poštnina plačana v gotovini. Jueto X\l 1921/22 Štev. 1.-2. VSEBINA: Stran f Kralj Peter I. Osvoboditelj . ....................................... 1 F. S. Finžgar: Praznična misel . ...........................................2 Dr. I. Pregelj: Katoliškega dijaka molitev.....................................3 Dr. I. Pregelj: Arcana febris. (Odlomki).......................................3 Fr. Omerza: Ajshilova Orestija: Agamemnon. (Dalije)............................6 Ivan Dolenec: Skozi Derdap v Negotin..........................................11 Narte Velikonja: Uživanje literarne umetnine..................................15 Dr. Ivan Pregelj: Iz moderne .........................................19 Prof. Fr. Omerza: Homerjeva Iliada. Spev XIII.................................22 t I. Jeretina: Težka ura......................................................26 Miran Jarc: O človek..........................................................26 Drobiž................................................................... 27—32 V zalogi so še vsi letniki, in sicer popolni II.—IV.po 2-50Din, V.po 3 Din, VII.—IX. in XI.po 4 Din; nepopolni I. (manjka št. 3.) po 2 Din, VI. (manjka št. I) po 3 Din, X. (manjka št. 1.—8.) po 1 Din. Cene veljajo brez poštnine. »Mentor« izhaja v zavodu sv. Stanislava v St. Vidu nad Ljubljano in stane zj$, dijak* - • 10 Din. za druge naročnike 20 Din na leto. — Urejujeta Fr. Omerza in dr. J. Samsa. Tiska jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Odgovorni lastnik Al. Markež. LETNIK XII. JANUAR-FEBRUAR 1921 22 rojen umrl " MUČENIK V SLUŽBI NARODA, JUNAK V BO.IU ZA SVOBODO IN UEDINJENJE NARODA, ZMAGOVALEC NAŠIII NARODNIH SOVRAŽNIKOV, MLADINI VELIČASTEN ZGLED PLAMTEČE LJUBEZNI DO NARODA, POŽRTVOVALNE VDANOSTI DO DOMOVINE, NEOMAJNE ZVESTOBE V IZPOLNJEVANJU DOLŽNOSTI. NJEGOV BLAGOSLAVLJEN SPOMIN NAJ OSTANE JUGOSLOVANOM VEDNO SVETLA ZVEZDA SREČNE BODOČNOSTI ! ./■............. ZVEZEK 1-2 16. avgusta 1921 29. junija 1844 PRAZNIČNA MISEL. »Bodi svetloba!« Prva razodeta beseda božja. In nato delo božje in za krono dela paradiž in Adam in Eva. In v paradižu drevo in na njem kača — zanka satanova. »Jej — uživaj, človek — in boš bog.« In je užival in je hotel biti — bog. Pa je švignil Kerubov meč in človeku-bogu so tekle solze. Zgodba za otroke — resnica zgodbe za zgodbo človeštva: Kajn in Abel — dve stranki, tedaj spočeti, do danes nadaljevani in ob koncu vekov med človekom-bo-gom in človekom-božjim otrokom dovoj-skovani. Kaj torej? Ali ,bogovi1? — Ali ,božji otroci'? Da — »bogovi«! Beseda kače: »Jejte!« Torej jejmo! Ali po zakonu, ali proti zakonu — vseeno. Zakon smo mi — saj smo bogovi. In človek je jedel, da so tekle solze in da je tekla kri v potokih. V meso bližnjega se je vsesal kot vampir 'in je jedel — junak! In ko se je naužil, je prožil na skopi dlani levice okostnjakom brez krvi košček kruha, z desnico jih je bil s škorpijoni ... Pa je prišel Bog-človek. In spet je pristopil satan in je ponudil: >.Jej!« »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.« In Bog — človek ni jedel sam. a delil je tisočerim z obema rokama, delil vsem onim, ki so bili in hoteli biti otroci: »Če ne boste, kakor ta otrok...« Otrok, ki veruje v Očeta, otrok, ki upa v Očeta, otrok, komur Očetova ljubezen izžariva novo ljubezen na brate in sestre, otrok, ki mu je sveta postava očetova ... Bog-človek je delil in razdelil vse, celo samega sebe. A za nobenim darom ni skrival ne biča ne škorpijona. Ali zato so vstali .bogovi' in so rekli; »Izdajavec!« Zato so se zbegali ,otroci* in so rekli: Nočemo ga za kralja! Nima ne biča ne škorpijonov.« In uničili so ga, da je solnce groze zakrilo svoj obraz... Iz te teme je blisnila luč, da so se zbegani ,otroci* razjokali od veselja, .bogovi’ pa so stisnili pesli in jih dvignjene obdržali do danes in do konca dni . . . In dasi jim kaplja kri iz stisnjenih pesti in teče izza nohtov gorest in grenkost, lažejo, da je suha skorjica, ki jo nudijo, svoboda ... Kdor verjame, je tepen s škorpijoni .. . Otroci ne verjamejo. Otroci verujejo v Očeta in so kakor mlade oljke krog njegove mize. Na dijaški dan, 8. decembra 1921. F. S. Finžgar. KATOLIŠKEGA DIJAKA MOLITEV. DR. I. PREGELJ. Večni Bog, Gospod nebes in zemlje, Oče zvezd in zarij in morja neplodnega in rosnega jutra in dušo plašeče noči; verni sejalec rasti in močni pustinjskih viharjev, tkalec nevidni, neskončni življenja iz vekov, večni vrtnar moči in luči in pravice, stvarnik ljubezni, izvirek modrosti, Neizčrpljivi, Tajni, Troedini, Oče, Sin in sveti Duh! Ti si izbral me, duši si rasti dal moji, da Te čutila je v črki in pismu in knjigi, da Te poznala je v liku in broju in snovi, da Te ljubila je v glasu in barvi in pesmi, da Te želela je v mehki bridkosti srca iz knjige življenja, iz knjige snovi in zemlja, iz knjige Helenov in knjige mojih dni, ki Te jezna priča, čim bolj Te taji. .. Daj blagoslovi mojo rast in mladost, daj, da bo močna in ena v meni modrost, modri modrega Pavla, sladki Ivana gorečega, svetli svetlega učenika Tomaža, Ti, v gledanju romarja Danteja bridko veličani, Ti, v Ojdipu sluteni, v Makbetu strašno dokazani Stvarnik, Oče in Kralj! Neizčrpljivi, Tajni, Troedini, Oče, Sin in sveti Duh! 'IKSSD: ARCANA FEBRIS. dr. i. pregelj. (Odlomki.) Saj mi ni bil popolnoma neznan tisti vsaka drobnost je bila narava in se je zli- svet, ki sem tedaij stopil vanj. Sličil je lepi jala vendar v nekakšno soglasje, ki ga v Gorenjski od Radovljice in Lancovega in naravi človeški duh le slutiti more, nikoli Begunj proti Bledu, Bohinju in navzgor po doživeti v tisti meri, da bi je v umetnini Savi dolinki. Pa je bil vendar drugačen ponaredil do najvišje mere. In bilo je čudo svet; bil je nekam v tesno stisnjena zem- množtvo razpoloženja nad to čudno rajsko lja, v vrt presajena veličina gorske pokra- zemljo: bila je dremotna luč meglenega jine, zemlja štiridesetih tisočev prečudno predjutra in sanjava mračnost pozne zarje; posneta in preustvarjena v bivališče ene- bila je nemima mlečnost žarkega polet- mu človeku, poglobljena duša zemlje v nega poldne in bridka jasnost jesenske ure; tesno besedo, ki je vsepodoba, vsepolna, bila ije čudno zamišljena tišina poznega vseživa. Neskončno milo je bilo uživati vinotoka in svetla pesem jutra potmladneg a barvo in vonj tega prečudnega vrla, čigar ob sedmih. Vse pa je bilo eno, sladko, močno in polno občutje, ki ga je razpoloženje glasov še poveličevalo v skrajno svojstveno, neizrazno, cvetu podobno bitje, ki je živelo in govorilo iz ene duše, ene misli: sanja enega srca in enih oči, ki so vse videle, vse slišale, vse v sebi ujele in ljubile in razodele vekovom v pesmi, neumrljivi do konca zemelj. . . In glej! Videl sem človeka, ki mu je bila ta zemlja in je stopil predme v vsej svoji človeški preprostosti: po gorenjsko gladko obrit, v zastarelem modrem jopiču in cilindru. Lasje so mu bili dolgi in so že siveli in so ležali ob dobrem, skoro premehkob -nem obličju kakor počesani. Ker so ležali čez ovratnik pri jopiču, so ga mazali in od lasnih luskin je ležalo na obleki na plečih. Kakor vsi veliki duhovi, je bil i on neroden v hoji in kretnji in se je kakor sramoval in očitoval zadrego, ki je bila neskončno ginljiva na njem, od čigar duha je bila sprejela vsa okolica, ves vrt zemlje, kjer je živel. In sem videl, ko je stopil bliže, da je čutna bridkost v njegovem licu in je stegnil roko proti Vrbi in potem v krogu nad Bled in čez. Nato je govoril, tiho, sam vase: »To je danes svetega Marka dan. V Vrbi je praznik. Pa so drugi farni zvonovi preglasili dan v Vrbi. Čuj, kako pojo! To je zvon svetega Petra v Rodovljici in to )c svetega Urha v Begunjah. Sveti Lambert v Lancovem kriči čez Savo in Marija Mati Vnebovzeta je zaspana. Hej, kako da molči sveti škof Mariin na Bledu? Saj še Inge-nuina in Albuina z Gradu razločim.« Utihnil je in posluhnil in prikimal: »Lepo. Še vedno lepo, še vedno tiste pesmi kot mojih dni.« In sem slišal pesem nevidnih prošnjih procesij in veselje, ki je bilo prečudnemu možu v obličju. In sem videl stotero lepoto zemlje, ki se je budila, da bo dala stoteri cvet, sad in klas. In tedaj je oni vzdihnil: > Kaidar takšen pride za menoj in bo vse to povedal in pokazal!« Ozrl se je nezaupno po meni in vprašal: »Ali ti je prav v Kranju?« »Je in ni,« sem rekel. Nasmehnil se je skoro škodoželjno in dejal: »Poskusi! Jaz sem že prestal.« Nato mi je obrnil ledja. Ko pa je šel deset stopinj, se je ozrl in zaklical: »Pozdravi Župančiča!« In še je šel in spet obstal in dodal: »Pa Finžgarja!