Poštnina platana v gotovini. LETO V. LJUBLJANA, 26. MARCA 1927. STEV. 13. NAROČNINA ZA JVGOSLA-VIJO ČETRTLETNO DIN 15* CELOLETNO DIN 60/ZA INOZEMSTVO 1EDODATI POŠTNINO/OGLASI PO CENIKV/ POSAMEZNA JTEVILKA PO DIN15O, POŠT. ČEK. RAČ. 13.188 A VREDNI{tVO-IN-VPRAVA VVilTELUKI-TIJKARNI/ 'ROKOPIJI-JENEVRA-XA?0/AN0NlMNl-D0-. 'Pl Ji • JE • NE • PRIOBČV -k lElO/POiTNINA-PLA-XANAV-GOTOVINI TELEFON ŠTEV. MM. Pred viharjem. Kakor blisk je šla preko sveta vest 0' strašnih obdolžitvah Italije na račun Jugoslavije, ki je zapre-pastila velike pacifiste in potrdila v veri one, ki vidijo pred seboj že konture dne razračunavanja med Jugoslavijo in Italijo. Peklenska intriga izdelana v jezuitskih diplomatskih kovačnicah Quirinala pod vrhovnim vodstvom samega Duceja, je sicer skrahirala in vrgla na svoje mojstre bengalično luč, v kateri se Je do golega razgalila zemljelač-nost črnosrajčnikov. Izgleda na videz, da so se oblaki nakopičeni na Jugoslovenskem nebu razjasnili in da je nevarnost spopada med Jugoslavijo in Italijo odstranjena od-. kar je Anglija zadnji hip pomislila, da bi znali utrinki' z zapaljenega jugoslovenskega doma zanetiti evropski požar, v katerem bi otoški imperij najbrže katastrofalno nastradal. Kdor zasleduje • delovanje quirinalske diplomacije v potankosti, ta pa se ne bo da'i spričo sedanjega umika gladne tuleče rimske volkulje uspavati. Največji pesnik italijanske politične lirike po Danteju je danes navidez miren in z njim 'vesoljna Italija. Njegov mir pa je podoben le jezeru lave z mirnim površjem, pod katerim bo vsak hip zavrelo. »Italija se mora razširiti, ali pa bo eksplodirala.« To pot je nabila bratska Francija na pokajoče italijanske doge nove obroče, ki so zadržali pretečo eksplozijo. Bližnji čas pa bo pokazal, da so bili uspehi protiakcije le preventivnega značaja in da Italije v sedanjih okolnostih ni mogoče rešiti pred pogubo v katero jo tira paralitični Duce. V nastopih velikega komedijanta in režiserja mas je v istini mnogo teatralnosti in bar-numskega zvenčkanja z orožjem, vendar postaja to igračkanje opa-sno, ker iztekajo ure fašizmu in ne-sudženemu predsedniku fašistovske republike III. Imperija. Politika Italije je in ostane ekspanzija proti Balkanu in razrušenje Jugoslavije, kot izvršiteljice načela »Balkan — Balkancem«. V stremljenju zadovoljiti tej ekspanziji ne bo pomišljala i v bodoče o uporabi sredstev in tako bo po dosedanjih črnogorskih akcijah, podpiranju koroških nemčurjev pri plebiscitu, snabdevanju bolgarskih komit, najemanju kačaških band, Rapalla in celi knjižnici protokolov in konvencij nadaljevala svoje destruktivno početje i v naprej ter nas končno prisilila, da z orožjem v roki pri vsej naši miroljubnosti obranimo še tisto bore kar nam bo po dosedanjih eksekucijah preostalo. In na ta dan se moramo pričeti pripravljati z vso potrebno naglico, ker je več, kakor gotovo, da nam v uri, ko bodo udrle besne črno-srdjčniške horde preko meja. ne bo dosti koristila platonična intervencija Društva narodov in evropske demokracije. Smo miroljubni narod in globoko verujemo v Ligo Narodov ter locarnski duh, vendar se jasno zavedamo, da leži glavna garancija za neodvisnost posameznih nacij v mišicah narodne vojske, številu topov, letal ter enodušni volji vseh za vsako ceno ohraniti svobodo. Izgubljenih je sicer že nekaj predragocenih let, katere pa bomo s smotrenim delom lahko naglo dohiteli. J. T. I- B.: Slovenska univerza in kanoni. »Mladina«, glasilo samosloven-skih vseznalcev, hudih kritikov in ošabnih sodnikov, ki so proglasili knjige Vodnikove družbe za gnoj in o »Pravici kladiva« trdili, da pisatelj v nji potvarja resnico (ker menda mladeniči še niso prišli do Suhega bajerja!), piše v zadnji številki o slovenski univerzi na način, ki jasno kaže mentaliteto te mladine. Zavzemati se za slovensko ali boljše ljubljansko univerzo (ker govorimo tudi o zagrebški, ne hrvatski univerzi in o beograjski, ne pa srbski univerzi), je gotovo dolžnost nas vseh in tudi »ni mislimo, »da o potrebi slovenske univerze ni potrebno daljšega razpravljanja.« Vprašanje pa je, če je potrebno tako razpravljanje kakor ga je napisala »Mladina«, ki pravi, da si moremo le z njo »zagotoviti mesto med drugimi svetovnimi narodi«. Kajti »posebno mi Slovenci — kaj naj svetu pokažemo — če ne našo znanost in našo umetnost.« ]n zdaj pride glavno: »Upam, da ni med nami takih bedakov, da bi si domišljali, da bodo morda naše sab- lje, puške in kanoni komu imponirali in mu dokazali našo kulturno zrelost.