LETO IV. ŠT. 10 (155) / TRST, GORICA ČETRTEK, 11. MARCA 1999
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596
CENA 1500 LIR / 0,77 €
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
MED KLADIVOM IN NAKOVALOM
NA SRAMOTILNEM ODRU
Sredstva množičnega obveščanja so pred kratkim javnosti sporočila, da je tudi Ljudska stranka uradno zahtevala amandmaje oziroma spremembe Ma-sellijevega zakonskega predloga za zaščito slovenske manjšine v Italiji. Amandmaji so seveda slabšalne narave glede na prvotni Masellijev predlog. Ob tem so ista sredstva obveščanja pristavila, da je besedilo zahtevanih sprememb prišlo iz kuhinje nekaterih znanih prvakov bivše krščanskodemokratske stranke v Trsni; nekdo je celo navedel nekaj imen. Ker prizadeti teh novic niso zanikali, moremo upravičeno sklepati, da ustrezajo resnici.
O	zadevi po vesti nikakor ne moremo molčati ali jo le vzeti na znanje. Zelo pa se čudimo, kako je moglo osrednje vodstvo Ljudske stranke, katere predstavniki sedijo tudi v sedanji rimski vladi, osvojiti očitna protimanjšinska stališča in kratko malo pojesti obljube ter zagotovila, ki so bila še ne dolgo tega dana nekaterim predstavnikom s ovenske manjšine. Tu mislimo predvsem na Slovensko skupnost. Naj bo karkoli, drži kot pribito, da v Ljudski stranki, kar zadeva našo manjšino, še vedno vedrijo in oblačijo ljudje, ki jih je pri nas zgodovina politično povozila. Namesto da bi se posipali s pepelom zaradi ogromne moralne in materialne škode, ki so jo kot vodilni možje politične stranke, od katere je dejansko bila pol stoletja odvisna usoda naše narodne skupnosti v Italiji, brez sramu, četudi nekoliko bolj prikrito, nadaljujejo s svojim izrazito protimanjšinskim delom.
Omenjeni "gospodje" še vedno očitno računajo na našo asimilacijo, pozabljajoč ali ne meneč se, da je asimilacija v kričečem nasprotju s krščanstvom in z naukom katoliške Cerkve, kot izhaja tudi iz zadnje novoletne poslanice papeža Janeza Pavla 11. Pred dnevi smo brali, kako je na rednem občnem zboru Svetovnega judovskega kongresa, ki je bil leta 1970 v Jeruzalemu, njegov predsednik Nahum Goldmann poudaril, da je asimilacija za Jude hujša nevarnost od nacizma, ker je rodomor (holokavst) pokončeval telesa, medtem ko asimilacija ubija duše.
Pred kratkim je bil na obisku v Vidmu prof. Tullio De Mauro, znani jezikoslovec in žal eden redkih italijanskih izobražencev, ki so mu pri srcu jezikovne manjšine, za katere od države zahteva, naj jih ustrezno zaščiti. V intervjuju za videmski tednik Vita cattolica je izjavil, da se Italija s svojo politiko nepriznavanja jezikovnih pravic manjšinam utegne v Evropi popolnoma osamiti. Če ima Italija praviloma zastrt pogled na to vprašanje - je dejal - niso krivi ideološki razlogi, temveč "gluhi in umazani strahovi", ki naj bi jih "premagala prav bojazen osamitve v evropskem kontekstu" (Vita cattolica, 27.2.1999). Italija je podpisala - je pristavil ugledni jezikoslovec - mednarodne dogovore in statute, v katerih je rečeno, da je raba maternega jezika primarna pravica. Misel, da se raba tega jezika more posplošiti, zdaj vzbuja strah, ker gre za simbolično vrednoto. Kdor tako misli, pa se ne zaveda, da se ta vrednota tem bolj krepi, čim večji je strah, je še izjavil prof. De Mauro.	stran	2
DRAGO LEGISA
SLOVENIJA NA PREPIHU
ANDREJ BRATUŽ
V	tem času je republika Slovenija gotovo pred pomembnimi nalogami in izbirami, ki jo čakajo. Notranja politika beleži že dalj, verjetno preveč časa razne težave.
Med temi naj posebej o-menimo prepogoste male vladne "krize" z bolj ali manj prisilnimi odstopi pomembnih ministrov. Tako je bila Slovenija dolge mesece brez obrambnega ministra, kar je za državo, ki pričakuje sprejem v Atlantsko zvezo NATO, skoraj nezaslišano. Sedaj se rešuje problem notranjega ministra, ki je bil prav tako prisiljen odstopiti zaradi nekih čudnih (vohunskih?) zadev. Nekatere parlamentarne skupine želijo sedaj vreči zunanjega ministra in to iz zelo nejasnih razlogov (afera na slovenski ambasadi v Bruslju in še kaj...). Pred časom se je dolgo vlekla tudi podobna afera s šolskim ministrom. Zadnje dni je iz osebnih razlogov odstopil še minister za gospodarske zadeve - in mera je tako skoraj polna!
Vse te zadeve najdejo navadno tak ali drugačen zaključek v slovenskem državnem zboru oz. glavnem domu parlamenta (na sliki). Tu kaka skupina poslancev vloži dokument zoper prizadetega ministra, ki ga netočno imenujejo interpelacija (ta je sicer poslansko vprašanje, medtem ko je dokument, o katerem se glasuje, resolucija). Dolge in nepotrebne ter včasih brezpredmetne razprave botrujejo izglasovanju nezaupnice ministru. Čas za imenovanje novega ministra določa ustava, večkrat pa se to le predolgo vleče.
k
Marsikje - tudi v Italiji - se navadno ministrske krize rešujejo veliko hitreje. Nekaj dni (kvečjemu teden), pa vlada ministra nadomesti in tako se reši trenutna kriza. Mislimo, da je tak postopek brez dvoma boljši, saj vladni resorji (zlasti pomembnejši) ne [ morejo čakati predolgo na za-j polnitev. Pomislimo le na britansko tradicijo, ko je npr. kriza rešena v enem dnevu.
SLOVENIJA, EVROPA IN SOSEDJE
V	zadnjem času je prišlo do pomembnih premikov v procesu evropske integracije republike Slovenije. V Ljubljani seje namreč mudil evrop-I ski komisar za zunanje zadeve Vandenbroucke, ki je imel vrsto srečanj in pogovorov z najvišjimi odgovornimi slovenskimi predstavniki. Nizozemski politik, ki dobro pozna Slovenijo že od časa boja za neodvisnost Slovenije, je imel svoj govor tudi pred slovenskim parlamentom. Na žalost je bil ta skoraj pol prazen. Tudi v debati po govoru evropskega komisarja se je menda oglasil le en sam poslanec (Lojze Peterle), ki je visokega gosta i baje gostil med bivanjem v
Ljubljani. Kaj klavrna podoba za zanimanje sicer živahnega slovenskega državnega zbora...!
Slovenska politika se v tem času precej spopada z raznimi zunanjepolitičnimi problemi. Med te spadajo najprej vedno odprti odnosi s Hrvaško. Zadeve gredo od Piranskega zaliva do krške e-lektrarne in še do česa drugega. Nedavno se je na istr-! skem morju spet zgodil incident s slovenskimi ribiči, obdolženimi lova v hrvaških vodah. Podobne situacije se si-j cer večkrat dogajajo, ni jim | pa skoraj videti konca. Zatem se navadno vrstijo protestne note Zagrebu oz. Ljubljani, lahko pride do telefonskega ali celo osebnega pogovora odgovornih ministrov, potem se vse konča, dokler I se spet incident ne ponovi... Včasih imamo vtis, da si po-: dobne motnje skoraj načrtno sledijo za destabilizacijo odnosov med državama.
Naj tu še omenimo nedavno srečanje vladnih predstavnikov Trilaterale (Italije, Mad-i žarske in Slovenije) v Budimpešti, kjer so državni tajniki oz. podministri za zunanje zadeve obravnavali tekoča Vpra-
ša. v. .-
■ C
s O 1
Vida Valenčič SVETOVNA SRAMOTA
-■Ta država (italijanska) je v napoto, ker je v bistvu krhka, mlada, slabo organizirana in se tega zaveda, kot se tudi zaveda, da nima mnogo zaupanja in se zato vedno brani.
Tullio De Mauro (Vita cattolica, 27.2?99)
	Janez Povše O ZASTOJU SLOVENSKEGA PROSTORA	F**	! Ivan Žerjal | "VONJ PO MORJU" V LJUBLJANI
m	Danijel Devetak/intervju STANKO JERICIJO	m	Matjaž Rustja / pogovor ALJOŠA SAKSIDA O KRAŠKIH OVČARJIH
gBBanKiHMfi	Norma Jež STO LET DRUŽBE MARIJE MILOSTLJIVE		PREŠERNOV DAN V LAŠKEM
Pl	Mirjam Bratina Pahor VZGAJAJMO Z LJUBEZNIJO!		Marjan Drobež O SLOVENSKIH REGIJAH IN POKRAJINAH
m	Marko Tavčar PRAZNIK SLOVENSKE PESMI		KRAŠEVCI, GOSTOLJUBNI LJUDJE
1
j šanja v odnosih in sodelovanju treh držav. Kot znano, je bila ena od tem pogovorov vključevanje Slovenije in Madžarske v Evropsko uni-; jo. Beseda je tekla tudi o za-! ščiti narodnih manjšin na prizadetih ozemljih. Kot je dejal državni tajnik republike Slovenije za zunanje zadeve Franco Juri, naj bi se dogovorili za načelo maksimalne ! možne zaščite manjšin. Ali bo to veljalo tudi za republiko Italijo? Medtem ko so Italijani v Sloveniji prav pred kratkim spet dobili pravico do izobešanja italijanske zastave na uradnih mestih, pa Slovenci v Italiji zaskrbljeno spremljamo počasnost in negotovost v parlamentarnem procesu naše zakonske zaščite.
Vse to je seveda le nekaj problemov, ki se dandanes pojavljajo tako v notranji kot v zunanji politiki republike Slovenije. Verjetno bo treba kar veliko dobre volje in vztrajnosti za njih premostitev. Želimo si, da bi Slovenija za reševanje teh nelahkih zadev šla po res odgovornih in bolj zrelih poteh in s tem z večjo gotovostjo stopila v zaklju-I čno fazo svoje evropske integracije.
2
ČETRTEK 11. MARCA
SVET OKROG NAS
PO KOROŠKIH VOLITVAH
KORAK NAZAJ
Avstrijo so pred nedavnim pretresle novice o snežnih plazovih in številnih žrtvah, prvo nedeljo v marcu pa so za posebnost poskrbele volitve v treh deželah: Salzburgu, Tirolski in Koroški. Na volišča je bilo vabljenih 1.230.000 državljanov. Medtem ko na Tirolskem in Salzburškem, kjer ni bilo posebnih sprememb, je ves medijski svet usmeril svoj interes Koroški, kjer je svobodnjaški kandidat Haider napovedal zmago. Koroški volivci (glasovalo je 80% le-teh) so imeli na izbiro pet strank: SPO, FPO, OVP, D (Zveza demokracije, ki je vsebovala tudi slovensko Enotno listo) in KPO. Med seboj so si lahko razdelili 36 mandatov. Izid pa izgleda takole: socialisti 32,9% (12 mandatov), svobodnjaki 42,1 % (16), ljudska stranka 20,7% (8), demokra-
S 1. STRANI
NA
SRAMOTILNEM
ODRU
Da bo slika popolna, navajamo še naslednja njegova izvajanja: "V tej deželi (Italiji op. pisca) smo v zadnjih 50 letih imeli dve veliki vodilni stvarnosti: Cerkev in komunistično partijo. Na papirju sta obe, v resnici pa le Cerkev, bili zelo pozorni - tako doma kot v tujini - na večnarodno in mednarodno dimenzijo. Italijanska komunistična partija pa je bila v tem pogledu bolj "italijanska" kot komunistična; v centru in v vrhovih je dolgo bila gluha za probleme etnične in jezikovne pluralnosti, čeprav je italijanska republika glede tega izredno bogata".
Globoko smo prepričani, da se je v "evropskem kontekstu" že znašla na sramotilnem odru peščica tržaških v politiki angažiranih kristjanov, ki še rovarijo proti priznanju naših osnovnih pravic.
ti 3,9% (brez mandata), komunisti pa 0,4% glasov.
Haiderjeva vztrajnost, da bi v drugo postal deželni glavar (prvič od leta 1989 do 1991, ko je moral odstopiti), se je torej izpolnila, če pa bo do tega tudi res prišlo, je še vprašanje, saj popolne premoči nima in bo za dokončni uspeh potreboval podporo ene od o-stalih dveh strank. Kdo bo to, se ne ve, saj je šef socialistične stranke Ausservvinkler odstopil. Od leta 1991 'Vladajoči" deželni glavar Zematto pa zaradi slabega uspeha ne misli več kandidirati. Lahko se torej zgodi, da bo na oblast prišel čisto nekdo drug - kar pa bi se Haiderju ne zdelo pošteno, saj je resnični zmagovalec on. V tem primeru bi nadaljeval svoj boj v državnem merilu, torej na Dunaju, kjer pa tako in tako niso navdušeni nad nedeljskim izidom, čeprav niso hoteli dati nobene izjave in so vse odločitve prepustili koroški vladi.
Kandidat ljudske stranke na Salzburškem, Schausber-ger, ki je tudi deželni glavar, bo le-to ostal. "Črna" Tirolska bo taka tudi ostala, saj je ljudska stranka ohranila uspeh in ima z 19 mandati vse adute v svoji roki - torej bi lahko vladala sama. Koroška je torej spremenila barvo, in to v tolikšni meri, da še sam Haider ni pričakoval.
IGOR TUTA NOVI RAVNATELJ SLOVENSKIH PROGRAMOV RAI Direktor Drugega oddelka italijanske radiotelevizije RAI za Tretjo mrežo in povezave Giovanni Tantillo je 1. marca podpisal odlok, po katerem je bil Igor Tuta imenovan za ravnatelja slovenskega programa radia in televizije na deželnem sedežu RAI za Furlanijo-julij-sko krajino. Novemu ravnatelju želi naše uredništvo veliko uspeha in plodnega dela pri novi in odgovorni nalogi.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAIATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI C.EAS JE ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000,
INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
. DAMJAN PAULIN ŠTEVILKO 5
USPI
FC
PO KAKŠNIH MERILIH SODIJO ZDA?
SVETOVNA SRAMOTA
VIDA VALENČIČ
Prejšnji teden je Evropi zastal dih ob dveh novicah; obe sta prihajali izZDA. Ameriški pilot Ashby, ki je zaradi svojega neumnega hvalisanja za krmilom usmrtil dvajset smučarjev, ki so si enostavno želeli z žičnico v dolino, je bil preprosto oproščen vsakršne obtožbe. Zvezna država Arizona je obenem uradno usmrtila še enega obtoženca, ki si je izbral najbolj bolečo pot k izdihu: plinsko celico. Oba dogodka sta povzročila ogorčenje svetovnega javnega mnenja, predvsem pa jasno dokazala, kar je bodlo v oči že dolgo: ZDA so današnja imperialistična sila in kot taka si dovoljujejo tudi dvojna merila v sojenju.
VValter Le Grand, ki je bil obsojen na smrt, je bil nemški državljan; kot tak, torej kot tuj državljan, bi ne smel biti obsojen na smrt. O priprtju (nemških) bratov Le Grand pa niso arizonske oblasti Nemčije niti obvestile. Za tako početje ne more obstajati nobeno opravičilo; še hujše pa je dejstvo, da se ZDA v bistvu niso niti ozirale na proteste, ki so prihajali tako iz Nemčije kot z Mednarodnega sodišča v Haagu. In prav iste dni se je na Kitajskem mudila državna sekretarka Ali brightova, ki je(sicer na osnovi popolnoma upravičenih podatkov) kitajskim oblastem jasno povedala, da Kitajska sploh ne upošteva nobenih določil o spoštovanju človekovih pravic. V osrčju demokracije Zahoda
POLOŽAJ NA BALKANU SE HUDO ZAPLETA
Čimbolj se bliža 15. marec, tembolj narašča bojazen, da Albanci in Srbi na Kosovu ne bodo sklenili mirovnega sporazuma. Politični in vojaški predstavniki kosovskih Albancev proučujejo mirovni načrt, ki gaje predložila Kontaktna skupina. "Njihova dela dobro napredujejo," je izjavil voditelj kosovske delegacije na pogajanjih v Franciji Hasim Taki. Popolnoma drugačnega mnenja pa naj bi bili voditelji kosovske osvobodilne vojske, katerih vrhovni poveljnik Sulejman Salimi, ki je naglasil, da so "polovični ukrepi na poti do neodvisnosti nesprejemljivi.
Položaj pa se je gotovo hudo poslabšal zaradi dogodkov v Brčkem in Republiki srbski. Bivši španski zunanji minister Carlos VVestendorp, ki je odgovoren za izvajanje sporazumov, podpisanih leta 1995 v Daytonu vZDA, je sprejel dva ukrepa, zaradi katerih so Srbom popustili živci. Odstavil je predsednika Republike srbske Nikolo Poplašena in hkrati priznal Brčku nevtralni status. Brčko pa predstavlja edino zvezo med obema deloma Republike srbske in ima zdaj tudi srbsko večino. Odstavitev Nikole Poplašena je imela celo vrsto pomembnih posledic: v znak protesta je odstopil predsednik vlade Republike srbske Milorad Dodik, ki velja za zmernega politika, čemur je takoj sledil odstop prav tako zmernega Živka Radišiča, člana predsedstva celotne Bosne.
Vse to pomeni veter v jadra Slobodana Miloševiča, ki se odločno protivi prisotnosti tujih vojaških enot na o-zemlju Zvezne republikejugo-slavije, katere sestavni del je tudi Kosovo. Zahodna diplomacija še dalje pritiska na obe sprti strani, da bi pristali na mirovni načrt Kontaktne skupine. V ta namen sta dopotovala v Beograd nemški zunanji minister Fischer in ameriški pogajalec Holbrooke, ki je bil dosegel sporazum, podpisan v Daytonu. Bo njun o-bisk uspešen?
(...) pa se stanje ne tako korenito oddaljuje od kitajskih navad. Le Grandova izbira plinske celice in počasne, pretresljive poti v smrt je imela namen, da strese svet.
Močan udarec v drobovje je predstavljala tudi novica o popolni oprostitvi pilota Ash-byja (na sliki). Armando Cos-sutta je postavil pod vprašaj samo članstvo Italije v Atlantski zvezi in ocenil Italijo kot "kolonijo ZDA, ki je koristna le kot postajališče ameriških letalonosilk". Naj zvenijo te besede še tako ostro, v njih je prav gotovo velik del resnice. Taka organizacija, kot je NATO, ima danes, ob skorajšnji petdesetletnici obstoja, nedvomno potrebo po radikalni preureditvi. Amerika si je dovolila in si dovoljuje preveč, ZDA same (oz. s privoljenjem Velike Britanije, katerega v bistvu ni zelo težko doseči, saj je Blair velik zagovornik Clintonove politike) odrejajo bombne napade, ne da bi bile ostale članice Atlantske zveze o tem niti obveščene. V tisti prekleti žičnici je večina smučarjev prihajala iz držav članic Atlantske zveze,
ato ne pomeni nič. Paritetnost v zvezi NATO ne obstaja. Velja, karodločajoZDA. "Svojih fantov" pa domovina ne bo zatajila. Ashby je tipičen primer popolnega pranja možganov ameriških vojakov. "Mislim, da sem bil že kaznovan, saj mi je bilo celo leto prepovedano leteti." Pred nekaj meseci seje po televiziji vrtel dokumentarec o vzgoji posebnih enot ameriške vojske. Za te fante ni sredstva, ki bi ne bilo upravičeno v vojnem stanju. Vojno stanje pa je vedno. Vojaški razlogi so tudi tokrat nadkrilili čisto vse. ZDA niso bile zmožne obsoditi svoje fante, ki so tu nameščeni, da bi varovali Zahod. In še enkrat se ameriška vojska ni bila zmožna pogledati v ogledalo in obračunati s svojimi napakami. Vietnam je pomenil več kot 100.000 samomorov po koncu vojne (žrtev v vojni je bilo za polovico...), ameriška vojska pa ni bila nikoli sposobna nikakršnega kritičnega pretresa svojih dejanj. In tudi danes je tako. To tudi v Italiji, ki ravno tako ni sodila svojim vojakom, ki so se znašali nad Somalci in Somalkami.
POVEIMO NAGLAS
JANEZ POVŠE
SE PRIČENJA SLOVENSKI PROSTOR ZAVEDATI SVOJEGA ZASTOJA?
V zadnjem času je prišlo na političnem prizorišču Slovenije do pomenljivega premika. O-pozicijske stranke so pričele govoriti o problemu zastoja naše mlade države. Zastoj naj bi se kazal predvsem v zunanji politiki, kjer še posebej s Hrvaško ni videti znakov izboljšanja. Po vsej verjetnosti Slovenijo obremenjuje tudi mednarodna trgovina z mamili in v novejšem času s pribežniki, o čemer pa se v javnosti razmeroma malo govori. Prav tozadevni molk priča o nagnjenosti k umikanju, ki se ni sposobno neposredno in dejavno soočati s problemi. Tovrstno umikanje je seveda šibkost, ki dodatno poglablja zastoj. Skratka, zbrali so se predsedniki vseh parlamentarnih ctrank, da bi med drugim razmišljali o tem, kako preseči sedanje stanje. Na vsak način je navedena pobuda več kot dragocena. Dokler se namreč problema ne zavedamo ali nočemo zavedati, ni videti hitrega in učinkovitega izhoda. Pri tem pa je treba opozoriti, da razlogi premajhne slovenske dinamike niso zgolj ideološki. Tudi del politikov, ki izhajajo iz prejšnjega družbenega sistema, namreč podpira napore za dosego prodornejšega delovanja države. Po vsej verjetnosti so torej razlogi pogojeni z zgodovino, v kateri ni imel slovenski narod svoje države dolga stoletja. Zdi se, da sta prilagajanje vsakokratnemu zunanjemu gospodarju in vsiljena sprijaznjenost z življenjem nekje na robu zapustila
obremenjujoče posledice. Včasih se kar ni mogoče ubraniti vtisa, da Slovenci ne vemo točno,
| kaj naj bi s svojo državo, kot bi nam bilo nemara v nadlego jasno in odločno zavzemanje za ; lastne koristi. To pa je dejstvo, nad katerim se velja zamisliti in seveda primemo ukrepati.
Verjetno nekaj podobnega doživlja tudi naša manjšina. Tudi v tem primeru se postavlja vprašanje, koliko se v manjšini resnice svojega stanja zavedamo. Koliko smo na primer v tem trenutku sposobni na zunaj zagovarjati svoje interese s takšnimi skupnimi dogovori, ki ne bi bili zmanjševalni kompromis? Koliko smo torej sposobni uresničiti učinkovit notranji dogovor, pri čemer se je mogoče takoj spomniti zgodbe okrog zaščitnega zakona ? Koliko je naš glas zares prodoren in učinkovit navzven ? Iz vsega povedanega je razvidno, da bi se morali podobno kot Slovenija tudi mi pričeti zavedati problematičnosti svojega stanja. Tovrstna zavest pa kot da ni preveč priljubljena, pre-| morejo jo le bolj ali manj osamljeni posamez-I ni ki ter tiha razmišljanja v zasebnosti, ki nimajo vpliva na javnost. Dejstvo je namreč, da v novem času, v katerem živimo, niti enega od ! problemov Slovenije ne bo rešil nihče drug kot Slovenija sama, prav tako pa niti enega j problema naše manjšine ne bo rešil nihče drug kot le mi sami.
AKTUALNO
INTERVJU / STANKO J E RICIJ O
ISKANJE GOVORICE, KI TOLAŽI
DANIJEL DEVETAK
O glasbeniku, skladatelju in profesorju Stanku Jericiju pogosto beremo v zadnjih mesecih, saj je tihi in plodni go-riški prosvetni delavec lani praznoval lep življenjski jubilej, jeseni mu je bila posvečena zborovska revija Cecilijanka, v zadnjih mesecih pa je prejel laskava priznanja in videl tudi izdajo več zbirk svojih skladb. Prosili smo ga za pogovor. "Saj veš, kje me lahko najdeš...," mi je rekel po telefonu. Stopil sem v stavbo, ki stoji tik za cerkvijo sv. Ignacija na Travniku; po stopnišču me je vodilo do pravih vrat na podstrešju sodobno, privlačno igranje klavirja.
Kako ste stopili na pot skladanja?
Kompozicijo sem začel študirati razmeroma pozno. Kmalu potem ko sem na tržaškem konservatoriju diplomiral iz klavirja, sem začel poučevati na šoli. Iz potrebe sem prirejal pesmi za šolski zbor in porodila se mi je zamisel, da bi začel tudi samostojno komponirati. Tako seje začelo. Danes veliko lažje skladam kot pred desetimi leti, saj vaja veliko pomeni tudi pri tem delu. Mislim, da imamo dolžnost ohraniti dosežke preteklosti, razvijati svoje na podlagi tega, kar so naredili že drugi pred nami. V svojem sklada-teljskein snovanju iščem nove har-monije in dovršene melodije, ne upam pa si reči, da sem že dosegel kako skladateljsko zrelost; vem, da bom iskal do konca svojih dni.
Kakšne spomine ohranjate na Mirka Fileja, enega svojih prvih mentorjev?
Pri njem sem občudoval to, daje bil zelo natančen; bil pa je nekako prisiljen veliko delovati na prosvetnem področju. Ukvarjal se je s petjem, zbori, poučeval je na šoli itd. Tudi zato verjetno ni napisal veliko in se ni bolj posvetil komponiranju.
Se čutite na kakšen
način povezani s slovenskimi primorskimi skladatelji našega stoletja?
Primorskih skladateljev ni veliko. Z njimi tudi nimam veliko stikov, saj mi kaplansko služenje in samo skladanje ne puščata časa za drugo. Povedal bi le, da ne cenim načina skladanja nekaterih, ki jim pomeni glasba nekaj preveč intelektualnega ali vsekakor ljudem nedostopnega. Kaj je umetnost? To je misterij. Je padar, ki mora najti neki odnos, stik z občestvom.
Pred nekaj meseci ste
o	sebi in glasbi rekli -Musiča Dei domini...
To je stavek iz besedila nekega Gallusovega moteta. Nekdo me je vprašal, kako sem se srečal z glasbo. Tega bi res ne znal povedati. V mojem življenju je bil to dar, danost, ki me sili, da nategnem uho, komaj slišim žvižg ali melodijo. Žal pa ugotavljam, da je v našem stoletju dobra glasba kot umetnost zapostavljena.
Kateri so bili vaši vzori, ko ste se lotili komponira nja?
Spominjam se, da se je po vojni 2ačela na Nemškem uvajati neka nova glasba, ki je nekako kontesti-rala tonalnost. Ta umetnostna radovednost me je vedno pritegovala, ako da ni šlo za kakega skladatelja-vzornika, temveč za tendenco. Veli-° sem poslušal zbore po radiu,
I udeleževal sem se tekmovanja v Arezzu, vedno me je pritegoval tisti sodobnejši pristop do glasbene umetnosti.
V	vašem skladateljskem opusu ima privilegirano mesto sakralna glasba. Še pred kratkim je izšla zbirka vaših latinskih motetov. Kaj vam pomeni skladati duhovne pesmi in kaj lahko poveste o zbirki Novum melos pangimus? Sakralna glasba me zanima že zato, ker sem duhovnik, živim in delam v cerkvi. Zdi se mi, daje sakralna glasba žal premalo upoštevana tudi pri "cerkvenih" ljudeh. Z druge strani močno cenim skladatelje, ki so pisali veliko sakralnih del. Pustimo ob strani Gallusa, Palestrino, Lassa, ki so živeli v cerkvenem okolju; toda taki so bili tudi Bach, Beethoven in številni drugi. Kaj naj rečem o zbirki Novum melos pan-gimus? To so latinski moteti, ki so nastali v več letih. So kar zahtevni. Nekatere smo že izvajali z zborom S. Ignazio. Všeč bi mi bilo slišati tudi kako drugo izvedbo. Predzadnji motet je napisan za dva moška zbora, ki pojeta simultano osemglasno ali pa še večglasno.
