ZNANSTVENI DEL
Književnost.
Homerjeva Iliada. I.—VI. spev. Prevedel Fr. Omer-za. (Ponatis iz »Mentorja«.) V Ljubljani, 1916. Založila Katoliška bukvama. Cena K 1-60.
Prevodi Homerovih epov — naj so bili časih tudi okorni — so pri vseh narodih, kjerkoli so se pojavili, odločilno vplivali na daljnji razvoj narodnega slovstva: tako pri Nemcih prevod J. H. Vofia, izšel 1. 1793., pri Italijanih V. Montija, 1. 1810., v Rusih N. I. Gnjediča, izšel 1. 1829, (po dvajsetletnem trudu); odločilno so vplivali, ker so dotičnim narodom pokazali čudovito moč, gibčnost, bogastvo njihovega jezika v tekmovanju z največjim pesniškim genijem vseh časov in narodov; obogatili so tudi v nenavadni meri materinščino z novimi besednimi tvorbami ali jo pomladili s starim besednim zakladom. — Sedaj, nekako sto let za drugimi velikimi narodi, dobivamo tudi Slovenci Homera v celotnem prevodu g. Fr. Omerze. Prvih šest spevov Iliade je že prišlo v knjigotrštvo. Veseli smo tega dogodka. Ali bo pa vplival kakor drugod? To bo vedel in prav cenil drugi rod. Nas, sodobnikov, naloga je, da izrečemo sodbo o formalni dovršenosti prevoda. No, glede tega bo g. prevajalec gotovo kmalu izvedel popolno resnico; zakaj prav nič ne dvomim, da bodo mnogi, mnogi segli po prevodu, bodisi da ožive stare spomine na srečna leta gimnazijska in večnomladega Homera, bodisi da bodo prvič skušali potovati v ta čudapolni svet starogrške poezije. Zakaj je Homer največji pesnik? Ker se je najbolj približal tisti skrivnosti, kateri se pravi — človeško srce. Homerov človek je umljiv vsem časom in vsem narodom, ker je tako dobro zadet, tako dobro po naravi risan. Po dveh tisočletjih vzklikamo, čitajoč Iliado in Odisejo: »Saj to je kakor danes! Saj ti ljudje še žive! Saj to smo mi!« Da, prijatelj, vzemi v roke Omerzov prevod in čitaj ga, vsak dan nekoliko, pa boš videl: odkod izhajajo prepiri med ljudmi in narodi, zakaj prepir raste, kakšne posledice rodi; pazno čitaj, pa boš videl, da imamo tudi mi Slovenci Agamemnone in Ahileje, tudi modre Nestorje (katerih žal! ne poslušamo, kakor jih že prvi — niso), imamo še druge znance iz Iliade; najmanj imamo Ter-zitov. Teh bi si želel več med nami. Kar Terzites govori (II,, 211 nsl.) je pravo mnenje in čutenje ubogega ljudstva, ki pa nasproti imenitnikom ni prišlo do besede, ali je pa moralo takoj utihniti. Rapsodi sami so bili — kar je čisto umevno — na strani graščakov; seveda, saj po gradovih Peloponeza so v 8,, 7,, 6. stoletju pred
Kristusom peli in predavali te speve. — Torej Iliado v roke! Zadnji, prav zadnji čas je, da pride Terzi-t o v a   kri v naše žile!
Kako sodimo o prevodu? Najpravičneje bi sodil, ako bi mogel narediti takole: v kakem izobraževalnem društvu, pred ljudmi, ki ne vedo še nič o Homeru, bi naredil kratek uvod, najpotrebnejše pojasnilo, potem pa bi čital en spev, katerikoli, recimo drugi, čital razločno, dobro pripravljen; vse osebe Homerove so plastične v dosedaj nedoseženi meri in morajo torej vzbuditi zanimanje, fantazijo. Pa bi opazoval med čitanjem: ali razumejo vsako besedo, vsak verz? Kje je neumev-no, trdo, neslovensko? Zdi se mi, da najbolj moti napačna raba časov; v grščini je skoro vedno pretekli čas, Omerza pa rabi skoro izključno sedanjik. Kako naj s tem vzbudim in vzdržujem iluzijo preteklega dogodka?! Vsaj v začetkih raznih epizod naj bi rabil pretekli čas in polagoma prehajal v sedanjik. Nasprotno pa bi pričakovali v primerah, kakor n. pr. sp. V., 137 nsl, sedanjik. — Neprijetno nas dirnejo mašila (zdaj, še, kdaj, pa . . .), kjer jih zmisel ne zahteva, — Slovenska slovnica se v taki lepi knjigi predvsem spoštuj! Proč torej z izrazi: iz jezika, iz klina, iz lica, iz voza . . , mesto z jezika itd,; reče se: velika prisega (L, 239), ne: velika; zanikrno je: »sune u nožnico meč spet velik« (L, 220), mesto: »v nožnico sune spet veliki meč« ali pa kako drugače, le oblike naj bodo pravilne. Dokler ne bo slovenščina brez graje, ne bomo zadovoljni s prevodom. Ne v tem, da zna graditi heksametre, išči prevajalec slavo, temveč v lepoti in pravilnosti slovenščine. — Dalje si želimo jasnosti. Kaj n. pr. pomeni (L, 66): »hoče od ovc ali koz, brez hibe«? Ali L, 345: mar Patroklos »govori in uboga?