V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto n pol leta n četert leta 6 for. 20 kr. » mesec — „ 60 Po pošti: Zu celo leto . 7 for. 60 kr. i> pol leta . 3 „ 80 „ n četert leta . 2 „ — „ SLovmc. mesec - „ 70 „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“ Nar. pesem. Oznanila. Za navadno dvestopno rento se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; več« pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. ’»’•s* V Celovcu v saboto 30. junija 1866. Tećaj II. m Kolo časa se hitro verti, spet je pol leta pri kraju in s koncem tega meseca nastaja spet doba novega naročevanja. Zatorej vse čč gg. naročnike, kteri so se za pervo polletje 1. 1866 bili naročili, prijazno vabimo in lepo prosimo, naj svojo naročbo ponovijo tudi za prihodnjič in vsaj do konca tekočega meseca pošljejo v frankiranih pismih naročnino svojo. Imenitni, zelo imenitni časi stojč nam pred durmi: z n o t r e j se naša deržava snuje in uravnujepo novih pravilih, po pravilih septemberskega manifesta, — z u n e j nam žuga kervava vojska od več strani. Vse tudi nam Slovencem sega do živega, — zatorej pa tudi noben slovensk rodoljub ne more biti brez časnika. Slovensk rodoljub si bode pa naročeval in tako podpiral pred vsem drugim slovenske časnike, med ktere spada tudi naš »Slovenec.11 Veseli nas in serčno se zahvaljujemo, da najde časnik naš toliko prijatlov in podpornikov med Slovenci po vseh deželah naših, — pa tudi povedati moramo, da ne gledamo niti na trud niti na čas niti na denar, da le svoj časnik vredujemo, da spolnuje dolžnosti svoje. Vsak list donaša izviren vvodni ali po-dučni članek, — dalje več dopisov iz vseh pokrajin, po kterih se glasi mili naš jezik rebiti že s prihodniim mesecem nastopi tista srečna dobo, do moremo „Slovenca11 na svitlo dojati trikrat na teden, kar bi nam bilo najslajše : eseije in najobilniše plačilo za vse žertve in sitnosti naše. ških Slovencev tudi še velik kos kr an j ske de žele in tako raztrgala naš že tako razcepljeni narod popolnoma. Bog nas obvaruj te nesreče, to bi bil naš gotovi Slovenci! v svojih rokah imate „Slovenca4'; deželni vaši zbori malo marajo za vas in pravice vaše, — nemški časniki imajo večidel le grenkih, terdih in lažnjivih besedi za vas: „Slovenec41 pa je in bode čisto vaš prijatel, varh in zagovornik ! Vreden je vaše prijaznosti in podpore. pogin ! Vlada naša naj bi vendar spoznala veliko nevarnost, ktera ji preti od te strani, ter naj bi si stavila najcenejši, pa vendar najmočnejši in najuaravniši jez v zvestih srcih vedno nji vdanih Slovanov. Naj jim da vendar že enkrat, kar jim gre po naravnih po- —---j----- j--- 0---f “ ------ ***** f ^ stavah, naj se ozira na element, kteri ji je Zatorej slovenski rodoljubi, pomagajte! „Slovenec44 velja za pol leta po pošti 3 gld. 80 kr. za četert leta 2 gld. V Celovcu 13. junija 1866. V redni s tv o. ^ Kaj se že vse Lahom sanja! slovenski, — tudi raznih novic, posebno o vojskinih zadevah, polno torbico, — slednjič še zanimivih drobtine mnogoverstne ba-Že, — z eno besedo : „Slovenec41 je tako vre-dovan, da ni treba nikomur zraven njega Še imeti in plačevati kakega druzega časnika : kdor „Slovenca11 prebira, zve vse, kar Be po svetu godi, — in vse to pripoveduje »Slovenec11 v tako domače j besedi, da jo lehko razumeva vsak tudi najpriprostejši človek, pa za tako nizko ceno, da jo Premore vsak tudi najbornejši kmetič. Znano je tudi našim gg. naročnikom, da se deržimo zlatih besed: „Vsakemu svoje41, — ne dražimo nobenega naroda in ne kratimo nikomur njegovih pravic, pa tudi terd-no stojimo za Slovence in branimo njihove pravice, naj si bodi tudi marsikomu neljubo *n neprijetno. Mi ne gledamo na osebo, gledamo le na reč samo, pravica pa r e s-nica naj se godi in sliši navzgor in navzdol, ako ravno Be tudi nad nami spolnjuje stari pregovor: „Kdor resnico gode, dobi gosli za ušesa41, — ljudje, kterim Je pravica in resnica črez vse, nas vendar ne bojo zapustili. In takih ljudi je — hvala "ogu! — dosti med nami Slovenci. Zatorej nastopimo polni upanja in veselja drugo Polletje, pričakovaje od vseh strani denarne ■n duševne podpore. Gospodje dopisovalci in pomagalci, ne zapustite nas in naznanujte nam pridno in hitro, kar se po naših krajih godi bolj imenitnega! Vi pa, gospodje naročniki, ostanite nam zvesti vi sami in prizadevajte si, o pravih priložnostih svojim prijatlom in sosedom priporočevati „Slovenca41 in najemati novih naročnikov. Tako bode število dopisovalcev in naročnikov narastlo pa mo- V seji, ktero je imel v začetku tega meseca znanstveni zavod „istituto Lombardo di science e lettere11 v Milanu, govoril je neki profesor Amato Amati — kakor piše laška „Perseveranza14 — oizhodnjih mejah Italije. Skušal je dokazati, da izhodnja meja Italije ni na Soči, kakor trdijo to avstrijski časnikarji, temuč da se ona mora preložiti znanstveno in djansko na julske