Iz vaših del "diha" globoka intimna molitev. Kje iščete in najdete navdih za tako oseben umetniški izraz?
Zlasti pri sodobnih pesnikih je res težko najti primerno besedilo in težko je sploh pisati glasbo na besedilo, ki nima ritma. Zelo rad pišem na besedila goriške pesnice Zore Saksida ali pa Berte Golob. Slednja ima v sebi tisto globoko vernost, ki je jaz žal nimam; ni formalna, sholastična. Ona se z veliko lahkoto izraža, z enim stavkom se kar nehote izpove. To se zelo redko najde.
Pred nekaj dnevi je izšla zbirka vaših pesmi za otroški in mladinski zbor. Literature za otroške in mladinske zbore je sedaj še nekaj, nekdaj pa sem imel vedno težave, ko sem izbiral pesmi za božične in druge nastope. Bil sem nekako prisiljen sam prirejati pesmi. Pogosto so bile namreč pisane v slogu, ki mi ni ustrezal; na klavirju so tudi lepo zvenele, toda od otrok nisem mogel pričakovati, da bi peli zelo visoke ali zelo nizke tone. Tudi zato sem veliko prirejal in tudi sam pisal.
Lepe uspehe ste v preteklih letih poželi prav z mladinskim zborom goriške srednje šole Ivan Trinko, ki je izvajal tudi vaše pesmi...
Res, na tisti zbor hranim zelo lepe spomine. Leta 1994 smo prejeli na meddeželnem tekmovanju prvo
nagrado. Otroci so zelo radi peli, mene pa je zanimalo, kako izzveni skozi človeški glas pesem, ki na klavirju zveni lepo. Zame je bilo veliko zadoščenje, ko je žirija hotela, da smo ponovili pesem, ki sem jo spisal jaz: ne drugih, ampak prav mojo.
Trideset let ste vodili mešani zbor Lojze Bratuž, ki je pod vašim vodstvom na neki način "ustvarjal tendenco"na Goriškem. Kaj vam je pomenila ta dolgoletna izkušnja?
Tedaj ni bilo veliko vaških zborov in so ljudje, ki so ljubili petje, prihajali v mesto. In tako je bil zbor Lojze Bratuž uspešen in reprezentativen na Goriškem. Veliko smo delali. Uvajal sem polifonsko glasbo, prvič dal okusiti Gallusa. Potem so nastali domači zbori po okoliških vaseh in v samem mestu ni bilo dovolj pevcev za mestni zbor. Moram pa biti hvaležen zboru Lojze Bratuž, ker mi je prvi izdal zbirko pesmi in je zapel nekatere moje bolj eksperimentalne pesmi. Iz te izkušnje sem spoznal, da mora biti dirigent zagrizen in neomahljiv. Zdržati in vztrajati mora tudi v času, ko navdušenje upada ali ko ni zadostnega števila pevcev pri vajah.
Dolgo let vodite tudi zbor S. Ignazio. Z njim ste prepotovali Evropo in dosegali imenitne uspehe. Kaj vam pomeni ta zbor?
Z delom pri zboru sem zelo zadovoljen, ker mi to veliko pomaga pri osebni rasti v komponiranju. Teoretsko in študijsko skladanje, samotno delo za klavirjem na podstrešju: da, vse to je pomembno. Če pa imaš tudi zbor in ga znaš pravilno voditi, ti to veliko pomaga pri snovanju. Na klavirju skoraj vse lepo zveni; ko pa daš note pevcem v zboru, ne dosežeš nujno istega učinka. In to je treba eksperimentirati. Naredil sem tudi veliko napak, toda zdaj vem, kaj pri zboru zveni in kaj ne. Pri zboru S. Ignazio pojejo nekako "prisiljeno" moje skladbe. Če je sodobna glasba pisana tako, da jo zbor lahko zapoje, je to hvaležno delo; če pa gre za skladbo, ki zveni lepo nekako v teoriji ali z instrumenti, nikakor pa ne more zveneti s človeškim glasom, je to prava muka. Rad pišem tako, da so pesmi izvedljive in da nudijo izvajalcem tudi užitek. Koliko dela je s človeškim glasom! Ves ta trud pa daje lepa zadoščenja.
Še največ izvaja vaša dela zbor Hrast iz Doberdoba. Kaj menite o njem?
Mislim, da je zbor Hrast iz Doberdoba eden najboljših v našem okolju in, bi rekel, tudi v naši deželi in Sloveniji, če izvzamemo kakšen
akademski sestav. Dosti pomeni dejstvo, da ima Hrast dobrega dirigenta, ki ima poleg tega, da je glasbeno zelo izobražen, tudi posebno odprtost, posluh za opombe in nasvete. Do zbora Hrast imam lep odnos tudi zato, ker je doslej pel že veliko mojih pesmi, lani pa je priredil tudi poseben večer, posvečen mojemu opusu.
V	zadnjih letih ste prejeli vrsto odličij. Bili ste sprejeti tudi v Društvo slovenskih skladateljev, pred dobrim mesecem pa ste prejeli visoko priznanje Sklada republike Slovenije. Kaj vam pomenijo ta priznanja? Mislim, da je zadnje priznanje | pomembno zlasti za Goriško, da se ve, da se tudi pri nas, čeprav na amaterski ravni, nekaj dogaja. Kljub potrošniškemu in sekulariziranemu j svetu je še kdo, ki se z zagonom in navdušenjem ukvarja z glasbo, pesmijo, literaturo. Geografsko je Goriška malo zapostavljena, zato je j priznanje republike Slovenije toliko pomembnejše.
Kako bi opisali svoj slog, ki je zmerno sodoben, hkrati pa ohranja tonalnost in iskreno osebno izpovedno moč?
O	tem ne razmišljam dosti, saj mi čas tega ne dopušča. Po eni strani ne odklanjam dosežkov dosedanjega glasbenega razvoja, po drugi pa me žene naprej radovednost: kako bi izrazil, kar nosim v sebi? Sodobne umetniške šole niso nastale zato, da bi odklanjale preteklost, ampak zato, da bi iskale govorico, ki bi bila bližja sodobnemu človeku. To je moja drama in hkrati drama vseh literarnih umetnikov. Skušam živeti in slediti dogajanjem ter to prelivati v glasbo; to delo seveda ni enostavno. Zato je v mojih skladbah še veliko nepopolnosti, kajti vsak človek s težavo izraža to, kar nosi v sebi. Moje skladbe so izraz mojih preizkušenj, pa tudi časa, v katerem živim. In tako so tudi izraz družbene stvarnosti našega stoletja, časa vojn, krivic in trpljenja.
Odločate se v glavnem za vokalno glasbo, v predalu pa imate tudi instrumentalna dela... Imam celo omaro, polno instrumentalnih del: oratorije, kantate, samospeve, skladbe za zbor in orkester, tudi simfonije... Gorica žal nima orkestra in tudi zato ostaja vse to neizvedeno. Sodobna glasba zahteva tudi neko višjo stopnjo glasbene izobrazbe, ki pogojuje pristop do glasbe. Odločam se pa res pretežno za vokal no glasbo, ker i mam že več kot štirideset let opravka z dirigiranjem zborov.
Zakaj ni med nami po vašem mnenju veliko poslu ha za sodobno glasbo?
Imamo malo priložnosti, da bi sodobno glasbo sploh poslušali. V 20. stol. vlada nekaka svoboda sredstev in številnih izraznih govoric, ki jih ljudje malo poznajo; obenem sodobni ritmi življenja dopuščajo le malokateremu človeku, da bi posvečal svoj čas tudi temu. Glasba zahteva mir, zbranost, notranjo pripravljenost poslušati. Tudi to manjka.
Ste poznali pred kratkim umrlega skladatelja Primoža Ramovša?
Spoznal sem ga v Ljubljani in sem ga tudi slišal igrati. Čeprav gre za enega največjih sodobnih slovenskih skladateljev, bi pa rad povedal, kako me je motilo to, da je bil po eni strani res pogosto prisoten v cerkvenih krogih, saj je pri slovesnih mašah velikokrat improviziral, po drugi strani pa ni napisal niti ene nabožne ali vokalne skladbe. Ne čutim z njegovim slogom in niti z njegovim odnosom do glasbe.
Ramovš je nekaj mesecev pred smrtjo izjavil, da vidi rožnato prihodnost slovenskega skladanja.
Bolj kot o slovenski glasbi bi jaz govoril o evropski. Dokler je človek, bodo z njim tudi glasba, poezija, likovna umetnost. Kakšne bodo? Slovenska, italijanska, furlanska, madžarska? Vsaka ima prihodnost. Pa ne zato, ker bi nastala v Ljubljani, Gorici, Trstu ali na Dunaju. Glej, na mizi imam knjigo o Pucciniju. Njegova dela izvajajo po vsem svetu: to pomeni, daje z močjo izrazil to, kar je v človeku. Od blizu je s psihološkim pristopom brskal po človeku. Prebral sem VVagnerjev življenjepis: to je bil globok in velik skladatelj, kot je velika Nemčija; in tudi njegova glasba to odraža.
Imate torej svojo glasbo bolj za evropsko?
Mislim, da se sodobni slovenski skladatelji razvijajo v tej smeri še bolj kot jaz. Danes ne moreš pisati več tako, kot se je pisalo pred sto leti. Impresionizem, ekspresionizem in postekspresionizem so nekaj pomenili. Ker je Slovenija majhna, moramo biti odprti do raznih struj; vsakdo naj jih potem dojema in razvija osebno. V zgled so mi Brazilci, Španci ali Portugalci, ki živijo sicer na robu, so pa globoko evropski. Danes ne dihamo samo z lastnimi pljuči. Zlasti v umetnosti moramo gledati širše.
Kaj bi povedali mlajšim glasbenikom?
Iskreno odsvetujem, da bi se ukvarjali z glasbo. Če se ji posvetiš, moraš pozabiti na svojo mladost in se posvetiti samo temu delu, da prideš v dvajseto leto diplomiran; potem moraš imeti veliko prijateljev in dobrih znancev, za sabo pa tudi znatne finančne zmogljivosti pri starših, da lahko nastopiš, če imaš srečo, na bolj profesionalni ravni. Preveč se zahteva, preveč je žrtev. Glasbenik se mora marsičemu odrekati, marsikaj pretrpeti in se nekako zadovoljiti v iskanju višjih smislov. Vidiš, danes sem napisal pesem za mešani zbor na besedilo Berte Golob. Vem, da jo bom jutri že spremenil, popravil, prepisal. V to delo je treba vlagati veliko energij, od tega se ne živi, poleg tega pa še to: nihče ni prerok na domačih tleh. Je pa v človeku neka želja, radovednost, vedoželjnost... Glasba me zanima, mi je v veliko tolažbo.
3
ČETRTEK 11. MARCA 1 999
KRISTJANI IN DRUŽBA
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU A
ZVONE STRUBELJ
I
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
4. POSTNA NEDELJA
ČETRTEK 11. MARCA 1999
Ko je šel Jezus mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. (...) "Dokler sem na svetu, sem luč sveta." Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: "Pojdi in se umij v vodnjaku Siloa" (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. (...) Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: "Veruješ v Sina človekovega?" In ta je odgovoril ter rekel: "Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?" Jezus mu je rekel: "Videl siga; ta, ki govori s teboj, ta je." Tedaj je dejal: "Verujem, Gospod," in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: "Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." (Janez 9, 1; 5-7; 35-39)
KAKO LEPO JE GLEDATI Z OČMI VERE!
Janezovo deveto poglavje je edinstvena kateheza o poti vere v Jezusa Kristusa. Celotna pripoved je razdeljena v šest enot, ki po zasnovi spominjajo na mini dramo o fizičnem in duhovnem zdravljenju. Na 4. postno nedeljo beremo pri evangeliju celo poglavje. Priporočljivo je, da podčrtamo posamezne enote s kratkim premorom ali da branje dramatiziramo z več osebami, ki posredujejo posamezne odlomke. V zgoraj navedenem evangeljskem tekstu smo izbrali le kratek povzetek prve in šeste enote. Navedel bom Janezovo dramsko zasnovo z naslovi in vrsticami. Pripoved se začne s poročilom
o	fizičnem ozdravljenju sleporojenega (vv. 1-7) Sledi odmev Jezusovega čudeža v okolici, med sosedi in tistimi, ki so slepca poznali (vv. 9-12). Tretji prizor pripoveduje
o	zaslišanju ozdravljenega pred farizeji (vv. 13-17). Farizeji nato zaslišijo starše ozdravljenega (vv. 18-23). Predzadnji prizor nam posreduje ostro razpravo med farizeji in ozdravljenim, ki ga vržejo iz sinagoge (vv. 24-34). Evangelist Janez sklene pripoved s presunljivim srečanjem med Jezusom in sleporojenim, ki je spregledal tudi notranje (vv. 35-41).
Zal zaradi prostora, ki je odmerjen temu razmišljanju, ne moremo razviti miselnega zaporedja evangeljske pripovedi v vsej polnosti in v toliko bogatih odtenkih. Nakazal pa bi rad mojstrsko zamišljeno pot vere, ki jo evangelist Janez opisuje v svojem devetem poglavju. Slepo-rojeni ozdravi in vidi luč, prepoznava stvari, ki si jih je prej lahko le predstavljal in jih samo otipaval. Kakšen dar so zdrave oči! Doživetje ozdravitve in šok luči ga tako prevzame, da se niti ne zanima, kdo je, ki ga je ozdravil. V drugem prizoru ga po avtorju čudeža sprašujejo sosedje in znanci. "Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: Pojdi v Siloo in se umij", je odgovoril, ne da bi vedel, kje in kdo je pravzaprav Jezus. V tretjem prizoru se znajde pred farizeji, ki raziskujejo čudežno ozdravitev. Ob njihovi arogantni drži se oddalji od njih in v sebi začne videvati pravo Jezusovo podobo, zato na koncu izpraševalcem v brk samozavestno reče: "Prerok je". Oblast ne pozna polovičnih mer, tudi kadar nastopa v imenu Postave (Boga?). Pritisne na njegove starše. V četrtem prizoru smo priča strahopetnim staršem, ki pred sodniki obmolknejo in zatajijo svojega sina: "Dovolj je star, njega vprašajte." Ozdravljeni se v petem prizoru spet znajde v shodnici, pred farizeji. Iz nevednega berača, obsojenega na ulico in na miloščino mimoidočih, postane prepričan Jezusov učenec. "Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." Vržejo ga iz shodnice in ga spet obsodijo na ulico. Ko se to zgodi, doseže pripoved svoj višek in svoj cilj. Jezus ga poišče in mu da priznanje. Spregledal je tudi z očmi vere. "Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod«, in se pred njim poklonil do tal."
Gre za enkraten opis poti vere in za stopnjo približevanja Jezusovi skrivnosti. Ozdravljeni ga najprej prepozna kot človeka. Nato uzre v njem preroka. Ko preko težav osebno dozori, ga uvidi kot poslanega od Boga, kot Božjega Sina. Na koncu se pred njim pokloni in ga počasti kot Gospoda.
Taka naj bi bila pot vsakega kristjana. Od spoznavanja Jezusa kot izrednega človeka do občudovanja njegove preroške osebnosti, pa naprej do odkritja njegovega bož-jega sinovstva, vse do adoracije in kontempla-cije, do mističnega prepoznavanja njegove navzočnosti v osebni in človeški zgodovini.
NOVI "REKORD" SVETEGA OČETA
DESET NOVIH BLAŽENIH
Sveti oče je v nedeljo, 7. marca, v baziliki sv. Petra v Vatikanu proglasil deset novih blaženih.
Janez Pavel II. je s tem, da je proglasil še toliko novih blaženih, postal svojevrsten rekorder, kot pišejo vatikani-sti širom po svetu, saj je postal papež, ki je proglasil največ svetnikov; pravzaprav je proglasil več kot polovico od vseh 1611 blaženih in svetnikov. Za kroniko povejmo, da so za blažene in svetnike
v	katoliški Cerkvi proglašeni izjemni verniki, ki so s svojim življenjem dosegli svetost že na zemlji, šele od leta 1605, ko je bilo v cerkveno pravo vnešeno pravilo o kanonizaciji svetnikov. Sedanji papež je torej sam proglasil za blažene v dvajsetih letih, odkar je na čelu Cerkve, 819 svetih žena in mož. Nekateri mu o-čitajo, da je teh proglasitev preveč, vendar se sveti oče ne ozira na te kritike, ker se zaveda, daje najlepši zgled e-vangelizacije in krščanskega
	
1
življenja prav svetniško življenje posameznega svetnika. Zanimivo je, da je na oltar svetnikov, kot se rada imenuje proglasitev za blažene-
ga, sveti oče postavil take ljudi, ki jih poznamo iz zgodovine, in tudi take navidez male ljudi, ki so s svojim življenjem dosegli svetost v našem času in so lahko zato zgled sodobnemu človeku.
Prav v tem pa sveti oče vidi smisel svetnikov, saj le-ti s svojim življenjem najlepše pričajo o Resnici v evangeliju in neizmerni ljubezni Boga do vsakega posameznika. Da je to res, nam pričajo tudi besede svetega očeta, ki jih je izrekel minulo nedeljo, ko je dejal, da so "svetniki tisti možje in žene, ki so srečali Kristusa in so odkrili, zahvaljujoč se njemu, smisel življenja." Zato ni zanemarljiv podatek, daje sveti oče do sedaj povzdignil med blažene več kot dvesto ljudi, ki so mučeniško izpričali vero v našem stoletju, ki so ga zaznamovali smrtonosni totalitarizmi: fašizem, nacizem in komunizem, vsi ostro naperjeni proti krščanski veri.
Neverjetno je, kako sedanji papež skrbi, da bi med blaženimi našli svoje mesto tudi
t.i. mali ljudje, tisti, ki danes ne bi bili "medijsko zanimivi", pa čeprav bomo v kratkem tudi priča dogodku, ki bo gotovo zasenčil vse druge: 2. maja bo namreč sveti oče proglasil za blaženega slavnega italijanskega patra Pija, ki ga vsi bolje poznamo kar pod vzdevkom "padre Pio". Ta sveti mož, ki je že v času življenja zbiral okrog sebe oceanske množice ljudi, bo povzdignjen med blažene prav po izrecni volji svetega očeta, ki gaje kot krakovski škof osebno spoznal. Že sedaj se organizatorji bojijo, kaj se bo na prvo nedeljo v mesecu maju zgodilo v Rimu, saj je p. Pij tako priljubljen med verniki, da pričakujejo polmilijonsko množico vernikov; nekateri pa kar ka-tasrofalno napovedujejo, da bo to ognjeni krst za veliko jubilejno slavje, ki bo v Vatikanu in celotnem Rimu poteka-
lo	naslednje leto. Toliko je res, daje minulo nedeljo pri osrednjem večernem televizijskem dnevniku mreže RAI kronist dejal, da bo 2. maja že velik čudež ta, če bo pater Pij poskrbel, da v Rim ne bodo prišli prav vsi njegovi privrženci.
------------JUP
KORENINE LAIČNEGA APOSTOLATA PRI NAS
1 00-LETNICA DRUŽBE MARIJE MILOSTLJIVE V TRSTU (1)
NORMA JEZ
Marijine družbe so ustanove jezuitskega reda. Segajo torej v čas svojega španskega ustanovitelja Ignacija Lo-jolskega. Družbe so imele namen zbirati in pripravljati za laični apostolat starejše moške že od leta 1540 dalje. Leta 1563 je Janez Leunis z istim namenom začel pripravljati dijake. Vse takšne družbe, ki so se začele pojavljati po svetu, so se pridruževale osrednji Marijini družbi za fante in može "Prima Primaria" v Rimu, ki jo je ustanovil papež Gregor XIII. Benedikt XIV. pa je z odloki iz let 1748 in 1751 dovolil ustanavljati Marijine družbe tudi za ženske. Po letu 1773 takšnih družb niso ustanavljali samo jezuiti, marveč tudi drugi redovi in celo posamezne škofije. Leta 1948 je papež Pij XII. odločil, da morajo imeti vse Marijine družbe enaka pravila. Med drugim so morale biti tesno povezane s škofi in laični apostolat izvajati v najširšem pomenu besede. Leta 1953 je Pij XII. ustanovil celo Svetovno federacijo vseh zvez Marijinih družb.
Slovenci smo začeli ustanavljati Marijine družbe v času med leti 1890 in 1910, in sicer po vseh avstrijskih deželah, kjer smo živeli, to se pra-
vi	na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem s Trstom, Gorico in Istro. Tako so začela nastajati tudi druga verska in katoliška društva. Ljubljana pa se je istočasno
	
Stari in novi Marijin dom
začela uveljavljati kot središče vsega političnega, kulturnega in verskega delovanja na Slovenskem.
Od začetka prejšnjega stoletja je čedalje več deklet prihajalo v Trst z notranjskega Krasa in celo iz oddaljenih krajev gornje Slovenije in se zaposlile kot gospodinjske pomočnice po gostiščih in pri zasebnikih. Poznam primer dekleta, ki je prišlo v Trst iz Velike Nedelje in se tu poročilo z železničarjem iz okolice Postojne. Gre za staro mater nekdanjega sošolca mojega moža z liceja Dante Alighieri v Trstu. Ta dekleta so prihajala od daleč in bila prepuščena ne ravno prijaznemu okolju.
Zato se je naravnost vsiljevala misel po ustanavljanju Marijinih družb na Tržaškem. Podobno se je dogajalo na Goriškem. Te družbe naj bi bile za ta dekleta varno pribežališče, kjer bi v domačem
in prijaznem okolju dobivala uteho, nasvete in v primeru potrebe tudi streho. Za to je bil v Marijinem domu zavod svete Marte. V njem so brezposelna dekleta dobila zatočišče. Zavod so vodile šolske sestre do svojega odhoda v Gorico, v Zavod sv. Družine.
Kaplan pri Novem sv. Antonu Anton Štemberger se je odločil in vložil na tržaško škofijo prošnjo za ustanovitev Marijine družbe. Dne 22. julija 1899 je škof Andrej Sterk izdal zaprošeno dovoljenje. Tako je kot prva začela delovati pri nas ženska Marijina družba. To družbo za dekleta in žene so poimenovali po Mariji Milostljivi. Njen sedež je bil v kapelici šole družbe sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu. Takšno žensko družbo so v Rojanu ustanovili 6. decembra 1904. Kaplan Andrej Furlan pa je 18. junija 1905 ustanovil moško Marijino družbo pri Novem sv. An-
tonu. To so tri najstarejše Marijine družbe na Tržaškem.
V	Cirilmetodovi šoli je bil 8. oktobra 1899 ob navzočnosti 250 kandidatinj shod, ki ga je vodil voditelj Stember-ger. Za začasno prednico so izvolili Ano Hvala, za njeno pomočnico pa Emo Pirnat. V odbor so izvolili še osem drugih odbornic. Na prvem rednem sestanku, ki je sledil, so izvolili dve voditeljici: eno za dekleta in drugo zažene. Dne 2. februarja 1900 se je družba priključila jezuitski "Prima primaria" v Rimu. Sedaj je bilo treba dobiti primernejši sedež za verske obrede. Po posredovanju škofa Šterka so že 3. marca dobile v najem cerkev očetov mehitaristov v ulici Giustinelli. Armenska cerkev je bila vedno polna, saj je bilo tedaj v družbi nad tisoč članic. Pobožnosti so bile v tej cerkvi 37 let, to je do 27. septembra 1937, ko se je dokončno Marijina družba preselila v Marijin dom v ulici Risorta.
Od 18. februarja 1912, ko je škof Andrej Karlin slovesno blagoslovil nove prostore Marijinega doma, pa do leta 1937, so se shodi in sestanki delili. Sestanki so bili v Marijinem domu, shodi pa v armenski cerkvi. Leta 1967 je voditelj dr. Jože Prešeren dobil od škofa Santina dovoljenje za gradnjo sedanjega mnogo bolj ustreznega štirinadstropnega doma, in sicer prav na mestu starega, ki so ga do tal porušili. Dr. Prešeren je osebno vodil gradbena dela in sam večkrat prijel za lopato in kramp. Pri plemenitem prizadevanju je v korist družbe nesebično žrtvoval vse prihranke, s katerimi si je nameraval kupiti nov avtomobil. --—■n. DALJE
RAZMIŠLJANJE OB PREDAVANJU MAG. BRANKE JURIŠIČ O VZGOJI
VZGAJAJMO Z LJUBEZNIJO
MIRJAM BRATINA PAHOR
"Vsakdo hrepeni po ljubezni. Največ, kar lahko storimo, je to, da damo drugemu vedeti, da je ljubljen in da je sposoben ljubiti." (Fred Rogers)
Z velikim pričakovanjem in zanimanjem sem se udeležila ponedeljkovega predavanja o težavah pri vzgoji otrok v današnji družbi. Pohvalne so pobude, ki nam staršem pomagajo pri vsakdanjem poslanstvu-vzgajanju, saj si vsi želimo, da bi vzgojili naše otroke vzrele, ustvarjalne, odgovorne osebnosti. Toda kako to uresničiti? Večkrat se čutimo nemočni, še posebno, če je otrokovo vedenje neustrezno, moteče. Kje je meja med strogostjo in popustljivostjo? Kaj narediti, ko je otrok agresiven, ko je trmast, ko ne uboga? Gotovo, da nihče nima receptov za pravil no vzgojo, saj je to nemogoče, ker je vsak otrok enkratna in neponovljiva oseba. Lahko pa se odločimo za določene pristope, ki nam pomagali pri doslednejšem vzgajanju. Predavateljica je skušala podati Prax' nekaj takih pristopov. Všeč mi je bilo, da predavanje ni bilo teoretično, ampak da je temeljilo na praktičnih primerih, v katerih smo se tudi sami prepoznali. Oglejmo si vsakdanji dogodek, ki je do-kaj pogost, in pomislimo, kako bi mi reagirali na sledeče otrokovo vedenje: otrok barva z vodenimi barvicami in
razlije vodo za barvanje. Naše reakcije so lahko različne: "Neroda! Za kazen moraš vse pobrisati in potem še enkrat narisati risbo." Taka reakcija vzbudi v otroku več občutij, in sicer: brisanje je zoprno, risanje je zoprno, vedno naredim vse narobe, ker sem neroden. Na tak način vplivamo negativno na otroka, saj si ta ustvari o sebi negativno samopodobo (seveda če tako velikokrat reagiramo v podobnih situacijah). Druga reakcija: "Pusti! Sedaj je barvanje končano. Bom že jaz pobrisal." Otrokova reakcija: kadar narediš kaj narobe, je najbolje, da se umakneš; starši so tam, da popravijo tvoje napake. Tako otroka vzgajamo, da postane nesamostojen in da se ob težavah umakne. Tretja reakcija: "Nič hudega. Tukaj imaš krpo, pobriši in potem boš dobil nov list, da boš lahko še enkrat narisal." Na tak način ostane otroku risanje zabavno in omogočimo mu, da sam popravi svoje napake in se pri tem ne jezimo in razburjamo.