« Ali V., 137: kdo se skrije v stajo? Lev ali pastir? Trebalo bi časih le eno besedo (osebek) ponoviti, torej niti ne dodati, pa bi bilo vse u m 1 j i -v e j š e. Zakaj se ne bi prevajalec malo bolj ogibal grdih golih genetivov, n. pr. tolikrat ponavlja-nih sina Atreja, sina Peleja i. dr.; zakaj ne bi krajše rekel, kakor na več mestih: Atrejevič, Pelejevič? Da ne gre v ritem? Treba je delati, iskati, misliti. — Časih se nam zde nekateri izrazi banalni, n. pr. L, 13: »z neštevno rešnino u žepu«; ali L, 500: in za kolena ga prime, mesto: mu kolena objame; ali V,, 270: žrebet se poleglo je šest mu v palači, — Ali ne bi bilo tudi dobro, ako bi bil prevajalec v izrazih bolj plastičen? N, pr. za grški ^špag mesto splošnega »darila« ne bi li kazalo rabiti:  nagrado?  Ali kako naj Atre-
182
jevic odkupi (&Ko\bu>) Hrizeido, katero ima sam v rokah (L, 20, 95)? L, 470 bi bilo pač bolje: vrče napolnijo z vinom, mesto s pivom, čeprav je v izvirniku: ¦koioio; zaradi dvoumnosti. Več ozira na slovenščino, več poguma in prostega duha! Mesto Sanj v II. sp. bi kazalo rabiti ednino Sanja. — Ženska imena bi vsekakor kazalo pisati: Artemida, Tetida mesto Artemis, Tetis. Koliko bolj domače je to! — Da takozvana epi-theta ornantia dobro prevede, mora v filologu tičati dober kos pesnika. Nekateri, kakor n. pr. Apolon daljnostrelec, Zevs bliskostrelec, junak veleglasni, možje z golenjaki... so dobro zadeti; pri mnogih bo treba še premisliti in morda kaj predrugačiti. Za STog 'AxtXXsJ>g bi jaz predlagal: divni A. mesto božji (ali vsaj: božanstveni); za Sio-upscp^g bogorojeni mesto bogorodni, kar je čisto kaj drugega (prim. bogorodica!); za -*\ot.ux.6miq žarnooka mesto sovooka; za vs^sA.rjfspžta Zsijg; oblakov zbiravec mesto zbirajoči oblake; Olimpijec mesto Olimpijski, Sicer bi se pa vsi ti prevodi počasi izpopolnili in ustalili, ako bi v naših gimnazijah Homera prevajali v materinščino. Kdor je kriv, da se to kljub slovarjem in komentarjem, ki jih imamo, še ne sme, je zagrizen sovražnik našega kulturnega napredka. Koliko smo zaraditega že zamudili! — Kar se metrike tiče, prevajalec sam v Predgovoru priznava svojo temeljito napako, da je v spevih I.— IV. tolikrat rabil napačni ženski odmor. Pa tudi še zdaj vprašam: zakaj ne hodi za Stritarjem in pa dr. Opeko, ki imata vseskozi moško cezuro? Če misli, da so našim ušesom ženske cezure prav tako prijetne kakor moške, se pošteno moti. Ako bi le hotel, bi nam v večini verzov ustregel. Mar se n. pr. takoj v predpevu ne bi moglo reči:
Jezo mi, božiča, poj Pelejeviča Ahila,
ki, pogubna, nebroj je  žali Ahajcem zadala,
mnogih junakov u Had je duše poslala pogumne,
trupla pa njihova v plen pripravila pasjim je žrelom
in ujedam u jed — zgodila se Zevsu je volja — itd., itd.
Zaradi nekaterih nedostatkov nam torej zaenkrat prevod še ne ugaja popolnoma; z veseljem pa opazujemo, kako gosp. prevajalec napreduje od speva do speva; spričo priznane njegove pridnosti, natančnosti in njegovega lepočutja smo trdno uverjeni, da nam bo v nekai   letih   podal   klasičen   prevod   nesmrtnega Ho-
mera-                                                            J. Debeoec.