planine. Vsa dežela med koroškimi in julskimi planinami da geografično spada k Italiji. Gosp. prof. je dokazoval dalje strategično važnost julskih planin in istrijanskih luk za italijansko kraljestvo, ktero bi brez njih bilo popolnoma odkrito od te strani. Omenja tudi krajepisna imena ter očita avstrijski, vladi, da je ona imena nalašč ponemčevala (!), da bi s tem italijansko narodnost (!) dežele v dvom stavila. Dalje predlaga, naj skrbi zavod za to, da se na mednarodnih kongresih in v drugih znanstvenih shodih izhodnja meja italijanska na tanko določi; pod Avstrijo spadajoče laške zemlje, namreč Venecija, Istrija in Tridentinsko naj se za prihodnje imenujejo skupno „|a Venezia.14 Slednjič predlaga, naj skrbi zafad zato, da se popravijo na zemljevidih spačena imena istrskih krajev. — Zavod bode dal natisniti to delo prof. Ama-ti-ja. Za drugo bodo pa menda že skrbeli avstrijski topovi, pravi „Triest. Ztg.u, iz ktere smo to posneli.— Iz vsega tega jasno sprevidimo, kako skušajo Lahi vedno bolj razširiti Italijo, ter da tudi skrbć za to, da pridejo take njih sanjarije med ljudi. Lah je hitre krvi in kmalu bode verjel, da ravno tako mora biti in nič drugači, nasledek vsega tega pa bode ta, da ne bode še tako hitro miru. Koliko se je, skorej bi človek rekel, trudila prejšnja vlada, da si je izgo-jila po Dalmaciji, Istri injpo Goriškem isti laški element, na kterega se Italijani zdaj tolikanj opirajo, da bi dokazali laško narodnost vseh teh dežel! Slovanski vedno zvesti narod pa je moral biti ▼ lastnej domovini sužen in podložen oholim ptujcem inrenega-t o m. — Žalosten ob enem pa tudi nevaren sad je obrodila ta kratkovidna politika za celo Avstrijo. Po teh sanjarijah trpeli bi posebno mi Slovenci prav občutno, odtrgala bi nam Italija namreč razun gori- bil in ji bo zvestvnajviharniših časih in nikdar ni oskrunil z najmanjšo pregreho svoje zvestobe, akoravno je ona za njega tako malo skrbela. Skrajni čas je, da previdijo to naši vladini možje! Ako že tega ne storč iz hvaležnosti in spoznanja do Slovanov, storiti morajo zarad občnega interesa cele Avstrije, ker dosedanja politika gojila sij e gada na prsih. Glede na blagor primorskih Slovanov in glede na varnost cele Avstrije kličemo : Videantconsules! Naj ne ostane ta naš glas, nam in Avstriji v pogubo, — glas vpijočega v puščavi! A. B. Dežele notranje-avstrijanske. Iz Celovca. (Zmage; homatije; ravnopravnost; bar. Silbernagl; borovško orožje). V torek zvečer je bilo vse černo ljudi okoli hiše deželne vlade, kjer se nabijajo telegrami. Raznesel se je bil glas po mestu, da so važne novice došle iz severnega bojišča. In res ob 6tih smo brali, da so naši Pruse popolnoma zmagali. Celo mesto je že zavoljo zmage pri Ku-stoci bilo Židane volje, — pa še veče je veselje bilo danes, da so pruski sirovi bahači bili podjani. Vojska se je torej na obeh strančh srečno in slavno začela, — upamo, da se bode ravno tako tudi končala. Po-terdilo se bo, kar smo djali, da je Avstrija sama brez vse tuje pomoči kos obema sovražnikoma. Omilovanja vredno je to, da so se vojske bile na našej zemlji in da so naši kraji in prebivalci veliko škode ter-peli, — na unej strani je pa tudi dobro, da nihče ne bode Avstrije mogel obdolžiti, da je ona vojsko začela: Talijan in Prus, oba sta vderla na našo zemljo ! — Med tem ko se vojskine zadeve tako veselo in lepo razvijajo, kažejo se pa drugod nove homatije. Madjari so zdaj očitno — v deželnem zboru in po svojih časnikih jeli se potezati za dualizem in bi se tako radi združili s tistimi Nemci, ki svoje oči vpirajo v slavni Frankobrod. Že leta 1848 so Madjari in Nemci se zvezali v ta namen, naj se Avstrija razterga na dva kosa, in eden naj gre v Frankobrod, drugi pa v Pesto. Zgodovina uči, komu na dobiček so tako počenjali. Navstala je kervava vojska, za njo je prišla reakcija, narodi pa so dobili stare butare, novih pravic in svobod pa nobenih. „Slovenec11 ponavlja tudi danes, kar je že večkrat rekel: Madjari in Nemci bodite najpred Avstrijanci, bodite pravični do vseh narodov, potem bodemo vsi av8trijanski narodi svobodni in srečni. Ce pa pojete vedno staro pesem, bote tudi skusili staro šibo! — Tudi na Moravskem cesarskega manifesta niso dobili v češkem jeziku; ljudje so tožili, pa pokazalo' se je, da je vlada manifest razposlala tudi v češkem jeziku; čudno torej, da je ljudem le nemški prišel v roke! Kako se je godilo, da smo mi Slovenci na Koroškem manifest dobili le samo po nemški, neverno; ali po naših mislih je dolžnost deželne vlade skerbeti, naj se deželanom ne kratijo narodne pravice. Ljudje spolnjujejo svoje dolžnosti do visoke vlade, naj tudi ona dolžnosti svoje spolnjuje do svojih podložnikov. Tako hi ne bilo nobene nezadovoljnosti in nobenega godernjanja, — vse bi bilo pravo in dobro. — Te dni so nam novine naznanjale imena dveh gospodov, ki sta na Koroškem dobila dobre in imenitne