5Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Netopir leta 2022–2023: rjavi uhati netopir (Plecotus auritus)
 
Liza Trebše
V tem prispevku pozornost posvečamo netopirju, ki je v preteklih letih prevzel 
pomembno vlogo ambasadorja vseh vrst netopirjev v Evropi. Leta 2022 je namreč 
osvojil naslov akcije Netopir leta (Bat of the Year), ki jo organizira mednarodna 
organizacija BatLife Europe, katere član je tudi naše društvo, ki aktivno sodeluje v 
akciji že od leta 2015. Izbrani netopirski vrsti različne evropske organizacije posvečajo 
pozornost predvsem z vidika dviganja ozaveščenosti ter njenega varovanja. Glavne 
grožnje netopirjem v Evropi so namreč uničevanje in krčenje habitatov, izguba zatočišč 
in prehranjevalnih območij ter njihovo vznemirjanje.
Izbrana vrsta je na tapeti ne le eno leto, kot nakazuje laskavi naziv, temveč kar dve. V 
tem času poskušamo organizacije vrsto čim bolj približati širši javnosti in izvesti čim 
več varstvenih ukrepov. Zadnjemu ambasadorju, rjavemu uhatemu netopirju (Plecotus 
auritus), je mandat potekel ravno v jesenskem času.
Člani društva smo v okviru ozaveščanja o netopirju leta v zadnjih dveh letih na dogodkih 
izpostavljali pomen te vrste in zanjo ogrožajoče dejavnike, kot so neprimerne prenove 
stavb, ki uničijo kotišča (Zagmajster 2009), sečnja starih dreves, izguba gozdov in 
posledično tudi žuželk. V jeseni 2023 smo kot izobraževalni material izdelali tudi 
razglednice s fotografijo rjavega uhatega netopirja.
Slika 1. Rjavi uhati netopir (Plecotus auritus) je netopir leta 2022–2023 (foto: Monika Podgorelec).
6 Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Kako prepoznamo rjavega uhatega netopirja?
Rjavi uhati netopir je nenavadna vrsta netopirja, ki nas s svojimi dolgimi in nežnimi uhlji, 
hitro očara. Spada med gladkonose netopirje (Vespertilionidae), v rod uhatih netopirjev 
(Plecotus sp.), za katerega so značilni zelo veliki uhlji, ki so skoraj tako dolgi kot njihovo 
telo. Rjavi uhati netopir od smrčka do začetka repa meri od 42 do 53 mm (Aulagnier in 
sod. 2008), njegovi uhlji pa so navadno daljši kot 30 mm in so pri dnu med seboj povezani 
(Gojznikar in Presetnik 2015). Uhlji so dobro prekrvavljeni. Pri letenju so postavljeni 
pokončno naprej, v času počitka pa jih lahko zvijejo tako, da spominjajo na roge kozoroga. 
Kožuh je na hrbtu rjave barve, pogosto z rdečkastim odtenkom, na trebušni strani pa se 
prelije v svetlejšo, smetanasto do rumeno-sivo barvo. Obraz je pogosto svetlo rjave do 
rožnate barve (Dietz in Kiefer 2014; Swift 1998), uhlji in poklopec pa so rjavo-rožnato 
pigmentirani. V Evropi spada rjavi uhati netopir med srednje velike netopirje; njegova 
telesna masa se giblje med 6 in 9 g (Dietz in Kiefer 2014).
Podobnost z drugimi vrstami
V Sloveniji živijo tri vrste uhatih netopirjev, poleg rjavega  še usnjebradi (P. 
macrobullaris) in sivi uhati netopir (P. austriacus). Med seboj jih razlikujemo po obliki 
polja debelejše kože na spodnji ustnici, dolžini in poraščenosti stopal, dolžini palca in 
kremplja na sprednjih okončinah, obliki penisa, dolžini zgornje zobne vrste in nekaterih 
drugih znakih. Za rjavega uhatega netopirja so značilni ozko polje v obliki banane, ki 
ni temneje obarvano od okoliške kože na spodnji ustnici, dolg palec in krempelj ter 
velika in v primerjavi z drugimi vrstami rodu gosteje poraščena stopala (Gojznikar in 
Presetnik 2015), s štrlečimi dlakami, ki spominjajo na trne puščavskih kaktusov.