Verjetno vsak izmed nas kot oče ali mati v srcu čuti, kako bi moral pravilno reagirati, a vsi delamo napake, še posebno, ko se utrujeni vrnemo z dela in nas čaka doma še cel kup dela. Takrat ravnamo spontano in pozabimo na teorijo, ki se večkrat zelo razlikuje od prakse. Predavateljica je izpostavila še dve pravi-
li,	ki naj bi jih skušali uporabi-
ti, ko je otrokovo vedenje zelo moteče: npr. ko razmetava igrače po sobi, ko kriči, ko se noče obleči... Prvo pravilo, ko nas otrokovo vedenje moti, je: "Kaj potem!" - pri vsakem otrokovem vedenju se vprašajmo, ali je ogrožen zdravstveno, socialno ali razvojno (primeri: če otrok je samo sladkarije, je ogroženo njegovo zdravje, zato je prav, da ukrepamo; če cel dan presedi pred računalnikom, je ogrožen njegov socialni razvoj, navezovanje stikov s sovrstniki; če si pri osmih letih ne zna zavezati čevljev, je ogrožen njegov razvoj in samostojnost). V zgoraj navedenih primerih moramo ukrepati in
otroku pomagati. Drugo pravilo je "pravilo mrtvaka". To pomeni, da je vsak zdrav otrok živahen in ne moremo od njega zahtevati vedenja, ki je tipično za mrtvaka (npr.: otrok kriči - mi mu rečemo: "Nehaj kričati!" - mrtvak ne kriči; otrok brca - Mi mu rečemo: "Nehaj brcati!" - mrtvak ne brca); kaj pa potem narediti v primeru, ko nas tako vedenje spravlja ob živce? Najbolje je, da mu damo boljši, alternativni predlog, ki vključuje neko aktivnost: mu damo barvice za risanje ipd. Namesto da otroku samo prepovedujemo, česa ne sme, mu raje povejmo, kaj lahko naredi. Velikokrat, ko se otrok
neprimerno vede, ga vprašujemo, zakaj to počne. Predavateljica nas je opozorila na neprimernost tega vprašanja, saj tudi če nam otrok razloži, ga največkrat ne poslušamo oziroma se nam njegovi odgovori ne zdijo dovolj tehtni. Vprašanje "zakaj" damo največkrat takrat, ko ne odobravamo otrokovega vedenja. Bolje je, da ob določeni situaciji vprašamo, kaj seje zgodilo, in skušamo skupaj ugotoviti, kako bi lahko razrešili nastali problem. Ob koncu predavanja je mag. Jurišič poudarila, da je bolje, če otroke nagrajujemo kot kaznujemo. Ob neprijetnih opravilih naj bi nagrada pri otroku delovala
kot motivacija, da bi lažje o-pravil delo. Starši in otroci naj bi se pogajali o vseh stvareh razen o ljubezni, ki je brezpogojna. S temi trditvami ne soglašam, ker menim, da ni prav, če se z otroki pogajamo in če | otroke stalno nagrajujemo. Boljša kot nagrada se mi zdi
I	spodbuda, s katero izražamo pozornost do otroka. Spodbuda vzbuja pogum in zau-| panje, pomaga otroku, da razvije ponos in notranjo moti-i vacijo. Spodbuditi otroka pomeni, da mu z besedo in de-! janjem posredujemo sporoči-; la: zaupam ti, vem, da zmo-| reš, rad ti prisluhnem, veliko | mi pomeniš. Menim, da je najpomembnejše pri vzgoji, da imamo otroka brezpogoj-i no radi: ne glede na njegovo vedenje, lastnosti, saj je vsak j otrok neprecenljiv dar. Ko vzgajamo z ljubeznijo in odpr-i tim srcem za otrokove potrebe, se hkrati tudi mi učimo od otrok oziroma nas otroci uči-| jo potrpežljivosti, poslušanja j in razumevanja, skratka, vzgajanje je najlepši, a zahteven in odgovoren poklic. Zato so me prizadele predavateljiči-ne uvodne besede, ko je rekla, da je vzgoja napor in da v današnji družbi lahko vse zamenjamo (tudi moža oz. ženo) razen otrok: kojih imamo, se ne moremo več premisliti. Menim, da se večina staršev veseli in z odgovornostjo sprejema starševstvo, čeprav se vsakdo včasih čuti nemočen in utrujen od vsakodnevnih naporov v službi in doma. Vsi se trudimo, da bi bili kar najboljši starši, vendar nam včasih spodleti, to pa nam ne sme vzeti poguma, da se ne bi še naprej skupno z otroki trudili za dobre, ljubeče in odgovorne odnose.
ČETRTEK 11. MARCA 1999
SVETNIK TEDlMA
8. MAREC
SILVESTER ČUK .
JANEZ OD BOGA, REDOVNI USTANOVITELJ
Na današnji dan pred nekaj več kot petsto leti je prijokal na svet otrok, ki si je zaslužil svetništvo s tem, da je brisal solze množici ubogih, bolnih, zapuščenih. Znan je pod imenom "berač iz Granade" (takšen je tudi naslov življenjepisnega romana o njem, ki ga je napisal Wilhelm Hunermann, slovenski prevod pa je izšel leta 1971 v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča). V tem španskem mestu je namreč ustanovil prvo bolnišnico. Vsak dan je hodil po mestu s čebrom na hrbtu in z dvema skledama, ki sta mu viseli čez rame, ter je beračil za svoje bolnike. ”Iz ljubezni do Boga storite vendar sebi kaj dobrega, moji bratje!" je klical meščanom. Ta izredni mož je sveti Janez od Boga, ustanovitelj reda usmiljenih bratov.
Rodil se je 8. marca 1495 na Portugalskem. Ko mu je bilo osem let, so njegovi starši prenočili nekega duhovnika, ki je potoval v Madrid in je z velikim navdušenjem pripovedoval o verskem življenju v španski prestolnici. Janez Ciudad, tako je bilo dečku ime, je bil ves očaran. Ko je duhovnik odšel, je ušel svojim dobrim staršem in šel za njim. Na poti se je otrok izgubil. Mati je po treh tednih od žalosti umrla, oče pa je, ko je ostal sam, šel za brata laika k frančiškanom v Lizbono. Deček je prišel v hišo grofovskega črednika Franca Cida v španskem mestecu Vropesa. Ostal je pri njem: najprej je bil pastir, potem pa oskrbnik posestva. Naučil se je dobro brati, pisati in računati. Cid je hotel bistrega in delavnega mladega moža prikleniti na svoj dom s tem, da mu je ponudil svojo hčer za ženo.
Janez je čutil, da ni rojen za zakonsko življenje, zato se /e priglasil med prostovoljce, ki so šli nad Francoze. Njegova vojaška kariera se je končala prav bedno. Vrnil se je k prednjemu gospodarju, ki mu je še vedno prigovarjal, naj se poroči. Janez je spet šel k vojakom - tokrat nad Turke.
° le bil iz vojske odpuščen, je šel pogledat domov na
Portugalsko, kjer je zvedel za materino smrt in očetov odhod v samostan. Vrnil ==r. se je v Španijo, od tam pa odšel v Afriko, da bi pomagal ujetim kristjanom in morda dosegel mučeniško krono. Neki frančiškanski pater mu je rekel, da je v tej njegovi želji po mučeništvu preveč samoljubja. Janez je zapustil Afriko in šel v Granado.
V	to mesto je leta IS 37 prišel slavni pridigar Janez Avil-ski. Njegova pridiga je Janeza tako pretresla, da so vsi menili, da se mu je zmešalo. Zaprli so ga v norišnico, kjer jena lastni koži občutil, kako nečloveško ravnajo z bolniki. Takrat se mu je porodila misel, da bi sam ustanovil bolnišnico, kjer bi bolnikom stregli z ljubeznijo. Zamisel je kmalu začel uresničevati. Sprva so se iz njega norčevali, kmalu pa so se meščani prepričali o njegovi junaški ljubezni, kakršne so zmožni samo tisti, ki jih podpira Bog. Škof iz mesta Tuy ga je imenoval "Janez od Boga" in to ime mu je ostalo. Delo za bližnjega in sveto življenje sta Janezu pridobili mnogo odličnih in premožnih prijateljev, ki so podpirali njegova podjetja. Janez je lahko zgradil novo bolnišnico in ustanovil društvo svetnih ljudi za strežbo bolnikov, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov.
Ko je v začetku leta 1550 hotel iz narasle reke Xenil rešiti fanta, si je nakopal pljučnico, ki je bila zanj usodna. 8. marca 1550, na svoj petinpetdeseti rojstni dan, je v Granadi umrl. Njegovo družbo bolniških strežnikov je papež Sikst V. povzdignil v red usmiljenih bratov. Leta 1630 je bil razglašen za blaženega, 1690 pa za svetnika. Papež Leon XIII. ga je leta 1886 imenoval za zavetnika vseh bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja.
NADŠKOF CELATA IMENOVAN ZA NUNCIJA V BELGIJI IN LUKSEMBURGU
Papež Janez Pavel II. je v sredo, 3. marca, imenoval novega apostolskega nuncija za Belgijo in Luksemburg. Novi nuncij je postal nadškof Pier Luigi Celata, dosedanji apostolski nuncij v Turčiji in Turkmenistanu ter nekdanji nuncij v Sloveniji.
Nadškof Pier Luigi Celata je po rodu Italijan, rojen leta 1937. V diplomatsko službo Svetega sedeža je stopil leta 1967. Za apostolskega nuncija v republiki Sloveniji je bil imenovan 24. junija 1992. V Sloveniji je bil do februarja leta 1995, ko je postal apostolski nuncij v Turčiji. V Belgiji in Luksemburgu bo nuncij Celata nasledil nadškofa Giovannija Morettija, ki je po materi Slovenec.
POSTNI GOVORI PO RADIU TRST A
Po Radiu Trst A predvajajo tradicionalne postne govore, ki so letos posvečeni liku svetniškega lika in škofa Friderika Barage, vsak ponedeljek in petek ob 18.45. Glavnino letošnjih postnih govorov je sestavila Mira Dobravec, avtorica knjige Krplje ljubezni.
V	petek, 12. marca: Etnolog in antropolog, pa vendar uničevalec vražarskih predmetov. Baraga je z veliko pozor-
nostjo in spoštovanjem zbiral etnografsko blago o Indijancih. V slovenščini in nemščini je napisal knjigo o njihovih življenjskih navadah in običajih in v domovino poslal veliko eksponatov, ki bogatijo etnografsko zbirko v Ljubljani. Ob sprejemu krščanske vere pa je od spreobrnjencev zahteval, da se v znak spreobrnjenja odpovejo starodavnim vražarskim predmetom. Dobravčeva nas opozarja, da v sodobni družbi marsikdo in tudi verni ljudje preveč verjamejo horoskopom in podobnim stvarem.
V ponedeljek, 15. marca: Baragovo popolno zaupanje v božjo voljo.
V petek, 19. marca: Na rojake ni nikoli pozabil.
JANEZ PAVEL II. OB MEDNARODNEM DNEVU ŽENA
Prejšnjo nedeljo, 7. marca, seje sveti oče v svojem tradicionalnem nagovoru na Trgu sv. Petra spomnil tudi vseh žena, ki so praznovale svoj praznik v ponedeljek. Zaželel j si je, da bi bila tudi ta priložnost trenutek za poglobljen razmislek o dostojanstvu in pravi vlogi žensk v družini, civilni družbi in cerkveni skupnosti. Papež si namreč prizadeva za ovrednotenje pravega lika ženske, ki je prepogosto zapostavljena in zlorabljena.
ZANIMIV ZBORNIK
TRST / ZAČETEK PEVSKE REVIJE PRIMORSKA POJE
OD MARIBORA DO TRSTA PRAZNIK SLOVENSKE PESMI
ČETRTEK n. MARCA 1999
V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice v Mariboru so v sredo, 24. fabruarja letos, predstavili zajetno knjigo, ki nosi naslov Od Maribora do Trsta in je zbornik referatov na mednarodnem simpoziju Slovenska mesta od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, ki je bil v mesecu maju leta 1997 v Mariboru. Knjigo Od Maribora do Trsta je izdala Pedagoška fakulteta iz Maribora, uredila pa sta jo Darko Friš in France Rozman, ki sta tudi napisala uvod v knjigo.
Na simpoziju Slovenska mesta od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, ki ga je priredil Oddelek za zgodovino Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, je sodelovalo 29 uglednih strokovnjakov iz Italije, Slovenije in Avstrije. Predstavili so 31 referatov, ki so bili osredotočeni na raziskovanje življenja večjih slovenskih mest od srede 19. stol. do prve svetovne vojne. Znanstveniki so vzeli pod drobnogled politično, gospodarsko, kulturno, versko in vsakdanje življenje v tem času v Celju, Trstu, Gorici, Celovcu, Mariboru in Ljubljani. Simpozij je bil prvi poskus na Slovenskem, da bi kaj več zvedeli od zgodovinske stroke o življenju in delu meščanstva v teh slovenskih mestih.
V knjigo so uvrščeni vsi referati in to v treh jezikih: slovenskem, nemškem, italijanskem in seveda zaradi večje mednarodne veljave tudi v angleškem. Zanimivo je pogledati, kdo vse je iz naših krajev sodeloval na simpoziju. Tako ugotovimo, da je prof. Jože Pirjevec pisal o socialnih in nacionalnih problemih v Trstu v letih 1860-1914; dr. Branko Marušič je pisal o Gorici v tem času, medtem ko se je dr. Marta Verginella iz Trsta posvetila družbenemu vzponu slo-
• *
venske elite na gospodarskem področju v Trstu v tem času. Časnikar in raziskovalec gospodarstva pri nas Marko VValtritsch je pisal o slovenskem gospodarstvu v tem času v Gorici, medtem ko je prof. Lojzka Bratuž napisala odličen esej o razcvetu slovenske kulture v Gorici. Dr. Peter Rustja je pisal o Slovencih v Trstu med narodno zavestjo in asimilacijo, Marko VValtritsch pa še o vsakdanjem življenju v Gorici. Posebno poglavje je posvečeno verskemu življenju Slovencev v tem času; prof. Franc Kralj je proučeval versko življenje v Gorici od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, medtem ko je dr. Angel Kosmač obdelal isto temo v Trstu.
Knjiga Od Maribora do Trsta je ze-
lo	lep zbornik, ki nam odkriva na novo naše kraje, saj nam prikazuje predvsem meščanstvo v tem obdobju na tak način, kakršnega nismo poznali, vsaj tako dobro ne še. V knjigi so tudi sinopsisi vseh predavanj v slovenskem in angleškem jeziku.
MARKO TAVČAR
JHj slavnostnim koncertom jubilantov na Pomorski postaji v Trstu seje v soboto, 6.t.m., začela letošnja zborovska revija Primorska poje, ki 30 let povezuje in spodbuja zborovsko petje na širšem Primorskem na obeh straneh meje. Začela seje pravzaprav s predstavitvijo nove pesmarice oz. zbirke različnih priredb skladatelja in zborovodje Ignacija Ote, kar tudi po svoje kaže na ustvarjalnost zborov-stva v zamejstvu.
Skoraj 170 zborov in pevskih skupin sodeluje na letošnji jubilejni reviji, kar potrjuje, da je važen dejavnik spodbujanja ljubiteljske zborovske dejavnosti. Povsem utemeljena je bila zato trditev predsednika Sklada Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti Danijela Božiča, ki je v priložnostnem nagovoru dejal, da revija Primorska poje potrjuje široko usidranost zborovke kulture na Primorskem in da je ta široki pristop tudi pravilen, saj je prav, da so temelji široki in trdni, da se lahko na teh osnovah gradi piramida kakovosti.
Na slavnostnem koncertu jubilantov sta v imenu organizatorjev prisotne nagovorila tudi prof. Zorko Harej za Zvezo cerkvenih pevskih zborov in Ace Mermolja za Zvezo kulturnih društev, ki ob Zvezi pevskih zborov Primorske od vsega začetka sooblikuje to revijo. Med organizatorji pa je zadnja leta tudi Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice. Oba govornika sta seveda poudarila nepogrešljivo vlogo, ki jo je odigrala revija v vsem primorskem prostoru. Zorko Harej je med drugim ugotavljal, da je Primorska poje družila in druži
ljudi, ki po teritoriju, zgodovini, jeziku, kulturi in civilizaciji spadajo skupaj, a jih je mednarodna politika ločila v različne upravne in politične sisteme, in da je verjetno tudi to eden razlogov, da revija kljub trem desetletjem še vedno nagovarja in privablja zbore in poslušalce.
Začela se je torej 30. zborovska revija Primorska poje. Slavnostni koncert so oblikovali zbori jubilanti, se pravi devet moških zborov, ki so nastopili že na prvi reviji, ko se je na primorskih odrih zvrstilo kakih 50 pevskih zborov in so nato redno sodelovali na tem pevskem srečanju. Prav je, da jih vsaj naštejemo. Nastopili so MoPZ Valentin Vodnik iz Doline, zbor Lijak z Vogrskega, MoPZ Tabor z Opčin in MoPZ Miren, nadalje MoPZ Fran Venturini od Domja ter zbor Soča iz Nove Gorice, pa Fantje izpod
KRITIČNA OCENA / "STORIA DEGLI SLOVENI IN ITALIA"
POMEMBNO ZGODOVINSKO DELO
SSGj MARKO SOSIČ NOVI RAVNATELJ
LUIGI TAVANO
Objavljamo tehten zapis, ki ga je za goriški tednik Voce Ison-tina prispeval duhovnik in zgodovinar Luigi Tavano ob izidu knjige Milice Kacin Wohinz in Jožeta Pirjevca Storiti degli Sloveni in Italia (Zgodovina Slot en-cev v Italiji). Knjiga je 3. t.m. doživela odmevno predstavitev v konferenčni dvorani italijanske poslanske zbornice v rimski palači Valdina ob prisotnosti številnih parlamentarcev in uglednih gostov. Za slovenski prevod Tavanove ocene je poskrbel msgr. Oskar Simčič.
Trditev, s katero se zaključuje knjiga, da nima italijanska večina o slovenski manjšini skoraj ni kake zgodovinske, zemljepisne in politične predstave, ali še huje, če kaj ve o njej, sloni na usedlinah več kot stoletnega zavajajočega sporočanja in sovražne propagande, - več kot dovolj upravičeno motivira izid te Zgodovine Slovencev v Italiji 1866-1998, ki sta jo sestavila za založbo Marsilio slovenska zgodovinarja Milica Kacin INo-hinz in Jože Pirjevec.
Navednost, ki jo zasledimo v italijanskem okolju, združuje v sebi razne sestavine: tipično italijansko nepozornost do “tujih" kultur; krajevno nacionalistično domišljavost (zanikala je tudi nemško prisotnost, čeprav je tudi le-ta bila trdno povezana z Gorico); nepoznanje slovenskega jezika, ki se spaja z globoko slovensko bivanjsko negotovostjo. Avtorja jo omenjata v začetku in jo naslanjata
na Ivana Cankarja. Ta negotovost se druži z močno narodno zavestjo, ki jo vsi priznavajo Slovencem. Toda ta povzroča protislovne izide, od nekakega zapiranja vase do tendenčnega poudarjanja narodne istovetnosti.
Publikacijo je treba vsekakor toplo pozdraviti in nanjo opozoriti, ker predstavlja bistven doprinos k spoznanju, ki je potrebno italijanskemu okolju. Njen pravšnji izid pri vsenarodno znanem založniku bo povečal njeno odmevnost med ljudmi v Italiji, ki morda niti ne vedo za obstoj slovenske manjšine ali pa jo mešajo z nekim splošnim “slovanskim svetom".
Skrbna zgodovinska sinteza, razdeljena na tri obdobja, 1866-1915, 1915-1945,1945-1997, predstavlja, po mojem mnenju, veljaven pripomoček za kritično rekonstrukcijo razvoja dogodkov in problemov, ki so nedeljivi del skupne zgodovine naše dežele (namenoma ne uporabljam izraza Julijska krajina zaradi njegove vedno manjše odmevnosti oz. upravičenosti s celostnega zgodovinsko-zemljepisnega vidika). Nudi se nam rekonstrukcija, ki nas povezuje s celotno mrežo deželnih dogodkov tako na notranji kakor na zunanji politični ravni, povezani z velikimi mednarodnimi problemi, ki so se odigravali na ramah tukajšnjih ljudi.
PODATKI, KI ) I H )E TREBA POZNATI
Prikaz nudi priložnost, da ponovno razmislimo o važnih prehodih, ki so jih tu v tem stoletju doživljali Italijani, Furlani, Slovenci. Obenem nam odpira pogled tudi na dogodke, ki so malo znani ali pa jih ni deželno zgodovinopisje pravilno ocenilo, če
gledamo na italijanske publikacije. Rad bi navedel kak primer. V izselit-venem pojavu, ki je prizadel slovensko in hrvaško ljudstvo v mejah kraljevine Italije od 1918 dalje, je celih 105 tisoč oseb zapustilo svoje domove med dvema vojnama: 70 tisoč se jih je izselilo v Jugoslavijo, 30 tisoč v Južno Ameriko, 5 tisoč v druge države. Omenim naj tudi zapleteno politično dejavnost, ki so jo Slovenci izvajali v Italiji, tako javno kakor konspi-rativno. Velja opozoriti tudi na zadržanje, ki so ga zavzeli Slovenci prej do Zaveznikov, nato pa do Svobodnega tržaškega ozemlja. Mislim tudi na Informbirojevsko izobčenje leta 1948 in na posledice, ki niso bile zgolj politične, za tisoče ljudi. V mislih imam tudi razvoj odnosov med Slovenci in Italijani, ki ga kaže primer Hreščak in obeh Pahorjev.
Sestava sledi organsko in artikulirano slogu zgodovinskih priročnikov. Dokumentarne navedbe so iz prve roke, kar je opazno tudi pri opombah. Zlasti skrbno je podan mednarodni okvirni kontekst (pri tem odseva priznana Pirjevčeva kompetenca). Osebno bi si želel kaj več o kulturni zgodovini Slovencev (čeprav je v knjigi zaznamovana). Po mojem se je odkazal politični zgodovini morda čezmeren prostor.
Upravičeno in razumljivo je dejstvo, da avtorja “bereta" dogodke in vprašanja “kot Slovenca". A zato se mi zdi dopustno kako vprašanje o kriterijih, s katerimi presojata probleme širšega dometa, ki so danes predmet koristnega zgodovinopisnega razpravljanja.
———DALJE PRIHODNJIČ
251*
Novoizvoljeni Upravni svet (predsednik Filibert Benedetič, podpredsednik Livij Valenčič, blagajnik Igor Komel, tajnik Marij Čuk, Igor Gabrovec, Maja Lapornik in Zora Tavčar) Slovenskega stalnega gledališča je na svoji drugi seji sprejel nekaj pomembnih odločitev. Ugodil je prošnji dolgoletnega ravnatelja in umetniškega vodje SSG Miroslava Košute za upokojitev, ki je nastopila 1. t.m. Kljub temu bo dr. Košuta še do konca sezone sodeloval s SSG in uredil zgodovinski zbornik. Za novega ravnatelja in umetniškega vodjo pa je Upravni svet imenoval Marka Sosiča. Upravni svet SSG se zahvaljuje Miroslavu Košuti za dolgo vztrajanje v tržaškem gledališču, s katerim je prebrodil mnogotere finančne viharje, a mu tudi zagotavljal umetniško rast in potrjeval njegovo neprecenljivo poslanstvo med Slovenci v Italiji kot tudi v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Novemu ravnatelju Sosiču pa želi veliko ustvarjalnega navdiha. Novoizvoljeni upravitelji bodo v prihodnjih dneh imeli številne sestanke s predstavniki oblasti v Italiji in Sloveniji, da bi zagotovili Slovenskemu stalnemu gledališču mirno plovbo, predvsem pa omogočili igralskemu in tehničnemu ansamblu nemoteno delo.
Grmade iz Devina in MoPZ Dragotin Kette iz Ilirske Bistrice ter še MoPZ Vasilij Mirk s Proseka in Kontovela. Večer sta lepo povezovala Suzi Bandi in Janez Beličič.
Devet moških zborov in marsikdo je po koncertu ugotavljal, da spored sploh ni bil dolgočasen, kot so se mogoče bali. Povsem mirno lahko trdimo, da je bil uvodni koncert nekaj lepega in pomembnega. Bil je dokaz trdnosti in zvestobe teh devetih zborov, med katerimi je kar pet iz našega zamejskega prostora. To so zbori, ki opravljajo pomembno socialno in povezovalno ter funkcionalno vlogo ob najrazličnejših potrebah in priložnostih, se pravi, tako da so redni oblikovalci kulturnih večerov, koncertov, slavij ali žalovanj v svojem o-kolju. Tudi to je nepogrešljiva vloga zborovstva pri nas!
Marsikdo se je čudil, da med jubilanti ni mešanih in ženskih zborov in da bi lahko postala tudi tema sociološke raziskave. Pa je nekdo od pevcev pribil, da, tudi če ne nastopajo, so ženske zraven in tudi one imajo važen delež, če so ti zbori tridesetič nastopili. Žene ali matere stalno spremljajo delovanje teh zborov in marsikdaj tudi bistveno pripomorejo, da njihovo delovanje uspe. Kolikokrat so pevci na vajah ali nastopih, pa so one doma zaradi otrok ali drugače! Potrpljenje imajo s svojimi pevci in tudi zato je prav, da skušajo ti zbori čim bolje peti in vztrajati tudi v težkih časih.
SE EN USPEH NASI H /I30H0V
V	petek, 26. februarja, je v gledališču v Kopru potekal nagradni koncert za peto tekmovanje radijskih posnetkov revije Primorska poje 98. Nastopili so štirje zbori: Komorni ženski zbor Iskra pod vodstvom Ambroža Čopija, APZ Vinko Vodopivec Ljubljana, ki ga vodi Katja Kovač, Komorni zbor Ipavska Vipava pod vodstvom Matjaža Ščeka in MePZ Hrast iz Doberdoba pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča. Zbori so bili na tekmovanju razdeljeni v tri kategorije: A) zbori z obveznim programom, B) zbori s prostim programom in C) zbori, ki izvajajo izrecno ljudske pesmi. Razveseljivo je, da sta se v B kategoriji u vrstila na prvo mesto dva zamejska zbora. Med ženskimi zbori je prvo nagrado prejel ŽPZ Musiča noster amor iz Trsta, ki ga vodi Tamara Stanese (92,6 točk). Med mešanimi zbori pa je zmagal in tako prejel novo odličje MePZ Hrast iz Doberdoba z 90,1 točkami. Naj pripomnimo, da je to že drugič, saj sta lani na istem tekmovanju dosegla ravnotako prvo mesto. Za moške zbore pa prve nagrade niso podelili. Zboroma in dirigentoma najtopleje čestitamo!
KULTURA
PREDSTAVITEV V STANDREZU
PREDOKUS MOGOČNEGA PRIKAZA ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA
VONJ PO MORJU V SLOVENSKEM ETNOGRAFSKEM MUZEJU V LJUBLJANI
SLOVENSKI ČLOVEK IN MORJE
IVA KORSIC
V	sredo, 3. marca, je bila v župnijskem domu A. Gregorač v Štandrežu predstavitev izvedbe Škofjeloškega pasijona, ki bo po več kot 200 letih spet zaživel v vsej svoji izvirni veličastnosti v sedmih ponovitvah, ki si bodo sledile v slikoviti Škofji Loki od 27. marca, ko bo premierna uprizoritev, do velikonočnega ponedeljka, 5. aprila. Ponovitve bodo v popoldanskih in večernih urah; slednje bodo še posebno sugestivne, ker jih bo obsevala svetloba bakel, na oknih hiš pa bodo gorele sveče.
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, ki ga je v nad tisoč nerimanih verzih (facsimile je bil izdan leta 1972) leta 1721 napisal p. Romuald (Lovrenc) Marušič, rojen v Štandrežu leta 1676. To veličastno procesijo, ki je potekala po loških ulicah na veliki petek (izpričana za leti 1727 in 1728), so izoblikovali loški cehi in prebivalci okoliških vasi.
PD Štandrež je v svojo sredo povabilo dva predstavnika pripravljalnega odbora te velikopotezne pobude pri občini Škofja Loka: slavista, etnologa, specialista za ljudsko gledališče in režiserja postavitve Marjana Koklja ter študenta Klemena Štiblja, člana promocijske komisije. Kokelj je iz-crpno, z iskrenim zanosom, v katerem smo začutili pristno, občutljivo Predanost zastavljenemu cilju, ki je lastna le amaterskim navdušencem, orisal, kako bo potekala ta nenavadna "predstava", ki ima poleg globoke verske vsebine tudi pomemben kulturni odmev. Povedal je, koliko težav je bilo treba premostiti (na gluha ušesa so naleteli na ministrstvu za kulturo in pri raznih političnih silah). Preden seje zamisel končno uresničila. Sam posveča projektu že petnajst mesecev, vaje pa potekajo šest mesecev. Kot je znano, bo sodelova-
lo	več kot 600 nastopajočih in med
njimi bo tudi nad 80 konjenikov. Vsi izvajalci so amaterji iz loških in okoliških društev. Slabi dve uri trajajoča predstava bo potekala na štirih prizoriščih (gledalci bodo seveda videli vse prizore) in se odvijala kot živi film na prenosnih in premičnih odrih. Sestavljena je kot v izvirniku iz trinajstih pretresljivih slik, ki prikazujejo zgodbo človeštva od Adama in Eve do Kristusovega trpljenja. V pasijonu je pač posejano veliko simbolike, ki se odraža že v izvirnih barvah, uporabljenih za lepake, plakate in zgibanke, izdane ob tem dogodku, in pa seveda v simbolu, ki označuje Škofjeloški pasijon. Osnovne barve so tri: bela - ranljivost, nedolžnost; rdeča - kri, Sv. Duh, in črna - hudič, spokornost.
