Beseda urednice Spoštovane bralke in bralci našega casopisa, pred vami je sveža, letošnja prva številka “obcinskega ogledala”, ki je tokrat polna kulture in v znamenju naše etnografske dedišcine, fašen­ka. Razmeram navkljub fašenk bo, kot minejo tudi vsi ostali prazniki, a v drugacni obliki, kot smo ga vaje­ni. Zdi se, da prvinskost, pristnost in duh fašenka “kot nekoc” zopet pri­hajajo v ospredje. Pricujoca številka ponuja pre­gled nekaterih dogodkov iz lanske­ga decembra, predstavlja podjetje Prlek burger, osvetljuje fašenske like in jih natancno predstavlja, po­sega v preteklost z vidika gradnje hiš in niza še mnogo ostalih razno­likih vsebin. Vabimo vas, da skupaj z nami soustvarjate obcinski casopis. Rok za oddajo prispevkov za naslednjo, aprilsko številko, je petek, 8. APRIL 2022. Pa veseli fašenk! Alenka Domanjko Rožanc, urednica Leto 22, številka 1, februar 2022 Foto: GM Korantovi zvonci najlepše bijejo pri nas … Fašenski düh OBVESTILO o odjavi predvidenih prireditev »Fašenk v Markovcih 2022” Obcina Markovci skupaj z izbranim prijaviteljem v okviru Javnega poziva za izbiro izvajalca in sofinanciranje v okviru projekta »Fašenk v Markovcih 2022«, št. 410-0140/2021, z dne 15. 10. 2021, v skladu z doku­mentacijo javnega poziva javnost obvešca, da zaradi trenutnih razmer širjenja okužb s Covid-19 projekt »Fašenk v Markovcih 2022« in v zvezi s projektom predvidene prireditve NE BODO IZVEDENE. Obcinska uprava Foto: Metka Majcenovic Pri sv. Marku smo v preteklih dneh slišali pokanje fašenka v vsej njegovi starodavni podobi. Vaški pu­beci po svecnici na dan potegnejo svoje bice in zacenjajo pokati, si ok­rog pasu pripnejo zvonce in pozva­njajo po vasi. Ni lepšega zvoka kot je ta pesem, ki jo je slišati med hišami, pa tja gor do velike ceste, cez travni­ke in njive. Vonjamo fašenk, fašenk ima svoj düh. Vsi pradavni duhovi privrejo v naše kraje. Pa saj je to omenjal že M. Sleko­vec okrog l. 1870: »Že štirinajst dni pred fašenkom si eden ali drugi fant v vasi priveže na palico kos vrvi, na ka­tero splete nekatere niti svile. S tem bicem zamahuje v vecernjem mraku z veliko silo in pok, kateri nastane, se razlega dalec cez domaco ves. To je tako imenovano pokanje fašenka.« V šolski kroniki je moc zaslediti zapis: »Otroci so od svecnice naprej popolnoma raztrešceni. Delo v šoli je nemogoce. Na fašenski ponedeljek in torek pa tako in tako ni nikogar v šolo.« No, pa smo tam, dragi dedki in ba­bice (zapis je nastal okrog leta 1950). Le kdo nam je privzgojil ta fašenski düh? Le kdo nas odmika od racunalnikov, telefonov in nas žene na dvorišce z bi­cem v roki ali pošilja po vasi opasane z zvonci? Düh po ohranjanju tradicije, düh naših prednikov, ki jih je fašenk neizmerno dosti pomenil. Ta düh leb­di nad našimi glavami in nas nenehno spremlja. Iz roda v rod, iz enega stoletja v drugo stoletje. Düh iz krep papirja, nepogrešljiv okrasek naših vasi ob našem najvecjem prazniku v letu. Na stotine rož se izde­la. Še nekaj jih mora ostati za korante in orace. Kot se za praznik spodobi, da se vse šika. Fašenk ima svoj düh, düh po krap­cicih in olupah, po domacem kruhu, po mesu iz tünke, domacih klobasah, oljo­vem lüki z jajci, dobrem vinu … Dober je ta düh, dokler na pepelnico ne stopiš na vago in spremeniš mišljenje. Pa do druge svecnice to pozabiš in znova te premami ta božanski düh. M. Slekovec v cerkveni kroniki piše o gostacih, ki so jih za fašenk gostili kmetje. Gostaci so bili ljudje, ki si kaj prida niso mogli privošciti. V kmeckih hišah se je napeklo vsega, kar je hiša premogla, še posebej tam, kjer so po­roko pricakovali, pa je hcer obsedela na drenu (se ni porocila). Naj se vsaj ob tej priliki vse to poje. Ja, tudi naši predniki so za fašenk dobro jedli. Diši po švicu preznojenih kožuhov, diši po picekih, vilah, medvedih …, diši po fašenki. Diši. Še zadnje priprave za ohranitev vseh teh dühov. Gamaše so, peruti na kapi so molji pustili na miru, je kožuh celi, zvonci, ketna .. Vse štima. Okrasiti še treba masko pa gremo. Fašenski düh se je zažrl v nas. V vsa­ko poro našega življenja. Zdravilo za to obstaja. Rece se mu pepelnica. Pojeda in popiva se, dokler zvon v zvoniku ne naznani, da je fašenka konec ter se pric­nejo resni postni dnevi. Fašenk z vsemi norcijami in veseljem izdihne ob pol­noci s polnim želodcem pa prazno mošnjo svojo grešno dušo. To greš­no dušo priklicemo nazaj. Vsako leto. Vedno znova in znova. Fašenskega düha ne damo. Vesele praznike. Dragan Mikša Foto: GM Drage obcanke, spoštovani obcani, Ko hodim peš, se vozim s kolesom, ro­lam ali se kako drugace gibljem po naši ob­cini, s ponosom zrem v vse, kar vidim, v vse, kar smo dosegli. V naši obcini ni vasi, ki ne bi imela športnega prostora oziroma parka, otroških igral, v treh vaseh (Bukovci, Nova vas, Zabovci) je tudi fitnes na prostem, v vseh ostalih pa so nacrtovani v tem letu. Veliko prometnic je opremljenih s plocniki in kolesarskimi stezami, veliko se jih nacrtu­je še letos in v naslednjih letih. Imamo zelo dobro in sodobno ter varcno javno razsvet­ljavo. Vecina naših javnih poti, obcinskih in lokalnih cest je v zelo dobrem stanju, tistih nekaj krajših odsekov, ki pa so potrebni obnove, pa jih bomo uredili v naslednjih mesecih, kakšnega tudi v naslednjem letu. Ponosen sem na naše urejeno pokopališce in vežico s parkom, ki se je že lepo razrasel in bo še lepši, še posebej v prihajajoci po­mladi, ko bo vse ozelenelo. Na pepelnicno sredo ob 11h dopoldan vas vabimo na od­prtje lekarne v stanovanjsko-poslovnem objektu v Markovcih, saj se prostor že polni z zdravili in ostalimi artikli, ki jih bo mogo­ce dobiti. Dolocen je že okvirni delovni cas (vsak dan od ponedeljka do petka) in dve delavki, ki bosta skrbeli za obratovanje. Ne glede na to, da je naša obcina nas­tala 4 leta kasneje kot vecina drugih obcin v Sloveniji, torej s kar precejšnjo zamudo, smo uspeli v vec fazah razširiti obrtno cono tako, da je danes velika že 20 hektarjev in je v njej zaposlenih nekaj cez 500 ljudi, v zadnji širitvi pa bo devet novih poslovnih subjektov zaposlovalo dodatnih 150–200 delavcev. Posebej pomembno je povdariti, da smo v teh štirih letih zamude bili tudi ob približno 25 milijonov evrov, ki bi jih lahko porabili za še vecji razvoj. Takoj ko kon­camo s širitvijo in sprejetjem obcinskega prostorskega nacrta, bomo zaradi še vedno velikega interesa med vlagatelji pristopili k nadaljnji širitvi, saj naša cona spada med ene najbolj razvitih in urejenih med po­deželskimi obcinami v Sloveniji. Zgovorni so tudi podatki, da je število prebivalcev naše obcine iz 3939 iz leta 2009 naraslo na 4296 v letu 2020 in število gospodinjstev iz 1300 na 1460. Še bolj sem ponosen na to, da je stopnja razvitosti naše obcine med slovenskimi obcinami v samo štirih letih iz 117. mesta v letu 2017 skocila na 56. mes­to v letu 2021. Ta podatek pove dovolj in ni potreben posebnega komentarja, morda le to, da bomo poskušali biti še boljši. Med zanimivimi podatki je tudi ta, da je v naši obcini v tem trenutku 45 ljudi, ki so starejši od 90 let. Drage obcanke, spoštovani obcani, želim si, da bi letos praznovali naš prihaja­oci obcinski praznik kot se spodobi, v živo, v naši vecnamenski dvorani v Markovcih, saj imamo veliko razlogov za praznovanje. Upam, da se bo to letos tudi zgodilo. Pred nami je (za nekatere od nas) naj­vecji praznik – Fašenk. Ne pozabite na pra­znovanje in ostanite zdravi. Vse lepo vam želim. Milan Gabrovec, prof. vaš župan Županov nagovor AKTUALNI JAVNI RAZPISI OBCINE MARKOVCI Objavljamo osnovne informacije trenutno aktualnih javnih razpisov Obcine Markovci. Besedila razpisov, priloge in celotno dokumentacijo najdete na spletni stra­ni Obcine Markovci: www.markovci.si. JAVNI RAZPIS ZA SOFINANCIRANJE PROGRAMOV ŠPORTA 2022 Obcina Markovci v skladu s sprejetim Letnim programom športa Obcine Mar­kovci za leto 2022 razpisuje sredstva za sofinanciranje športnih programov za leto 2022 v skupni višini 60.000,00 € iz proracunske postavke 1805100 Špor­tne dejavnosti – po razpisu. Vec v bese­dilu razpisa. Rok: 18. 