Slika 2. a) Značilni dolgi uhlji rjavega uhatega netopirja (foto: Eva Pavlovič), b) ozko polje na spodnji ustnici 
usnjebradega uhatega netopirja (foto: Simon Zidar) in c) rjavega uhatega netopirja (foto: Primož Presetnik).
a c
b
7Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Razširjenost in zatočišča
Vrsta se pojavlja v večjem delu Evrope, na vzhodu do Urala in Kavkaza, zabeleženi so 
tudi primerki iz Irana (Spitzenberger in sod. 2006; Steiner in Gaisler 1994;). V Evropi se 
gostota rjavih uhatih netopirjev zmanjšuje od severa proti jugu, bolj redko se pojavljajo 
v Sredozemlju. Tu pogosto naseljujejo le višje lege. Na večjih sredozemskih otokih, z 
izjemo Sardinije in Sicilije, jih niso našli (Dietz in Kiefer 2014; Dietz in von Helversen 
2004; Fulco in sod. 2015). V Sloveniji je vrsta splošno razširjena, večina najdb je bila 
zabeležena v gozdnem okolju, druge najdbe pa so se pojavljale sporadično (Presetnik 
in sod. 2011, 2012, 2017). Najdbe izvirajo večinoma iz višjih ali drugih hladnejših 
predelov naše države, vendar je bila vrsta najdena tudi v Pomurju (Presetnik 2007; 
Presetnik in sod. 2011).
Rjavi uhati netopir ima dva glavna tipa poletnih zatočišč: stavbe ali drevesa. Pozimi 
jih večinoma najdemo v jamah, skalnih razpokah, rudnikih in kleteh. Mesta zatočišč 
pogosto menjujejo (Dietz in Kiefer 2014). Občasne najdbe v drevesnih špranjah in 
duplih v zimskem času potrjujejo, da rjavi uhati netopirji včasih uporabljajo drevesa 
tudi kot zimska zatočišča (Dietz in Kiefer 2014; Meschede 2001). Na zahodu Evrope 
so znana poletna zatočišča skoraj izključno v stavbah, kjer najdejo različne špranje 
med strešniki, letvami in tramovi. Na vzhodu Evrope in v Rusiji pa se poleti večinoma 
zadržujejo v drevesnih zatočiščih (Dietz in Kiefer 2014). Zatočišča v Sloveniji so slabo 
poznana, predvsem gre za opažanja posameznih netopirjev te vrste v jamah preko 
zime. Le nekaj zatočišč v Sloveniji je poletnih in verjetno tudi kotišč (CKFF 2023).
Slika 3. a) Rjavi uhati netopir je značilna gozdna vrsta (foto: Simon Zidar), b) zatočišča si rjavi uhati netopir 
poišče tudi na cerkvenih podstrešjih – zatočišče v cerkvi sv. Ane, Koprivna (foto: Eva Pavlovič).
a b
8 Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Slika 4. Razširjenost rjavega uhatega netopirja v Sloveniji (pripravil Primož Presetnik, CKFF, 2023).
Prehranjevanje
Rjavi uhati netopir je tipična gozdna vrsta, ki lovi predvsem v listnatih gozdovih in 
okoli posamičnih dreves (Dietz in Kiefer 2014; Entwistle in sod. 1996; Swift in Racey 
1983). Na lov se odpravi 55 minut po sončnem zahodu, kar je kakšne pol ure kasneje 
od številnih drugih vrst. Aktiven je ponavadi celo noč, v zatočišče se vrne šele ob 
sončnem vzhodu (Entwistle in sod. 1996; Swift in Racey 1983). Pri lovu rjavi uhati 
netopir uporablja dve strategiji plenjenja: primarna je pobiranje plena z rastlinja, tal 
ali druge podlage, občasno pa lovi tudi žuželke v letu (Dietz in Kiefer 2014). Zaradi 
velikih uhljev, ki igrajo pomembno vlogo pri zaznavanju plena, rjavi uhati netopirji 
ne morejo leteti hitro. Namesto tega so se specializirali za počasen in okreten let, pri 
katerem si pomagajo s širokimi prhutmi, vzgon pa ustvarjajo celo z uhlji, ki jih med 
letom držijo naprej (Johansson in sod. 2016). Pri pobiranju žuželk s podlage lahko 
tudi letijo na mestu. Pri prehranjevanju značilno krožijo okoli posamičnih dreves in se 
podajajo med veje. K nekaterim drevesom se večkrat vračajo, bodisi v isti ali različnih 
nočeh (Entwistle in sod. 1996). Ponavadi večji plen odnesejo na prežo, saj ga lahko 
viseč lažje zaužijejo. Posamezni netopirji svojo prežo uporabljajo večkrat, tako se pod 
njo nabere kup žuželčjih kril, po katerih je mogoče prepoznati vrste uplenjenih žuželk. 