« In tedaj je ugasnila njegova podoba. Jaz pa sem vedel, da sem videl njega, velikega iz Vrbe velepevca Jugoslovenije — Franceta Prešerna ... * * * Vame je vdahnil mirni hlad grškega stebrišča. Šel sem v mrzli log mramorja, ki jc rastel iz bledega tlaku v sivi strop in se prelijal na vse strani v perspektivo mirnih, žalostnotrpkih razdalj. Oči so iskale, da bi našle in se odpočile. Ko pa so videle, so hotele, da ne bi bile opazile. Tisto središče, ki je vezalo hladni hram, je bilo namreč nad vse žalostno srcu. Bilo je, kakor da je utelešena v njem bridka pesem, ki je hotela živeti, a je spričo nekake tajne Meduze okamenela, odrevenela za vek. Tn sem vedel, da sem v hramu patriarha v Ferney-ju. In sem ga videl, kako je kraljeval v središču, ki je vezalo stebrišča in črte hladnega mramornatega lesa. Tam je sedel na kurulskem sedežu. Tunika je bila zdrknila z njegovega telesa in mu je gu-bovita krila noge. Bil je starec s slabotnim telesom. Vse je bila glava. SHčil je skoraj dobrodušni starki z bogatimi gubami ob ustih in očeh in s kratko kito pod ukodrenimi lasmi. Houdom v pariškem gledališču je slutil tajno tega moža, ki je pred menoj iz mramorja se budeč, začel govoriti svojo mrzlo besedo: »Ce n 'est plus aux hommes que je m'adresse; c'est a toi, Dieu de tout les etres, de tous les mondes, et de lous les temps; s'il est permis a de faibles crčatures perdues dans 1'immensite, et imperceptibles au reste de 1'univers, d oser te dei.andev quelque chose, a toi qui as tout donne, a toi dont les decrets sont immuables comnie etemels, daigne regarder en pitie les er-reurs attachees a notre nature; que ces erreurs ne fassent point nos calamites. Tu ne nous as point donne un coeur pour nous hair, et des mains pour nous egorger; fais que nous nous aidons mutuellement a sup* porter le fardeau d'une vie penible et pas-sagere ., .a1 Kakor presekana se je utrgala molitev na oikamenelih ustnicah, ki so se zgenile v strašno zasmehljiv izraz in je zdaj jeknilo vse stebrišče v odurnem krohotu mrtvih ust. Jaz sem pa bežal in me je lovilo kakor z nevidno perotjo. In sem stopil v soln-ce in dan in sem bil vesel. Za menoj je ostal hlad mrtvega svetišča; nad menoj, v meni in vsepovsod je bival eden, edini, resnični oče vseh in vsega in sodnik drzkim in sem vedel: Bog je in živi ... O, Voltaire! .. . * * * Bil sem v gluhi lozi, ki jo je krila megla. V tej megli sem blodil, brodil kakor po nečedni, gnusni tvarini, ki je vse omadeževala, česar se je doteknila in silila v usta, nosnice, oči in vse čutnice: mlačna, ogabna, dušeča ... Poslušal sem za glasom ljudi in sel in nisem slišal. Poslušal sem za glasom ptic in mukajoče živine in nisem slišal. Poslušal sem za strahom svojega srca, za pesmijo domotožja v duši, za spomini daljne, davne mladosti in nisem slišal. Hodil sem, kakor da tonem, hodil sem brez volje, nagonsko. Nisem videl znamenj, a sem vse bolj slutil, da se bližam sredini I 1 »Ne obračam so več na ljudi, obračam se nate, Boga vseh bitij, vseh svetov in vseh časov; ako je dovoljeno slabim stvarem, izgubljenim v neizmernosti in nezaznatnim za ostali vsemir, drzniti sc prositi te kake reči, tebe, ki si dal vse, tebe, kojega ukrepi so nespremenljivi kakor večni, blagovoli usmiljeno pogledati na zmote, ki sc držč naše narave; naj te zmote ne bodo vzrok naših nesreč. Ti nam nikakor nisi dal srca, da bi se sovražili, in rok, da bi sc davili; stori, da si bomo medsebojno pomagali nositi breme trudapolnega in minljivega življenja ...« loze, ki mi je bila vsa nova, strašna in vendar mikavna. Brodil sem v tekočo, ostudno meglo in sem slutil, da lije iz nekakega bitja, ki kraljuje lozi in je ovija v svoje vzdušje, kakor zmija, ki otrovna zi-lija močad. Še sem in sem ugibal, kaj bom videl. Ali bo zdajzdaj jasno pred menoj in bom videl kakor bridek cvet razodeto Slast, odeto v ženske ude z bohotno poltjo in z očmi, zagonetno vabečimi.,. Sireno tajnega ostro-va, veščico Kirko, razuzdanko Babilonije? In čim bolj sem tonil v lozo in meglo, tem jasneje je rastla bolest v meni: brezmejno hrepenenje po čudnem nasičenju, po slasti do smrti, po pijanosti do strašne blodnje . .. Klical sem predse in prosil: »Razodej se in četudi mi je umreti! Od-krij se in četudi si Kirka, Sirena, Semira-mis!« V moj nemi obup je jeknil glas daljnega zvona in je trenutno ugasnil ob meni čar gluhe loze. In še danes me je groza sanj, ko sem taval po lesu blodnostne domišljije . . . Gospod, očisti mi pero, da ne bom po-hujšljiv! * * * Bog ve, da sem se začudil. Zakaj katehet pred menoj je bil naš škof Anton Martin Slomšek. Dijak pred njim pa mi je bil čudno znan in neznan. Nekje sem bil sicer že videl to obličje, ki je odkrivalo toliko darovitosti, a kazalo obenem tudi poteze strašne mladostne pokvarjenosti. In glej! Beseda prečudnega kateheta je bila očetovsko dobra. Obličje dijakovo pa je kazalo s silo zadrževani odpor, besno jezo slabo vzgojenega negodneža. Katehet ?e prosil: »Torej se res ne znate pokrižati, ljubi moj Jean Jacques?« Oni je molčal uporno. »In tudi očenaša,« je spraševal mehko katehet nadalje, »tudi lepe Gospodnje molitve ne znate moliti«? Dijak se je ironično nasmehnil. »O, ljubi Jean Jacques,« je potožil katehet, »to ni lepo. Vi, z Vašimi darovi, z Vašim duhom, ki hoče preroditi družbo in vzgojo, kako bi ne znali moliti molitve vseh ljudi.« »Nočem!« je jeknil tedaj dijak. Katehet ga je pogledal žalostno in dejal: »Gospod Jean Jacques! Zdaj Vam očetovsko povem. Prišli bodo časi, ko nihče več ne bo bral Vašega »Emiila«, nihče več plakal ob »Helolsi«. Takrat bo pa še vedno živel, ki je učil moliti: Oče naš, kateri si v nebesih.« »Takrat,« je začel rasti katehetu glas, »takrat, gospod Jean Jacques, boste stali pred drugačnim katehetom in bo grmel na Vas: Smrkavec tatinski, ubogo pošteno deklo si ob rekel, da je kradla. Fej, poberi se!« . .. Slika je ugasnila. Jaz pa sem premišljal, kako majhni so bili vendar možje, ki jih svet imenuje Velike . .. Jean' Jacques Rousseau! Sam je kradel, a je hišno deklo tatvine obdolžil. Tako pripoveduje zgodovina in menda on sam tudi. .. :OSSSi: AJSHILOVA ORESTIJA: AGAMEMNON.*) fr. omerza. (Dalje.) Voditelj zbora. Spoznali bomo kmalu, al resničen je 490 popotni žar ognjeni, luč naprej noseč od stražnic vseh do sem, al dragi ta sijaj je prišel k nam kot v snu ter varal nam je um. Od morske, glej, obali namreč gre klicar, okrašen z brstjem oljčnim. Brata: žejni prah 495 in blato gresta z njim, ki pričata glasn6, da nem to sel pač ni, ne vžiga le kresov ti z vrh gora, to vest bi z dimom ti poslal. Al rekel bo tak6: Radujte se še bolj! — o drugem »ali« vendar rajši zdaj molčim. ^ 500 Naj sreči se pridruži nova sreča še! Kdor pa drugače mestu našemu želi, naj žanje takšen sad, kot sam ga je sejal. Klicar. O zdrav očetni dom argejske zemlje ti! Po letih spet desetih vendar vidim te. 505 Veliko nad sem zgubil, to sem le prejel. Da tu v argejski zemlji našel bodem grob med dragimi domž, sem mislil kdaj li to? O zdrava torej zemlja, zdrav ti solnca žar, vladar ti zemljč Zevs in ti Apolon knez, 510 ki z loka zdaj puščic ne mečeš več na nas! Dovolj že pri Skamandru” hud si bil nam bog. A zdaj nas reši spet, zaceli rane nam, Apolon, dobri knez! Bogove bojne vse pozdravljam in pa tebe Hermes8*, varuh moj, 515 predragi ti klicar, klicarjev vseh ponos! In vas heroji dalje! Vi poslali ste, sprejmite spet nas bl&go, kar je pustil meč! *) Nadaljevanje iz Mentorju XI. (19I8/'1)) str. 163 sl. — ** Skamandros je reka pri Troji. *4 Hermes, božji sel, je zaščitnik zemskih poslancev in klicarjev. In ti kraljeva hiša, dragi knežji dvor, častitljivi prestol, bogovi vi pred njim,26 520 če kdaj sijala vam je radost iz oči, po dolgem času kralja sprejmite lepo. Agamemnon namreč knez prihaja semkaj zdaj, da vam in tukaj vsem prinese v noči luč. Pozdravite lepo ga, kot spodobi se, 525 ker s Zevsovim orožjem28 maščevalnim v prah je zrušil Trojo vso in polje razoral. Oltarjev ni nikjer, svetišč več božjih ni, še semena na zemlji ni ostalo tam. Glej, v jarem tak tedaj je vpregel Trojo knez, 530 starejši sin Atrejev, mož presrečni ta. Ko pride sem, zasluži pač najvišjo čast; saj Pariš z mestom vred, ki hkratu z njim trpi, dejal ne bo, da storil več je kot prejel. Zakrivil je tatvino, rop na vesti ima, 535 a zgubil, glej, je plen ter svoj očetni dom in zemljo dedno vso je pahnil s tem v pogin. In dvojno kazen plačal Priamov je rod. Voditelj zbora. Veseli se, klicar, ahajske vojske sel) Klicar. Vesel sem iz srca in rad umrjem ko;. Voditelj zbora. 540 Po zemlji ti očetni bilo je težko? Klicar. Tako, da od veselja joka se oko. Voditelj zbora. Veselje grenko to, ki vas navdalo je. Klicar. Kak6? Ne umem te. Povej, kam meriš s tem. Voditelj zbora. Ker k nam želeli ste, ki vas ljubili smo. Klicar. 545 Želeli mi smo vas; a vi pa nas, kajne? / Voditelj zbora. Da često vzdihnilo je v žalosti srce. Klicar. Odkod ti temna pač prišla je ta bridkost? Voditelj zbora. Že dolgo lek poznam; Ozdraviš, če molčiš. Klicar. Si bal se li koga, ko kralja ni bilo? 25 »Bogovi vi pred njim«, t. j. kipi in oltarji bogov na prostem pred hišnimi vrati, da jih lahko obsije solnce; zato avngiuoj. 20 Zevsovo orožje je blisk, tukaj sploh ogenj. V grščini stoji naxsM.a, t. j. lopata. Voditelj zbora. 550 Tako velim kot ti: z veseljem rad umrem. Klicar, Res, konec srečen je, a v teku dolgih let se marsikaj zgodi, kar lahko ti je všeč, a marsikaj boš grajal. Glej, bogovom le se smeje solnce sreče vedno brez boli. 555 Ko muke jaz našteval slabih bi ležišč, v pristanu redkokdaj, postlano, da je joj, je bil le delec dne brez bolečin? In kaj šele na kopnem! Huje vse kot tam. Ob zidu smo ležali tik sovražnika, 560 z neba pa in iz zemlje širnih travnikov je rosa nas močila, hud obleki kvar, in notri zaredila nam nebroj mrčes. Če pravil bi o zimi, kot jo z Ide sneg stori, neznosni tak, da ptice cepajo; 565 govoril o vročini, ko v poldnevnem snu počiva morje mirno, val ne gane se — a kaj nad tem naj tožim? Zdaj je konec muk, res konec vsaj za te, ki trdno v grobu spe, da nikdar več nazaj si priti ne žele. 570 A kaj naštevam naj število mrtvih tu, jaz živ pa tarnal bi, da je minljivo vse) Za vedno pojdi proč, nesreča, prosim te! Kar rešilo se nas je od Argejcev vseh, korist je večja nam, odtehta vsako bol. 575 S ponosom rečemo pred solncem svetlim mi, , ki semkaj čez morjč smo prišli in zemlj6: »Argejcev voj, zdrobivši Trojo vendar v prah, bogovom zemlje grške v njih svetišča plen obesil ta je bojni, kras nekdanjih dni.« 580 Kdor torej to bo čul, blagruje mesto naj in vojskovodje z njim. In slava naj doni za to dobroto Zevsu večna! S tem končam. Voditelj zbora. Prepričal si me s tem in dvom prepodil vsak; o sreči sliši rad še starček sivih las.57 585 A vendar Klitajmestro briga najbolj ta rad6stna tvoja vest in z njo sem jaz vesel. Klitajmestra (jc prišla pri zadnjih besedah s spremstvom iz palače.) Zavriskala v radosti gl&sno sem že prej, ko prišel prvi sel je semkaj, nočni žar, da Ilion je padel, kup je razvalin. 590 Smejč se kdo je rekel: »Videla si luč in misliš koj zato, da Troje nič več ni? Seveda, ženska je, napuh je kmalu tu.