39 smisel zGoDovinske raziskave o jezusu Pred začetkom vsakršnega bližanja k osebi in življenju Jezusa iz Nazareta s pomočjo sredstev in orodij zgodovinske stroke se vseka- kor zastavlja vprašanje, ali je to sploh smiselno oziroma umestno. S kakšnim namenom to počnemo? In kakšen pomen imajo rezultati takšne raziskave za krščanstvo, se pravi za vero, ki se sklicuje na Jezusa? V zadnjih dvesto letih namreč vse pogosteje naletimo na mnenje, da je krščanski odnos do Jezusa predvsem stvar vere in duhovnega izkustva, ki ima z zgodovinskim védenjem skupnega malo ali prav nič. Govori se o "Jezusu vere", ki naj bi bil bolj ali manj pobožna izmišljotina prve Cerkve, v nasprotju z "zgodovinskim Jezusom", ki naj bi bil povsem drugačen in predvsem precej bolj "človeški".2 Razlog za nastanek takšnih predstav je prav v zgodovini "zgodovinskega" ukvarjanja z MATJAŽ ČRNIVEC Zgodovinski Jezus Jezusom. To se je začelo v 18. stoletju, in to kot ena izmed vej razsvetljenske kritike krščan- stva. Njen cilj je bil z metodami zgodovinske "znanosti" dokazati, da temeljna krščanska prepričanja glede Jezusa (vstajenje od mrtvih, božanska narava, čudeži ipd.) nimajo zgodo- vinske osnove in so zato sad verske fikcije ali, slabše, politično-religiozne ideologije. Tovrstna zgodovinska obravnava Jezusa, oborožena z visoko retoriko pozitivistične znanosti, ki se je nadaljevala in stopnjevala v 19. in 20. stoletju, je kristjane prisilila k dvema načinoma odzivanja. Fundamentalistični odgovor je bil popolno zanikanje zgodo- vinske znanosti kot take in vztrajanje pri "dobesednem branju" Svetega pisma (kar koli naj bi to pomenilo). To "dobesedno branje" se z določene oddaljenosti seveda kmalu pokaže kot ideološko obremenjeno: ne gre za nevtralno, nepristransko bližanje bibličnim tekstom, ampak za "ikonično" branje, ki "Dejansko menim, da o Jezusovem življenju in osebnosti ne moremo vedeti skoraj ničesar …" (Rudolf Bultmann)1 "Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim mitom, ampak smo bili očividci njegovega veličastva." (Drugo Petrovo pismo 1,16) "Glej, vse delam novo!" (Razodetje 21,5) ZGoDoVINSkI JEZUS 40 TRETJI DAN 2011 9/10 besedila razumeva prek ustaljenih podob in vnaprejšnjih predstav o Kristusu, kakor jih posredujejo različna krščanska izročila. Drugi način krščanskega odgovora na napad zgodovinske kritike je skušal biti bolj sofisticiran: zgodovinski raziskavi je priznal vso legitimnost pri ugotavljanju in spoznava- nju tega, kar je o Jezusu iz Nazareta mogoče reči na takšen "človeški" način, medtem ko je za teologijo in vero nasploh pridržal nepo- sredno "duhovno" oziroma "eksistencialno" spoznanje Kristusa, ki je povsem neobreme- njeno z vsemi tuzemskimi detajli in dejstvi. Tako je bilo bistvo krščanske vere evakuirano na varno področje duhovne izkušnje, ki se mu pozitivna znanost seveda ne more približati. Ta pristop, ki dejansko ločuje med "zgodo- vinskim Jezusom" in "Jezusom vere" morda za marsikoga res pomeni vzdih olajšanja, saj jasno začrta mejo, do koder lahko seže "trda" znanost, in onkraj nje ustvarja področje – no- tranje, duhovno, mistično – kjer se lahko vsak posameznik neovirano in legitimno prepušča svojemu verskemu izkustvu. Vendar so s tem pristopom povezane tudi težave. Prva je ta, da je ostra ločitev zgodo- vinskega in duhovnega sumljivo podobna težnjam, ki so jih prve krščanske generacije odločno zavrnile: močno namreč spominja na gnostično ločevanje med dušo in telesom, med konkretnim materialnim svetom (ki ga je ustvaril hudobni bog) in resničnim duhovnim svetom (ki ga je ustvaril pravi, a skriti Bog). Takšno razumevanje celote sveta je v globokem nasprotju s krščanstvom: samo spomnimo se apostolskega vztrajanja pri konkretnem dogodku Jezusove smrti "pod Poncijem Pilatom" in njegovega vstajenja (prim. npr. že zgornji navedek iz 2 Pt, še bolj pa Pavlovo argumentiranje v 1 Kor 15).3 Druga težava pri ločevanju med "zgodo- vinskim" in "duhovnim" Jezusom pa je ta, da pravzaprav pomeni pritrditev temeljni razsvetljenski težnji in družbeni viziji: religi- ozna govorica ni primerna za javnost, ker je ni mogoče overiti z objektivnimi sredstvi in metodami, ki so logično razvidne in zato obče veljavne za celotno družbo. Pristanek na to ločitev pomeni strinjanje z nazorom, da reli- gija spada v privatno sfero, medtem ko javno sfero obvladuje govorica eksaktne znanosti. Povejmo bolj naravnost: če se strinjamo, da "Jezus vere", v katerega verujemo kristjani, ni zgodovinsko dostopen, potem se strinjamo, da takšna "vera" spada zgolj v zasebno sfero, ker je ni mogoče obravnavati s sredstvi javne govorice. Zgodovinska resnica – kakor koli jo definiramo oziroma s katero koli metodo se ji bližamo – je namreč nedvomno pomemben sestavni del splošnega javnega dialoga in ima vlogo pri vzpostavljanju družbenih in kulturnih identitet. In točno ta premik lahko opazujemo v evropskem prostoru zadnjih dveh ali treh stoletij: ob napredovanju razsvetljenskega družbenega projekta se dogaja umik krščanske govorice v zasebno sfero. Ta proces imenujemo sekularizacija in njene posledice dobro poznamo. Poleg tega se stališče, ki pristaja na umik vsega krščanskega v privatno sfero, zato da bi zavarovalo njegovo "duhovno bistvo" pred jedkim strupom pozitivistične zgodovine, prav tako izkaže za nezdružljivo s koreninami krščanstva. Na to opozarja že besedišče, ki ga Nova zaveza uporablja v zvezi s krščanskim sporočilom: ključni izrazi, kot sta euangelízo in kerýsso (‘evangelizirati/prinašati dobro novico’ in ‘oznanjati/razglašati’) ter njune iz- peljanke, kažejo na javni razglas konkretnega dogodka (Mesijev prihod, smrt in vstajenje), ki je relevanten za vso družbo in je v tem smislu globoko "političen". Zgodnje krščan- sko gibanje ni bilo cultus privatus, ampak javno gibanje, ki je izpovedovalo "politično" lojalnost drugemu vladarju (prim. Apd 17,7). Zato je bilo tudi preganjano. Ali torej za sodobno krščanstvo, ki hoče ostati zvesto svojim temeljem, obstaja kakšna tretja možnost? Razvoj zgodovinskih raziskav v zadnjih desetletjih s pestrostjo pristopov in raznolikostjo svojih zaključkov nakazuje, da je bil krščanski umik s tega področja ne samo zgrešen, ampak tudi prenagljen. Možnost, ki preostaja – in to je v resnici edina 41 res krščanska možnost – je, da se kristjani pogumno spoprimemo z resno zgodovinsko raziskavo in z resnico, ki jo takšna raziskava odkriva oziroma vsaj (ob vsej strokovnosti) dopušča kot legitimno možnost razbiranja in razlage objektivnih zgodovinskih dejstev. oD "nove" k "tretji raziskavi" Razvoj zgodovinskega ukvarjanja z Jezu-som v zadnjih desetletjih torej odpira nove možnosti razumevanja, zato je prav, da ga na kratko predstavimo.4 Večino 20. stoletja je na tem področju prevladovala kritična metoda, ki temelji na eksistencialistični ek- segezi Rudolfa Bultmanna in katere vrhunec je t. i. "Seminar o Jezusu" (angleško "Jesus Seminar") v osemdesetih letih. Pripadnike te smeri se v zadnjem času označuje z izrazom "Nova raziskava" (angleško "New Quest"). Temeljne značilnosti te šole so naslednje: Jezus je razumljen kot modrec oziroma učitelj "večnih resnic", ki so izražene v kriptičnih aforizmih in skrivnostnih izrekih, kot jih npr. najdemo v Tomaževem evangeliju; kanonični evangeliji so v veliki meri fikcija prve Cerkve, ki je Jezusa namenoma "pojudila" s tem, da mu je pripisala eshatološko in apokaliptično sporočilo o sodbi nad svetom in o odrešenju v prihodnjem veku. Nekateri pripadniki te smeri poudarjajo podobnosti med Jezusom in modrostjo kiniških filozofov, popularnih potujočih modrecev, ki so živeli brez lastnine, zgolj od darov poslušalcev, in pogosto kriti- zirali družbeno ureditev, običaje in predstave (od tod naš izraz "ciniki"). "Seminar o Jezusu" je ta stališča vzel za izhodišče svojega dela. Gre za projekt, ki ga je sredi osemdesetih let osnoval raziskovalec Robert W. Funk in katerega namen je pridobiti objektiven znanstveni konsenz glede pristnosti Jezusovih izrekov v ohranjenih evangelijih. Združuje okrog sto petdeset bibličnih strokovnjakov, pretežno iz Severne Amerike. Člani seminarja s pomočjo glasovanja ocenjujejo Jezusove izreke v vseh besedilih, ki so se ohranila: poleg kanoničnih evangelijev obravnavajo tudi Tomaževega in druga, pretežno fragmentarna besedila. Pri glasovanju so možni štirje odgovori, pred- stavljeni s kroglicami različnih barv: rdeča pomeni "Jezus je gotovo rekel to ali nekaj zelo podobnega", rožnata "Jezus je verjetno rekel nekaj takšnega", siva pomeni "Jezus tega ni rekel, vendar so ideje, ki jih vsebuje izrek, blizu njegovim", črna pa "Jezus tega ni rekel; izrek predstavlja gledišče oziroma vsebino poznejšega ali drugačnega izročila". Glasovi udeležencev se nato seštejejo in statistično dobljeni rezultati so objavljeni kot "znanstve- ni konsenz" o pristnosti Jezusovih izrekov. Glede na zgoraj omenjena izhodišča nas ne more presenetiti, da je seminar ugotovil, da je le 18% znanih Jezusovih izrekov pristnih (rdeča oziroma rožnata barva); pri tem imajo sinoptični evangeliji prednost pred Janezovim, ki naj ne bi vseboval skorajda nobenega pristnega izreka. Vendar je vsakomur, ki opazuje postopke Seminarja o Jezusu malce bolj od daleč, jasno, da gre pri tem za precejšno mero krožnega sklepanja. Kot ugotavljajo mnogi kritiki seminarja, so rezultati že vnaprej določeni s premisami, ki so jasno formulirane in kot take niso predmet raziskave. N. T. Wright, eden najpomembnejših predstavnikov drugačnega pristopa k zgodovinskemu Jezusu, ki ga bomo pozneje pobliže predstavili, zato ugotavlja: "Gre za določen pogled na Jezusa in prvo Cerkev, ki se izraža v podrobnem seznamu izrekov, ki ustrezajo temu pogledu."5 Z drugimi besedami: ker imajo udeleženci seminarja določeno vnaprejšnjo predstavo o Jezusu in do- gajanju v prvi Cerkvi, izberejo točno določene izreke za avtentične in druge ovržejo. Zaradi očitnega enoumja in zgodovinske vprašljivosti ugotovitev te šole se je v zadnjih desetletjih začel vse bolj uveljavljati drugačen pristop, imenovan "Tretja raziskava" (angleško "Third Quest"). Čeprav se strokovnjaki, ki jih lahko štejemo v to smer, med seboj razlikujejo, imajo nekaj skupnih izhodišč: Jezus je razumljen na ozadju kulturnega in verskega konteksta, iz katerega je izhajal, se pravi judovstva v prvem stoletju našega ZGoDoVINSkI JEZUS 42 TRETJI DAN 2011 9/10 štetja. To okolje je mogoče razmeroma dobro raziskati s pomočjo sočasnih virov, kot