Uhati netopirji večinoma lovijo vešče, med njimi zlasti sovke (Noctuidae) (Rydell 1989; 
Swift in Racey 1983), pa tudi nekatere gozdne "škodljivce", kot sta navadni gobar 
(Lymantria dispar) in zeleni hrastov zavijač (Tortrix viridana) (Meschede 2001). Večino 
9Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Slika 5. a) Prehrana uhatih netopirjev je sestavljena pretežno iz nočnih metuljev (foto: Simon Zidar), b) zatočišče rjavega 
uhatega netopirja v cerkvi v Dolu; med mirovanjem uhati netopirji spodvihajo svoje uhlje (foto: Monika Podgorelec).
b
prehranjevanja opravijo v okolici svojega zatočišča ali celo v njem (Swift in Racey 
1983), najbolj pogosto lovijo približno 500 m stran od zatočišča, redkokdaj pa med 
hranjenjem odletijo več kot 3 km stran (Dietz in Kiefer 2014; Entwistle in sod. 1996). 
Rjavi uhati netopirji naj bi izbirali zatočišča v bližini gozda zaradi bližine hrane, hkrati 
pa naj bi jim gozd nudil zavetje pred plenilci (Entwistle 1997). Zaradi počasnega leta so 
namreč izpostavljeni plenilcem, kot so sove ali mačke (Rydell in sod. 2017).
Tudi po načinu zaznave plena so uhati netopirji posebni. Nekateri jih uvrščajo med 
"šepetalce" ("whispering bats"), saj so njihovi klici zelo tihi v primerjavi z drugimi 
netopirji. K nizki jakosti klicev pripomore tudi dejstvo, da jih večinoma oddajajo skozi 
nosnice (Jakobsen in sod. 2018). Takšne klice zelo težko prestrežemo s snemalnimi 
napravami. Težko pa svoje plenilce zaznajo tudi vešče, pri katerih se je sicer sluh razvil 
v evoluciji kot obramba proti eholocirajočim netopirjem. Uhati netopirji lahko namesto 
z eholokacijo svoj plen najdejo le s poslušanjem zvokov, ki jih proizvajajo členonožci 
(Anderson in Racey 1991). To jim omogočajo veliki uhlji, ki ojačajo predvsem nizke, 
tudi nam slišne frekvence, in sluh, ki je nesorazmerno bolj občutljiv na nizke frekvence 
v primerjavi z drugimi vrstami netopirjev, ki žuželk ne pobirajo s površine (Coles in sod. 
1989). Ravno te so poudarjene v zvokih, ki jih oddajajo členonožci med premikanjem. 
Eholokacijski klici so sestavljeni iz vsaj dveh harmonik, ki se prekrivata v frekvenci. 
Največja jakost lahko preskakuje med njima tudi znotraj posameznega klica. Daljši 
klici se lahko končajo tudi v nam slišnem območju območju (17 kHz) (Dietz in Kiefer 
2014, Barataud 2016). Rjavi uhati netopirji imajo za netopirje presenetljivo velike oči. 
Z vidom si pomagajo pri iskanju hrane (Eklof in Jones 2003) in zatočišč (Ruzcynsky in 
sod. 2009, 2011).
a
10 Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Razmnoževanje
Za to vrsto so tipične majhne porodniške kolonije, z običajno 20 med seboj sorodnimi 
samicami. Izjemoma vsebujejo tudi več samic, nekje do 50, na severu tudi do 80 samic. 