« In zdelo se je vsem, da zmešan mi je um. A darovala sem, na ženski le ukaz 595 razlegal se je glas veselja tu in tam po mestu vsem okrog, v svetiščih pa bogov dišeči dim kadila dvigal se je v zrak. Po Wilfttnowitzu, Donncr: »Genau zu (orscheiv, trcibt cs ja dic Greisc stets.« In zdaj — kaj pravil dalje ti bi mi o tem? Saj slišala bom vse od kralja samega. 600 Hitela bom, da sprejmem, kar najbolje znam, častitega moža, ko vrne spet se k nam. Je kak li slajši dan za ženino cfko, kot možu, ki iz boja bog ga je otel, odpreti širom vrata? To sporoči mu, 605 naj pride brž ko brž na radost vsakemu. In zvesto naj dobi soprogo si doma, prav kakršno je pustil. Njemu vdana vsa sem čuvala mu dom pred zlim sovražnikom. Tako enaka v vsem. Za dolgo je odšel, 610 a vendar vsak pečat je cel ostal do zdaj. Po drugem možu mik in slab imena glas tako mi je neznan kot barvanje kovin. Bahato govorim; a ker resnica je, zato sramotno ni za ženo vrlo to. Voditelj zbora. 615 Besede to so jasne, kot si slišal sam, da bolje še tolmač povedal ne bi ti. Povej mi zdaj, klicar, kar zvedel jaz bi rad: Menelšos tudi vrnil srečno se ,e spet in prišel z vami sem, dežele dragi knez? Klicar. 620 Kako pač laž povem naj, dragi, vam lepo, da dolgo mi rad6st uživali bi to? Voditelj zbora. Kako da ne, če vest vesela je in res? Če pa oboje ni, boš težko to prikril. Klicar. Izginil iz ahajske vojske nam je mož, 625 brodovje hkratu z njim. Ne misli, da je laž. Voditelj zbora. Je mar odjadral sam od Troje javno proč, al vse vihar zadel je ter ga vrgel v stran? Klicar. Kot strelec dober v tarčo ti pogodil si. Z besedo kratko si označil dolgo bol. Voditelj zbora. 630 A kaj brodniki drugi rekli so o njem, li mrtev naj se zove, ali še živi? Klicar. Povedati (ne more točno nihče nam kot H6lios edini, zemlje vse rednik. Voditelj zbora. Kak6 pa zadivjal nad v6jsko je vihar 635 vsled jeze božje vam, kako se je končal? / (Odide.) Ni prav, da dan veselja z žalostno vestjo oskrunil jezik bi, bogov s tem ne častiš.28 Če temnega obraza pride v mesto sel, bol žalostno noseč, poraz armade vse, 640 za mesto rano eno,2" rano naroda, da mnogim mnogih hiš možem ognjeni krst zadal je dvojni bič, ki Ares ljubi ga, pogube dvojni nož, krvava rablja dva — če s takimi vestmi obložen pride sel, 645 Erinijam na čast naj poje pesem tak. Če pridem pa kot sel z veselo sem vestjo, da mestu to povem, ki v radosti kipi, kako naj hudo z dobrim mešam, govoreč, da srd bogov poslal Ahajcem je vihar? 650 Zaklela sta se namreč ogenj in morje, čeprav sicer v sovraštvu, segla si v roke, uničiti hoteč Argejcev bedni voj. Po noči zahrumel naval je zlih valov. Ob ladjo butal ladjo ljut je sevemik 655 od trakijskih gora. Podila jih je moč, nevihta, vihra divja, tresk, naliv moč&n kot 6vce slab pastir, da zginile so v dnu. Ko solnca svetli žar se spet prikazal ;e, po morju so Ajgajskem cvele rožice: 660 ahajskih mož mrliči in razbiti brod. A nas in našo ladjo brez poškodbe vse z zvijačo je odpeljal, rešil iz valov, prijemši za krmilo, človek ne, kak bog. Resnica naša — sreča vodila ladjo — je, 665 da ni vihar valovja branil nam v pristan in ni ob breg nas vrgel v skalnate peči. Čeprav na morju torej smrti smo ušli, pri belem dnevu vsak zaupal sreči ni. Težila nova skrb je vsakemu srce, 670 kaj vojska zdaj trpi, razbita vsa okrog. Če rešil sploh od njih življenje si je kdo, je čudno li, če pravi, da smo mrtvi mi? Mi mislimo seveda isto pa od njih. Naj vse zgodi se srečno! Prvi pa od vseh 675 Menel&os pride, vedi, trdno pričakuj. Če žarek solnčni kdk ga vidi torej kje, da čil je, živ in zdrav, bo storil Zevs tako, ki noče mil še zdaj uničiti rodu, da ldhko upamo, da pride spet domov. 680 Povedal s tem sem vse in vedi, da je res. (Odide.) ’■ »Bogov s tem ne častiš.« Težko razumljivo mesto. Izvirnik ima: X(UP^S^Donner pripominja: »Die Wortfolge ist: xo)pls tofflv (iotiv) ■}/ sine diis est praemium, d. i. wer den frohen Tag durch traurige Botschaftcn entweiht, cmpf&ngt nicht den Segen der Gfitter zum Lohne, sondcm emtet Fluch.« Amim razlaga tako: Xu>Pl« (xaxaYYž>'0U fXiooarjf) ^ Ti|i7j O-t&v, t. j. kdor hoče bogove častiti, ne sme prinesti slabega obvestila, 8-*0* pomeni tukaj gotovo dobre, ncbeSkc bogove, ker pravi pozneje, da časti tak sel Erinije. Zato se mi zai, da je zadel pomen Wilamowitz, ki je prestavil: »Himmcls-gottern und Erinyen solite derselbe Mund nicht opfern.« 5“ »Ena rana za mesto« je splošna žalost v državi, vsaka hiša posebe ima pa svojo potrtost. To je »dvojni Arejev bič«, meni Donner. Mislim, da je »dvojni bič« verjetneje uboj in kuga. SKOZI DERDAP V NEGOTIN. 1. »Hajduk Veljko«. V belgrajskem gledališču so igrali narodno igro »Hajduk Veljko«: kratke slike iz življenja najivečjega srbskega junaka iz časov Karagjorgja, ki se je boril proti Turkom v Krajini.1 Nabita dvorana mladine je spremljala z otroškim veseljem prizore iz življenja svojega junaka, ki je bil v boju tak strah za Turke, da so bili — kakor so mi pripovedovali v Negotinu — prepričani, da se ga svinec ne prime, in da so ga baje streljali s srebrnimi kroglami. Kadar je pa boj počival, je ljubil junak vsa veselja tega življenja, zlasti pa petje in negotin-sko vince, ki je na glasu kot najboljša kapljica vse Srbije. Urnebesno ploskanje je zagrmelo po dvorani, ko je vdrl Veljko s svojimi momci v turški tabor in zaklal turškega poveljnika. V moji bližini je sedel visokošolec, ki je bil videl svojčas uprizoritev »Veljka« v mestu junakovih bojev v Negotinu, kjer je Veljko leta 1813. padel na mestu, kjer ima sedaj spomenik in kjer tudi počivajo njegove kosti ob zidu stare cerkve. Ko koncem predstave vdero Turki v Veljkove okope in se junak — brez streliva in brez pomoči iz ostalih delov Srbije — smrtno ranjen zgrudi, so planili gledalci pokonci, navalili na oder in pretepli »Turke«, ki so jim »ubili« moža, ki je bil njihov ponos in njihov veliki vzornik, o katerem pripoveduje ljudstvo še dandanes, da ni umrl, ampak da spi kakor kralj Matjaž ali Barba-rossa. (Komur bi se zdel dogodek z igralci v Negotinu neverjeten, naj prebere v Je-rusalemovi »Psihologiji« zgodbo iz Amerike, kjer se je neki gledalec pri Shake-spearejevem »Othellu« tako vglobil v igro, da ga je zgrabil tak stud nad Jagom, da je na odru ustrelil peklenskega intriganta.) 1 Severovzhodni del današnje Srbije s središčem v Negotinu; dobrih 10 km vzhodno od Ncgotina se stika ob Donavi naša meja z rumunsko in bolgarsko. IVAN DOLENEC. Baš danes, ko pišem te vrstice — na Vidov dan 1921, ko je bila sprejeta ustava — proslavlja Belgrad spomin na Kosovo in na vse, ki so padli za domovino od takrat pa do današnjih dni, s tem, da posluša med uprizoritvijo »Hajduka Veljka« guslarjevo pesem o minuli slavi, o sedanjem trpljenju in o lepših bodočih dneh. V Veljkovem Negotinu služi danes pri 9. polku kakih 800 slovenskih fantov (ostalih 300 Slovencev, ki služijo pri tem polku, je na albanski meji). Vodna pot v Negotin nas pelje skozi slovito derdapsko sotesko in Železna vrata: dovolj razlogov, da sem se odločil na pot, čeprav bi se ne bila baš takrat (20. do 22. junija t. 1.) priredila tudi kmetijska razstava v Negotinu. 2. Po »srbskem Dunavu«. V Negotin potujemo lahko po železnici (Belgrad—Paračin—Zaječar—Negotin) ali z ladjo. Popotnik na ladji je gospod v primeri s popotnikom na železnici. Udobno se sprehaja ob lepem vremenu po krovu v čistem zraku, ki mu ga ne kvari dim lokomotive in tesni prostor v kupeju. Veter, ki pihlja nad vodo, ga varuje vročine, notranji prostori v ladji pa dežja, mraza, lakote in žeje. Ob šestih zjutraj je odrinila v nedeljo 19. junija ladja »Kralj Peter« z malim številom izletnikov, ki so potovali na nego-tinsko razstavo, da dospe še isti večer — po štirinajsturni vožnji — v Prahovo, predzadnjo postajo na »srbskem Dunavu«, odkoder je še 10 km do Negotina. Lepoto vožnje po Donavi od Belgrada skozi Derdap primerjajo srbski pisatelji z vožnjo po Renu. Spočetka nas vzdržuje na krovu mični pogled na rodovitna brda na desnem bregu Donave, porastla z vinsko trto. Nekako središče teh vinorodnih krajev je Smederevo, znano iz svetovne vojne. O dogodkih, ki so komaj minuli, pričajo poškodovane hiše (cerkvenena stolpa manjka toliko, da se čudiš, da se ne podere) in spomenik, ki so ga postavili Nemci svojim padlim vojakom na mali višini nad mestom. — Spominov na vojno dobiš ob poti dovolj: gole stene porušenih in izropanih hiš pripovedujejo o strelih, ki so padali na srbsko stran z ogrske meje na levem bregu Donave in z monitorjev na Donavi. Toda te kraje opazujemo le bolj »pre-čani«, ki nam Srbija ni znana. Poznavalci »srbskega Dunava« sede rajši pri čaši kave ali čitanju časopisov na mehkih blazinah v restavraciji. Toda staro in mlado vre ra krov, ko privozi ladja do ogromnih razvalin gradu Golubca in 16 m visoke skale sredi Donave, imenovane Babakaj, kjer se pričenja 90 km dlolga »derdapska klisura«. Doslej je bila Donava povprečno 1 km široka in njena globina ni presegala 16 m. Še ob skali Babakaj je merila reka 1600 m v širino. Sedaj se pa zoži skoro nenadoma v podobi lijaka na 300 m. Privozili smo do mesita, kjer si prične Donava utirati pot skozi Transilvanske Alpe. Vso sotesko od Golubca do Kladova imenujejo Srbi kratkomalo Derdap. V različnih delih nosi različno ime. Soteska od Golubca do Dolnjega Milanovca, kjer doseže Donava najjužnejšo točko na srbskem ozemlju, se imenuje Mali Derdap (40 km dolg), kateremu sledi seveda Veliki Derdap (do Oršove). Najlepši del vožnje je takozvani »Kazan« (kotel) v Velikem Der-dapu. Na obeh straneh Donave so strme stene, ki segajo dostikrat prav do reke, podobno kakor n. pr. v Vintgarju. Tik nad reko se dvigaijo več sto metrov visoki strmi bregovi. Ker si reka ni izkopala morebiti ravne struge, ampak se vije semintja, imamo pred seboj skoro vedno podobo gorske vode. Kajti Donava je skozi vse leto več ali manj kalna. Ker je baš sredi junija silno deževalo, je bil Kazan podoben ogromnemu kotlu »bele« kave. Na nekaterih mestih se zoži struga Donave skoro za 90$ normalne širine (na 132 m), da imate vtis, da bi se na tem veletoku komaj mogli srečati dve veliki ladji. Na takih toč- kah doseže Donava globino 70 m (največja rečna globina v Evropi). Pridejo pa zopet pragovi, preko katerih brzi reka s tako naglico, da je bila pred regulacijo komaj meter globoka. Seveda so vse plitvine danes regulirane in opremljene s številnimi znaki, ki opozarjajo krmarja na nevarna mesta. Vendar pa tudi sedaj vozijo skozi Derdap samo posebni strokovnjaki, »loci« imenovani, ki poznajo vse plitvine in čeri, od katerih ima vsaka svoje posebno srbsko ime. Tud ponoči ladje navadno ne vozijo. Po poletnem voznem redu odhaja n. pr. ladja iz Belgrada zvečer ob pol 10. in pride do Derdapa zjutraj ob četrt na šest. Skozi Derdap vozi dobrih pet ur. Približno ob tri četrt na tri dospe v Radujevac in se čez pol ure prične vračati proti Belgradu. Preden dospe v »Železna vrata«, se ustavi v Kladovu in počaka jutra. 