PRIČEVANJE O NOŠI V POZNOSREDNJEVEŠKI UMETNOSTI
NA SLOVENSKEM
Angelos Baš
V zgodovini slovenske noše viri za dobo pred 12. in 13. stoletjem v
poglavitnem manjkajo.^ Iz poznega srednjega veka se je potlej ohranilo
nekaj pisanih virov o naši oblačilni omiki, ki pa so prav borni in ki iz
njih ni mogoče pridobiti pomembnejših sklepov o takratni noši na Slo-
venskem.
Prvo širše in zaokroženo poglavje v zgodovini naše noše sestavljajo
tako upodobitve v poznosrednjeveški umetnosti, ki zajema na Sloven-
skem obdobje 14., 15. in pa še prvo polovico 16. stoletja, ko potem ta
upodabljajoča omika z reformacijo odmre in jo po polstoletni praznini
ali cezuri nasledi zgodnejše baročno slikarstvo in kiparstvo.
Izraba posvetnih oblačilnih motivov v naši poznosrednjeveški umet-
nosti pa terja najprej opredelitve njihove pričevalnosti za podobo obla-
čilne omike na Slovenskem v poznem srednjem veku, kakor se obsega
v zgodovini, se pravi v 14. in 15. stoletju, in pa v 16. stoletju. Ali z dru-
gimi besedami: določiti je treba, koliko se lahko nanašajo raznotere
upodobitve posvetnih motivov v raznih oblačilnih zvrsteh na resnično
ustrezno stanje v razvoju naše noše v poznem srednjem veku in 16. sto-
letju.
To vprašanje naj obdelujejo pričujoče vrstice.
Mera izvenumetnostne dokumentarne vrednosti upodabljajočih spo-
menikov je bila pri nas, prav tako kakor tudi drugod, le malo načeta.
Pomen slikarstva, kiparstva, iluminacij in knjižnih ilustracij v poznem
srednjem veku in 16. stoletju je bil tako obravnavan skoraj izključno le
z ožjih umetnostnih vidikov, neprimerno manj pa glede na njihovo dru-
gačno dokumentarno vlogo: o izvoru njihovih povzetkov iz tedanjega
svetnega življenja ali o obsegu samostojnosti v takih upodobitvah. Spričo
tega so posvetni motivi v naših upodabljajočih stvaritvah iz tega časa
le nepopolno znani in kajpak tudi malo obdelani.
1 M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljub-
ljana 1955, str. 165.
la Prim. A. Schultz. Deutsches Leben im XIV. und XV. Jahrhundert. Prag-
Wien-Leipzig 1892, Str. IV.
101
Angelos Baš
Ob tem je treba vnaprej pribiti tole. Umetnostni viri štejejo kot zgo-
dovinsko gradivo v primeru, če pomenijo za določena vprašanja edine
neposredno ali posredno ohranjene podake ali pa če vnašajo v zgodovin-
ske spoznave prispevke, s katerimi morejo dopolnjevati druge vire. Po-
temtakem umetnostni spomeniki ne pomenijo pravih zgodovinskih virov,
če je o določeni temi na voljo zadosti zgovorno pisano gradivo ali če
likovna izročila ne izkazujejo nobenih samostojnih osvetlitev za neko
neumetnostno vprašanje. V takih primerih je skrčen njihov pomen samo
na ilustrativno vlogo, ki pa jo gre upoštevati tudi, če je le fragmentarno
ohranjena, saj pomeni bolj ali manj neposreden, živ ali vzporeden do-
kument o določenih razmerah ali dogodkih.^
Za upodobitve posvetnih oblačilnih motivov v našem spomeniškem
inventarju iz 14., 15. in 16. stoletja se sme reči, da pomenijo osnovno
kostumografsko gradivo za zgodovino tedanje noše na Slovenskem. Zakaj
do drugega desetletja 16. stoletja skoraj praviloma pogrešamo druge vire
o videzu takratne oblačilne omike pri nas, ki bi bilo na njihovi podlagi
mogoče naravnost obnoviti posamezne poteze o vnanji podobi noše. —
Iz poznejšega razdobja, ki nas tu zanima glede na zgodovino oblačilne
omike, izvira resda tudi pisano gradivo, vendar pa so njegove izpovedi
za rekonstrukcije o poglavitnem videzu ali zlasti o krojnih značilnostih
tedanje obleke pomembne le v manjši meri, marveč so tehtne predvsem
za opredelitve oblačilnih materialov, izdelave in cen posameznih obla-
čilnih kosov, stanovskih okvirov v noši, torej zlasti za poglavja, ki pred-
stavljajo povečini gmotno, vse manj pa formalno stran oblačilne omike.
Tako so upodabljajoči spomeniki, kolikor vsebujejo posvetne kostumo-
grafske motive, v načelu tudi v tem obdobju 16. stoletja osnovni vir za
zgodovino noše oziroma natančneje oblačilnega videza, ki se v pisanem
gradivu ali ne izraža ali pa ni najti zanj. formalno dovolj jasnih pred-
stav.^
Bistveni pomen upodabljajočih spomenikov za zgodovino noše na
Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju je zatorej nedvoumen.
Pravo ceno pa jim podeljuje šele vrednost njihove dokumentarnosti za
naša območja v tej dobi.
V ta namen je treba določiti razmerje poznosrednjeveške umetnosti
do svetne resničnosti.
V zgodnji gotiki se začenja v upodabljajočih umetnostnih panogah
uveljavljati hotenje po obdelavi motivov takisto na podlagi lastnega opa-
zovanja in upoštevanja narave, ki se ne zadovoljuje več edinole z zgolj
bolj ali manj različnimi ponovitvami trdno določenih kompozicij in
2 O. Doering, Deutschlands mittelalterliche Kunstdenkmäler ali Ge-
schichtsquelle. Leipzig 1910, str. XIII.
' O tem prim. A. Schultz, nav. delo, str. 284 d.
102
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem  I
figuralnih shem.* Ta nova slogovna smer je potekala iz francoskega
knjižnega slikarstva in je postopoma prodrla v vsej Evropi; izjemo po
izvoru, ne pa po slogu je pomenila le Italija, kjer sta se Giotto in Caval-
lini s študijem narave samostojno odtegnila vklenjenosti v bizantinski
kulturni krog.°
Pri tem je šlo za zmago nagnjenja do optično zadosti umljive ali
jasneje razložljive upodabljajoče govorice, ki je privedla tedaj do pre-
cejšnjega obvladovanja tako imenovane pojavne sfere v upodabljajoči
omiki." Zakaj upodabljajoče občutje je v poznem srednjem veku vse bolj
težilo k ponazoritvenemu značaju umetnosti, ki je zato zoževala svoje
krščansko-transcendentalne osnove, s pozitivnim razmerjem do resnič-
nostnih snovi pa razvijala svetne poteze."
Tako je gotska upodabljajoča umetnost čedalje bolj upoštevala na-
ravo in dopolnjevala svojo dotedanjo likovno zakladnico s spoznavami
pojavov in funkcij svojega okolja.* —To novo razmerje do realnega sveta
pa se ni izrazilo samo v oblikovanju, temveč tudi v »celotnem pojmo-
vanju ih izbiri« temat. Transcendentalna osnova romanskega slikarstva,
ki ji v načelu ni šlo za individualne posamezne oblike, marveč za formam
«ssentialem, se v gotiki umika naravi bližjim koncepcijam. Zavoljo tega
stopajo irealnejša in življenju bolj oddaljena ternata v ozadje in velja
prednost snovem, ki ustrezajo v naravi zasnovanemu oblikovanju. Ob
tem se porajajo poskusi, da se s pridejanimi žanrskimi scenami, z vna-
šanjem takisto takratne noše v upodobitve in z drugimi podobnimi pri-
jemi doseza kar največja zvestoba življenjski resničnosti, z njo pa se tudi
dramatično poživljajo predstavljani dogodki.' Drugače povedano: re-
alne predloge se čedalje pogosteje in natančneje uporabljajo za stopnje-
vanje vsebinske pomembnosti v upodobitvah, ki se tako prepajajo z vse
daljnosežneje prodirajočim realizmom.^" Zavoljo te spremembe v raz-
merju upodabljajoče umetnosti do narave so bili v gotskih siromenikih
cerkveni teksti likovno stvarneje predstavljeni, tako da so lahko s svojim
naravnim, resničnostnim pojavnim svetom dodobra razlagali torišča du-
hovnih oziroma cerkvenih predstav.
Jedro gotskega realizma pomeni v oblikovnem pogledu potemtakem
upoštevanje in priznanje gledalca, ki so zanj prirejena umetnostna dela
z značilnostmi optične verjetnosti ali razumljivosti: upodobitve so očitno
namenjene razbirajočemu očesu v poljuden pouk, za katerega so si umet-
* J. Weingartner, Die gotische Wandmalerei in Südtirol. Wien 1948.
Str. 10.
* Prav tam.
' W. Pinder, Die Kunst der ersten Bürgerzeit bis zur Mitte des 15. Jahr-
hunderts. Leipzig 1937, str. 200.
'E. Hempel, Der Realitätscharakter des kirchlichen Wandbildes im
Mittelalter. Dagobert Frey Festschrift. Breslau 1943, str. 107.
^ W. Frodi, Die gotische Wandmalerei in Kärnten. Klagenfurt 1944, str. 7.
' J. Weingartner, nav. delo, str. Ii.
E. Hempel, nav. delo, str. 120.
103
Angelos Baš
niki prizadevali." — S tem, ko je prešel nazorni, resničnostni svet v
motivni krog upodabljajoče omike, so dospele v slikarstvo obenem pri-
povedne prvine, tako da odslej vernikom po cerkvah ni bilo več potrebno
»slediti zamotane miselne sisteme«, marveč so mogli po delih te smeri
brez posebnega teološkega znanja spoznavati razne svetopisemske
zgodbe, legende ipd. — Posamezne upodobitve z resnično izčrpnim pri-
povednim videzom nadomeščajo zavoljo svoje nazornosti duhovniška
besedila.
Ta težnja k vselej večjemu posnemanju narave se kajpak nikakor ni
omejevala zgolj na motive, ki so bili odmaknjeni osrednjim verskim te-
matom, ampak se je izražala prav tako v tradicionalnih starosvetnih
slikah in figurah svetnikov in je zavzemala postopoma vse znatnejši
obseg. Spričo tega je videz o upodobitvah verskih temat v tem razdobju
kljub skupnim potezam s starejšo upodabljajočo umetnostjo dosti manj
hieratičen kakor n. pr. še sredi 13. stoletja; ponekod pa bi se nekatere
scene v cerkvenem slikarstvu celo bolje podale profani kakor cerkveni
umetnosti.^^
Zavoljo tega so tudi posamezne upodobljene osebe precejkrat podane
tako, kot so se nosili predstavniki stanov v tej dobi.^*
Vendar pa se ta, iz resničnega sveta zajemajoča, fabulativno na-
zorna in poljudno poučna umetnost poznega srednjega veka ni uveljavila
povsem do kraja. Zakaj izročila starejšega, idealističnega sloga so bila
še pregloboko zakoreninjena, da bi iz gotskih spomenikov odtekle že kar
vse transcendentalno ali zlasti kontemplativno poudarjene osnovne se-
stavine. Tako so realistične pripovedne prvine v gotiki predrugačile
predvsem kompozicije: v delih tega raznotero komponiranega sloga so
se družili poglavitni dogodki v velikih izmerah in pa njihovi še zmerom
precej posplošeni liki z vzporednim realističnim oblikovanjem okolja, ki
se v njem odigrava osrednji prizor in ki ga obrobljajo različne prikazni
ter ga resničnostno ali dojemljivo ponazarjajo. To neravnovesje ali reali-
stična nedoslednost v posameznih gotskih upodobitvah poteka iz izročila
formae essentialis, ki je predtem skoraj izključno prevladovala nad pre-
vzemanjem posvetnih predlog in ki ji je deloma tudi še v poznem sred-
njem veku uspevalo podrejati umetnostne stvaritve svojemu ne še
popolno razpadlemu sistemu za opremo cerkvenih prostorov.^"
Ce se navedene ugotovitve o odsevu nekaterih izrezov iz takratnega
stvarnega življenja v gotski upodabljajoči umetnosti zahodnoevropskega
kulturnega kroga^" nanašajo predvsem na spomenike poznosrednjeve-
" W. Pin d er. nav. delo, str. 200, 205.
12 W. Frodi, nav. delo, str. 15 d.
" J. Weingartner, nav. delo, str. 56.
" W. Pinder, nav. delo, str. 102. — J. Braun, Tracht und Attribute der
Heiligen in der deutschen Kunst. Stuttgart 1945, str. 77?.
" W. Frodi, nav. delo, str. 8, 15.
" O tem gl. tudi F. Ottmann, österreichische Malerei. Mittelalter. Wien
1926, Str. 107.