Samci živijo samotno, manjšina pa jih je v kotiščih (Dietz in Kiefer 2014). Samice 
najpogosteje kotijo na podstrešjih (pogosto cerkvenih) ali v drevesnih zatočiščih konec 
junija in v začetku julija (Boyd in Stebbings 1989). V stavbah se samice pogosto zadržujejo 
vse poletje, svoj položaj v njih pa tekom poletja premikajo znotraj istega prostora, 
medtem ko drevesna zatočišča in netopirnice zamenjajo na vsakih nekaj (1-5) dni in v 
razdalji nekaj sto metrov (Dietz in Kiefer 2014). V Sloveniji je poznanih le nekaj verjetnih 
kotišč te vrste, in sicer v stavbah in cerkvah, kot je na primer cerkev sv. Janeza Krstnika v 
Matenji vasi, kjer so zabeležili tako odrasle samce, kot tudi odrasle samice (CKFF 2023; 
Gojznikar 2022). Podatkov o drevesnih zatočiščih pa večinoma nismo zbirali.
Običajno se skoti le en mladič, na severu in pri starejših samicah pa se lahko pojavijo 
tudi dvojčki (Dietz in Kiefer 2014). Mladiči so prvih nekaj dni zelo odvisni od samice, pri 
5-6 dneh odprejo oči in se začnejo počasi premikati. Pri 10-12 dneh se začnejo že sami 
negovati in vaditi prve zamahe s prhutmi. Ko dosežejo 20 dni, se lotijo prvih poletov, pri 
33-35 dneh pa že aktivno letijo. Letalna sposobnost je tesno povezana z razvojem prhuti, 
saj do prvih zamahov pridobijo večino telesne teže, dolžina podlahti pa je skoraj že 
dokončna pri 15-16 dneh (De Fanis in Jones 1995). Podatki o življenjski dobi iz različnih 
držav segajo vse od 12 let do 30 let – v Švici so namreč samico prepoznali pa 30 let starem 
obročku, kar pomeni, da je bila tudi sama vsaj toliko stara. (Lehmann in sod. 1992).
Poznopoletno rojenje v jamah je bilo opisano že za več vrst netopirjev, med prvimi tudi 
za rjavega uhatega netopirja. Na mestih rojenja se srečajo in parijo samci in samice iz 
različnih populacij, kar poveča genski pretok. To je pomembno pri rjavem uhatem 
netopirju, ki se seli zgolj na krajše razdalje. Za razliko od drugih vrst netopirjev, poznamo 
pri rjavem uhatem netopirju poleg jesenskega rojenja tudi spomladansko rojenje. 
Slika 6. a) Zimska zatočišča so predvsem jame – Hovhovova pasica (foto: Eva Pavlovič), b) začasno nočno 
zatočišče rjavega uhatega netopirja v jami (foto: Simon Zidar)
ba
11Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Slika 7. a) Rjavi uhati netopir med prezimovanjem v jami Marijino brezno (foto: Primož Presetnik), b) ena 
izmed težav varstva netopirjev je tudi ulov na lepljive plošče za žuželke, še posebej, če so nameščeni v 
samem zatočišču – cerkev v Šentlambertu (foto: Primož Presetnik).
a
Spomladi, po hibernaciji, je pri rojenju prisotnih manj samic kot jeseni, zato naj bi bili 
spomladi samci bolj tekmovalni, kar se kaže v večjem številu in diverziteti socialnih klicev 
(Furkmankiewicz in sod. 2013). Za to vrsto je štetje netopirjev v času rojenja dobra metoda 
za spremljanje velikosti populacije. Mesta rojenja so namreč lahko tudi pomembna mesta 
za prezimovanje netopirjev ali pa so ta mesta stalne točke, ki nudijo vsakoletne začasne 
postanke vzdolž selitvenih poti do njihovih prezimovališč (Zidar 2017).