3. »Szechenyijev drum« in »Tabula Traiana«. Ne samo skrbno regulirana proga, ampak tudi bregovi pričajo o tem, da imamo pred seboj velevažno trgovsko pot. Na ogrski (dandanes rumunski) strani je skoz ob Donavi sijajna cesta (Szechenyijev drum), dostikrat izklesana iz žive skale, oziroma vklesana v skalo, tako da hodimo po njej kakor po arkadah in v slučaju dežja lahko vedrimo. Na srbski strani imamo pa ostanke nekdanje Trajanove ceste, ki je dandanes popolnoma opuščena, ki je pa bila za svoj čas bržkone večje in težje delo nego Szechenyijeva cesta, ker so pač Rimljani delali brez razstreliva. Trajanova cesta me je spominjala na hodnike ob vint-garjevi soteski. Deloma je bila pot vsekana v skalo, deloma so pa hodili po mostu, pritrjenem na skalno steno. Povsod imamo pod ostanki ceste, ki je vsekana v skalo, tudi štirioglate luknje v skalo, kamor so bili zabiti koli. Ni čudno, da so bili Rimljani na svoje delo ponosni in da so se ovekovečili z napisom v donavsko steno, ki je ohranjen do današnjega dne. Na nasprotni strani sta se ovekovečila s po- dobnim napisom Szechenyi in Ferencz Jozsef. 4, Ada Kalc. Od Oršove (nekdanje avstrijske meje) naprej se prične Donava širiti. Preden obrnejo našo pozornost nase bližajoča se Železna vrata, si radovedno ogledujemo zemljepisno, zgodovinsko in politično zanimivi otok Ada Kale. Večjih in manjših otokov je bila sicer vsa pot po srbskem Dunavu polna, seveda razen po soteski od Golubca dalje, kjer se samo tuintam opazi kaka skala. Prvi in edini večji otok v Derdapu je Ada Kale. Ta otok je obljuden, celo gosto naseljen. Poleg drugih večjih poslopji zapazimo na njem minaret džamije. Prebivalci so namreč muslimani. Kako? Saj so vendar Srbi že v prejšnjem stoletju postavili muslimane po deželi pred dilemo: ali se daš krstili ali pa hajdi v Bosno ali kamor hočeš! Ada Kale — ni spadala nikdar k Srbiji, ampak je bila do konca svetovne vojne podložna Turčiji. Avstrija ni nikdar dopustila, da bi se ta otok, ki obvladuje pot skozi Derdap, priklopil Srbiji, in ga je zahtevala zase. Dobila ga pa tudi Avstrija ni, ampak ostal je pod Turčijo, Dandanes spada k Rumuniji. Ob Karagjorgjevem ustanku leta 1804. so na ta otok pobegnili oni štirje janičarski vodje, »dahije« imenovani, ki so paševali v Srbiji. Tu so bili tudi usmrčeni. 5. Železna vrata. Zavozili smo v zadnji del soteske — Srbi *>a imenujejo »Gvozdena kapija« ki je bil do konca 19. stoletja strah mornarjev. Iz struge Donave so štrlele talko goste čeri, da je imel človek vtis, da bi lahko po samih skalah prišel preko reke. Danes je moč tehnike tudi te donavske strahote ukrotila. Dinamit jim je zrahljal kosti, jih premestil z njihovega ogrožajočega položaja in sedaj so te čeri lepo zložene v gladek kamenit zid, ki loči kanal Donave ob njenem desnem bregu od nevarnih točk v ostali strugi. V donavski strugi imamo pravi umetno napravljeni kanal, po katerem drvi reka z brzino 4 do 5 metrov v sekundi. Pri Kladovu se neha soteska. Na rumunski strani leži moderni Turn Severin, sezidan v najnovejšem času, ker je imela Avstrija tam svojo postajo za popravljanje ladij. Turn Severin leži ob zadnjih obronkih Transilvanskih Alp, tako rekoč že v rumunski nižini. Tu so imeli Rimljani ogromen most preko Donave — ostanki se vidijo še dandanes na obeh bregovih — ki jih je vodil po Trajanovi poti čez Donavo v plodno in prometu dostopno Dacijo. 6. Vlahi. Ob rumunski meji je prebivalstvo na obeh straneh Donave precej mešano. Kakor jih je na rumunski strani dosti, ki znajo srbski, tako jih je tudi na srbski strani mnogo, ki govore neko rumunsko narečje, ki se pa menda od rumunskega književnega jetika znatno razlikuje. Poleg rumun-ščine pa govori večina teh »Vlahov«, kakor jih Srbi imenujejo, tudi srbsko. Kdor se ne nauči srbščine v srbski ljudski šoli, katerih je baš v teh krajih obilo, tako da je imel negotinski okraj najmanj analfabetov v vsej Srbiji (pravijo, da samo 30%), ta se je naučil pri vojakih ali v občevanju s Srbi, ki stanujejo bolj v ravninah, dočim se drže Rumuni zlasti hribov. Vendar je pa posebno med ženskami še precej takih, ki govore samo rumunski. Po številu so cenili srbski sopotniki Vlahe na dobrih 100.000. (Vsi podatki v tem spisu so povzeti po pripovedovanju sopotnikov; samo številke glede Derdapa so vzete iz Radi-vojevičeve knjige »Srbija u ulici i reči«.) 7. Dimitrije Mašič. Morebiti mi bo od vseh poti ostal v najlepšem spominu čisto neznaten dogodek. Ko smo zvečer v prvem mraku dospeli v Prahovo in hoteli izstopiti, nas pridejo pozdravit štirje cigani z goslimi in basom ter nam zagodejo in zapojejo daljšo pesem o Hajduku Veljku. Nisem mogel raz- brati vseh posameznih besed iz pesmi; jasno sem čul samo Veljkov odgovor na zahtevo Turkov, da se jim preda: »Glavu dajem — Krajinu ne dajem!« »Glavu dajem — Krajinu ne dajem!« To nam je govoril haijdukov grob in dolgi slavospev na grobnem spomeniku, te besede je ponovil skoro vsak domačin, ki nam je pripovedoval o junaku, po katerem je zaslovela Krajina, te besede mi je klicala v spomin tudi oseba Dimitrija Mašiča. Spoznal sem ga kot poslanca v začasnem narodnem predstavništvu. Omenil je v govoru dvakrat svoje doživljaje, ko je bil v Bolgariji interniran. V Negotinu sem slišal podrobneje o njegovem trpljenju. Bolgari so hoteli vse ozemlje, ki so ga zasedli, pobolgariti. Zato jim je bil posebno napoti Mašič, ki je nad 30 let deloval v javnem življenju in bil član srbske skupščine. Internirali so ga nekje pod Balkanom in mu vpričo večjega števila vojakov in vsega di-jaštva tamošnje moške in ženske gimnazije udarili z debelo gorjačo 25 batin. Med mučenjem ni zastokal, pač pa se je po 25. udarcu obrni k navzočim in zaklical: »Zapomnite si, da bo te batine Bolgarska še plačala!« Nato se je usula nanj nova ploha udarcev in suvanja z nogo, dokler se ni onesvestil. Zavedel se je šele čez dva dni ves krvav v mrzli ječi, odkoder so ga prenesli v bolnišnico. Posledice čuti še danes. L, 1918. je prišla odredba, da se starejši interniranci vrnejo domov. Redki so bili, ki so doživeli ta dan. V nekaterih taboriščih je pomrla skoro polovica internirancev. V spremstvu vojakov se je vračal Mašič nazaj v Negotin. Še preden je dospel do svoje hiše, je izvedel, da so Bolgari po vseh večjih krajih zahtevali od prebivalstva, da podpiše izjavo za pripadnost k Bolgariji, in da se bo morebiti taka izjava zahtevala tudi od njega. Pa se obrne k vojakom in reče: »Tamle preko poti je moja hiša. Toda če mislite, da bom jaz podpisal kako izjavo, me peljite kar nazaj! Kajti ni je vode, ki bi nam mogla oprati naše srb- stvo, in ni ga popa, ki bi nas mogel prekrstiti, da bi ne bali Srbi.« Prsten duh Karagjorgjevih bojevnikov. 8. V Negotinu. — Gospodin prota. O Negotinu samem vem zelo malo. Bil sem tam samo en dan in so me bolj zanimali ljudje nego poslopja. Imeli smo izvrstnega voditelja, ki je skrbel, da je bilo za telesno in duševno »blagopočutje« slovenskih gostov — bilo nas je pet: minister Pucelj, poslanci Brodar, Drofenik in dr. Voš-njak — kar najbolje poskrbljeno. Bil je to bivši major Ilija Panič, sedaj trgovec, v čigar gostoljubno hišo smo bili povabljeni na kosilo. Kmalu po izbruhu svetovne vojne je prišel ranjen v avstrijsko ujetništvo in je porabil dolga leta v taborišču, da se je izobrazil v trgovskih vedah. Po prevratu je služboval kot stotnik v Sloveniji. Med njegovimi vojaki je bil tudi trgovski pomočnik g. Lampreht, ki je sedaj — edini Slovenec civilist v Negotinu — v trgovski službi pri svojem bivšem vojaškem poveljniku. Gledali smo slike majorjevih tovarišev iz vojne akademije. Približno 60% jih je padlo v bojih 1912/1918, med njimi tudi mož njegove sestre. Zabavali smo se pred kosilom z njenima otročičkoma.. Bila sta že v Sloveniji. Kajti ena njuna teta je soproga brigadnega komandanta v Ljubljani, g. Stojana Nikoliča, druga pa polkovnika g. Živana Bogovjiča v Mariboru. Naš gostitelj nas ije tudi seznanil z gosp. protom, 74letnim starčkom, ki deluje že 53 let v svečeniški službi. Duševno popolnoma čil in svež in tudi telesno še gibčen, nam je razkazoval g. prota staro cerkev z Veljkovim grobom, še ohranjeno Velj-kovo smodnišnico, v katere zidu je turška topovska krogla iz časa Veljkovih bojev, in svoj ponos: novo negotinsko cerkev, o kateri pravijo obiskovalci, da je najlepša cerkev v Srbiji za belgrajsko Saborsko cerkvijo. Kako tesna je bila pri Srbih narodna misel združena z versko, oziroma verska z narodno, kaže tudi ta cerkev: v njej so poleg verskih slik tudi slike srbskih vladarjev iz dobe pred kosovsko bitko. Isto sem videl pozneje v samostanu Bukovem. Za vprašanje narodnostne pripadnosti negotinskega prebivalstva je važna tudi krstna knjiga, ki je ohranjena nepretrgoma od 1. 