3. 2022 JAVNI RAZPIS ZA SOFINANCIRANJE GASILSKIH VOZIL V OBCINI MARKOV­CI ZA LETO 2022 Obcina Markovci v skladu s sprejetim proracunom za leto 2022 razpisuje sredstva za sofinanciranje nabave gasil­skih vozil za leto 2022 in sicer v skupni višini 115.000,00 € iz proracunske po­stavke 0703232 Nabava gasilskih vozil. Vec v besedilu razpisa. Rok: 21. 3. 2022 do 12. ure JAVNI RAZPIS ZA SOFINANCIRANJE KULTURNIH PROGRAMOV 2022, KI JIH BO V LETU 2022 OBCINA MAR­KOVCI SOFINANCIRALA IZ OBCIN­SKEGA PRORACUNA Javni razpis je namenjen sofinanciranju kulturnih programov, ki sodijo v okvir izvajanja kulturnih dejavnosti. Upra­vicenci po tem razpisu so društva, ki imajo sedež na obmocju obcine Mar­kovci, so registrirana za opravljanje dejavnosti na podrocju kulture, in tudi zavodi, ki imajo sedež na obmocju ob­cine Markovci, so registrirani za izvaja­nje dejavnosti na podrocju kulture in ki izven svoje redne dejavnosti izvajajo javne programe in prireditve, ki so na­menjene obcanom in promociji Obcine Markovci. Predmet sofinanciranja po tem razpisu je: • redno delovanje društva, ki teme­lji na splošnih podatkih o delovanju društva, • stroški društvenih prostorov, • delovanje društva, in sicer aktivnosti na prireditvah, organizacija lastne pri­reditve oz. sodelovanje z drugim dru­štvom in uvrstitve na domacih ali tujih prireditvah v preteklem letu. Vec v besedilu razpisa. Rok oddaje: 31. 3. 2022 JAVNI RAZPIS ZA SOFINANCIRANJE PROGRAMOV DEJAVNOSTI, PROJEK­TOV IN PRIREDITEV, KI NISO PRED­MET DRUGIH RAZPISOV V OBCINI MARKOVCI ZA LETO 2022 Predmet javnega razpisa je sofinanci­ranje programov dejavnosti, projektov in prireditev za sklope, ki niso zajeti v programih drugih razpisov Obcine Markovci, kot so programi varovanja in krepitve znanja, skupni projekti na po­drocju izobraževanja in druge splošne in posebne prireditve ter dejavnosti, ki pomenijo prispevek k zadovoljevanju javnih potreb in prepoznavnosti Obci­ne Markovci in drugo. Sredstva so razpisana v okviru dveh sklopov: - SKLOP A: Programi varovanja in kre­pitve zdravja - PP 1706101 Aktivnosti promocije zdravja – 2.000,00 EUR; - SKLOP B: Skupni projekti na podrocju izobraževanja in druge splošne in po­sebne prireditve ter dejavnosti, ki po­menijo prispevek k zadovoljevanju jav­nih potreb in prepoznavnosti Obcine Markovci in drugo – skupno 15.900,00 EUR. Vec v besedilu javnega razpisa. Rok oddaje: 14. 4. 2022 JAVNI RAZPIS ZA IZBOR KULTUR­NIH PROJEKTOV – SOFINANCIRA­NJE OPREME KULTURNIH DRUŠTEV NA OBMOCJU OBCINE MARKOVCI V LETU 2022 Predmet razpisa je izbor kulturnih pro­jektov za opremo kulturnih društev na obmocju obcine Markovci za leto 2022. Na razpis se lahko prijavijo društva, registrirana za kulturno dejavnost in s sedežem v obcini Markovci, ki so v letu tega javnega razpisa pridobila sredstva iz javnega razpisa za kulturno dejav­nost. Vec v besedilu razpisa. Rok oddaje: 31. 5. 2022 Številka: 6020-89/2022 Datum: 20. 2. 2022 Na podlagi 20. clena Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 100/05, 25/08, 98/2009-ZIUZGK, 36/10, 62/2010-ZUPJS, 94/2010-ZIU, 40/2012-ZUJF, 14/15 ZUUJFO, 55/17) in 3. clena Pravilnika o sprejemu otrok v enoto Vrtec pri OŠ Markovci Osnovna šola Markovci ENOTA VRTEC O B J A V L J A JAVNI RAZPIS ZA VPIS PREDŠOLSKIH OTROK V VRTEC MARKOVCI za šolsko leto 2022/2023 Obvešcamo Vas, da je vpis predšolskih otrok v Vrtec Markovci za šolsko leto 2022/2023 možen vsak delovni dan do 18. marca 2022 med 7. in 14. uro v tajništvu Osnovne šole Markovci. Vloge za vpis, ki so bile že oddane, ni potrebno ponovno oddajati. Prijazno vabljeni! ravnatelj: mag. Ivan Štrafela Obcina Markovci je javnem razpisu za podelitev koncesij za institucional­no varstvo starejših (Uradni list, 24. 6. 2021) Ministrstva za delo, družino, soci­alne zadeve in enake možnosti ostala brez koncesije. Prav zato so se odlocili za tožbo zoper omenjeno ministrstvo. Slednje je namrec njihovo vlogo zavrnilo z obrazložitvijo, da le-ta ni v skladu s pravilnikom o minimalnih tehnicnih zahte­vah za izvajalce socialno varstvenih storitev Izkazalo se je, da so na ministrstvu spregledali tekstualne obrazložitve prijave in pregledali le graficni del. Kot je razvidno iz izdanega sklepa podjetju TEAM-KO (investitor in prijavitelj), je nas­tala težava zaradi kopalnic. Župan Milan Gabrovec nastalo situacijo ocenjuje: »Prepricani smo, da smo bili ogoljufani, izdani sklep pa je nezakonit, zato smo se odlocili za tožbo, ki je že v pripravi in bo vložena še v teh dneh.« Glede na postopke verjetno sodna odlocitev pred jesenjo ne bo znana. UO Na podlagi 6. clena Odloka o priznanjih Obcine Markovci (Uradni vestnik Ra­dio Tednik, št. 5/00, Uradni list RS št. 26/04 in Uradno glasilo slovenskih obcin št. 11/08, 7/14 in 10/16) Komisija za odlikovanja in priznanja objavlja RAZPIS za podelitev obcinskih priznanj v letu 2022 – naziv »CASTNI OBCAN Obcine Markovci« (najvec 1 naziv) – plaketa Obcine Markovci (najvec 2 plaketi) – listina Obcine Markovci (najvec 2 listini) – pohvala Obcine Markovci I. Obcina Markovci podeljuje v letu 2022 naslednje vrste priznanj: Naziv »castni obcan Obcine Markovci« se podeli posamezniku, ki s svojim delovanjem in stvaritvami na posameznih podrocjih življenja in dela prispe­va k izjemnemu razvoju in ugledu obcine. Plaketa Obcine Markovci se lahko podeli posameznikom v obcini za po­membno in uspešno nepoklicno udejstvovanje na kateremkoli podrocju družbenega življenja. Plaketa se lahko podeli tudi pravnim osebam ali posa­meznikom za pomembne dosežke na gospodarskem in družbenem podro­cju dela. Listina Obcine Markovci se podeli pravnim in civilnopravnim osebam za po­membne dosežke pri razvoju obcine, za vecletno delo in rezultate, s katerimi se organizacija izkaže in uspešno predstavlja obcino. Pohvala Obcine Markovci se podeli pravnim in civilnopravnim osebam v letu, ko praznujejo okrogle jubileje svojega aktivnega delovanja (10., 20., 30. obletnica ipd.). II. Predlogi za priznanje morajo vsebovati osebne podatke o kandidatu ozi­roma podatke o predlagani pravni oziroma fizicni osebi ter opis zaslug, de­janj, uspehov oziroma utemeljitev pobude za podelitev priznanja. III. Pobude za podelitev priznanj Obcine Markovci lahko dajo v pisni obliki družbe, politicne stranke, zavodi, organizacije, skupnosti, društva in posa­mezniki. IV. Rok za oddajo predlogov za podelitev priznanj je do vkljucno petka, 11. marca 2022, do 11. ure, ne glede na to, ali je predlog podan osebno ali preko pošte. Vloge – predloge je potrebno nasloviti na Komisijo za odlikovanja in prizna­nja Obcine