104
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
škega stenskega slikarstva, veljajo enake sodbe prav tako za druge zvrsti
upodabljajoče omike. — Tabelno slikarstvo je že v prvih desetletjih
15. stoletja, posebno pa po letu 1460 prineslo v svoja prizadevanja obilo
prvin prav širšega figuralnega in predmetnega, se pravi tudi kostumo-
grafskega realizma in je s tem, ko je rabilo cerkvenim namenom, takisto
nadrobneje učilo vernike starosvetnih zgodb in legend.^^ — Tudi takratno
kiparstvo opremlja svoje figure vse pogosteje s posvetnimi oblačili na-
mesto prejšnjih posplošenih nadčasovnih noš in zmerno sledi gotski
modi.^* — Najbolje pa se je podredila doslednejšim realističnim načrtom
grafika, saj je bila od vseh upodabljajočih panog jiajmanj vklenjena
v spone starosvetnih oblikovalnih izročil. Zato so tudi v njenih delih iz
15. stoletja malone vse osebe upodobljene v noši tega obdobja in so gra-
fične upodobitve vnanjih plati življenja običajno ustrezale razmeram,
v katerih so nastale, tako da so celo Grki ali Trojanci predstavljeni v
poznosrednjeveških oblačilih.^' — Z realizmom je, čeprav borneje ko gra-
fika, prepojeno tudi miniaturno slikarstvo, tako da je tudi njegovim
upodobitvam vtisnjen pečat predlog iz resničnega življenja v tisti dobi.^°
Poznosrednjeveško upodabljajočo umetnost na Slovenskem napajajo
tokovi iz središč zahodnoevropske, posebej srednjeevropske omike. Pogla-
vitni poudarek ji daje severna komponenta, medtem ko prihaja južna ali
italijanska le redko naravnost do veljave.^^ — Ce je bila doslej beseda
o razmerju med upoštevanjem in pritegnitvijo takratnega stvarnega
okolja in pa večjo ali manjšo mero izročil v delih tedanje zahodnoevrop-
ske umetnosti na splošno, se zdi pred poskusom, da se osvetli to vpra-
šanje zastran upodabljajočih spomenikov na slovenskem ozemlju, po-
trebno dognati še, kolikšen je delež realističnih, se pravi po stvarnih
vsakdanjih predlogah posnetih prvin v poznosrednjeveški umetnosti
"O. Pacht, österreichische Tafelmalerei der Gotik. Augsburg 1929,
Str. 10. — L. Baldass, österreichische Tafelmalerei der Spätgotik. Wien 1954,
Str. 5.
F. Kieslinger, Die mittelalterliche Plastik in Österreich. Wien-Leipzig
1926, Str. 58, 73. — Prim. tudi C. Th. Müller, Mittelalterliche Plastik Tirols.
Berlin 1935, str. 85, si. 90, 125, 132, 141, 146, 153, 166, 254/5, 258/9.
C. v. Lützow, Geschichte des deutschen Kupferstiches und Holzschnit-
tes. Berlin 1891, str. 43, 200. — K. Zoege v. Manteuffel, Der deutsche Holz-
schnitt. München 1921. str. 40. — E. Bock, Die deutsche Graphik. München 1922,
Str. 21.
2" M. V. Boehn, Die Mode. Menschen und Moden im Mittelalter. München
1925, Str. 212. — F. Ottmann, nav. delo, str. 68. — P. Post, Die französisch-
niederländische Männertracht einschliesslich der Ritterrüstung im Zeitalter der
Spätgotik, 1350 bis 1475. Halle/Saale 1910, opira svoja izvajanja po veliki večini
prav na miniature: prim. razbor uporabljenih virov, str. 100 si.
^1 F. Stele, Monumenta artis slovenicae I. Srednjeveško slikarstvo. Ljub-
ljana 1935, str. 1. — Isti, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji.
Kazarovljev zbornik. Sofija 1950, str. 205 d.
105
Angelos Baš
bližnjih vzhodnoalpskih dežel, ki so bile tvorno povezane z upodablja-
jočimi stvaritvami pri nas.
Na Tirolskem je podoba precej jasna.
V brixenskem slikarstvu prehajajo realistične tendence ponekod celo
že v naturalistično upodabljanje okolja in izhajajo ta prizadevanja za
naravno pristnost iz nadrobnega zgledovanja po naravnih predlogah.^^
Tako so ne samo postranske osebe, kakor n. pr. Šaloma, krvniki, vojščaki
pri križanju ipd., predstavljene v noši, posneti po takratni posvetni modi,
temveč so prav tako tudi podobe svetih devic opremljene z oblekami,
kakršne so bile tedaj običajne v resničnem življenju.Toda ne zgolj v
brixenskem območju, kjer so upodobljenci, kot rečeno, prav pogosto na-
pravljeni po tedanji posvetni modi in kjer je v nekaterih delih kaj na-
tančno povzeta značilna gotska noša — ustrezno vnemi za žanrske,
naravi kar najbolj približane poteze —, prav tako je bilo tudi v drugih
tirolskih predelih ustvarjenih nemalo upodobitev, ki se odlikujejo po
oblačilnem naturalizmu in ki pri podajanju raznih oseb neposredno upo-
rabljajo takratne modne motive: v Boznu so posegli slikarji po tedanjih
posvetnih oblačilnih prvinah, v St. Georgenu, Schenna prav tako in v
St. Katreinu, Innichenu idr.^** (Te, oblačilne in druge značilne poteze
poznosrednjeveškega gmotnega življenja se spajajo v tedaj skoraj te-
meljno upodabljajočo težnjo, kako dramatično poživiti posamezne like
ali pa cele scene.)
Da so za upodobitve oblačil na poznejših tirolskih freskah, iz 16. sto-
letja, značilni takrat običajni posvetni ornamenti in da so takisto svet-
niki marsikdaj napravljeni v modno nošo te dobe in pa da nastajajo v
drugi četrtini 16. stoletja neredke profane slikarije po gradovih,^^ je po
doslej povedanem več kot umljivo in zvečine zgolj bistveno nadaljevanje
zasnovanih smeri.
Tirolsko gotsko kiparstvo je prav tako pridobivalo vse več posvetnih
motivov, čeprav nemara ne v tolikšnem obsegu kot tamkajšnje slikarstvo.
Tako poznamo vrsto starosvetnih kipcev, ki se nedvomno ponašajo s po-
svetno opredeljeno nošo svojega obdobja: iz Georgenberga, Brixna,
Kössna, Enneberga, Lienza, Rattenberga, Schrambacha idr.^"
Na Koroškem potekajo poglavitni viri za zgodovino poznosrednje-
veške noše iz ohranjenih spomenikov stenskega slikarstva, medtem ko
22 J. Weingartner, Die frühgotische Malerei Deutschtirols. Jahrbuch des
kunsthistorischen Institutes der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege X,
1916, Str. 11.
2' Prav tam. — Isti, Die gotische Wandmalerei in Südtirol, str. 14.
2^ J. Weingartner, Die Wandmalerei Deutschtirols am Ausgange des
XIV. und zu Beginn des XV. Jahrhunderts. Jahrbuch des kunsthistorischen In-
stitutes der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege VI, 1912, str. 3, 54. —
Isti, Die frühgotische Malerei Deutschtirols, str. 11, 17, 38. — Isti, Die gotische
Wandmalerei in Südtirol, str. 23, 27 d.
25 J. Weingartner, Die gotische Wandmalerei in Südtirol, str. 66 sl.
2« C. Th. Müller, nav. delo, str. 85, sl. 90, 125, 132, 141, 146, 153, 166, 254/5,
258/9.
106
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
je tedanje kiparstvo le slabo obravnavano in zato v celoti še zdaleč ni
znano in dostopno.
Kljub splošno živemu razmahu tabelnega slikarstva v 15. stoletju je
v južnih predelih Vzhodnih Alp, zlasti na Koroškem in Kranjskem, še
vedno prevladovalo stensko slikarstvo, čeprav ni hkrati manjkalo tudi
vplivov tabelne slikarske omike. S tem se koroško območje ni pridružilo
splošnemu slikarskemu razvoju v pozni gotiki in je ohranilo težišče na-
črtov v freskantskih stvaritvah, ki je njihova slogovna podoba še neko-
liko odmaknjena od temeljne realistične smeri svojega časa. Ta tok pa je
moglo ujeti koroško stensko slikarstvo na prehodu v 16. stoletje, ko so
renesančno določene upodabljajoče težnje po preglednosti in trdnem
kompozicijskem redu našle prikladno torišče na freskah, ki pridobijo
potlej na realističnem pomenu.^^
Realističnih motivov seveda tudi v gotskem stenskem slikarstvu na
Koroškem nikakor ne manjka, vendar pa jih je na teh spomenikih manj
kakor po drugih ozemljili srednjeevropske umetnosti, kjer se je učinko-
vito razmahnilo realistično vse izrazitejše tabelno upodabljanje.
Največ posvetnih snovi nudijo koroške freske s temo pohoda in po-
klonitve treh kraljev iz druge polovice 15. stoletja, ki se v njih prepletajo
skoraj že naturalistične težnje z zavzetostjo za nadrobnejše pripovedi:
osnovne zgodbe se spopolnjujejo z lovskimi in ribiškimi podobami, s
skupinami dvorjanov in vojščakov in so ob vsej ujetosti v ikonografske
okvire podane s posnetki iz istodobnega profanega življenja ter nudijo
neredkokdaj tudi širše gradivo za zgodovino noše.^* A tudi v druga te-
mala so včasih uvrščene značilnosti poznosrednjeveške posvetne noše.
Tako v Janezovem obglavljenju iz Liedinga, v pasijonu in Dorotejini
legendi iz St. Peter im Holz, v Savlovem padcu iz Krke, v legendi sv. Ka-
tarine iz Einersdorfa, Liemberga in Spanheima, v legendi sv. Lenarta iz
Zwickenberga, v sliki dobrih del iz Strassna, v Jezusovem rojstvu iz
Gerlamoosa, v pasijonu iz Obermauerna, v mrtvaškem plesu iz Metnitza,
v poslednji sodbi iz St. Lorenz im Lessachtal idr.^'
Štajerski spomeniki iz poznega srednjega veka in 16. stoletja se ne
morejo ponašati s tolikšnimi umetnostnozgodovinskimi obdelavami kakor
tirolski in koroški, saj pogrešajo obravnave tako v celoti kakor po po-
sameznih poglavjih. Zavoljo tega so deloma šele poglobljene raziskave
o zgodovini štajerske in deloma tudi vzhodnoalpske oblačilne omike opo-
zorile na štajerska umetnostna dela, ki vsebujejo tudi znatne upodobitve
takratnega posvetnega življenja.
In teh ni malo. Freske iz Niederhofna pri Stainachu, iz St. Mareina
pri Knittelfeldu, iz graške stolnice; tabelne ali oltarne slike iz St. Lam-
" W. Frodi, nav. delo, str. 10.
28 W. F r o d 1, nav. delo, str. 19.
2» W. Frodi, nav. delo, si. 1, 11, tab. V, 20, 38, 51, 22, 23, 65, tab. XVI, 74,
77, 84.
107
Angelos Baš
brechta, Eisenerza, St. Katreina pri Brucku, graške stolnice, Marijinega
Celja, Anger ja. St. Lorenza pri Murauu, St. Benedikta pri Knittelfeldu;
upodobitve v cerkvenih rokopisih iz Seckaua, St. Lambrechta; grafika in
akvareli iz Gradca^" — vse te stvaritve so tolikanj številne in za podobo
tedanje štajerske noše tako zelo poučne, da nima za naše vprašanje do-
slej nobena druga vzhodnoalpska dežela zbranih razmeroma toliko ob-
sežnih in prav tako ilustrativnih virov kakor prav Štajersko. (Dasi ob
tem dosedanja kostumografska preučevanja malone vseskozi niso upo-
števala poznosrednjeveškega kiparstva in nobenih spomenikov s sloven-
skega štajerskega ozemlja.)
Tako širok in raznovrsten pregled upodabljajočega gradiva za
zgodovino noše lahko opravijo samo dolgotrajnejše kostumografske
obravnave, zakaj umetnostnozgodovinske študije so po navadi posvečene
zlasti le posameznim likovnim vprašanjem, in to skoraj izključno samo
z vidikov stilne analize, tako da prispevajo posvetne motive v umetnosti
največkrat posredno ali mimogrede. — Izrazit primer takšnega razisko-
valnega vodila pomeni obdelava gotskega stenskega slikarstva na Nižjem
Avstrijskem, kjer so posvetne in ob tem tudi kostumografske poteze v
tamkajšnjih stvaritvah, ki so povzete po sodobnih predlogah iz resnič-
nega življenja, komajda omenjene, zato pa se dajo bolje zaslediti v na-
tisnjenem slikovnem gradiini.^'^
Italijansko upodabljajočo omiko predstavlja v slovenski umet-
nostni in sploh kulturni zgodovini povečini le beneški krog.^^ —
V tem in v drugih italijanskih umetnostnih območjih pomeni doba po
Giottu postopno, a razmeroma naglo uveljavljanje naravne resničnosti
v upodabljajočih delih. Že gotski realistični načrti so dosegli polagoma
vse večjo doslednost in v 15. stoletju so' prehajali na severu v naturali-
stično upodabljanje. Y Italiji je šel opisani razvoj upodabljanja v slo-
govnem pogledu nekako od sredine prve polovice 15. stoletja v drugo
smer, vendar pa je njegovo razmerje do upoštevanja in pritegnitve na-
rave, človeka in njegovega celotnega okolja šlo, čeprav nekaj hitreje in
znatneje, po zasnovani vsebinski poti, podobno kakor v severnem umet-
nostnem krogu. Skoraj popolno so se uresničili ti vsebinski načrti v itali-
janski upodabljajoči omiki pod konec 15. in v vsem 16. stoletju, četudi
so že prav tako italijanske upodabljajoče panoge iz 14. in 15. stoletja
bogate z realističnimi ambientskimi prvinami. Toda predrenesančne in
deloma še renesančne slikarske in kiparske stvaritve v Italiji so še v
določeni meri utesnjene v ikonografske pregraje, ki uokvirjajo in omeju-
jejo upodobitve tedanjega posvetnega življenja. S prodorom renesanse
pa je na široko pognala korenine takisto profana upodabljajoča umet-
no V. Geramb, Steirisches Trachtenbuch I. Graz 1952, sl. na str. 285 do 572.