so spisi Jožefa Flavija, kumranske najdbe, judovski apokaliptični spisi ipd. Druga pomembna zgodovinska opora pa je to, kar vemo o prvi Cerkvi, tako iz njenih besedil (Pavlova pisma, evangeliji, spisi apostolskih očetov) kakor iz omemb zgodnjega krščanstva pri rimskih piscih. Vsako zgodovinsko bližanje Jezusu ga mora smiselno umestiti v ta dva okvira, pojasniti mora stične točke in pokazati, kako se je ravno prek njega lahko zgodil prehod od prvega k drugemu. Tukaj velja načelo dvojne podobnosti in dvojne različnosti: Jezus je moral biti dovolj podoben oziroma "inkultu- riran" v svoje judovsko okolje, da je lahko bil razumljiv in relevanten; moral je biti dovolj različen oziroma subverziven, da ga je v tem okolju doletelo izobčenje in smrt; moral je biti dovolj "podoben" zgodnjemu krščanstvu, da se je lahko prva Cerkev tako nedvomno sklicevala nanj kot na svoj izvor; moral pa je biti tudi dovolj različen, saj je očitno, da se prva Cerkev ni oblikovala kot še ena izmed ločin znotraj judovstva, ampak kot gibanje, ki je v nekaterih bistvenih pogledih odločno preseglo njegove meje, medtem ko je Jezus pretežno ostajal znotraj njega. Glavna vprašanja, na katera skuša od- govoriti "Tretja raziskava" o Jezusu, so torej naslednja: Kako se Jezus umešča v judovstvo? Kaj so bili Jezusovi cilji? Zakaj je Jezus umrl? Kako in zakaj se je začela prva Cerkev? Zakaj so evangeliji to, kar so? Ta vprašanja so globinsko povezana in šele ustrezen odgovor na vsa hkrati lahko poda sprejemljivo zgo- dovinsko rekonstrukcijo celote. Ob njih se seveda vedno razpira še nadaljnje vprašanje: Kakšen pomen ima tako dobljeni odgovor za sodobni svet in za današnjo Cerkev? n.t. WriGht: "aGaPično" sPoznanje o zGoDovinskem jezusu Poglejmo si nekaj tipičnih odgovorov, ki jih na ključna vprašanja "Tretje raziskave" podaja eden najpomembnejših sodobnih raziskovalcev zgodovinskega Jezusa, angli- kanski biblicist in nekdanji durhamski škof N. T. Wright. Sam se pogojno prišteva v "Tretjo raziskavo", vendar jo na nekaterih mestih po- membno presega, saj upošteva tudi izsledke "Nove raziskave" in predvsem skuša stkati obsežno sintezo, ki bi zadovoljivo razrešila vse ključne probleme.6 Wright se dobro zaveda metodoloških pasti zgodovinske raziskave, zato se najprej ustavi ob načelnem razmisleku o tem vprašanju.7 Vse prevečkrat se namreč zgodi, da razisko- valci k svojemu delu pristopijo z nekakšno nereflektirano samoumevnostjo, ki pogosto povzroči (kot lepo pokaže primer "Seminarja o Jezusu"), da so rezultati raziskave samo zrcalna slika točno določenih izhodiščnih pre- pričanj. Wright zato poskuša razviti metodo, ki se zaveda kompleksnosti hermenevtičnega cikla8 in se zato postopoma, s spoštljivo distanco in z ustrezno mero samokritičnosti, bliža svojemu predmetu. Wright svojo metodo imenuje "kritični realizem" in znotraj njega formulira teorijo "odnosne episte- mologije", za katero je značilno "agapično" spoznavanje zgodovinske resnice: "Spoznanje ima opraviti z medsebojnim odnosom med ljudmi in ustvarjenim svetom … Spoznanje je lahko oblika skrbništva; glede na stanje, v katerem je sedanji svet, je spoznanje lahko oblika odrešujočega skrbništva; lahko je, v nekem smislu, oblika ljubezni. … Spoznati je biti v odnosu s spoznanim, kar pomeni, da mora biti ‘spoznavalec’ odprt za možnost, da je ‘spoznavano’ drugačno od tega, kar je pričakoval ali celo želel, in mora biti pripra- vljen, da se na to ustrezno odzove, in ne le, da opazuje z razdalje."9 Wrightov "kritični realizem" združuje zgodovinske, literarne in teološke pristope. Eno od pomembnih orodij takšne raziskave je pozornost na svetovni nazor, ki je nekakšen širši okvir, znotraj katerega edino lahko pravilno razumemo dejanja oziroma cilje posameznih oseb ter tudi prakso, zgodbe in simbole celotnih skupnosti in družb. Svetovni 43 nazor je kompleksna celota, nekakšna primar- na optika, preko katere doživljamo svet. V svetovnem nazoru so implicitno vsebovani odgovori na temeljna človeška vprašanja: kdo smo, kje smo, kaj je narobe in kakšna je rešitev. Prav s pozornim zaznavanjem teh družbenih in duhovnih okvirjev človeškega delovanja ter z opazovanjem postopnih sprememb in premikov v njih lahko dobimo zelo dobro osnovo za oblikovanje zgodovin- skih predstav in sodb o posameznih dejstvih. Tako lahko posamezne drobce vpišemo v širšo zgodbo, znotraj katere igrajo določeno vlogo; tako lahko – z vso previdnostjo in metodolo- ško samokritičnostjo – postopoma zgradimo vsaj približno zanesljivo sintetično sliko celotnega zgodovinskega dogajanja. Opremljen s takšnim metodološkim pristopom se Wright loti obsežne raziskave o Jezusu in začetkih krščanstva. Njegove najpomembnejše ugotovitve glede Jezusa povzemamo v naslednjih odstavkih. Svetovnonazorski prostor judovstva v 1. st. n. št. lahko na kratko orišemo takole: svet je ustvaril dobri in pravični Bog; v ta dobri svet je vdrlo zlo, vendar je Bog na to odgo- voril z izvolitvijo Abrahama in posledično z nastankom Božjega ljudstva, ki naj bi v ta svet prineslo ozdravljenje in odrešenje. To odre- šenje se kaže in uresničuje prek naslednjih glavnih simbolov: Božji tempelj je konkretno mesto, kjer Bog biva med ljudmi (s tem je nakazano