« Gotovo, takih bedakov ni, kajti s sabljami, puškami in kanoni se ne kaže kulturna zrelost, ampak — vsaj danes še — politično zrelost, kadar je treba braniti svojo last in če te sablje, puške in kanoni ne bodo imponirali n. pr. Italijanom, bo kmalu konec tudi — slovenske univerze in oni, ki pišejo danes »Mladino«, ne bodo več dolgo slove-nizirali! »S tem« — pravi pisatelj takoj dalje — »pa smo ugotovili, da imamo le kot narod pravico do lastne univerze, kajti le za nas, ki smo prepričani, da smo Slovenci narod (čuj Evropa!), je brez dvoma, da nam je slovenska univerza potrebna in predpogoj našega narodnega obstanka in napredovanja. Za one pa, za katere obstoji samo »jugosloven-ski narod«, pa je slovenska univerza napol luksus, da celo nepotrebna zavora pri »zlitju vseh treh jugoslo-venskih plemen v en narod«. (Na Macedonce in Bolgare seveda prin-cipielno pozabljajo). — Tako pisatelj. Zdaj pa mi mislimo, da ni bedaka, ki bi si domišljal, da bo taka obramba slovenske univerze komu imponirala in »mu dokazali našo kulturno zrelost«. Pa poslušajmo dalje: »Ta ugotovitev pa je že indirekten odgovor na naše drugo vprašanje, to je, kakšne vzroke imajo oni, ki se bore proti naši univerzi in kdo so to. (Pozor!) Da bi se morala ukiniti univerza v Ljubljani iz finan-cielnih razlogov, je le smešno in nesramno slepilo našemu ljudstvu (sic!) saj je predobro znano, da stane naša univerza na leto komaj toliko, kot nekaj večjih kanonov, en sam večji vojaški manever pa požre, da bi bil njen obstoj zagotovljen za vse desetletje. Pravi in edini vzrok je torej v tendenci »zliti jugošiov. plemena v en narod. Strah in groza! Ali ste slišali, kako slepe naše ubogo ljudstvo! Ti nesrečni kanoni! In še manevri po vrhu! Ko bi ne bilo teh, pa bi bilo dovolj denarja za univerzo, oziroma bi vsaj ne bilo izgovora, da ni de-t narja, kajti edini vzrok itd. Pa čujmo dalje: »In gospoda »Jugosloveni« (rekel bi »Velesrbi«) se prav dobro zavedajo, da Slovenci toliko časa ne bomo nacionalno strti (ojej, jej, kdo pa vas tare.), dokler bomo imeli lastno univerzo. Dokazali smo, da smo kljub temu, da se nam ne dovoli politične samostojnosti (kdo pa ne dovoli?), do katere imamo prav toliko pravice, kot vsak drugi narod na svetu, kljub temu, da smo po krivdi centralizma na robu gospodarskega propada, vendar še dosti močni, da smo si ohranili našo narodno samobitnost.« Tako tarna slovenoborski jam- LISTEK. R. A. REISS: Kadar se šetam po ulici... Ulica je jako zanimiva. Človek, ki se šeta po njej kot opazovalec, opazi silno mnogo stvari. Ulica je Puls, po katerem se lahko ugotovi . stanje zdravja ali moralne bolezni " > vsakega naroda. Kot iskren in skr- v ben prijatelj dostojanstva jugoslo-venskega naroda, za katerega svobodo sem imel tudi sam čast sodelovati, sem si tako od predolgega časa dal nalogo, da »merim moralno temperaturo« po beograjskih ulicah. Pri moji veri, ono, kar sem videl na teh svojih obhodih, ni baš zadovoljivo. Ravno nasprotno! Opozoriti hočem patriotsko mladino na gotove stvari, ki sem jih opazil. Na njej je, da poskrbi za izpremembo. V Beogradu je mnogo prodajalen, v katerih prodajajo razglednice. Te karte predstavljajo kino »zvezde« — med temi mnogo nemških »zvezd — ali prostaških karikatur »made in Germania« ali »in Austria«. V vseh teh izložbah se nahajajo mnogi portreti Rudolfa Valentina s čelne strani, s profila, s treh četrti itd. Valentino je nekaj navadnega na beogradskih ulicah. Med temi tako-zvanimi filmskimi igralci in igralkami sem iskal slike, ki predstavljajo nacionalne junake, stare znane državnike kot Draškoviča, Novakoviča, Garašanina, fRističa, Pašiča itd. Skušal sem najti karte z likom Kralja Aleksandra in Njegovega pokojnega očeta Petra Osvoboditelja. A našel jih nisem. Od časa do časa najdem v zbirki filmskih igralcev lik Kralja Petra, včasih Kralja Aleksandra, Mišiča, Stepe Stepanoviča. Bojoviča, Draškoviča itd. pa med njimi ne morem najti. Ko sem vprašal prodajalce teh kart, zakaj nimajo razglednic teh mož, so mi hladno odvrnili, »da se kupci ne zanimajo za tako robo«. Žalostno, jako žalostno! Da bi poslali prijateljem pozdrave po »markantnih osebah« izbirajo ljudje zemlje, ki je bila mučenik v vojni, kino ravček na strehi ljubljanske univerze in pluje proti Beogradu, da kaže svojo »narodno samobitnost«. In zdaj pride najlepše: »Mi spoštujemo prepričanje vsakogar in če v resnici eksistirajo prepričani »Jugosloveni« (eksistiramo, pa brez ušesc!), naj to svoje prepričanje v . vseh vprašanjih tudi javno dokumentirajo. (Dokumentiramo!) Videli pa smo, da naše politične stranke in organizacije, ki stoje na »jugoslovenskem« stališču, ob priliki, ko gre za našo slovensko univerzo, hinavsko zavijajo oči in se zanjo »borijo«. Toliko hinavstvo morejo kazati le največje propalice. Kdor je proti slovenskemu narodu, tudi ne more biti za slovensko univerzo. In poštenost zahteva, da to tudi javno pove! Torej, da javno povemo: propa-lica je, kdor podtika nam, ki smo na jugoslovenskem stališču, hinavstvo glede kulturnih zahtev in kdor trdi, da smo zato, ker smo Jugosloveni, proti slovenskemu narodu in ljubljanski univerzi.