Pri tem ogromnem delu so ljubiteljskim zagnancem nudili pomoč tudi nekateri strokovnjaki, med temi Jože Faganel, ki je poskrbel za transkripcijo besedila in lektorstvo; Tone Potočnik, ki je napisal glasbo - mešanico korala in ljudske glasbe -, kajti v originalu je ni. Kostume, preproste kute in razkošne baročne obleke, pripravlja kar osemnajst šivilj pod vodstvom kostumografke Nade Satner; za ozvočenje skrbi Andrej Mison. Poklicna igralka Metoda Zorčič je posredovala igralcem odrske izkušnje.
V	času predstav bodo škofjeloški gostinci ponujali tipične stare jedi v skodelicah, ki so jih izdelali prav za to priložnost. Obrtniki in gostinci so se namreč pobliže srečali s starimi obrtmi in s srednjeveško kuho na posebnih tečajih, pri katerih je strokovno plat nudil etnolog Janez Bogataj.
Ker bo ta prireditev nekaj izrednega ne samo za Škofjeloško, ampak za celotno Slovenijo, je vredno, da si jo ogledamo tudi zamejci (informacije nudijo razne turistične a-gencije), saj je bil p. Romuald naš rojak. Prireditelji sicer upajo, da se bo velika predstava periodično ponavljala.
IVAN ŽERJAL
V	četrtek, 4. marca, so v novih razstavnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani odprli razstavo Vonj po morju - Slovensko morsko ribištvo med Trstom in Timavo skozi stoletja.
Razstavo - ki je že bila na ogled na Tržaškem in o kateri smo že poročali - je pripravil tržaški pomorščak in raziskovalec, kapitan Bruno Vol-pi Lisjak, avtor knjige Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, ki je izšla leta 1995 pri založbi Mladika v Trstu in doživela velik uspeh. Cilj'knjige in razstave je bil ponovno odkriti v bistvu pozabljen del naše zgodovine in kulturne dediščine. Slovenci namreč pogosto pozabljamo, da smo v stoletjih vedno imeli življenjski odnos z morjem, in to ne na tistem delu o-bale, kije danes pod oblastjo Republike Slovenije, temveč na tistem o-balnem področju od Trsta do izliva Timave, ki je danes pod Italijo. Gre za slovensko etnično ozemlje, na katerem so se z ribištvom in ribolovom ukvarjali izključno Slovenci. Sedaj je priložnost, da ta del naše kulturne dediščine ponovno odkrijemo in ovrednotimo, saj - kot je na odprtju dejal Bruno Volpi Lisjak-je v dobi globalizacije rešitev za mali narod le v kulturi in zgodovini. Razstava hoče tudi spodbuditi zamisel o postavitvi stalne muzejske zbirke oz. ribiškega muzeja na Tržaškem, o stalni zbirki pa razmišljajo tudi v Ljubljani.
Razstava Vonj po morju je razdeljena na dva dela: v etnološki del spadajo razstavljeni predmeti (mreže, sidra, vesla, jadra, noži, igle, svetila idr.), ki sojih dale na razpolago nekdanje ribiške družine s Kontove-la, iz Sv. Križa in Nabrežine, zatem modeli in tipi čolnov, ki so jih uporabljali naši ribiči, pa še originalni
" " ■ *
model ščife - najmanjšega ribiškega čolna - in velika čupa, ki so jo izdelali lani ob 20-letnici Jadralnega kluba Čupa iz Sesljana. Zgodovinski del pa je podan na panojih: gre za šestdeset dokumentov, ki segajo v preteklost do leta 1584, in dvajset slik z ustreznimi napisi in pojasnili. Iz tega si obiskovalec ustvari sliko razmer, v katerih so delovali ribiči. Posebej je treba tu omeniti lov na tune, opis čupe, delovanje ribiške zadruge v Sv. Križu, boje s Čožoti (ribiči iz Chioggie) ter razmere pod av-stroogrsko in pozneje pod italijansko oblastjo (le-ta si je na vse načine prizadevala, da uniči domače ribištvo v korist italijanskega).
Razstava v etnografskem muzeju sredi slovenske prestolnice in množična udeležba na njenem odprtju sta dokaz, da v slovenski javnosti vendarle obstaja veliko zanimanje za odnos slovenskega človeka do morja. Odprtja se je udeležilo tudi močno predstavništvo iz zamejstva:
NASI LIPICANCI
(5)
DANILO RUSTJA
Po 8. septembru 1943 so Lipico zasedli Nemci. Ti so 10. oktobra istega leta celotno čredo konj preselili v Hostinec na Češko. V čredi je bilo 179 osebkov (žrebcev, žrebic in žrebičev). S konji je tja odpotovalo tudi služnostno osebje (17 ljudi). Odpeljane so bile tudi rodovniške knjige pasme. V Hostinec so Nemci pripeljali tudi lipicance iz Demir Kapje v jugoslovanski Makedoniji, lipicance iz Pibera v Avstriji, konje arabske pasme iz Dušanova pri Skopju in one iz kobilarne Janov na Poljskem. 15. maja 1945 so Američani, pred sovjetsko zasedbo, umaknili vse konje iz Hostinca in jih prepeljali v Schvvarzenberg na Bavarskem. Američani so od lipiške črede vzeli enega žrebca in pet žrebic, štiri lipicanske žrebice iz Demir Kopje in tri žrebice iste pasme iz Pibera ter vse konje arabske pasme iz Dušanova in jih odposlali v Mansbach na Bavarskem. Od teh so jih par vzeli za svojo uporabo, ostalo je bilo vrnjeno v kraje, od koder so izhajali. Tako je nekaj tistih konj po vojni le prišlo na-zaJ v Lipico.
Proti koncu maja 1945 so Ameri-£an' ^onie predali v oskrbo poveljniku Višje španske jahalne šole na Dunaju, polkovniku Podhajskemu, kije ukazal preselitev konj v Scharding, kamor so konji prispeli 31.5.1945. Novembra istega leta so bili konji pre-
meščeni v St. Martin bei Ried. Decembra 1947 je angloameriška vojaška uprava vrnila Italiji 109 lipiških konj in pa rodovne knjige pasme. Italija seveda ni konj vrnila v Lipico, ker je ta prešla pod Jugoslavijo. Poslala jih je v kobilarno Fara in Sabina v provinci Rieti. Seveda konji tam niso imeli bodočnosti in se bodo oziroma so se izgubili.
Pod nemško zasedbo so bile stavbe kobilarne urejene. Uporabljali so jih za živino, ki sojo rekvirirali ali naropali po našem podeželju. V Lipici je bila nastanjena tudi veterinarska četa nemške vojske s svojimi vojaškimi konji. Maja 1945 so Lipico zasedle jugoslovanske čete, za njimi so pa tja prišli Angleži, ti so jo spremenili v oporišče za svoje motorizirane enote. Angleži so se tam obnašali kot pravi vandali. Trgali so lesne ploščice iz hlevskih podov, sekali stoletne hraste in vse uporabljali za kurjavo. Marca 1947 so Angleži zapustili Lipico, a v oktobru je Lipica prešla pod Jugoslavijo. Že v decembru so se vrnili v kobilarno nekateri lipiški konji, in sicer žrebec Siglavy Slatina II., dalje tri žrebice (Capra, Dubovina in Sistina), triletni žrebec (Favory Sistina), štiriletne žrebice (Capriola, Canizza, Slavina in Stenka), dalje še zelo mlad žrebiček (Neapolitano Capra) in tudi mlada žrebička (Dubovina II.). Dalje so pripeljali še 15 konj raznih starosti iz Demir Kapje v Makedoniji. Pri-
spela sta tudi dva konja iz Mansba-cha na Bavarskem. Neapolitano Capra je takoj po prihodu poginil, dva plemenjaka so pa poslali v neko kobilarno v bližini Litije.
Proti koncu 1947 je bilo v Lipici 23 konj lipiške pasme, s katerimi so pričeli obnovo pasme. Kobilarna je bila takrat pod upravo Beograda. Dne 1.1.1950 je Lipica prišla pod upravo Ljubljane, Beograd ji je pa za zameno odvzel 33 konj, ki so prej prišli iz Demir Kapje, in jih poslal v Kutjevo na Hrvatsko. Novo vodstvo si je pomagalo tako, da je kupilo v Slavoniji deset žrebic in štiri žrebičke lipiške pasme ter si je izposodilo v Djakovu na Hrvatskem triletnega žrebca. Čreda seje polagoma krepila. Leta 1952 so kupili v Kutjevu še
11	žrebic za razplod. Posebna slovenska komisija je iz pasme izločala vse osebke, ki niso odgovarjali standardom pasme. Počasi seje kobilarna dokopala do žrebcev predstavnikov vseh šestih družin z moške strani (Pluto, Conversano, Maestoso, Fa-vory, Neapolitano in Siglavy). Pridobili so tudi precej predstavnic družin, v katere se deli pasma po ženski strani. Konji ne hodijo več na šolanje na Dunaj, vadijo se doma. Šola je stroga. Enaka šola (Visoka španska jahalna šola) obstaja še vedno na Dunaju. Avstrijska vlada vzdržuje kobilarno v Piberu samo zaradi tradicije in pa zaradi Visoke jahalne šole na Dunaju. Lipica za slovensko ekonomijo ne pomeni veliko, ji je celo v breme. Vendar tudi mi - kot Avstrijci - moramo biti ponosni na preteklost in čuvati to, kar spada v zgodovino naših krajev.
Za pisanje rodovniških knjig lipicancev se držijo naslednjega pravila: žrebcu dajo ime po očetovi družini in temu dodajo še materino ime; žre-bici se pa da ime ene izmed pripadnic iz družine, kateri pripada mati. V ta namen se pregledajo v rodovniku imena materinih prednic. Kot vemo, seje zadnje čase veliko govorilo o lipiških rodovniških knjigah, ki jih je Italija odstopila Avstriji. Seveda bi te morala odstopiti Sloveniji. Verjetno s strani slovenske diplomacije ni bilo zanimanja, zato Jugoslavija oz. Slovenija je skušala sestaviti tako knjigo iz spisov, ki so izšli v raznih publikacijah, in si je tako precej pomagala. Italija je Avstriji predala vsega skupaj pet rodovniških knjig (II., III., IV., V. in VI.). V njih je zabeležen rodovnik vsakega posameznega žrebca po moški in ženski strani od leta 1818 naprej, dalje dve rodovniški knjigi o samih žrebicah od leta 1880 naprej. Kot dodatek knjigam je tudi seznam vseh žrebcev, ki so plodili, in pa vseh žrebic, ki so dajale potomstvo, sprejeto v pasmo. V knjigah so tudi vse tiste malenkosti, ki so pomembne za pravilno vrednotenje vsakega posameznega pripadnika ali pripadnice lipiške pasme.
Lipicanci se danes gojijo seveda v Lipici, dalje v Piberu v Avstriji, v raznih krajih na Madžarskem, v Topol-čanskem na Slovaškem, dalje v Romuniji, na Hrvaškem, v Makedoniji in v Jugoslaviji. Kobilarne, ki so gojile lipicance, so vedno dobivale svežo kri iz Lipice. Če se bo to prenehalo, se bo pasma v tistih krajih v doglednem času izrodila.
■"	KONEC
od članov JK Čupa, sponzorjev, predstavnikov založbe Mladika pa do moškega in dekliškega zbora Vesna iz Sv. Križa, ki sta s svojim nastopom popestrila večer. Poleg Li-s-jaka so spregovorili še slovenski konzul v Trstu dr. Zorko Pelikan, državni tajnik pri slovenskem kulturnem ministrstvu Silvester Gabršček in direktorica Slovenskega etnografskega muzeja mag. Inja Smerdel. Odprtja se je udeležil tudi italijanski veleposlanik v Sloveniji Mas-simo Spinetti.
Razstavo v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja si bo mogoče ogledati do 28. marca, nakar se bo preselila v Tehniški muzej Slovenije v Bistro pri Vrhniki, kjer bo na ogled od 6. aprila do 2. maja.
MAF^KO
JAKŠE
DEMONSKI
ANGEL
To je slikar za vse tiste, ki se ne sprenevedate in iščete resnico, brez vsakega kompromisa. Marko Jakše se je na svojih zadnjih razstavah v Ljubljani predstavil kot pripovedovalec, figuralik, ilustrator duhovnega stanja našega trenutka. Šokantno prikazuje mučno ujetost v eksistenco, sladko grozo, prikriti satanizem, dvojnost, shizofrenijo: vse je v redu in vse hkrati narobe. Zlasti v podobi Gesu, tiamo poizkuša razkriti temeljno travino: spolno zavrtost. Slednja podoba je za tradicionalnega Slovenca neverjetno bogokletna, o-supljiva. Mladi slikarje tukaj na neki način preroški: kaj sploh početi z lastnim libidom, človek je do brez smisla utrujen od spolnega uživanja, zlorabljanja samega sebe. Opozorilo nad določeno odsotnostjo vrednostno in civilno moralnega kodeksa spolnega življenja! Nezmožnost združevanja duhovnosti in telesnosti! Jakše nastopa tokrat bolj kot nosilec svoje osebne življenjske vsebine in ne kot slikar v oblikovnem smislu: to je slikarstvo kot egotrip, refleksija sebe, je srečni slikar brezizhodnosti.
PAVEL BRAČKO
7
ČETRTEK 11. MARCA 1999
8
ČETRTEK 11. MARCA 1999
SREČANJE S TRŽAŠKIMI VERNIKI
OBČNI ZBOR GLASBENE MATICE
SRBSKI PATRIARH PAVLE PRIHAJA V TRST
V soboto, 13., in nedeljo, 14. marca, se bo v Trstu mudil patriarh srbsko-pravoslav-ne Cerkve Pavle, ki se bo srečal s tukajšnjo srbsko-pravo-slavno skupnostjo v okviru obiska po Italiji, Sloveniji in Hrvaški. Patriarha bosta spremljala škofa iz Niša in Šabca, Irinej in Lavrentije. V soboto,
13. marca, bo patriarh Pavle skupaj s srbsko-pravoslavnim metropolitom za Italijo, Slovenijo in Hrvaško Jovanom vodil obred slovesnih večernic, naslednji dan, v nedeljo,
14. marca, pa bo daroval slovesno mašo. Med svojim o-biskom v Trstu se bo patriarh
Pavle srečal tudi s tržaškim škofom, msgr. Evgenom Ra-vignanijem, in s predstavniki drugih veroizpovedi, ki so prisotne v tržaškem mestu. V nedeljo popoldne bo patriarh s spremstvom odpotoval v Ljubljano.
Tržaški obisk patriarha Pavleta sodi v okvir priprav na jubilejno leto 2000, obisk v Ljubljani in Zagrebu pa bo posvečen tudi prizadevanjem pravoslavne Cerkve za zbliževanje, pomiritev in normaliziranje odnosov, ki so se pretrgali zaradi vojne na Balkanu.
VEČER DSI NA ULICI DONIZETTI
SLOVENSKI PREVOD MURVE FABIANIJEVIH
V ponedeljek, 8. marca, so na tradicionalnem večeru Društva slovenskih izobražencev predstavili slovenski prevod knjige Renata Ferrarija Murva Fabianijevih s podnaslovom Stoletje miru na Krasu, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladika v Trstu.
Ferrarijevo delo opisuje ljubezensko zgodbo med dekletom iz tržaške dobre družbe, Charlotte von Koffler, in kraškim posestnikom Antonom Fabianijem v prvi polovici 19. stoletja. Iz njunega zakona se je rodilo štirinajst otrok. Dvanajst jih je preživelo, med njimi pa je bil tudi slavni arhitekt Maks Fabiani. Knjiga Renata Ferrarija (samega potomca Fabianijevih) je izšla pred več kot dvajsetimi leti z izvirnim naslovom//ge/so dei Fabiani in podnaslovom Un secolo di pace s ul Carso, vse doslej pa je manjkal slovenski prevod. Zanj je poskrbela Evelina Umek, ki je po splošnih ocenah to delo opravila lepo in mojstrsko.
Večer v Peterlinovi dvorani se je začel z uvodnim pozdravom predsednika DSI Sergija Pahorja, ki je dejal, da je založba Mladika z izdajo prevoda Ferrarijeve knjige opravila kulturno delo. Knjiga, je dejal Pahor, predstavlja del tržaške preteklosti, predstavlja tudi določeno tržaško miselnost in otožnost nad sožitjem, ki je vladalo v preteklosti v naših krajih. Jože Hočevar, sicer bivši ravnatelj in urednik založbe Lipa iz Kopra, je v svojem daljšem posegu orisal zgodovino Štanjela in Kob-dilja, pa tudi zgodovino rodbine Fabianijevih, ki se je v Kobdilj priselila že v srednjem veku iz Italije in se tu poslovenila. Fabianijevi so prinesli določeno prosperiteto na Kras. O sami knjigi, ki nosi naslov po veličastni murvi, ki že petsto let krasi dvorišče pred Fabianijevo hišo v Kob-dilju, je Hočevar dejal, da se prijetno bere, čeprav bi avtorju lahko očitali določeno konservativnost zaradi obsojanja romantike in družbenih sprememb. Je idilična, saj govori o ljubezenski zgodbi, pre-
Renato Ferrari
"‘iBMBiroAl*«
MURVA
Stoletje miru na „
J	Km.
vod Eveline Umek pa je sijajen. Sama prevajalka je v svo-| jem posegu dejala, da je to delo opravila z veseljem, in pri tem na kratko orisala probleme, na katere lahko naleti pre-I vajalec. Pri prevajanju jo je nekoliko zbodlo, da je pri avtorju našla tudi tisto miselnost, ki jo dobiš tudi pri Italijanu, naklonjenemu Sloven-| cem, ki nam krati identiteto.
; Tu se ji je zdel avtor nekoliko površen. Vsekakor so opisi Krasa zelo lepi in slikoviti. Tu gre pravzaprav za veliko Ferrarijevo ljubezen do Krasa. S j svojim delom je tudi skušala dokazati, kako so Slovenci | živeli od Trsta in Trst od Slovencev.
Knjiga Murva Fabiarijevih bi bila morala že zdavnaj biti prevedena v slovenščino, a tisti, ki je to svojčas predlagal (tu sta bili omenjeni založba Lipa in Slovenska matica), ni I naletel na kdovekakšno razumevanje. Sedaj pa imamo Slovenci končno prevod dela, ki je sad truda, kot je dejal prof. j Pavle Merku, velikega privr-| ženca sožitja med različnimi narodi in ljudmi, in iz katerega izhaja mnogoplastno pri-! čevanje ljubezni do Charlotte Fabiani, pa tudi do Štanjela, i rodbine Fabianijevih, Štanje-\ la, Kobdilja, Krasa in Trsta.  1Ž
ZA REŠITEV GLASBENE MATICE JE POTREBNA TUDI SOLIDARNOST MANJŠINE
IVAN ŽERJAL
V petek, 5. marca, je bil v Prosvetnem domu na Opčinah izredni in redni občni zbor Glasbene matice. Na njem so najprej sprejeli nekatere statutarne spremembe, da bi se prilagodili novim zakonskim predpisom, večji del občnega zbora pa je bil posvečen obravnavi hudega finančnega stanja, v katerem se je znašla ustanova, in volitvam novega upravnega in nadzornega odbora ter razsodišča.
O zaskrbljujočem položaju Glasbene matice smo poročali že v prejšnjih številkah. Naj tu samo omenimo, kako se je prispevek dežele Furlanije-Julijske krajine zmanjšal za okoli sto milijonov. Od milijarde in dvesto-šestdeset milijonov lir je prišel na milijardo in stošestde-set milijonov, in to tako za šolsko kot za koncertno dejavnost. Vsota, ki jo je GM doslej prejemala, pa je šla v celoti za šolsko dejavnost, ker so za koncertno dejavnost sredstva prihajala posebej. Tako je osebje šole (skupno 26 ljudi med profesorji in ostalimi uslužbenci) že tri mesece brez plače. Dejavnost je krita le do 15. junija. Tisti dan bo šola zaprla svoja vrata, osebje bodo odslovili, kako bo šlo naprej, pa je neznanka. Poleg tega je treba omeniti, da bremeni blagajno Glasbene matice tudi primanjkljaj v višini okoli 550 milijonov lir. Preko krovnih organizacij Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze in Sveta slovenskih organizacij pa je prišla pomoč iz matične Slovenije, ki pa žal ne zadošča. Zagotovila, ki jih je prejšnji teden dal deželni odbornik za šolstvo Franzutti tako predstavnikom GM kot tudi predsednikoma SKGZ in SSO, so le delno olajšala položaj.
To stanje je v svojem poročilu nazorno podal predsednik upravnega odbora dr. Drago Štoka, ki se je dotaknil tudi drugega perečega vprašanja. Proces tako imenovane publicizacije GM, se pravi podržavljenja dela šole, ki bi postala samostojna sekcija v okviru tržaškega konservatorija Tartini, je namreč zaustavljen. Odlok o ustanovitvi slovenske sekcije konservatorija je bil že pripravljen, manjkal je le ministrov podpis, pa se je vse ustavilo.
Pri GM menijo, da je do tega prišlo zaradi predstavitve in obravnavanja Masellijevega osnutka za zaščito slovenske manjšine, ki pa je tudi obtičal ' na mrtvem tiru. Dr. Drago Štoka je pri tem izrazil bojazen, da se bo vsa zadeva zavlekla v nedogled, Glasbena matica pa je verjetno tudi predmet barantanja med manjšinami na relaciji Rim-Ljubljana. Pri tem bi po njegovem mnenju Slovenija morala biti odločnejša, ko gre za pravice njene manjšine v Italiji. Če vprašanje ne bo rešeno že v tem šolskem letu, bodo pri GM prisiljeni stopiti na pot težkih finan-1 čnih posegov, z rezanjem in klestenjem. V zadnjih dveh letih pa se je število učnih moči že zmanjšalo za devet ljudi. Zato bo moral novi u-pravni odbor napeti vse sile, da se stanje normalizira in da pride čimprej do ustanove samostojne slovenske sekcije tržaškega konservatorija, tudi s spremembo 15. člena Masellijevega osnutka.
To možnost so v svojih posegih omenili tudi predsednika SKGZ in SSO Rudi Pavšič in Sergij Pahor ter tržaški občinski svetovalec in pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti Peter Močnik. Poleg tega sta Pavšič in Pahor poudarila pomen manjšinske solidarnosti, saj je stvari treba reševati tudi znotraj manjšinske organiziranosti. Pri tem pa je Pavšič dejal tudi, da mora GM oblikovati rezervni načrt v primeru najhujšega. Pahor je bil še bolj neposreden in je omenil - če-; prav, kot je sam rekel, "ad ab-surdum" - možnost klestenja in oblikovanja sanacijskega načrta, ki bo temeljil na sredstvih, ki so dana. Sicer ni mogoče kriviti krovnih organi-i zacij za nastali položaj, saj se je vsota, ki prihaja iz Slovenije, zmanjšala, sredstva so
že vnaprej porazdeljena in nakazana, SKGZ in ŠSO pa sta samo posrednika teh sredstev (veliko ogorčenje je povzročil podatek, da je od šestih milijard, ki prihajajo iz Slovenije, namenjenih Glasbeni matici le 160 milijonov).
Pavšičeve in Pahorjeve besede so naletele na zelo ostro reakcijo. Posebno oster je bil v svojem posegu Janko Ban, ki je dejal, da bi morali biti SKGZ, SSO in U-rad za Slovence v zamejstvu in po svetu trdni temelji, na katerih naj sloni GM, a to niso. Pri GM pa je treba paziti natri dejavnike: na vzgojnega, saj gre tu za otroke, ki se šolajo v slovenskem okolju in ki ohranjajo tako narodno zavest; na socialnega, saj mora biti to ustanova tudi z nekimi socialno urejenimi cilji; na umetniškega, saj ne ! smemo zmanjšati umetniškega uveljavljanja. Zato si j nihče ne more misliti na rezanje, nasprotno, potrebna so sredstva za odpravnine, za kritje primanjkljaja in za nove pobude. Nasploh pa je bilo vzdušje na občnem zboru precej nenaklonjeno do SKGZ in SSO, saj so udeleženci izrazili zahtevo, kot je dejal eden izmed razprav-Ijalcev, naj ravno krovni organizaciji konkretizirata neko rešitev. Potrpljenje pa sta izgubila tudi Pavšič in Pahor: prvi se je vprašal, komu naj vzame sredstva, ki so potrebna GM, drugi pa se je vprašal, kaj se je delalo v preteklosti, ko so kar čez noč jemali ljudi v službo, ne da bi imeli pogoje za to. Težko I stanje, v katerem se nahaja GM je - razumljivo - tudi prispevalo k temu, da je bila 90-letnica, ki jo ustanova praznuje prav v letošnjem letu, le bežno omenjena (o-srednja proslava bo letos je-! seni v prenovljenem Kulturnem domu v Trstu).
Udeleženci občnega zbora so posebej poudarili tudi potrebo po združevanju slovenskega glasbenega šolstva v Italiji. Pri tem naj omenimo poseg predsednika Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice Martina Srebrniča, ki je povedal, da so pri centru Komel načelno za združitev, da pa hočejo tudi ohraniti svojo samostojnost. Sicer že potekajo pogovori v zvezi z združevanjem, Srebrnič pa je o-menil tudi možnost ustanovitve nekakšne zveze glasbenih šol.
Na koncu so udeleženci občnega zbora izvolili tudi nov upravni odbor in razsodišče ter dopolnili nadzorni odbor. V upravnem odboru bodo tržaško pokrajino zastopali Zdenko Floridan, Boris Mihalič, Primož Možina, Drago Štoka, Janko Ban in Fulvija Premolin. Predstavnika goriške pokrajine bosta Elda Nanut in Edmund Košuta, za videmsko pokrajino pa bosta v odboru sedela Živa Gruden in Rudi Barta-loth. Novi član nadzornega odbora bo Evald Crevatin, v razsodišču pa bodo sedeli Gojmir Demšar, Silvan Kri-žmančič in Aleksander Vodopivec. Znotraj odbora bodo izbrali predsednika, tajnika in druge funkcije, predvsem pa si bodo morali dodatno zavihati rokave, da se naša osrednja glasbena ustanova izvleče iz stanja, v katerem se nahaja. Ne more nam biti namreč vseeno, kako bo s šestindvajsetimi u-službenci in njihovimi družinami, če se zgodi najhujše, pa tudi ne, kako bo s tistimi 653 gojenci, ki obiskujejo šolo v letošnjem šolskem letu v vseh treh pokrajinah (lani jih je bilo 719).
Katastrofa pa bi tudi bila, ko bi se zreducirala tista kakovostna umetniška ponudba, ki jo je GM v letih znala oblikovati in predstaviti, tako da je postala zelo pomemben dejavnik kulturnega ustvarjanja v deželi Fur-laniji-Julijski krajini.
Omeniti je treba tudi, da se je v ponedeljek, 8. marca, sestal tržaški občinski svet, na katerem je bil govor tudi o položaju GM. Svetovalci Močnik, Berdon, Dolenc, Canciani, Decarli, Chicco, Venier, Russignan, De Rosa in Magnelli so pozvali župana Riccarda lllyja, naj pismeno poseže pri šolskem ministru Berlinguerju, da se deblokira postopek [ sprejetja odloka o ustanovitvi slovenske sekcije konservatorija Tartini z ustreznim vladnim amandmajem, ki bi spremenil 15. člen Masellijevega osnutka. Stranka Slovenske skupnosti pa je prejšnji teden opozorila na stanje GM tudi predsednika slovenskega parlamenta Janeza Podobnika in predsednika komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu Marjana Schiffrerja.