Markovci, Markovci 43, 2281 Markovci. Priznanja bodo podeljena ob letošnjem obcinskem prazniku. Komisija za odlikovanje in priznanja Obcine Markovci KOLOFON List iz Markovcev je glasilo Obcine Markovci, ki glasilo tudi izdaja. Uredniški odbor: Ivan Golob, Doroteja Kostanjevec, Marko Kuncnik, Dragan Mikša, Neža Tement Odgovorna urednica: Alenka Domanjko Rožanc Lektoriranje: Doroteja Kostanjevec Graficna priprava in tisk: Evrografis d.o.o., Maribor Natisnjenih 1250 brezplacnih izvodov. Naslov uredništva: Markovci 43, 2281 Markovci Telefon: 02 788 88 80 Spletni naslov: www.markovci.si, https://www.facebook.com/ObcinaMarkovci/ ROK ZA ODDAJO GRADIVA za naslednjo številko je petek, 8. aprila 2022. OBVESTILO Obcina Markovci v sodelovanju z Javnim zavodom Lekarne Ptuj obvešca, da bo odprtje LEKARNE MARKOVCI v poslovno-stanovanjskem objektu v Markovcih. v sredo, 2. marca 2022, ob 11. uri. Vabljeni! PREDVOLILNI OGLASI List iz Markovcev z vsebino ni povezan. Uredništvo casopisa Drage bralke in bralci obcinskega glasila List iz Markovcev. Za tole »odprto pismo« sem se odlocil, ker so bili meseci, ki so za nami, pre­cej drugacni - torej neobicajni. Ceprav sem do nedavnega redno prihajal na vaše kulturne prireditve, kot so obcinske proslave, »markovski fašenk« in drugo, smo se v zadnjem letu srecevali redkeje, saj so vecino casa veljali t.i. omejitveni ukrepi. Ne glede na omejitve pa sem se na povabila ali klice obcinskega vodstva vedno odzval ter izkoristil vsako priložnost za to, da spremljam lokalno doga­janje na vašem lepem »markovskem konci«. Vedno sem tudi pripravljen katere­mukoli obcanu prisluhniti in odgovoriti na vprašanja, ce me potrebuje. Kot verjetno veste, me lahko vsak prebivalec iz 9. volilnega okraja doseže v poslanski pisarni (Rogoznica, Trnovska vas ali Vitomarci), kjer sem tudi imel ne­kaj obiskov s strani Markovcanov. Pogovarjali smo se o pobudi zaradi onesnaže­nih vodnjakov v Sobetincih, o kmetijskih tematikah ter o trasi ptujsko-ormoške obvoznice. Okrog omenjenih tematik sem postavil nekaj poslanskih vprašanj tudi ministrom prejšnje in te vlade. Upam, da ste do sedaj že zasledili tudi moje telefonske in elektronske kon­takte. Ti so v obliki javne informacije objavljeni na spletni strani Državnega zbo­ra, pa tudi na mojih straneh na družabnih omrežjih. Ce jih kdo še nima, jih v ta namen ponovno objavljam v zgornjem levem kotu tega sestavka, v obliki vizitke s podatki za stike. Sicer je moje osnovno opravilo v Državnem zboru to, da vas dostojno in korajžno zastopam pri pripravi, študiji in sprejemanju dobre zakonodaje. To, da ima nek volilni okraj lokalnega poslanca, ni samoumevno. Po volitvah v DZ iz leta 2014 je bilo kar 21 okrajev brez t.i. lokalnega poslanca, brez »domacega«, torej poslanca, ki zares živi v svojem volilnem okraju. Prednosti za volilni okraj, ki izvoli t.i. domacega poslanca, je veliko: ker bolje pozna problematiko in cilje svojih lokalnih skupnosti, lahko predlaga boljše po­bude in zakonske rešitve svoji poslanski skupini ter preko nje Državnemu zboru. Seveda daje svoje pobude in vprašanja tudi ministrom in vsakokratni vladi. Sam sem »lokal patriot« in sem doma v 9. volilnem okraju, kjer sem bil izvoljen. Moj naslov je v Žabjaku, Ptuj. Prav tako sem tudi odrastel na Mestnem vrhu pri Ptuju, zato naš »pecirk« odlicno poznam. Verjamem, da dobro zastopam barve prebi­valcev Ptujskega polja, Slovenskih goric in Markovcanov. Da bi se naše Spodnje Podravje lažje in enakomerneje razvijalo, sem že do sedaj izkazal veliko mero truda in vztrajnosti. V naše okolje sem povabil na delovne sestanke ministra za okolje in prostor, g. Vizjaka, in ministra za zdravje, g. Poklukarja. Z ministrom za infrastrukturo, g. Vrtovcem, smo se veckrat pogovarjali o nujnosti in nadaljeva­nju projekta obvoznice, ki je v izvajanju. Ne trdim, da sem sam zaslužen za gradnjo ptujsko-ormoške obvoznice ali za gradnjo urgentnega centra na Ptuju, sem pa se trudil v tej smeri in pri mini­strih in pri predsedniku vlade poudarjal pomen teh dveh projektov, ker sta pac izjemnega pomena za življenje in zdravje vseh prebivalcev Spodnjega Podrav­ja. Skupaj z ostalimi deležniki in lokalno skupnostjo nam je uspelo prepricati ministre in vlado, kaj je za naše okolje prioriteta. Omenjene projekte se gradi tudi zaradi moje pobude,ter še treh drugih sopodpisnikov, kolegov poslancev iz okolice. Trenutno se izvaja veliko projektov v našem volilnem okraju in naši bli­žini, npr. kolesarske steze, izvajajo se projekti s podrocja zdravstva in socialnega varstva, gradili se bodo domovi starejših. Veliko stvari je še za postoriti, sem pa zadovoljen, da imamo v tem mandatu DZ-ja kaj za pokazati. Sam sem vedno podpiral dobre rešitve za vas, za ljudi ter okolje kjer sem doma in ga imam rad. Naj povem, da je bil zame eden vecjih uspehov sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi, pri sprejemanju katerega sem skozi Odbor za delo in Odbor za zdravstvo tudi sam veliko sodeloval in ki bo imel odlicne dolgorocne ucinke na kvaliteto življenja naših državljanov v starosti. Vse dobro. Vaš poslanec, Jožef Lenart Razvoj podeželja in kmetijstva po dolgih letih ni vec samo stavek na papirju. Spoštovane obcanke in obcani obcine Markovci. Vedno sem trdil, da ni samo Ljubljana Slovenija. Veseli me, da je Vlada Republike Slovenije v zadnjih mese­cih sprejela številne pomembne odlocitve, ki bodo pomembno zvišale kakovost življenja na podeželju. Kot prvi pomemben korak bi zagotovo izpostavil dvig povprecnine za vse slovenske obcine. Povprecnina se bo iz doslej predvidenih 628,2 evrov v letošnjem letu zvišala na 645 evrov. S tem bodo slovenske obcine dobila pomembna dodatna sredstva za izboljšanje kakovosti življenja ter hitrej­ši razvoj slovenskega podeželja. Ste morda vedeli, da v Sloveniji dnevno z delovanjem prenehajo tri kmeti­je? To katastrofalno statistiko, ki kaže na zanemarjanje podeželja ter kmetijstva, bomo, upam, v kratkem obrnili na bolje. Menim, da smo zato odgovorni vsi. Zato sem izredno vesel, da je Vlada RS ob koncu lanskega leta slovenskemu kmetijstvu zagotovila še dodatnih 210 milijonov evrov v obdobju 2023-2027, poleg dodatnih 100 milijonov, ki jih je obljubila že lani poleti ob sejmu v Gor­nji Radgoni. Z dodatnimi sredstvi se bomo posvetili kljucnim potrebam znotraj kmetijskega sektorja, ki obravnavajo proces prestrukturiranja v smislu dobrobiti živali, prilagajanju na podnebne spremembe, modernizacijo kmetijskega in ži­vilskopredelovalnega sektorja in druge. Morda bo kdo rekel, da je to milošcina ali pa le obliž na rane, ki so bile povzrocene zaradi vecletnega nekorektnega odnosa, izkorišcevalskih verig in odnosa trgovcev. Zato pa bomo še naprej potrebovali aktivne kmecke organizacije in zveze ter enoten nastop vseh kmetov, pa naj si gre za ravninske kmete, hribovski kme­te, ekološki kmete ali konvencionalne kmete. Brez razlik bo potrebno stopiti skupaj in se povezati. Verjemite, da je bil vaš cilj, da se je Ministrstvu za kme­tijstvo in Vladi RS pomagalo, da je Vlada RS po letih zapostavljanja prepoznala pomen kmetijstva, samooskrbe, lokalne pridelave, mladih kmetov in povecanja konkurencnosti kmetijstva, prepoznan in gremo skupaj naprej. Vedno lahko racunate na našo podporo. Andrej Cuš, državni sekretar na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo ter predsednik Zelenih Slovenije, clanov gibanja Povežimo Slovenijo Slovenija kvacka – tudi v Markovcih 212 obcin – 212 kvackaric – ena Slovenija – ena obcina – ena kvackarica – en grb V lanski julijski številki Lista iz Mar­kovcev smo porocali o vseslovenski akciji, slovenskem kvackarskem izzi­vu. Združilo se je 212 kvackaric, ki so nakvackale vsaka svoj grb obcine, iz katere prihajajo. Skupaj je torej nasta­lo 212 grbov za vse obcine Slovenije. Dogodek je potekal pod castnim po­kroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Umetnice se bodo z omenjeno akcijo vpisale v Gu­innessovo knjigo rekordov. Grb naše obcine Markovci je ustva­rila Nevenka Božicko iz Stojncev, ki se je pogumno odlocila za kvackarski iz­ziv. Nevenka je stara 36 let in je mami­ca treh otrok. Že od rojstva jo spremlja 80-odstotna invalidnost zaradi bolezni nog. Kar ji ne dopušcajo noge, nado­mestijo roke. Plete že od 10. leta staros­ti, kvackati pa je pricela pri 25 letih. Povprašali smo jo o izzivu, ki ga je sprejela in tudi uspešno izpeljala. »Na družabnem omrežju Facebook je prijateljica delila vabilo k sodelova­nju – kvackanju grbov vseh slovenskih obcin, s cimer bi se zapisali v Guinnes­sovo knjigo rekordov. Rekla sem si: Za­kaj pa ne bi jaz bila med njimi? In res ni bilo druge prostovoljke iz naše obcine Markovci, razen mene, zato sem bila izbrana,« o zacetkih velike akcije raz­laga Nevenka. V delo je vložila 120 ur. Grb je kvackala 110 ur, ostalo pa je še bilo skrivanje nitk (ko je barve konec in je potrebno zaceti z novo, je potrebno odrezati volno) in tega je bilo pri našem grbu veliko. Koncni izdelek tehta 1.191 gramov, zanj pa je porabila nekje 25 klopk volne. Nevenko je motiviral tudi rekord: »Motivacija za delo je rastla tudi iz zaupanja v to, da bom z delom dop­rinesla k vpisu v Guinnessovo knjigo rekordov. Takšna priložnost se ne poja­vi vsak dan!« Za omenjeno delo moraš biti zbran, zato je kvacakala v glavnem ob vecerih: »Kvackala sem po dve uri dnevno. To je bilo pozno zvecer, ko so ostali spali, da sem imela mir, saj se ne smeš zmotiti niti en kvadratek. Seveda se mi je tudi to zgodilo in sem parala. Se je zgodilo katere dneve, da mi ni bilo do kvackanja zaradi slabega razpolože­nja in sem delo raje prestavila na drug dan. Pomembno je, da se ga koncala v roku.« Božickova je zelo ponosna na svoj izdelek, za kar ji prav gotovo vsi iskreno cestitamo. »Seveda sem pono­sna na svoj grb. Iz projekta sem se na­ucila, da nalogo, ki jo sprejmeš, moraš tudi koncati. Menim, da mi je uspelo.« Iskreno cestitamo! ADR Nevenkin nakvackan obcinski grb je zadovoljno sprejel župan Milan Gabrovec in ji cestital za vztrajnost in trud. Grb bo uokvirjen krasil prostore obcinske stavbe, kamor tudi sodi. Foto: GZ Pred pricetkom dela Foto: osebni arhiv Prešernov dan: Kultura nas povezuje Osrednja obcinska prireditev ob slovenskem kulturnem pra­zniku, Prešernovem dnevu, je tudi letos bila ustvarjena v video obliki. Nosilec izvedbe je bila Osnovna šola Markovci, ki je pod vod­stvom uciteljice Alenke Domanjko Rožanc ustvarila program pod naslovom Kultura nas povezuje. Prireditev, ki je bila predvajana na SIP TV in si jo lahko še vedno ogledate na spletni strani Osnovne šole Markovci, je tako združila kulturnike naše obcine: k sodelovanju so bila povabljena kulturna društva naše obcine, ki so se v vecini z veseljem odzvale povabilu. Nastal je splet raznolikega kulturnega udejstvovanja, ki ga gojimo: literarno ustvarjanje, ume­tniško snovanje, ples, zborovsko petje, ki pri nas prevladuje (zapeli so tisti najmlajši v vrtcu, osnovnošolski zbori ter raznolike odrasle zborovske zasedbe). Pogrešali smo še folklorno in godbeniško dejavnost, a so zdravstvene razmere tokrat prevladale. Spomnili smo se dveh velikih mož, katerih obletnice smrti obeležujemo letos: Jožeta Plecnika in Giussepeja Tartinija. Osvetlili smo tudi najpogostejšo besedo, ki je zazna­movala preteklo leto. Izbrana je bila kratica PCT. Zbrane je nagovoril in obcanom cestital župan Milan Gabrovec, ki je med drugim poudaril tudi našo edinstveno etnografsko dedišcino, ki je prav tako del velikega po­lja kulture. V programu so sodelovali clani kulturnih društev Bukovci, Markovski zvon, KuLtura, »Alojz Štrafela« Markovci, vrteški in osnovnošolski otroci, Neža in Mojca Hrga, Nevenka Božicko ter Aljoša Toplak, mladi literat. Vsebino prireditve sta posnela Nejc Kukovec in Gregor Zmazek; slednji je cas namenil tudi montaži in prireditvi dal koncno podobo. DK Melisa Varga 5. b Stati inu obstati Besede Primoža Trubarja (1508–1586), zapisane v Katekizmu (1550), so brezcasni klic k pokoncni, eticni in vztrajni drži posameznika ter družbe. Monografija Stati inu obstati pred­stavlja prvih petdeset slovenskih knjig, nastalih med letoma 1550 in 1603. Gre za katekizme, abecednike, prevode svetopisemskih besedil, pri­dige in postile ter pesmarice. Predsta­vljene so knjige, ki so utemeljile slo­venski jezik, slovensko književnost. To so knjige, s katerimi se Slovenci identificiramo in postavljamo ob bok drugim evropskim narodom. Avtor tega preglednega dela je dr. Kozma Ahacic, jezikoslovec in literarni zgodovinar. Dr. Ahacic je zbral vse do­tedanje podatke o knjigah slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja in jih dopolnil z novimi ugotovitvami in spoznanji, do katerih je prišel na osnovi študije virov. Podal je celovit vpogled v dogajanje tistega casa, prav tako se je posvetil življenjepisu avtorjev. Uspelo mu je odkriti veliko zanimivosti. Še vec, ob pregledu digitaliziranih izvirnikov po razlicnih evropskih knjižnicah in ar­hivih je naletel na 20 novoevidentira­nih izvodov slovenskih knjig. Naj navedem nekaj zanimivosti. Dr. Ahacic je našel še dva izvoda evangeli­ja sv. Matevža Primoža Trubarja iz leta 1555. To je prva svetopisemska knji­ga, prevedena v slovenšcino, in tretja slovenska knjiga. Skupaj imamo tako ohranjenih pet izvodov. Ste vedeli, da je Trubarjev Katekizem iz leta 1550 ohranjen v samo enem izvodu, iz leta 1555 pa v dveh? Avtor je odkril tudi knjigo Jesus Sirah iz leta 1575, ki jo je prevedel Jurij Dalmatin. Knjiga je bila v prvih kršcanskih skupnostih zelo prilju­bljena, sestavljajo jo modri izreki, nas­veti in navodila, hvalospevi in molitve, in je prvo delo, natisnjeno v Ljubljani in na Slovenskem. Leta 1575 jo je natisnil Janž Mandelc, prvi tiskar v Ljubljani in na naših tleh. Slednji je bil še en izmed naprednih mož 16. stoletja, saj je tudi sam spodbujal pisanje dolocenih knjig v slovenšcini, hkrati pa je bil dober ti­skar. Vsaka predstavljena knjiga je novo poglavje v monografiji. Podana je kratka vsebina knjige, podatek o tem, v koliko izvodih je izšla, kakšen je bil njen format in obseg, v katerih knjižni­cah je hranjena. Avtor je povzel oko­lišcine nastajanja posamezne knjige, kako so izhajale, s kakšnimi težavami so se spopadali avtorji, kako so zbi­rali denar za izdajo. Predstavljenih je 19 ustvarjalcev, kot so: Primož Trubar, Sebastijan Krelj (1538–1567), Jurij Dal­matin (ok. 1547–1589), Adam Bohoric (1524–1601/1662) in Hieronim Megiser (1554/1555–1619). Dragoceno monografijo je izdala Cankarjeva založba in je izšla v samo 300 izvodih. Urednik je bil dr. Aljoša Harlamov, ki pravi, da gre za delo, ki do­kazuje, da je bila slovenšcina, v kateri so pisali protestantski pisci 16. stoletja, kompleksen in estetsko dodelan jezik. Monografija ima vec 400 fotografij, ka­terih avtorja sta Tomo Jesenicnik in Kle­men Kunaver. Velikost knjige je 31 x 40 cm, je rocno vezana v usnje in ima zlato obrezo. Nanizanih je zgolj nekaj drobcev, vas, spoštovane bralke in bralci, pa vabimo, da jo vzamete v roke in se prepricate o izjemnem delu slovenskih protestantov. Monografijo hranimo v Domoznanskem oddelku Knjižnice Iva­na Potrca. Darja Plajnšek, Knjižnica Ivana Potrca Ptuj Vir: Ahacic, K. (2021). Stati inu obstati. Ljubljana: Cankarjeva založba. Stati inu obstati. Mladinska knjiga: https://www.mladinska-knjiga.si/statiinuobstati (pri­dobljeno 10. 