"F. Reichmann, Gotische Wandmalerei in Niederösterreich. Zürich-
Wien-Leipzig 1925, Str. 40, 47 d, 84, sl. 26, 28, 53, 41.
'2 F. Stele, Umetnost v Primorju. Ljubljana 1940, str. 5.
108
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
nost, ki si je prizadevala za kar najbolj natančno podobo človeka, nje-
govega okolja in narave.
Spričo tega najdemo v krogu takratne beneške upodabljajoče omike,
ki edina lahko pride z italijanske strani neposredneje v poštev za obrav-
navo naše poznosrednjeveške noše in noše 16. stoletja, kajpada malone
nepregledno množino motivov, ki opredeljujejo domalega pač vse zvrsti
gmotnega življenja v poznem srednjem veku in 16. stoletju.^* A beneški
upodabljajoči vplivi v tej dobi praviloma niso prihajali na slovensko
ozemlje naravnost, temveč zvečine s furlanskim posredništvom. Umet-
nost v Furlaniji pa je bila v tem času prekvašena tudi s precejšnjimi
germanskimi prvinami in je bila po svoji ikonografsko-vsebinski plati
razmeroma konservativna, tako da takratne upodabljajoče oploditve Ita-
lije v naših krajih zavoljo svoje skoraj običajne posrednosti^" še zdaleč
niso obrodile značilnih realističnih sadov, ki bi nadrobneje povzemali
naravo in človekovo okolje.^"
Iz italijanskega izvora potemtakem ne moremo izvajati tehtnejših
tvornih vezi z upodabljajočo umetnostjo poznega srednjega veka in
16. stoletja na Slovenskem. — Kar zadeva 16. stoletje v vzhodnoalpskih
deželah, ki je bila o njih zgoraj beseda, pa so potrebne še nekatere do-
polnitve. Na Tirolskem, Koroškem in Štajerskem je v tem razdobju vo-
dilna upodabljajoča panoga stensko slikarstvo; ob tem se tabelna slikar-
ska omika ne razraste, temveč je s svojimi predvsem posrednimi vplivi
pomaknjena v ozadje. Mimo stenskega slikarstva pa se tod znatno razvija
tudi kiparstvo. Umetnost 16. stoletja v teh območjih, ki se je zgoraj
skorajda nismo dotaknili, ima drugačen značaj kot v istodobni Italiji.
Tu gre za prerod v upodabljanju, ki ga posreduje severni krog, ne pa
O tem gl. F. Stele, Umetnost Zapadne Evrope. Ljubljana 1935, str. 192 d,
200 d, 217 si, 234.
^ Poglavitno gradivo o tem je v naslednjih delih: A. Venturi, Storia
dell'arte Italiana IV. Milano 1906, str. 759 si; V, Milano 1907, str. 891 si; VL Mi-
lano 1908, str. 17 si, 977 si; VII/1, Milano 1911, str. 291 si; VII/3. Milano 1914,
str. 302 si; VII/4, Milano 1914, str. 213 si: IX/1, Milano 1925, str. 225 si; IX/5, Mi-
lano 1928, str. 1 si; IX/4, Milano 1929, str. 1 si, 1113 si; IX/7, Milano 1934, str. 1 si;
X/2, Milano 1936, str.610sl; X/3, Milano 1937, str. 1 sL — L. Testi, Storia della
pittura Veneziana I. Bergamo 1909; II, Bergamo 1915, reprodukcije slik iz na-
vedenih stoletij. — R. van Marie, The Development of the Italian Schools of
Painting IV. Hague 1924, str. 1 sl; VIL Hague 1926, str. 335 sl; X, Hague 1928,
Str. 308 sl; XVE, Hague 1935, str.56sl; XVIH, Hague 1936, str. 197 sL — P. Mol-
menti, La storia di Venezia nella vita privata dalle origini alla caduta della
repubblica I. Bergamo 1927, str. 363 si; II, Bergamo 1928, str. 265 si; in pa v ob-
sežnejših objavah' Bellinijevega, Carpacciovega, Giorgionovega, Tizianovega,
Veronesejevega in Tintorettovega dela.
F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci I. Srednji vek. Celje 1937,
str. 111 si. — Isti, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 207 si.
Furlansko slikarsko gradivo iz te dobe še ni pomembneje obdelano in
znano; za tedanje kiparstvo gl. G. Marchetti-G. Nicoletti, La scultura
lignea nel Friuli. Milano 1956, 373 str., 187 lab., 25 si.
109
Angelos Baš
Italija;^" le-ta je sicer glede na črpanje motivov iz sodobnega življenja
in narave v bistvu povsem enako opredeljiv kakor italijanski.^* Zavoljo
tega smemo zastran vprašanja, ki se z njim ukvarjamo, trditi, da je nova
upodabljajoča omika v 16. stoletju tako na jugu kakor na severu, in tako
tudi v vsej Srednji Evropi, pomenila v izrabi posvetnih in naravnih snovi
za svoja dela zgolj bogatejše, čeprav zelo različno daljnosežno nadalje-
vanje v uresničevanju prejšnjih vsebinskih načrtov, ki so prav tako bili
na različnih ravneh. Spričo tega predstavlja v navedenem pogledu sten-
sko slikarstvo 16. stoletja v teh predelih Vzhodnih Alp le sklepno po-
glavje v zgodovini srednjeveškega slikarstva, ne pa nove ali samostojne
stopnje v upodabljajoči omiki.^" In spričo tega velja ugotovitve o meri
življenjske in naravne resničnosti v slikarstvu pa tudi kiparstvu ome-
njenih vzhodnoalpskih območij za 16. stoletje samo ponoviti, hkrati pa
še pripomniti, da je to obdobje obseg in poglobitev realistične smeri
znatno stopnjevalo.
Te sodbe moramo časovno omejiti z reformacijo, ko izzveni srednje-
veški umetnostni finale teh ozemelj. — Za stensko kakor tudi za oltarno
slikarstvo pomenijo sledeča desetletja hudo mrtvilo, ki ga premaga šele
preval 16. v 17. stoletje; kiparstvo se je tedaj posvetilo povečini le na-
grobnikom, medtem ko izvirajo raznotere knjižne ilustracije pač skoraj
brez izjeme iz Južne Nemčije.^" Druga polovica 16. stoletja pomeni
skratka v upodabljajočem ustvarjanju Vzhodnih Alp razdobje izrecnega
zastoja ali ožine.
Po tem okviru, ki je sodila vanj upodabljajoča umetnost v poznem
srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem, se vnaprej ponuja misel,
da bo naše ozemlje, podobno kot Koroško, v opisanem razvoju pri spre-
jemu in obdelavi snovi iz resničnega življenja sicer izdatneje zaostajalo
za vodilnima umetnostnima krogoma, severnim in južnim, in tudi za
večino Srednje Evrope, kjer se je v 15. stoletju vse močneje, neposredno
in posredno, uveljavljal realizem tabelne slikarske omike,*^ da pa bo
kljub temu tako v konservativnejšem slikarstvu kakor v kiparstvu, če-
tudi borneje, sledilo realistični, iz narave in življenja zajemajoči smeri
v poznosrednjeveški umetnosti.
Že prvi pogled v ohranjeni spomeniški inventar lahko potrdi to
domnevo. — Glede vprašanja, ki so mu namenjene te vrstice, je za motiv
poslednje sodbe dognano (doslej objavljene obdelave se nanašajo še
3' O tem gl. I. Cankar, Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem. Zbornik
za umetnostno zgodovino III, 1923, str. 136 d.
3" F. Stele, Umetnost Zapadne Evrope, str. 219.
F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 144.
" F. Stele, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini. Drugi Trubar-
jev zbornik. Ljubljana 1952, str. 119 sl, 142 sl.
" W. Frodi, nav. delo, str. 10.
110
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
malone izključno samo na slikarstvo), da se v njej med zveličanei in
pogubljenci upodabljajo predstavniki raznih stanov. V sorodnem motivu
tako imenovanega mrtvaškega plesa »so zastopniki vseh stanov prisiljeni
v ples s smrtjo v obliki okostnjaka«.*^ Nadalje so tudi pri nas freske
s pohodom in poklonitvijo treh kraljev postopoma čedalje bolj bogate
realističnih prvin, ki so obsežene v konjeniških sprevodih ali spremstvu
in pa v lovskih prizorih.*^ »Čut za resničnost« je razviden prav tako
v ciklih Marijinega življenja: »v mnogih posameznostih, v gotskih in
renesanskih prostorninah«, »v upodobitvi sodobnega pohištva« idr.;
v sliki Marije s plaščem pa so kot pribežniki ponovno upodobljeni »za-
stopniki vseh stanov«.** Takisto se upodobitve svetniških legend ponekod
ponašajo s sodobnimi realističnimi primesmi*^ in naposled pomenijo
sličice na freski Sv. Nedelje v Crngrobu (1460/70) prizore iz takratnega
vsakdanjega življenja.*"
Posnetki življenjskega okolja iz poznega srednjega veka in 16. sto-
letja so dokazani torej tudi v naši upodabljajoči umetnosti. — Kar za-
deva predvsem nošo, nam daje umetnostnozgodovinsko slovstvo o tem še
naslednje natančnejše določitve. Tako je za motiv pohoda in poklonitve
treh kraljev ugotovljeno, da so »obleke in tipi kralja in spremstva tudi
kulturnozgodovinsko važni« in »postranskih žanrskih prizorov bogata
je posebno slika pri Sv. Primožu« (ok. 1520).*'' Na freski treh kraljev v
Maršičih (pred 1514) pa pomeni noša nekaterih oseb »naravnost modne,
časovno opredeljive sestavine slike«, medtem ko sta »služabnika ... po
svojih iskanih pozah, progastih oblekah in širokih, po strani na glavi
stoječih baretih ... naravnost modni figuri svojega časa«.** — V ciklu
Marijinega življenja pri Sv. Primožu nad Kamnikom je polno realistič-
nih, žanrskih temat, z novim, čeprav še na srednjeveški ikonografiji slo-
nečim razmerjem do okolja, ki prestavlja marsikatero snov v žanrsko
sceno in ustvarja s tem videz znatne resničnosti.*^ »Poleg mnogih, prav
življenjsko zajetih prizorov... nudijo te slike mnogo dragocenih, kul-
turnozgodovinskih podrobnosti v oblekah, stavbah itd.« in »po svoji
stvarni resničnosti imamo tu podobe (o) iz resnične sodobnosti«.^" Marija
v oznanenju na Taboru pri Grosupljem (proti 1540) »pa kaže v svoji
obleki znake mode začetka 16. stoletja«.''^ — V mrtvaškem plesu Vin-
*2 F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 21 d.
*' F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 29 d.
** F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 33 d.
" F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 37 d.
** F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 42.
" F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 90.
** F. Stele, Trubarjev »krovaški malar«. Dom in svet LIV, 1942, str. 170.
" F. Stele, Freske u crkvi Sv. Primoža kod Kamnika. Starinar, ser. III/II,
1924/25, str. 140 si, 148.
™ F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 98, 165.
" F. Stele, Trubarjev »krovaški malar«, str. 172.
111
Angelos Baš
cenca iz Kastva v Bermu (1474) so kot predstavniki tedanjih posvetnih
stanov upodobljeni kralj, kraljica, krčmar, romar, vojak in trgovec. In
za svojo sliko treh kraljev je istrski slikar »porabil vse bogastvo svoje
domišljije za to, da s čim več posameznimi opazovanji iz življenja obo-
gati povest o njihovem potu«, ki jih je uvrstil tako v sprevod kakor v
stranske prizore. Zavoljo tega se ta freska od drugih naših te vrste raz-
ločuje zlasti po tem, »da s skromnim likovnim znanjem, ki ga slikar ob-
vlada, zajame čim več lastnih opazovanj iz narave in življenja in z njimi
obogati po izročenih vzorih posneto kompozicijo zgodbe«; na vseh berm-
skih slikah je močno opazen »vdor istrskega življenjskega in pokrajin-
skega vzdušja v prevzete ikonografske sheme«.— Ob pasijonu v Slo-
venjem Gradcu je Andrej iz Ottinga upodobil tudi naročnika slik in
njegovo ženo (1450/60) in ustvaril »dvoje po svoji resničnosti najbolj pre-
pričevalnih portretov, kar se nam jih je v Sloveniji ohranilo iz srednjega
veka«.^^ Portretne podobe laikov pa poznamo tudi še iz Turnišča (1383),
Martjancev (1592), kjer se je Janez Aquila sam upodobil, nadalje dona-
torske slike iz Žužemberka (14. stoletje), Žirovnice (prva polovica 15. sto-
letja). Sv. Janeza v Bohinju (prva polovica 15. stoletja), Tinjskega pri
Žusmu (prva polovica 15. stoletja) in Prapreč pri Lukovici (1522, 1524)
in pa votivno sliko na Malem gradu v Kamniku (prva polovica 16. sto-
letja).^* — In naposled: legendi sv. Urha in Korbinijana na Križni gori
(1502) sta po snovi premaknjeni »iz legendarne brezčasnosti« »v svoj čas
in okolje«, osebe v njih pa so upodobljene v takrat običajnih oblekah.^"
Poznosrednjeveško slikarstvo pri Slovencih je po teh navedbah po-
nekod bolj, ponekod pa manj ujelo realistično strujo one dobe in vnašalo
v svoja dela različne poučno-pripovedne sestavine iz tedanjega vsako-
dnevnega okolja ter tako umljiveje razlagalo vsebino posameznih ikono-
grafskih snovi, upoštevajoč v svojih stvaritvah gledalca, ki so mu le-te
namenjene v nazorno dojemanje.^* Saj je- neoporečno, da je ena od zna-
čilnosti našega slikarstva v tem razdobju »poljudna poučnost« in je
»njegov dekorativni sistem« »sestavljen očividno iz poučnih razlogov« in
»je bil po svoji vsebini, rekli bi slikani pridigi, ljudstvu vsaj tako blizu
kakor današnji križev pot«." Prav tako je sprejeta sodba, da je »vse-
binski značaj« slikarske omike na Slovenskem v poznem srednjem veku
in 16. stoletju »v prvi vrsti pripovedno poučen in nabožno izpodbuden«
52 F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 220 d, 225 d, 251.
53 F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 243, 255.
5'' F. Stele, Spomeniki starejšega portretnega slikarstva na Slovenskem.