službe. Gosp. Brettenklieberje postal knjižničar v Celovcu,gosp. Baum gart n er pa tajnik tukajšnje kmetijske družbe. Treba je obema, da znata slovenski; pervi mora poznati slovansko literaturo, da ve za knjižnico potrebnih bukev nakupovati, — drugi bo pa hodil po deželi in z našimi slovenskimi kmeti imel veliko opraviti. Pervega je imenovalo c. k. ministerstvo , drugega pa deželni odbor. Ako oba tat gospoda ne znata slovenski, imeli bomo spet nov dokaz, kako se nam spolnjuje cesarska obljuba o narodnej ravnopravnosti! — 24. junija je v Celovcu umerla tudi nam Slovencem mila in ljuba Elizabeta baronka S i 1-bernagl. Odpeljali so rajno v Borovlje, kjer sred svojih Slovencev počiva. Ob šestih zvečer 27. t. m. so jo pripeljali iz Celovca na Dobravo, kjer jo rajno čakala iz cele rožne doline silno velika truma ljudi. Borovljani in cela okolica so zgubili ženo, ktera je vsem prijazna in ljuba, ubogim pa bila velika dobrotnica in prava mati. Naj v miru počiva! Ker ravno od Borovljan govorim, naj se spet pritožim, zakaj da se našim pridnim in umetnim Borovljancem ne oskrbi kaj dela. Sam presvitli cesar je hvalil Šašlna in Pošingerja, — pa kaj vse to pomaga, ako Borovljanci svojega dela nikamor prodajati ne no smejo, visoka vlada pa vse, kar potrebujo, dobiva od drugih krajev. Lehko in prav bi bilo, da se to sko-rej zasuče na bolje! Iz H|iomlj«“ Kile. (Nekaj o slovenščini; bistr. pogorele i.) Kar je „Slo-venecu v svojem 48. listu na strani 191 povedal o Zilskej dolini, ni menda prišlo vse iz čisto resničnega vira. Kes da Zilani za- — 206 — stran slovenščine še spijo in tiščijo na nemško plat, pa vendar so Slovenci, kakor so se skazali 1. 1863, ko so v št. Mohoru za deželnega poslanca volili gosp. Einšpielerja. Da se je marsikomu slovenski duh morebiti spet razkadil, to nanese čas in okoliščine. Od zgorej se za slovenščino ne dela ničesar in ni se za korak premaknilo na bolje. Le sami duhovniki so ostali stanovitni in stoje kot stebri za slovenščino. Zatorej se nam [dozdeva, da dopisovalec ni prav po pravici in resnici storil, da je grajal tudi duhovnike. Res je, da g. župnik Kronik kupuje in razširja slovenske bukve, pa to delajo tudi drugi. Postavim: g. Ožgan Fr., župnik v št. Stefanu, razdelil je že veliko slovenskih bukvic, — tudi sedanji pro-vizor v Blačah, g. Sever Lovre, jih je že razdelil za več kot za 25 gld. Pohvalila sta se zavoljo slovenskega rodoljubja dva posestnika : Iaep B. in Mi Ioni k C. Kes sta oba vneta, poštena rodoljuba, — pa vendar g. Milonik ne ve še prav, čemu da so ljudske šole. Slišal sem praviti, da ni davno, kar je svojim čisto slovenskim otrokom ku-il čisto nemške bukve, tudi nemške kate-izme; pa g. župnik Ožgan jih jim je spet pobral. Ne vemo, kako da so prebrisani možje in vneti rodoljubi tako abotni, da pe vejo, čemu da so ljudske šole, da se otrok v šoli ne nauči nemškega jezika, da so po vesoljnem svetu ljudske šole v domačem jeziku itd. .. Pa upamo, da se bode tudi to na bolje obernilo, ko bojo ljudje videli in se prepričali, koliko lepih reči se slovenska mladina nauči v slovvenskej šoli: Vsaka reč ima pač svoj čas! Še to pričakujemo, da si bojo naši slovenski kmetje po Žili naročevali in prebirali slovenske časnike; ne-kteri že poskušajo in kaj menite, že gre in gre hitrej, kakor bi si človek ne bil domiš-Ijeval. To je tudi žalosten sad naših nemških šol, da naši pervi možje v maternem jeziku se brati ne znajo! Ali to ni Bramota in nesreča?! — Da so naši Bistričani zava-rovavno. družbo „Nuovo" tako slavno po-djali pri tiskarnej pravdi, to nas kaj veseli; vsi smo uboge pogorelce iz celega serca omilovali, da se jim v takej nesreči taka godi! — Tilk lieirvačke mej«. F. (Narodno gibanje). Človek bi ne verjel, ko bi n* videl sam, da tukaj na čisto slovenskej zemlji slovenščina — preljubi in predragi materinski jezik—šteje svojih nasprotnikov in preganjalcev Kaj je krivo — utegne kdo prašati —* da se ravno tukaj narod jako malo briga za blagostanje ljube domovine? Krivi smo temu mi sami. Nekteri gospodarji so namreč prejšnje čase trgovali in še trgujejo sploh. — Vozeči vino in zrnje v Gradec, Ljubljano itd. so si niarsikteri grošič prigospodarili in zraven tega se naučili tudi nekaj nemški govoriti. Ljudje, od kterih so dobivali za svoje blago denarja — večidel Nemci — so se jim močno prikupili in tudi njihov jezik jim je jako dopadel. Ti trgovci so postali sčasoma precej premožni pa niso mislili, da jim je lastno domače, slovensko blago premoženje prineslo. Zatorej vedno trdijo, da imajo svoje blagostanje le nemškemu jeziku zahvaliti. Taki precej bogati in za nemščino vneti očetje pošiljajo svoje sinove na Ptuj, v Maribor itd. v ljudske šole, misle, da se bodo otroci ondi v nemškem jeziku popolnoma izurili. Tako izšolani sin, prišedši domu, vedno z očetom nemški govori, mati pa, akoravno ničesar ne razumi, veselo posluša