1. 2022). Foto: A. Zavrnik V monografiji je na poljuden, vendar še vedno znanstven nacin predstavljeno vse, kar je odkritega o prvih slovenskih knjigah, nastalih v 16. stoletju. Knjigo je možno videti v Domoznanskem oddelku. Foto: A. Zavrnik Bibliofilska izdaja je izšla v nakladi 300 izvodov, je rocno vezana v usnje in ima zlato obrezo. Tisoc in ena noc – Alf layla wa-layla Knjižnica Ivana Potrca Ptuj je svojo zbirko ekskluzivnih izdaj obogatila še z eno mojstrovino, prestižno izdajo Tisoc in ena noc. Ceprav so pripovedi, ki so se ustno prenašale in sestavljale skozi sto­letja, vecinoma azijskega in arabskega izvora, je zbirka postala nepogrešljiv del zahodne kulturne dedišcine. Nastanek in izvor pripovedk iz Tisoc in ene noci sta zavita v tancico skrivnos­ti in segata tako dalec v zgodovino, da lahko o dejanskih zacetkih samo ugi­bamo. Prvi pripovedovalec in starost zgodb ostajata neznana, zagotovo pa lahko govorimo o najmanj dvatisoclet­ni zgodovini. Skozi stoletja so jih zbirali številni avtorji, prevajalci in ucenjaki. Zgodbe, ki so jih prebivalci Azije, Ara­bije, Perzije ter severne Afrike pripove­dovali iz roda v rod, niso bile za otroška ušesa. Zaradi erotike, ljubezni, brutal­nega nasilja, dvornih spletk, magije in skrivnosti so bile namenjene predvsem kratkocasenju odraslih. Pripovedke pri­našajo vse teme, ki že od nekdaj podži­gajo radovedni cloveški duh, in so prav zaradi svoje univerzalnosti postale del evropske percepcije Bližnjega vzhoda. Tisoc in ena noc datira v zlato dobo is­lamske civilizacije (8.–13. stoletje) in spada med najobsežnejše zbirke ljud­skega pripovedništva. Slovito zbirko, ki je delo vec tisoc avtorjev, sestavlja stotine arabskih pripovedk: od starih tradicionalnih pravljic pa vse do ljube­zenskih in fantasticnih zgodb, legend, basni, novel, anekdot, povesti, burk in humoresk, ki se prepletajo s poezijo, so polne fantastike, sanjskega sveta, zme­šnjav ter neverjetnih razpletov in se raztezajo skozi tisoc in eno noc Šehere­zadinega življenja. Iskanje kanonskega besedila – popolne izvirne kopije Tisoc in ene noci ni obrodilo sadov. Original oz. popolni arabski besedilni vir tega dela ne obstaja. Za najpomembnejše vire te zbirke veljajo v 19. stoletju na­tisnjene štiri razlicice besedila: Kalkuta I, Kalkuta II ter besedili Bulaq in Breslau. Prevod Tisoc in ene noci je eden iz­med najpomembnejših, najvecjih in najtežjih prevodov iz zakladnice sve­tovne kulture, ki ga mora opraviti vsak narod. Prevod celotne zgodbe in vseh zgodb Šeherezade, od prve do tisoc in prve noci, je epohalno delo, ki ga je v svetovnem merilu v treh stoletjih op­ravilo le nekaj prevajalcev. Prvi sloven­ski prevod je bil priredba: prevajalec je bil Filip Lipe Haderlap, naslov pa Tisoc in ena noc: pravljice iz jutrovih dežel (1880–1891). Šlo je za kristijaniziran prevod iz nemšcine po dunajski izdaji (Max Habicht, Friedrich Heinrich von den Hagen, Carl Schall: Die Erzählun­gen der 1001 Nacht aus Tunesien, Ara­bische Erzählungen, 1825). Haderlap se je prilagodil casu in poskrbel za »spo­dobnost« zbirke s tem, da jo je »ocistil« vseh ljubezenskih prizorov. S slove­njenjem je šel še dlje. Poleg izpušca­nja dolocenih delov iz prevedenega in prirejenega dela je arabska imena za­menjal z imeni iz slovanske mitologije (Živa,Vesna). Za integralni prevod Tisoc in ene noci iz arabskega jezika sta zaslu­žna Mohsen Alhady in Margit P. Alhady. Do sedaj so bile v slovenski jezik preve­dene le posamezne zgodbe, vecinoma posredno iz nemškega jezika, zato ta iz­daja koncno oživlja zgodbe Tisoc in ene noci v njihovem popolnem sijaju. Za­konca Alhady nam s svojim prevodom prvic v celoti razkrivata velicino te brez­casne umetnine in odkrivata zaklad, ki ga bodo lahko brale, raziskovale, tolma­cile in uporabljale še mnoge prihodnje generacije. Prevajalca sta bila soocena s številnimi zelo zahtevnimi izzivi. Ker izvirnik ne obstaja, sta za osnovo vzela besedilo izdaje Kalkuta II. (1839–1842), obenem pa preverjala prevode z izda­jo Bulaq (1835), Habichtovo Breslausko izdajo (1825–1835), v pomoc so bili še Gallandovi rokopisi (1704) ter nekate­ri drugi viri. Alhadyjeva sta s tem pre­vodom opravila za slovensko kulturo neprecenljivo delo in nas postavila ob bok drugim velikim narodom. Sloven­ci smo za Angleži, Nemci in Rusi cetrti narod v svetovnem merilu, ki se lahko ponaša s popolnim in necenzuriranim prevodom najobširnejše verzije Tisoc in ene noci (Kalkuta II.) iz izvirnika. Knjiga je izšla v založbi Maks Viktor, kjer pripravljajo še drugi in tretji del, ki sta v nacrtu za izdajo v letih 2022 in 2023. Zatem pricakujejo še izdajo po­sebne cetrte knjige s kazali, študijami in drugimi besedili, ki bi služili kot aparat za branje prevoda. Izdaja Tisoc in ena noc je vrhunska in edinstvena knjižna mojstrovina. Gre za rocno platnicene unikatne prestižne knjige velikega formata (20,5 x 33 cm), z velicastnim obsegom 2.400 strani. Po­našajo se z zlatotiskom, slepim tiskom, zlato obrezo, polokroglim hrbtom z ok­rasnimi vezicami, kapitalnim in zazna­movalnim trakom. Luksuzna izdaja je vezana v reciklirano usnje, bibliofilska pa v pravo goveje usnje. Knjige krasijo sijajne reprodukcije slik najvecjih imen orientalizma 18. in 19. stoletja iz zbirk evropskih galerij, muzejev in privatnih zbirk. Vsaka stran v knjigi ima svoje, uni­katno oblikovanje, posebej za to izdajo so bile izdelane inicialke, ornamenti, arabske kaligrafije. Naslovne podobe je izdelala akademska slikarka Nataša Jan Virant, mag. um., vse naslove zgodb pa je dovršeno do popolnosti preslikal v arabsko kaligrafijo Abdulhak Hadžimej­lic, eden izmed najvecjih talentov kali­grafije, ne samo v Bosni in Hercegovini, temvec v celotni regiji. Tisoc in ena noc so vrata v popol­noma nov, osupljiv in nevsakdanji svet, skrivnosten, cudežen, eksoticen, romanticen in ocarljiv. Svet, ki s svojo vzhodnjaško erotiko, brutalnostjo, du­hovitostjo, poetiko in fantastiko buri domišljijo. Tisoc in ena noc je pustolov­šcina in omamno potovanje cez samo­svojo, nevsakdanjo, neobicajno in sli­kovito podobo Vzhoda, Vzhoda, ki nas uroci. Prestižno izdajo Tisoc in ena noc hrani Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrca Ptuj. Vabljeni k ogledu. Jožica Vodopivec Literatura in viri: Tisoc in ena noc. (2021). Ljubljana: Založba Maks Viktor. Komes A. 2012. Obravnava pravljice iz zbirke arabskih pravljic Tisoc in ena noc v 4. razredu (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Peda­goška fakulteta, Ljubljana. Foto: Primož Potocnik Zapišimo spomine! Zavod Dobra pot med 14. in 25. marcem organizira vseslovensko