Zbornik za umetnostno zgodovino V, 1925, str. 142 sl. — F. Stele-T. Bogyai,
Donatorska slika iz 1. 1385 v Turnišču. Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. I,
1951, str. 119 sl, 129 sl.
5' E. Cevc, Poznogotske freske na Križni gori pri Škof ji Loki. Zbornik za
umetnostno zgodovino XX, 1944, str. 56, 58, 60 d.
58 W. Frodi, nav. delo, str. 10.
"F. S t eie. Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Ljubljana 1924.
str. 33, 55.
112
Pričevanje o noši v poznosrednjevešlvi umetnosti na Slovenskem
ali: »izživlja (se) predvsem v poučno in izpodbudno pripovednem smislu.
Poleg krasilne strani... je vsekakor njegova najizrazitejša stran poučna«
in nekatera dela dodobra »obvladuje fabulistični, pripovedni« značaj,
včasih pa tudi še »na videz sirovi realizem«.'*
Realistične prvine pa so se zavoljo splošne zaostalosti slovenske
upodabljajoče omike za vodilnimi umetnostnimi tokovi v tej dobi mogle
uveljavljati le počasi, z zamudo in v zoženem obsegu. Idealistični tako
imenovani mehki slog se je ohranil pri nas, podobno kakor na Koroškem,
deloma še preko srede v drugo polovico 15. stoletja, tako da poznamo
pred tem časom zgolj nizko število spomenikov, ki kažejo določene, če-
prav redkejše poteze iz življenja in narave. Šele na rovaš realističnega
plastičnega sloga v zadnjih desetletjih 15. in na prehodu v 16. stoletje,
oplojenega z južnonemškimi in severnimi vplivi, gre pripisati pomemb-
nejši vdor realističnih: posvetnih ambientskih motivov v takratnem
našem slikarstvu.^' Stvaritve tega sloga si ponekod najdejo svojo tvarino
z »opazovanji iz življenja« in znatno uvajajo »v umetniški svet tudi
novo pojmovanje narave kot krajine in prostora ... slikar stremi po tem,
da ustvari kolikor toliko resničen okvir figuram, pokrajina pa se začne
razvijati v prizorih na prostem...«."" Umetnost 16. stoletja te težnje na-
daljuje in jih razvija v okviru srednjeveškega izročila, do srede stoletja,
ko ta upodabljajoča omika v načelu odmre.
Zastran posvetne resničnosti v slikarstvu in kiparstvu (gornje sodbe
veljajo, kot bomo videli, v bistvu prav tako tudi za to umetnostno panogo)
na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju se potemtakem
podaja sklep, da je »v stilističnem razvoju v primeri z mednarodno po-
membnimi tokovi« zaostajalo, da je izrazito poljudno in poučno in da so
ta dela »po svojem postanku navezana na kraj, kjer se nahajajo, in jih
s krajem postanka in nahajališča tudi mnogo ožje veže umetniško raz-
položenje tako pri naročniku kakor pri umetniku«."^
Naša upodabljajoča umetnost v poznem srednjem veku in 16. stoletju
pomeni torej mimo drugih neumetnostnih vprašanj, zlasti n. pr. stano-
vanjske omike, v poglavitnem tudi resnično tehten vir za zgodovino
tedanje noše ali natančneje oblačilnega videza. Vendar pa z določenimi
omejitvami in pripombami.
Neporabne so za raziskave o poznosrednjeveški noši in noši 16. sto-
letja na Slovenskem ohranjene oltarne slike z našega ozemlja. — Slikar-
sko obdelana krilna oltarja na Visokem in pri Sv. Petru nad Zelimljem
za preučevanja »v sedanjem stanju« »ne prihajata v poštev«."^ »Od za-
^ F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 11, 102, 247, 235.
^' F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. Id. — Isti, Cerkveno slikar-
stvo med Slovenci, str. 158 si.
F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 142.
" F. Stele, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 206 d. —
O tem prim. tudi E. Hempel, nav. delo, str. 120.
F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str.45.
s  Slovenski etnograf j^j^^
Angelos Baš
nesljivo stare slovenske posesti slikanih oltarjev« se najstarejše delo,
triptih v Ptuju (ok. 1450/60), prišteva južnonemškemu oziroma salzbur-
škemu slikarju Konradu Laib-Pfeningu in njegovim sodelavcem, drugo,
slika Oljske gore s Sv. Miklavža nad Cadramom, nurnberški delavnici
Dürerjevega učitelja Mihaela Wolgemuta (po 1495), tretje, krilni oltar
iz Kranja (ok. 1510), pa južnonemškemu ali avstrijskemu umetniku, med-
tem ko je najmlajša slika, Vstajenje iz ljubljanskega frančiškanskega
samostana (druga polovica 16. stoletja), »ikonografsko veren posnetek po
bakrorezu znanega Vstajenja P. Breughla star.«.*'^
Oltarni sliki iz Ptuja in s Sv. Miklavža nad Cadramom ne izkazujeta
skoraj nobenih in tako tudi ne oblačilnih potez po posvetnih predlogah
svojega časa,"* čeprav gre v Ptuju za upodobitev Marijine smrti, ki je
postala po uveljavljanju realizma v prvi polovici 15. stoletja eno od torišč
za slikanje odlomkov iz vsakdanjega življenja. V tem primeru pa je ta
motiv v »odpor proti... pretiranemu realizmu« postavljen »v kar najbolj
idealizirano okolje«."^ Podobno ni tudi na čadramski sliki Oljske gore
natanko določljiv ne en svetni kostumografski motiv. Ne glede na to, da
sta obe deli naslikala tuja, našim območjem oddaljena umetnika, in to ne
na naših tleh, temveč očitno v avstrijskem oziroma južnonemškem krogu.
(S slike Oljske gore pri Sv. Miklavžu je razvidno, da jo je naročil
konjiški in vuzeniški nadžupnik in savinjski arhidiakon 1495.)^^
Na kranjski sliki bega in mučenja sv. Kaucija, Kancijana, Kancija-
nile in Prota so resda opazna nekatera oblačila, ki so jasno posneta po
modi 16. stoletja; vendar pa avtorja ni mogoče natančneje in ože opre-
deliti kot južnonemškega ali avstrijskega, še celo pa se ne da izpričati,
da je to njegovo delo nastalo v naših krajih in da ni bilo uvoženo, kakor
zvečine v drugih primerih, saj je neoporečno, da je oltarno slikarstvo
»prenosno in zato po svojem postanku ni nujno vezano na kraj, za kateri
je bilo ustvarjeno«.'''
Vsem tem slikam kakor tudi Vstajenju, ki je izrecno posneto po sta-
rejšem Breughlu, se moramo tako odpovedati kot gradivu za zgodovino
noše na Slovenskem.
Drugače pa je s posvetnimi upodobitvami našega stenskega slikar-
stva v obdelovanem razdobju. Sicer se tudi za to upodabljajočo panogo
nikakor ne sme soditi, da so v njej vselej in vse realistične prvine, ki
izvirajo iz takratnega posvetnega okolja, v resnici zvesto in natančno
povzete po stvarnih ali neposrednih predlogah te dobe, kakršne so bile
v veljavi prav samo v času in ožjem območju, kjer je neka freska na-
F. Stele, Monumenta artis slovenicae. str. 45 d. — Isti, Cerkveno slikar-
stvo med Slovenci, str. 118, 279 sl, 293 sl, 308 sl.
^* F. Stele, Monumenta artis slovenicae, sl. 145, 154, 155.
" F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 288.
F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 46. — Isti, Cerkveno slikar-
stvo med Slovenci, str. 293.
" F. Stele, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 207. •
114
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
stala."* Ob tem pa se spričo »presenetljive življenjske resničnosti« v teh
stvaritvah hkrati ne zdi nemogoče, da bi pomenile »oblike, kroj in po-
dobe oblačil« predvsem zgolj zasnove umetniške fantazije, posebej še
zato ne, ker gre pri upodobljencih, ki so posvetno napravljeni, pogosto
za nižje in ubožnejše osebe v stranskih prizorih, pri katerih »zavoljo
njihove manjše pomembnosti v razmerju do celote ni najmanjšega raz-
loga, da bi bili brez resničnostne podlage«."" — Posvetne noše, ki so na-
slikane na freskah, je treba tako v njihovi vlogi za kostumografske pre-
učitve utesniti in jih določiti glede na dokumentarnost v času in prostoru
in pa glede na mero natančnosti pri posnetkih raznih predlog.
Najvažnejša ali temeljna je pri tem opredelitev o pričevalnosti fresk
za nošo v prostoru. — Za romansko upodabljajočo umetnost na Sloven-
skem, ki nima tako rekoč nobenih naravnih in življenjskih sestavin in
ki je navezana povečini edinole na tuje: nemške ali pa tudi francoske
zglede, je ugotovljeno, da je bila njena »zveza z narodom ... samo idejna,
reprezentativna, nabožna in semtertja poučna. Narod je bil napram tej
umetnosti pasiven«.'"' Nasprotno pa so stvaritve naše poznosrednjeveške
upodabljajoče omike nastale »nedvomno v ozki, intimni zvezi z narodom
in njegovimi umetniškimi potrebami«.'^ To je na dlani, zakaj ta umet-
nost je, kot rečeno, zasnovana na optični verjetnosti ali umljivosti, ki se
uresničuje ali predstavlja zavoljo gledalca, da ta tokrat umetnine kar
najbolje dojame^^ in lahko tudi mimo izobrazbe razbira svetopisemske
zgodbe s pripovedno prirejenih upodobitev.'^ Prav tako pa so pri fre-
skantskih delih soodločali tudi naročniki.''* — Z drugimi besedami: novo,
gotsko umetnostno razmerje do življenjske in naravne resničnosti je pri-
bližalo upodabljajoče sestavine kar najširšemu številu vernikov, ki so
videli v teh delih umljiv svet, sestavljen iz različno nazornih predstav,
kakršne so zajete zdaj bolj zdaj manj iz resničnega življenja. Da so
morali biti v ta namen ambientski in naravni motivi v načelu podobni
ustreznim razmeram na Slovenskem, je kajpada samo po sebi umevno.
Tako, realistično obogateno stensko slikarstvo pa se pojavi pri nas
precej pozno, skladno z umetnostnim zatišjem slovenskega ozemlja, ki je
zaostajalo za širše pomembnimi strujami v srednjeveški omiki. Sele pri-
bližno s sredo 15. stoletja se začenja na Slovenskem znatneje odpirati pot
za fabulativno, realistično poglobljeno in dovolj dostopno stensko slikar-
stvo. Odtlej se stalne ikonografske sheme pogosteje dopolnjujejo s prvi-
nami iz življenja in narave. Te, za naša območja nove, sicer pa zvečine
že splošne poznosrednjeveške slikarske značilnosti se prilagajajo »kra-
«* V. G er amb, nav. delo, str. 222.
"» V. Geramb, nav. delo, str. 284.
'" F. Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, str. 20.
'1 F. Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, str. 28.
'2 W. Pinder, nav. delo, str. 200 si.
'3 W. Frodi, nav. delo, str. 16.
E. Hempel, nav. delo, str. 120.
8' 115
Angelos Baš
jevnemu umetnostnemu razpoloženju, tako da povsod tod opazujemo
zanimive primere tako imenovanih stilov prostora«.^'*
Kot realistični slog ne velja v tem primeru razumeti samo formalnih,
temveč tudi vsebinska prilagajanja. Saj v realističnem slikarstvu, ki ga
v različnih stopnjah predstavljajo naše freske predvsem nekako od srede
15. stoletja naprej, »prebavljanje vplivov« in njihove prilagoditve kra-
jevnim razmeram nikakor ne morejo biti, če smo dosledni, samo ožjega
stilnega značaja, medtem pa bi upodobljena vsebina ostajala vseskozi
nepovezana z bližnjimi razmerami ali od njih odmaknjena in bi pomenila
v osnovi zgolj nerealistično posnemanje tujih in, neposredno, pravzaprav
nerealnih predlog. — Ce smo sprejeli gornje ugotovitve o pripovednem
in poučnem slikarstvu, kakršno poznamo z naših poznosrednjeveških
fresk in ki je poljudnost ena njegovih prvih značilnosti, če priznavamo
sodbe o aktivnem in intimnem razmerju takratnega človeka do te umet-
nosti, tedaj smemo pač logično sklepati, da so morale biti take upodo-
bitve ljudem takrat v resnici dostopne, razumljive in bližnje ali sorodne,
saj bi se sicer ena od temeljnih značilnosti te upodabljajoče omike: po-
ljudnost in umljivost sprevračala ravno v svoje nasprotje. Posvetne
prvine v našem poznosrednjeveškem stenskem slikarstvu so potemtakem
morale ljudem tolikanj ustrezati, da so jih mogli zlahka ali dovolj raz-
umeti, to pa je bilo mogoče le tako, da so bile kar najbolj približane
svetu, ki so v njem živeli. Za to vprašanje je sam izvor uporabljenih
predlog načelno postranskega pomena.