ter se ljubčeku prijazno smehlja, in to joj tako dopada , da tudi svojo hčerko berž pošlje v mesto, da se ondi uči gosposki kuhati, šivati, vezti, nemščine in pa še nekaj, od česar pa uboga, norčava mati nične ve! Starši, ki imajo tako „omikano" hčer, ne dajo je sinu domačega gospodarja , ampak rajši povabijo — tiča iz tujega loga v svoje gnjezdo. Po tem takem se je sem le nekoliko trgovcev in obrtnikov naselilo, kterim je nemška beseda znamenje večnega zveličanja ! Vsi ti nemški in ponemčeni ptički, če ravno znajo slovenski in tudi poznajo „Novice", vendar črtijo vse, kar je slovenskega. Prebirajo pa pri polnih čašah veliko si prijateljico „Tagespošto" in edinega pametnjaka „Telegrafa", in se veselja krohotajo, ako eden izmed teh dveh viteških ljubljencev kako debelo laž o slovenskih stvareh zatrobi. To „Telegraf" dobro ve in še rajši njim po volji dela; pa ne samo ta dva, ampak tudi slavni „Kikeriki" je Dri kaj čislan; on jim je edini modrijan, on edini pravičnik, on edina bistra glava na svetu! Diugi časniki jim le služijo za to, da si v nje klobase ali pa sir zavijajo, ke-dar gredo v gorice ali po gozdih zverino streljat. Poznamo pa iz tega kraja gospo-darja, ki ni le samo vnet Slovenec, ampak tudi pameten mož, ki ve dobro vse, kar je narodu potrebno. Ta mož rad prebira voščimo. Slovenski narod je polnoleten, on vidi, da že zamore sam na svojin nogah stati, da si more sam pomagati. Po naravi ima vsak človek, tedaj tudi vsak narod (kot družba veliko ljudi) enake pravice in enake dolžnosti. Moč ali sila ne dil pravice , druge podvreči. Slovanski narod tedaj tudi tirja — in tir jati sme — za se pravice, ki mu gred6 po naravi. Kdor nam pa teh naravnih pravic ne privošči, nam jih krati, ta nas in naš narod draži. V malem kakor velikem, v privatnem kakor javnem življenju, vsakdo krivico, ki se mu godi, zavrača. Tudi mi Slovani krivico, ki se nam je kot po naravi enako z drugimi narodi pooblaščenim mnogo let godila, zavračamo in tirjamo za se nazaj nam odvzeto naravne pravice. Podajali smo bratovsko roko (in jo še podajamo) inim narodom, Madjarom, Nemcem, Italijanom, naj nas za ravnopravne brate spoznajo; oni (vsaj večina njih) nam svojo roko odtegujejo: skazujejo se do nas — dražljive. Tedaj nikar mi ne trčsimo med narode razdvoja in sovraštva, nego tisti, ki nam vedno zapreke stavljajo in nas tako silijo, da se moramo za svoje narodno življenje bojevati. Mi dobro spoznamo, da bode še le tedaj na svetu vladal blagi mir, ko bodo vsi narodi dosegli in mirno vživali svoje pravice, ko si bodo ljudje raznih narodov — kot Besednik. ‘/Misli o narodnosti in — kdo draži narode ? (Konec.) človek se ravna le po glavni postavi, ki jo zapazujemo v celi naravi, če se — spoznaje svojo slabost kot pojedinec — pridruži viši celoti. Tako postane člen ali ud družine, občine, deržave, ndroda. Tišči ga stopiti iz ozke meje svoje individualne zavesti, kjer se čuti zapuščen in sam, v veliko kolo tovaršev, s kterimi ga veže enaka osoda, enaki jezik, in tako postane ud više, nc-umerjoče moralične OBebe, ki se po maj-hini skupni besedici „mi" svetu naznanja. „Mi Slovani", „mi Nemci", „mi Italijani" zakliče, in s tem „mi" se polasti mnogo-verstnih zakladov slave, moči, neumerjočno-sti od milijonov in milijonov ljudi. Kako reven in ubog je pač človek ki se za-gerne v gnjusno sebičnost, se splazi v polževo hišo! Temu nasproti pa kako bogat in velik je oni, ki se vzdigne na oder, n«, tempelj narodne zavesti! Narodova osoda je tudi njegova osoda, narodova zgodovina, njegova prihodnjost in veliki čini — vse je tudi njegovo. Povsod, kjer se njegov narod skazuje, v cerkvah, zbornicah, razstav-benicah, glediščih itd., sprehaja se kakor v svoji lastini. Mogočno se mu persi širijo, če obišče spominke, ktere je narod iz spoštovanja svojim pervakom postavil, ali če v duhu prehodi slavno polje literature in zgodovine, kjer se bliže čuti blagim pervakom, prededom, bratom. Glasovi materinskega jezika so duševna trikolora ali zastava, po kteri se ljudje, čeravno jih loči stan ali osebno mnenje, kot po naravi sorodni, kot bratje spoznajo. Kar je cvetica, če ji vzameš krasne barve, to je človek, če izdš, materinski jezik! Da se mi —• pa tudi vsak drug narod — za svoj jezik poganjamo, to ni bedarija, kakor nam — in le nam Slovanom! — nekteri očitajo. More se narod jezika znebiti in še narod ostati? Se li prirojenost tako lahko otrese? More li drevo še rasti, zeleneti, cveteti in sad roditi, če mu odrežeš živne korenine? — Bratje! zatorej gleštajmo skerbno narodno drevo, rahljajmo zemljo, prilivajmo, kedar in kjer je suho, obrezujmo škodljive izrastke, trebimo ga gosenec in — zelenelo, cvetelo in bogat sad obrodilo bode. Nič ne glejmo preveč na one, ki nam očitajo, da narod nad narod hujskamo, da n&rode dražimo. In ali jih res dražimo? Bog prenesi! Kar mi sebi želimo, to tudi drugim narodom »Novice11, in ker ima precej bistro glavo, si tudi mnogo iz njih zapomni ter rad svojim sosedom pripoveduje, kako se kaj po slovenskem svetu godi. Se ve da nemconi takega moža pisano gledajo in mu razne primke natvezajo. Pa ni samo dosti, da je ielja teh rogoviležev vse, kar je narodnega, zatreti v svojem gnjezdu, ampak tudi po bližnje j okolici vleče njihova ostra sapa. Na *sak način se trudijo premožnejše kmete po lastnem kopitu prekrojiti. Ni dolgo, kar J® dobil nek izmed teh od svojega brata Ust pisanega v slovenskem jeziku. Skorej bratu na pismu ni dal odgovora in pa tudi mu je prepovedal za naprej slovenski domu dopisovati. , Duhovstvo je tukaj sicer prav vneto za Barodne stvari, ali kaj zainorejo samo ne-bteri pravicoljubni možje proti toliko na-'protnikom ? Pa no obupajmo: Pravica ima •vojo moč! Saj vendar že zdaj niso samo žalostne reči, tudi nekaj veselega imamo pri nas. Po •jasi okolici že sijejo prijazni žarki čiste ljubezni do domovine. Sredotočje pa, iz aterega se ti žarki izlivajo, je prijazni tržič L j u t o me r , v kterem prebiva oče Prve ondašnje slovenske besede v čast sv. Cirilu in Metodu; da bi bil on vsem bliž-ujim v izgled ! Slava mu, Bog ga živi! Iz nemške lavantinske doline. H. V. (Še ena besedica o„Novicah“ *n zastran mnogokrat omenjene 1,0 k ro ž n i ce.“) Že stari Gerki so spoznali 'U izrekli: Veliko omikanost kaže ta, kdor neomikanega ali po eni strani obtesanega Prenaša in trpi. V6 po slovanskem svetu °bče blagrovane in ljubljene „Novice" ste nesramno zabavljico, ktero so izrekla umazana usta ptujega nevedneža, blagodušno in mirno prenesle. Kar ste storile v 24 letih na gospodarskem, obrtniškem in narodnem polju, znano je vesoljnemu svetu in zapisano v zlate bukve slovenske zgodovine. Da ste to predrzno ogrjevanje tako visokodušno in mirno preterpele, ima vam predrzni ptujec, k.i si je morebiti svojo glavo s prazno slamo svojih klasikov nabasal, njih zrn in jedra občne človeške omike pa ni dosegel, le zato hvalo dati, ker ste si prvo človeško omiko — omiko maternega jezika na čelo zapisale. Vendar pri tej prililsi ne moremo opustiti, da bi trdega Nemca, ki se se svojimi edino aveličevavnimi klasiki ponaša, no opomnili Lzopove basni: „Pastirji so ovco zaklali, in so jo drli in žrli. Volk to zagledavši ves Udje človečanstva — prijazno v roke segali. Mi Slovani preserčno želimo, da bi kmalo Bapočil ta čas; zatorej voščimo vsakemu svoje in smo — federalisti. Pa žalibože, kje Je morda še ovi čas ?! Ljudje raznih ver se ne pikajo več. Katoličani sedč s protestanti, mohamedanci z Židovi krog ene mize, jed6 iz ene sklede m med njimi ni prepira; v miru žive eden zraven drugega — vsak po svojem. Kaj neki bi se tudi narodi ne mogli Po tem pravilu — da eden drugega pri miru pusti — ravnati?! Jenjale so križan-ske vojske in gromade; zakaj bi se nemo-Sel med narodi prepir končati?! Dokler ta čas ne napoči, prazne so tudi vse sanjarije o svobodi. Kako more tisti, hi hoče druge vklenjene imeti, nad drugimi Spspodovati, v resnici svobode želeti? Ali Bi tak sam najniži rob ali hlapec svojih strast? Bili bila to hvalisana „kultura11 in Movečnost? Ali tako sanjanje o svobodi le en sam narod ni podobno človeku, ki Koga prosi, naj pusti dež „samo" na nje-Spvo polje rositi, in solnce le na njegovo n)ivo sijati? Oj narodi, vendar enkrat spre-Stajte, daste vsi ravnopravni bratje na svetu, voščite in pustite eden drugemu, kar je tudi Vam drago, kakor On, nas vseh stvarnik, pusti solnce po celi zemlji sijati, in dežek povsod rositi 1 Posebno pa vi Nemci, naši — 20? — začuden reče: Kolikošen vriš bi zagnali, ko bi bil jaz to storil !u — Kolikošen hrup in vriš bi Nemci ali kteri si bodi zagnali, ako bi terd Slovenec sred nemškega ljudstva njih klasike, v kterih tudi mi zdrava zrna od gnjilih in „mazarskih" razpoznamo, sploh in brez razločka s takim naslovom počastil!! Naj drugi svoje molike molijo, kolikor jim je po volji, — mi pa hočemo se slovensko mladino vred svoje prvake v hvali imeti in visoko čislati kljubu vsem protivnikom naše omike. Kar se večkrat omenjene „okrožnice" tiče, bi se po naših mislih vsemu prepiru konec storil, ako bi si tisti gospodje, ki se za nemščino poganjajo in jo po sili v slovenske ljudske šole hočejo vriniti, nemških učiteljev, kolikor jim jih je po godu, najeli in jih iz svojo mošnjice plačevali, kakor Nemci svoje „francosko in angleške mojstre" (slovenskih ni pri njih ni duha ni sluha!) iz svojega žepa plačujejo. Saj nihče ni zoper to, da se otrok, ako mu je v prid, z mladega obeh jezikov navadi. Dmovimo sicer, da bi si deček, Jsakor stoletne skušnje kažejo, v svoji domovini ali v ljudski šoli ptuj jezik mogel prisvojiti, in zdi se nam, da veliko bolj pametno ravnajo tisti starši, ki iz tega namena svoje otroke pošiljajo ali med trde Nemce ali med trde Slovence. Dostojne vednosti ptujega jezika se otrok ne iz odra, ampak