1837. Iz nje se vidi, da so se že takrat glasila imena na -ič in ne na -ov, dasi so med svetovno vojno Bolgari trdili, da je vsa vzhodna Srbija do Morave bolgarska. »Gospodine,« mi je pripovedoval g. pro-ta popoldne, ko smo se šetali po njegovem vrtu, »jaz nagovorim večkrat tudi kakega Vašega rojaka — to je moja svečeniška dolžnost — in ga vprašam: .Junače, ali se Ti kdaj pripeti, da bi Te kdo grdil zaradi Tvoje vere?'1 Odgovor se navadno glasi, 1 Verski Šovinizem tudi med Srbi zlasti med svetovno vojno ni bil neznana prikazen, četudi so dalckovidnejši razširili med najširšimi sloji geslo: da ne. Nato pa jaz rečem: ,Pa če bi se Ti kdaj primerilo, tedaj reci dotičnemu: Ne-moj budaliti! Kristus nas ni učil, da se radi vere med seboj grdimo. Brat je mio, koje vere bio. Verujva oba tako, kakor so naju učili starši. Kdo od naju ima bolj prav, o tem naj pa razpravljajo tisti, ki so te stvari bolj študirali nego midva.'« Brat je mio, koje vere bio. Scotus Viator je v svojem znamenitem delu »Die siidslawische Frage im Habsburger Reiche« (Berlin 1913) —v ki je pisana z avstrijskega stališča — opisal tozadevno Srbe precej črno. (N. pr. na strani 11. in 144.) Če so bili Srbi poprej proti vsem Nesrbom nezaupni, je to umljivo: Srbija je bila v verskem oziru precej homogena in njeno prebivalstvo s pristaši drugih ver sploh ni prišlo v stik. Med svetovno vojno so se pa Srbi seznanili takorekoč z vso zapadno Evropo in dandanes h. pr. v Belgradu o kaki verski nestrpnosti ne more' biti mnogo govora. Izobražen Srb smatra versko strpnost za svojo častno dolžnost. =~"H0SSSD::::: UŽIVANJE LITERARNE UMETNINE. narte Velikonja. Estetično uživanje umetnine je svoje vrste umetniško ustvarjanje, je reprodukcija umetnine v uživajoči psihi, kakor je razglabljanje znanstvenih, že gotovih resnic reprodukcija teh v razglabljajoči psihi; razlika je samo, da morata ustvarjajoči umetnik in znanstvenik napisati obnavljajočemu občinstvu napotnico in dati na dlan sredstva, da se dokoplje do umetnine >n resnice, Todla na tej poti občinstvo samo umetniško ustvarja in znanstveno raziskuje, seveda po svoji individualni moči; čim bolj je navezano na napotnico in na sredstva, ki mu jih je dal umetnik ali znanstvenik, tem večji je blesk umetnine, tem prepričevalnejši so znanstvenikovi razlogi. A pri tej sličnosti reproduciranja ne smemo pozabiti, da je iskanje resnice v bistvu čisto druga funkcija, čisto drugo udejstvovanje človeške duše, kakor uživanje lepote. Iskanje resnice ima namen zadovoljiti naiš razum, in samo naš razum, uživanje lepote pa naš estetični čut, torej čisto druge psihične sile in človeška nagnjenja. To ljudje često pozabljajo, pozabil je na to dejstvo sam dr. Mahnič pri Gregorčiču. V najprimitivnejši obliki se ta pogrešek vidi pri deklici, ki najprej pobrska knljigo v zadnjem poglavju; iz gole radovednosti, ali sta se Manca pa Tine vzela ali ne. S tem pokaže, da ji je predvsem le za fabulo, to je oni substrat v umetnini, ki je vsaj navidezno vzet iz realnega življenja, resničnega, vsakdanjega življenja, oni substrat v umetnini, ki je najmanj važen, ki pomeni le neobhodno ogrodije za literarni umotvor. Z drugo besedo: Deklici ni na tem, da bi uživala umetnino kot tvorbo človeškega duha, z vsemi malimi miki in finesami, pustila je razumu, da je iskal resnice. Deklici jc manjkalo estetične vzgoje in samoosvo- jitve; ob ves estetični užitek je bila, ko so jo prevzele solze, ker je bilo, recimo med M reto in Mihom toliko zaprek, da se nikoli ne bosta vzela. S tega vidika je treba gledati tudi tisto silno slo množic po kinu, to je svoje vrste znatiželjnost, ki postane strast po zgodbi, a z umetnostjo in estetičnim uživanjem nima nič skupnega. Že v pojmih samih: iskanje resnice in umetniško ustvarjanje je dana na dlani razlika, ki jo mora estetično vzgojen in samoosvojen človek imeti ob umetnini pred očmi. Pri iskanju je bila stvar že dana, že vsa v svoji biti, preden je sploh kdo nanjo mislil, pri umetniškem ustvarjanju pa se poraja nova eksistenca, nova bit, ki jo človeški duh šele snuje. Pri umetnosti je glavna naloga ne ponavljanje, temveč ustvarjanje na novo. Resnica se izraža v navadnih, vsakdanjemu mišljenju običajnih izrazih; raz-iskovatelj zida v strogo opredeljenem pojmovnem krogu določno in podprto z dokazi in na podlagi vsega tega spoznava, lepota pa se izraža v umetninah z nadobi-čajno obličnostjo duha, ki skuša podati globlji nenavadni smisel z razporejanjem morda preprostih, a nenavadnih simbolov in drznih psihičnih prehodov (n. pr. drznih primerov in asociacij). Vsak umetnik se mora posluževati svojemu času in rodu vsaj dostopnih simbolov — kajti tudi umetnik je sin svojega rodu in časa in se je vsa umetnost dosedaj brez velikih skokov razvijala — a mora se varovati banalnosti, Kette bi dejal .»vsega dognanega«, ako hoče dati umetniško duška svojemu občutju. Občutje je najprimitivnejši in najsplošnejši pojav človeške duše. Primer: mala štiriletna deklica se ustavi ob luninem svitu ob ribniku in zaploska z ročicama: »Oj, kako je lepo!« Ta vzklik ni nič drugega kakor golo občutje, nagel izraz instinktivnosti človeške duše. Iz tega sledi, da ima občutje, ki se izraža v človeški duši, širši in večji vpliv na človeka ter se bolj udejstvuje v človeku nego spoznavanje. V človeku je večja potreba po lepoti nego po resnici in lepota ima v človeštvu večji akcijski radij nego resnica. Marsikdo je klečal že v mističnem razpoloženju v mraku v kapeli in niti pomislil ni, da je Bog v bližini, tako ga je prevzela lepita hiše božje. Še ena razlika je med iskanjem resnice in umetniškim ustvarjanjem: pri iskanju resnice se mora razum ozirati na dane rezultate, ki eksistirajo in so -priznani za neizpodbitne; rezultat prvega raziskovanja, ki je resničen, tvori podlago za nov rezultat in se različni rezultati izpodbijajo. Pri umetnini je drugače: vsaka umetnina, ki je res umetnina, je nova individualnost zase in pobija v umetniškem sveiu vse umetnine v sorodni stroki. Vsaj morala bi, kaijti drugače se umetniku očita plagiat-stvo ali se mu vsaj odreka samoniklost, kar je milejši izraz za isti pojem. Umetnost odstranja vse ozire in vse ovire, da vzbudi v uživalcu, obnavljajočem umetnine, iste doživljaje, ki jih je imel umetnik pri ustvarjanju, to se pravi: isto uživanje lepote, ki ga je bil deležen umetnik. Obnavljajoči umetnik - uživalec črpa iz umetnine lepoto po svoji individualni moči. Kako uživamo umetnino, da smo res deležni istega uživanja lepote, kakor ga je bil deležen umetnik, kako izčrpamo umetnino, recimo še enkrat: literarno umetnino? Odgovor je lahak: zasledujmo udej- stvovanje človeškega duha v vsem njegovem čuvstvenem in umskem razmahu in zavedajmo se, da je to vibriranje človeške duše, kar nam govori umetnik. Seveda bomo vsled tega čisto mirni in ne bomo ob literarni umetnini vpraševali, ali se Janez in Ančka vzameta. Ne, najprej bomo študirali okolico dejanja, ki nam jo umetnik slika. Soglasje med okolico in človekom, krajevni, časovni, so- cialni in kak specialni milje, v katerega je umetnik zastavil svc^e pero. Iz tega se nam odkrije umetnikovo obzorje, odkrije se nam takoj psihična globina, pred očmi bomo imeli duševni aparat, s katerim razpolaga. In tekom umetnine bomo takoj vedeli, kje je pristen in elementaren, kje je samo načitan ali nam morda celo citira iz leksikona. Vse njegovo čuvstvovanje in naziranje nam je v hipu na dlani in takoj nesti osnovno idejo. Duh in čut do lepote se vseeno razodevata, četudi je ideja zmotna, kakor ostane človek človek in božje stvarstvo, četudi ima zmotne nazore in njegova čuvstva človeška čuvstva, četudi streme za prepovedanimi stvarmi. Ali boš trdil, da volčja češnja ne razodeva božje medrosti in lepote, ker je strupena? Ne, ampak dejala bova: za vsakega ni.1 »Povej, Klitajmestra, si zvedela kaj, da zaupno povsodi daruješ !« (Ajshilos, Agamemnon, 86, 87.) vemc«, ali je umetnik od Boga poslan muzikant ali pa je samo žegnanjski škripač. Ako sem prej dejal, da je med iskanjem resnice in uživanjem lepote (bodisi aktivnem ali pasivnem) razlika, nisem s tein trdil, da ne sme imeti umetnik svojega filozofskega nazora; nasprotno: čim vccji je umetnik, tem globlji je njegov filozofski temelj, na katerem zida svoje umotvore, tem globlji je vir, iz katerega zajema. Ampak umetnina je zame umetnina, četudi je zgrajena na napačni filozofski premisi, ce krije v polnem obsegu in v organski popol- In tako tudi ni za vsakega vsaka literarna umetnina. Gotovo je, da ne sme vsake literarne umetnine dobiti v roke človek, 1 Opomba uredništva. Tu se je g. pisatelj dotaknil onega prepornega vprašanja, ali more biti tudi moralno zlo, greh, predmet lepe umetnosti (1' art pour 1' art?) ali ne. To vprašanje je končno vprašanje svetovnega nazora. Mi načelno pritrjujemo Mahniču, da kar ni v skladu z etiko, z moralo, z božjo zapovedjo, tudi v umetnosti ne more biti lepo in torej tudi ne iovoljeno. Zakoni etike veljajo tudi 7.a umetnika in njegovo delo. Drugo vprašanje pa je, katera umetnina je za mladino in katera je za odrasle. ki nima smisla za lepoto. Izbiral bi knjige za one, ki čitajo zaradi zgodbe, in prav nobene literarne knjige bi ne dal človeku, ki oponaša junake iz romanov. Za tega je vsaka resnično lepa knjiga nevarna, zanj so samo knjige »in usum delphini« (za mladino). In osnovno idejo, sem rekel, mora kriti umetnina v svoji organski popolnosti. To je drugo, kar moramo iskati v umetnini. Postanek umetnine si moramo misiti tako kakor rast pšeničnega zrna: V vsakem delu, v vsaki celici, v listu, v steblu in klasu, povsod je poudarjena osnovna ideja: pšenica. Rekli boste: to j.