-1 Na to povelje sta potegnila dedoa, kakor bi treuil — oba na jedenkrat. V roki so zahrstele kosti, meni se je storilo kar črno pred očmi iti mrzel pot me je polil. Stisnil sem skupaj zobe — jokal pa nisem. Prežlja je naravnala kosti, kolikor niso same prav Iegle, ter mi obvezala roko v deščice. Ko je dovršila, pravi mi: »Zdaj jo boš pa pestoval pet tednov! Samo pohvaliti te pa moram; prav junak si, ker nisi nič jokal. Tako srčnega dečka se nisem obezovala." Meni se je hvala prilegla. Splazil sem se z mize. Oče je plačal. Figovec se je vrnil in prinesel od Krištofa vogel pogače ter mi jo pomolil: nNa, da boš prej zd.rav!" Potem smo zlezli zopet ua otep in oddirjali domov. Ej, ljubi moji, dolgi so bili tisti tedni, dolgi kakor sama večuost. Tedaj sem sklenil, da ne grera na nobeno drevo več, če ne bo posebne sile. Ia hvala Bogu, ce sem kako obljubo spolnjeval, tedaj sem to izvestno. Od tedaj uisein bil še na nobenera drevesu in zdaj tudi izvesttio ne bom nikdar več. Stara kost ui, da bi lezla k višku. Sili le v zemljo tako dolgo, da jo res zaspo. ,• Toda toliko me pa niso izučile vse nesreče in božji opomini — zakaj z ne- / srečami Bog svari in uči — da bi bil poslušen popolnoma starišem. Imol sem ' posebno trmo, za katero se pokorim vse svoje življenje. Po nasvetu učiteljevem so me mislili dati stariši v šole. JMenda sem bil dobre glave. Pa kaj pomaga glava, če pa pameti ni. In tak sem bil jaz. Ko sem cul, da bom moral pustiti domaco vas, pašnike iu travnike, popihal sem jo skrive v planino ter sem tam tretinil star&mu Grozu, vi ga seveda ne pomnite. Ta je ¦ sporoeil domov, da pri njetn tretinim in da se ni treba bati zamo. Mati je silila očeta, naj gre po-me. Ou ji je pa odgovarjal: nKaj ga bodeva bilila? Vsak je svoje &reče kovač. Kakor si bode postlal, tako bode spal." In očetova beseda je obveljala. Jaz sem bil večen pastir ih bom tudi, dokler se bom • mogel plaziti za živino. Kar je, pa je. Lahko bi se mi godilo drugače, . ako bi bil slušal roditelja — Bog jima daj nebesa — saj vže oba krije črna zetnlja. Torej otroci, Ie pridni in poslušni bodite, kakor ura. Zato vam je Bog dal stariše, ker sami nimate se dovolj pameti. Kesali se ne bodete, nieni verojemite, da m, če bodete le ubogali. ¦ ¦•• . * * ¦ - ... -•' .-i • .. , ¦', Tako je navadno završeval pastir Komatar svoje pripovedi. Potetn je pa vselej redno segel v ogenj po ogorek, da si zažge tobak. Mi smo ga poslušali, da se kar ganil ni nihče — pa ne samo poslušali, tudi zapomnili smo si kaj. In marsikateri bosopeti pošlušalec Komatarjev nosi vže gosposko suknjo. Zapisal sem pa te vrste zato, ker bi jaz rad videl, da bi bili vi, mladi čitatelji. ki si belite bistre slovenske glavice po učilnicah, vsi gospodje — in še prav veliki, učeni gospodje, ki bi bili v čast sloveuski domovini, ponos in -veselje našega naroda. če kdo peša in se protivi volji svojih starišev, sporani naj se Komatarja . in prigovora: BIz malega vzraste veliko." . F. S. F