iz pajdaštva nauči in navzame. V šoli se jezik le popraviti da, ne pa naučiti! Kako ga bo pa božec popravljal, ako ga ne najde pri svojih učencih? Naj bi v tej zadevi posnemali Nemce in druge narode, kterim še na misel ne pride, namesto svojega jezika, ptujega vpeljati v šolo. Ravnopravnost nam je sam cesar zagotovil — absolutizma se je sam cesar odpovedal! (Lepa hvala! Prosimo večkrat kaj). (Vredn.) ■z Ternta. V (B a r o n Z a n c h i; F i o-retto; Bonifacio; pol miš-pol t i č.) Nam vnetim Slovencem se res žalostno in ostudno pozdeva, kedar se nam pripeti, da vidimo, kako da nekteri naših sorojakov hočejo po vsi sili pačiti svoj jezik s kakim tujim in se sploh obnašati kot protivniki svoje narodnosti. Neizmerno nas pa razveseljuje, kedar po sreči zapazujemo, da se celo tujci v naš narodni jezik po nekakem zaljubljajo in jim je v ponos, da ga umejo govoriti. Ravno tacih imamo tudi mi tukaj, kakor sem bil že zdavnej drugod nekaj črhnil. V tem je dobro poznan zlasti po- sosedje, nikar nas Slovencev vedno ne napadajte in ne žalite! Mi smo miroljubni, to dobro znate in ste sami že večkrat izustili. Mi vam vaših naravnih pravic ne bodemo kratili! Kedar se bode vam krivica godila, tedaj se oglasite, tako pa ne pozabite, kar vam pove slavni Herder: „Unter alien Stolzen", tako piše, „halte ich den National-stolzen, so wie den Geburts- und Adelsstol-zen fiir den grossten Narren .... Lasset uns, so viel wir konnen, zur Ehre der Nation beitragen; auch vertheidigen sollen wir sie, wo man ihr Unrecht thut; sie aber ex professo preisen, das halte ich fiir einen Selbstruhm ohne VVirkung". *) Zatorej vsakemu svoje, vBaki po svojem, vsi skupaj pa v duhu človečnosti! Pri Bekštajnu 20. junija 1866. Ferd. V i gel e *) „Med vsemi prevzetneži imam tistega, ki se ponaša s svojo narodnostjo, ali pa s svojim rojstvom ali plemstvom, za največega norca . . . . Naj da vsi, kolikor premoremo, delamo svojemu narodu na čest; tudi braniti je treba »voj narod, kjer se mu dela krivica; ako ga pa kdo „ex professo'1 to je po sili in nalašč hvali, to sp nam dozdeva samosvoje hvalisanje brez s&du“. sestnik v Ketnari blizo Trsta, baron Zanchi (Canki). On se nikakor ne sramuje trditi, da je Slovenec (čeravno ni), rad se ppgo-varja sč Slovenci višega in nižega stanu, in pa tudi prav rad prebira slovenske liste in knjige. To je ros lepa in prijetna prikazen! Veselil se bo gotovo, da po odhodu gospoda Jana, bivšega župnika v Ketnari in sedanjega dekana v Dolini, dobi za soseda ravno takč vrlega Slovenca — gospoda župnika Jož. Zormana. Sicer tudi v Rojani poznamo nčkega druzega posestnika (Italijana) ki se imenuje Fioretto, in se na vso moč prizadeva dobiti si priložnosti, da se le slovenski pogovarja. Naš srenjski nasvetnik ali tako imenovani referent o cerkvenih in šolskih zadevah, gospod Bonifacio (Italijan iz Pirana), ima tudi prav rad slovenščino in se vedno vadi v njej. Škoda je le, da si ta gospod ni zmirom in v vsem prav dosleden, kar se tiče podpore slovenstva, za ktero ima pač po svojem stanu in po svoji službi tako lepo in ugodno priliko. On tudi rad bere slovenske liste in knjige, se rad pogovarja slovenski, in zelo obžaluje, da si Slovenci in Slovenke tukajšnje okolice tu in tam pačijo svojo narodno obleko, in je vendar — ob enem po nekakem pri tem preveč hladnokrven, da so v omenjeni okolici narodne, to je slovenske sole (kterim je nadpis žalibog še zmirom italijanski!) le v nekterih krajih, da pa otroci iz drugih hodijo v italijanske šole, kakor da bi bili italijanskega naroda. Pa kaj prinašajo domd iz mesta, kjer so te italijanske šole ? Nič ali pa kako ognjusno in grdo italijansko pesem ki jo tam slišijo. Hodč oni dan po kadinskem hribu nad mestom proti jutrovi strani slišim v neki daljini dva fantiča prepevati, ktera, čeravno oblečena, kakor so otroci mestnih tovornikov ali fakinov, sem imel za Slovenca, kar sta tudi v resnici. „Odkod sta?" ju poprašam. „Tle z Vrha (v Kadini). „Al hodita morda v šolo?" prašam ju dalje. „Oija". „Pa kam?" „Ci ča v laško šulo na Akvedoto". Lepo je to, sem si mislil. Pa kaj sta neki pela? Ravno take ognjusne pesmi! Temu pravim jaz pol miš pol tič, ker v nekih krajih hodijo otroci v slovenske v drugih pa v italijanske šole pod eno in isto srenjško gosposko! Baron Gablenz. Ludvik baron Gablenz je bil rojen v Draždanih na Saksonskem 18, junija 1.1814. Po dokončanih vojaških šolah podal se j® na Avstrijansko, kjer je stopil v vojaško službo in služil deloma pri pešcih deloma pri konjikih. L. 1848 postal je konjiški stotnik (ritmojster) in se vojskoval pod Ra-deckijem na Laškem. L. 1849 se je udeleževal kot podpolkovnik 49 bojev. Povsod so je obnašal hrabro in nektere krati bil je tudi ranjen. V laški vojski 1. 