KRAŠKI OVČARJI /
TRENUTEK "PRAVEGA" KONCERTA NAPOČI, KO JE SKUPINA PREPRIČANA, DA NEKAJ RES LAHKO POSREDUJE
MATJAŽ RUSTJA
Čeprav se je letošnje leto 1999 komaj začelo, je vaš curriculum že kar zavidljivo založen z dvema izrednima uspehoma. V začetku januarja ste organizirali (in na njej tudi nastopali) pobudo Border mušic, v začetku februarja pa ste dosegli prvo mesto na deželnem finalu Arezzo Wave... Točno tako. Pod pokroviteljstvom tržaške občine smo organizirali v gledališču Mie-la v Trstu dva glasbena večera, na prvem je bila na sporedu resna glasba, saj so nastopili vokalno-instrumentalna skupina Nomos, ansambel Evasion in seveda Kraški ovčarji. Drugi večer pa je bil o-barvan bolj v punk, rock in metal glasbo (nastopile so skupine Charge, Moron Brothers, Hedonist in No Com-ment). Bilo je izredno zanimive*/ ker smo predstavili slovenske zamejske glasbene skupine v samem središču mesta. Naj poudarim še, da je občina dala na razpolago omejeno število večerov v sklopu pobude Palcoscenico giovani in med poslanimi prošnjami so sprejeli tudi našo. Za tekmovanje Arezzo Wave pa so se začele priprave v decembru 1998, ko smo poslali organizatorjem posnetek na kaseti. In že takrat se je začelo tekmovanje, izbrali so 90 skupin v naši deželi. Mi smo najprej igrali v Trstu (v januarju), v tržaški pokrajini je bilo izbranih 25 ansamblov, le štirje pa so se rešili. Deželni polfinale je bil v Pordenonu (v začetku februarja), kjer je nastopalo 24 skupin na dveh večernih koncertih, od teh so izbrali deset. Deželni finale pa je bil v Vidmu v drugi polovici februarja. Žirijo za vse te nastope so sestavljali najmanj trije člani (časnikarji, organizatorji in glasbeniki), ocenjevali pa so glasbo in tekst, tehniko igranja in scenski nastop. Mi smo igrali v glavnem balkanske pesmi v hrvaščini, nekaj pa tudi slovenskih (npr. Fraska). Natečaj je bil namenjen skupinam različnih zvrsti, glasbeni spekter je segal od new-age do trash ali hard-core zvrsti, tako da smo mi upali v polfinale, sploh pa ne v finale in toliko manj v zmago. V skupnem seštevku smo si priborili največ točk, tako da nas čaka v začetku poletja državni finale v Arezzu, kjer bo nastopalo približno 20 skupin.
Od kod pa odločitev, da se podaste na pol balkan-rock glasbe? Menda šo vaši začetki nekje drugje.
Kot že omenjeno, smo zaceli igrati v letu 1994, konec 1997. leta pa smo prevzeli zvrst balkan rock. Začeli smo
V Nabrežini blizu Trsta, kjer je nepozabni Igo Gruden doma, pesni in igra glasbena skupina Kraških ovčarjev, ki prav tako, kakor domači Igo, nosi in širi glas, kulturo in ljudi Krasa v svet. Vezi spoznavanja in bogatitve tkejo Kraški ovčarji že od leta 1994, ko se je štirim mladim glasbenikom utrnila misel o ansamblu. Slične misli prevevajo marsikaterega najstnika, ki sanjari o mednarodnih uspehih, Kraški ovčarji pa nam dokazujejo, da je poleg volje, vaj in mladostniške zagnanosti veliko odvisno tudi od originalnosti glasbene poti, determiniranosti in vsestranske zavesti. Koreninam, ki hranijo naš raznoliki vsakdan, so se zapisali Aljoša Saksida (kitara, glas in duša ansambla), Matej Gruden (klaviature in glas), Danilo Pahor (bas kitara), Mitja Košuta (bobni) in Iztok Cergol (violina). Na valu uspehov, ki jih doživlja skupina, smo zaprosili Aljošo Saksido (na sliki prvi z desne) za pogovor.
m
1
po moji želji, saj sem po izvoru tudi Hrvat in sem si želel se vrniti h koreninam. Videli smo, da je ljudem všeč ta žanr (v februarju 1998 smo dosegli drugo mesto na deželnem tekmovanju Good Morning Live v Tarsi pri Vidmu) in od takrat izoblikujemo tudi v hrvaščini pesmi v slogu balkan rock. Vsekakor ostajamo zvesti tudi koreninam hard-rocka v slovenščini. Ne vem, koliko časa bomo vztrajali na tej poti, ki pa je le prijetna novost in nam daje novega zagona, zadnje čase tudi zadoščenja, saj ljudje pozitivno sprejemajo to našo odločitev.
Vi vsekakor igrate bolj proti toku, ker malokrat uporabljate za avtorske pesmi tolikokrat izpet angleški jezik; največkrat pojete v slovenščini, hrvaščini
in v narečju... Najprej zato, ker smo tako bližji koreninam, ljudem in krajem, kjer igramo in iz katerih izviramo; poleg tega pa smo si vedno želeli, da bi igrali bolj onstran meje. Moram pa reči, da nas z balkan-rockom sprejemajo zelo dobro tudi v Italiji, da jezik ni ovira ali problem. Seveda pa je vsakdo svoboden v izbiri jezika, angleščina je res obče razumljiva, mogoče tudi bolj nevtralna za naš prostor... časi se vsekakor spreminjajo. V narečju pa pesnimo stvari, ki so nam najbližje in ki so globoko povezane z našimi kraji (Peškadurji). V glavnem sem sam avtor pesmi, tudi Matej in Mitja pa sta v neprecenljivo pomoč.
Kaj pa okolje, v katerem se premikate?
Omejil se bom le na tržaško pokrajino. Tu obstajata dve stvarnosti, ki pa sta si v stalnem stiku: šagre in koncerti po samih lokalih. Kar se tiče šager, morajo skupine igrati, kar je pač ljudem v u-šesu, kot je npr. narodnozabavna glasba, pa druge velike svetovne uspešnice. Druga stvarnost pa so lokali, ki dajejo veliko več možnosti za osebno izražanje. Za to stvarnost je ponudba raznolika, saj obstajajo skupine od hard-rocka do countryja. Tudi tu pa seveda ne manjka predelav uspešnic, tudi prijetnih, vsekakor pa tiči zadoščenje v osebnem izražanju, zato ker je odnos s publiko bolj neposreden.
Ste mogoče doživeli zaradi 'jezikovnega izvajanja " kake izpade?
Da, doživeli smo, da so se nam ljudje smejali (to bolj na koncertih v središču mesta), na začetku pa smo celo doživeli kritike s strani samih Slovencev, češ da nima smisla, da pojemo v slovenščini, ker itak Italijani ne razumejo...
Kdaj je po tvojem mnenju skupina pripravljena, da zapusti "garažo"in se tako pokaže resni publiki? Nedvomno morajo biti pogledi skupine zelo realistični, imeti pa mora dovolj programa in vaj. Trenutek "pravega" koncerta napoči, ko je skupina prepričana, da nekaj res lahko posreduje, da ne bo torej anonimna bodisi glasbeno kot tudi v samem nastopu. Prevelik strah vsekakor ni dober prijatelj, mladi naj se le zavestno podajo na oder.
Ustvarjalnost in Kraški ovčarji.
Mi smo od vsega začetka namenjali veliko truda v ustvarjanje lastnih pesmi v upanju, da bomo nekoč koncertirali z izključno našimi pesmimi. Vsa naša izvirna glasba s teksti vred nastaja v okviru ansambla, najprej smo se zaustavljali na področju hard-rocka, ko pa smo izbrali "čudno" mešanico rock in folk sloga balkan-rocka, je vskočila v skupino še figura violinista, ki daje poseben čar pesmim. Tematike črpamo iz vsakdanjega življenja (ljubezen, ribištvo...), osebnih izkušenj in iz naše bližnje stvarnosti. Res močan pa je notranji vzgib, da, ko se predstavim, igram nekaj svojega, in videli smo, da ljudje to odobravajo, kar daje velik zagon nam vsem.
Kaj pa nam skriva
bližnja prihodnost?
V	kratkem bomo imeli dva nastopa. Prvi bo 19. marca v lokalu Hip hop v Trstu, tu bomo predskupina slavnih Zuf de žur, mislim, da bo res zanimivo, ker se tudi oni predstavljajo z lokalno etno zvrstjo glasbe. Drugič pa se bomo predstavili na samostojnem koncertu v pivovarni Forst 27. marca. Radi igramo za publiko, ki ceni našo združitev rocka in etnične glasbe, čimveč pa bi radi igrali onstran meje v naši domovini. Res pa ne vem, kaj bomo delali čez deset let, življenjska pota so skrivnostna. Upam, da bomo kaj posneli na trajno poslušljiv material.
Hvala lepa za pogovor, naj bo vaša glasbena pot postlana s CD-ji,
koncerti in visokimi uspehi.
OBVESTILA
SOS,SOS sos, študentje in viš-ješolci! Ti je prostovoljno delo pri srcu? Veliko oseb potrebuje pomoč in spremstvo. Pridruži se nam in pošlji dopis v rokopisu s svojimi osnovnimi podatki in zanimanji na Zadružni center za socialno dejavnost, ul. Cicero-ne 8,34100 Trst.
POSTNI GOVORI v cerkvi sv. Jakoba. V nedeljot14. marca, ob 16. uri, p. Janez Samperl: Potrpite v stiski.
SSG. Arthur Miller; Vsi moji sinovi. Režija Zvone Šedlbauer.
V	četrtek, 11. marca, ob 16. uri abonma red C; v petek, 12. t.m., ob 20.30 abonma red A in F; v soboto, 13. t.m., ob 20.30 abonma red B. V gledališču Cristal-lo, ul. Ghirlandaio 12. Za večerne predstave brezplačno parkirišče v ul. Padovan.
SLOVENSKAVTSCENOJEVA konferenca v Trstu in Klub prijateljstva vljudno vabita k duhovni pripravi na Veliko noč, ki bo v četrtek, 11. marca, ob 16. uri pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. delle Doccie 34 v Trstu. Obenem sporočata, da bo ura molitve za duhovne poklice, mladino in družine izjemoma v petek,
12.	marca, ob 18. uri v barkov-Ijanski cerkvi. Udeležite se je! Bog nam bo dal dobrih duhovnikov, če si jih bomo izmolili.
KULTURNO DRUŠTVO Slomškov dom vabi k okrogli mizi ob temi: Odkod delitev na levico in desnico, kdo je zares napreden in demokratičen in kdo nazadnjaški, katere so verske in katere laične vrednote? V petek, 12. marca, ob 20.30 v Bazovici. Gostje bodo: Nadja Maganja, Sergij Lipovec in Dušan Jakomin.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev vabi v ponedeljek, 15. marca, v Peterlinovo dvorano na predavanje dr. Jožeta Faganela Slovenščina v gledališču danes. Na večeru bodo svečano podelili nagrade literarnega natečaja za radijsko igro, ki ga je razpi-
sal Radijski oder. Večer bo v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva ulica 3, s pričetkom ob 20.30.
KLUB PRIJATH JSTVA vabi v četrtek, 18. marca, ob 16. uri v ulico Donizetti 3 na prijetno družabno srečanje s predvajanjem diapozitivov.
KLUB UPOKOJENIH kmetov prireja petdnevni avtobusni izlet v Berlin od 5. do 10. aprila. Za vse informacije kličite telefonsko številko 040-631494 ali ob sredah popoldne številko 040-251196.
V	SOBOTO, 24. aprila, bomo tržaški Slovenci poromali h Gospe Sveti na Koroško. Tega romanja se bodo udeležili tudi Križani, ki pa si bodo istega dne popoldne in naslednji dan, v nedeljo, ogledali še Slomškove kraje. Prenočili bodo v Mariboru in se tam udeležili nedeljske maše ob Slomškovem grobu. Kdor bi se jim želel pridružiti, naj telefonira po možnosti v večernih urah na tel. štev. 040 220332. Avtobus bo odpotoval s trga Oberdan ob 6.30 in ob 7. uri iz Sv. Križa.
PRODAJAM LEPO poročno obleko z dolgimi rokavi ter plahto iz volne merinos in štiri blazine. Zainteresirani naj telefonirajo na številko 040 830440.
SOŽALJE
Cerkveni pevski zbor od Novega sv. Antona izraža DARKU in FRANCU MOZETIČU, svojemu nenadomestljivemu pevcu, iskreno sožalje ob smrti njune ljubljene mame Lojzke Lukežič vd. Mozetič.
DAROVI
NAMESTO CVETJA na grob pok. Lojzki Lukežič vd. Mozetič darujejo razni darovalci 350.000 lir za cerkveni pevski zbor od Novega sv. Antona.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV IZ TRSTA
vabi na zborovsko revijo otroških in mladinskih pevskih zborov
PESEM MLADIH
v nedeljo, 14. marca, ob 16. uri na Pomorski postaji v Trstu.
PESEM MLADIH 1999
V nedeljo, 14. marca, bo na Pomorski postaji v Trstu z začetkom ob 16. uri že 29. izvedba revije otroških in mladinskih pevskih zborov Pesem mladih. Revijo prireja od leta 1971 Zveza cerkvenih pevskih zborov, letos pa bo nastopilo trinajst otroških in mladinskih zborov. Po daljšem premoru bodo zopet nastopili nekateri šolski zbori, kot npr. zbor osnovne šole Virgil Šček iz Nabrežine in zbor srednje šole Srečko Kosovel z Opčin. Med drugim bosta nastopila okrepljena zbora Slomšek iz Bazovice in Ladjica iz Devina, prvič pa bo na reviji nastopil otroški zbor Kraški cvet iz Trebč, ki ga vodi s. Karmen Koren, gost iz Goriške pa bo otroški zbor F.B. Sedej. Priložnostni govor bo podala Stanka Čuk.
ZAHVALA
vsem, ki so pospremili na zadnji poti našo drago mamo LOJZKO MOZETIČ
Prisrčna zahvala g. kanoniku Mariju Gerdolu, združenemu pevskemu zboru pod vodstvom Edija Raceta, organistu prof. Tomažu Simčiču in vsem sorodnikom, znancem in prijateljem. Sinova Darko in Franc, žena Alojzija ter vnuki Pavla, Alenka in Ivo
Trst, sobota, 6. marca 1999
TRŽAŠKA KRONIKA
POGOVOR Z ALJOŠO SAKSIDO
9
ČETRTEK 11. MARCA 1999
-.'m B
GORIŠKA KRONIKA
PROSLAVE SLOVENSKE KULTURE NA GORIŠKEM
10
ČETRTEK 11. MARCA 1999
PREDSTAVITEV NAJNOVEJSE KNJIŽICE JOŽKA KRAGLJA
POKLON VINKU VODOPIVCU
MARJAN DRUFOVKA
V	nedeljo, 7. marca, takoj po križevem potu ob 17.30, je potekala v Sedejevem domu v Števerjanu predstavitev knjižiceV/nto Vodopivec, ki jo je pripravil in opremil g. Jožko Kragelj, sicer znani pisec zaporniških spominov Moje celice. Večer sta mu poklonila župnija sv. Florijana in Marije Pomočnice iz Steverjana in pa SKPD Sedej. Uvodno besedo je podal predsednik društva Mihael Corsi.
Gost večera je bil torej "zaporniški" duhovnik in pisatelj, ki je prvi v Sloveniji opisal svoja doživetja v zaporu, saj je osem mesecev čakal na smrtno kazen. Danes se premalo zavedamo, da so kulturo ohranjali prav mnogi ljudje, ki so se zanjo žrtvovali iz ljubezni do naroda; in mnogi med njimi so bili prav duhovniki. Te z veliko vnemo odkriva in predstavlja današnjim rodovom Kragelj, saj je spisal že več knjig. Veliko raziskuje in piše o primorski polpreteklosti, zlasti o duhovnikih pod fašizmom. “Pa niso dela-
li	iz koristoljubja, za denar, ampak iz ljubezni do naroda. Tako držo še vedno opažam v zamejstvu, močno pa jo pogrešam pri nas v matični domovini... Zato manjkata pri nas narodna zavest in pripravljenost za žrtvovanje. Ne smemo pozabiti krutih zgodovinskih dejanj!'1 Tako podčrtuje sam avtor njihovo delovanje in strogo opozarja obstoječi
GLAS ŽENSK, ŽELJA PO SOŽITJU ••••••••••••••••••
Na goriški pokrajini so 8. marca popoldne, ob prisotnosti številnega ženskega občinstva, podelili nagrade zmagovalkam natečaja Glas žensk na temo Meje nimajo meja. Tečaja seje udeležilo 76 srednješolk iz 16 šol z obeh strani meje in tri visokošolke. Mešano slovensko-italijanska žirija je imela veliko dela; teksti so bili tako vsebinsko kot tudi oblikovno zelo zanimivi. Dekleta so se predlagani temi odzvala zelo pozitivno; izpovedala so iskreno željo po sožitju različnih ljudj, ki jim je usojeno živeti skupaj.
Tri najvišja priznanja, tudi nagrade v denarju, so prejele: prvo Giovanna Culot iz Gorice, drugo Maša Čibej iz Ajdovščine in tretjo Margherita Bello iz Gorice. Podeljeni sta bili še dve enakovredni posebni nagradi ter večje število priznanj za dela, ki jim je žirija namenila posebno pozornost. Tako so dobile posebna priznanja tudi dijakinje goriš-kih slovenskih srednjih šol: Katja Ferletič, Lucija Danielis, Martina Valentinčič, Marija Jussa in Katerina Kuštrin.
———— DM
mladi narod. V knjigi, ki je izšla kot četrti zvezek zbirke Graditelji slovenskega doma, je na zanimiv način predstavljen lik Vinka Vodopivca. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem spoznamo Vodopivčevo življenje, od rojstva v Ro-činju, kaplanovanja v Kamnjah in Črničah, begunstva v Cerknici, župnikovanjav Kromberku, pa do smrti v bol nišnici.
V	drugem delu lahko preberemo, kaj so o njem napisali A. Grbming, Vilko Ukmar in dr. Anton Trstenjak. V tretjem delu lahko pregledamo nekaj Vodopivčevih člankov o lepem petju, o naši božični pesmi in nekaj malega o tamburicah. Vodopivec je bil duhov-nikinvveliki meri seje ukvarjal s cerkveno glasbo, pa tudi s posvetno. Pri tem je razvil svoj slog, ki je enak tu in tam in ni ne čisto cerkven in niti ne skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka. Glasbeno znanje si je nabiral iz italijanskih in nemških glasbenih učbenikov. Toda knjige ne morejo nikoli nadomestiti u-čitelja, in vendar sta Vodopivcu pomagala njegov naravni glasbeni talent in bistri um. Graditi torej ni znal in tako se jev svojih skladbah zapredel v en sam tip pesmi. Tako so njegove pesmi v ritmičnem in harmonskem pogledu zelo preproste, a polne občutja in muzikalne poezije. Pri vsem tem je značilno, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. V tem je njihova moč. Ker je za vse našel primerno melodiko, je tudi s temi preprostimi gradbenimi kamni marsikaj lepega ustvaril.
Večer je sladko spremljala prav Vodopivčeva pesem, ki sta jo izvedla najprej mešani zbor in nato moški zbor Sedej pod vodstvom Bogdana Kralja. Mešani zbor je mirno in z občutkom zapel Ptici in Najlepši trenutki, ki so tisti, ko stoji poleg nas Jezus in nas spremlja na življenjski poti, ko živo občutimo njegovo prisotnost. Na orgle je igral Herman Srebernič. Moški so zapeli najprej O večerni uri, doživljaj fanta, ki se ponovno željno vrača domov med brate, in pa krepko, narodnoza-vedno in vekomaj zvesto Po-bratimija. Vodopivec je bil ze-
lo	plodovit skladatelj, ki je znal prisluhniti ljudski duši. Njegove pesmi so tople, domače. Kot skladatelj, duhovnik in človek je bil izredno priljubljen, znan tudi kot zaveden in svobodoljuben Slovenec. Dekleta Irena, Martina in Silvana so z recitalom še naknadno obogatila večer in podala prisotnim pomembne u-trinke, bogate kapljice Vodopivčevega življenja.
Jožko Kragelj je 4. februarja letos praznoval 80. rojstni dan. Števerjanska župnija in prosvetno društvo mu želita vse najboljše in mnogo zdravja, moški zbor pa ga je počastil z voščilom Mnoga leta.
PREŠERNOV DAN PO NAŠIH VASEH
NA VRHU SV. MIHAELA
Dne 22. februarja so vr-hovski otroci proslavili Prešernov dan. Da bi se približali pesniškemu ustvarjanju, so u-čenci povabili na proslavo Franka Žerjala, profesorja likovne vzgoje, gledališkega in radijskega igralca. Žerjal je tudi likovni ustvarjalec, saj je med drugim opremil več knjig Goriške Mohorjeve družbe, sedaj pa oblikuje knjižno izdajo "pravce" Edka Možetka, vrhovskega pravljičnega junaka. Učenci so gosta sprejeli s kratkim kulturnim sporedom ob spremljavi flavt in petja. Franko Žerjal (na sliki) je najprej predstavil pravljico Edka Možetka v knjižni obliki z besedilom in risbicami, ki so mu jih posredovali učenci. Povedal je tudi, kako je tudi on rad poslušal in prebiral pravljice, ki so nastale iz ljudskega pripovedovanja. Nato je na res izviren način pripovedoval staro pravljico učitelja Ferda Plenia iz zbirke Venec domačih pravljic - Povest o štrukljih, ki jo bodo učenci ilustrirali. Prireditev seje končala s "panceto", ki so jo osnovnošolci osvojili s prvim mestom na letošnjem pustnem sprevodu v Sovodnjah kot najlepša skupina mask.
VŠTANDREŽU
V	župnijski dvoraniAnton Gregorčič je 26. februarja živahno razpoložena publika spremljala praznik slovenske kulture, ki so ga v prvem delu oblikovali sproščeni otroci domače osnovne šole. Recitale in petje so domače učiteljice lepo pripravile. Posebno pre-
j senečenje je bila pesem v štandreški narečni govorici o domačih "slavah", ki je nastala v štandreških šolskih razredih. Pred nastopom mešanega pevskega zbora Štandrež je z odra spregovorila upokojena učiteljica Elda Nanut. "S kulturo posredujmo lastno ustvarjalnost, ne le obstoj! (...) V besedi Prešerna in naših mojstrov iščimo moč in voljo do kulture ter podpirajmo sodobnike," je poudarila. Hkrati je za naslednje, prelomno leto 2000 predlagala, naj bi ob prazniku kulture predstavili širšo paleto naše sodobne ustvarjalnosti. To bi bil ! najboljši začetek in spodbuda za novo tisočletje. Nakar i je mešani pevski zbor zapel | nekaj pesmi pod gotovim vod-! stvom Tiziane Zavadlav; napovedani nastop zbora Oton | Župančič pa je zaradi bolezni j številnih pevcev odpadel. Po recitalu Prešernovih stihov, ki
■	sta ga podali Sonja Bastiani in Sara Hoban, je domači zbor zapel še nepogrešljivo/n ponosno Zdravljico.
V	RUPI
Dan kasneje so se v društ-i venih prostorih ob rupenski župnijski cerkvi zbrali doma-i čini, da ob proslavljanju slovenske kulture počastijo dolgoletno učiteljico v Rupi, pesnico in pisateljico Zoro Saksida. Proslava se je začela z , Zdravljico, ki jo je zapel doma-
■	či zbor pod vodstvom Zdravka Klanjščka, nakar je nastopil otroški zborček pod vodstvom Tanje Kovic. Lučka Tom-j sič je prebrala prisrčno pismo,
i	ki ga je Zora Saksida naslovila | zbranim ob tej priložnosti. Skupina mladih je recitirala iz ! zadnjih dveh pesničinih zbirk, ki sta izšli lani pri GMD: Gos/ca brez noska in Prav zares. Lep govor je imel Janez Povše: "Kultura je tudi, kjer se ljudje {srečujejo v prijetnem vzdu-| šju!" Večer so oplementili diapozitivi Viktorja Sel ve. Mešani zbor je zapel še dve pesmi, nakar seje domačin Ivo Kovic zahvalil udeležencem večera in organizatorjem, med njimi
1	predvsem Mirjam Pahor.
ŠE ENA NEZAUPNICA SSk OBČINSKI UPRAVI
ODOBREN PRORAČUN SOVODENJSKE OBČINSKE UPRAVE
REMO DEVETAK
Na seji sovodenjske občinske uprave 24. februarja letos je bila osrednja točka odobritev programskega poročila za obdobje 1999-2001 in odobritev večletnega proračuna za isto obdobje ter seveda za leto 1999.
Dr. Marzio Lamberti, ki je pregledal račune, je podal svoje mnenje. Sledilo je predstavljanje proračuna, ki predvideva skupno vsoto 7 milijard 735 milijonov lir (za lansko leto 5 milijard in pol). Od tega denarja bo 5 milijard in 803 milijonov lir šlo za javna dela. Ta sredstva so sad prodaje dobrin in prenosov kapitala ter seveda posojil, ki jih namerava občinska uprava vzeti. Za prilagoditev županstva zakonskim predpisom bo šlo 400 milijonov lir, za gradnjo in obnovo športnih naprav v občini pa 855 milijonov lir, za obnovo cest bodo namenili 204 milijone, za po-jačitev javne razsvetljave pa
150 milijonov lir, medtem ko bo stala obnova vodovoda 950 milijonov lir. Odpadla je postavka 630 milijonov lir, ki naj bi šli za turistične in naravovarstvene posege. Za prilagoditev vrtcev novim predpisom bo šlo v Sovodnjah in Rupi 80 milijonov lir, v osnovni šoli na Vrhu sv. Mihaela pa bodo porabili 44 milijonov lir za ogrevanje. Za obnovo mrliških vežic v Rupi in na Peči bo šlo 330 milijonov lir, ta denar bo šel tudi za širitev pokopališč v Gabrjah in na Vrhu sv. Mihaela, kjer so ga širili že leta 1985. Največja postavka
v	občinskem proračunu, in sicer 2 milijardi in 30 milijonov lir, bo namenjena odpravi odpadnega materiala, ki je sedaj nakopičen v Malniščah.
Skupina SSk je večletni proračun podprla, proračuna za letošnje leto pa ne. To je na seji obrazložil svetovalec Slovenske skupnosti Branislav Černič, ki je bil mnenja, da bi lahko občina nekaj denarja dala tudi za olepšavo
vasi, predvsem večje ureditve križišč v vaseh, ki spadajo v sovodenjsko občino. Černič je glasoval proti letošnjemu proračunu tudi zato, ker je tako SSk izkazala nezaupnico sedanji občinski upravi. Na glas se je tudi vprašal, ali bo do čiščenja odpadnega | materiala na nezakonitem odlagališču v Malniščah zares prišlo, ih tudi to, zakaj dežela ni dala denarja za to. “Nismo proti proračunu kot takemu, vendar je naš glas nezaupnica odboru in večini in to tudi zaradi prepočasnega uresničevanja vsega predvidenega v programih iz prejšnjih let. Menimo, da tudi sedaj ne bo nič bolje, ker bo sedanji upra-
vi	čez nekaj mesecev zapadel j mandat," je zaključil svoj po-
I	seg Černič.
PREJELI SMO
O FARSAH IN KOMEDIJAH
V nedeljo, 27. februarja letos, je bila v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž nova premiera Odra 90. V nabito polni dvorani je 7 7 igralcev predstavilo domači publiki farso v treh dejanjih Nicole Man zarij a z naslovom Mrtvi ne plačujejo davkov. V izvirniku, ki ga je Manzari napisal v šestdesetih letih, se farsa dogaja v južni Italiji.