akcijo zapisovanja spominov starejših: ZAPIŠIMO SPOMINE! Zavod Dobra pot, ki že vrsto let osvešca o naravni in kulturni dedišci­ni ter skrbi za njuno ohranjanje, letos pripravlja prvo vseslovensko akcijo zapisovanja spominov starejših. S pobudo, ki jo bodo izvedli s pomocjo svoje aplikacije Zapisi spomina, želijo opomniti na vlogo, ki jo imajo starejši kot nosilci spomina, hkrati pa spod­buditi zanimanje za dedišcino ter jo predstaviti na nov, sodoben nacin. Starejši so zakladnica modrosti, iz­kušenj in spominov, s svojimi zgodba­mi pa pogosto gradijo mostove med preteklostjo in prihodnostjo. Kljub temu se številni znajdejo v situacijah, ko ne morejo izkoristiti svojega poten­ciala, saj se soocajo z osamljenostjo in odrinjenostjo na rob družbe. Po drugi strani pa mladi niso vec v stiku z dedi­šcino našega prostora, mnogi obicaji izginjajo. Prav ta medgeneracijski pre­pad naslavlja Zavod Dobra pot, ki s svo­jo aplikacijo Zapisi spomina omogoca beleženje in objavljanje védenj, price­vanj ter zgodb starejših o razlicnih vidi­kih življenja v preteklih obdobjih. V akcijo zapisovanja spominov va­bijo širšo slovensko javnost, tako posa­meznike kot tudi osnovne in srednje šole, medgeneracijske centre, druš­tva in druge organizacije. Cilj akcije je namrec obuditi medgeneracijske po­govore in vezi ter ustvariti prostor za tiste carobne trenutke, ko se znanje in vrednote prenašajo iz generacije na generacijo. V ekipi organizatorjev so prepricani, da bo ta skupnostna akcija ne samo obogatila življenja vsem vklju­cenim, temvec tudi ogromno prispe­vala v skupno zakladnico ohranjenega spomina, torej k digitalizaciji in ohranit­vi našega kulturnega izrocila. »Navdušeni smo, da se v akcijo že prijavljajo tako posamezniki kot tudi šole in vecgeneracijski centri. To je po eni strani dokaz, da je zanimanja za de­dišcino oz. njeno digitalizacijo veliko, po drugi strani pa kaže tudi na poten­cial, da akcija postane vsakoletna, tra­dicionalna. Resnicno upamo, da se v teh dveh tednih po celi Sloveniji zgodi veliko trenutkov, ki bodo poglobili vezi med ljudmi«, pravi Nava Vardjan, vodja projekta v Zavodu Dobra pot. V akcijo ZAPIŠIMO SPOMINE! se lah­ko prijavite kot zapisovalci spomina (tisti, ki bi zgodbe starejših zabeleži­li oz. posneli in vnesli v aplikacijo) ali kot pricevalci (starejši, ki bi želeli po­deliti svoje spomine). Prijave potekajo prek spletne strani Zavoda Dobra pot (www.dobra-pot.si) ali prek aplikacije Zapisi spomina (odcitajte QR kodo). Organizatorji sporocajo še, da bo za vse prijavljene v zacetku marca organizi­rana spletna delavnica, na kateri bodo podrobneje predstavili potek dvote­denske akcije in odgovorili na vsa vpra­šanja. Zavod Dobra pot, ki prihaja iz Br­kinov, sicer že sedmo leto izvaja najra­zlicnejše projekte, s katerimi osvešca o naravni in kulturni dedišcini našega prostora ter skrbi za njuno ohranjanje. Dedišcino na najrazlicnejše nacine upo­rabljajo kot vezivo, ki povezuje skup­nost, s svojo aplikacijo za zapisovanje spominov pa skrbijo tudi za zmanjševa­nje digitalnega prepada med generaci­jami. Zgodbe iz preteklosti (6) Podoba naših vasi se je v sodobnem casu zelo spremenila. Globalizacija je skokovita, vecina slovenske sodobne arhitekture je globalne. Slovenci se zelo radi zgledujemo po tujem in Slovenija je polna tuje arhitekture. V uvodu pov­zemam besede arhitektke in profesori­ce na ljubljanski fakulteti za arhitektu­ro, dr. Žive Deu, ki je znana predvsem kot velika in vztrajna zagovornica ohra­njanja slovenske stavbne dedišcine. Pravi, da so stare stavbe naša kulturna dedišcina, vanje je vgrajeno naše staro mojstrsko znanje, ki takrat ni bilo tako globalno, kot je znanje danes. Pa vendar še je tudi po naših vaseh ohranjenih kar nekaj starih hiš, ki bi jih bilo vredno obnoviti ter s tem ohraniti zgodovinski spomin našim zanamcem in jim predstaviti bivanjsko kulturo v preteklosti. Vendar pa je obnova stare hiše zelo zahtevno delo, ki terja veliko vztrajnosti, iskanje mojstrov, materia­lov … Nacela stroke stavbne dedišcine so oblikovana tako, da staro kar naj­bolj ohranimo. Sožitje starih in novih materialov ter oblik je mogoce, a se je pokazalo, da je to sožitje za stavbo pogosto pogubno. Pred 20 leti so v gradbeništvu na veliko uporabljali pa­ronepropustne materiale, omete, bar­ve, ker so gradbeniki ugotovili, da so to na vremenske vplive odporni materiali, trajni, trdni, za izdelavo preprosti, tako rekoc idealni. Nato so zaceli ugotavlja­ti, da niso združljivi s konstrukcijo stare stavbe. Po nekaj letih so barve zacele odstopati, ometi pokati. Gradiva, ki jih uporabljamo pri obnovi, naj bodo cim bližje gradivom starega izvora. Te je mogoce dobiti v trgovini Gnezdo, so­naravna gradnja in materiali v Ljubljani. Kateri materiali ne spadajo v obno­vo stare hiše? Predvsem paronepre­pustni. Ce kdo meni, da se bo s temi materiali znebil vlage v hiši, se zelo moti, naredil je najvecjo napako. Stare hiše niso nikoli stoodstotno varne pred vdorom talne vlage, kar sicer velja tudi za nove. Hidroizolacija pogosto po 20, 30 letih popusti. Vlaga, ki pride v zido­ve, mora imeti možnost, da v toplih me­secih tudi odide iz njih, da se posušijo. Paronepropustni materali to preprecu­jejo, ker vlago zapremo v zid. Vlaga zac­ne razkrajati nosilno konstrukcijo. Kako pa je izgledala podoba naših vasi v preteklosti? S kratkim povzetkom bom zajela le drobce izredno široke in zahtevne tematike. Ce se postavim v obdobje nastajanja vasi, si poskušam predstavljati, kako so potekala nase­ljevanja in iskanja pravega mesta za postavitev objekta. Za veliko vasi je po izrocilu namrec veljalo, da so se prvi kolonizatorji naselili v skupini in skup­no gradili objekte. Verjetno je bilo pot­rebno kar nekaj prehodov po pokrajini, opazovanje sonca, vode, temeljnih tal, pregleda nad okolico, energij, vsekakor pa so lokacije v sebi držale tudi nekaj skrivnostnega, svetega ali drugace nerazložljivega. Za srednjeveško hišo lahko navedemo, da je po gradbenem materialu in tehniki skoraj gotovo pre­vladovala brunasta hiša. Pri kritju hiš je najbrž prevladovalo kritje s slamo. Za dobo okrog leta 1700 (domneva Pirchegger) sklepamo, da je morda še 80 % štajerskih kmetov živelo v primi­tivnih dimnicah. Še leta 1770 je voja­ška popisovalna komisija porocala, da mnogi stanujejo v zakajenih kocah »Ra­uchhütten«, kjer bivajo skupaj ljudje in živali, bolni in zdravi. Vecji preobrat, ki je prinesel nove naloge kmecki hiši in je v znatni meri spremenil njeno podobo, je prineslo 18. stoletje, obdobje t.i. fiziokratizma in takratne agrarne tehnicne revolucije. Veliko vlogo so odigrale pri tem refor­me Marije Terezije. Leta 1772 je Marija Terezija izdala patent, s katerim so v tej deželi zakup­no pravo odpravili in zamenjali s kup­nim. Na Štajerskem je bilo leta 1773 prevedenih v novi položaj 3449 kmec­kih posestev. Poleg uvajanja dedne pravice do kmeckih posestev so se v tej dobi zacele tudi akcije za razdelitev dotedanjih skupnih pašnikov. Tako so opustili praho in zaceli obdelovati vse njivske površine, njive so zaceli gno­jiti z zbranim gnojev v hlevih, zagoto­vili prehrano živine z uvedbo krmnih rastlin in s povecanjem pridelka sena in tako prešli k hlevski živinoreji. Zato so te spremembe prinesle enega najvec­jih preobratov v zgodovini slovenske vasi, ki