Anton Medved: Svojemu ptiču.
Slovenska šola v Št. Rupertu pri Velikovcu.
—   — klep, nategnem drugikrat, klep, zopet klep,  klep,  klep!  Kakov je ta  bes? Pregledam
—   vse je v redu, denem drugo kapico gori, hm, zopet klep! — — pogledam zajce, a zajci okrog mene, ne boje se me nič, pa plešejo, kolikor morejo z onimi dolgimi, kosmatimi nogami. Nu, kaj takovega nisem slišal še svoj živi dan. Marko, kaj je to? Ne znam, kako je prišlo, klobuk se mi je privzdignil sam, tako so se mi oščetinili lasje, butil sem svoj pi-halnik v one zajce, pa beži Marko, beži, kolikor so me noge nesle. Bežim, bežim, kar začutim nekaj za seboj, smuknilo je na moj hrbet. Ogledam se, hm imel sem kaj videti! Živ jarČiček mi je sedel na hrbtu, dobro se še spominjam dolgih rogov in pa šilaste, kosmate brade — sama peklenska hudoba je bila,  Bog     se hoče,  bil je star in izkušen lovec.
nas je varuj! Ej, Marko, vidiš kazen božjo, zakaj loviš v badnji noči! Napravil sem v naglici križ, velik, da bi se ž njim zadovoljila tudi stara Doltarca, vzkliknil: „Od mene, peklenska pošast!' in jo treščil ob tla. In zopet Marko beži, beži! Se ozreti se si nisem upal. Kako je bilo potem, ne vem: to vem, da so me našli nezavednega ljudje blizu cerkve, ko so se vračali od polnočnice.
Že je davno ozelenelo drevje in polje se je na-kitilo    s   pisanimi  rožicami, ko   sem   okreval. Govorili so,   da   se  mi je mešalo, in res nisem bil    nekoliko    mesecev pri sebi. Na suknji sem imel dve veliki luknji,  od hudobčevih nog: Če sem   ju zašil po dnevu, bili sta drugega jutra zopet predrti. Nisem ju mogel zakrpati. Tistega mi pa nobeden ne dokaže, da niso takrat zajci plesali   in da me ni hudobec jahal, za kazen, ker   nisem   spoštoval   badnjega   večera.   Hvala Bogu, da sem ostal živ!u
Bas je hotel gospod z Dunaja nekaj izpre-govoriti, ko sta se oglasila v bližini naša dva lovska psa: Kotež in Židov — spodila sta zajca. Nu, ko zaČuje lovec tako muziko, pozabi vse; odhiteli smo vsak na svoje mesto, o Markovi pripovedki pa nismo več razpravljali.
Bila nam je sreča mila: ko smo se proti večeru domov vračali, nosil je vsak svojega zajca — LukežiČev Marko pa Še celo dva. Kaj
Svojemu  ptiču.
(V Bohinju.)
1 reljubi moj ptiček,  kako se počutiš, Kako ti kaj drobence bije srce Na oknu neznane ti sobe?  Mar slutiš, Da zopet drugje sva,  oh,  daleč  drugje?
Kjer Bistrice vali se penijo čili,
Kjer jezera temno  počiva oko  —   —¦
A  kaj  bi te govori  moji bodrili!
Ti poješ,  kot nekdaj, glasno in lepo.
V samotnem  Bohinji,  kjer beli snežniki Dotikajo skoro  se  modrih nebes, Pastirjev  planinskih odmevajo  kliki, Zvonovi od črede pozvanjajo vmes.
Ti poješ ob  meni,  kot pel si pred leti, Ko  zrla pred  sabo  sva vinske gore, Le redko zelenje na skalnatem  sveti, Sumota nobenega bistre vode.