# čisto naravno! — Je naravno, ker ta naravni razvoj vodijo večni, neizpremenljivi zakoni. Pri človeškem ustvarjanju, ki je vsak hip izpostavljeno drugačnim vplivom, je ta organska zaokroženost težja. V vsakem hipu, v vsakem stavku, v vsakem poglavju mora biti osnovna ideja polno poudarjena, nič ne sme biti preveč izdelano, nič premalo, da ne nastanejo v umetnini občutne luknje ali pa elefantiaze, nič ne sme biti tujega namešanega elementa, nič za lase privlečenega; vse se mora vršiti v okviru ideje v verjetnem obiležju. To je prvi in glavni pogoj lepe umetnine, to je pa tudi ideal lepe umetnine in čim popolnejša je, tem bliže mu je. In v luči osnovne ideje mora umetnina vzbujati občutek verjetnosti, pravim: verjetnosti in ne resnice, to se pravi: vse delo in nedelo se mora vršiti v takem obiležju, da more človeški duh najti soglasje med njim in idejo. Tako smo po ncvi poti prišli do nove razlike med iskan>em resnice in uživanjem lepote. Ako pa hočemo umetnino res uživati, moramo s kritičnim očesom zasledovati boj med idejo in fabulo, boj med onim sestavnim delom umetnine, ki je vzet iz duševnosti, in onim, ki pripada materialnemu življenju. Zdaj smo pa le skupaj, poreče kdo: navadna fotografija je boljša od slike in stenografski zapisnik pogovora dveh pijancev v gostilni od umetniškega pogovora v romanu; kajti oboje je veren odsev dejanskega življenja in vzbuja občutek verjetnosti v največji meri, ker je resnično. Toda umetnina, prijatelj, je ustvarjena bit v okviru snovne ideje. Duh pa ne nudi pri svojem ustvarjanju brezpomembnih, banalnih vsakdanjosti, temveč samo bistvene poteze, ureja vse suvereno na novo in išče predvsem duha, pravimo: stilizira. Umetnik stilizira. Na naroidinih ncšah vidite stilizirane na-gelje, v literarni umetnini je stilizirano vse od posameznih občutkov v lirični pesmi do značajev v romanih. Stiliziranje je način umetniškega ustvarjanja, način gledanja življenja in njegovih pojavov. Stiliziranje je način razporejanja materije, s katero se ustvarja umetnina. Walter Scott n. pr. opisuje junaka od nog do glave, pa nazadnje človek, po treh straneh opisa, vendar le ne ve, kakšen je. Tolstoj označi pri lepi dami n. pr. samo lepe roke in poudarja to lepo roko večkrat v različnih legah. Meni je bila dama živo pred očirti. Opozarjam pri tem na ono slovito mesto v Izidorju Cankarju »S poti«, kjer opisuje različne stile slovenskih pisateljev (str. 42 sl.). Če uživam umetnino, bom nujno na take stvari pazil, kajti v takih odtenkih se kaže način mišljenja in dela umetnikovega, vsa njeg6va ustvarjajoča moč. V stilu se raizodeva človek; to je tretje, kar je važno v umetnini. K stilu pa spadajo vsa vidna in nevidna tehnična sredstva: napetost, razvoj in zapletek, primeri, kontrasti, melodija jezika, harmonija asociacij, prehod z ene misli na drugo. Drugo je itak znano, toda premalo se opozarja in malokdo ve, da je važno v umetnini vprašanje melodije jezika in harmonija asociacij. Pri melodiji jezika sta verz in rima najbolj vidna znaka (včasih tudi slabe) melodije, a marsikje poje jezik brez verza in rime. Še bolj skrita je navadnemu očesu harmonija asociacij in marsikdo še ne ve, da je važno važno vprašanje v vsaki umetnini, kaj je umetnik povedal med črtami, kaij je umetnik zamolčal, kako je prešel od ene misli na drugo. Za vse te tri glavne sestavine umetnine ni vseeno, kakšne so, vse to so sestavine, ki imajo izvor v umetnikovi duševnosti, so izraz njegovega pojmovanja umetnosti in lepote. Prišli smo še do četrte sestavine, do one, ki je odsev materialnega sveta in kar je bilo pri vas do danes glavno in prvo: to je snov ali recimo na glas: zgodba. O nevažnosti zgodbe nam priča dejstvo, da je umetnik malokdaj vezan na določeno zgodbo: recimo, ako rešuje specialen kmetskosocialen problem, se ne more zgodba vršiti v aristokratskih velikomestnih krogih, toda zgodbo še kljub temu prikroji po svoje. In za umetnino bo pač vseeno, kakšna je fabula, če so le dovršeni prvi trije glavni pogoji. Vidim, da je potemtakem za zgodbo res vseeno, ali se Janez in Ančka vzameta ali ne, toda Finžgarjeva »Dekla Ančka« je baš radi tega večja umetnina, ker se ne vzameta. •JSSSffli IZ MODERNE. DR. IVAN PREGELJ. Marija Konopnicka: Na Carignanow nocy Jak morze to burzliwe, Jak zimne niebo to, Jak wielki b61 jest w tej piešni, Kt6r^ te wichry dma! Jak ci^žkie skrzydto chmury, Co jutra niesie grom, Jak w duszy mojej przekl^cie, Jak pusty jest m6j doml Nikogo z božych ptak6w Nie widz? tu, ni tam, I špievvam nie wiem dla kogo, I nie wiem za czem Ikam .., I patrz^ w sine gwiazdy, W oss;ariskich gwiazdy dum, I slucham jak si ♦ o. Škrabec. V dneh, ko je ob porajanju Jugoslavije prekipevala od veselja vsa jugoslovanska javnost, nismo skoro opazili žalnega sprevoda, ki nam je odnašal za vedno enega naših največjih mož, ki ga je poznal širni slovanski svet. Legel je k počitku neumorni delavec o. Stanislav Škrabec. Njegova čista in plemenita ljubezen do slovenskega naroda in njegovega jezika je ustvarila Slovencem delo, vsled katerega ga po vsej pravici prištevamo našim največjim možem in po pravici smemo zahtevati od vsakega zavednega Slovenca, da pozna in ceni njegovo delo. Njegovo duševno tako bogato in globoko življenje je potekalo na zunaj mimio. Iz tiste Cobe, ko se je oblikoval, ki bi nam torej živo kazala, kako se oblikujejo veliki možje, nam je znano le malo; v samoti in tihoti se porajajo velikani. Anton Škrabec se je rodil 7. prosinca 1844. v Hrvači pri Ribnici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Pričakovali bi, da je calent, kakršen je bil, prvačil v svojem razredu. Res je bil med odličnjaki v prvi in drugi šoli, a poslej se je gibal vedno v drugi tretjini prve polovice razreda. Nehote se ti vriva sum, da je svojo pozornost že tedaj obrnil drugam kakor samo na šolske odlike. In res, ko pride iz gimnazije, je bil že dodobra znan s Kopitarjevo slovensko in Miklošičevo obširno in tedaj na višku stoječo slovansko slovnico. Po zrelostnem izpitu 1. 1863. je stopil v red sv. Frančiška. Kako je zorel v teh štirih letih samote, ne vemo veliko. Vemo le, da je dozorel v izvrstnega duhovnika, velikega na-rodoljuba in izrednega učenjaka. Sodeč po sadovih, je moralo biti to življenje dušno silno naporno, prepojeno z molitvijo in delom! I.. 1867 je bil posvečen v mašnika, naslednje leto pa nastavljen za nadomestnega učitelja na novomeški gimnaziji, ki so jo tedaj imeli v rokah še oo. frančiškani. L. 1870. je vrgel prvi kamen v javnost, izdal je v izvestju novomeške gimnazije izvrstno (»ausgezeichnet« tako jo ceni vseučil. profesor slavistike v Kristijani^ Olaf Broch) razpravo »o glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreku in pisavi«. Bili so pa tisti časi večnih jezikoslovnih pre-klarij (Caf, Cigale, Levstik, Marn i. dr.) preveč razburjeni, da bi bili zapazili to čisto novo prikazen na jezikoslovnem polju, ki se ni več ukvarjala z neplodnim etimologiziranjem, marveč je zastavila v živ jezik. Jasno si je začrtal s teni spisom namen svojega nadaljnjega dela: 1. določiti predvsem slovenskemu jeziku pravilni govor, 2. ustaliti mu pravopis. L. 1870. je vlada oo. frančiškanom vzela novomeško gimnazijio in vsi učitelji, ki še niso imeli ondi stalnih mest, so morali zavod zapustiti, med drugimi je bil tudi naš o. Stanislav. Njegovi predstojniki so ga poslali v Gradec, da se tam posveti proučevanju svoje ljube slavistike. Res je po treh letih z odličnim uspehom dovršil izpite iz klasičnega in slovan-vanskega jezikoslovja. Potem pa je šel v Gorico in ostal tam na Kostanjevici učitelj omenjenih jezikov v samostanski gimnaziji vse do 3-K.- « O. Stanislav Škrabec. zadnjih let, ko ga je odtrgal od njegove lepe knjižnice in dela kruti Lah. — Po izpovedi njegovih redovnih sobratov je bil v zasebnem življenju nad vse skromen in je vedno skrbel, da so drugi imeli z njim kar moč malo dela, celo celico si je sam pometal. V občevanju je bil šegav in živahen, da je razvnel in poživil vsako družbo. Ta šegavost in živahnost, ki je pokazala sem in tja tudi hudomušno ost satire, veje tudi iz njegovih bojev na jezikoslovnem polju- Po omenjeni razpravi »O glasu in naglasu« je umolknil za celih 8 let. Kaj je bilo pač vzrok njegovemu molku? Sam nam to nekoliko razodeva v Cvetju V. 8. Zdelo se mu je neumestno zlivanje v morje, ko je videl, da se za njegovo prvo razpravo nihče ni niti zmenil. Spodbodla pa ga je polivala slovečega slavista profesorja Mat. Valjavca, ki je leta 1878. omenjal v svoji obširni razpravi »Prinos k naglasu knjižne slovenštine« Škrabčevo razpravo ko »daleko najbolju o toj stvari«. (Rad. Jgsl. Akad. XLIII. in sl.) To ga je opogumilo, da je ponudil svoje nadaljnje jezikoslovne razprave Slov. Matici v Ljubljani, ki pa je njegovo ponudbo odklonila, češ da je jezikoslovje sama osebna preklarija. To je Škrabca znova potrlo, a odnehal ni. Poskusil je naslednje leto še enkrat s Slov. Matico, ki pa tudi to pot ni imela prostora za njegove jezikoslovne razprave in jih hotela izriniti v Novice, čemur pa škrabec ni privolil. Isto leto je poskusil v go-riškem časopisu »Soča«. »Nekaj dervec sem mislil nacepidlačiti in tako se mi je zmešetilo, da bi jih po Soči spravil na svoj kraj. Začel sem, ali komaj sem začel, že je vstal hrup, kakšna nesnaga da to plava po Soči. »Allo, zavrimo jo, verzimo je vun!« In tako se je zgodilo; in ostalo je odnesla Soča v morje tihe pozabljivosti.« S pikro ironijo dostavlja ■Škrabec: »No! Kedo se bo učil »šprahlere«, če ni več v tretjem klasu?