« In zdaj pride zaključek: »Naša dolžnost je« — pravi pisatelj — »da se proti strankam in organizacianu ki stoje na »jugoslovenskem« stališču, borimo in ne, da jih radi ljube fraze »naprednost« in borbe proti »klerikalnemu zmaju«, »boljševizmu« itd. celo podpiramo. Slovenci si moramo priboriti politično avtonomijo (zakaj pa ne: svojo lastno državo?), ki je predpogoj naši kulturni avtonomiji v vseh panogah kulturnega in civilizatorične-ga udejstvovanja. In kadar bomo dosegli politično samostojnost, bo tudi rešeno vprašanje slovenske univerze v Ljubljani. Takrat bo šele mogoč njen pravi razvoj in rešitev njenega kulturnega poslanstva med Slovenci in človeštvom.« Mislimo, da zadnjih stavkov ni treba več glosirati. Napisali smo jih zato, ker je to program te mladine, ki se vrača v staro kranjstvo in voli seveda klerikalno, .kar kaže na veliko »politično samostojnost«. Sicer člankar sam pravi, da še nimamo »polit, samostojnosti« in kadar jo bomo dosegli, bo denarja na mernike, univerza v Ljubljani bo velika kot amerikanski nebotičnik in bo producirala na desettisoče študiranih ljudi, ki bodo potem šli po kruh — v Jugoslavijo. Tja bodo šli tudi po kanone, ako vkljub »kulturnemu poslanstvu med Slovenci in človeštvom« ta univerza ne bo zabranila, da bi ne posegli po »slovenski avtonomiji« tisti, ki jo najbolj rabijo za svoje račune, ko špekulirajo, kako bi se jim posrečilo premagati »jugo-slovensko« stališče, preden bo to najmočnejša in edina obramba slovenski zemlji, njeni kulturi in —-univerzi. Kajti včasih se morajo tudi univerze braniti s kanoni in ne z brezglavimi pamfletiči. edino pri FRANC BAR, Ljubljana. Gorje narodu, ki še danes slepo tava za onimi, ki so ga v času, ko ni hotela vreči Srbija svoje časti pod noge sifilitičnim Habsburžanom, pognali kot čredo tope živine za brezumnimi državniki, pobesnelimi generali in ga izročili v pljač-kanje nenasitnim pijavkam, ki so žele milijone še vroče od ljudskega znoja in po sveže preliti krvi dišeče. Ogenj naj se vsuje nad njegovo hišo in sovražnikom bodi predan, da ga zasužnjijo in razselijo na vse štiri strani neba! Strašna je kletev! Še večji pa je greh storjen nad žrtvami onih, ki so umirali za to, da jim danes pljujejo na gomile oni, ki bi se morali že davno obesiti kot Judež Iškarijot z licem obrnjenim v temo. Dobro slovensko ljudstvo! Kako smo sanjali o tvoji hvaležmosti, ko smo se bili po vročih tleh Dobrudže, umirali v hrepenenju v sivih taboriščih in zatiskali umirajočim tovarišem, ko so te hoteli z nami osrečiti s svobodo — umirajoče oči. Upali in verovali smo v te v najstrašnejših urah naše Golgote, polni blazne vere v tvoje čudežno prerojenje porojeno iz tolike ljubezni in krvi. Vera v probujenje mrtvih duš m vstajenje gluhega kamenja, pa je bila zaman. Slovensko ljudstvo je ostalo na starih izvoženih potih in' se kot ogromna, težka in hroma masa premika počasi kot polž po za vedno že v naprej začrtani poti, brez razuma in volje zaživeti na način vreden svobodnega in samostojnega rodu. Grenka je resnica, toda sleparil bi, kdor bi navzlic vsej tej proldeti umazanosti prodajal blato za zlato in še bo potreba piti jugosloven-skemu nacionalistu iz grenke kupe gorja in ponižanja prej ko bo očiščeno v stoletjih umetno vzgojeno zlo v narodni duši. Vse silne žrtve najboljših svojega rodu so bile, kakor klic v veter in na narodu, ki se pomika kakor slepi kolos naprej, še vedno sede oni, ki so jim malodušje, strahopetnost, zakrknjenost in podlo licemerstvo rodne sestre. Dacarji, mežnarji jin Aleši vVnaprdj vladajo narodu in se mu zajedajo v debelo kožo, kakor v letu 1914. ali v kateremkoli onih let babilonske suž-nosti. komedijante nemške, avstrijske, italijanske, ameriške in prezirajo svojo nacionalno slavo. V teh slučajih ne valim krivde na igralce, ki so sami po sebi čestiti ljudje. Zdelo bi se mi popolnoma naravno, ako bi mi ponudili portrete nacionalnih igralcev, favoritov publike, od katerih so igrali in igrajo mnogi prvorazredno patriotsko ulogo. A tudi njihovih slik ne najdete. Prvenstvo »širni« generacije imajo slike glum-cev, kot so to Valentino in Charley, ki sta bila slavna vojaška dezerterja. Evo izložb knjigarn. Na vidnem mestu »Ljubavi Rudolfa Valentina«. Tako je običajno. Iščem dela, v katerih se popisujejo podvigi onih, ki so ustvarili veliko Kraljevino Jugoslavijo. Ne najdem jih in ne čudim se temu, ker so mi pred nekoliko leti, ko sem hotel izdati svoje beležke o poslednji in odločilni zmagoviti ofenzivi iz 1. 