Poglavitne, starosvetne motive v poznosrednjeveškem stenskem sli-
karstvu so kajpak določevali in utesnjevali ustaljeni ikonografski okviri.
To ujetost pa opredeljujejo takisto pri naših poznejših gotskih freskantih
tudi še trdna izročila njihovih šol in starejših drugih sorodnih ali med-
sebojno odvisnih delavnic; prav tako pa izvira tudi iz »uveljavljene po-
sebnosti« njihovih cehov.'"' Zavoljo cerkvenega značaja te slikarske omike
in njene zaostalosti ali konservativnosti so tako osnovni ikonografski
motivi tudi v obdobju realističnega sloga le v manjši meri obogateni
s potezami iz življenja in narave. Torišča našega poznosrednjeveškega
realizma, ki se je uveljavljal sicer kasno in v omejenem obsegu, so lahko
pomenili predvsem stranski prizori, kjer ni bilo številnejših zakoreni-
njenih ikonografskih obrazcev in zato vse več možnosti za samostojnejše
posvetne stvaritve.
Zlasti v teh obrobnih slikarskih delih se mimo čisto formalno-tehnič-
nih potez predstavljajo posebnosti ali značilnosti določenih širših ob-
močij. — Osnovna ikonografija je bila skoraj še v vsem poznem srednjem
veku domalega za vse slovensko ozemlje, pa tudi za nekatera bližnja
območja tako zelo izenačena in tako rekoč nepremakljivo utemeljena, da
so za nekaj ciklov s teh področij dokazane malone enake predloge in tudi
" F. Stele, Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, str. 206.
" F. Stele, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 151 d.
116
Pričevanje o noži v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
njihova na moč nesamostojna posnemanja.'^ V doslednejšem realizmu
16. stoletja se ta odvisnost do ustvarjenih slikarskih predlog občutno
zrahlja, tako da nudijo tedaj svetopisemska temala priložnosti prav tako
za svobodnejše upodabljanje. Y 15. stoletju pa so rabili v ta namen — kot
omenjeno — predvsem, čeprav ne izključno, postranski prizori, ki niso
bili tesneje povezani s poglavitnimi dogodki na freskah.
Povzetki resničnega sveta se v teh scenah lahko družijo s predstav-
ljanjem slikarske osebnosti. Postopoma večje upoštevanje in pritegnitev
življenjskega okolja in narave v takratnih upodabljanjih je dalo po eni
strani možnosti za uveljavljanje umetnikove osebnosti »v doslej kolek-
tivno izvrševani umetnosti«, s tem pa, namreč z opazovanjem življenja
in narave, so se »izročene sestavine« slikarstva množile z novimi.'* Po-
samezni realistični odlomki v naših freskah proti koncu 15. stoletja in
v 16. stoletju se ob tem odlikujejo z izrazom, ki je soroden »otipljivi
stvarnosti« ali drugače: s pravo naravno resničnostjo."
»Samostojno sprejemanje in predelovanje pobud iz žive narave« je
bilo v našem stenskem slikarstvu seveda borneje kakor v raznih žariščih
poznosrednjeveške stenske slikarske omike,*" ki so posredovala svoje do-
sežke tudi območjem, ki so bila v teh prizadevanjih manj tvorna; tako
so se porabljale za posvetne scene predvsem tuje, posredne predloge, ki
so »postajale sestavina kolektivne stvariteljnosti«.*^
Zgovoren dokaz za »samostojno sprejemanje in predelovanje pobud
iz žive narave« naših poznosrednjeveških freskantov in ne samo za pre-
vzemanje drugod ustvarjenih slikarskih ali posrednih naravnih predlog
pa so nekatera dela, ki jih je naslikal Vincenc iz Kastva v Bermu 1474.
— Istrski umetnik je »porabil vse bogastvo svoje domišljije za to, da
s čim več posameznimi opazovanji iz življenja obogati« upodobljene
motive, ter je tako z lastnim študijem narave in življenja dopolnil »po
izročenih vzorih posneto kompozicijo zgodbe«. Sploh je v Vincenčevih
stvaritvah značilen »vdor istrskega življenjskega in pokrajinskega
vzdušja v prevzete ikonografske sheme«, »posnet nedvomno po resnič-
nem življenju« in tu med drugim tudi njegova »značilno, čeprav le
splošno opisana, izrazito istrska krajina«.*2
Drugih samostojnih posnetkov življenja in narave v našem pozno-
srednjeveškem stenskem slikarstvu umetnostnozgodovinske obravnave
doslej še niso ugotovile, vendar pa po vsej verjetnosti Vincenc ni bil pri
nas edini poznosrednjeveški umetnik, ki je uporabljal za svoja dela tudi
pristne naravne predloge. (Pri tem pa ni dokazano, da bi ta njegov
prijem mimo raznih drugih plati življenjskega okolja veljal tudi še
upodobljenim nošam.)
" W. F r o d 1, nav. delo, str. 19.
'* F. S t eie, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 152.
'9 Prav tam.
*" Prim. F. S t eie. Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 154.
** Prav tam.
*2 F. S t eie, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 225, 231, 240.
117
Angelos Baš
Drugačno, manj izvirno razmerje naših poznosrednjeveških freskan-
tov do posvetnih snovi je bilo pogostejše. Ta način slikanja je morda
najbolj jasno razviden na sliki Sv. Nedelje v Crngrobu (1460/70). — Ta
freska kaže trpečega Kristusa, ki je okrog njega nanizanih v vzporednih
pasovih nekaj manj kot petdeset prav različnih prizorov iz vsakdanjega
življenja na začetku druge polovice 15. stoletja. Namen tega dela je ne-
sporen. Vsakdanja opravila, če se jih ljudje ne lotevajo o pravem času,
marveč v prepovedanih dneh, so pregrešna in mučijo Kristusa, grešnike
pa spravljajo v pogubo. Ali: opravila, ki so upodobljena na tej freski,
se, čeprav so sicer poštena, ob nedeljah ne smejo izvajati in pomenijo
tedaj grešna dejanja.*'
Te crngrobške slike iz poznosrednjeveške vsakdanjosti so v marsi-
čem sorodne zlasti podobnim upodobitvam v koledarju iz Passaua z 1445
oziroma: obe deli sta lahko zajeti iz skupnih predlog; samostojno pa je
slikar Sv. Nedelje priredil »izbor in sestav sličic« in »je stari znakoviti
koncept spremenil v nazorno upodabljajočega«.'* Opravila, ki jih ta
freska poudarja kot prepovedana, so tako predstavljena s podobami ter
se zavoljo svoje nazornosti lahko »bolje vtisnejo v spomin«. Pri tem je
tehtna še »namenu ustrezna relativna izčrpnost«, kar pa zadeva obliko,
je »njena moč ... v tem, da je ... splošno dostopna«.*^ — V tipološkem
pogledu se pripisuje Sv. Nedelja tako imenovani arti memorativae, ki
rabi mnemotehničnim namenom ali kot pripomoček spominu za določena
napotila,^" tako da pomeni naša freska upodabljajočo obliko za spomin-
sko kar najbolj učinkovito pridigo o prepovedanih nedeljskih opravilih.
Če naj bi bili ti nameni uresničeni, so morali biti naslikani prizori
iz vsakdanjega življenja bistveno približani našim tedanjim razmeram.
Prevzete ikonografske oblike so se lahko v osnovi ohranile, v posameznih
potezah pa je vsekakor bilo potrebno, da so se v različnem obsegu pri-
lagodile širšemu okolju, ki so bile v njem in zanj ustvarjene. Kako naj
bi si sicer preprosti obiskovalci crngrobške cerkve zapomnili vsebino
Sv. Nedelje, če bi jim prepovedana opravila ne bila dovolj dostopna in
dojemljiva? To je bilo mogoče zgolj tako, da so te upodobitve resnično
bolj ali manj ustrezale onemu času (kar je natanko ugotovljivo), prav
tako pa tudi tamkaj običajnemu okolju, oziroma da niso bile v pogla-
vitnih značilnostih drugačne kakor ustrezne razmere na širšem kranj-
'3 F. S t eie, Monumenta artis slovenicae, str. 42. — Isti, Ikonografski
kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu. Razprave Slovenske akademije zna-
nosti in umetnosti, filoz.-füol.-hist.razr.II. Ljubljana 1944, str. 401 sl. — E. Cevc,
Etnografski problemi ob freski »Sv. Nedelje« v Crngrobu. Slovenski etnograf
III—IV, 1950/51, str. 180 sl.
'* F. Stele, Ikonografski kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu,
str. 416.
'5 F. Stele, Ikonografski kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu,
str. 419, 423.
F. Stele, Ikonografski kompleks slike »Svete Nedelje« v Crngrobu,
str. 424 sl.
118
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
skem ozemlju. S tega vidika je vprašanje o resničnih ali od drugod pre-
vzetih predlogah v tem primeru manj važno, ker je temeljni namen
freske takšen, da so bile poglavitne podobnosti med upodobitvami in
tedanjim širšim stvarnim okoljem neogibno potrebne. Določene prikro-
jitve in parafraze tujih predlog so se v delu, kakor je Sv. Nedelja, ne-
dvomno nujno vsiljevale in mu tako podelile osnovno, ne pa tudi
nadrobno dokumentarno ceno prav tako še za zgodovino naše pozno-
srednjeveške omike. Skoraj izključno le poučni ali mnemotehnični značaj
umetnine spričuje torej njeno poglavitno, četudi ne natančnejšo oprede-
ljenost v odsevih takratnega vsakdanjega življenja iz naših krajev.—
Crngrobška freska Sv. Nedelje je potemtakem v svoji kulturnozgodovin-
ski dokumentarnosti načeloma določljiva.
Za upodobitve poslednje sodbe v poznosrednjeveškem stenskem
slikarstvu na Slovenskem je bilo že povedano, da predstavljajo tudi
zveličance in pogubljence »vseh stanov«.*' Poučna ost take slike je po-
vsem stvarna. Zato se tudi ne zdi mogoče, da bi bili zastopniki stanov, ki
so tu naslikani, napravljeni v nošo prejšnjih obdobij ali stoletij, se pravi
kot ljudje, ki bi svojemu času ne bili zares razumljivi kot predstavniki
posameznih takratnih stanov. S tem pa je prav tako samo po sebi
umevno, da so morali biti ti stanovski predstavniki neogibno naslikani
tako, da so videli gledalci v njih vsaj v poglavitnem podobne ali pa
enake ljudi, kakršne so srečavali med stanovi v svojem bližnjem ali
širšem okolju. Malone gotovo je, da se te podobnosti ali celo inačice med
upodobljenci in resničnimi ljudmi v družbi, kakor je bila tedaj razcep-
ljena, niso nanašale na nadrobnosti v oblačilnem videzu, marveč zlasti
le na poglavitno sorodnost med podobami resničnih ljudi in njihovim
izrazom v naših upodobitvah. Zakaj v osnovi so se porabljale za to ver-
jetno pač ustvarjene slikarske predloge, ki so se izmed njih izbirale naj-
prikladnejše ali najbolj podobne območjem, v katerih je neko delo
nastalo in jim bilo namenjeno, ali pa so se porabljene predloge deloma
tolikanj prilagajale širšim območjem krajev, ki so bile zanje povzete, da
so lahko zadosti ustrezale tamkajšnjim razmeram. (To pa je splošno
potrjeno in priznano.)
Glede sorodnega ikonografskega motiva pametnih in nespametnih
devic je zgodovinopisje upodabljajoče umetnosti dognalo, da so v ta-
kratnem srednjeevropskem kulturnem krogu posebno nespametne device
največkrat zvesto naslikane v noši, kakršna je bila v oni dobi običajna.**
Zavoljo tega je upravičena domneva, da je takisto v naših upodobitvah
tega motiva noša devic, ki kaže nedvomne značilnosti poznosrednjeveške
mode, bila že po samih predlogah ali pa nemara še z nekaterimi prikro-
jitvami podobna oziroma približana tedanji resnični noši na širšem tam-
. *«a A. B a š, Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu. Loški razgledi III, 1956,
str. 176.
*' F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 21.
** W. Pinder, nav. delo, str. 165, 210.
119
Angelos Baš
kajšnjem ozemlju in je tako pomenila eno od sestavin poljudnega po-
učno-pripovednega sloga v tej slikarski omiki.