prenehanje ločenosti med Bogom in človekom, ki jo je povzročil padec v greh); sveta dežela je prostor, ki ga Bog blagoslavlja (kar nakazuje prenehanje prekletstva nad zemljo ob padcu); tora je razodeta modrost, ki naj bi človeku omogočila življenje, ki je Bogu všeč in ki je zares skladno z redom stvarstva (kar nakazuje ozdravljenje "razpoke" v odnosu do Boga in v stvarstvu, ki jo je povzročil greh); pripadnost izvoljenemu ljudstvu pomeni novo identiteto, ki vključuje nove družbene odnose (kar nakazuje spravljenost s sočlovekom). Vendar se prav pri Božjem ljudstvu zgodba zalomi. Namesto da bi Izrael prinesel ozdravljenje in rešitev vsemu človeštvu (in stvarstvu), se sam zaplete v greh in tako postane del problema. Bog na to, po dolgem obdobju preroškega opozarjanja, odgovori z babilonskim izgnanstvom: tempelj je poru- šen, dežela oskrunjena, postava zapostavljena in obstoj Izraela kot naroda je postavljen pod vprašaj. Zgodba se tukaj seveda ne konča: skupaj s katastrofo pridejo obljube prenove. Izrael se po sedemdesetih letih vrne v Palestino in tempelj se obnovi, vendar se zdi, da je delo opravljeno le do polovice. Velike in slavne preroške obljube (prim. Iz 40–66; Jer 30–33; Ezk 34; 36–37; Ag 2,9; Zah 8 itn.) se očitno še niso izpolnile: Izrael je še vedno pod nadobla- stjo tujih ljudstev, ki še vedno skrunijo deželo s svojim poganstvom, tempelj upravljajo duhovniške družine sumljivega porekla, glede izvrševanja postave pa obstajajo različna, tudi zelo nasprotujoča si mnenja. Preroške obljube o Božjem kraljestvu in o vstajenju mrtvih (najjasneje izražene v Danielovi knjigi, pa tudi v poznejši judovski apokaliptiki) moramo razumeti na tem ozadju: vpisujejo se v "eshatološko" upanje na popolno obnovo Izraela, na pravo in dokončno vrnitev iz izgnanstva. Takrat bo Bog zavladal na Sionu, njegova prisotnost bo napolnila in posvetila tempelj, dežela bo očiščena oskrumb, postava bo spoštovana in Izrael bo kot svobodno ljudstvo zavladal vsemu človeštvu (ali po bolj "pesimistični" različici: pokončal vsa poganska ljudstva, ki ga ogrožajo). S tem Izraelovim upanjem je povezano tudi pričakovanje "Maziljenca", Mesija: ta bo kot Božji izvoljenec z Božjo močjo uresničil vse to.10 Takšno je versko in družbeno okolje judovstva v prvem stoletju našega štetja, takšen je prevladujoči svetovni nazor in takšna pričakovanja obstajajo med ljudmi. Ko Jezus vstopi v to okolje, se vanj umesti najprej in predvsem kot preroška figura. Po zgledu starozaveznih prerokov in še posebej Janeza Krstnika namreč naznanja Izraelu Božjo sodbo in nastop Božjega kraljestva. ZGoDoVINSkI JEZUS 44 TRETJI DAN 2011 9/10 Glede na povedano to kraljestvo nikakor ni razumljeno kot "nebeško kraljestvo", kamor gredo duše pravičnih po smrti, ampak kot konkretna družbena, kulturna in tudi poli- tična realnost, ki seveda ni brez "božanske", "duhovne" oziroma "nadnaravne" razsežnosti (razdvajanje na "duhovno" in "materialno" je za tisti svetovni nazor povsem tuje): gre za "Božje kraljevanje na Sionu", sredi sveta in sredi zgodovine, podobno kot vsi ostali veliki dogodki iz zgodovine odrešenja (še posebej izhod iz Egipta in vrnitev iz Babilona). Jezus to poznano preroško sporočilo (tako kot pred njim že Janez Krstnik) zaostri: Božje kraljestvo prihaja tukaj in zdaj. Izraelova zgodovina se dopolnjuje in se bliža svojemu vrhuncu, h kateremu je vedno težila.11 Pomembno je, kako se to "prihajanje kra- ljestva" uresničuje: očitno tako, da je bistveno povezano z naukom in delovanjem Jezusa samega. In tu najdemo drugo pomembno razliko med njim in starozaveznimi preroki: v Jezusovih dejanjih in besedah opažamo redefinicijo temeljnih simbolov judovstva: Bog se je zares vrnil med svoje ljudstvo (prim. Lk 7,16) in mu odpušča grehe (prim. Mr 2,1–12), vendar zato ni potreben tempelj in njegovi obredi. Tukaj je "nekaj, kar je večje kot tempelj" (Mt 12,6). Od tod ni več daleč do hudo provokativne trditve: "Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil" (Jn 2,19; prim. Mr 14,58), ki bi, kot beremo, lahko zadostovala za njegovo smrtno obsodbo. Podobno opazimo tudi pri postavi: Jezus je njen avtoritativni razlagalec (prim. Mt 7,29), ki razglaša njen pravi in polni pomen (prim. Mt 5,17–20), nekakšen novi Mojzes, ki jo lahko na ključnih mestih na novo definira (prim. npr. Mt 5,31–48) in jo – podobno kot pri templju – podredi svoji osebi (prim. Mr 2,27–28).12 Jezusov odnos do "dežele", ki potrebuje očiščenje od oskrumb, je najlepše viden v njegovi novi definiciji tega, kaj onečiščuje človeka: "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omade- žuje to, kar pride iz človeka" (Mr 7,15). In spet je očiščenje predvsem vezano na Jezusovo osebo: on očiščuje gobavce in dela "vse dobro" (Mr 7,37). V tem lahko slišimo odmev besed iz prvega poglavja Geneze, ki govorijo o "dobrem" stvarstvu – Jezus je torej ta, ki ga ob- navlja. Tukaj in tudi sicer v Novi zavezi lahko razberemo, da "dežela" zdaj postaja ves svet: prek Jezusa se dogaja obnova vsega stvarstva. Na to še posebej kažejo čudeži, kjer ima Jezus oblast nad naravnimi silami, in dogodki ob njegovi smrti (mrk in potres). Na novo pa je definirano tudi sámo Božje ljudstvo: Jezus z izvolitvijo dvanajstih