1859 se je bojeval pri Magenti in Solferini. L. 1863 je postal dvorni svetnik in maršal- laj tenant, in izročeno mu je bilo poveljstvo avstrijske armade v vojski zoper Dance. Po vojski pa, ko ste si Avstrija in Prusija premagane dežele razdelile, ostal je kot cesarski poglavar na Holštinskcm, kjer je bival do 12. t. m. Ta dan pa je zapustil s svojo vojno Holštinsko ter se podal, umak-nivši se pruski sili, čez Altono na Hano-veransko in potem domu. Zdaj pa je pri severni armadi poveljnik 10. armaainega oddelka. Severno bojišče. Kavno zdaj, ko to pišemo (27. zvečer), slišimo z neizrekljivim veseljem preveselo novico, ki jo telegraf v temni noči po svetu naznanja, to namreč, da je tudi Benedek ta dan Pruse na Češkem iilizo Unčeva, Par-dubic in Naboda popolnoma potolkel in zmagal. Natančniša naznanila slede proti koncu. Zdaj tedaj so Prusi zvedeli, kje je Benedek s svojo junaško armado. Do zdaj namreč so ga neki povsod zelo skerbno iskali pa nikjer najti mogli. Tedaj tudi ni bilo večega boja. Le naše pa pruske prednje straže, so sc semtertje spoprijele, kjer se jih je nekaj malega vjelo, nekaj pa ranilo in pobilo. Prusi so pač lahko na vso sapo Saksonsko, Uanoveransko, obe liesiji itd. posedli in se tudi že več mest na Češkem polastili, po-žigaščine in davščine nakladali, ker so imeli vsa pota odperta. Da se jim res Benedek ni do zdaj ondi nikjer v bran postavil bil, to, piše „Militiir-Ztg.44 storil je iz važnih političnih nagibov. — Srednje in male nemške deržave se niBO namreč nad-jale vojske in so bile tako rekoč od nje prehvapene, južne deržave pa se še celo niso mogle braniti in varovati, — zategadcl ni bilo moč na Saksonsko mahniti in Pruse prehiteti. — Te besede veljavnega vojaškega lista so kaj važne in nam z malo besedami res veliko povedč 1 — Časniki pišejo, da so se Prusi svojih „slavnih11 zmag jako veselili in Bog ve kaj vse nanje stavili, ali za-naprej bo druga pela, ko jih je začel enkrat Benedek navijati. Saksonska terdnjava Ka-menec (Konigstein) bi bila za nje tudi kaj zelo važna, pa do zdaj so jo neki še le ob, sedati začeli, zatorej se tudi niso v Draž-danih nič kaj posebno varne čutili in so jo tedaj do malega vsi proti Slezi ji poba-sali. Zdaj pa poglejmo važniše novice, ki so nam jih telegrami te dni iz severnih krajev donašali. — Prusi so 22. j. pri Kohlige na Češko stopili. Tu so se ob 10. zvečer prednje straže spoprijele. Padli so 4 Prusi, en husar od naših pa je bil hudo ranjen. Kavno tak boj je bil pri Freiwaldavu, kjer so 4 Pruse vjeli. 22. j. so posedli Prusi Kuni burk, Hainspach, Sluknovo, češko Lipo, itd. Povsod so nekaj časa poprej bojna naznanila oddajali. — Parci so 23. j. prišli v Plauen na Saksonskem in so bili navdušeno sprejeti. — Od hanoveranske armade pa se govori, da se je neki Prusom vdala. Ali je to res, ali ne, mora se kmalo zvedeti. — 24. j. so Prusi priderli v Liberec ali Keichenberk. To mesto je za Prago naj-veče na Češkem in šteje blizo 20.000 prebivalcev ter je, kar obertnijo zadeva, pervo mesto. Tudi tu so se na več krajih prednje straže vdarile, kjer jih je na obeh stra-nčh več ali manj padlo. Da je povsod med prebivalci velik strah, razumč se samo ob sebi, zlasti kor Prusi zares prav sovražno ravnajo, ljudčm živino in drugo blago jem-lj6 in kar veliko požigavščine (Brandschat-zungen) nakladajo (Tako so naložili davka v č. Lipi 18.000 hlebov kruha in 800 centov sena, v Liberci pa 1 milijon v denarjih !), razun tega da podirajo mostove, železnice iu telegrafe, da je groza slišati. To je res Bismarkova politika: „Moč in sila več velja kot pravica!“ Pa že je dan maščevanja napočil! — Oswieoim na ga-liško — pruski meji so Prusi 2^ j. prijeli z 2 batalijonoma pešcev in 2 oddelkoma konjikov, pa po hudem boju so spet odšli ter pustili 8 mertvih in več ranjenih — V Bogumin (Oderbcrg) je prišlo 22. zjutraj 60 m. pod poveljstvom nekega ritmojstra Heidebranda. Le-ti so poderli — pravi junači! — železnico in telegraf, potem pa so plenili in ropali, kar se je dalo! Tako znajo „omikani4* Prusi! — 23. j. so „se tudi jeli pomikovati čez mejo proti Svadovici in terdnjavi Jožefovi (Josephstadt), da bi se — 208 — pred vsem polastili ondotne železnice. Tu pa se jim je riajberže zagromelo: Stoj ! Od 25. naprej se le poroča, da jo Prusi v vedno večili trumah na Cesko mahajo, in sicer iz Zgorelca (Gorlitz) čez Liberec, kjer jih je neki okoli 60.000, in iz Nise čez Freivvaldau. Prusi se tedaj hočejo po vsaki ceni z našimi na češki zemlji vda-riti. Boji so med prednjimi stražami zmi-raj bolj pogostemu, in to nam kaže, da si bote obe armadi skorej nasproti stali in se v velikem boju poskusili, — kar se je 27. j tudi res že zgodilo. Pervi telegram, ki smo ga brali ta dan zvečer, naznanjal je važno novico, da so bili Prusi popolnoma zmagam, takole : „27. ob 10. zjutraj se je vnel boj med mestoma Unčevim (Neustadt)in Nahodom. Topovi grome. Pruse so pri Skalici nazaj zapodili. Zvečer ob 6. : Prusi so popoln orna premagani in beže pustivši na bojišču veliko mertvih in