1918., knjigotr-šci z nasmehom izjavili, da »publika ne kupuje knjig o vojni«. Očividno se ne marajo spominjati oni, ki se bi morali boriti za svojo zemljo, name- sto da so se skrivali za frontami in varali svoje.. dragocene osebnosti, da je bila velika vojna in da je četrtina srbskega naroda v njej herojsko poginila. In koliko je v teh izložbah »reklam«? Tu so reklame za koncert, ki ga priredi neki »virtuoz« iz Berlina, Dunaja, Hamburga itd. Cene prostorov so horendne. Brez dvoma bo ta nemški ali avstrijski virtuoz sijajno zaslužil. »Moderno« je poslušati futuristično godbo, katero svira umetnik, pripadnik nekega preje neprijatelj-skega naroda. Srbija je dobro dete. Kakor so jo oplačkali v času vojne do golega, se vendar ne štedi še danes z denarjem, če se jo izrablja trgovsko in umetniško. Z bolestjo mislim na one desettisoče, ali bolje, stotisoče dinarjev, katere odnesejo razni »artisti« ali tudi kak »Tagore« in na muke, s katerimi se zbirajo najskromnejše vsote za spomenike srbskih podvigov, kot za grobnico na Mačkovem Kamnu, na Colopeku in drugje. Preko ulice je razpeto veliko platno. Na njem je razglašena velika mednarodna tekma med mestnim in nogometnim klubom iz Budimpešte. Kolikor mi je znano, se beogradska publika niti najmanj ne zanima za prijateljske tekme med sinovi te zemlje. Tekma s skupino iz Splita, Ljubljane, Zagreba, bi gotovo ne imela toliko dohodkov. Treba je tujcev Madžarov, Nemcev, Švabov in sličnih, da odnesejo iz te zemlje še denar, potem ko so jo v času vojne nesramno in krvniško tiranizirali. Veliki lepaki pokrivajo zidove. Varieteji, kabareti itd. objavljajo svoje programe. Gospodični Mici z Dunaja in Alma iz Budimpešte, trio-fred iz Wintergartena, iz Berlina itd., hvalijo svoje artistične kreacije. Meni je dosti in bežim. Razočaran iščem utehe v bližini svoje hiše, po razvoženi topčiderski poti. Prejšnji dan je padal dež in po sredi je pot še polna blata. Šel sem po suhi stezi iz-a nekim seljakom, vojnim invalidom, kateremu je granata odtrgala eno nogo. Za menoj odjekne peklensko tuljenje. Luksu- Slovenska mladina, ki bi morala prva obračunati z zajedalci in troti ter jih dvigniti od zemlje, ker so pozabili to storiti njeni očetje, ko so se vračajoč se s krvavih poljan zagledali v kiklje in pozabili na vse stotisočere prisege osvete nad hujskači k bratomornemu klanju, pa s prst debelimi očali buli v beli svet 'in kombinira teorije 'o 'narodu, ki jo hrani zato, da bi do kosti opljuvala spomin onih, katerim se mora zahvaliti, da jo danes ne gnjavi pruski grenadirski kaprol. Vsi delajo za narod od dacarja pa do narodnega poslanca in vsi so rodoljubi. Ko pa človek pogleda natančneje njihovo delo, pa vidi, da se krije za njim egoizem najvišje potence in da jim je vse le zarada pokrita z umazanimi cunjami že tisočkrat prežvečenih in izriganih fraz. In vendar ljubimo jugoslovenski nacionalisti navzlic vsem razočaranjem, prevaram in nehvaležnosti naroda, katere nam izkazuje te sleherni dan, le tega, ker nas preveva spoznanje, da je pri vsej njegovi zlobi in dobroti vredno ljubezni. Ni narod kriv, da blodi še danes po nerazumljivih potih. Krivi so oni, ki niso razumeli leta 1918. klica časa in ki so tudi dopustili polni bolnih osebnih ambicij, da so se vsedli na njegova ramena zopet ti, ki bi morali z razpadam črnožoltega apostolskega cesarstva 'V .muzeje ali na kandeiabre. Da je danes slovensko ljudstvo na liniji leta 1914., to je v prvi vrsti greh naše inteligence, ki mu ni hotela stopiti po prevratu na čelo in za ta greh daje in bo še dajala odgovor. Bogu po-toženo, da so sodniki vsaj sedaj kandelablerski govorniki in denun-cijantski opričniki. ^ Koliko časa bo ostalo na tej liniji sramote, pa je odvisno samo od nas in naše volje s katero ga moramo z lepa ali z grda premakniti s te linije sramote in ga povesti na poti odgovarjajoče rezultatom borbe borcev s Kajmakčalana in Do-brudže. A. V. Renegati v Primorju. Pod tem naslovom smo v eni zadnjih »Orjun« samo nekoliko opisali Judeževo početje nekaterih izrodkov slovenskega rodu. Zadeli smo v črno ker so se prizadeti strašno razburjali!! Danes navajamo zopet nekaj novih dejstev! Nedavno tega so nekateri gospodje v Medani (Brda) hoteli na zvijačen način ujeti za fašiste podpise naših zavednih fantov. Zvijača je bila pravočasno razgaljena po zaslugi zavednega moža, ki ne mara kloniti tilnika pred izdajalci. — Kmalu za tem je bil imenovani na cesti od teh »bežatov« — oklofutan. — V letošnjem predpustnem času so hoteli tudi oni, ki še niso oblekli črne srajce /v sedaj tako sramotno zloglasni Sežani, prirediti tiefašistov-sko veselico. Znani fašist in italofil Šmuc Fr. (gostilničar) je uporabil ves svoj vpliv, da bi to prireditev preprečil. Da je bila njegova zlobna intervencija brezuspešna, je pripisovati samo veselju pravih Itali- janov do plesa! Ostalo pa ni tajno tudi dejstvo, da je taisti Šmuc s posebno polo nabiral neko podporo, oziroma prispevke za fašiste. Ker pa mu Italijani po načelu, da ni verovati drugorodcem, najsi so še tako lojalni, nič prida ne verujejo, je pričel že govoriti, da se izseli v Jugoslavijo, kamor se hoče sploh takim ožetim citronam. Mirne vesti pa mu Orjunaši sporočamo, da se mu to ne bo posrečilo. Gospod Pi-ziga, ki je