je zacela menjati zunanji videz. V tem obdobju so se priceli postavljati temelji novega razvoja v poljedelstvu. Na Spodnjem Štajerskem se je razširilo gojenje koruze, uvedba krompirja, de­telje. Zmanjšalo se je število živine, ven­dar je bila ta veliko debelejša in uvajali so boljše pasme. Tako so zaceli izpopol­njevati hlev (iz gotskega hlaiw). Hlev je postala zgradba za vec vrst živine. Hlevu so se marsikje pridružili prostori za shranjevanje krme. Praviloma so bili hlevski prostori pritlicni in zidani, za krmo pa leseni in namešceni v nadstro­pju. Najpozneje v tem casu je nastal tip hleva s podolžnim prehodom na sredi in jaslimi na obeh straneh ob stenah. Kidali so samo ob setvi za neposredno gnojenje njiv, sicer pa so imeli navado pušcati gnoj v hlevu, dokler se ga ni nabralo prevec. Leta 1753 in 1754 so prepovedali postavljanje novih lesenih hiš po vaseh, lesene so se sorazmerno hitro umikale zidanim. Odstotek dimnic se je na Šta­jerskem od l. 1700 do 1800 zmanjšal iz 80 % na 40 %. V novih hišah ali poleg so nastajale nove gospodarske stavbe ali gospodarski deli hiše. Medtem ko so nekako dotlej na ra­zvoj kmeckega doma vplivala kvecje­mu zemljiška gospostva, je v teku 18. stoletja prevzela iniciativo država z ure­janjem gradbene policije, tj. dejavno­stjo, ki naj bi preprecevala požare. Npr. Štajerska je dobila leta 1792 požarni red (Postava za volo ogna na kmetih). Med drugim so skušali omejiti požare že z ureditvijo naselja: vsaj klaftra prostora med hišami, umik skednjev od hiš, sa­jenje visokih dreves (npr. orehov), ki naj bi zadrževala ogenj, primerno oddalje­nost peci in ognjišc od lesenih sten … V 1. polovici 19. stoletja je prišlo do velikih sprememb v poljedelstvu. Triletno ali štiriletno kolobarjenje brez prahe je povsem prevladalo, mocno so se uveljavile nove kulture koruza, krompir, krmne rastline. Te spremembe v gospodarski strukturi slovenske vasi so vplivale tudi na zunanjo podobo. Kmecki dom se je razširil in je dobil vec locenih prostorov. Nastajala so nova gospodarska poslopja. Lesene hiše so se zacele pocasi umikati zidanim, ker so oblasti že sredi 18. stoletja prepovedale gradnjo lesenih hiš. Na podeželju so se lesene hiše do konca stoletja že skoraj povsem umaknile zidanim, prav tako so priceli strehe kriti z opeko. Pomembno vlogo je odigral tudi dedni zakon iz leta 1868, ki je dopuš­cal svobodno delitev kmecke posesti. Kmetija se je delila na toliko delov, ko­likor je bilo dedicev. Številni razlogi so privedli do kmecke krize, ki je bila na višku ok. leta 1890. Kmetje so bili pri­morani prodajati zemljišca. Tako se na eni strani veca posest vecjih kmetov, na drugi strani pa imamo manjše kmete, t.i. želarje z majhnim košckom zemlje. In tako je kmecki dom slej ko prej pri­šel pod vpliv ostrejših premoženjskih razlik. Razlikam med veliko grüntarsko hišo in želarijo se je pridružila še razlika med staro leseno in novo zidano, prit­licno in nadzidano kot izraz premoženj­skega socialnega stanja. Kritje s slamo je tudi samo po sebi nazadovalo tam, kjer so uvajali nove mlatilnice, ker daje le mlacev s cepci za kritje primerno sla­mo. Kmecka domacija je bila skupnost kmecke hiše in vseh blizu nje stojecih gospodarskih poslopij. V preteklosti stanovanjski prostori niso bili funkcio­nalno ostro loceni od drugih: spanje v hlevu pozimi in na senu poleti, opra­vljanje nekaterih zimskih del v sta­novanjskem prostoru (npr: lickanje). Kmecke hiše so bile locirane vzporedno z vaško cesto, tako da se je dalo kar naj­hitreje in najenostavneje priti na cesto. Iz sobnih in kuhinjskih oken je bil do­volj odprt pogled tako po vasi kot cez dvorišce. Vsaka kmecka hiša je imela na sredini hiše obvezno dva glavna vhoda, enega na dvorišce in drugega na vas. Vašcanom je bila odprtost na vas in dogajanje v njej enakega pomena kot vstop na lastno dvorišce, kar kaže na izredno odprtost tega cloveka do nje­govega okolja in mocno povezanost z njim. Veliko vlogo je imelo dvorišce. Panonsko obilje ravnega prostora je vplivalo, da kmetje pri dvorišcih niso varcevali s prostorom. V poljedelstvo in konjerejo usmerjeno kmecko gospo­darstvo je naravnost zahtevalo veliko in prostorno dvorišce, kjer so se lahko brez težav obracale konjske vprege, naložene s senom, snopjem, koruzo, krompirjem, lesom. Merilo dovolj ve­likega kmeckega dvorišca je bilo iz­receno v reklu, da je pravšnje tako, na katerem se lahko gospodar s konjsko vprego obrne v katerikoli smeri. V zad­njem casu mnogokrat pozabljamo na simboliko dreves ob hišah. Te so hiše šcitila in hladila, ob najhujši lakoti s svojimi sadeži pomagala preživeti do­macijo ter predstavljala mesta, kjer so starejši prenašali znanje in modrosti na mlajše generacije. Naj nadgradim z besedami Uro­ša Gantarja. V preteklosti je podeželsko arhitekturo in širšo kulturno krajino dolocevala kmecka zavest, ki je imela tudi dovolj kmecke pameti. Temeljila je na vec kot 1000-letni kontinuiteti ter pocasnem, postopnem in skladnem ra­zvoju gradnje in širše kulturne krajine. Sistemi so se tekom zgodovine spremi­njali, narod pa je z ustnim izrocilom ali delom svojih rok ohranjal tisto, kar so naumili predniki oz. so prinesli iz tujine ter z unikatnim razmerjem med clove­kom in naravo vtkali v domovino. Narod je seveda tujcu placeval davke, gospo­daril pa je sam, s svojimi žuljavimi roka­mi in v skladu z znanjem in izkušnjami, ki jih je pridobil od prednikov, babic in dedkov, ocetov in mam. In zdi se, kot da smo to zavest nekje izgubili. Veliko je pozabljenega, prekinjenega… Verjamem, da se bodo v prihodnje našli ljudje na pravem mestu, ki bodo znali ovrednotiti, pomagati ljudem in se zavzeti za tisto podeželsko dedišci­no, ki še nam vedno piše zgodbe iz pre­teklosti. Naj koncam z izrazi in poime­novanji razlicnih prostorov, ki izginjajo v pozabo. Potrebno je bilo pobrskati po spominu iz otroštva in verjamem, da se jih bodo vsi mladi po srcu še kako dob­ro spominjali. Alenka Rižnar Literatura: Dr. Živa Deu, V stare hiše je vpeta naša kultura, Delo in dom Pavle Blaznik, Zgodovina agrarnih panog Uroš Gantar, zbrani zapisi Miran Puconja, Slovenska kmecka kultura Slovenska zgodovina, CZ Lj Foto: AR Rekonova domacija v Sobetincih hiša: glavni stanovanjski prostor s pecjo, tu se je spalo in tu so se zvrstili vsi pomembnejši dogodki življenjskega kroga ter opravljala druga dela hiška: manjša soba kühja: kuhinja priklt: hodnik špejza ali špejzvelb: shramba svinjska kühja: prostor, kjer se je pripravljala hrana za svinje, v njej je bila postavljena alfa (kotel za kuha­nje) pivníca: kletni prostor, tla so bila narejena z zbito zemljo hastor: vrata štanpet: postelja štenge: stopnice firhanki: zavese na dile: na podstrešje štalinke: prostor za svinje štala: prostor za krave in konje (pov­zeto po nemški besedi Stall) kürjak: prostor za kokoši škegen: samostojna stavba z mla­tilnim prostorom, služil je tudi za shrambo sena in slame parma: prostor za hrambo slame ali tudi listja iz gozda gümno: prostor za hranjenje voza in orodja stüdenec: studenec gnojna jama: ograjen prostor za shranjevanje gnoja drvarnica: podaljšan napušc pri go­spodarskem poslopju za hrambo drv korüzják: manjša podolgovata stav­ba za hranjenje koruznih storžev Foto: osebni arhiv Vasi Sobetinci in Strelci na vojaškem zemljevidu med leti 1763 in 