odposlancev očitno kaže, da on sam zdaj zbira pravi, novi Izrael. Oni so nad Izraelom, ker mu bodo sodili (prim. Lk 22,30). Sáma Jezusova "zgodba", pripoved o njegovem rojstvu, delovanju, smrti in vstaje- nju – vsaj kakor jo razumejo štirje evangelisti – pomeni povzetek Izraelove zgodbe, njen vrhunec in njeno izpolnitev.13 Ta dovršitev se zgodi na vseh ključnih simbolnih in identi- fikacijskih točkah, kar pomeni, da jo lahko razumemo le na podlagi Izraelove zgodbe. Obenem pa se ta izpolnitev zgodi na način, ki sam ni vsebovan v zgodbi starega Izraela in zato predstavlja bistveno novost in redefi- nicijo osnovnih identifikatorjev in temeljnih simbolov. Prav ta "vezanost na judovstvo" v osnovi potrjuje zgodovinsko naravo (ali vsaj narav- nanost) evangeljskih besedil, tako njihovega celotnega pripovednega loka kot mnogih podrobnosti. Umeščenost teh zgodnjekrščan- skih besedil v judovsko zgodbo ter neprestano navezovanje na njene temeljne simbole kaže, da so težko zgolj fikcija prve Cerkve, saj bi bili v tem primeru takšni poudarki odvečni ali celo kontraproduktivni. Opazno je tudi, da se v evangelijih ne pojavljajo vprašanja, ki so bila značilna za prve krščanske generacije (npr. vprašanje obreze za pogane). Nasprotno, vpetost evangeljskih besedil v judovski prostor skupaj z njegovo kritiko lepo pojasnjuje, zakaj je prva Cerkev lahko videla svojo utemeljitev v Jezusovi "judovski" zgodbi in zakaj je tudi predhodno Izraelovo zgodbo razumevala kot predstopnjo ali predzgodbo svoje lastne, ki pa je bila – prav 45 zaradi Jezusovih redefinicij – v nekaterih temeljnih pogledih spremenjena in nova. Opažamo torej podobnost in hkrati različ- nost med Jezusovo in Izraelovo zgodbo. Prav tako opažamo podobnost in različnost med Jezusovo zgodbo in zgodbo prve Cerkve.14 Ta dvojna podobnost in hkrati dvojna različnost na povsem metodološki ravni nakazuje, da smo na dobri poti k verodostojni zgodovinski rekonstrukciji. Hkratnost podobnosti in različnosti med Jezusom in sočasnim judovstvom nadalje izre- dno dobro pojasnjuje ostrino odziva, ki ga je Jezus doživel v svojem okolju. Ker je bil dovolj umeščen vanj, so ga sodobniki dobro razumeli in se intenzivno odzvali na njegov izziv – tako pozitivno kakor negativno. Ker je Jezus s svojim delovanjem in naukom predstavljal re- definicijo in celo subverzijo temeljnih in zato "svetih" simbolov Izraela, je tudi razumljivo, da je prišel v konflikt z njegovimi voditelji. Ta konflikt se je stopnjeval vse do smrtne ob- sodbe, ki so jo nato izvršili Rimljani, ki so bili hkrati sami lahko upravičeno zaskrbljeni nad kakršnim koli govorom o nastopu "Božjega kraljestva", se pravi judovske teokracije. Še eno redefinicijo, še vedno razumljivo zgolj na ozadju judovskih predstav, pa sreča- mo tudi na naslednjem, odločilnem koraku: v pričevanjih o Jezusovem vstajenju od mrtvih. Kot vemo, so tedanji Judje ob nastopu "Božje- ga kraljestva" pričakovali, da bo Bog vrnil v ži- vljenje vse pravične, ki bodo tako udeleženi v blagoslovih obnovljenega Izraela. Tako kot pri ZGoDoVINSkI JEZUS "Jezusov učenec svojega življenja ne utemeljuje na lastnem izpolnjevanju postave, marveč na Njegovi milosti. Vedno se mora varovati legalizma in vseh izročil – tudi svetih! –, ki Gospodovo resničnost krčijo na prikazen." (Fausti 2005, 182) Kumranske izkopanine ob Mrtvem morju. Foto: Samo Skralovnik 46 TRETJI DAN 2011 9/10 vseh drugih ključnih simbolih se pri Jezusu tudi to upanje zgosti, osredotoči in usmeri v njegovo osebo. Jezus vstane od mrtvih kot pravični, kot Izrael (prim. Iz 53 in Ezk 37). S tem Izraelova zgodba doseže svoj vrh; dopolni se vrnitev iz izgnanstva, odpuščanje grehov, vrnitev Boga med svoje ljudstvo. Vse bistvene, tipične lastnosti starozaveznega Božjega ljudstva so s tem izpolnjene in uresničene – vendar na nov, nepričakovan način.15 Na tem mestu je ključnega pomena razmislek o zgodovinski naravi teh dogodkov – seveda s poudarkom na zadnjem med njimi. K temeljnemu gradniku tedanjega judovskega svetovnega nazora je namreč spadalo pre- pričanje, da Bog, ki je ustvaril svet in stopil v zavezo s svojim ljudstvom, deluje v zgodovini in skozi zgodovino. Kot zgodovinski dogodek je bila razumljena že sklenitev zaveze na Sinaju in izhod iz Egipta in Bog je bil posebej navzoč v vsej nadaljnji zgodovini Izraela: v času sodnikov, v vzpostavitvi kraljestva in še posebej Davidove dinastije, nato pa v njenem neslavnem koncu in izselitvi v Babilon ter v postopni obnovi, ki je sledila. Pričakovanje, ki so ga imeli Judje, je bilo torej lahko edino in zgolj zgodovinsko: da bo Bog znova – in tokrat odločilno – posredoval v konkretni človeški zgodovini ter povzdignil in opravičil svoje ljudstvo. Videli smo, da se Jezusova dejanja jasno vpisujejo v tako pojmovano Izraelovo zgodbo, in očitno enako velja tudi za novoza- vezna besedila, ki govorijo o njegovi smrti in vstajenju. Najmanj, kar lahko o njih rečemo, je tole: če naj bi imel za evangeliste in ostale, ki so pisali o Jezusovem vstajenju, ta dogodek kakršen koli pomen, je bilo nujno, da so ga sami razumevali kot zgodovinski dogodek, se pravi konkretno dejanje v času in prostoru. Samo tako je lahko ta dogodek ustrezal temeljnemu svetovnonazorskemu