nameraval v Podsused, se je — kot smo točno informirani, temeljito premislil. Izdajalcev imamo v naši državi dovolj! Glede Ukmarjevega ‘revolverja pa lahko gospod, ki misli, da nam ostane kaka stvar neznana, vpraša njega samega. Kras, Istra, Vipava in Brda niso tako velika, da bi se dalo pred nami kaj skriti. Vse — prav vse prir de na svetlo. In ni več daleč dan strašnega in brezobzirnega obračuna. I. B. Dopisf. Slovenjgradec. Občni zbor naše mestne Orjune je bil razmeroma dobro obiskan. Predsednik br. Sovre je uvodoma pojasnil namen Orjune v smislu njenega statuta, očrtal v splošnem delo mestne organizacije, omenil tudi razmerje M. O. do Oblastnega odbora in do celokupne organizacije v državi ter prešel na dnevni red. Člani in nečlani so nato z zanimanjem poslušali predavanje br. Milavca, ki je govoril o revolucionarni omladini predvojne i dobe kot predhodnici današnjega orjuna-škega pokreta. Poročili tajnice in blagajnika sta bili soglasno odobreni. Na občnem zboru izvoljeni novi odbor se je konstituiral na seji po eborovanju tako-Ie: Predsednik Sovre, podpredsednik Kac Ivan. tajnica Ivančeva, blagajnik Milavec, odbornika Kavčič in Barle, revizorji dr. Železnikar, Druškovič in Vodenik, namestniki Debelak, Kopač Polde in Veljak. Ormož. Orjuna Ormož je izgubila 10. marca enega svojih prvih članov br. Ivana Korošaka, katerega smrt je dojmila i sicer na celi Ormož silno globoko. Na zadnji pori je spremljala preminulega brata četa Podravskega baona Orjune pod komando br. bataljonskega komandanta Zadravca, ki se je od pokojnika poslovil imenom Orjune i na pokopališču. Usoda društva »Zgonik« v Zgoniku. Koncem januarja se je kakor znano oglasil v prostorih pevskega in bralnega društva »Zgonik« v Zgoniku pri Proseku v tržaški okolici, karabinjerski brigadir iz Proseka in hotel uničiti vse društveno imetje. Preprečil je to neki mladenič, ki je bil slučajno prisoten. Brigadir se je podal na Prosek in od tam po občinskem tajniku dostavi'i društvu pismo sledeče vsebine: »Vaše gospodstvo (predsednik namreč) mora brez nadaljnjega odrediti izpraznitev dvorane, kjer ima svoj sedež pevsko in bralno društvo, katero se mora med tem smatrati za razpuščeno od danes 31. januarja 1927. Stvari se morajo takoj prodati ali razdeliti med člane, kateri se ne smejo pod nobenim pogajem več shajati. V. G. je na- ložena izvršitev tega ukaza pod osebno odgovornostjo, da se tako ognete strogim ukrepom v smislu zakona. Opozarjate se, da boste Vi odgovorni za vse, kar bi se znalo morda zgoditi in da se morate temu primerno ravnati proti članom društva, ki kakor rečeno, ne bo smelo več dajati znaka življenja.« Z ozirom na tako samovoljnost in na tako naravnost bedasto pisrno karabinjerskega brigadirja je bil o zadevi obveščen podtajnik v notranjem ministrstvu, kateremu se je takisto zdela stvar prehuda in je zahteval dotično pismo. Odredil je tudi preiskavo, potom katere se je ugotovilo, da je društvo bilo razpuščeno z odlokom od 9. decembra 1926 od prejšnjega prefekta Gasti-ja na poročila sedaj takisto odpravljenega sežanskega podprefekta Aviana. Istega dne sta bili razpuščeni tudi društvi »Kras« v Skopem in društvo »Kres« v Štorjah. Društvo »Kras« je prejelo odlok že v decembru, društvo »Kres« v januarju, društvo »Zgonik« pa šele 13. marca. Pripomnimo še, da se je prefekt Gasti pred odhodom bahal, da ni po atentatu ^ia Mussolinija razpustil nobenega slovanskega društva v tržaški pokrajini. Poleg že omenjenih pa je bilo razpuščeno tudi mladinsko društvo v Rojanu in v Barkovljah pri Trstu. Dolnja Lendava. V predzadnji številki »Neplapa«, glasila male skupine Madžarov in madžaronov, beremo, da je tukajšnji vojaški komandant nastopil proti Orjuni. Nam kakor gospodu kapetanu vsaj ni poznan nikak spor še manj nastop proti organizaciji. Nam se dozdeva, da je to le želja gotovih elementov, katere si bomo ogledali kmalu pobližje. Ali si mislijo ti bivši možje, da je običajna debata tudi že spor. Pač prerano veselje! Oficir dobro-voljec, kojega rod je pretrpel tolike muke baš radi prijateljev te gospode, naj stopi na njihovo stran. Časi, ko ste lahko suflirali, kot suženske duše vašim komandantom, so minuli. Jugoslovenski nacionalizem, ki je zmagal proti volji vaše gospode, je tudi vam nedoumljiv. Le ostanite pri »špicerju«, za politiko pa še dolgo niste zreli. Redukcije pri železnici. Redukcije pri železnici. V zadnjem času se mnogo govori o redukcijah. Baje se bo celo službo pri železnici reorganiziralo. Nekaj tozadevnih ukrepov se je že storilo. Prestavilo se je nekaj uslužbencev, nekaj jih pojde v pokoj in sprejemanje ljudi v železniško službo je do nadaljnjega ustavljeno. Pozdravljamo vsak ukrep, ki ima kaj dobrih uspehov za našo narodno državo. S tega stališča gledamo tudi na gibanje pri naših železniških ustanovah. V spomin nam prihaja izgovor prejšnjega ministra