« (Cv. V. 8) Tako je bila resna nevarnost, da bo Škrabec odnesel vse nvoje znanje s sabo, ne da bi slovenski narod mogel biti deležen njegovega bogastva. Temu je odpomogla njegova ribniška iznajdli-vost. Ko je njegov red začel naslednje leto (1880) izdajati »mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška, Cvetje z vertov sv. Frančiška«, »je (Škrabcu) prišla ena misel od koder koli — ena ribniška misel, porečete morebiti — da bodo namreč te platnice za posiljeno zelje prav kaker nalašč. Jaz bom del na nje, kar se mi bo zdelo, nikoger ne bom prosili«, (Cv. V 8.) Usedel se je na te »platnice« in s tem dal »Cvetju«, ki mu je bil urednik dolgih 27 let (od V. letnika 3- štev. do konca XXXII. letnika) svetoven sl(5ves. Poznali so ga v širni Rusiji, v Nemčiji, Franciji, Italiji, na daljnem severu (Dansko, Švedska, Norveška), le doma so ga hoteli pregnati celo iz lastne hišice pod prelepo pretvezo, da je žolti ali sploh barvan papir njegovih »platnic« preslab za učene razprave, ki zaslužijo vsekako bel papir. Pa Škrabec je bil rajši v svoji beraški koči (ki pač ni delala časti slovenskim kulturnim podjetjem v širokem svetu) neomejen gospodar, kakor bi roboval in prosil po drugih listih. Te »platnice«, na katerih stoji do malega vse, kar vemo o zgodovini slovenskega jezika (prim. Dr. Ra- movš :Arch. f. sl. Phil. 37), so odslej prinašale Škrabčeva jezikoslovna raziskavanja. Omenim naj izmed vsega le najglavnejše spise. Kakor segajo početki Škrabčevega jezikoslovja daleč nazaj v dobo, ko je še neomejeno gospodovala romantika tudi na jezikoslovnem polju in so hoteli živ jezik napeti na kopito starih jezikov, s katerimi ni bila živa govorica v nikakih organskih stikih več, je vendar Škrabec takoj v začetku stopil na čisto novo pot in začel z glasoslovjem, ki se je tedaj docela zanemarjalo. Zato je že prva razprava »O glasu in naglasu« v opreki z vsemi tedanjimi jezikoslovnimi pojavi, iz česar si moremo tudi razlagati tako hladno podcenjevanje. Že smo omenili namen, ki si ga je zastavil. Da je mogel uspešno delali v dosego svojega namma, je moral dobiti temelj, kamor naj opre svojo teorijo. Tudi tega je s čudovito jasnostjo videl pred sabo: Knjižni jezik ima za sabo zgo- dovino in pred sabo razvoj. Prezreti ne more in ne sme ne enega, ne drugega. Zato je napravil sintezo med obema tvornima silama v jeziku, rezultanta bo pravilna izreka in stalni pravopis. Zato je imel vedno pred očmi XVI. stoletje in današnji govor. — Do tega edino pravilnega pojmovanja knjižnega iezika mu je pomoglo proučavanje zgodovinskega razvoja skoro vseh evropskih jezikov. S tem namenom pred očmi in na takem trdnem temelju je potem gradil v »Cvetju«. V začetku je le bolj prigodno obdeloval najrazličnejša vprašanja nanašajoča se večinoma na vsebino »Cvetja«. Bavil se je predvsem z naglasom in z glasovi ter potem preurejal tudi pravopis dosledno tem izsledkom. — V petem letniku je napisal pismo na dr Č. v C., ki ie v zbranih spisih I. (283—304) priobčeno pod zaglavjem »Zakaj ginemo?« Naj bi vsak Slovenec prebral to visoko pesem ljubezni do slovenskega naroda. — Spada res v slovanske čitanke po svoji vsebini in krasnem jeziku. Daljši in sistematičen je njegov spis »Cusani Christianus inoribundus«, jezikoslovna razprava v knjižici s tein naslovom (iz leta 1749), kjer je okrog 80 strani slovenskega besedila. — Potem se je lotil zopet izreke in v daljšem spisu ožigosal nekatere napake. — V devetdesetih letih je sprožil T.endovšek misel slovenske historične slovnice. Ker pa je videl, da bi bilo delo za enega samega obširmo, zato so si sklenili delo deliti. Vatroslav Oblak, ki je bil tedaj v polnem razcvitu, je naglas in glasoslovje odločil za Škrabca, sam bi pa obdelal oblikoslovje. Škrabec se je lotil dela resno in takoj. Prosil je javno vse jezikoslovce, da mu sporočč lastne nazore, da se kar prej ko mogoče uedinijo, da bo slovnica res nekaj stal- nega, splošno priznanega vsebovala. — Seveda do uedinjenja, kakor ga je želel, ni prišlo, a je kljub temu začel z delom in objavljal v »Cvetju« »Nekoliko slovenske slovnice za po-skušnjo«, ki je izhajala tri leta. -— To je pa tudi vse,‘ kar je zagledalo beli dan od one nameravane historične slovnice, in je tudi vse (če izvzamemo dr. Ramovševo poglavje »O moderni vokalni redukciji« v Arch. f, sl. Phil. 37), kar imamo sploh tiskane, sistematično obdelane historične slovnice. (Kdaj neki se dobi zopet kak list, ki bi odstopil vsaj »platnice« novi, deloma že napisani historični slovnici, da dokažemo znova svetu, kako visoko cenimo znanstvo svojega jezika!) Bila je ta poskušn.a razmerno dobra, če upoštevamo, da je Škrabec v slovenskem glasoslovju ledino oral; Štrekljeva predavanja o historični slovnici slovenski so bila v svojem prvem delu, glasoslovju, skoro popolni Škrabec, vsled česar jih ni kazalo objavljati- Odslej Škrabec ni objavljal daljših sistematičnih razprav, če izvzamemo ono »Naša fonetika v prozi in poeziji«, s katero je nekako tudi zaključil svoje platnice leta 1915. Tako je torej s fonetiko začel in z njo končal, bila je jedro njegiovega študija in raziskavanja. Po svoji objavi slovenske slovnice za pos-kušnjo je bil skoro neprestano zapleten v borbe. Najbolj znana je pač tista za slovenski »u« proti »1«. Bodel se je z mladim naraščajem jezikoslovcev, ki so v tej borbi zastopali »1«. Škrabcc je imel za svoje prepričanje stvarne razloge in je z upanjem, da zmaga »naše slovensko ljudstvo, ki si ne bo dalo spake-drati svojega jezika (hakor tisti salonski odsluženi desetnik, ki je napajal »krale« in gonil na pašo »lole«, Op. por.); ...moje upanje ' je zlasti tudi mladi sedanji in prihodnji rod slovenistov .. ■« (Cv. XX. 6). Upamo, da mu vseučilišče v Ljubljani uresniči njegovo .upanje v zmago upravičene zahteve. — Pa tudi sicer je na.dolgo ocenjeval na novo pojavljajoče se jezikoslovne razprave (Valjavčev naglas, Ple-teršnikov slovar, Levčev pravopis itd.). Bavil se je dalje z »vsebrzopisom <, kar nam kaže njegovo drzno podjetnost. Mislil je na svoj mednarodni jezik, ki ga je nazval Eulalia in je s tem vzbudilo njegovo »Cvetje« odmev v daljnjem Parizu. Sploh je bil proti koncu življenja v stiku skoro z vso Evropo. Z Rusijo (Korš, Fortunatov, Bogorodicky, Lapunov, Bau-douin de Courtenay), z Madžarsko (Asb6th, Povčl), s Francijo, Italijo, Dansko (Broch), itd.; vsa mogoča dela je dobival v oceno. Ko je petrograjska akademija začela izdajati široko zasnovano enciklopedijo slovanske filologije, odgovarjajoče nekako nemškim »Grundriss-om«, so Škrabcu poverili nalogo, da spiiše zanjo historičen uvod v slovenski jezik in o naglasu v slovenščini. Prišla pa je vojska in ogromno delo enciklopedije ustavila; preden se je ponudila možnost nadaljevanja, je neumorno delavni o. Stanislav Škrabec obnemogel in s premnogimi velikani svoje stroke (Korš, Fortunatov, Šahmatov, Leskien, Brug-mann itd-) odšel po večno plačilo 6. oktobra 1918. Slava njegovemu spominu! —Š— OPOMIN! Antonio: Jaz smatram svet samo za svet, Graziano ; za oder, kjer igra vsak svojo vlogo. (Shakespeare, Beneški trgovec, I. dej., 1. prizor.) To je zelo lepa predstava o življenju. Igralci smo, ki igramo od Boga nam dano vlogo. Gorje, če si kdo drzne igrati drugo vlogo, kakor mu jo je Bog dal. Zanjo namreč nima sposobnosti že po naravi ne. Zato Prešeren opominja pevca, da naj ne poje drugih pesmic, ampak samo tiste, ki mu jih je Bog vdihnil-Komur dal sem pevski duh, ž njim dal mu tudi pesmi svoje, drugih ne, lete naj poje! Če se ne boš držal svoje vloge, se boš pred svetom samo osmešil. Igrati pa moraš dobra, če hočeš, da ti. bomo ploskali, pa ne igraj, dragi, radi ploska, temveč zato, da vlogo dobro rešiš, ki ti je dana. Zato gre! Isto je, če zamenjamo besedo igro z besedo poklic, ker igrati na odru življenja svojo vlogo, se pravi vršiti poklic, ki ti ga je Bog dal. In če hočeš dobro igrati v življenju, boš vršil samo oni poklic, ki ti ga je Bog dal, če nočeš biti nesrečen ali brezpomemben igralček! Za vlogo v navadni igri se je treba dobro pripraviti, za življensko vlogo še bolj; še več, tu je treba paziti, da je ne zapraviš. Zato, dragi dijak, je treba zelo paziti nanjo, ker je dragocen zaklad, paziti zlasti o počitnicah in tudi med šolskim letom, da ti kdo, kdorkoli že, zaklada ne skvari ali celo vzame. Sicer te bo življenje izžvižgalo, kakor slabega igralca občinstvo izžvižga, ker boš zanič igral. In tvoja vloga bo žalostna! Je tudi čisto vseen/o, kakšno vlogo imaš, prvo ali zadnjo. Pri igri hočemo, da vsi dobro igrajo: kralj in zadnji služabnik. Vsakega cenimo, ki je dobro igral — kralja in zadnjega služabnika. Za uspeh igre je vsaka vloga pomembna, velika in majhna. Če prenesemo te vloge iz igre v igro življenja, je isto: vseeno je, kakšen poklic imaš, samo da imaš tistega, ki ti ga je Bog odmenil, pa naj je potem velik ali majhen, samo da ga dobro vršiš- Iz tega se učimo, da nikogar ne smemo prezirati, ki ima majhno vlogo, nikogar ne zavidati, ki ima večjo vlogo od tebe. Če je zavist v srcih igralcev, ne bodo dobro igrali, ker so nezadovoljni s svojimi \hogami. Usodno je, če se na odru življenja tako igra! Še na eno, kar se pri igralcih pogosto dogaja, naj te spomnim: ošabni so, zlasti če jih kdo kaj pjohvali. Ne igraj zavoljo pohvale! To pa še posebno zato, da ne boš v življenju, v svojem poklicu, igral zavoljo prosvetnih časti, da bi te hvalili, da ne bo hvala namen in edino plačilo za tvoje življensko delo. Marveč igraj, ker to Bog od tebe zahteva in ti je dal nebesa za plačilo tvojega dela na odru življenja. In spet te Shakespeare v »Macbethu« v V. dejanju tako lepo opominja z besedami, ki jih je Macbethu položil na jezik: Življenje je potujoča senca, veden glumec, ki se razpre-za svojo urico po odru in po tem o njem ni sluha; le pravljica je, ki bedak jo pravi, vsa zvočna in vsa burna, brez pomena. — Igraš samo en čas. Zavoljo hvale torej ne velja igrati to kratko urico, ki ti je odmerjena. Igraj, igraj prav in dobro. Pesnik te tako lepo navaja na pravo pot, slušaj ga! •j- I. Jeretina. Bogdan Popovič o potrebi humanistične izobrazbe. Eden najuglednejših srbskih literarnih kritikov, učitelj velikega f Jovana Skerliča, Bogdan Popovič, je v svojem nastopnem predavanju na belgrajskem vseučilišču govoril o potrebi književne izobrazbe. Leta 1911 je svoje predavanje opremil z uvodom ter ga natisnil (0 književnosti, od Bogdana Popoviča, profesorja uporedue književnosti na univerzi-telu, Beograd 1911; izšla v knjižnici: Odabra-na dela za školu, knjig 3). V tem predgovoru ponovno poudarja veliko potrebo slovstvene izobrazbe in nam stavi pred oči Francijo in Anglijo, kjer je ta izobrazba najbolj razvita. Vsled brezobzirnega hlastanja