Igralci Odra 90, ki so igro izbrali, so želeli svojo uprizoritev prilagoditi domači publiki, saj je med nameni omenjenega društva tudi ta, da se publika ob nastopih zabava in obenem čuti nekako soudeležena. Prav zaradi tega so člani društva spremenili imena vasi iz južne Italije, v katerih se farsa dogaja in ki sta bi-
li	v izvirniku, na domača tla, in sicer vŠteverjan in Štandrež. Odločitev imena vasi ni bila naključna, saj je večina naših igralcev iz raznih razlogov vezana na omenjeni slovenski vasi.
Po premieri pa smo s presenečenjem preleli pismo s strani nekaterih Steverjancev (tako so se tudi podpisali), ki so se čutili prizadete, saj naj bi po njihovem mnenju z našo izbiro žalili domače ustanove in njih predstavnike. V ta namen so nam obenem svetovali, naj se v ponovitvah naših uprizoritev vrnejo tekstu imena vasi, ki so v originalu.
V našem namenu sploh ni bilo, da bi koga žalili, obenem pa je treba še podčrtati, da je med našimi igralci več kot četrtina števerjanskega porekla.
Žal nam je, da so omenjeni vaščani spregledali namen gledališke igre in ironije, ki je sestavni del vsake farse; kot igralci namenjamo dolge ure našega prostega časa temu, da bi bil gledališki nastop čimbolj uspešen; ni nam do tega, da bi naš trud usmerjali v številne polemike oz. povzročali zdrahe med našimi ljudmi.
Kot igralci lahko razumemo globoko občutljivost nekaterih ljudi, iz spoštovanja do občutkov le-teh bomo v ponovitvah naše uprizoritve spremenili kraj dogajanja oz. imena vasi v upanju, da bo publika sprejela naše nadaljnje nastope z enakim navdušenjem.
Upamo, da po ponovitvi, ki bo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž 2 7. marca ob 7 7. uri, ne bomo prejeli podobnih pisem iz zamejstva oz. južne Italije.
IGRALCI ODRA 90
ZAHVALA
Ob izgubi dragega moža, očeta in starega očeta LOJZETA PINTARJA
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem, ki so se v tako velikem številu poslovili od pokojnika. Posebna hvala g. župniku Antonu Lazarju in g. Karlu Bolčini za opravljeni pogreb, skupini Akord in domačemu pevskemu zboru za lepo petje. Žena in sinovi z družinami Števerjan - Siror, 8.3.1999
KONCERTNA SEZONA SCGV KOMEL
USPESEN ORKESTRALNI KONCERT V GORICI
V sredo, 3. marca, je bil spet abonmajski koncert v nizu glasbenih prireditev, ki jih organizira Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel.
JUBILEJNA ZBOROVSKA REVIJA
PRIMORSKA POJE NA GORIŠKEM
V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž se je goriškemu občinstvu predstavil Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije iz Ljubljane. Na programu je imel skladbe Mozarta, U. Kreka, Mendelssohna in Brittna. Umetniški vodja ansambla je čelistAndrej Petrač. Kot solist je nastopil kontrabasist Zoran Markovič.
Najprej smo slišali mladostno delo W.A. Mozarta, in sicer Divertimento v B-duru KV 13 7. Skladba kaže vse elemente tovrstnega dela, ki je navadno služilo zabavi in razvedrilu poslušalcev. Pred drugo točko (novo delo Uroša Kreka) naj še omenimo Simfonijo v h-molu romantika Felixa Mendelssohna za godala. Gre za dvostavčno skladbo, ki razodeva čisto romantično naravo nemškega skladatelja. Sicer pa se simfonija precej razlikuje od kasnejših velikih Mendelssohno-vih simfonij, kot sta "italijanska" ali "škotska". Še prej smo lahko poslušali Krekovo novo delo (za kontrabas in orkester ) Contrabasso concertante, m to v krstni izvedbi. Delo z bodemo in temperamentno govorico je slovenski skladatelj napisal nalašč za ta orkester (ki je letos prejel nagrado iz Prešernovega sklada) in za solista Markoviča. Morda je prav v tem delu ljubljanska godalna skupina najbolje izzvenela v svoji dognani in
IN MEMORIAM
plastični interpretaciji. Prav tako seje solistZoran Markovič izkazal kot resen in občutljiv virtuoz na svojem barvitem instrumentu.
Zadnja točka koncerta je bila SimpleSymphony, ki jo je napisal angleški skladatelj Benjamin Britten, eden najpomembnejših glasbenikov našega stoletja. Ta glasba je izzvenela sveže, mladostno in radostno, saj tudi vsebuje vesele in ritmične motive skladateljevega prvega ustvarjanja.
Nastopajoči slovenski glasbeniki so za svojo precizno naštudirano igro ob koncu želi veliko aplavzov in še dodali nekaj krajših skladb. --------AB
Po slavnostnem koncertu na tržaški pomorski postaji v soboto, 6. marca, na katerem je nastopilo devet moških zborov, ki so doslej sodelovali na vseh 30 revijah, seje v nedeljo, 7. marca, Primorska poje preselila na Goriško.
V župnijskj dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu se je zvrstilo šest zborov. Program je lepo uvedel oktet Simon Gregorčič iz Kobarida pod vodstvom Metoda Bajta. Za njim se je predstavil moški zbor Pergula iz Sv. Petra (Da-njel Grbec). Mladostne svežine je prispeval dekliški zbor gimnazije Jurij Vega iz Idrije z zborovodkinjo Tonjo Lapanja Brenčič. Tržaško je zastopal zbor Slovan iz Padrič (Sveto Grgič), iz Kopra pa je prišel moški zbor Ciril Kosmač (Jože Biščak). Programje prepričljivo zaključil zbor Primorje iz Ajdovščine, ki ga vodi Mi-
ran Rustja; ta je štandreški publiki dobro znan, saj je več let vodil krajevni zbor Oton Župančič.
V imenu soorganizatorja Prosvetnega društva Štan-drež je uvodoma pozdravila Tiziana Zavadlav; v svojem govoru je poudarila pomembno vlogo zborovskega petja in revije Primorska poje, ki že 30 let združuje veliko število zborov in pevcev z obeh strani meje. Povezovala je Martina Nanut.
Letošnja 30. Primorska poje, ki jo organizirajo Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev, Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza cerkvenih pevskih zborov, bo v Gorici potekala še dvakrat, in sicer 19. marca v Kulturnem domu in 16. aprila v Kulturnem Centru Lojze Bratuž.
PETKOV VEČER V GALERIJI ARS
PREDSTAVITEV REBULOVEGA ROMANA CESTA S CIPRESO IN ZVEZDO
V petek, 5. marca, je bilo v Katoliški knjigarni v Galeriji Ars predstavljeno zadnje zelo pomenljivo delo pisatelja Alojza Rebule Cesta s cipreso in zvezdo, ki je izšlo pri reviji Mladika. Uvodne besede s pozdravom je spregovorila prof. Lojzka Bratuž, ki je poudarila pomembnost založb Mladike in Goriške Mohorjeve družbe za naš kulturni prostor. Nato je preda-
la besedo kritičarki in esejistki prof. Ivanki Hergold. Taje izčrpno in poglobljeno analizirala Rebulov roman, orisala motiviko in prikazala zgodovinsko ozadje ter dogajanje v letih od 1938 do 1952. Pisateljevi temeljni elementi so slovenstvo, usoda našega malega naroda, iskanje poti k lastnim koreninam, skratka iskanje lastne identitete. Protagonist zgodbe namreč vse živ-
ljenje išče svojo identiteto, pripadnost slovenskemu narodu, a tega premalo pozna, zato se ne more vanj vključiti. Hergoldova je povedala tudi, da se knjiga da z lahkoto brati in je primerna za vsakogar. Rebula je v svojem posegu razložil, kaj ga je navdihnilo k pisanju tega dela, od kod je črpal zamisli in kako je roman nastajal. Odgovorni urednik Mladike Marij Maver je med drugim povedal, da je Rebulov roman izšel lani ob 100-let-nici prvega tržaškega romana Fata morgana avtorice Mari-ze Nadlišek Bartol.
■ EPD
PAVLINA KOMEL
DORICA MAKUC
V ponedeljek smo goriški Slovenci in njeni pevci s Krasa pospremili Pavlino Komel iz njene farne cerkve na Pla-cuti na goriško pokopališče. V kratkem bi pokojnica praznovala 88. obletnico rojstva; rodila se je 4. aprila 1911 v Gorici v znani družini glasbenika Emila Komela; svoje življenje je prav tako posvetila glasbi. Spominjam se je še izpred davnih let, ko sta s sestro Helo, ki je bila znana po svojem lepem glasu soprana, spremljali očeta k službi božji na Travnik. Bili so to časi, ko je na koru sv. Ignacija mogočno donel cerkveni pevski zbor, ki ga je desetletja vodil prof. Komel in z njim izvajal na daleč znane koncerte z improvizacijami na orglah. Kljub najhujšim pritiskom v času fašizma, ko je bilo v Gorici o-nemogočeno vsako prosvetno delo in zaprta tudi glasbena šola, so bila vrata Kome-lovih na Placuti odprta za vsakega, ki si je želel izpopolnjevati svoje pevsko in glasbeno znanje. V številni družini, ki je bila primorana živeti zelo skromno, ni manjkalo ljubezni in topline, zato je bila prisilna internacija Pavline in Hele
v Nemčijo za družino še toliko večji udarec. Z mnogimi drugimi goriškimi dekleti sta morali skozi tri najhujša koncentracijska taborišča: Au-schvvitz, Birkenau in Ravens-bruek. O tem poslednjem, samo ženskem lagerju, je slovenska TV posnela tudi dokumentarni film in v njem sta zavzeto spregovorili tudi ta-boriščnici Pavlina in Hela. In če bi veki minili, ne bomo krivcev pozabili" je bil glasen krik žena; tolikšno je bilo gorje in njihovo telesno in duševno trpljenje do smrti. Hela je že dolgo tega umrla za posledicami nečloveškega ravnanja glasnikov višje rase. Pavlina se je povsem posvetila zborovskemu petju, saj je bila pe-vovodkinja več pevskim zborom na Goriškem, najdlje pa je vodila moški zbor Kras Dol-Poljane in z njim uspešno nastopala ter prejela posebno priznanje Slovenske prosvetne zveze.
Zadnjič sem jo videla v njenem poslednjem domu, v zavodu za ostarele v San Giorgio di Nogaro. Vsa majhna je ležala med snežnobeli-mi rjuhami v postelji, iz katere se ni več ganila. Na njeni desni je bila prav tako nepo-kretna bolnica, na njeni levi
živahna gospa, ki mi je zaupala, da lepo skrbijo za vsakega. "Res so dobre te naše Fur-lanke, tudi prijazne so in Pavlina je redno negovana, dobro se počuti." Pavlina me je spoznala in takoj spregovorila slovensko; težko sem sledila njenemu pripovedovanju, bilo pa je podobno prejšnjim, spomin se ji je vračal na Placuto, na dom in očeta. Očeta je oboževala, ob njem spoznavala svet glasbe, kateremu se je tudi sama zapisala. Pobarala sem jo, ali jo kdo obiskuje, odgovor spet isti: Frandoličevi. Družina njenega dolgoletnega pevca, ki je edina ni zapustila niti potem, ko je odšla od doma, ki ga je z njo skupno delila. Ko sem odhajala, sem jo vprašala, ali naj koga pozdravim na Travniku na koru, kjer je pela skoraj celo življenje. “Vse pozdravi, Andreja, gospoda Maksa, vse, pa tudi Željko." Ja, Željka
je kmalu zatem odšla, še prej Elica, sedaj ona, ostal je samo gospod Maks. Od tistih najstarejših, ki so s slovensko pesmijo desetletja pričali o naši prisotnosti v mestu.
Pavline ni več; na vialu, ki pelje k Soči, stoji Bratužev dom in v njem glasbeni center Emil Komel. Mladi rodovi goriških Slovencev sprejemajo in v njem osvajajo nova znanja iz glasbene umetnosti, iz sveta, v katerem je najraje živela pokojnica.
Pogreb pokojnice je bil v ponedeljek, 8. t.m., v cerkvi na Placuti. Pogrebno mašo je daroval g. Cvetko Žbogar ob asistenci tamkajšnjega župnika in prof. Jericija. Slovenska pesem je lepo spremljala obred, ki gaje obogatila tudi solistična skladba za violončelo. Pokojnico so nato pokopali v družinski grobnici na goriškem pokopališču.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Robert Anderson
JAZ SEM BERTO
DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ
Komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž, sobota, 13. marca 1999, ob 20.30.
OBVESTILA
VPIS za potovanje na Poljsko in Litvo se nadaljuje. Ceno in program bomo naknadno sporočili.
GLASBENA MATICA - Gorica v sodelovanjuz goriškim Kulturnim domom vabi na koncert za dva klavirja in enega pianista: Alfredo Tisocco, klavir. Spored: E. Granados, I. Albeniz, E. Satie, A. Tisocco. V Kulturnem domu v ponedeljek, 15. t.m., ob 18. uri.
SSG. DUŠAN Jovanovič: Klinika Kozarcky. 1. premiera v ponedeljek, 15. t.m., ob 20.30 abonma red A, 2. premiera v torek, 16. t.m., ob 20.30, abonma red B v Kulturnem centru L.Bratuž v Gorici.
V KULTURNEM domu v Gorici bosta v petek, 19. t.m., s pričetkom ob 9.30 in 10.45 dve gledališki izvedbi otroške predstave Razbojniki iz Kardemone v priredbi gledališke skupine KD Deskle iz Slovenije. Predstavi sodita v okvi r Goriškega vrti Ijaka (Polžkov abonma) za učence slovenskih osnovnih šol in vrtcev z Goriškega.
ŽUPNIJSKA SKUPNOST v Štandrežu vabi k postnim konferencam, ki bodo ob četrtkih v postnem času do 25. marca v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Tema letošnjih srečanj je Zakrament uvajanja v krščanstvo - krst, evharistija, birma.
V GALERIJI Kulturnega doma v Gorici bo do četrtka, 25. marca, odprta razstava slovenskega slikarja Borisa Zaplatila iz Ljubljane. Urnik: ob delavnikih od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure ter v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami.
GLASBENA MATICA - Gorica sporoča, da bo od 1. marca t.l. urnik tajništva naslednji: ob delavnikih od 11.30 do 13. ure in
od 15.30 do 1 7. ure (sreda zjutraj zaprto); tel. 0481 531508.
PROSVETNO DRUŠTVO Štandrež organizira avtobus za ogledŠ/co-fjeloškega pasijona v Škofji Loki v nedeljo, 28. marca. Odhod z mejnega prehoda v Rožni dolini (na slovenski strani) ob 15. uri. Prijave pri Joani Nanut ali pri Tiziani Zavadlav, tel. 0481 533177.
V SREDO, 31. marca, bo v dvorani Kulturnega doma v Gorici nastopil znani hrvaški pevec Goran Kuzminac. Koncert, ki velja tudi za prvi nastop Kuzminaca v Gorici, sodi v okvir festivala Across the Border (Prekoračimo meje), ki ga prireja kulturna zadruga Maja iz Gorice. Na koncertu bo predstavil svoj zadnji CD Gli angoli del mondo.
DAROVI
ZA NOVI glas: Majda Giraldi 30.000 lir.
OB ŠESTI obl. smrti strica Lenarta Kosiča nečak A. 50.000 za cerkev v Rupi in 100.000 za zbor Rupa-Peč.
ZA CERKEV v Gabrjah: Irma Pernarčič Devetak 50.000 lir.
ZA CERKEV v Rupi: krajani v spomin na padle, pogrešane v 2. svet. vojni 35.000 za cvetje.
NOVA PREMIERA SSG
Za naslednjo premierno postavitev se je Slovensko stalno gledališče preselilo spet na Goriško, in sicer v veliko dvorano KC Lojze Bratuž. Tu že potekajo vaje za krstno uprizoritev "alko komedije" Klinika Kozarcky sodobnega slovenskega dramatika in režiserja Dušana Jovanoviča. Sam režira tudi to delo. Premiera bo v ponedeljek, 15. t.m., ponovitev v torek, 16.
GLASBENA MATICA - GORICA KULTURNI DOM - GORICA
vabita na
KONCERT ZA DVA KLAVIRJA IN ENEGA PIANISTA
Alfredo Tisocco, klavir Kulturni dom Gorica, ponedeljek, 15. marca, ob 18. uri.
Vljudno vabljeni na
KONCERT MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA LOJZE BRATUŽ
dirigent Stojan Kuret
Župnijska cerkev v Pevmi, sreda, 17. marca, ob 20.30.
SCGV EMIL KOMEL - KC LOJZE BRATUŽ
Koncertna sezona 1998/99 KLAVIRSKI TRIO
Sijavuš Gadžijev, klavir; Stefan Coles, violina; Mihai Dancila, violončelo J.Haydn, Trio št. 1 v G-duru; VV.A.Mozart, Trio KV 564 v G-duru; J. Brahms, Trio št. 8 v H-duru Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž - Gorica, četrtek, 18. marca 1999, ob 20.30.
/fc
GALERIJA
Vljudno vas vabimo na odprtje razstave akademske slikarke
ANKE KRAŠNA
Umetnico bo predstavila Breda Ilich Klančnik.
Katoliška knjigarna, Travnik 25, petek, 19. marca, ob 18. uri.
11
ČETRTEK 11. MARCA 1999
12
ČETRTEK 11. MARCA 1 999
BENEŠKA SLOVENIJA
GORIŠKA KRONIKA
PREŠERNOV DAN V LAŠKEM
Dne 5. marca so v župnijski dvorani v Romjanu praznovali dan slovenske kulture Slovenci iz Laškega v priredbi društva Jadro. Večer so o-blikovali v dveh delih: v prvem so se predstavili domačini, v drugem pa gostje. Tako je po krajšem pozdravu predsednika društva Jadro Karla Mučiča slavnostni govor v obeh jezikih podala podpredsednica Damjana Kobal. Med drugim je poudarila, da smo se Slovenci oblikovali kot narod prav s kulturo in da nočemo biti privesek, ampak hočemo tudi v Laškem poudariti našo stoletno prisotnost ter da smo del slovenske zamejske ustvarjalnosti, ki se bori, da bi strpno in spoštljivo žive-
li	enakopravno z večinskim narodom. Sledil je nastop u-čencev 3., 4. in 5. letnika osnovne šole iz Romjana, ki jih je pripravila učiteljica Sonja Božič. Otroci so spregovorili o Gregorčiču in Prešernu, recitirali so in uprizorili prizor-
ček Dan slovenske kulture v šoli. Nato je prinesel pozdrave občinske uprave odbornik za kulturo Bearzi.
Kot prvi gost večera je nastopil ženski pevski zbor Ivan Grbec iz Skednja pod vodstvom Ksenije Kos. Pevka iz zbora je tudi na zanimiv način predstavila zbor in kraj, od koder prihajajo. S posebnim zanimanjem pa je številno občinstvo prisluhnilo mojstrski predstavitvi škedenjske narodne ljudske noše, za kar je poskrbela Marta Košuta. Nastopila je tudi pesnica in vezilja Veronika Bizjak iz Repna, ki je recitirala nekaj pesmi, povedala pa je še, zakaj in kako se ukvarja z vezeninami, ter predstavila moža Milana, ki je ob tej priložnosti ponudil v ogled nekaj svojih slik. Večer seje zaključil s prijetno družabnostjo, saj kultura zaobjema tudi prijateljsko kramljanje ob prijetnih srečanjih.
■ KM
GORIŠKI VRTILJAK - ABONMA ZA MLADE IN POLŽKOV ABONMA
PRIKUPNA PRAVLJICA IN IGRIVA GLASBA NAVDUŠILI OTROKE
IVA KORSIC
Goriški vrtiljak je v svojem Abonmaju za mlade pobliže seznanil srednješolce in peto-šolce že s Talijo in Terpsiho-ro, v torek, 23. februarja, pa jim je v veliki dvorani KC Lojze Bratuž svojevrstno igrivo omogočil spoznati še modrico Euterpe, ki navdihuje glasbene ustvarjalce. Pod njenim okriljem je prvič v Gorici nastopil Ali Capone štrajh trio, ki ga sestavljajo vrhunski glas-beniki: Vasilij Meljnikov (violina), član simfonikov RTV in docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani; Bojan Cvetre-žnik (viola), svobodni solist in pedagog na Srednji glasbeni šoli v Mariboru; Igor Mitrovič (čelo), ki sodeluje v komornih skupinah in je solo čelist v simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Z zanimivim, neobičajnim godalnim triom sodeluje njegov ustanovitelj in komponist Gregor Strniša, ki je duhovito predstavil člane, z njihovo pomočjo nadvse posrečeno približal poslušalcem nastopajoče instrumente, povezoval, uvedel tematsko različne glasbene primere, posegel v glasbeno zgodovino in skupaj z ostalimi izvajalci prikazal različne glasbene pojme: višino, jakost, trajanje, barvo... Na razigran način in v smeh zbujajočih priredbah so glasbeni ki izvajali nekaj skladb, v katerih so mladi poslušalci zaznali dela iz klasične, moderne, popevkarske in ljudske zakladnice. Ob tem so še odkrivali, kako zabavno je poigravanje na notnem črtovju.
Malčke iz vrtcev in osnovnošolce je pa v četrtek, 25. februarja, v veliki dvorani KC Lojze Bratuž z dvema ponovitvama popeljala v sanjski pravljični svet s svojo nežno zgodbico Tacamuca, ki je izšla izpod z neusahljivo domišljijo prepojenega peresa Svetlane Makarovič. Kaj vse je doživela | lačna belodlaka Tacamuca, ko je kupila za mačji tolar prelep zelen trakec, ki naj bi ji prinesel srečo, so zamaknjenim o-
i	trokom z očarljivo zamišljenimi lutkami iz penaste gume, prevlečene z blagom, katerih likovno zasnovo je pripravila Barbara Stupica, pripovedo-j vali igralci Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki v letošnji
I	sezoni slavi visok jubilej: 50-letnico predanosti lutkarski umetnosti. Premierna uprizoritev krstne izvedbe pravljice v režiji Barbare Hieng Samobor je bila lani v novembru.
Pravljični junaki - mikavne živalice: jazbečarjeva samica, dihurka z nagajivim sinčkom dihurčkom, debelušasti, leni zajček, zvita lisica, izkušeni : jazbečar - so se živo gibali v spretnih rokah izvajalcev in vsak jezadobil svoj značajski pečat; tudi pesmica, ki jo je vsak zapel, ga je še dodatno poudarila. Živahna avtoričina glasbena oprema je spremljala pripoved, ki jo je dopolnjevala domišljena scenska rešitev. Korajžna muca bo prav kmalu šla v goste v Mehiko, kjer bo razveselila tamkajšnje o-troke. Ljubljanski lutkarji jo bodo zaigrali v španščini.
KANALSKA DOLINA
TURISTIČNA PONUDBA
RUBRIKE
POMLADNO VABILO NA KOSILO V NADIŠKE DOLINE
ERIKA JAZBAR
Vabilo na kosilo v Nadiške doline postaja tradicionalno in priljubljeno srečanje z domačo kuhinjo iz slovenske Benečije, ki žanje ob vsaki izvedbi večji uspeh. Iniciativa je uspešna tudi zato, ker se bogati iz leta v leto in nudi vsakokrat novosti, ki pritegnejo v Benečijo številne turiste. Gostinci in gospodarski operaterji se namreč zavedajo, da Nadiške doline ne nudijo možnosti za večje proizvodne dejavnosti, zato usmerjajo svoje energije predvsem v iskanje najprimernejše oblike turistične ponudbe in z njim povezanega gostinstva.
Pred nekaj leti je v ta namen nastalo Ždruženje Invi-to - Vabilo, ki si prizadeva za sinergično delovanje gostincev na teritoriju, prireja skupne pobude, dopolnilne tečaje
PREJELI SMO
NOVI GLAS, NAPREJ!
V	januarskih številkah Novega glasa je bilo na zadnji strani objavljeno vabilo na naroč-bo tednika. Radoveden sem, ali je to vabilo že prineslo kak uspeh, to je, ali so sespet naročili prejšnji naročniki, zlasti pa, ali so se odzvali kaki novi naročniki. Ali se v upravi tednika vodi taka statistika? Ali je v načrtu, da se na podlagi takega pregleda primerno ukrepa, to je, da se skušata najti način in pot, kako priti do povečanja, če se število naročnikov ni povečalo? Uprava ima seznam naročnikov. Iz njega se da izluščiti, kateri starostni dobi pripadajo, kateremu sloju, iz katerega kraja so ipd. Nato pa se pripravi načrt.
Glede naše pripadnosti (naše slovenstvo, naše krščanstvo) je pomembno, kaj mladina bere! Ali bere Novi glas oz. ali ga sploh pozna? Morda bi bilo umestno izvesti med mladimi anketo, da bi dobili kolikor toliko verno sliko in podlago za morebitno propagando za branje tednika. Vprašanje pa je seveda, kako narediti, da bi imela taka anketa odziv.
Še nekaj bi si dovolil pripomniti. Kaj pa, če bi se lotili načrtne propagande z živo besedo in osebnim stikom med našimi organizacijami? Imamo skavte, prosvetna društva in pevske zbore, športna društva in še kaj. Kaj če bi poizvedeli npr. med njihovimi člani,'ali imajo v družini Novi glas ?
MK
za člane ter racionalno načrtovanje turističnih paketov. Najpomembnejša pobuda, ki jo izpeljejo v letu, pa je nedvomno Vabilo na kosilo v Nadiške doline. Ob lanskoletni izvedbi smo že poročali
o	zelo uspešnem odzivu, ki gaje imela jeseni in spomladi izpeljana pobuda.
Dne 30. oktobra lani je stekla osma izvedba, ki seje v svojem prvem delu zaključila 20. decembra. Šestnajst gostincev iz Nadiških dolin, članov združenja Vabilo, je nudilo s podporo Trgovinske zbornice, videmske pokrajine, Gorske skupnosti ter Slovenskega deželnega gospodarskega združenja tipične jedi iz beneške kulinarične tradicije. Pri pomembni turistični pobudi je sodelovala tudi občina Čedad, ki je med drugim nudila vsem obisko-
valcem domačih gostiln popust pri vstopnici v langobardski tempelj. V zimskih dneh so organizatorji obljubili, da se bo Vabilo na kosilo ponovilo s "pomladno" izvedbo marca letos.
Od 5. do 28. t.m. vabi dvanajst gostincev iz Nadiških dolin vse ljubitelje domače tradicionalne kuhinje v Benečijo; tokrat pa nam predstavljajo jedi s travnimi dišavami, ki so značilne za to zemljo.
Ob tem pa velja podčrtati še pomembno novost pomladnega Vabila.
Ponudba beneških gostincev seje navezala na kulturne iniciative, ki jih prirejata v Špetru študijski center Nadiža ter Beneška galerija. Na prospektu Vabila na kosilo so namreč gostinci natisnili tudi program desetih kulturnih srečanj, ki se bodo vrstila sočasno v marcu.
Srečanja in Vabilo so nastala avtonomno, do sodelovanja pa je prišlo zato, da bi pritegnili čim več ljudi na kulturne prireditve oz. v beneške gostilne.
OBVESTILA
"SPOZNAJMO Nediške doline" je kulturna pobuda, ki poteka ob pomladanski izvedbi Vabilo na kosilo v Ned iške doline. V petek, 12. t.m., bo ob 20. uri v študentskem domu všpetru prireditev z naslovom Proste besede in podobe o Nediških dolinah in podnaslovom Narava, zgodovina, izročilo. Sodelovali bodo Giovan-ni Coren, Giorgio Banchig in Valter Colle. V soboto, 13. t.m., pa bo le ob lepem vremenu pohod do jame Arpita. Odhod bo izpred študentskega doma ob 14. uri. Med pohodom bodo udeleženci slišali tudi pravljicoJubica in Arpit; sodelujeta Claudio Moretti in Antonella Bucovaz.
SLOVENSKO kulturno središče Planika iz Ukev sporoča, da bo v nedeljo, 14. t.m., v Kulturnem centru na Trbižu ob 14.30 letošnja pevska revija Koroška in Primorska poje. Nastopilo bo šest zborov: nonet z Dobrovega, vokalna skupina Sotočje iz Sela, mešani zbor Danica iz Št. Primoža, mešani zbor Podjuna iz Pliberka, moški zbor Baško jezero iz Loč ter ženski Kvintet Lussari iz Ukev.