železnic, ki je, po časopisnih vesteh soditi, izjavil, da se je železničarjem vsied tega nestalnost za na- daljnja tri 'leta podaljšala, da se more v tej prevažni instituciji odstraniti še mnogo anacionalnih elementov. S to koncepcijo utemeljitve se moremo strinjati i mi. Dostavljamo pa, da je sedaj najlepša prilika in čas za to, da se nezanesljive in pasivne tujerodne elemente v precejšnji meri odstrani. Ker je že tako, da se mora vsled malih kreditov odpuščati ljudi iz službe, priporočamo močno merodajnim faktorjem, da se pri reduciranju ozirajo na izjave prejšnjega ministra. Potrebno je, da se ne ozira na osebne in strankarske koristi, temveč 'da se posmatra celo zadevo le s stališča interesov države. Tužnl glasi. Iz Goriškega fašistovskega življenja. Vodstšvo fašizma v novo ustanovljeni goriški pokrajini je bilo po kratkem presledku doslej poverjeno tajniku tržaškega fašja poslancu Barduzziju. Kakor znano je bil Barduzzi imenovan za generalnega konzula v Marseille in bi moral biti pravzaprav že davno na svojem mestu. Pred tednom dni je odložil mesto tajnika za tržaško pokrajino. Sedaj je odložil tudi mesto komisarja za goriško pokrajino. Po razgovoru, ki ga je imel Barduzzi z osrednjim tajnikom Tu-ratijem, se je 15. t. m. vršil sestanek eksponentov goriških fašistov, kjer so distingniraii novi in obenem prvi direktorij goriškega fašja. S>edaj čakajo že blagoslov od-stopivšega komisarja in v kratkem se bo vršilo slavnostno ustoličenje. Medtem se provaja tudi organizacija Balilla na Goriškem. Vsa pokrajina je bila razdeljena na tri legije. 116. legija bo imela dve kohorti v mestu Gorici in eno v okolici. Ime ji bo »Gorica«. 117. legija »Kraška« ima kohorte v Gradiški, v Komnu in v Ajdovščini. 118. legija »Julijska« prva kohorta v Korminu, druea v Tolminu, tretja v Idriji. Poveljstvo legij prevzame prehodno komandant predstraže legije ^Soča«, poveljstvo kohort v čisto slo- venskih krajih prevzame v Komnu Tulio Campana, manipelski poveljnik milice v Ajdovščini učitelj Fran-cesco Callogero, v Korminu prosluli sovražnik Slovanov Albert Balla-ben, v Tolminu učitelj Bertolino. v Idriji učitelj Nicola Tavolacci. Za goriško okolico manjka še imenovanje. Za vipavsko dolino smo že navedli imena komu je bila poverjena oganizacija Balill. Za komensko sodni okraj je bil določen odpanik našega naroda učitelj Ferdinand Kenda, za posamezne kraje, za Komen, Škrbino, Gabrovico. Gorjansko, Šuto učitelj Curatola Sopranno, za Temnico, Vojščico, Lipo, Seio in Brestovico učitelj Felice Cotar, za Štanjel. Ri-henberki, Šmarje. (Dornberg hči tel j Giovanni Girardi, za Veliki dol, Pliskovico in Brje učitelj Silvestro Moser. »La Sera« posvarjena. Fašistov-ski neoficielni list »La Sera«, ki ga izdaja prosluli Piero Belli, je včearj bil v drugič posvarjen. Prvič je bil posvarjen še kot glasilo znanega Finzi Lalatta znan po Pivkovih spisih o Carzanu. V današnji večerni številki jemlje Belli slovo od čitateljev v zelo ostrem članku, v katerem najhujše napada prefekta in tajnika tržaške- ga fašja Barduzizija ter imenuje ukrep proti »Seri« delo oborožene kamore. Vprašanje slovanskih listov v Italiji. »Popolo di Jrieste« nadaljuje svoje napade proti »Edinosti« in ostalim slovanskim listom v Italiji. Ker nima več novih argumentov, saj so bili tudi vsi dosedanji argumenti zgolj izmišljotine brez vsake resnične podlage, je v današnji številki ponatisnil članek, ki ga je pred dobrim mesecem objavil neki Bal-laben v »Gioniale del Friuli«, s katerim zahteva odpravo vsega slovanskega tiska. »Popolo« hiti s svojimi podlimi napadi, kajti ta trenutek rešujejo v Rimu vprašanje tiska sploh. Kakor znano bodo odslej razločevali dvoje vrst časopisov, priznane in nepriznane. Priznani listi bodo morali nositi na glavi Mktorski znak. Uredniki pri teh listih bodo smeli biti samo časnikarji, ki so vpisani v fašistovski stranki ali ki so zvesti režimu, tudi ako niso vpisani v stranki. Glede druge kategorije časnikarjev se vnema med faši-stovskimi listi huda debata. Tržaški »Popolo« ji posveča' danes uvodnik, kjer se vprašuje, ali se misli na zvestobo do režima sploh ali dosedanjega režima. Druga kategorija listov, tore/ kategorija nepriznanih listov, bi imela dokaj labilno stališče. Od vseh strani se že oglašajo zahteve, naj se ti listi, v kolikor sploh še obstojajo, zatrejo. Tega se je predjobro zavede! tudi tržaški »Piccolo«, ki je sicer bolj fašistovski, kakor uradno glasilo fašistovske stranke »Popolo«. Takoj, ko se je pojavila nevarnost, sta se podala glavni ravnatelj Ales-si jn komendator Ara v Rim, da dosežeta priznanje lista. Širijo se tudi govorice, da se vršijo pogajanja med fašistovsko stranko in lastniki za nakup »Piccola« in da se ponujajo sedanjim lastnikom 26 milijonov. Vesti so povsem verjetne, kajti ako bi se »Piccolo« priznal, bi mogel »Popolo« poleg njega