Motiv mrtvaškega plesa, ki je v našem poznosrednjeveškem stenskem
slikarstvu predstavljen dvakrat, v Bermu in v Hrastovljah nad Koprom
(1490), gre prav tako pridružiti ciklu poslednje sodbe. »Zastopniki vseh
stanov« so na teh freskah »prisiljeni v ples s smrtjo v obliki okost-
njaka«,*^ in sicer od posvetnih plemiči, krčmarji, romarji, vojaki in
trgovci. — Podton tega motiva, da namreč nobeno bogastvo in še tako
visok stan ne odvrne smrti, ki pobira prav tako bogatine in imenitnike
kakor preproste in ubožne ljudi, se je povezoval z vzgojnimi nameni
cerkve zlasti do višjih, teže pristopnih stanov,^" nedvomno pa tudi do
ljudstva, ki naj se ob teh podobah oboji zamislijo nad minljivostjo živ-
ljenja in njegovimi smotri. Mrtvaški ples je torej motiv z izrazitim po-
učnim ali pridigarskim značajem. To pa opredeljuje tudi upodobitve
posameznih stanov. Jasno je, da so morali biti predstavniki posameznih
stanov v območju, kjer je bil naslikan mrtvaški ples, upodobljeni tako,
da so jih verniki v cerkvi lahko kot take spoznali. Saj bi se sicer v tem
primeru, prav tako kakor n. pr. pri Sv. Nedelji, osnovni in poučni namen
dela ne mogel uresničiti. Od posrednih predlog je moral umetnik zavoljo
tega izbrati take, ki so bile kar najbolj podobne razmeram, kakršne so
bile v območju kraja, ki je zanj ustvarjal, v navadi, ali pa je moral pred-
loge, če so bile tem razmeram znatneje odmaknjene, v poglavitnem pri-
lagoditi za ustrezni genius loci. Nemogoče pa si je misliti, da bi predstav-
niki poznosrednjeveške družbe, kakršni so naslikani v mrtvaškem plesu,
ne ustrezali v osnovi živim zastopnikom raznih stanov v območju, ki je
zanj bilo delo naročeno. Če to zanikamo, zanikamo takisto dognane
opredelitve mrtvaškega plesa, ki je po svojem temeljnem namenu poučni
motiv. To pa tudi nepobitno določa osnovno realistično upodobitev ljudi,
kakršni so v času, ko je bila freska ustvarjena, v tem širšem območju
živeli. Nadrobnosti pri tem niso važne; gre za temeljno vez med verniki,
ki so gledali v cerkvi to nazorno ali upodabljajočo pridigo, in med
upodobljenci istodobnih stanov, ki so v tej opredeljenosti nedvoumni.
Edinole tako je bila lahko ta pridiga ljudem s splošno našo poznosrednje-
veško omiko razumljiva.
In še tole: če je za slikarja bermskega mrtvaškega plesa ugotovljeno,
da se je okoriščal z opazovanjem istrske krajine in narave nasploh, se
ponuja tudi misel, da je prav tako pri človeških figurah, kolikor ni zanje
dokazano, da so prevzete od drugod, posnemal bližnje okolje. Seveda je
to zgolj domneva, ki je ni mogoče utemeljiti, vendar pa tudi ne zavrniti.
Za mrtvaški ples ne velja pri tem imeti v mislih toliko figuralnih shem
kakor predvsem določene samostojne obdelave oseb v okviru obrisnih
danosti iz predlog. Čeprav se zdi ta podmena posebej za Vincenca zelo
mogoča in vabljiva, ji manjka dokazov; te bi moglo prispevati le ohra-
4
F. S t eie, Monumenta artis slovenicae, str. 21. |
O. D o e r i n g. nav. delo, str. 335. j
120 \
i
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
njeno neposredno gradivo iz tega časa in ozemlja, ki ga pa pri nas pogre-
šamo vse v baročno dobo. (To je v metodološkem pogledu tudi eden od
poglavitnih razlogov za tolikšno upoštevanje predlog in hkrati tolikšno
previdnost do izvirnosti v realističnih kostumografskih sestavinah našega
poznosrednjeveškega slikarstva.)
V marsičem podobna vprašanja in odgovori se pojavljajo zastran
naše teme ob motivu treh kraljev. Posvetne in od teh pogosto tudi obla-
čilne prvine onega časa so v teh freskah neoporečne. Toda starosvetne
poglavitne osebe v tem ciklu so tolikanj vklenjene v ustaljene cerkvene
ali ikonografske pregraje in spričo tega v predlogah natanko določene,"^
da je zanje, tudi če so naslikane v posvetnih nošah, težko domnevati
tehtnejšo dokumentarno vrednost za naša ozemlja, z izjemo nekaterih
redkih posamičnosti. Resda je morda za lažje razumevanje in boljšo po-
učnost tega motiva ponekod dodana posvetnim poglavitnim osebam tudi
kakšna bližnja kostumografska značilnost, vendar pomenijo takšne po-
teze v upodobitvah tega cikla malone zgolj torišče domnev, ne pa ugo-
tavljanja.
Drugače pa je zastran noše v postranskih, zlasti žanrskih prizorih.
Medtem ko je nudilo naravno okolje v poglavitnih prizorih možnosti za
svobodnejše in manj vezane stvaritve te vrste ali pa celo za določene
redkejše samostojnosti v razmerju do narave (Vincenc), je bilo to za nošo
mogoče zlasti šele v obrobnih prizorih, ki niso bili tolikanj odvisni od
posrednih predlog ali ki so nastajali tudi brez njih. V takih primerih
(Mače, Hrastovlje, Sv. Primož nad Kamnikom) so se ustvarile takisto ne-
katere žanrske scene, naslikane z realističnim čopičem, dasi še v izročilu
srednjeveških shem. Kajpada žanrsko razvita posvetna tematika izklju-
čuje zgolj togo posnemanje izročenih predlog in že sama po sebi spodbuja
tudi k določenemu preoblikovanju danih shem, prav tako pa tudi k sa-
mostojnejšim obdelavam snovi, ki so porabne za pripovedno dopolnilo
našega motiva: tako so n. pr. figure kmetice z Mač, lovca in gonjača iz
Hrastovlja in pa kuharja in lovcev s Sv. Primoža nad Kamnikom tolikanj
pristne žanrske podobe, da jim ni mogoče odrekati pomembne umetniške
in realistične izvirnosti, vrh tega pa zanje tudi ne poznamo ikonograf-
skih predlog. Te in podobne žanrske figure bodo v prihodnjih umet-
nostnozgodovinskih raziskavah pač nedvomno pomnožile sodbe o samo-
stojnosti v stvaritvah naših poznosrednjeveških realističnih freskantov.
Ti primeri svobodnejšega, žanrskega upodabljanja posvetnih oseb v
stranskih prizorih treh kraljev so, tudi če so v osnovi vezani na določene
predloge, v poglavitnem vendarle tako prostodušno in nevezano izvedeni,
da jih smemo šteti za prave posvetne figure, ki nesporno ustrezajo svo-
jemu času ter so z vsem svojim žanrskim oziroma močno pripovednim
značajem zopet neoporečno blizu takratnim ljudem iz bližnjega ali šir-
šega območja, kjer so bile take freske naslikane. Poudarjeni žanrski in
fabulativno poljudni značaj teh posvetnih figuralnih upodobitev določa
" O tem gl. za Koroško, Kranjsko in Štajersko W. Frodi, nav. delo, str. 19.
121
Angelos Baš
tudi njihovo pričevalno ceno za takratno oblačilno omiko v razmaknje-
nem prostoru.
Nekaj oseb, napravljenih po posvetni šegi časa, ki so v njem nastale,
kažejo tudi upodobitve raznih svetniških legend. V teh primerih so
malone vselej naslikani preprostejši ljudje. Berači v legendi sv. Miklavža
v istoimenski cerkvi na Goropeči so prave žanrske figure, naslikane po
vsem videzu samostojno in brez določenih predlog in so kot nekakšni
okorni portretni zametki neposreden vir za zgodovino naše poznosrednje-
veške ljudske noše. Drugih takih upodobitev v naših svetniških legendah
ne moremo šteti za žanrsko izvedena dela, pač pa smemo pribiti, da so
kot posvetne figure komponirane v posamezne zgodbe zmerom zlasti
zato, da se z njimi požive pripovedne prvine v delu. Posebni fabulativni
nameni, ki so z njimi te osebe ustvarjene, tudi v teh primerih opredelju-
jejo njihovo časovno (ta je dokazana) in prostorno dokumentarnost.
Vojščak v legendi sv. Jurija v istoimenski cerkvi nad Igom bi ne bil
preprostemu, pa tudi manj preprostemu verniku dovolj dojemljiv, če bi
ne bil kot posvetna oseba naslikan tako, kakor bi si ga ta očitno edinole
lahko zamišljal: pač kot vojščaka te dobe. Enako je z upodobitvijo ob-
darovanja treh nevest pri Sv. Miklavžu na Goropeči. Kako naj bi gle-
dalec v cerkvi doumel, da gre za prizor, ko se obdarujejo neveste, če bi
ne bile te deklice zares upodobljene kot neveste, kakršne so v tistem času
in v tamkajšnjem območju videvali in poznali. Tu je fabulativni namen
dela ponovno terjal njegovo upodobitev v času in okolju, ki je temeljno
razumljivo in ki je zato v poglavitnih potezah verodostojen vir za obla-
čilno omiko v širšem območju, kjer je bilo naslikano. In nadalje svetniške
legende na Križni gori (1502) in pri Sv. Janezu v Bohinju (ok. 1525):
posvetne figure so v njih razmeroma številno zastopane, zato da so po-
samične upodobitve fabulativno razgibane in tako umljive. Značaj nji-
hove noše popolnoma ustreza modi časa, v katerem so bile ustvarjene.
Zavoljo pripovedne dostopnosti ali poljudnosti legend so bile tu gotovo
zopet izbrane predloge, ki so bile kar naibolj primerne ali podobne te-
danjim oblačilnim razmeram v naših krajih, ali pa so bile določene pred-
loge, če so bile v osnovi preveč tuje, v večji ali manjši meri prilagojene
našim ozemljem, pri tem pa so ohranile svoje temeljne figuralne sheme.
Pripovedna poljudnost je ena poglavitnih značilnosti naše upodab-
ljajoče umetnosti v poznem srednjem veku in stenske slike so bile takrat
pravcata biblia pauperum. Svetopisemske oziroma nesvetne osebe, ki
o njih človek ni imel nobenih pravih ali določenih predstav, so bile lahko
upodobljene v poglavitnem mimo navadnega ali uglednejšega vernika
v cerkvi. Ne pa tudi posvetne figure, ki so bile dojemljive samo, če so
ustrezale znanim stanovom v poznosrednjeveški vsakdanjosti, sicer pa
nikakor ne., V ta namen se tudi prostori upodabljajo vse bolj realistično
in takisto njihova oprema. — Razen goropeških beračev resda v naših
svetniških legendah ni mogoče pokazati pravih žanrskih, samostojneje
upodobljenih figur. Vendar pa je v drugih primerih splošni realizem
v fabulativnih zasnovah zgodb in tako tudi v posvetni, modni noši svoje
122
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
dobe tako zelo zgleden, da spričuje svojo polno podrejenost pripovedni
poljudnosti v določenem motivu. In zavoljo tega so noše posvetnih figur
mimo očitnega sloga one dobe nedvomno bile vsaj v osnovi podobne ali
prilagojene vnanji oblačilni omiki na določenem širšem območju.
Bogata kulturnozgodovinska, se pravi tudi kostumografska pričeval-
nost ciklov Marijinega življenja je znana. — Motiv Marije s plaščem,
»kamor so pribežali zastopniki vseh stanov« »pred nadlogami«,"^ velja
glede realistične dokumentarnosti vrednotiti enako kot upodobitve raznih
stanovskih predstavnikov v poslednji sodbi in mrtvaškem plesu. Ljudje
onega časa, ki je bila ta umetnost ustvarjena zanje in za njihov pouk, ne
bi mogli razvideti v tem motivu stanov, če bi ne bili upodobljeni splošno
dojemljivo ali v osnovi realistično, ustrezno resničnemu življenju v dolo-
čenem času in na določenem ozemlju.
Ob tem naj bo poudarjen moment, ki velja takisto še za druge na-
vedene slikarske cikle. — Poznosrednjeveški človek v Vzhodnih Alpah,
z izjemo redkih duhovnikov in umetnikov, ni poznal v svojih optičnih
predstavah stvarnega življenja iz zgodnejših razdobij srednjega veka ali
celo antike; tako tudi ne vzhodnoalpski podeželski umetniki. Kolikor
torej ni šlo za starosvetna upodabljanja poglavitnejših figur, ki so jih
bolj ali manj zvesto prirejali po stalnih predlogah, in kolikor je bilo treba
določen motiv v skladu s pripovednimi in preprostemu verniku posveče-
nimi poljudnimi vodili tedanje umetnosti upodobiti fabulativno, se pravi
ne samo s svetniki ali sv. družino, je veljalo v taka dela neizbežno uvrstiti
tudi še posvetne akterje ali osebe iz takratnega resničnega življenja. Ce
taki upodobljenci ne bi ustrezali času, bi ne bili razumljivi. Zakaj raven
v izobrazbi modernega človeka je tudi glede na izročila upodabljajoče
govorice precejšnja in obsega prav tako pri preprostejših sodobnih lju-
deh določene nazorne predstave o razmerah v minulih dobah. Tega pri
poznosrednjeveških obiskovalcih vzhodnoalpskih cerkva, skoraj ne glede
na stan, nikakor ni bilo. Zato je moralo biti posvetno okolje v tej upodab-
ljajoči umetnosti prirejeno za čas in prostor. Kajti, kako naj bi človek s
takratno omiko doumel vsakdanje razmere iz drugih obdobij, če je bilo
njegovo znanje razen redkih duhovnikov in umetnikov vezano samo na čas,
ki je v njem živel. Temu primerno so naše poznosrednjeveške freske tudi
zasnovane. Kjer ni bila tema izključno le starosvetna in kjer je prevla-
doval pripovedni moment s potezami iz posvetnega okolja, so se porab-
ljale v kompozicijah tudi nesvetniške ali posvetne osebe. Le-te so se v
poljudnem poznosrednjeveškem slikarstvu nedvoumno prilagajale času,
v poglavitnem pa, kot smo omenili, tudi okolju. In tako so takisto v mo-
tivu Marije s plaščem, ki nudi zavetje pred raznoterimi nadlogami, na-
slikani predstavniki takratnih stanov v noši one dobe, kar je nesporno,
pri tem pa so njihove upodobitve načeloma nujno ustrezale pač tudi noši,
kakršna je bila tedaj pri nas v navadi.