Prezimovanje
Rjavi uhati netopirji so po večmesečnem zimskem spanju, med katerim izgubijo 22 
% telesne mase, marca in aprila že aktivni (Harmata 1973; Horacek 1975; Stebbings 
1970). Pozimi visijo ločeno, redko v majhnih skupinah do pet osebkov, pogosto 
zasedajo komaj opazne špranje, kjer se redko stiskajo z drugini (Dietz & Kiefer 2014; 
Harmata 1973). Zimska zatočišča so pogosto jame, kjer se umaknejo v bolj hladne dele, 
in sicer do 50 m od vhoda. Globlje v notranjost jame (več kot 50 m od vhoda v jamo) 
se preselijo, če so temperature zunaj res nizke (Bezem in sod. 1964). Pri prezimovanju 
in torporju svoje velike uhlje zataknejo vzporedno pod prhuti, da zmanjšajo izgubo 
toplote in vlage (Webb in sod. 1995). Ven štrli le tragus (ušesni poklopec), ki spominja 
na majhen ozek uhelj kakšne druge vrste (Speakman 1988). Kadar imajo tako skrite 
uhlje, uhati netopirji tudi slabše slišijo.
Ogroženost in varstvo
Rjavi uhati netopir je uvrščen na Rdeči seznam Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) 
med manj ogrožene vrste (LC »Least Concern«). Ogroža ga intenzivno gozdarstvo, 
predvsem precejšnje izgube listopadnih gozdov in odstranjevanje starejših dreves v 
gozdnem sestoju (Dietz in Kiefer 2014). Prav tako jim grozi izguba mejic in nizkega 
b
12 Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
grmičevja, ki predstavljajo letalne poti od enega mesta prehranjevanja do drugega. 
Krčenje gozdov, letalnih poti ter uporaba umetnih gnojil in pesticidov za uhate netopirje 
pomenijo manjšo pestrost plena, manj zavetišč in večjo izpostavljenost plenilcem (Swift 
1998). Poleg sprememb v naravnem okolju, vrsto ogrožata tudi neprimerna prenova 
stavb in uporaba mrež na preletnih odprtinah, ki jih večinoma uporabljajo za golobe. 
Rjavi uhati netopir je velikokrat žrtev cestnega in železniškega prometa ali plenilcev, 
saj med prečkanjem pogosto leti počasi in nizko (Dietz in Kiefer 2014). Vedno večja 
urbanizacija in svetlobno onesnaževanje sta prav tako težavi. Rjavi uhati netopir ne 
lovi okoli uličnih svetilk, temveč v nerazsvetljenih območjih, vendar lahko svetlobno 
onesnaževanje zakasni začetek prehranjevanja ali povzroči spremembo zatočišča, kar 
lahko škoduje populacijam (Rydell in sod. 2017; Speakman in sod. 1991; Swift 1998). 
V Sloveniji to vrsto spremljamo s štetjem na kotiščih in z metodo mreženja (lov v tanke 
mreže v večernem času). Bolj verodostojni so podatki z mreženj, saj je pri nekaterih 
zatočiščih morda prišlo do zamenjave z usnjebradim uhatim netopirjem. Večjih 
populacijskih trendov tudi z metodo mreženja ne moremo prikazati, saj je poznanih 
premalo mest in ujetih premalo živali (Presetnik in sod. 2011, 2012, 2017). Vrsta je 
zelo krotka, zaradi česar z njo lažje rokujemo. Lahko se zgodi, da nam netopir v roki 
tudi zaspi.
Rjavega uhatega netopirja varujemo, če ohranjamo listnate gozdove, še posebno tiste v 
bližini zatočišč, saj se predvsem tam prehranjujejo. Z ohranjanjem mejic in posameznih 
dreves skrbimo za letalne poti, ki povezujejo zaplate gozdov. Stavbna zatočišča 
varujemo pred zaprtjem ali osvetljevanjem, ohranjamo starejša in trhla drevesa z 
duplinami, saj oboja lahko nudijo zatočišča ne le rjavemu uhatemu netopirju, temveč 
tudi drugim vrstam. Tako se bomo tudi v prihodnosti lahko čudili tem edinstvenim, 
velikokrat prezrtim, živalim.
Viri
Anderson M. E., Racey P. A. (1991): Feeding behaviour of captive brown long-eared bats, Plecotus auritus. Animal Behaviour, 
42(3): 489–493
Aulagnier S., Haffner P., Mitchell-Jones A. J., Moutou F., Zima J. (2018): Mammals of Europe, North Africa and the Middle East. 
Bloomsbury, London. str. 272
Barataud M. (2016): Acustic Ecology of European Bats: Species Identification, Study of Their Habitats and Foraging Behaviour. 