okviru, ki so mu pripadali.16 Če bi šlo pri Jezusovem vstajenju zgolj za vizijo, za neko mistično, "duhovno" razodetje ali "notranje" eksisten- cialno razsvetljenje (kakor skušajo predlagati nekatere "razlage" vstajenja), bi seveda Judje to lahko umestili v svoj svet, saj jim takšni fenomeni niso bili tuji, nikakor pa temu ne bi pripisali takšnega pomena. Celota Jezusove zgodbe bi se kazala kot zgodba še enega izmed prerokov (morda po vzoru Elija ali Izaija ali katerega drugega od "velikih"), nikakor pa ne bi mogla postati pripoved o vrhuncu in dopolnitvi celotne Izraelove zgodbe. Prav zato je tudi povsem razumljivo, zakaj so že med samim Jezusovim delovanjem, še bolj pa po njegovem vstajenju,17 njegovi bližnji učenci v njem videli več kot samo preroka.18 Vsi znaki so kazali na tisto večjo figuro, ki je tudi obstajala nekje v judovski zavesti – na Mesija. Prav način, kako se prek tega Mesija med svoje ljudstvo vrača sam Bog, predstavlja dobro izhodišče tudi za hitri razvoj "visoke" kristolo- gije, ki je že razmeroma kmalu napravila (vsaj pogojni) enačaj med enim in drugim.19 Pomen "zGoDovinskeGa jezusa" za Današnji čas Resno zgodovinsko bližanje Jezusu torej omogoča rekonstrukcijo trdnih dejstev in njihovo povezavo v sklenjeno celoto in smiselno zgodbo, ki vsaj v temeljnih potezah ustreza (široko razumljeni) krščanski pravo- vernosti – se pravi zgodbi, kot jo v temeljnih obrisih podajajo različna krščanska izročila. Vendar moramo biti tu previdni. Zgodovina kot oblika javne govorice in še posebej kot oblika strokovne, (vsaj pogojno) "znanstvene" govorice, nosi s seboj določeno mero obče veljavnosti. Strogo vzeto: če razglasimo Jezusovo vstajenje za "zgodovinski dogodek", je to mogoče razumeti kot neke vrste inte- lektualno prisilo, s katero zahtevamo, naj se vsi uklonijo "nujnosti" vere v Jezusa. Takšno stališče bi bilo seveda globoko nekrščansko; grobo bi spregledalo nujnost svobodnega vstopa v "agapični" način dojemanja sveta in s tem bivanja sámega. Dejstvo je, da zgodo- vinska raziskava omogoča, ne pa tudi zahteva razumevanje vstajenja kot zgodovinskega dogodka. Že sam vpogled v kompleksnost "zgodovinskega spoznanja" in predvsem pred- postavka, da je za tovrstno zgodovinopisje 47 potrebna "agapična" epistemologija, kažeta, da je vsaka "zgodovinska resnica", ki si hoče a prióri nadeti avreolo objektivnosti in zavezu- jočnosti, zgolj iluzija – in to ponavadi nevarna iluzija. Cilj zgodovinske raziskave mora biti ponižnejši – in realnejši. Z dobro argumenti- rano "realno-kritično" zgodovinsko raziskavo lahko pridemo do govorice, ki vsekakor spada na raven konsistentne, strokovno izpeljane "zgodovine". To ne pomeni, da ji ni mogoče zoperstaviti drugačne raziskave, ki bi teme- ljila na drugačnih izhodiščih in bi razglašala drugačne rezultate. Pomeni pa, da je zago- varjanje temeljnega krščanskega sporočila možno in legitimno (zaradi njegove narave pa tudi nujno) znotraj te javne govorice. Zdaj torej ni več nobenega razloga, da govor o Jezusovem vstajenju od mrtvih ne bi postal in ostal del javne debate, ki se tiče pomembnih zgodovinskih – in zato družbenih – resnic. Stari ugovor, da spoznanje o Jezusovem vstajenju od mrtvih ne spada na področje, ki bi ga lahko utemeljili na način, primeren za javno razpravo, je dokončno ovržen. Prav s to javno dimenzijo krščanskega sporočila pa sta povezana tudi dva glavna vsebinska poudarka ali morda vsebinski novosti, ki ju prinaša zgodovinska raziskava o Jezusu. Dejstvo, da je bil Jezus trdno vpet v duhov- nozgodovinski okvir tedanjega judovstva in da se je v temelju navezoval na vse glavne elemente judovskega svetovnega nazora, je pomembno za naše razumevanje zgodnjega krščanstva, ki je gradilo na isti osnovi ter prevzelo enake temeljne poudarke. Notranja nujnost po umeščenosti Jezusa v zgodovino, v konkreten družbeno-politični prostor, pomeni, da podobno velja tudi za krščanstvo, ki je nastalo kot nasledek njegovega delovanja v svetu. Dejansko tudi vsi novozavezni spisi kažejo, da v vseh poglavitnih točkah ostajajo znotraj judovskega svetovnega nazora, ki je zgolj modificiran, ne pa zamenjan z nečim povsem drugim. Ena od značilnih karakte- ristik tega nazora je – tako pri Judih kot pri prvih kristjanih – razumevanje zgodovine kot prostora, v katerem deluje in se razodeva Bog stvarnik. Zgodovinska raziskava torej jasno potrjuje, da pri zgodnjem krščanstvu ne gre za nekakšno eterično "duhovnost", za brezčasni moralno-etični nauk, za vrednote ali za absolutne in abstraktne resnice, ki so oddalje- ne od vsega konkretnega. Nasprotno: bistvo krščanstva je osredotočenost na konkreten zgodovinski dogodek, na zgodovinsko osebo Jezusa, ki se s svojim delovanjem, smrtjo in vstajenjem izkazuje za Izraelovega Mesija, dopolnitelja in dovršitelja zgodbe starozave- znega Božjega ljudstva. Prav v tem "Jezuso- vem dogodku" se ne dogaja samo redefinicija temeljnih elementov judovstva, temveč vsega, kar poznamo: prav tukaj je izvršena nova definicija človeka,20 medčloveških odnosov21 in skupnosti22 oziroma človeške družbe kot celote. Jezusov dogodek redefinira celoto naše realnosti, tako duhovne kakor materialne, in prek sebe ravno ukinja vsakršno delitev na ta dva