HERMAN  VOGEL,   OSOJE
Osoje, že druga Voglova pesniška zbirka pri Mladinski knjigi in njeni uspešni zbirki Nova slovenska knjfga (urednik Janez Mušič), če bi jo smeli primerjati s približno tri leta mlajšo »Romantika je iz groba vstala,« bralcu ne ponuja več toliko, recimo jim s skupnim, četudi ohlapnim pojmom, optimističnih prvin, kot da je bila napovedana »romantika« bolj pojem iz poetičnega besedja kot vsebinsko-filo-zofski orientir človekovega razmerja do sveta, življenja, pojavnosti. Romantika prejšnje zbirke, v naslovu, ni ponujala (ne)pričakovanega izbruha pre-okretov in preobrazb človekovih izraznih in vedenjskih nians, zato je bila nemara sporna ali zavajajoča. Osoje, če bi jo jemali z enako resnostjo kot prejšnjo Romantiko, pomeni njeno na-sprotje-mračnost, pesimizem, zmanjšane možnosti, realizem.. . Ta kontrast, pa čeprav ga po nuji le dveh pojmov iz naslovov zaporednih zbirk iz Voglo-vega opusa jemljemo kot primer sprememb in mu s tem dajemo tudi širši okvir, je nemara najizrazitejša podoba prenagljenih voluntarističnih napovedi in umika.
Osoje so Voglova tematsko resnejša zbirka: v svojem vsebinskem izpovednem jedru naklonjena rustikal-nosti, elementarnim sožitjam z naravo,
(* Herman Vogel, Osoje, Mladinska knjiga 1977, zbirka Nova slovenska knjiga, urednik Janez Mušič, opremil Tone Rački, str.   107).
1025
1026
z elementi človekovih življenjskih konstant, kot so delo, ljubezen (ne romantična, ampak medsebojno »prenašanje«), odvisnost od sožitja z okoljem, z zemljo, domačijo, minevanje .. . Vo-glova poezija v Osojah je poezija stanj in mirovanj; nič več ni preobrazb napovedujočih napetosti, nič več spre-minjevalnih teženj, prej trpkost, solipsizem nezadovoljenega subjekta v kraljestvu neizrabljenih (zamujenih in nedoživetih) možnosti. Navidezna sproščenost, kot jo v dadaistični Uspavanki ali v Kubizmu Vogel ponuja (pod tančico pikrosti), le prikriva pravila iger in bojev, edino veljavnih v svetu odraslih (Karte na mizo, Smešnica).
V posameznih tekstih je v Voglovi zbirki ohranjen tip naivno sentimentalnih možnosti ali strahu pred njihovo izgubo (Slutnja, V lipovi senci, Folklor-jne zadrege, Zemlja). Motivno jedro zbirke, seveda antropocentrične, je narava v svoji dozorelosti-jesenskih kolori-tih. Hkratnost zrelosti človeka in narave, na robu minljivosti, v koeksistenci in soodvisnosti, njuna nerazdružljivost in usodnost, ni zgolj opisna metafora (Podjed, Skorjevec, Kako pride bolezen, Rak), ali metafora človekovih podzavestnih reagiranj in odzivov (Mrač-nik, Tavajoče nočno oko). Ves zadnji cikel Nesporazumi je v Osojah izraziteje meditativen. Vprašanja o opazovanih reakcijah, iskanja njihovih funkcij in zakonitosti, vzročno posledičnih odnosov, v katerih je prikrit odpor do civilizacijskih obljub popolnosti, kar Vogel zanika (Nepopolnost, Faradave-va kletka, Avizo, Ukaz ognja), aktualizirajo različne stopnje relativnosti, s skupnim podtonom o izgubljanju iden-titetnih razmerij in humanističnega jedra. (Zabris, Riba na suhem, Železarna in svet, Golob, O lepem vedenju).
Voglova zbirka Osoje si ne drzne več napovedati tako optimističnih (z)mož-nosti, kot so se pesniku zdele še naravne v prejšnjih zbirkah. Realizem in strpni agnosticizem kot kontrast roman-
Marijan Zlobec
tiki dobivata tu lapidarnejši, metaforično skop, ponekod prozaičen, poveden jezik, vendar ne klišejski ali celo jpomensko izpraznjen; vsak verz, se zdi, hoče imeti dvojno funkcijo; pomensko in stilno, in ko si obe podajata ali prenašata prvenstvo iz verza v verz, je  njuno ravnovesje še bolj  razvidno.
Marijan Zlobec