Piscu se zahvaljujemo za dragocene nasvete in mu zagotavljamo, da se naša uprava po njih vsaj delno že ravna. (Ured.)
O GRIPI
..., imenovani tudi kar lepo po domače influenca. O tisti gripi, ki jo v sosednji Sloveniji zadnje čase imenujejo viroza, kaže pa se tako, da te najprej primeta kašelj in prehlad, takoj zatem vročina, ki prinese še bolečine v sklepih, običajno tudi bruhanje in vse tisto, kar ima za rezultat teden ležanja doma, ko ob čajčkih in juhicah razmišljaš, kako je možno, da tako majhen virus lahko še ob koncu drugega tisočletja človeka popolnoma vrže iz tira.
Pravijo, da bi slavna "španska gripa", ki je po prvi sve-tov-ni vojni v Evropi pokosila več ljudi kot vojna sama, tudi danes imela za posledico na milijone mrtvih ljudi, ker zdravstvo še vedno nima nobenega zdravila. Tako katastrofalno najbrž pa le ne bi bilo, in to samo zato, ker danes vsaj na Zahodu živimo v takem blagostanju, kakršnega svet in človek nista še doživela v vsej zgodovini. To pa pomeni tudi, da smo pozimi skoraj vsi na toplem, da smo dobro oblečeni, da imamo hrane več kot dovolj, da imamo zadovoljivo raven higiene...
Pa vendar smo v vsej svoji vsemogočnosti nebogljeni pred tako vsaj navidez nedolžno boleznijo, kot je gripa. Ves svet se nam sesuje, ko pridemo smrkavi domov, nas boli glava, v čelo udarja, težko dihamo, bolijo nas kolena in križ, postanemo abonenti na straniščno školjko za dva dni, če že obveznega kašljanja in potenja ne omenimo. Zleze-mo v posteljo, telesna temperatura se dvigne in kar naenkrat postanemo odvisni od drugih. Zdi se nam, da življenje nima
JURIJ PALJK
več smisla, saj sami nimamo več življenjskih moči, da bi še kaj storili. Tako obležimo, in če je gripa zares prava, tudi televizije ne moremo gledati, kaj šele, da bi brali knjige. Gripa je ena tistih bolezni, ki jo imamo za najbolj “udomačeno", a je prav zaradi tega morda najbolj nevarna, ker ji ne posvečamo dovolj pozornosti.
"Kaj ima?" vprašamo o sodelavcu, ki je nenadoma zbolel. "Gripo," nam odgovorijo in mi sprejmemo to kot nekaj normalnega. Običajno še rečemo: 'ja, če je sedaj ne bo imel, je ne bo imel nikdar, zima je čas za gripo. "Kopa nas zadene, smo vsi nesrečni, sprašujemo se, zakaj se nismo cepili proti gripi, zakaj je prekleti virus prišel prav v našo kri in še kaj.
Zase vem, da vedno zbolim takrat, ko ne bi smel. To sicer vsi mislimo o sebi, a zase vem, da je zares tako. Vedno zbolim tudi takrat, ko po mesecu deževja končno posije lepo zimsko, skorajda že pomladno sonce. In to lepo sonce sije in sije, vse dni, ko sem jaz bolan. Sije in sije. Prvi dan, ko lahko po gripi spet stopim iz hiše, pa dežuje in dežuje; če pa ne dežuje, padajo plohe in deske in še kaj, da o snegu ne govorim, ker ga nimam rad. Tako se meni zdi. Tako se skoraj vsakomur zdi. Je že res, da takrat, ko si zdrav, ne veš, kaj zdravje pomeni, kaj pomeni biti čil in zdrav.
Letos sem zbolel za gripo nenadoma, v desetih minutah sem vedel, da sem pečen, tako nenadejano se mi je povišala telesna temperatura. Vseeno
sem zdržal ves dan na nogah, pozno zvečer sem prišel domov in se ženi potožil, da bom umrl, tako slab sem bil. “Te prosim, no, le gripo imaš," je bila kratka žena, ki je doma že zdravila bolni hčerki. "Tebi je lahko, ko nisi nikdar bolna," sem odvrnil. "Gremo v posteljo, pejmo, dej!" je bila kratka žena. V postelji sem potem premišljeval o mnogočem, še najbolj o tem, kako krivično je imeti gripo, ko je zunaj lepo vreme. Zjutraj me je pozdravila hčerka Tina, na vratih kopalnice je bilo: "Tata, si že bruhal ?" - "Ne še," sem naveličano odvrnil, "jaz sem že," je ponosno povedala mala Tina, ki je odšla v mojo posteljo, pričakovala je jutranjo pravljico. Potem sva šla v kuhinjo, kjer je žena držala drugo hčerko nad lavabojem...; kaj je delala, si lahko predstavljate.
Proti poldnevu smo prvič videli, kako je izpod pazduhe potegnila mama in moja žena termometer in je imela preko 39 stopinj Celzija telesne temperature. "Pa ne, da boš tudi ti zbolela?" sem nedolžno vprašal. “Sem že," je lakonično odgovorila. “Kdo bo pa kuhal?" je vprašala Tina. "Molči, saj mama ni samo za kuharico ...,"sem hotel popravljati Tino, a je žena že nadaljevala: "...je pa predvsem to, ne?" Že iz tega uvoda lahko razumete, kakšno vzdušje smo potem imeli doma med gripo. Skupno smo vsi štirje ugotovili, kako je lepo in prav, če imaš starše oz. stare starše, ki pridejo pomagat in povrh vsega še ne zbolijo za gripo, ker so se šli oktobra meseca cepit...
Še eno stvar te gripa nauči. Zaveš se namreč, v kakšni samoti so nekoč umirali ljudje, ki so zboleli za kugo. Ko imaš namreč gripo, ga ni človeka, ki bi se ti prikazal v goste.
V LOKALNI SAMOUPRAVI PREHOD NA EVROPSKI MODEL
V OBČINAH ŠE ZMERAJ PREDSODKI IN RAZLIČNA MNENJA O ZDRUŽEVANJU
V POKRAJINE
VRNITEV IZVIRNEGA IMENA NASELJU
NIC VEC VIPAVSKI KRIŽ, TEMVEČ SVETI KRIŽ
MARJAN DROBEŽ
Politične stranke, zastopane v državnem zboru, se bodo najbrž kmalu sporazumele o raznih dopolnilih oz. spremembah ustave. Z njimi bi vzpostavili pravne temelje za uvedbo novega volilnega sistema, ki ga je z znano odločbo zahtevalo ustavno sodišče, poenostavili postopek za predčasne državnozborske volitve ter določili oblikovanje pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave v Sloveniji.
Ustanavljanje pokrajin bi bila ustavna obveza, ne pa stvar prostovoljnega odločanja občin, ki bi se vanje vključevale. S tem bi se prilagodili oblikam lokalne samouprave, ki velja v državah članicah EU. Pokrajine naj bi prevzele nekatere pristojnosti, ki jih zdaj ima država, le-ta pa bi morala zagotoviti tudi sredstva za njihovo izvajanje. Ko utemeljujejo nujnost oblikovanja pokrajin v občinah, poudarjajo, da bi seti organi druge ravni lokalne samouprave lahko tudi laže in bolj uspešno zoperstavili centralizaciji odločanja in razdeljevanja denarja, ki jo izvaja oblast.
V	državi je več predlogov in zamisli o tem, koliko pokrajin bi potrebovali, posebej pa o tem, katere občine naj bi se vključile v posamezno pokrajino. Soglasje o tem so najprej dosegli na Koroškem, kjer so se občine sporazumele, da bodo ustanovile pokrajino, in so ustrezni predlog za sprejem zakona že vložile v proceduro državnega zbora.
V	utemeljitvi so občine zapisale, "da v pokrajini želijo usmeriti dejavnost občin v skupen razvoj in nastop navzven tako, da bo postala koroška regija (pokrajina) pomemben partner v Sloveniji in preko državnih meja.11
Na Primorskem pa razprave o pokrajinah potekajo šele na splošni ravni. Zveza za Primorsko predlaga, da bi v deželi Primorska ustanovili pet pokrajin. Le-tebi bile: Slovenska Istra, Kras in Brkini, Vi-pavsko-Goriška, Posočje in Idrijsko-Cerkljanska pokrajina. Omenjena politična stranka meni, da bi razdelitev Primorske na dva dela, na Slovensko Istro in na Goriško, bila napačna in škodljiva, saj bi tako le še povečali nasprotja med Koprom in Novo Gorico. Zupani severnoprimorskih občin pa se zavzemajo bodisi za povezavo Goriške in Slovenske Istre v eno pokrajino z imenom Primorska, ali pa za združitev severnoprimorskih občin v t.i. Goriško pokrajino, ki bi imela sedež v Novi Gorici. V to pokrajino bi vključili tudi občino Komen, zunaj nje pa bi ostali občini Idrija in Cerkno. Tam
se namreč še niso odločili, kam bi raje spadali, ali pod Primorsko ali pa pod Notranjsko. Če se bodo v Sloveniji odločili za več regij, bodo verjetno oblikovali svojo Idrij-sko-Cerkljansko regijo. Zamisel o ustanovitvi pokrajine s sedežem v Novi Gorici je že vzbudila pridržke v nekaterih občinah. Tako se, denimo, v Ajdovščini boje, da bi zamišljena pokrajina sredstva, ki bi jih dobivala od države, namenjala zlasti za potrebe in pričakovanja Nove Gorice, njihova občina pa bi bila zapostavljena. Nekateri občinski svetniki v Ajdovščini so županu Kazimirju Bavcu celoo-čitali udeležbo na posvetu o oblikovanju t.i. Goriške pokrajine, ki gaje sklical novogoriški župan Črtomir Špacapan. V razpravo o pokrajinah pa se je vključila tudi območna organizacijaZLSD v Novi Gorici. Svetnikom te politične stranke je predlagala, "naj se
Ustavno sodišče Slovenije je odločilo, da izobešanje zastav narodnostnih manjšin na območjh, kjer živijo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, ni protiustavno, tudi če so te zastave identične z zastavami tujih oz. matičnih držav. Tako je sklenilo ob obravnavanju pobude državnega sveta in Slovenske nacionalne stranke, naj oceni ustavnost nekaterih določil oz. člena Zakona o grbu, zastavi in himni republike Slovenije. Pobudnike za oceno ustavnosti je najbolj motilo dejstvo, da zakon dopušča, da se na ozemlju Slovenije uporabljata zastavi in himni drugih suverenih držav, Italije in Madžarske, kar naj bi bilo uperjeno proti suverenosti republike Slovenije.
V	razsodbi je ustavno sodišče zapisalo: "Ustava določa, da imajo obe avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico, da svobodno uporabljajo svoje narodne simbole (64. člen ustave). Že besedna zveza “svoje narodne simbole" pove, da gre za simbole narodov, v katerih del sta italijanska in madžarska narodna skupnost v Sloveniji, to je simbole italijanskega in madžarskega naroda. Vsebina simbolov italijanskega oz. madžarskega naroda pa je znana in ne more biti predmet izbire. Avtohtonima italijanski in
v	mestnem svetu zavzamejo za ustanovitev pokrajine, ki bi
v	začetku vključevala vsaj pet občin nekdanje občine Nova Gorica."
Zveza za Primorsko in drugi organi ter stranke, ki razpravljajo o ustanavljanju pokrajin, opozarjajo, da bi lete lahko kandidirale tudi za sredstva iz evropskih skladov, saj predstavniki EU pričakujejo sogovornika. Denarja iz evropskih skladov bo domnevno v naslednjih šestih letih še več, zanj pa se bodo lahko zavzemale samo regije oz. pokrajine.
NAPOVEDANI RESOLUCIJI PROTI ZUNANJEMU MINISTRU
V	slovenski vladi se dogajajo kadrovske spremembe, kar naj bi bilo po mnenju o-pozicije znak in dokaz njene krize. Svoj položaj je zapustil minister za gospodarske dejavnosti Metod Dragonja, ki seje vrnil na vodilni polo-
madžarski narodni skupnosti ter njenim pripadnikom gre torej že po ustavi pravica, da kot svoje uporabljajo
l	italijanske oz. madžarske narodne simbole, ne glede na to, ali so identični s simboli italijanske in madžarske zastave." Ustavno sodišče je ob svoji razsodbi pojasnilo, "da se smejo simboli avtohtonih narodnih skupnosti uporabljati le hkrati s simboli republike Slovenije, kar izhaja iz določbe 6. člena Zakona o grbu, zastavi in himni republike Slovenije".
Predstavniki italijanske narodnostne skupnosti v Slovenski Istri so takoj po obja-
vi	razsodbe ustavnega sodišča na novinarski konferenci izrazili svoje veliko zadovoljstvo in zadoščenje, ker je bil končno rešen problem izobešanja zastav narodnosti. Silvano Sau, predsednik Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, je poudaril, da je razsodba zlasti pomembna za mestno občino Koper, kjer že leta niso izobešali zastav italijanske narodnosti.
Županja Kopra Irena Fister je povedala, da bo občina kupila 200 novih slovenskih in italijanskih zastav, ki bodo visele v mestnih ulicah. Prva taka priložnost pri izvajanju razsodbe ustavnega sodišča bo 27. april, dan upora. -----------M.
žaj v farmacevtsko družbo Lek. Kandidat za novega notranjega ministra je Borut Šu-klje, ki je bil doslej generalni sekretar vlade. Predsednik SNS Zmago Jelinčič in predsednik SDS Janez Janša napovedujeta, da bosta v parlamentu vložila vsak svojo resolucijo proti zunanjemu ministru Borisu Frlecu. Obtožujeta ga raznih napak v zunanjem ministrstvu, zlasti kar zadeva odnose s Hrvaško. Svoj položaj zapušča tudi direktorica vladnega urada za informiranje Marta Kos, ki se domnevno vrača v časnikarstvo. Novi generalni direktor slovenske policije Andrej Podvršič pa je v pogovoru s časnikarji obravnaval tudi ukrepe, ki jih sprejema za o-krepitev policije kot strokovne službe, neodvisne od politike. Povedal je, da posebna komisija in kriminalisti v ministrstvu še iščejo krivce za t.i. aferi Vič in Holmec, ki sta okrnili ugled pripadnikov policije in vojske in tudi osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Iščejo tudi vzroke in krivce za odtekanje pomembnih informacij in dokumentov iz notranjega ministrstva k političnim strankam.
NEKDANJI MINISTER
KRAPEŽ USTANAVLJA STRANKO
Nekdanji obrambni minister Alojz Krapež ustanavlja novo politično stranko. Imenovala se bo Konservativna demokratična stranka, ki naj bi pritegnila zlasti somišljenike s t.i. politične sredine oz. desnice. V programu, ki ga bodo predstavili na ustanovnem zboru predvidoma konec marca, bo poudarek na gospodarskih vprašanjih in socialni vlogi države. Nekdanji minister, ki je pripadal Slovenski ljudski stranki, je zdaj do nje kritičen ter meni, daje SLS preveč naravnana v preteklost in premalo v prihodnost. Nova stranka naj bi po statutu dopuščala tudi možnost sodelovanja tistih manjših strank, ki se niso mogle uveljaviti. Nova stranka bo o-pozicija sedanji vladni koaliciji, vendar vlade ne bo le kritizirala, temveč se bo tudi "sama izpostavljala, tvegala in prispevala za ureditev razmer v državi".
BO MOZAIK PRENEHAL IZHAJATI?
Dne 2. marca bi morala iziti tretja številka Mozaika, mesečnika, ki so ga pisali bralci, a se to ni zgodilo. Glavni in odgovorni urednik revije David Cigoj iz Mirna in njego-
vi	sodelavci so bralce in naročnike v posebnem pismu obvestili, daje publikacija zašla
v	finančne težave. Poudarjajo, da so v projekt vložili ogromno energije in dobre volje, "a so kot začetniki bili preveč optimisti in tudi neizkušeni". Tudi prodaja revije je bila manjša, kot pa so pričakovali. Zdaj iščejo soinvestitorja, ki bi o-mogočil nadaljnje izdajanje.
Občinski svet v Ajdovščini je po burnih razpravah in polemikah na dveh zasedanjih, ki so odmevale tudi v javnosti oz. v sredstvih množičnega obveščanja v Sloveniji, sprejel odlok o preimenovanju naselja Vipavski Križ. Z njim so naselju vrnili ime Sveti Križ. Odlok izhaja iz pristojnosti občine, ki jo določa in opredeljuje zakon. Tehnična in strokovna opravila, kot so spremembe raznih evidenc, napisanih tabel, tablic s hišno številko in podatkov o osebnih dokumentih prebivalcev Svetega Križa, bodo izvedli Izpostava Geodetske uprave in drugi upravni organi v Ajdovščini, na stroške oz. v breme občinskega proračuna.
Pobudo za vrnitev prvotnega imena Sveti Križ je dal tamkajšnji kapucinski samostan, ki ga je v občinskem svetu in v javnosti zastopal predstojnik, brat Štefan Kožuh. Opozoril je, daje treba pobudo zgodovinsko opredeliti, "saj gre praktično za potrditev zgodovinske nepretrganosti (kontinuitete) ki je trajala okoli 400 let. Že leta 1200 se je kraj imenoval Villa Crucis, kar pomeni "kraj ali naselje pri križu". Po mnenju zgodovinarja Franca Kralja je cerkev na griču dala ime temu kraju. Zaradi različnih vplivov in jezikov se je naselje potem imenovalo Heiliges Kreuz, kar piše tudi v inventarni knjigi samostana iz prejšnjega stoletja. V zadnjem Atlasu Slovenije je navedenih šest zaselkov z imenom Sveti Križ, ni pa nobenega naselja s takim imenom, torej bi ustrezalo poimenovanje v Sveti Križ. Kraj ima zgodovino po Janezu Sve-tokriškem, ki je zelo dobro poznan v evropskem merilu. S preimenovanjem bi naselje pridobilo svojo zgodovinsko in kulturno istovetnost. Predstojnik kapucinskega samostana je na zasedanju občinskega sveta tudi opozoril, "da je celotno naselje uvrščeno v seznam slovenskih kulturnih spomenikov in torej h kraju sodi tudi ime. Prav je, da se napaka iz leta 1954, ko je o-blast tedanji Sveti Križ preimenovala v Vipavski Križ, popravi. Potem ko je občinski svet sprejel pobudo o vrnitvi imena, so zadevo močno spolitizirali. Ustanovljen je bil Iniciativni odbor za ohranitev imena naselja Vipavski Križ, ki je bil zelo dejaven. Na novinarski konferenci so člani navajali svoje argumente, domnevne dokaze in resnice o tem, da preimenovanje kraja ne bi bilo umestno, pri čemer so napravili tudi spisek tistih prebivalcev, ki so bili domnevno proti vrnitvi imena. Polemizirali so s predstojnikom kapucinskega samostana, županom občine Ajdovščina in njegovo domnevno izjavo, "da bi prebivalce naselja morali izseliti, ker da ne občutijo tega, kar bi morali".
Na seji sveta so prebrali dopis krajevne skupnosti Vi-
pavski Križ, v katerem so o-pozorili, "da so aktivnosti v zvezi s spremembo imena Vi-| pavski Križ sprožile pravo medijsko vojno in veliko hude krvi v sami vasi. Podpisi, ki so se zbirali v Vipavskem Križu, pa ne smejo biti podlaga za kakršnokoli odločitev občinskega sveta, ker so zbrani površno in brez pravih argumentov".
Zasedanje občinskega sveta je potekalo v polemičnem in napetem vzdušju, v odmorih pa so nasprotniki preimenovanja na hodniku hrupno in preteče ugovarjali svetnikom, ki so se izrekli za vrnitev imena. Kot zanimivost naj omenimo, da so svetniki iz SKD in SDS, ki imajo v občinskem svetu večino, na sejo prinesli tablo iz obdobja pred prvo svetovno vojno, na kateri je napisano, da vasi Plače, Cesta in Male Žablje sodijo v občino Sveti Križ, ki se nahaja vgoriško-gradiščanski deželi.
Trenja, ki so nastala in dobila politične razsežnosti, potem ko je Kapucinski samostan dal pobudo za vrnitev imena naselju, bi se po sprejemu odloka v občinskem sve-| tu moral umiriti. Morebiti bo k temu lahko prispeval mednarodni simpozij o Janezu | Svetokriškem, ki bo od 22. j do 24. aprila v Svetem Križu. Potekal bo pod okriljem Akademije znanosti in umetnosti in ob sodelovanju njenega In-; štituta za slovenski jezik. U-deležbo je doslej prijavilo nad 20 literarnih zgodovinarjev in | jezikoslovcev iz raznih držav. ----------M.
O ZAČETKIH POŠTNEGA BANČNIŠTVA V SLOVENIJI
V	Pošti Slovenije so nedavno počastili 80 let poštnega bančništva v Sloveniji. Dne 15. februarja 1919 je v Ljubljani začel poslovati Poštni čekovni urad za Slovenijo. Po sklepu slovenske narodne vlade je Slovenija tedaj pretrgala vsakršen promet z dunajsko poštno hranilnico. Pri tem pa so je oblasti v Beogradu ovirale, pri čemer je posredoval minister za pošto in telegraf tamkajšnje vlade Lukinič. Podredil si je Poštno-čekovni urad v Ljubljani, vodjo in osebje čekovnega urada pa je podredil osrednji poštni upravi. Sredi aprila 1919 se je urad preimenoval v Kraljevi poštni čekovni urad v Ljubljani. Delovno območje njegovega poslovanja je bilo omejeno na prostor ljubljanskega poštnega in brzojavnega ravnateljstva. Poslovanje pa je bilo zasnovano na predpisih, ki so veljali za dunajsko hranilnico. Uredbo je ministrstvo za pošto in telegraf v Beogradu izdalo šele 26. julija 1921. 	M.
POMEMBNA RAZSODBA USTAVNEGA SODIŠČA
ITALIJANSKA ZASTAVA V SLOVENSKI ISTRI
13
ČETRTEK 11. MARCA 1 999
14
ČETRTEK 11. MARCA 1 999
SLOVENIJA
OBNOVA HOTELA V ZDRAVILIŠČU STRUNJAN
Konec meseca marca bodo končana dela za temeljito obnovo, posodobitev in povečanje hotela v Zdravilišču Strunjan. Projekt izvaja družba Zdravilišča Krka, ki ima sedež v Novem mestu. Pri prenovi gre predvsem za dograjevanje hotelskega objekta. Z obnovo bo veliko pridobil zdravstveni del zdravilišča, saj so nadgradili celoten zdravstveni kompleks, kjer bodo tudi prostori za diagnostiko in fizioterapijo. Obnovili so nadalje pokriti plavalni bazen, na novo pa zgradili še zunanjega, tako da bo mogoče neposredno prehajati iz pokritega bazena v zunanjega. Zgradili so tudi pokriti notranji bazen za otroke in nekaj manjših bazenov z morsko vodo za masažo.
V	hotelu in zdravstvenem delu zdravilišča bo pet dvigal, na novo pa so uredili tudi zunanjost celotnega kompleksa. V vseh sobah bodo TV sprejemnik, hladilnik, sušilec za lase in druge naprave oz. pripomočki, ki veliko prispevajo k dobremu počutju gostov. Hotel v Strunjanu bo dobil tudi novo ime, ki pa še ni znano, izbral i pa so ga na javnem natečaju.
-------M.
PRODAJA
AVTOV
NARAŠČA
V Sloveniji so lani prodali nad 67 tisoč novih avtomobilov, s čimer so dosegli rekord, ki bo težko presežen. Prodaja tudi letos narašča, saj je bilo samo v preteklem februarju registriranih nad 6.300 novih avtomobilov. Zdaj je v Sloveniji registriranih skupaj okoli 720 tisoč avtomobilov, večinoma srednje jakostne moči. Očitna je neka posebnost: še vedno je v prometu veliko starih Zastavinih avtomobilov. Spričo težnje mnogih, da bi stari avto čimprej zamenjali za novega, bo prodaja avtomobilov po mnenju poznavalcev avtomobilskega trga še naraščala. Razlog za naraščanje prodaje naj ne bi bil v izboljševanju splošne življenjske ravni slovenskega prebivalstva, temveč so čedalje bolj konkurenčni pogoji za nakup avtomobila, zaradi česar se velika večina kupcev odloča za posojilo pri bankah.
MANJ ŽRTEV NA SLOVENSKIH CESTAH
V Sloveniji so z olajšanjem sprejeli poročilo ministrstva za notranje zadeve, da je v pr-
vi	h dveh mesecih tega leta prvič po zadnjih desetih letih upadlo število smrtnih žrtev na cestah. Ceste so sicer v januarju in februarju 1999 zahtevale skupaj 33 življenj. 	M.
PREDSTAVITEV KNJIŽICE O KMEČKEM TURIZMU NA TRŽAŠKEM
KRAŠEVCI, GOSTOLJUBNI
LJUDJE
"Kmečki turizem je priložnost, da ponovno odkrijemo čar naravnega okolja, pristne rodovitnosti zemlje, prastare preprostosti."
S temi besedami se začenja dvojezična, slovensko-italijan-ska brošura z naslovom Kamen v zelenju in podnaslovom Kmečki turizem v tržaški pokrajini, ki jo je izdalo agrituri-stično združenje Zeleni Kras tudi s prispevkom Kraške gorske skupnosti in Zadružne kra-ške banke ter denarnega zavoda iz Veneta Cassamarca.
Brošuro so predstavili v petek, 5. t.m., v zbranem o-kolju rojstne hiše pesnika Iga Grudna v Nabrežini, pod stilizirano kraško kalono in ob prisotnosti narodnih noš, ki so prijazno opozarjale, da so Kraševci gostoljubni ljudje. V brošuri, ki jo je uredil oblikovalec Franko Žerjal, se predstavlja enajst turističnih kmetij s tržaškega Krasa. Vsaka kmetija se na kratko opiše in posreduje tudi nekaj informacij o lastni gostinski in turistični ponudbi kakor tudi informacije o možnih izletih in rekreacijskih dejavnostih za goste. Ob turistični predstavitvi kmetij pa nudi brošura še vrsto dodatnih informacij za slovenskega in italijanskega domačega gosta kakor tudi popotnika, ki pride na Kras od daleč. Pod naslovom Pojdimo po Krasu so namreč zbrani prikazi o botaničnem vrtu Carsiani in o jami pri Briščikih ali o Rilkejevi pešpoti nad devinskimi Stenami ter o Stezi Juliusa Kugyja, pa zapis o Kraški hiši in drugi o izviru Timave ter o dolini Glinščice in še o čebelarstvu na Krasu kakor tudi o kraški flori in favni ter
o	tem našem morju in obali, ki je, kot je rečeno v publikaciji, “ena najlepših v Evropi". Sledijo strani, posvečene kra-škim dobrotam, vinu, to je teranu, malvaziji in vitovski ter domači kuhinji. Zanimivo pri-pognjeno zadnjo platnico pa krasi zemljevid tržaške pokrajine s koristnimi naslovi. Pri sestavljanju strnjenih informacij za goste so sodelovali Bruna Pertot, Guido Radovich in Marko Tavčar.
To je na kratko vsebina te publikacije, ki nas dejansko vabi, da obiščemo kraške zanimivosti.