F. Stele, Monumenta artis slovenicae, str. 34. — Isti, Cerkveno slikar-
stvo med Slovenci, str. 163.
123
Angelos Baš
To drži prav tako za slike Marijinega življenja, ki so postavljene
povečini V realistično okolje poznega srednjega veka ali 16. stoletja. Upo-
dobljeni prizori se odigravajo največkrat v resničnem, sodobnem okolju.
In tudi za obleke, kakršne so naslikane, je priznano, da povsem ustrezajo
tedanji modi. Resda je nemogoče ugotoviti, kolikšne so samostojne prvine
v teh stvaritvah in kolikšen je tod delež predlog. Vendar pa ne more biti
dvoma, da je to upodobljeno vsakdanje okolje s posvetnimi osebami v
njem — če je zanj dognano, da je podoba »iz resnične sodobnosti«^' •—
zavoljo svojih poljudno poučnih namenov moralo v osnovi ustrezati
širšim razmeram na ozemlju, za katero je bilo naročeno, saj bi se sicer
v tej umetnosti poglavitna težnja po poljudnosti izjalovila.
Vse gornje sodbe se nanašajo na dela v našem stenskem slikarstvu
po uveljavitvi realističnega sloga po sredi 15. stoletja. Pred tem je pri
pritegnitvi gradiva za zgodovino noše potrebna določena mera oprez-
nosti. Zakaj pred tem časom so realistične in izrecno poljudne težnje v
upodabljajoči umetnosti na Slovenskem razmeroma neznatne ali redke,
vrh tega pa so posebej na zahodnih ozemljih izvedene s čopiči tujih
mojstrov ali njihovih zvestih domačih posnemovalcev.^* Zato v teh stva-
ritvah precej manjka pripovednih prvin, kolikor pa jih najdemo, so
redke, saj je poljudnost ali resnična namenjenost gledalcu v tej umetnosti
le še šibkejša. Spričo tega je zlasti pri tujih slikarjih v tem obdobju na-
vezanost na njihove predloge kar največja, nagnjenost h krajevnim pri-
krojitvam pa zavoljo še ne dovolj razvitega poznosrednjeveškega poljud-
nega realizma zgolj bornejša. Izjeme v tem so maloštevilne.
Po podanih opredelitvah o značaju kostumografskih upodobitev v
posameznih ciklih našega gotskega slikarstva lahko razvrstimo to gra-
divo glede na obseg njegovega realizma ali mero poustvaritev iz širšega
okolja v več stopenj. Najboljši vir za zgodovino naše noše v poznem
srednjem veku in 16. stoletju so tako nedvomno donatorske podobe, ki
pomenijo spričo svoje v bistvu portretne narave vsekakor zveste posnetke
o oblačilni omiki raznih stanov v določenem času in prostoru. Precej
blizu so jim kostumografski motivi v ciklih Marije s plaščem, poslednje
sodbe in smrtnega plesa in pa v delih, kot so Sv. Nedelja, razne izrecno
žanrske scene ali pa izjemne profane slike, kakršnih poznamo nekaj s
Tolstega vrha. V teh primerih resda ne gre za portretno gradivo, vendar
pa je ves njihov realistični značaj, ki smo ga zgoraj določili, tolikšen, da
so posvetne noše, ki so v teh ciklih naslikane, v poglavitnih potezah ne
glede na izvor predlog verodostojen vir za zgodovino oblačilne omike na
Slovenskem. Pri obrobnih prizorih s slik treh kraljev in podobah iz Ma-
rijinega življenja povzetki življenjskih razmer z bližnjih ozemelj po
vsem videzu niso bili prav tolikanj potrebni kot pri prejšnjih ciklih, tako
da kaže tod mimo žanrskih slik nahajati nekaj manjšo stopnjo kostumo-
" F. S t eie, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, str. 165.
°* F. S t eie. Monumenta artis slovenicae, str. 18. — Isti, Cerkveno slikar-
stvo med Slovenci, str. 116. — Isti, Geografski položaj gotskega slikarstva v
Sloveniji, str. 208 d.
124
PričeTanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
grafskega realizma. Za druge cikle ali kompozicije pa so bile vezi med
upodobljenimi temati in okoljem, ki so bila v njem in zanj ustvarjena,
nujne le v najvažnejših značilnostih, čemur ustreza tudi dokumentarna
cena v njih naslikanih posvetnih noš. Značilno je, da so cikli, ocenjeni
z znatnejšo mero prostorno vezanega realizma, nastali v dobi od srede
15. stoletja naprej.
Sklepna sodba o pričevalni vlogi našega poznosrednjeveškega slikar-
stva za zgodovino noše naj se glasi potemtakem takole: Po sredi 15. sto-
letja zajame tudi upodabljajočo umetnost na Slovenskem znatnejši val
realizma, ki ga opredeljuje težnja po čim večji poljudnosti. S tem se v
freskah močneje razvijejo pripovedne prvine, ki naj določena temala kar
najbolj umljivo predstavijo. Spričo razmaknjenih fabulativnih okvirov
se pojavljajo zato v nekaterih motivih poleg ikonografsko določenih po-
glavitnih, zlasti le starosvetnih figur tudi še redkejše posvetne osebe. Za
to upodabljajočo omiko je značilno aktivno razmerje do življenja in
narave, saj vsebuje v svojih ciklih sestavine iz vsakdanjega okolja ter
ustvarja tako bolj ali manj realistične scene, kakršne so namenjene ver-
nikom, ki naj jim bodo v nazorni pouk.
Slovensko ozemlje je bilo v zatišju pomembnejših umetnostnih tokov
one dobe. Zato je naša upodabljajoča umetnost v tem razvoju zaostajala,
tako da njena dela ne izkazujejo v večjem številu prvin poznosrednje-
veškega realističnega sloga. —Tabelno slikarstvo, ki je tedaj prednjačilo v
realističnih prizadevanjih, v izvirni, domači obliki tako rekoč ni poznano.
Stensko slikarstvo pa je bilo tesno ujeto v ustaljeno ikonografijo. Pogla-
vitni prizori na teh cerkvenih freskah spričo ozke vezanosti na izročene
likovne obrazce torej niso mogli nuditi pravih priložnosti za izrečnejše
realistične upodobitve. Pač pa stranski prizori oziroma stranske, ne staro-
svetne, temveč posvetne osebe, ki jih je ikonografija vse manj vklepala.
Te so se porabljale za dopolnilne razlage motivov in so tako v precejšnji
meri uresničevale takratne načrte o dostopnem in kar najbolj umljivem
slikarstvu. Ker so imele upodobljene posvetne osebe v predstavljenih
motivih kajpak jasno poučne funkcije, so morale biti v ta namen nasli-
kane tako, da so bile gledalcu kar se da razložljive in dojemljive. Srednje-
veška izobrazba pa je bila glede optičnih predstav o minulih dobah tako
zelo borna in omejena v poglavitnem le na ozek krog duhovnikov in
umetnikov, da bi posvetne osebe, če bi ne bile upodobljene tako, kakor so
jih bili verniki po cerkvah vajeni srečevati v svojem življenju, bile po-
vsem nerazumljive, s tem pa tudi zgrešen namen teh slikarskih stvaritev.
(Seveda tudi znanje naših takratnih, podeželskih umetnikov ni dovolje-
valo upodabljanja vsakdanjih ljudi v zgodnejših razdobjih.) Zavoljo tega
je bilo treba posvetne osebe, kolikor so naslikane v raznih ciklih naših
poznosrednjeveških fresk, neogibno prilagoditi času in prostoru, ki so
bile zanj njihove upodobitve naročene.
Gotovo je bil ob tem delež samostojnega oblikovanja pri naših fre-
skantih dosti bornejši kot povzemanje drugod ustvarjenih predlog, zakaj
125
Angelos Baš
podeželsko slikarstvo je v lastni ustvarjalnosti daleč zaostajalo za več-
jimi središči takratne upodabljajoče omike. Vendar pa je poudarjeni
poučno-poljudni namen teh stvaritev neizbežno terjal, da so bile upo-
dobitve posvetnih oseb gledalcem umljive. To pa je bilo mogoče, kolikor
ni umetnik samostojno povzemal iz bližnjega življenja, samo tako, da so
se od danih predlog izbirale take, ki so bile območjem, za katera so se
porabljale, kar najbolj sorodne, ali pa so se bolj odmaknjene predloge
s podobami zastopnikov raznih stanov prilagajale razmeram, kakršne so
bile pri nas običajne; to pa seveda le v poglavitnih potezah, medtem ko
so pri tem ohranile svoje izročene figuralne sheme. Drugačne možnosti
za upodabljanje posvetnih figur se zde nemogoče. Zavoljo tega so v te-
meljni podobi postranske, posvetne osebe v našem poznosrednjeveškem
slikarstvu dober vir za zgodovino noše, toda, kot rečeno, le v poglavitnih
potezah, ki so bile pri teh poučno-pripovednih delih nujne. Ne pa tudi
v nadrobnostih, ki zanje ni bilo potrebno, da so bile vseskozi natančne,
in so lahko izvirale ali iz predlog ali pa tudi iz umetnikove samovolje.
Vprašanje prostora se ob interpretaciji našega gradiva ne sme ozko
vezati na najdišča posameznih deh Napak bi bilo misliti, da so v upo-
dobljenih posvetnih figurah zajete kostumografske razmere ravno in
samo v kraju, kjer so bile ustvarjene. To bi predpostavljalo po eni strani
povečini njihov domalega portretni značaj, po drugi strani pa vse pre-
šibko upoštevanje predlog. Šlo je za temeljno umljivost figur in prikro-
jitve predlog so lahko veljale samo poglavitnostim v noši. Zato se zdi
pravilno, kolikor nimamo opravka z redkimi portretno določenimi upo-
dobljenci, raztegniti dokumentarno torišče takih del na širša pokrajinska
ali deželna območja.
Z vprašanjem prostorne dokumentarnosti je povezana natančnost teh
upodobitev: ker je dokumentarnost teh slik širša in samo za posamezne
kraje le redko in težko veljavna, se po pričujočih opredelitvah našega
stenskega slikarstva noša zato ne da tolikanj nadrobno obravnavati
kakor v današnji in polpretekli dobi.°° Kakor smo pokazali, se moremo
iz naših fresk poučiti predvsem zgolj o osnovnih značilnostih takratne
vnanje oblačilne omike, nadrobne in skoraj vse potankosti zajemajoče
študije pa v nasprotju z novejšo, neposredno ohranjeno nošo za obdobje
poznega srednjega veka in 16. stoletja največkrat pogrešajo podlago in
so nedopustne.
Te misli označujejo tudi čas naših posnetkov. V njih so se porabljale
pač predvsem sprejete sestavine v modi, ne pa posamezne novotarije, ki
še niso splošneje prodrle. Tako pomenijo naslikane noše v največji meri
ugotovitev danih oblačilnih razmer ali modo, ki je preko svojih začetkov
že polneje razvita, neprimerno manj pa njene pričetke.
Pred sredo 15. stoletja so navedene težnje v našem stenskem slikar-
stvu še razmeroma slabo razvite. Te stvaritve izvirajo nemalokdaj od
'5 Prim. n. pr. M. Lo ž ar, Slovenska ljudska noša. Narodopisje Slovencev
II. Ljubljana 1952, str. 166 sl, z bibhografijo, str. 236 sl.
126
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
tujih umetnikov, hkrati pa so poljudni realistični načrti za pouk ver-
nikov pri nas tedaj še borni, tako da je treba večidel, razen portretnih
upodobitev, tudi redke posvetne osebe v njih presojati previdno in samo
v okviru širšega primerjalnega gradiva tudi z drugih, bližnjih ozemelj.
Po teh pogledih se zdi napačno, da so nekatere etnografske raziskave
uporabljale kot vir za zgodovino noše posamezne upodobitve z naših
poznosrednjeveških fresk ne glede na njihov starosvetni ikonografski
značaj in mero prave dokumentarnosti,'" druge pa so jih zavoljo nepo-
znanja preprosto prezirale." Gornje sodbe ugovarjajo takemu razmerju,
dovoljujejo pa s pridobljenih vidikov razglede po vsem takratnem sten-
skem slikarstvu na Slovenskem.
Samostojno portretno slikarstvo se v času, ki mu je posvečena pri-
čujoča obravnava, pri nas še ni uveljavilo. Iz 16. stoletja izvirajo samo
maloštevilni portreti »naših reformatorjev, ki so nastali obenem s portreti
nemških reformatorjev daleč od naše zemlje, v Nemčiji«'* in ki jih za-
voljo tega ni mogoče šteti kot verodostojen vir za našo tedanjo oblačilno
omiko. Edino slikarsko portretno delo, ki vemo zanj, da je nastalo na
slovenskem ozemlju v 16. stoletju, je votivna slika barona Jurija Kisla in
družine iz podružnice v Podreberju pri Polhovem Gradcu (po 1593)."
Od naslednjih ohranjenih portretnih slik pa izvira prva iz začetka
17. stoletja in odseva že značilno zgodnjebaročno nošo.^"' Sele ta, ne pa
tudi že poznosrednjeveška moda in moda 16. stoletja se lahko na Sloven-
skem osvetljuje z upodobitvami samostojnega portretnega slikarstva.