pola, saj sta Jezusova smrt in vstajenje nerazdružljivo hkrati duhovno-teološki in realno-politični, javni dogodek. Ta zgodo- vinska konkretnost Jezusa Mesija, njegove smrti in zgodovinsko uresničenega (torej ne le "duhovnega"!) vstajenja od mrtvih je torej v središču vsega krščanskega. Iz nje sledijo nova antropologija, nova sociologija in tudi nova "politika". Ravno ta "politična" razsežnost Jezusovega delovanja pa je drugi vsebinski poudarek, ki ga lahko razberemo iz raziskave o "zgodovin- skem Jezusu". Nanj opozarjajo mnogi sodobni raziskovalci, tako pripadniki "Nove raziskave" kot pristaši "Tretje raziskave". Jezusov dogodek se namreč izkazuje kot radikalno politično dejanje, ki obenem redefinira tudi to področje. Omenili smo že, da je koncept "Božjega kraljestva" v Jezusovem času nujno imel konkretno politično razsežnost. Jezus očitno izhaja iz tega in postavlja svoje kralje- stvo kot radikalno nasprotje vsem kraljestvom "tega sveta". Mesijevo kraljestvo se uresni- čuje z Božjo močjo (izganjanje demonov in ozdravljenja), z Jezusovo ljubeznijo (njegova ZGoDoVINSkI JEZUS 48 TRETJI DAN 2011 9/10 smrt za grešnike) in z darom Svetega Duha, ki je realna, operativna moč nove oblasti v svetu in zato temelj nove skupnosti, ki jo vzpostavi Jezus. V nasprotju s tem se kaže, da se vsaka "posvetna" oblast vzpostavlja s sredstvi pohlepa, denarja in nasilja oziroma zatiranja (prim. Mr 10,42 sl.). Med eno in drugo obliko oblasti ni mogoča nikakršna sprava, ker gre dejansko za razliko med starim in novim, med izginjajočim in prihajajočim, med področjem prvega in drugega Adama. To se najočitneje pokaže v samem dogodku Jezusove smrti, pri katerem sodelujejo vrhovi posvetne in verske oblasti.23 In tudi Jezusovo vstajenje ima globoko "politično" razsežnost: z njim Bog javno potrdi svojega vladarja in v svetu vzpostavi novo oblast, nasproti vsem oblikam padle človeške vladavine. To spoznanje je pomembno za naše predstave, kakšna naj bi bila krščanska "politična akcija". Očitno nikakor ne more iti za poskus uporabe "posvetnih" političnih sredstev za dosego "krščanskih" ciljev, ker so te sile globinsko, ontološko nasprotne Božjemu delovanju v svetu. Zgodovinska slika Jezusa kaže na nevzdržnost "konstantinizma", kulturno-političnega projekta, ki se je začel s cesarjem Konstantinom24 in ki je skušal doseči nekakšno sožitje in sodelovanje med Cerkvijo in imperialno državno ideologijo. Prav evropska zgodovina zadnjih stoletij kaže na problematičnost takšnega poskusa, zgodovinska raziskava o Jezusu in začetkih krščanstva pa razkrije tudi notranjo nemo- žnost in protislovnost takšnih prizadevanj. Kakšna naj bi torej bila krščanska "politična akcija"? V skladu z zgodovinskimi spoznanji lahko rečemo naslednje: krščanska "politič- nost" se kaže v nasprotovanju vsem oblikam družbenega zatiranja ter v ustanavljanju skupnosti, kjer vladajo radikalno drugačni, novi odnosi, formirani po vzoru Mesijeve agápe, kjer že deluje nova oblast, ki je povsem nasprotna vsem "posvetnim" konceptom avtoritete, saj je njeno bistvo služenje drugim, in kjer so kulturne, razredne in narodne pripadnosti, ki razdvajajo človeštvo, ukinjene ali vsaj radikalno zmehčane. To je prostor pravega, resničnega ozdravljenja in obno- vljenja človeštva. To je izpostava vladavine, ki prihaja, "ambasada" Mesijevega kraljestva sredi padlega sveta, v katerem živimo. To je Božji – in lahko tudi naš – odgovor na temelj- no vprašanje: Kakšna je rešitev? 1. Jesus and the Word, str. 8., Scribner's, New York, 1958 (navedeno po angleškem prevodu; nemški izvirnik je izšel leta 1926). 2. Najskrajnejša oblika tega stališča je, da Jezus sploh nikoli živel, vendar to prepričanje, ki ga še vedno srečujemo v poljudnih polemikah, nima nobenega resnega zagovornika med strokovnjaki (tudi tistimi, ki krščanstvu izrecno nasprotujejo). 3. Kljub novozaveznemu jasnemu nasprotovanju tovrstni razpolovitvi sveta na materialno in duhovno (oziroma konkretno in abstraktno, objektivno in subjektivno ipd.) je treba opozoriti, da so se takšne predstave pozneje "skozi zadnja vrata" vsaj delno vrinile v krščanstvo prek platonistične filozofske govorice, ki je postala temeljno orodje antične teologije. 4. Pri tem se delno opiram na N. T. Wrighta, ki predstavi zgodovino znanstvenega raziskovanja o Jezusu na začetku svoje monografije Jesus and the Victory of God (Fortress Press, Minneapolis, 1996, str. 3–124). 5. Wright, str. 33. 6. Ta sinteza postopno izhaja v monumentalni seriji Christian Origins and the Question of God ("Izvori krščanstva in vprašanje Boga"). Doslej so izšli trije zvezki: The New Testament and the People of God ("Nova zaveza in Božje ljudstvo" – metodološki in zgodovinski uvod v zbirko; Fortress Press, Minneapolis, 1992), Jesus and the Victory of God ("Jezus in Božja zmaga" – obravnava vprašanj o Jezusovi identiteti, ciljih in smrti; Fortress Press, Minneapolis, 1996) in The Resurrection of the Son of God ("Vstajenje Božjega Sina" – izključno posvečena vprašanju vstajenja kot zgodovinske- ga dogodka; Fortress Press, Minneapolis, 2003). Sledili naj bi še zvezki o prvi Cerkvi, Pavlu in evangelijih. Vsebina tega razdelka pretežno sledi Wrightovim izvajanjem v The New Testament and the People of God (NTPG), str. 29–338, in Jesus and the Victory of God (JVG), str. 147–243. Vse konkretne izpeljave so moje, kar pomeni, da sem sam odgovoren za morebitne netočnosti ali napake. 