University of Chicago Press, Chicago, Illinois,  352 pp.
Bezem J. J., Sluiter J. W., van Heerdt P. F. (1964): Some characteristics of the hibernating locations of various species of bats in 
South Limburg. 1. Proc. Koninkl. Akademie van Wetenschappen Amsterdam C, 67(5): 325–350
Boyd I. L., Stebbings R. E. (1989): Population Changes of Brown Long-Eared Bats (Plecotus auritus) in Bat Boxes at Thetford 
Forest. Journal of Applied Ecology, 26(1): 101– 112
CKFF, (2023): Baza podatkov Centra za kartografije favne in flore, Miklavž na Dravskem polju
Coles R. B., Guppy A., Anderson M. E., Schlegel P. (1989): Frequency sensitivity and directional hearing in the gleaning bat, 
Plecotus auritus (Linnaeus 1758). J Comp Physiol A, 165(2): 269–280
De Fanis E., Jones G. (1995): Post-natal growth, mother-infant interactions and development of vocalizations in the 
vespertilionid bat Plecotus auritus. Journal of Zoology, 235: 85–97
Dietz C., Kiefer A. (2014): Die Fledermäuse Europas: kennen, bestimmen, schützen. Stuttgart: Franckh Kosmos Verlag: 356–359
Dietz C., von Helversen O. (2004): Illustrated identification key to the bats of Europe. Electronic publication, Version 1.0. https://
www.researchgate.net/publication/228985859_Illustrated_identification_key_to_the_bats_of_Europe (12. 11. 2023)
Eklof J., Jones G. (2003): Use of vision in prey detection by brown long-eared bats, Plecotus auritus. Animal Behaviour, 66(5): 
949–953
Entwistle A. C., Racey P. A., Speakman J. R. (1996): Habitat Exploitation by a Gleaning Bat, Plecotus auritus. Phil. Trans. R. Soc. 
Lond. B, 351: 921–931
13Glej, netopir! 20(1)
O VRSTI Z NASLOVNICE
Entwistle A. C., Racey P. A., Speakman J. R. (1997): Roost selection by the brown long-eared bat Plecotus auritus. Journal of 
Applied Ecology, 34(2): 399–408
Fulco A., Di Salvo I., Russo D., Lo Valvo M. (2015): First record of brown long-eared bat Plecotus auritus (Chiroptera: 
Vespertilionidae) for Sicily island (Italy). Barbastella 8(8): 42–44
Furmankiewicz J., Duma K., Manias K., Borowiec M. (2013): Reproductive Status and Vocalisation in Swarming Bats Indicate a 
Mating Function of Swarming and an Extended Mating Period in Plecotus auritus. Acta Chiropterologica, 15(2): 371–385
Gojznikar J., (2022): Poročilo o delu skupine za netopirje (Chiroptera). V: Gojznikar, J., J. Kregar & A. Bolčina (ur.), Kaj mrgoli 
po Postojnskem, Zbornik Dijaškega biološkega tabora 2020 – Golobičevec pri Postojni, str. 51–59, Herpetološko društvo – 
Societas herpetologica Slovenica, Ljubljana
Gojznikar J., Presetnik P. (2015): Določevalni ključ, Uhati netopirji v Sloveniji. Trdoživ: bilten slovenskih terenskih biologov in 
ljubiteljev narave, ISSN 2232-5999. 4(2): 30–33.
Harmata W. (1973): The thermopreferendum of some species of bats (Chiroptera) in natural conditions. Zeszyty Naukowe 
Uniwersytetu Jagiellonskiego, 19: 127-141
Horacek I. (1975): Notes on the ecology of bats of the genus Plecotus Geoffroy, 1818 (Mammalia: Chiroptera). Vestnik 
Ceskoslovenske Spolecnosti Zool., 34: 195–210
Johansson L. C., Hakansson J., Jakobsen L., Hedenstrom A. (2016): Ear-body lift and a novel thrust generating mechanism 
revealed by the complex wake of brown long-eared bats (Plecotus auritus). Scientific Reports, 6(1): 24886
Jakobsen L., Hallam J., Moss C. F., Hedenstrom A. (2018): Directionality of nose-emitted echolocation calls from bats without a 
nose leaf (Plecotus auritus). Journal of Experimental Biology, 221(3): jeb171926
Lehmann J., Jenni L., Maumary L. (1992): A new longevity record for the long-eared bat (Plecotus auritus, Chiroptera). 