ranjenih44. — Drugi telegram, ki se je naznanil 28. do-polune in ga je Benedek sam vojaškemu ministru 27. j. ob 8, zvečer na Dunaj poslal, nam povč veliko manj in se glasi tako le: 6. armadin oddelek so prijeli Prusi na poti iz Opočne proti Skalici iz gričev Viso-kovo in sv. Vacslava danes zjutraj o '/29. Po 3% ure dolgem boju se je ta oddelpk zmagoriosno polastil obeh hribov. Opoldne so Prusi naše še z večo močjo zopet zgrabili, ali ogenj topniške reserve jih je nazaj zasmodil, in tako se je mogel 6. oddelek zopet pri Skalici razpostaviti41. — Ta telegram nam tedaj veliko manj nego pervi naznanja ; pri vsem tem se pa vendar gotovo nadjamo, da bode Benedek Pruse dobro nasekal. Južno bojišče. Viktor Emanuel ima tedaj že svojo Sol-ferino! 24. j., ravno na kresni dan, so ga naši pri Kustoci blizo Verone, kjer je bil 24. in 25. julija 1. 1848 tudi silen boj, popolnoma premagali in čez reko Minčijo nazaj pahnili. Da so se morali res silno pretepati, vidi se lahko iz tega, ker je boj trajal celih 14 ur. Laška armada s tremi oddelki gen. Duranda, Cucchiarija in dclla Kocca z blizo 123.000 m. je že pred ta dan vse višine okoli Kustoce posedla ter jo mislila pod Verono čez reko Adižo vdariti in se potem niže spodaj s 4. oddelkom gen. Cial-dini-ja ki jo je namerjal pri Poleselli čez r. Pad mahniti, zediniti in mesto Padvo naskočiti. Ali junaška naša armada jim je ta dan vse pokazila ter jih tako zelo okresala, da bodo beržkone že nekaj časa dosti imeli. Že to, kar se je do zdaj zvedelo, kaže nam, da je sovravnik res hudo tepen bil. Pervič je moral mahoma nazaj, od koder je prišel, drugič so vjeli naši okoli 40U0 mož (razun silno veliko ranjenih) ter se polastili 14 topov in veliko robe, ki jo je so-, vražnik na bojišču pustiti moral. Kanjen jč tudi princ Amadej in več druzih generalov. Nasi pa niso zgubili nijednega topa (kanone), in kakor uradno naznanilo pove, vrača se jih še vedno veliko nazaj, od kte-rih so mislili, da so že zgubljeni. Zmaga tedaj ne bo tako drago odkupljena, kakor se je od začetka mislilo, dasiravno jih je gotovo tudi veliko ali ubitih ali ranjenih, ker je bil boj tako hud. Neko sporočilo v „Triest. Ztg.44 pravi, da je na občil strančh ubitih in ranjenih bilo okoli 25.000 m., kar bi bilo res veliko število. Cesar sam je dal berž junaški armadi serčno hvalo izreči, in poveljnik- nadvojvoda je to osebno naznanjal junakom v posameznih tabrih ali logarjih. Vse je bilo navdušeno.Mi jim tudi iz serca kličemo: Slava! Slava! — Dalje se od on-tod poroča, da ces. ladjevje obdaja in zapira v zalivu „Solo44 na gardskem jezeru laško, ki je pa še pri miru. 23. in 25. j. so jo vdarila posamezna kardela čez hribe (Stilfserjoeh in Tonalej na Laško in so za- podila sovražnikove prednje straže, t. j. Ga-ribaldovce, 26. j. so posedli naši „Ponte di legno.44 V tako imenovani „Judicariji44 (na južno-tiroljski meji) so naši s tiroljskirai strelci vred zapodili po hudem boju laške prostovoljce nazaj. Tu je padel stotnik Ru-žiČka od 11. polka pešcev; drugih pa se pogreša 24 m., med njimi je 7 deželnil1 strelcev. ^ Od našega polka Mar oj č i če v ega zvemo te le resnične dogodbe: Pri Kustoci so bili pervi trije batalijoni v ognju in so prav za prav vzeli K\istoco. Dobili so 6 topov ali kanon. Od oficirjevvni nobeden padel; težko ranjeni so stotnik Sluet, nadlajtnant* Hann in Klimbacher; lehko ranjen je Kropivnik in Auerberger. Mertvih ali ranjenih je 130; izmed kadetov je padel K u t n e r mlajši. 4. batalijon je tedaj stal bolj proti scverju proti Pcskieri in tedaj ni prišel v ogenj. — Od naših je bilo vseli' skupaj v boju le 50—55.000 m. Razne novice. * V B e 1 i g r a d so dobili nedavno 50.000 pušek iz Hamburga, černogorski vojaki pa 20.000 patrčn. — Nekam že to tudi meri! * Saksonski okraj Rychnov z 38.000 prebivalci je moral oni dan Prusom davščine dati : 4500 it kruha, 16.875 H mesa, 22.500 H sočivja, 5625 it pšena, 4500 H rajža, 6700 it krompirja, 33.500 ih kave, 8000 it sena, 9450 U slame, 33.500 ovsa, 225 000 cigdr, itd. — Tako znajo Prusi! * Iz I dri j e se vesela novica čuje, da so pravila za čitalnico že narejena in da tedaj kmalo stopi čitalnica na beli dan. * Ljubljanska čitalnica je izročila 50 gld. gospčm, ki od hiše do hiše nabirajo j milodarov za ranjene vojake, — hranilnica pa 500 gld * Šole v Ljubljani se končajo 15. julija. * (Velika ter ta.) Cital sem v „Slovencu44 št. 48, „da se v nogradu hervaškega posestnika Genericha v Draganiču nahaja stara trta, na kteri je bilo pretečeno leto 400 grozdov.44 Morem i jaz „Slovencu44 ob-znaniti, da tudi pri nas v Veprinski plova-niji vlstri se nič manjša terta ne nahaja ; je pa v Ičiči tik ceste, ki pelje v Lovran, na zemljišču M. č. g. plovana Slavomir-a Ba-čič-a terta, ktera vsako leto do 5 špodov do-braga vina daje — t. j. 6. veder in pol. — Ovo leto, ako da Bog, ga bo pa do 7 veder; tako le^- do sedaj kaže.