po materialni kulturi je začelo pešati zanimanje za slovstveno izobrazbo tudi po teh dveh državah. Da zavro kolo temu padanju zanimanja, se je na Francoskem osnovalo posebno društvo, ki naj zanimanje za slovstveno izobrazbo ščiti in pospešuje. Zgodilo pa se je v Franciji še nekaj drugega zanimivega. Po francoskih visokih tehničnih šolah so imeli prednosti tisti dijaki, ki so imeli izpite iz latinščine. Minister pa ie te naredbe kot času neprimerne ukinil. Pa kaj se zgodi? »Danes,« tako Popovič leta 1911, »zemljemerci (ne klasični filologi! Op. por.) prosijo, da se ta uredba na novo uvede in da imajo tehniki, ki znajo latinsko (t. j. ki so prišli iz humanistične srednje šole, op, poroč.) tudi vnaprej prednosti pred drugimi pri spre-j e mu na visoke tehniške šole. V svoji poslanici objavljeni na ministra (v listu »Figaro« 1. decembra 1910) pravi predsednik upravnega odbora francoskih livarn (in ne morda humanističnih sred. šol! Op. por.), da so izvestni člani udruženja opozorili odbOr na škodo, ki jo povzroča ministrova reforma; da je vsJed tega upravni odbor stavil na dnevni red vprašanje o izobrazbi francoskega zemljemerskega naraščaja. Upravni odbor se je odločil, da svoje mišljenje obrazloži ministru. Izvršujoč poverjeno mi nalogo« — se glasi dalje spomenica dobesedno — »smo došli, gospod minister, da vam obrazložimo v kako veliko skrb nas z ozirom na bodočnost industrije spravlja dnevno padanje splošne izobrazbe pri naših mlajših tovariših... Vsi starešine naših velikih podjetij (industrijskih ne humanističnih gimnazij! Op. por.) ugotavljajo, da so danes naši mladi zemljemerci — naj prihajajo iz katerekoli šole: politehniške, višje rudarske, za mostove in ceste, osrednjih za spretnost in manufakturo — po veliki večini nesposobni, da uporabijo svoje tehnično znanje zato, ker so nesposobni da razlože svoje mišljenje v jasnih in dobro zamišljenih razpravah, ki bi bile tako pisane, da bi čitatelj mogel iz njih razbrati rezultate njih raziskovanj ali zaključke, do katerih so prišli potom svojih izvajanj...' (Podčrtal Popovič.) Štirinajst dni pozneje se je dvignilo Udruženje prijateljev politehniške šole in prosilo po svojem upravnem <-/dboru ministra, da ukine svojo tiaredbo (glede latinščine, op. por.). Ko so bili pri ministru, je upravni odbor rekel, da je n&obhodno potrebno, »da se v "Soli na vso moč gnji splošna izobrazba in se urijo v spi-yovanju, ki je danes tako zelo zanemarjeno- . —Š- Kdor more razumeti... Od Vladivostoka do Belgrada se je odprio ogromno in široko misijonsko polje. Ruska bogoiskateljska duši išče in tipa po Bogu. Tolstoj je ni osrečil, preplitev je bil za široko dušo in globoko ljubezen ruskega naroda. Narod tava v polmraku, z obema rokama bi zagrabi! za luč, če bi mu jo kdo ponudil. Mi smo Slovani, mi srno Rusiji veliko dolžni. Slovenci smo že itak često pozabili na svoj misijonski poklic med brati. Vsaj zdaj se dvignimo, bratski narod nas kliče, zrela žetev čaka na delavce. Duše, ki ste idealne, boste vedele, kaj je vaša naloga! Ne glejmo, da v mraku blodi in v svoji krvi tone sveta Rusija, mati naša, ki 'smo ji dolžni mnogo in mnogo! Kdor more razumeti, naj razume! J- O. Lloyd George in suiragetke. Sufragetke imenujemo ženske, ki zahtevajo zase volivno pravico in sploh vse politične pravice moških. Gredo v tem predaleč in zanemarjajo gospodinjske in družinske dolžnosti. Voditeljica angleških sufragetk je gospa Pankhurst, talentirana sicer, a zbadljiva in strupena, prav nič prikupljiva. Vodilni angleški državnik I.loyd George je govoril te dni na nekem shodu o ženskem vprašanju in je omenil, naj bi se ženske malo bolj brigale za gospodinjstvo in malo manj za politiko. Navzoča je bila tudi Pankhurstova; nič jii niso ugajale ministrove besede in zavpila je; »Ekscelenca, če bi bili Vi moj mož, bi Vas takoj zastrupila.« Lloyd George jo ostro pogleda in pravi: »Gospa, ne bilo bi me treba zastrupili; če bi bil jaz Vaš mož, bi se sam zastrupil.« Zmerni pivec. Sodnik Robert Thomson je bil znan kot jako požrešen jedec. Nekega dne reče prijatelju lordu Robertsonu: »Ali se ti ne zdi čudno, da tak orjak, kakor sem jaz, tako malo poje?« Robertson, na glasu kot dober pivec, mu hudomušno odvrne: »Ravno isto govorijo o meni kotjgivcu.« Migljaj. Angleški kralj Jurij III. se je učil gosli, učitelj je bil Italijan. Imela sta še veliko lekcij, ko Jurij vpraša inštruktorja, kaj misli o njegovem napredku. Učitelj odgovori: »Veličanstvo, tri vrste igralcev poznam: take, ki sploh nič ne znajo igrati; take, ki igrajo slabo, in take, ki igrajo dobro. Vaše Veličanstvo se polagoma približuje drugi vrsti.« Kralj je migljaj razumel in je pustil brezuspešni boj. Nov kandidat. Lord Bentinck je kandidiral v parlament. Drznil se je vprašati nekega volivca zelo radikalnih nazorov, ali ima kaj upanja na njegov glas. »Rajši glasujem za' vraga,« mu je odgovoril inteligentni volivec. »Potem Vas pa prosim, če bi ta Vaš prijatelj pri volitvah propadel, da mi vsaj v tem alučaju prihranite svoj glas,« reče Bentinck mirno. Dve deset. Hči lorda Macclesfielda, žena grofa Haddingstona, se je včasih malo bolj čudno oblekla. Nekoč je šla v znamenito prodajalno Šalov Hovvell in James; slišala je slučajno, kako so si mimoidoči nastavljenci šepetali besedici: dve, deset, kot nekako geslo. Na vsak način je hotela izvedeti, kaj to pomeni. Toliko časa je silila v gospo Jamesovo, da ji je odgovorila, in sicer tole: »Besedici sta namenjeni za osebe sumljive zunanjosti in pravita: Pazi s tvojima dvema očesoma na njenih deset prstov.« Dober odgovor. Angleški pisatelj Collins ni bil veren. Nekoč sreča kmeta, idočega v cerkev, in ga sarkastično vpraša: »Ali je Vaš Bog velik ali majhen?« — »Oboje,« odvrne kmet, »dosti velik, da izpolni vesoljstvo, in . dosti majhen, da prebiva v mojem srcu.« /*i Veliko grmenja in malo dežja. Dva lorda---/*,., potujeta z železnico. Enemu je bil.o rado mraz, drugemu pa ne. Takoj ko vlak odide z edin- /, burghške postaje, potegne prvi okno kvišku in sf reče: »Oprostite, meni je mraz, upam, da je okno lahko zaprto.« Takoj pa potegne drugi okno zopet doli, rekoč: »Ne morem sedeti v I zaduhlemproštom.« Odpiranje in zapiranje se/ je nadaljevalo do prihodnje postaje. Tedaj pri-jl de sprevodnik v voz in prosi lorda odpušča-J nja, ker sta morala sedeti pri. oknu brez stekla! Prodajalca metel. »Ne morem razumeti,! kako moreš prodajati metle bolj poceni kakon jaz; saj vendar ves material ukradem,« pravi' prodajalec metel drugemu. »Prav lahko, jaz ukradem metle že narejene.« Natakar in gospod. Dva gospoda sedita pri mizi. »Prosim lepo, ali mi morete dati sol sem?« — Nevoljen odgovor: »Ali me imate za natakarja?« Miren odgovor: »Ne, imel sem Vas za gospoda.« Dr. V. Šarabon. KOSCI RAZBITIH KRISTALOV. 1. V Meštroviču in Rodinu sta izrastla do skupnega vrha umirajoči romanski Za-pad in na novo rojeni slovanski Vzhod. 2. Nihče še ni opisal v povesti ali romanu slovenske Indije Koromandije — Minnesote. 3. Kdo nam bo napisal roman »Bogomili«? 4. Veliki pisatelj prihodnje dobe bo združil notranji vpogled Dostojevskega in jezik d‘Annumija. 5. Kdor ne priznava verske umetnosti, tega ne razumem, kako more hvaliti delo antike (Phidias) ali Danteja. 6. Prijatelj mi je tožil: »Dostojevski opisuje vse preobširno.« Rekel sem mu: »Res, tvoja duša je preozka zanj.« Janez Okorn. NALOGA ZA MLADE FRANCOZE. Kakor znano francoščina v govoru ne pozna besed, ampak samo miselne skupine, ki jih izgovarja potem kakor eno simo besedo. Seveda nevajenemu ušesu so take skupine cesto prava uganka, ker jo razdeliš v najrazličnejše (pisane) besede, kar da seveda skupini popolnoma drugačen pomen. — Evo vam take skupine v fonetični transkripciji, v kateri tiče štirje med samo različni stavki, ki jih poišči. Ključica (’)pod črko znači odprt glas, circumfleks (-) pa nosni samoglasnik: »U^tenormemab^t«. h/ 7 T btM ‘ MOLITEV ZA RUSIJO. C, < O Bog, ki si pogrnil slovanskemu narodu širne planjave in mu dal v last Dnjeprove slapove in gladka zrcala severnih morij, ki si Evropo in Azijo zvezal z enim jezikom in od vroče obale Japonske do švedskih mrzlih fjordov naselil sine matere svete Rusije, glej nanjo in usmili se je v stiskah! Reši jo izpod oblasti mrzle lakote in ne daj, da jo omadežuje madež rabelj-, < S (9. Fr. P. Zajec, izprašani optik Ljubljana, Stari trg 9 & priporoča svoj dobro urejeni optični zavod A w Kakor tudi razi Cne vrste naočnikov, Sčipal- « ® cev, toplomerov, daljnogledov itd. Popravi l @ & očal, SCipalcev itd. izvršuje dobro in cenol a JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA » n ! I! h H a priporoča sledeče knjige: Dokler - Breznik - Jere, Grško-slovenski slovar, < vez. Grafenauer, Kratka zgodovina slov. slovstva. 2 izd., vez. Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. 11. del. Doba narodnega prebujenja............... Robida, Slovenska stenografična čitanka.................. Samoznaki slovenske stenografije................. Valjavec, Italijansko-slovenski slovar, vez. . . . . Puntar, »Zlate črke« na posodi Gazel ali problem apo-linične lepote v Prešernovi umetnosti. Slovstvena študija v svitu romantike in antike Reisner, Osnovni nauki astronomije. (Kozmografija.) . Omerza, Homerjeva Iliada. I.—VI. spev.................... Homerjeva Iliada. VII.—XII. spev................. Levstik, Poezije. Trije zvezki, broš. po D 5’—, vez. po Poezije. L—III. zvezek skupaj vezan . . . . Gregorčič, Poezije, I. zvezek, broš. Din 7 —, vez. Pintar, Doktorja Franceta Prešerna poezije, broš.Din 6'—, vez. v polplatno Din 8 —, elegantno vez. . . Erjavec, Izbrani spisi, I. zvezek. Povesti. Vez Jurčič, Sosedov sin. Povest Ljubljani H Din 40 — „ 25- „ 15—, M 10' - „ 3 — „ 20 — I = _...................................................................... U Jurčič, Sosedov sin. Povest............................................... 4 — PJE 15 6 4 4 7 14 10 10 10 S