le dalje vegetirati, kljub zahtevi tržaškega fašja, da morajo biti nanj naročeni vsi člani in sploh vse osebnosti, ki zavzemajo kako mesto v javnem življenju ali ki vodijo kako obrt ali trgovino. Razumljivo je tedaj, da skušajo gospodje okoli »Popola« izrabiti tudi sedanjo priliko proti slovanskemu tisku in očrniti pred javnostjo in oblastmi slovanske liste. Ker jim ne nudijo v to slovanski listi potrebnih argumentov, si jih na naj-podlejši način izmišljujejo. »Balilla«. Za izvršitev zakona o »Balilli«, s katerim : se pridržuje edino fašistovski organizaciji »Balilla« in fašistovski predstraži pravica, da. skrbi za duševno in telesno vzgojo mladine, delajo v faši-stovskem odboru s polno paro. Z vso vnemo pripravljajo razpust vseh konkurenčnih organizacij, ki no zakonu ne smejo več obstojati. Znar/o je, da je zakon izrecno po-vdarjal, da ne veljajo njega določbe za izključno verske ustanove. Tržaški »Popolo«, ki hoče biti bolj veren fašist kakor Mussolini sam, pa je v svoji številki od 2. marca zahteval v dokaj ostrem uvodniku, da se morajo odpraviti tudi verske organizacije, da predvsem ravno verske organizacije. Dobesedno pravi: »Saj vemo, čemu so služile!. • • zen avtomobil drvi po sredi poti. Vodi ga jako eleganten mladenič v družbi prijateljev in ene devojke, ki je istotako elegantna in precej našminkana. 'Imel sem komaj čas, da se rešim iz blata, a invalid brez noge je bil v nevarnosti, da ga povozijo. Elegantrfi Šofer se naglo okrene na prosti del poti, ki jo je izrabil. Ustavi voz in obsiplje invalida z najprostaškimi psovkami, pri čemur mu pridno pomaga njegova namazana prijateljica. Invalid še ;ves prestrašen vrže samo bolesten pogled na tega ga-mina in gaminkoza za katerih svobodo je žrtvoval svojo nogo. In-digniran sem ijm hotel zaklicati omiljeno psovko naših vojnikov iz fronte, ki bi jo podprl tudi z roko. SAMOSILNIKU. Visoko, previsoko stojiš; stržen ti je samogoltna lilimba. Le da jih preveč ne ugonobiš, ko mrkne ti zarja zlaganega nirnba... Pastuškin. Iz dnevnika Koste Pečanca. (Dalje.) Med svojci. Najsi je prešlo že deset dni, odkar je stopil vojvoda Pečanac na tla zarobljene Srbije, se še vedno ni sestali fr no(bem1mr, soirodnikom. Šele 25. septembra je videl prvič od daleč svojega sinka’ in ženo. Po ! predhodnem sporazumu s prijatelji se je vojvoda ttega dne približal okoli 10. ure dopoldne Kur-šumiju. Obstal je nedaleč od mesteca v nekem malem gozdiču ob poti in čakal, da pride mimo žena s sinom. Ker se je bal, da bi dete ne izdalo nehote njegovega bivanja v planini, je naročil, da ga peljejo z ženo samo mimo njega in to tako, da ne bo vedela niti žena, kje se pravzaprav nahaja. O tem tužnem srečanju piše vojvoda v svojem dnevniku sledeče: »S skrivališča sem gledal, kako po kuršumjijskih ulicah postopajo Bolgari. Trg s spomenikom starim borcem je izgledal tužno in mračno. Napravil je na mene vtis velike zapuščenosti. Srce se mi je širilo, a na sencih sem čutil, kako mi polje kri po žilah. Opazil sem v daljavi ženo v črnini. Pokraj nje je skakljal deček. Pogledal sem natančneje in spoznal svojo soprogo. Končno sta dospela tako blizu, da sem lahko čul njun razgovor. Dete se je veselilo sprehoda izven mesta. Veselo je poskakovalo, lezlo v grmovje in lomilo veje, da si napravi bič. Zena je vedela, da sem nekje v bližini. Vendar me ni opazila, ako-ravno je večkrat tužno pogledala na požoltelo šumo. Dete je opazilo njeno razburjenost in jo vprašalo z veselim in nedolžnim glaskom: »Zakaj gledaš v šumo mama? Ali je mogoče tata tam?« »Ni,« odgovori majka, »tata je v vojni.« »Ali bo pobil Bolgare?« Zena se pazljivo ozre okrog sebe in ko vidi, da ju nihče ne čuje, odgovori: »Bo, sinko!« In oddaljila sta se po Samokov-ski stezi. Prvi sestanek domačinov. Gorel sem od želje, da objamem in poljubim svojega edinca. Poslal sem svoje četnike preko Toplice k enemu mojih kumov in ti so uredili tako, da se sledečo noč sestanem s svojo družino. V mraku sem zapustil Samokov in z vso četo krenil k mojemu kumu. Po poldrugourni hoji sem dospel do hiše. Sporočili so mi, naj še nikar ne vstopim, ker moj Milan še ni zaspal in še neprestano pripoveduje. Pihal je precej hladen veter. Spomnil sem se, kako sem nekdaj kaznoval svojega nepokornega Milana s tem, da sem ga spodil pred hišo. Sedaj se nehote maščuje in me pušča s celo četo čakati na hladnem. Okrog desete ure so mi javili, da lahko vstopim. Na pragu me je pričakovala tetka, sestra moje matere. Pozdravil sem jo in ji poljubil roko, ker mi je nadomestovala mater. Vprašal sem jo takoj, kje je »Lanče«, kot smo ga vsi nazivali radi njegove milobe. Vedli so me v sobo, ki jo je osvetljevala lojevka s svojo malo svetlobo. Pri oknu sem uzrl posteljico in v njej mojega Milana. Dete je ležalo z razprostrtimi ročicami. Desno je stisnilo v pest, kot da hoče pokazati bol in gnev, ker ne more svobodno in nemoteno objeti svojega očeta. Dolgo sem opazoval to nedolžno, otroško lice, potem na sem se nagnil, ga pobožal in poljubil. Za menoj je stala moja žena in plakala. .»Kaj plačeš?