Zastran pričevalnosti kostumografskih motivov v našem kiparstvu
iz poznega srednjega veka in 16. stoletja velja ponoviti gornje sodbe o
istodobnem stenskem slikarstvu. Saj se v obeh teh upodabljajočih zvrsteh
izraža smer časa tudi v predstavljenih modnih oblačilih in jima daje po-
seben pečat njuna poljudnost.^'^ S tem pa se podajajo kajpada enake
opredelitve o oblačilni dokumentarnosti kiparstva kakor za freske: po-
svetno opravljene (kar je zlahka določljivo) figure ne bi bile zares do-
stopne, če bi ne bila na ozemlju, ki so bila ta dela zanj namenjena, taka
noša vsaj v poglavitnih potezah resnično običajna. Ne glede na nagrob-
nike, ki upodabljajo pokojnike ali tudi njihove družine^'^ in pomenijo
'" S. Vurnik, Doneski k studiju slovenske avbe. Etnolog I, 1926/27, str. 43.
— Isti, Slovenska peča. Etnolog II, 1928, str. 4.
" M. Lo žar. Slovenska ljudska noša, str. 166. — Ista, ocena knjige J. Ko-
vačević, Srednjevekovna nošnja Balkanskih Slovena. Beograd 1953. Slovenski
etnograf VIII, 1955, str. 278 si.
'* F. Mesesnel, Portretno slikarstvo na Slovenskem od XVI. stoletja do
danes. Zbornik za umetnostno zgodovino V, 1925, str. 122.
" Katalog razstave portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stoletja
do danes. Ljubljana (brez letnice), str. 6. — F. Mesesnel, na nav. mestu. —
F. S t eie. Spomeniki starejšega portretnega slikarstva na Slovenskem, str. 158.
F. Mesesnel, nav. delo, str. 122 d.
E. Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1951 (v tipko-
pisu), str. 125, 295, 329.
"2 F. S t e 1 e, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini, str. 142 d.
127
Angelos Baš
tako, kolikor predstavljajo posvetne in neoklepljene osebe, tehten, čeprav
pri nas nikakor ne obsežen vir za zgodovino takratne noše.
Druge panoge upodabljajoče umetnosti niso porabne za raziskave o
poznosrednjeveški noši in noši 16. stoletja na Slovenskem. — Srednjeveške
rokopisne ilustracije vsebujejo zgolj v dveh primerih motive tedanje po-
svetne noše, vendar pa gre v prvem primeru (cod. 33 iz kartuzije v Bistri)
»za domače delo«, ki je nastalo v drugi polovici 14. stoletja »verjetno ...
po vzoru kakega francoskega rokopisa«, v drugem pa za sličice mesečnih
opravil v koledarju iz 1415, ki mu ne poznamo izvora.'^"' — Prav tako
se velja odpovedati tudi kostumografskemu blagu v naših prvih knjižnih
ilustracijah iz druge polovice 16. stoletja, ki so bile vseskozi izposojene
»od nemških založb«.^"* Sicer bo po vsej verjetnosti noša landsknehtov,
kakor je upodobljena pri Kristusovem križanju v Dalmatinovem pasijonu
iz 1576, in pa takisto noša vojščakov zoper Turke v Newe Zeytung
iz 1578 spričo znatne izenačenosti vojne noše lahko do neke mere
odsevala tudi vojaški oblačilni videz s slovenskih območij. Vendar pa je
v tem gradivu to poseben primer, ki ga povsem preglašajo oddaljene
tuje predloge, neprikladne za opredelitve vnanje oblačilne omike pri
posameznih drugih stanovih v reformacijski dobi na Slovenskem.
Résumé
TÉMOIGNAGE SUR LE COSTUME DANS L'ART DU MOYEN-ÂGE AVANCÉ
EN SLOVÉNIE
Le premier chapitre plus vaste et complet dans l'histoire du costume slo-
vene est composé des représentations figurées dans l'art du moyen-âge avancé
qui, en Slovénie, embrasse la période du 14<^ et du 15« siecles ainsi que la
premiere moitié du 16" siecle, lorsque, avec la Réforme, cette figurative décline
et lorsque, apres une césure d'un demi-siecle, elle cede la place a la peinture et
la sculpture du baroque.
L'exploitation des motifs profanes de costumes dans l'art slovene du moyen-
âge avancé cependant exige d'abord une classification de leur valeur de té-
moignage pour la physionomie de la civilisation de l'habillement en Slovénie
dans le moyen-âge avancé dans son extension historique, c'est-a-dire au 14« et
au 15« siecle et au 16« siecle. Autrement dit: il faut déterminer dans quelle
mesure les diverses représentations figurées de motifs profanes dans les diffé-
rents genres de l'habillement peuvent se rapporter a l'état correspondant effectif
dans l'évolution de notre costume dans le moyen-âge avancé et au 16« siecle.
C'est cette question qui forme l'objet de la présente étude. Quant a la valeur
documentaire de la peinture slovene du moyen-âge avancé pour l'histoire du
costume, on est arrivé aux conclusions suivantes: apres la premiere moitié du
15« siecle,^ les arts figurés en Slovénie aussi sont pénétrés d'un courant plutôt
fort de réalisme, caractérisé par une tendance a la popularité. Par conséquent,
dans la peinture murale, gagnent de l'importance les éléments épiques dont le
M. Kos-F. Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Lj. 1931, 61 d, 114sl.
"* F. Stele, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini, str. 147. —
B. Puc-Bijelić, Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah. Zbornik za
umetnostno zgodovino n. v. IV, 1957, str. 183 sl.
128
Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem
rôle est d'expliquer les themes déterminés d'une maniere compréhensible dans la
plus grande mesure possible.
C'est pourquoi en vue de l'élargissement des cadres fabulatifs dans quel-
ques motifs apparaissent, outre les figures principales iconographiquement dé-
terminées et pour la plupart archaiques, dans une moindre mesure aussi des
personnages profanes. Cette cioHisation figurative est caractérisée par son
rapport actif envers la vie et la nature; tant il est vrai que dans ses cycles, elle
contient les éléments de l'ambiance quotidienne représentant ainsi des scenes
plus ou moins réalistes destinées a l'enseignement visuel des croyants.
Le territoire slovene se trouvait a l'écart des courants artistiques les plus
remarquables de cette époque-la. C'est pourquoi les arts figuratifs Slovenes dans
cette évolution restaient en arriere, de maniere que les éléments de style réaliste
du gothique avancé dans ses oeuvres ne sont pas tres nombreux. La peinture
sur bois qui alors était prédominante dans les efforts vers la réalisme, n'y est
pour ainsi dire pas connue dans une forme originale, slovene. La peinture mu-
rale cependant était étroitement emprisonnée dans une iconographie stéréotypée.
Les scenes principales de ces fresques d'église, étant trop étroitement liées
aux modeles figuratifs traditionnels, ne pouvaient donc pas offrir d'occasions
convenables pour des représentations réalistes plus prononcées; mais ce furent
les scenes, ou mieux, les figures secondaires, pas celles archaiques, mais celles
profanes, bien moins assujetties a l'iconographie traditionnelle et qu'on employait
pour les explications complémentaires des motifs, qui dans une assez grande me-
sure réalisaient l'idée d'une peinture accessible et compréhensible, caractéristi-
que a cette époque-la. Puisque les personnages profanes représentés dans les
motifs figuratifs avaient évidemment des fonctions nettement didactiques, ils
devaient, pour servir a ce but, etre peints d'une maniere facilement explicable
et accessible aux spectateurs. Au moyen-âge cependant, la culture relative aux
figurations optiques des époques révolues était tellement pauvre et limitée prin-
cipalement a la sphere étroite du clergé et des artistes, que les personnages pro-
fanes, s'ils n'avaient pas été représentés tels que les croyants dans les églises
étaient habitués de les rencontrer dans leur vie, auraient été absolument incom-
préhensibles, par quoi le but meme des peintures de ce genre aurait été manqué.
(Il va de soi qu'aussi la culture et le savoir des peintres provinciaux, venus des
régions des Alpes de l'Est, ne permettaient point la représentation des gens
simples dans des périodes révolues.) C'est a cause de cela qu'il fallait inévitable-
ment adapter les personnages profanes, en tant qu'ils figurent dans les diffé-
rents cycles des fresques Slovenes du moyen-âge avancé, au temps et au lieu pour
lequel les peintures étaient commandées. Sans doute, chez les peintres des
fresques Slovenes, la part de la création originale était de beaucoup plus pauvre
que l'imitation des modeles créés ailleurs, car la production originale de la pein-
ture provinciale était bien en arriere sur celle dans les centres plus importants
de la culture figurative de cette époque-la. Le but didactique et populaire pro-
noncé de ces peintures cependant exigeait inévitablement que les représenta-
tions des personnages profanes fussent compréhensibles aux spectateurs.
On n'obtenait cependant ce but — en tant que l'artiste ne puisait, d'une
maniere originale, dans son propre voisinage — qu'en choisissant, parmi les
modeles qu'on avait a sa disposition, ceux qui étaient les plus familiers^a l'am-
biance a laquelle ils étaient destinés, ou bien, en adaptant les modeles étrangers
avec les figures des représentants de divers états, aux conditions habituelles chez
nous, mais, naturellement, seulement dans leurs traits principaux et tout en
conservant leurs schemes figuraux traditionnels. D'autres possibilités pour cette
représentation des figures profanes paraissent impossibles. C'est pourquoi dans
notre peinture murale du gothique avancé, les personnages secondaires, profanes,
dans le tableau principal, représentent une bonne source pour l'histoire du co-
stume, mais, comme nous venons de dire, seulement dans les traits principaux,
nécessaires dans ces oeuvres didactiques-épiques, et non dans les détails qui
9  Slovenski etnograf 129
Angelos Baš
n'étaient pas nécessairement exacts et qui pouvaient tirer leur origine soit des
modeles soit de la propre volonté de l'artiste.
Dans l'interprétation de notre matériau, la question du lieu ne doit pas
etre étroitement liée au lieu ou ces oeuvres ont été trouvées. Il est faux de penser
que les figures profanes représentées embrassent les conditions costumographi-
ques exactement et uniquement dans le lieu ou elles ont été crées, ce qui d'un
côté, ferait supposer pour la plupart presque un caractere de portrait, et de
l'autre côté, diminuerait le rôle de l'importance des modeles employés. Il s'agis-
sait de la compréhensibilité fondamentale des figures, et les adaptations des
modeles pouvaient se rapporter uniquement aux traits principaux du costume.
C'est pourquoi il paraît juste d'élargir, en tant qu'il s'agit des rares portraits de
personnages déterminés, le domaine documentaire des oeuvres pareilles sur des
zones provinciales ou régionales plus étendues.
Un autre probleme est lié a celui de la valeur documentaire: le probleme
de l'exactitude de ces représentations. Puisque la valeur documentaire de ces
peintures est plus étendue et se rapporte rarement et difficilement aux localités
individuelles, il n'est pas possible de traiter le costume d'apres les représenta-
tions existantes de la peinture murale slovene d'une maniere tellement détaillée
que dans l'époque moderne ou dans celle du passé récent. Comme nous avons
démontré, les fresques Slovenes peuvent nous instruire surtout et uniquement sur
les caractéristiques fondamentales de la civilisation extérieure de l'habillement
de ces temps-la. Les études détaillées et embrassant toutes les nuances, contrai-
rement a l'étude du costume plus récent et immédiatement conservé dans la
période du moyen-âge avancé et du 16« siecle, manqueent pour la plupart de
fondement et sont donc inadmissibles.
Dans la période traitée dans la présente étude, la peinture de portrait
autonome ne s'est pas encore fait valoir chez nous. Du 16<^ siecle, on n'a que
quelques rares portraits de nos réformateurs qui ont été créés en meme temps
que les portraits des réformateurs allemands, loin de notre pays, en Allemagne,
et qui cause de cela, ne peuvent guere etre considérés comme une source authen-
tique pour notre civilisation de l'habillement a ce temps-la. Le seul portrait
pour lequel on sait avec certitude qu'il a été peint sur le territoire slovene au
16« siecle, est le tableau votif du baron Jurij Kisi et de sa famille a Podrebrje
pres de Polhov Gradec (apres 1593).
Quant a la valeur documentaire des motifs costumographiques dans la
sculpture slovene du moyen-âge avancé et du 16« siecle, il faut bien répéter les
jugements susdits sur la peinture murale dé cette époque-la. Dans tous ces deux
genres figuratifs s'exprime la tendance du temps aussi dans les costumes de
l'époque représentés et ils portent tous les deux l'empreinte particuliere de leur
caractere populaire. Par conséquent, les déterminations sur la valeur documen-
taire des représentations de l'habillement sur les fresques sont valables aussi
pour la sculpture: les figures facilement déterminables n'auraient point été
accessibles et compréhensibles, si ce costume n'avait pas été habituel, au moins
dans ses traits principaux, sur le territoire auquel étaient destinées ces oeuvres.
Sans tenir compte des monuments funéraires avec les figures des défunts ou
aussi de leurs familles qui bien qu'assez peu nombreux en Slovénie, représentent
une source importante pour le costume de ce temps-la.
Les autres branches des arts figuratifs ne contribuent point a l'étude de
l'art du moyen-âge avancé en Slovénie, illustrations manuscrites du moyen-âge
contiennent seulement dans deux cas des motifs du costume profane de ce
temps-la, mais dans le premier cas (cod. 35 de la chartreuse de Bistra), il s'agit
d'une oeuvre exécutée en Slovénie dans la seconde moitié du 14« siecle, probable-
ment d'apres le modele de quelque manuscrit français, tandisque dans le second
cas, il s'agit d'images représentant les travaux du mois dans le calendrier pour
1415 dont l'origine nous est inconnue.
Il faut également renoncer au matériau costumo graphique dans les illustra-
tions des premiers livres Slovenes de la seconde moitié du 16« siecle qui toutes
étaient einpruntées des maisons d'éditions allemandes.
130