Lojzka Špacapan                                                                                             994
Lojzka Spacapan SVETLOBNI PRAH
To sonce,
samo to sonce,
mehko in volneno,
bom pestovala.
Trenutek še, morda dva.
Potlej bo ranjena
svetloba blaga
iskala naročja mojega,
mojega praga.
V jasnini čisti
čez modro nebesno pisto
spuščalo se bo dan za dnem
sonce
z žalostjo neizmerljivo,
žalostjo isto.
*
Prek polj sem šla
in moje krilo
je cvetja nalovilo.
Z rožnim vonjem se napojilo,
z rumeno nitko na drobno obšilo.
Osulo se je cvetje, ko sem prišla domov, široko krilo se v krpico zvilo, hišni prah pelod postal.
995
SVETLOBNI PRAH
Jutrišnji dan -kot vsi doslej. Jutrišnji dan -posnetek od prej.
Ko pride žalost, grem z njo na vrt. Poletje se mi tiho predaja. Morda smo zdaj junija, morda šele maja...
Božam, božam zeleno rast,
prekopavam,
presajam,
vse, vse od kraja.
*
Koliko glasbe,
koliko glasbe
napolnjuje
telo.
Koliko glasbe,
koliko glasbe boči,
razteza nebo.
Vse, česar se dotaknem,
zapoje.
Ali je praznik ta dan?
Nikogaršnja.
Samo svoja,
šepetam.
Ta in poslednji dan.
Vztrepetam.
996
Kadar delam dež, moram biti sama.
in potlej v tihi večerni uri delam dež nekje na samem.
Samo pes,
samo pes čez cesto.
Oblit z medlečo lučjo.
In malo pred polnočjo
lunin obraz
in mraz.
Drobno, drobno drevo.
A samo pes dvakrat čez cesto.
Vzcvetele na gmajni so
glogove pesmi.
Kot da jih marec spet
tiho škreblja.
Tiste bele glogove pesmi,
krhke od tihih, grenkih solza.
Kakor drobtinice izgubljenih nad nasula mi jih je ta pomlad.
*
Zapahnem duri, v veži čevlje neslišno snamem
Lojzka Špacapan
SVETLOBNI PRAH
Najbolj čiste vode so nekje na samem. Žuborijo tiho, komaj slišno, nebu in pticam.
Nikoli ne bom segla s to hrepenečo roko svetlim sinjinam do prežarjajočih globin, da bi se zlila z njimi, da v njih vsa izgorim.
Omamljena
na robu silnih razsežno
kot enodnevnica
razpiram dlani,
v svetlobnem prahu živ
a moj let je prekratek,
da bi se dvignil
do svetlih višin.
*
Kako bi mogla, ta zemlja, ki rojeva in daje, biti obenem zibelka in grob? Z isto roko ponujati in jemati? Kako bi se je mogla radostiti in obenem bat
Ta zemlja, ta ista zemlja -moja mati?
997
*
Moje okno,
moje malo okno
prislonjeno je
na severno stran sveta.
Priprte polknice
in sobica dva krat dva.
Zgodnji februar, čipka prvega zvončka, veličasten prihod pomladi.
Nostalgiji neba se moje okno, moje malo okno, do roba napolnjeno z utripom srca lepo poda.
*
Nocoj
me ne puščaj same. Mesec je tako bled, zvezde drobne, a zlobne, pronicajo iz temnih zased. Nocoj me ne puščaj same, ne potrebujem velikih besed.
| Lojzka Špacapan
998