V^plamtel fe og.enf I Zagoreli so v soboto zvečer kresovi po gričih, hribih in gorah Slovenije. Simboli, znamenja so bili. Oznanjali so tisti silni ogenj, ki je pred 20 ieti vzplamtel v duši našega naroda. Zanetila ga je majniška deklaracija slovenskih, hrvatskih in srbskih poslancev, izrečena v dunajskem parlamentu. Pred 20 leti niso smeli goreti kresovi po naši domovini. Tuje-rodna oblast jih ni dovolila. Ni pa mogla prepovedati in preprečiti tistega notranjega ognja, ki je vzžarel v vsakem pravem slovenskem srcu. To je bila ljubezen do slovenskega naroda in do rodne zemlje. Ta Ijubav je pred svetovno javn.ostjo uveljavila zahtevo: »Prost mora biti, prost moj rod, na svoji zemlji svoj gospod!« Jugoslovanu ne sme več gospodovati in velevati tujec. Gospodar mora biti na lastni zemlji. Zato morajo na tej zemlji pasti upravni in državni mejniki, vpostaviti se mora samostojna državna tvorba. Ta ogenj se ni dal več pogasiti. Gorel je in palil naprej, dokler ni na pogorišču starih državnih tvorb vzniknila nova državna oblika: država svobodnih Jugoslovanov. Ta ogenj ni nastal šele takrat, ko je svetovna vojna razpalila vse človeške strasti. Takrat je le z vso silo buknil na dan. Je pa to star ogenj, ki je že gorel v srcih naših prednikov, ko so se naselili v sedanji naši domovini. Vzljubili so te lepe kraje, v potu svojega obraza obdelovali zemljo ter jo s krvjo branili. Da bi jo obranili in ohranili slovenskim potomcem, so si ustvarili lastno državo: karantansko slovensko kneževino. Njen postanek je podprla zveza Slovencev s severnimi Slovani. Naši predniki niso bili tako slabi politiki, kot so naši gosposki in kmečki JNSarji, ki venomer tiščijo v ospredje vprašanje o narodnem edinstvu. Knez Valuk s svojimi starimi Slovenci ni postavil vprašanja: »Smo li Slovenci iste krvi kot severni Slovani?« Severni slovanski brat pod vodstvom kralja Sama je ponujal bratsko roko, slovenski brat je to roko pograbil in krepko stisnil. Tako sta postala svobodna in močna oba. Močna slovanska država je dala samostojni slovenski državi ne sicer postanek, vendar pa obstanek ter jo tako okrepila, da je ohranila svojo neodvisnost preko sto let. Pred 1120 leti se je odigral — žalibog v obliki žaloigre — prvi jugoslovanski državni pokret. Njegova duša je bil hrvatski knez Ljudevit Posavski, ki mu je bil sedež v okolici Siska. Hotel je svoj narod osvoboditi nemško-frankovske nadoblasti. Obrnil se je na Slovence, naj se mu pridruidjo. Tudi tokrat niso naši predniki vprašali Ljudevitove odposlance: . Ali smo mi iste krvi kot vi, isti narod z vami?« Južni brat jim je nudil zavezniško roko in Slovenci so jo bratsko stisnili. Zgrabili so za orožje ter se hrabro vojskoAjali zoper frankovske vojske. Tudi Srbi so obljubUi in nudili Ljudevitu svojo pomoč. Bila je to prva državna zveza južnih Slovanov, nekak zametek jugoslovanske države. Prvi jugoslovanski državru pokret se je ponesrečil. Naši predniki so izgubili svoje narodne kneze in svojo samostojnost, prišli so pod oblast nemških prefektov, grofov in uradnikov. Šele konec evropske katastrofe, svetovne vojne, je prinesel realizacijo (ostvarjenje) večstoletnih jugoslovanskih stremljenj. Tako izkazuje slovenska zgodovina kot edino pravo in rešilno misel ono idejo, ki je na njej utemeljena majniška deklaracija: Zedinjenje. Sloga gradi hišo: tako pravijo naši srbski bratje. Sloga južnih Slovanov je zgradila našo jugoslovansko državo ter jo bo tudi vzdržala. Vez pa je ljubezen. Ljubezen do slovenstva in jugo- slovanstva je rodila majniško deklaracijo, Ob njej je ta Ijubezen vzplamtela, da 8« je plamen videl po Evropi. Deklaracijski plamen je objel vse Slovence brez razlike strankarske pripadnosti. Ob deklaracijsU dvajsetletnici je ta žar v našem Ijudstvu ostal nezmanjšan. Nedeljske proslave ho to dejansko izpričale. JNS s svojimi prlveski je kazala hladnost. Ne škodi nič, ja tako majhen procent, da ne more vplivati na življenjsko toploto slovenskega narodnega organizma. JNS s tem — morda nehote — demonstrira, da tudi leta 1917 njeni liberaln. predniki med našim ljudstvom niso ničesar bistvenega doprinesli do velikega plamena, ki je zajel ves narod. Tako ti ljudje sami sebi odrejajo tisto malo važno ulogo, ki so jo igrali ter jo igrajo med našim narodom. Naše ljudstvo pa je dvajsetletnico majniške deklaracije obhajalo v polni zavesti, da je povse izpolnilo dolžnost jugoslovanske bratske Ijubezni in vzajemnosti. Nadeja pa se in nujno pričakuje, da bo tudi druga bistvena ideja majniške deklaracije, misel demokracije, resnične in učinkovite ljudske samouprave čimprej oživotvorjena, ker brez nje ni pravega Ijudskega zadovoljstva.