Carniola, letnik VIL, zvezek 4. Uredniki dr. Jos. Gruden, dr. Jos. Mantuani, dr. Gv. Sajovic. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Kranjsko. V Ljubljani, 1916. — V uvodnem nekrologu rajnemu cesarju Frančišku Jožefu poudarja uredništvo vladarjeve zasluge za znanost; »tudi naše društvo se je razvilo pod egido cesarjevih načel v to, kar je danes: v izključno znanstveno društvo.« — Direkcija idrijskega rudokopa nadaljuje zgodovino Idrije za časa tretje francoske okupacije, dr. Janko Ponebšek pa končuje svojo razpravo o »Naših ujedah«, ki je medtem izšla v posebnem natisu. Skrbna, z velikim aparatom izdelana zgodovinska študija Jos, Mantuanija o »Pasijonski procesiji v Loki« nas na 10 straneh Carniole (222—232) seznani z genetičnim razvojem teh prireditev. Glavna kal pasi-jonske procesije je v liturgični procesiji, katerih je bilo
v prejšnjih stoletjih mnogo več kot dandanes; drugo korenino tvori dramatična uprizoritev z latinskim jezikom- Nabožni obred srednjega veka se vedno bolj popularizira in laizira. Jezik preide v ljudsko narečje (tretja korenina),
V slovstvenem oziru je izmed procesij na Kranjskem pomenljiva za nas pasijonska procesija v Loki. Ako ta procesija tudi ni edina, je vendar domnevati, da je bila edina, ki je imela slovensko besedilo (izdelano vsekako po nemškem izvirniku). Rokopis se nahaja v arhivu kapucinskega samostana v Škofji Loki. Naslednji zvezek Carniole prinese »diplomatično« natančni ponatis tega rokopisa, »Popolni ponatis bo nedvomno marsikateremu slovstvenemu zgodovinarju dobro došel, tako glede jezika samega vobče, kakor tudi zaradi loškega narečja in zaradi ,pesniške' oblike posebej« [222].
Po slovstvenih referatih slede razni Zapiski in Društveni vestnik, v katerem se zlasti odlikuje dr, Šlebingerjev oris življenja in dela rajnega Fr. Levca.                                                                     y R
Kresalo duhov. Roman iz irskega življenja. Angleški spisal P, A, Sheehan, Prevel Davorin Ciuha, Ljubljana, 1917, Založila Katoliška bukvama, 8°, Str, 456. Cena broširani knjigi K 3-80, vezani K 5-50,
Naše slovstvo je za en socialen roman — četudi le preveden — bogatejše. Silno resne reči se obravnavajo v tej knjigi: kako en narod, osemsto let po veleposestvu tlačen in zatiran, dvigniti iz uboštva in otopelosti v blagostanje in duševno svobodo, S tem problemom sta se bavila pri Rimljanih brata Grakha in za njima pri raznih narodih najboljši, najplemenitejši možje; pri Ircih se bavi s to mislijo — v tem romanu — glavni junak, gospod Maxwell, Problem je še danes velenujen. Še dne 27, aprila t. 1. je dejal Llovd George, da »je za Angleže bolj važno ko vsa vojna vprašanje, kako iz nezaupnega, nevarnega soseda (Ircev) napraviti veselega, lojalnega tovariša; sploh, da je Irska edina grozeča točka na obzorju angleške politike.« — Osemsto let je torej angleško (in irsko) veleposestvo zatiralo Irce, ne da bi z mezincem genilo za povzdigo nesrečnega naroda; tu pa sklene irski veleposestnik Maxwell za eno leto zapustiti višjo družbo, obleči delavsko bluzo in se kot hlapec vdinjati pri ubožnem irskem kmetiču-tlačanu, samo zato, da bi iz lastne skušnje videl in čutil, kaj narod trpi in kako bi se mu moralo pomagati. Maxwell sklep kljub vsem težkočam izvrši in tudi v resnici popolnoma spremeni položaj posestva v Lisheenu, kjer je eno leto služil. Ideja romana je vzvišena, veličastna. Več kot iz vsega dnevnega časopisja izveš tu o razliki značaja med angleškim in irskim narodom; mimogrede se spoznaš z irsko duhovščino (anima candida — oče Cosgrove) in čitaš fine opazke o Šekspirju, Izvirnik nosi naslov: Lisheen; prevajalca (psevdonim! dr, Izo C, in N. Velik.) sta izbrala naslov se strani 363., kjer nesrečna žena iz višjih krogov kliče: »O Bog, zakaj ni na svetu nobenega kresala duhov, da bi lahko — pred poroko — žene spoznale strašne značaje, na katere nas hoče usoda navezati.« Tako kresalo je samoodpoved Maxwellova. — Prevod je prav lep, gladek, domač; edino, kar moti, je na par mestih — »išče se Uršo Plut«.                                            -/. Debeoec.
183