« sem jo vprašah »Sojeno nam je, da to pretrpimo, toda vedi, da to naše robovanje ne bo dolgotrajno!« Povedala mi je, kako so prijatelji njej vedno šli v vsem na roko. Pretrpela pa je mnogo radi nekaterih naših ničvrednežev', Iza katere se je že preje vedelo, da so propa-licc. Prva smrtna kazen. Okrog treh po polnoči sem se poslovil od vseli in s četo krenil v »Da ravno organizacije z izrazitim verskim značajem morajo izginiti, kajti pri vzgoji mladine mora imeti glavno besedo država, kakor v vseh drugih zadevah. Fašistovska vlada da rie pozna dalekosežnost verskih faktorjev, obratno ...« Nato citira vse odstavke in zakone, ki govorijo o verski vzgoji v okviru balillske organizacije. Stališče »Popola«, zlasti pa način pisanja, ni bil takrat všeč niti tržaškemu prefektu, ki se je celo toliko ojunačil, da je dal list zapleniti. Med tem fašistovske organizacije pridno pripravljajo ustanovitev balillskih organizacij v posameznih občinah. Dela se v Istri, dela se v Trstu, dela se v Gorici. Tako so poverile to nalogo za občino Dol-Otli-ca Ferdinandu Ferlugi, za Kamnje, Sv. Tomaj, Skrilje in Vrtovin Štefanu Tessitore, za Sv. Križ, Dobravlje in Velike Žablje Francu Ca-livi, za Idrijo že znanemu Nikoli Tavolecci, znanemu radi tega, ker je lani prisilil otroke rudarjev, da se vpišejo med »Balille«, ker bi sicer njih očetje prišli ob kruh. Za 27. t. m. pa se pripravlja posebno slovesen sprejem dosedanjih predstražnikov, ki so dosegli 18. leto, v milico. Za +o_ slavnost je bi! izdan ukaz. da morajo biti orisotne vse športne organizacije, ki morajo nositi od tega dne dalje na svojih praporih tudi fašistovski znak. Še o preganjanju »Prvih korakov«. Učitelj Josip Jerkič iz Podkraja, kateremu je očitala »Goriška Straža«, da je plenil »Jaselce«, je sporočil »Straži«, da tega ni storil on, temveč šolski voditelj Anselmo Vincenzo. Mi pa vprašamo gospoda Jerkiča, kdo pa je preje plenil »Prve korake«? Premestitev slovenskega sodnika. Zadnji slovenski sodnik, ki je služboval še v slovenskem kraju v Ita-gi. ie bil te dni premeščen, t. j. dr. Bogataj, ki je premeščen iz sedanje- ga službenega mesta v Senožečah v Aleksandrijo. Šikane radi dopisa v jugoslovanskem listu. Pred kratkim je prinesel ljubljanski »Slovenec« dopis iz Podgrada v Istri, da je tamošnji občinski komisar posredoval pri trgovcu Bavčerju, da ne sme sprejeti v službo gospodične Ane Butinarjeve, češ, da je sama huda Slovenka in zaročenka še hujšega Slovenca domačega fanta. Radi tega dopisa je italijanska oblast zahtevala pojasnila od komisarja, ki je junaško odvalil vso krivdo od sebe in je začel preganjati same domačine, češ, da so zakrivili dopis v ljubljanskem listu. Iz fašistovskega tabora. 10. t. m. je bil sprejet od osrednjega tajnika politične stranke Turati, ki ima kakor znano po zadnjih odredbah naslov ekscelenca, direktorij tržaškega fašja. Predstavil ga je pokrajin ski tajnik Barduzzi, ki zapušča sedaj svoje mesto in se poda kot generalni konzul v Marseille. Od di-rektorija so bili razen Barduzzija prisotni inženir Cobol, dr. Cocean-cig, markiz A. Anzelmo Guerrieri Gorizaga, katerima dvema je pred dnevi očitala tržaška »Sera«, da sta plačanca veleindustrijalca Brunner-ja, Pertot-Ascari in dr. Piero Pieri. Turati je izrazil svoje dopada-jenje nad dosedanjim pametnim delovanjem tržaškega pokrajinskega tajnika Barduzzija in je dal navodila novemu tajniku Cobolu, kako naj postopa fašistovski direktorij v obmejni pokrajini, v mestu, ki ima tako važnost kakor Trst. Prejšnji komisar tržaškega fašja poslanec Renato Rieci, ki je moral zapustiti svoje mesto komisarja v Trstu radi krvavih incidentov pri zasedbi dvorane Filharmoničnega društva v Trstu, je imenovan za vrhovnega vodjo državne organizacije »Balilla« in fašistovske pred-straže. Kronika. NaS pokret. Direktorij čehoslovaških nacionalistov v Pragi je izrekel potom posebnega pisma Orjuni svoje globoko obžalovanje nad pretežko izgubo ob priliki smrti zahrbtno umorjenega br. Valentina Žica. Na kongres Orjune v Zagreb pošlje svojega delegata i Direktorij čehoslovaških nacionalistov, ki so pričeli z zelo intenzivnim delom v bratski Čehoslovaški pod vodstvom generala Gajde. Ormož. Orjuna Ormož je imela svoj občni zbor v soboto, dn'e 5. marca 1927. Nacionalisti krepko naprej — v slogi je moč! Seja oblastnega upravnega odbora Orjune Split se je vršila dne t. m. ob polnoštevilni udeležbi vseh odbornikov. Sprejeta je bila soglasno resolucija, ki bo predla-lagana imenom dalmatinskih Orjun na Kongresu vseh Orjun v Zagrebu. Orjuna Mljet bo razvila svoj prapor tekom prihodnjega meseca. Za to svečanost so v teku že vse predpriprave. Da'ismatinsk