Mammalia, 56(2): 316–318
Meschede A., Thorson A. (2001): Bats in Forests - Information and recommendations for forest managers ”Landschaft als 
Lebensraum”, vol. 4 https://www.zoogdiervereniging.nl/sites/default/files/imce/nieuwesite/Winkel/pdf%20download/
bats_in_the_forests_nieuweversie.pdf (12. 11. 2023)
Presetnik P. (2007): Register pomembnih zatočišč netopirjev v severni Sloveniji: razširjenost, ekologija, varstvo. Življenje okoli 
nas. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. Str. 11
Presetnik P., Podgorelec M., Grobelnik V., Šalamun A. (2011): Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst netopirjev v letih 2010 
in 2011. Končno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 282 str.
Presetnik P., Knapič T., Podgorelec M., Šalamun A. (2012): Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst netopirjev 2012. Končno 
poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 261 str.
Presetnik P., Zamolo A., Šalamun A., Grobelnik V., Lešnik A. (2017): Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst netopirjev v letih 
2016 in 2017. Končno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 189 str.
Ruczynski I., Kalko E. K. V., Siemers B. M. (2008): Calls in the Forest: A Comparative Approach to How Bats Find Tree Cavities. 
Ethology, 115: 167–177
Ruczynski I., Szarlik A., Siemers B. M. (2011): Conspicuous visual cues can help bats to find tree cavities. Acta Chiropterologica, 
13(2): 385–389
Rydell J. (1989): Food habits of northern (Eptesicus nilssoni) and brown long-eared (Plecotus auritus) bats in Sweden. Holarct. 
Ecol. 12: 16–20
Rydell J., Eklof J., Sanchez-Navarro S. (2017): Age of enlightenment: long-term effects of outdoor aesthetic lights on bats in 
churches. R. Soc.open sci. 4: 161077. http://dx.doi.org/10.1098/rsos.161077
Speakman J. R. (1988): Position of the pinnae and thermoregulatory status in brown long-eared bats (Plecotus auritus). J. therm. 
Biol. 13(1): 25–29
Speakman J. R., Racey P. A. (1991): No cost of echolocation for bats in flight. Nature, 350: 421 – 423
Spitzenberger F., Strelkov P. P., Winkler H. & Haring E. (2006): A preliminary revision of the genus Plecotus (Chiroptera, 
Vespertilionidae) based on genetic and morphological results. Zoologica Scripta, 35: 187–230
Stebbings R.E. (1970): A comparative study of Plecotus auritus and Plecotus austriacus (Chiroptera, Vespertilionidae) inhabiting 
one roost. Bijdragen tot de Dierkunde, 40(1): 91–94
Steiner H. M. & Gaisler J. (1994): On a collection of bats (Chiroptera) from NE Turkey and N Iran. Acta Scientiarum Naturalium 
Academiae Scientiarum Bohemicae Brno, n.s. 28(1): 1–37
Swift S. M., Racey R. A. (1983): Resource partitioning in two species of verpertilionid bats (Chiroptera) occupying the same 
roost. J. Zool., Lond. 200: 249–259
Swift S. (1998): Long-eared bats. London. T & A D Poyser. https://sudartomas.files.wordpress.com/2012/11/longearedbats.
pdf (28. 11. 2023)
Zagmajster M. (2009): Rjavi uhati netopir (Plecotus auritus). V. Presetnik P., Koselj K., Zagmajster M. (ur.). Atlas netopirjev 
(Chiroptera) Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 102–103
Zidar S. (2017): Jesensko rojenje netopirjev pred jamami. Trdoživ: bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave, 
ISSN 2232-5999; 2385-85-32. 6(2): 24–25
Webb. P. I., Speakman J. R., Racey P. A. (1995): Evaporative water loss in two sympatric species of vespertilionid bat, Plecotus 
auritus and Myotis daubentonii: relation to foraging mode and implications for roost site selection. J. Zool., London, 235: 
269–278