Samo predstavitev je uvedel in povezoval ravnatelj Zveze neposrednih obdelovalcev iz Trsta Rubert. Sledil je pozdrav župana devinsko-na-brežinske občine Voccija. Vsebino publikacije je predstavil predsednik združenja Zeleni Kras Slavko Škerlj iz Zgonika ter tudi orisal okvirne cilje, ki so si jih postavljali s tiskom te brošure, ki je izšla v 10.000 izvodih in jo je imenitno natisnila tiskarna Grafica Gorizia-na. Spregovorili pa so še pod-
FOTO KROMA
predsednica Kraške gorske skupnosti gospa Moro, nadalje agroturistični delavec Chiatti in predsednik Tržaške trgovinske zbornice Donag-gio kakor tudi pokrajinski odbornik za kmetijstvo Marini, ki je med drugim menil, daje mogoče še izboljšati ponudbo predvsem z ustvarjanjem možnosti za prenočevanje na Krasu. Tajnik Kmečke zveze Bukavec pa je poudaril, daje turizem na kmetiji le en vidik kmetijstva in da je treba stremeti po globalnem razvoju vseh panog, ki so možne na Krasu. Podpredsednica Podjetja za turistično promocijo Pacorjeva pa je ugotavljala, da je potrebno povezati razne
SLOVENSKI GOSTINCI BODO ŠLI NA JUŽNO TIROLSKO
Gostinska sekcija pri Slovenskem gospodarskem združenju Gorica prireja 22. in 23. marca dvodnevni strokovni izlet (z osebnimi avtomobili) na Južno Tirolsko. V ponedeljek, 22. t.m., bo na sporedu obisk tovarne likerjev Roner v Traminu-Termeno. Sledilo bo kosilo v krajevni restavraciji. Popoldne bo na ogled muzej Roner in pokušnja proizvodov znane tovarne žganih pijač. Predvidena sta še obisk vinske kleti Hofstaetter in ogled proizvodnje južnoti-rolske slanine - znamenitega Specka. Prvi dan izleta se bo zaključil s ti p i č nos ud ti roler večerjo. Dan kasneje bo na vrsti obisk kmetijskega posestva Pojer & Sandri v kraju Faedo na Tridentinskem. Gre za svetovno znano dejavnost žganjekuhe in proizvodnje navadnih in penečih se vin. Program predvideva še kosilo v ugledni restavraciji ll Borgov Roveretu. Interesenti se lahko prijavijo pri načelniku goriških gostincev SGZAvguštinu Devetaku (te. 0481 882488) oziroma organizacijskem tajništvu SDGZ v Trstu (tel. 040 362949). Število mest na razpolago j e omejeno.
turistične storitve in ponudbe na teritoriju. Prav ovrednotenje domače zemlje je bil srž posega Marka Tavčarja, ki je izrazil veselje, da se mladi vračajo h kmetijstvu, in to na zelo kakovosten način, ter obžaloval, da nekatere inštitucije in javne ustanove nekoliko demagoško obravnavajo vprašanje zaščite in ovrednotenja teritorija ter pozabljajo, da ima ta zemlja tudi zasebne ali srenjske lastnike.
Brošura Kamen v zelenju je sedaj šla med ljudi. Kmalu, vsaj tako so pobudniki izrazili upanje, pa bodo poskrbe-
li	tudi za prevod v angleški in nemški jezik.
KNJIGA S KUHARSKIMI NASVETI
ČOKOLADA ZA VSAKO PRILOŽNOST
Čokoladne sanje je naslov velike in bogato ilustrirane knjige z recepti za sladice, ki jo je nedavno izdala Mladinska knjiga v Ljubljani. Gre za prevod angleškega izvirnika, ki ga je napisala Rosemary Wadey, v lepo slovenščino pa prelila Marijana Samide. Lepo slovensko izdajo knjige je uredila Irena Trene Frelih, medtem ko je za tehnično izdelavo knjige poskrbel Andrej Gale. Kot zanimivost povejmo še to, daje bila knjiga natisnjena v Italiji.
Knjiga Čokoladne sanje ima podnaslov Slastno čokoladno pecivo, kolači, torte in sladice za vsako priložnost. Če je res, daje čokolada slastna in zelo zapeljiva skušnjava, ki se ji nihče ni pripravljen odpovedati, kot tudi piše v uvodu v knjigo, potem je tudi res, da je to knjiga za vse tiste, ki imajo radi čokolado in vse tiste specialitete in sladkarije, kateri m je za osnovo prav čokolada. V uvodu knjigeČo/co-ladne sanje bo bralec zvedel, od kod prihaja čokolada in tudi to, da je danes na svetu o-gromno odvisnikov od čokolade, tako imenovanih “čoko-holikov", saj je prav čokolada tisto živilo, na katerega se človek skorajda najbolj naveže že v otroških letih. Nekateri čokoladi pripisujejo magične moči, zopet drugi o njej pra-
i
KRATKE
SEJEM VRTNARSTVA
V	PORDENONU
Na sejmišču v Pordenonu bo do nedelje, 14. t.m., odprta letošnja, 20. izvedba sejma Ortogiardino, ki je najpomembnejši sejem, posvečen okrasnim in zelenjavnim vrtovom ter parkom, to je vrtičkarstvu, kot imenujemo ljubiteljsko dejavnost na domačem vrtu. Organizatorji so privabili več kot 200 razstavljal-cev, ki ponujajo svoje blago na 25.000 kvadratnih metrih površine. Poskrbeli pa so tudi za vrsto predavanj, ki vsako leto privabljajo veliko obiskovalcev. Tako je pokrajinsko združenje čebelarjev v nedeljo, 7. t.m., pripravilo posvet na temo Čebele, med in zdravje. Veliko pozornosti so posvetili tudi socialnemu skrbstvu za kmetovalce, saj so priredili posvet na temo Upokojenci, protagonisti novega tisočletja. Organizatorji računajo, da si bo sejem ogledalo vsaj
65.000 ljudi, od tega kakih
3.000 iz Šlovenije in Hrvaške.
NOVA LETALSKA DRUŽBA
Deželna vlada Furlanije-Ju-lijske krajine podpira ustanovitev nove letalske družbe, ki naj bi imela sedež na ronškem letališču. Gre za družbo vrste LowCost, se pravi alternativne družbe, ki nudi cenovno zanimivejše polete bodisi na linijskih progah kakor tudi, ko gre za ponudbo na ravni char-ter poletov. Za ustanovitev take družbe se zanima družba
Jetrider, ki namerava uporabljati letala vrste Boeing 737 za 111 potnikov, da bi ustvarila več povezav med italijanskimi letališči, a tudi s tujino. Tako nameravajo obnoviti tudi progo Ronke - Linate, ki jo je družba Alitalia ukinila, ko so v Milanu letalski promet preusmerili na letališče Malpensa 2000. Predsednik deželne vlade Antonione je pozitivno oce-nil pobudo, češ daje potrebno Furlanijo-Julijsko krajino bolje povezati tako z italijanskimi mesti kot s svetom in še zlasti z nekaterimi državami Evropske zveze in vzhodne Evrope. Zato bo deželna uprava odredila zbiranje vseh potrebnih informacij in predračunov o smiselnosti ustanavljanja nove letalske družbe v Ronkah.
GOSPODARSKI
MINISTER SLOVAŠKE
OBISKAL TRST
V	četrtek, 11. t.m, se je mudil na uradnem obisku v Trstu slovaški gospodarski minister Pavel Koncos. Z njim jevdeželo Furlanijo-Julijsko krajino prišla tudi slovaška vladna delegacija. Na srečanju s tržaškimi predstavniki gospodarstva na sedežu tržaške trgovinske zbornice so slovaški visoki predstavniki prikazali sedanje stanje gospodarstva in politike v svoji državi in možnosti, ki jih slovaško gospodarstvo ponuja tujim vlagateljem, ki nameravajo stopiti na njihovo tržišče.
vijo, daje pravo poživilo, vsi se pa strinjamo, daje božansko dobra, še posebno otroci. Čokolada je tisto živilo z visoko koncentrirano energijo, ki jo ima v žepu nahrbtnika vsak alpinist, ko se podaja v visoke gore, je tisto živilo, ki je zaradi izredne kalorične vsebine del vsakega vojaškega obroka v kriznih in mejnih situacijah v vojni. Čokolada pa je tudi tisto živilo, ki si ga sodobni človek privošči po bogati večerji, slavnostnem kosilu v obliki sladice, kot da bi se hotel s čokoladnim priboljškom nagraditi. O čokoladi je bilo že veliko napisanega, še veliko bo, ker je pač svojevrstno sladka in nas s svojim neverjetnim okusom vedno znova začara.
V	knjigi Čokoladne sanje bo vsak sladokusec našel vrsto receptov, katerim je osnova čokolada. Že po fotografijah sodeč, gre za prvovrstne sladice, katerim se bo težko odrekel vsakdo, če jih bo le prejel na mizo po obedu. Knjiga je razdeljena na poglavja Stari klasiki, Užitki za čokoho-like, Otroške čokoladne radosti i n Čokoladna presenečenja za goste. Med stare in klasične recepte avtorica uvršča čokoladno rulado, znamenito Sacherjevo torto, čokoladne princeske, babičin čokoladni puding in še kaj. Svojevrstne pa so seveda tudi čokoladne vražje torte, čokoladni narastek, čokoladni markiz, čokoladna gnezda, palačinke, ledeni čokoladni napitek, torta s čokoladno rožo, dvojna čokoladna strjenka in še kaj.
Če se vam že cedijo sline ob prebiranju teh lepih imen čokoladnih sladic, potem boste ob prelistavanju knjige Čokoladne sanje gotovo ostal i očarani, saj jo krasijo tako čudovite fotografije, ki kar kličejo po tem, da odidete v kuhinjo, vzamete predpasnik, moko in seveda čokolado... Morda vam prvič ne bo uspelo po receptu napraviti izjemne čokoladne sladice, a vseeno se splača poskusiti, čokolada namreč nikdar nikogar ne razočara...
1 JUP
KOLESARSTVO
ATLETIKA
FERRARIJU STODVAJSETA ZMAGA V FORMULI ENA
ITALIJAN BACHINI ZMAGAL NA 23. DIRKI ZA TROFEJO ZSŠDI
Italijan Maurizio Bachini je zmagal 23. mednarodno dirko za trofejo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, ki je potekala v nedeljo, 7. marca. Udeležilo se je je 200 kolesarjev kategorij 1.6 (do 23. leta) in elite.
Množica kolesarjev na startu v Lonjerju (Foto Kroma)
Bachini, ki pripada klubu Edile Rosa Ok Baby Gaveri-na, je na cilj prispel v treh u-rah, 43 minutah in 59 sekundah. Drugi je bil Bachinijev klubski tovariš Roberto Sa-v°ldi, ki je skozi cilj pritekel z 'stim časom, tretji pa ruski kolesar Dimitrij Gal ki n, ki tekmuje za italijanski klub Parolin Fis Quadrifoglio, tudi z istim časom. Med prvimi desetimi kolesarji, ki so prispeli na cilj, sta tudi dva Slovenca: tako je Martin Derganc, ki je tekel za italijanski klub Zalf Euromobil Fior, bil deveti, Igor Kranjec, ki tekmuje za Perutnino Ptuj-Ra-denska Rog, pa deseti. Kocka je padla približno dva kilometra pred končnim ciljem nad Lonjerjem, ko so kolesarji kluba Gaverina, ki jih je
bilo kar pet v vodilni skupini dvajsetih tekmovalcev, pospešili tempo in z ekipno strategijo omogočili svojemu predstavniku Mauriziu Ba-chiniju, da je prvi presekal ciljno črto. Kot je po končani dirki dejal sam Bachini, je bilo sporazumno odločeno, da mu bodo kolesarji Gaverine pomagali zmagati in to seje tudi zgodilo. V pogovoru za dnevnik II Piccolo je zmagovalec pohvalil tovariše in dejal, da je bil pravi zmagovalec te dirke ekipni duh njegovega kluba. Zato zmaga ni le njegova, ampak celotne ekipe.
Omeniti je treba, daje bila I letošnja dirka za pokal ZSŠDI, ki jo je tudi tokrat priredil Kolesarski klub Adria pod pokroviteljstvom ZSŠDI,
občine Trst in Deželne zveze zadružnih bank, precej živahna. Že od vsega začetka so se zvrstili poskusi bega (prva sta začela Slovenec Božič in Poljak Zasada, ki sta že na startu v Barkovljah potegnila in sama vodila do Seslja-na). Kot že rečeno, jebil uradni start v Barkovljah (neuradno se je dirka začela v Lonjerju). Tekmovalci so se pomerili na 151,5 kilometra dolgi progi, ki je šla skozi o-zemljetržaške in goriške pokrajine. Dodobra so prekrižarili zlasti goriški in tržaški Kras in Breg. Kot že rečeno, so posamezniki in skupine od časa do časa poskušali bežati in prehitevati, odloči-
tev pa je padla v bližini cilja, na vzponu od Boljunca do Ključa, kar ni prvič v zgodovini te dirke. Kolesarjem je prišlo na pomoč tudi vreme, ki ni bilo tako muhasto kot v prejšnjih dneh. Kljub začetnemu dežju se je vreme tudi izboljšalo, tako da lahko rečemo, da napovedi "živega barometra" Giordana Cottur-ja še kar veljajo.
Dirka je torej povsem uspela. To je z zadovoljstvom ugotovil tudi direktor dirke in eden najzaslužnejših za to, da se je ta manifestacija sploh odvijala, Radivoj Pečar. V pogovoru za Piccolo je Pečar poudaril, daje treba z dirko nadaljevati, saj je edina kolesarska manifestacija te vrste za amaterje v celi deželi Furlaniji-Julijski krajini. Izrazil je tudi upanje, da bodo dirko vedno podprli pomembni sponzorji, kot je npr. Zadružna kraška banka. Naj spomnimo,'da sploh ni bilo gotovo, da bo dirka potekala tudi letos. Poročali smo že, kako so na predstavitvi dirke pred tednom dni omenili velike stroške, ki jih zahtevajo take prireditve, in istočasno majhne prihodke, ki jih prinašajo. Hvala Bogu je skoraj v zadnjem trenutku k pobudi pristopilo nekaj sponzorjev, ki so s svojo pomočjo pripomogli, da se je dirka lahko odvijala.
Upati je, da bo tako tudi v prihodnje, saj je dirka za trofejo ZSSDI ravno ena od tistih pobud, ki jih je treba podpirati. S tem se tudi o-hranita ugled in visoka raven, do katere seje dokopal naš šport.
DOMAČE SMUCAN)E
SNEŽNE RAZMERE V DEŽELI FURLANIJI-JULIJSKI KRAJINI
09.03.1999
cm snega
MIN-MAX
odprte proge
ŠT. KM NA SKUPNIH
delujoče vlečnice
MED TEDNOM / NA KONCU TEDNA
zadnje sneženje
DNE/KOLIČINA
dostopne ceste
(PVI PRIPOROČENE VERIGE <0V) OBVEZNE VERIGE (0) ODPRTE
SKUPNO KM/ KM TEPTANIH
PIANCAVALL0 tel. 0434 655258
FORNI Dl S0PRA VARM0ST   tel. 0433 88208
rAVASCLETT0 Z0NC0IAN tel. 0433 66033
50-90
40-80
50-170
20/20
7.3./40 cm
7.3./10 cm
7.3. / 35 cm
15/15
5/5
- SV. VIŠARJE tel. 0428 2967
NEVEJSK0SEDLO tel. 0433 54026
40-170
14/14
7.3. / 30 cm
60/30,5
120-230
7.3. / 50 cm
2,5/2,5
DVORANSKO SP NA JAPONSKEM
SLOVENCI IN ITALIJANI MOČNO RAZOČARALI
Tako bi najbolje potegnili zaključek pod črto prve dirke Formule 1, ki je bila na avstralskem dirkališču v Mel-bourneu v nedeljo, 7. t.m., zgodaj zjutraj po našem času. Razplet dirke pa je dokaj presenetljiv, saj je prvo mesto zasedel Ferrarijev drugi dirkač Edie Irvine, ki je doslej nastopil v Formuli ena že 82-krat, a je do svoje prve zmage prišel šele prejšnjo nedeljo. Na drugo mesto se je na Jordanu pripeljal Nemec Frentzen, medtem ko je bil tretji brat slavnega Michaela Ralf Schumacher, ki se vozi v VVilliam-su. Presenetljiv razplet, ni kaj, saj sta tokrat izpadla iz igre za prva mesta letošnja glavna favorita za zmago: finski svetovni prvakMikka Haekki-nen in škotski voznik David
Coulthard, ki oba vozita na tudi letos najmočnejših dirkalnikih slavne dirkalne skupine McLaren-Mercedes. O-ba sta odstopila zaradi okvar; prav okvare in napake na krmilnem sistemu ter počena guma so bile vzrok slabega osmega mesta Nemca Michaela Schumacherja, ki naj j bi letos po dvajsetih letih j končno spet prinesel Ferrariju v vitrino najbolj prestižni naslov svetovnega prvaka. Prezgodaj je še za napovedi, a spet se bo iskrilo med moš-| tvom rdečih Ferrari voznikov I in moštvom McLaren-Mercedes, ki ga bolje poznamo pod vzdevkom "srebrne puščice", srebrna je namreč barva Mercedesovih dirkalnikov za Formulo ena.
Zmagovalec dirke Maurizio Bachini (Foto Kroma)
BRDINI POKAL 32. ZIMSKIH ŠPORTNIH IGER
• •••••••••••••••••••••••••••••••••••••C
V nedeljo, 7. marca, so na Trbižu potekale 32. Zimske športne igre, ki jih je priredilo Slovensko planinsko društvo iz Trsta. Povedati je treba, da je bilo vreme vse prej kot u-godno za 160 tekmovalk in tekmovalcev iz petih slovenskih klubov, ki so se pomerili v veleslalomu in deskanju. Padal je gost in moker sneg, ki je privedel tudi do tega, da so se organizatorji odločili samo za en spust, člani najmlajših kategorij pa so celo startali z
nižje točke od predvidene. V | ženski oziroma moški konku-j renči sta bila absolutna zmagovalca Valentina Šuber in Christian Volpi. Oba sta člana I Smučarskega kluba Brdina, ki je tudi osvojil pokal dvaintridesetih Zimskih športnih i-ger. Drugo mesto je osvojilo Slovensko planinsko društvo , iz Gorice, ki je na letošnjih I tekmovanjih osvojilo kar sedem prvih mest v različnih kategorijah.
V Maebasiju na Japonskem se je končalo dvoransko svetovno prvenstvo, na katerem tako italijanski kot slovenski atleti niso dosegli pričakovanih rezultatov, saj niso prejeli niti enega samega odličja na tem prvenstvu, kar je za Italijane gotovo več kot le sramota.
Gotovo je bilo četrto mesto Brigite Bukovec (na sliki) v teku na 60 metrov z ovirami pravi neuspeh, še posebno po nizu prvih mest, ki jih je pred svetovnim prvenstvom dosegala Bukovčeva v Evropi. Letos je tekla osemkrat in kar šestkrat zmagala, dvakrat pa zasedla drugo mesto, kar je kazalo na njeno izjemno formo; veljalaje za nesporno favoritinjo za zlato medaljo. Govori se, daje Bukovčeva v deželi vzhajajočega sonca pred nastopom potrebovala injekcijo proti bolečinam, ker si je bila prej poškodovala nogo, in to naj bi bilo krivo za njen neuspeh. Četrto mesto je namreč za favorizirano Bukovčevo gotovo neuspeh. Kaj pa naj rečemo o sicer lepem skoku Izidorja Cankarja, ki je na Japonskem skočil v daljavo 8,28 metra in pristal na nehvaležnem četrtem mestu? Čeprav je Cankar s tem rezultatom izboljšal
svoj in slovenski rekord za cele štiri centimetre, pa je bil vseeno za dva centimetra prekratek za bronasto odličje. Četrtič je na svetovnem prvenstvu zmagal v tej disciplini Kubanec Pedroso. Od ostalih slovenskih tekmovalcev omenimo še odličen tek na 400 m Matije Šestaka, ki je s časom 46,84 za sedem stotink izboljšal svoj državni rekord. Sicer pa so na svetovnem prvenstvu najboljši dosežek imeli Američani, njihova moška štafeta 4x400 m je namreč dosegla najboljšo svetovno znamko v dvoranah s časom 3:02,83. Za kroniko še to, da so ZDA odnesle največ medalj, in sicer devetnajst, od teh tri zlate, sedem srebrnih in devet bronastih.
15
ČETRTEK 11. MARCA 1999
Z NOVIM GLASOM PO SVETU
Slika levo:
na vrhu
Sinaja;
veličastni
pogled
z Mojzesove
gore.
Slika
desno:
pred zidom žalovanja.
16
ČETRTEK 11. MARCA 1999
mili smo se na goro Sion naslednje jutro, da smo lahko vstopili še v dvorano Zadnje večerje, čakal pa nas je še ogled vrta Getsemani ob vznožju Oljske gore, tempeljske ploščadi, kjer stojita sedaj dve muslimanski mošeji, in judovskega zidu objokovanja. Casa za počitek praktično ni bilo, saj smo hitro po kosilu začeli pot, ki pelje od cerkve sv. Ane znotraj Jeruzalemskega obzidja do poti Via Dolorosa s postajami križevega pota, ki vodi do bazilike Božjega groba. Postaje križevega pota so postavljene
ob ulici, kjer romarju nenehno uhaja pogled na vrsto trgovinic z vsakovrstnimi spominčki, kjer so postaje križevega pota vidne le tistemu, ki že ve zanje, da jih lahko z očesom poišče. Vse to pa se sprevrže v še večji vrvež, ko Via Dolorosa zavije v arabski trg, kjer na stojnicah in ob trgovinicah visi vsakovrstna šara ob nenehnem pretakanju množice, vse dokler pot ne zavije v nekoliko bolj u-mirjeno stransko ulico, ki mimo koptskega patriarhata pripelje do strehe Kalvarije in se nato zaključi v baziliki Božjega groba. Ta mogočna bazilika zaobjema v zgornjem nadstropju skalovje Golgote in tega se romar lahko dotakne skozi ozko odprtino. V spodnjih prostorih pa je sredi številnih oltarjev, ki sijih delijo razne krščanske skupnosti, postavljena kapelica Božjega groba, kraj, kjer je bil Jezus postavljen v grob, pa tudi kraj, ki nosi izredno vstajenjsko sporočilo: Jezusje vstal od mrtvih. Tu smo pri bližnjem oltarju sv. Marije Magdalene imeli mašo. Ni nam bilo dovoljeno peti, ker smo bili izven prostora, odmerjenega katoliški skupnosti. Naše slovenske nabožne pesmi pa so zadonele, ko smo v vrsti čakali na vhod v kapelico Božjega groba. Pod vodstvom Tiziane Zavadlav, ki je ves čas skrbela za petje, smo Jezusovo trpljenje spremljali najprej s postnimi pesmimi, nato pa veličastvo vstajenja počastili z velikonočnimi napevi, pa še Marijinimi pesmimi in z zahvalno Hvala večnemu Bogu.
Pri Božjem grobu smo srečali številno skupino romarjev iz Slovenije. Skupaj smo se znašli tik pred izhodom, ko so nas zaradi pozne ure že podili iz cerkve. Bili smo praktično zadnji romarji. Skupno nas je bilo nad 150 Slovencev in smo se kar usuli na trg pred baziliko. Zadonela je v mogočnih glasovih/Manja skoz življenje, razlili pa so se le prvi zvoki, ko je policijski stražar z gromkim glasom prekinil naše petje. "Vsak ob svojem času," je dejal. In res, ura je bila ravno sedem in z bližnjega minareta seje že zaslišal muslimanski večerni poziv k molitvi.
Tudi to je Sveta dežela, kjer si različne veroizpovedi do minutke odmerjajo čas. Spoštovanje urnikov je prvi pogoj za sožitje ali, bolje, za medsebojno strpnost.
Bivanje v Jeruzalemu seje praktično zaključilo, čakala nas je še pot skozi puščavo na goro Sinaj. Najprej smo se peljali po Judejski puščavi, nato še po puščavi Negev do Rdečega morja. Spet smo se vdali dolgim formalnostim na mejnem prehodu z Egiptom, saj so nas Egipčani zadržali kar tri ure, in to le zato, ker niso vedeli, kam z nami, ker smo potovali s skupinskim potnim listom, bili pa tudi italijanski državljani s priimki, ki sploh niso zveneli italijansko. Nadaljevali smo pot po Sinajskem polotoku. Zvečerilo
seje že, ko smo dospeli do Sv. Katarine. Čakala pa nas je izredna noč, saj smo se ob dveh zjutraj že morali podati na Mojzesovo goro (2250 m), kjer bi pričakali sončni vzhod. Začelo je deževati, zato nismo vedeli, kako bo s tem nočnim pohodom. Ko pa so nas sredi noči vrgli s postelje, je nebo že prekrival svod bleščečih zvezd. Tudi tokrat nam je bilo vreme naklonjeno. Čakale so nas kamele, ki so nas potrpežljivo v vrsti druga za drugo peljale proti vrhu gore. Le nekateri bolj hrabri so se na to pot podali peš.
Kamele so nas odložile malo pred vrhom. Do vrha nas je čakalo še 700 stopnic. Počasi smo le prišli na cilj. Bila je še zgodnja ura in na sončni vzhod smo morali počakati. Kolikor seje dalo, smo se zavarovali pred močnim vetrom, ki je neusmiljeno pritiskal. Počasi seje le začelo daniti in pred nami seje odpiral pogled na čudovito gorsko pobočje, še odeto v meglico, nad katerim so se prvi žarki jutranje zarje že začeli poigravati. Kmalu je vzhajajoče sonce ožarilo vrhove, ki so se v rdečkasti barvi zableščali okrog in okrog. Na vrhu gore smo si tudi ogledali kapelico v čast Sv. Trojici, saj je tu po izročilu Mojzes prejel deset božjih zapovedi. Lepot tega kraja smo se lahko naužili, ko smo se počasi vračali proti dolini.
Ogledali smo si še samostan sv. Katarine, na dvorišču katerega stoji drevo, ki simbolizira goreči grm, iz katerega je Jahve nagovoril Mojzesa in mu poveril nalogo, naj odpelje svoje ljudstvo iz egipčanske sužnosti. V kapeli samostana smo videli dragocenosti, med temi velja omeniti galerijo ikon, med katerimi je tudi čudovita ikona Kristusa Pantokrata iz 7. stoletja. Zaradi številne množice ljudi pa si nismožal mogli vsega tega natančneje ogledati. Obiskali smo še grobnico, kjer hranijo lobanje menihov, ki so v samostanu umrli, nakar smo se počasi poslovili tudi od te čudovite pokrajine.
i	Odpeljali smo se proti Rdečemu morju, kjer smo v letoviškem kraju pokosili, se naužili tega že eksotičnega kraja in se nato počasi odpravili proti mejnemu prehodu. Spet so nas čakale formalnosti in strogi pregledi, tokrat na izraelski strani. Dan seje praktično iztekel, ko smo prispeli v mesto Arad južno od Jeruzalema, kjer smo še poslednjič prenočili v Sveti deželi. Treba je bilo le še pripraviti kovčke in naslednje jutro nas je čakala pot do te-lavivskega letališča. Pa se nam je tudi tokrat na poti pokvaril avtobus. Dobro uro smo čakali, da je iz Jeruzalema prišel na pomoč nov avtobus. Zaradi te okvare smo žal morali odpovedati mašo. Poslovili pa smo se na avtobusu z molitvijo. Pozdravili smo tudi vodiča, ki nas je v vseh teh dneh z izredno strokovnostjo vodil. Zunaj je začelo deževati, kakor da bi se Sveta dežela poslavljala s solzami od nas. Za te kraje pa je bil to prepotreben dež, saj je naj-večji problem Izraela prav pomanjkanje vode. Na letališču je bilo treba še enkrat skozi preglede in končno nas je letalo družbe Eu-roflay poneslo visoko nad oblake.
Romanje je sedaj za nami. V nas pa ostajajo številni spomini, polni enkratnih vtisov in doživetij. Zahvaljujemo se dr. Jožetu Markuži, ki je romanje vodil in skrbel za svete maše in tudi za to, da smo ob vseh pomembnejših krajih iz Kristusovega življenja prisluhnili odlomkom iz evangelija in se tem krajem duhovno laže približali. Zahvaljujemo pa se tudi vsem sopotnikom, s katerimi smo v prijetnem in složnem vzdušju opravili to skupno pot. —KONEC
Z ROMANJA V SVETE
KRAJE ^ MIRjAM SIMČIČ
Zgoraj: romarji iz Števerjana pred cerkvijo sv. Ane. Sliki desno: daritev sv. maše pri Božjem grobu in drevo, ki simbolizira goreči grm.
Za slike se zahvaljujemo Tiziani Zavadlav in avtorici potopisa Mirjani Simčič.
Skupina romarjev v dvorani Zadnje večerje.
Oltar žalostne Matere Božje na Kalvariji.