399
Kratkočasnice.
*  Na spomlad pride nekega dne kmetovavec v hlev in hoče svojega konja vpreči, da bi šel ž njim na polje. Al kljuse je ležalo raztegnjeno in je bilo mertvo. — „Se ve da" — pravi kmet — „se ve da tako je dobro konj biti: celo zimo druzega nič ne delati, kakor zreti, na spomlad, ko se delo začenja, pa se stegniti!"    —
*  Kmet (pri dohtarju). Tak sem pravdo zgubil? Dohtar.   Da, ljubi moj!   Ni drugač; jez  sem storil,
kar sem mogel.
Kmet. Kaj mi je zdaj početi? — Pokažite mi barem pisma, gospod!
Dohtar. Ako Vam je s tem pomagano — tu so.
Kmet (pismo dolgo pregledavaje). Zakaj je pa vse tako na široko? Tu celo polovica papirja ni napisana?
Dohtar. Prijatel! Tega Vi nerazumete, kako se v kancelii pisma pišejo.
Kmet. Hm! Kako se pisma pišejo res ne vem. Al gospod, dnara nimam, da bi Vas plačal, hočem tedaj odslužiti, kar sem Vam dolžen.
Dohtar. Tudi prav, če že drugač ni; — mi bote pa za to rež mojo izmlatili.
Kmet. Dobro tako, gospod. Z Bogom tedaj!
Kmet pride o pravem času mlatit, pa polaga snope tako na široko in tako rahlo po njih mlati, da polovica zernja v klasovih ostane. In ko gospodar delo ogledavat pride, in kmeta zavoljo nemarne mlatve graja, mu ta odgovori: ^Gospod, ne zamerite mi, al Vi nerazumete, kaj se pravi pisma mlatiti".
#¦ Neka žena je na smertni postelji svojega moža prosila, naj po njeni smerti prijatlico njeno za ženo vzame. wO!" — ji reče mož ihte — „Neža, le ti enkrat umri; vse drugo se bo že naredilo!"                           Tonekov.