7. Prim. NTPG, str. 29–144. 8. Preprosto povedano gre za naslednje ciklično gibanje: K vsakemu fenomenu, še posebej če gre za besedilo, se bližamo z določenimi vnaprejšnjimi sodbami oziroma predstavami. Samo tako je možno razumevanje oziroma "branje" določenega fenomena. Vendar pravo "branje" nedvomno pomeni pravo interakcijo, kjer dogodek/besedilo povratno vpliva na bralca in spreminja njegove predstave in prepričanja. Po takšni "hermenevtični spremembi" se lahko vrnemo na začetek in poskusimo branje znova, tokrat z nekoliko drugačnimi izhodišči, ki so vsaj do neke mere bolj ustrezna predmetu. 9. NTPG, str. 45. Do presenetljivo podobnega zaključka na globlji, ontološki ravni pride Gorazd Kocijančič v svojem 49 radikalnem eseju O biti preteklega: "Vzpostavitev biti preteklega je etika v modusu preteklika. Analogno kot ethos vznikne šele z mojo ljubečo investicijo bivajočega z bitjo …, tako tudi sama zgodovina kot nekaj bitnega vznikne šele s pravno-etično neizsiljivo, ethosno vzpostavitvijo zgodovinske sledi." (Razbitje, Študentska založba, Ljubljana, 2009, str. 101.) Če to velja že za sámo bit zgodovine, potem še toliko bolj velja za vsakršno "zgodovinsko spoznanje". Kolikor toliko realen dostop do "zgodovinske realnosti" je torej mogoč samo prek tovrstne "etične", "agapične", samoukinjujoče "metode". 10. Ali vsaj določene vidike tega. V kumranski književnosti npr. najdemo predstavo o dveh mesijih, enem kraljevskem in drugem duhovniškem – vsak od njiju naj bi opravil del ponovne vzpostavitve omenjenih štirih temeljnih simbolov judovstva. V judovstvu tistega časa so vsekakor obstajala zelo različna mesijanska pričakovanja, vsa pa se vpisujejo v omenjeno "eshatološko" upanje na dokončno obnovo Izraela, zato jih moramo nujno razumevati v tej luči, se pravi kot specifično konkretizacijo tega upanja. 11. Prim. Mt 3,2 in 4,17; 12,28; Lk 4,18–21 itn. 12. Zapoved o sobotnem počitku spada med deset Božjih zapovedi in je skupaj z obrezo tudi temeljni "kulturni marker" Božjega ljudstva, zunanje znamenje, ki jih ločuje od ostalih narodov, ki niso nosilci Božjega delovanja v zgodovini. Jezusov "liberalni" odnos do tako temeljnega gradnika judovske družbe je nujno vodil v konfrontacijo z njenimi voditelji. 13. Prim. NTPG, str. 371–417. 14. Bistvena razlika je v tem, da Jezus še vedno predvsem opravlja določeno vlogo znotraj Izraela, Cerkev, ki nastane po dovršitvi te zgodbe, pa ima drugo perspektivo: misijon "do skrajnih mej sveta" (Apd 1,8). 15. To seveda ne ukinja specifične krščanske eshatologije, ki še vedno pričakuje vstajenje (vseh ali vsaj mnogih) na pragu "prihodnjega veka", pomeni pa, da je ta nova eshatologija že vsaj delno uresničena, ker je prvo – in najpomembnejše! – dejanje vstajenja že za nami. Zato je krščanska eksistenca pogosto opisana kot bivanje v eshatološki napetosti med "že" in "še ne" – in v tem je pomembna razlika z judovstvom. 16. Zaradi tega okvirja so bili pisci tudi "teološko" zainteresirani, da poročajo o resničnih, "zgodovinskih" dejstvih, in to po možnosti čim natančneje. 17. Prim. Rim 1,2–4: vstajenje je dogodek, ki "postavlja" (dobesedno "določa", verjetno v smislu "razodeva, izkazuje") Jezusa za Božjega Sina. 18. Prim. Mt 12,41–41: Jezus kljub podobni vlogi presega tako preroke kakor Izraelove kralje, vključno z največjim, Salomonom. 19. Najzgodnejše pričevanje o predstavi, da je Mesija Bog, najdemo v Pavlovem Pismu Filipljanom 2,6–7, ki je bilo napisano nekje sredi petdesetih let prvega stoletja, se pravi dobri dve desetletji po Jezusovi smrti. Če drži domneva, da tukaj Pavel navaja zgodnjekrščansko hvalnico, potem je to pričevanje celo zgodnejše. 20. Prim. vsa mesta v Novi zavezi, ki govorijo o novem rojstvu (Jn 1,12–13; 3,3sl.), o novem človeku (Ef 4,24; Kol 3,9–10) in o Kristusu kot "drugem Adamu" (Rim 5,12–21; 1 Kor 15,45–49), se pravi novem arhetipu človeštva. 21. Tu je kot nova kvaliteta in edini "zakon" postavljena agápe, ljubezen, ki se žrtvuje v korist soljudi; prim. Mr 12,28–34; Jn 15,12; Rim 13,8–10; 1 Kor 13; 1 Pt 1,22sl. itn. 22. Krščanska skupnost, ekklesía, je prostor, kjer že deluje nova oblast Mesijevega kraljestva in kjer že vladajo novi odnosi (ne le duhovno-moralni, ampak tudi socialni in ekonomski), povsem drugačni od tega, kar je uveljavljeno v padlem "svetu"; prim. Mr 10,42–45; Apd 2,42–47; 4,32–35; Rim 12,13; Gal 3,28; Kol 3,11; 1 Jn 3,17–18 itn. 23. Judovski véliki duhovnik in sinedrij kot duhovno-politično vodstvo Izraela ter Poncij Pilat kot predstavnik rimskega imperija. Prim. tudi pomenljivo interpretacijo tega dogodka v Apd 4,24–28. 24. Verjetno ni naključje, da prav od tega časa naprej vse po- gosteje naletimo na "ahistorično" razumevanje krščanstva. V skladu s tem naj bi bilo krščanstvo versko, moralno, duhovno ali celo mistično gibanje, ki je povsem nevezano na kontingentne in "umazane" podrobnosti zgodovinskega procesa (prim. npr. Evzebijevo prepričanje, da so krščansko pobožnost prakticirali že izraelski očaki). ZGoDoVINSkI JEZUS