1787 Foto: gorisnica.eu Dominkova domacija v Gorišnici velja za najstarejšo v celoti ohranjeno kmecko hišo. »Ne posreci se ti vse na prvi mah« Pogovor z Martinom Sokom o dolgoletnem ustvarjanju jaslic v domaci cerkvi Tudi v lanskem decembru so v naši župniji v casu priprave na božic pote­kale aktivnosti skupine jaslicarjev, ki so se tokrat odlocili, da jaslice v doma­ci cerkvi povecajo in predrugacijo. V adventnih vecerih so se tako dobivali in se pripravljali na postavitev: rezali so stiropor ter ga oblikovali v obzidje, potrebnega je bilo kar nekaj lesa za konstrukcijo celotnih jaslic, k temu pa še spada mnogo »malenkosti«, ki so še kako potrebne pri postavitvi. Tudi letos je svojo ljubezen do ustvarjanja figur posebej izkazal dolgoletni aktivni jas­licar v naši župniji, gospod Martin Sok. Že vrsto let se ukvarja z izdelovanjem mehanskih figur, ki spremljajo dogaja­nje v Betlehemu in okolici. Tako je izde­lal tesarje, ki spravljajo les in sekajo po­lena. V bližnji cerkvi smo našli figuro, ki s potegom na vrv sproži zvonjenje. Prav tako smo lahko v mestu spremljali ob­delavo lesa – žago, mnogo dogajanja pa našli tudi v pušcavi. Ni manjkalo niti vode v bližnjem potoku, pa mlina in šte­vilnih ognjišc ter luci. Spremembe v le­tošnjih jaslicah smo hitro opazili farani naše župnije, za kar smo hvaležni ekipi kar 15 sodelavcem, ki z ljubeznijo vsako leto združijo pridne roke, iz katerih lah­ko nastane nekaj tako cudovitega kot je upodobitev Jezusovega rojstva. Z Martinom Sokom, najstarejšim jaslicarjem, smo se pogovarjali o zacet­kih postavljanja jaslic v naši cerkvi ter o njegovi ljubezni do tovrstnega ustvar­janja. »S postavljanjem jaslic sem pri­cel okrog leta 1990. Najprej v domaci dnevni sobi, kjer sem imel v zimskem vrtu upodobljene malo vecje jaslice v gibanju, za kar sem porabil kar franco­sko posteljo, ki mi je služila za osnovo vsega. Vse skupaj je namrec bilo dvig­njeno. Moje ustvarjanje so kmalu opazi­li vašcani in mimoidoci. Eno leto so jas­lice prišli gledat gasilci pionircki. Bilo jih je kar nekaj, k nam so jih vozili z gasil­skimi kombiji. Klecali so na kolenih ter opazovali jaslice. Postavili so mi tisoc in eno vprašanje,« se zacetkov spominja Martin. Nato je cez nekaj let domov k sebi povabil domacega župnika Janeza, ki je ob ogledu dejal: »To pa mora biti v naši cerkvi.« Martin je obljubil, da bo prihodnje leto napravil jaslice v cerkvi. »Zacel sem takoj po trgatvi in delal vse do praznika. Še na sveti vecer sem delal zadnje popravke. Bila je sila, polnocnica je šla blizu, jaslice pa niso delale! Iz za­gate me je rešil bratranec.« Prva leta je torej Martin povsem sam poskrbel za celotno postavitev jaslic v cerkvi. To je velik zalogaj, pomembna pa sta volja in ljubezen do dela. Scasoma se mu je pridružil še Rudi Gabrovec iz Bukovcev, ki mu je izdelovanje figur za jaslice prav tako velika ljubezen. “On je strokovnjak za »fine stvari«”, pove Mar­tin. Izdelal je hiško - pekarno, Martin pa mehanizem. Tako sta združila spretnos­ti in ob jaslicah naredila še maketi dveh cerkva, vsak svojo. Na Martinovi je 1200 kosov žgane glinene opeke, ki mu jih je spekla necakinja. Vse te je Rudi rocno zalepil na streho cerkve, kar je trajalo kar nekaj casa. Med drugim je Rudi iz­delal lesen voz, ki ga vleceta vol in osel, voz pa je poln drv in hlodov. Figura je nepogrešljiva pri vsakoletni postavitvi. Postavitev jaslic se je z leti spremi­njala. »Sprva so bile postavljene pred oltarno mizo, nato za njo, selili smo jih pred sedanji vhod na kor, kasneje pa so me nenehne selitve že jezile,« pove Martin. Delo je sicer opravljal popolno­ma prostovoljno in z lastnimi financni­mi sredstvi. Z veseljem se je nasmehnil nasled­nji anekdoti, ki se je rad spominja: »Svo­je znance sem pripeljal gledat jaslice. Ko so odšli, je cistilka v cerkvi dejala, da so jaslice ugasnile. Odgovoril sem ji, da bom jutri prišel popravit, ona pa je vztrajala, da naj takoj popravim, saj pri­de na ogled jaslic avtobus otrok. Seve­da sem takoj poprijel za delo. Ugotovil sem, da je napaka bila v preobremenje­nosti. Ko sem popravljal, sem opazil, da so otroci bili hitrejši od mene in so že stopali skozi cerkvena vrata. Ni mi os­talo drugega, kot da ostanem skrit za jaslicami. Tako sem jih gledal skozi okna hišk in upal, da me ne bodo opazili, oni pa so neverjetno radovedno gledali v hiške. Ce bi šel ven, bi me našli ... Žu­pnik so jim na dolgo in široko razlaga­li, jaz pa sem komaj zadrževal smeh in gledal skozi okna hišk.« Martina smo povprašali tudi, kdo ga je navdušil za postavljanje jaslic. Odgo­voril nam je: »Moj oce je v casu mojega otroštva od Hrvatov kupil jaslice, ki so bile dalec najlepše naokrog, in zanje dal žito. Figure so bile cudovite, nareje­ne iz mavca. S postavljanjem sem pricel pri desetih letih. Decki smo v adventu šli v velikem snegu po mah v gozd. Še prej, ob prvem novembru, pa smo po grobovih šli pobirat loj od svec, za iz­delovanje kalupov. Mati niso bili veseli, saj smo si loj shranjevali v žepe jaken. Iz tega smo delali kalupe za figure iz mavca. Med seboj smo si jih posojali in to je bila glavna tema do božica: Imaš kako figuro? Denarja ni bilo, šlo je po nacinu: ti meni, jaz tebi. Vsako leto so bile figure boljše in lepše, tako da smo že malo tekmovali med seboj.« Vaše ustvarjanje podobe Jezusove­ga rojstva je z leti preraslo v nekaj vec. Dogajanje na betlehemskih poljanah so popestrile licne hišice, pokrite s koru­znim steblovjem, v katerih se opravljajo najrazlicnejše obrti: žaganje lesa, seka­nje drv …, kjer figure to delo s pomocjo razlicnih motorckov tudi opravljajo. Za kaj takega je potrebno kar nekaj spret­nosti in tudi vztrajanja. »Trud in vztraja­nje sta nujno potrebna. Ne posreci se ti na prvi mah. Vedno išceš nek ritem mo­torcka, vcasih je prehitro, vcasih prepo­casno,« razlaga Martin. Trenutno je v skupini jaslicarjev najstarejši in tisti, ki mu mlajši z vese­ljem prisluhnejo ter upoštevajo nasve­te. O tem, kaj si Martin želi za v bodoce, je povedal: »Trenutna skupina jaslicar­jev je super ekipa, kjer se odlicno razu­memo. Pohvaliti moram vodjo, ki mu tudi ostali prisluhnejo in so vsi priprav­ljeni na delo. Verjamem, da bo z leto v leto še boljše, saj imamo tudi podmla­dek. Tako jih je treba uciti. Da imamo mizarje v skupini, je veliko vredno, saj sem se v preteklosti mogel sam truditi tudi s tem. Želel bi si, da bi jaslice nad­grajevali in izpopolnjevali in verjamem, da jim bo uspelo. Letošnje jaslice smo morali malce obrniti, decki so doprines­li svoje znanje k temu, skupaj smo jih naumili. Všec mi je podoba, ampak mi vidimo malenkosti, ki jih drugi ne. Sicer sem pa izredno zadovoljen. Vsi so bili aktivni in doprinesli k letošnji podobi. Veseli smo bili, da so si jih ogledali tudi obiskovalci od drugod.« je še zakljucil Martin Sok. ADR Foto: ADR Letošnja skupina jaslicarjev je bila kar številcna. Tudi v Zabovcih se nadaljuje tra­dicija postavitve vaških jaslic. Pravi­jo, da na mladih svet stoji. Tokrat je postavitev nastala izpod rok Luka Stolca pod mentorstvom idejnega vodja postavitve jaslic Dominko­vega Janeza. Luka obljublja, da bo ogled jaslic med božicem in svecni­co možen še vsaj naslednjih 50 let. RM Foto: GZ Božicek in dedek Mraz razveseljevala v Novi vasi Konjeniško društvo Nova vas pri Markovcih je svoje aktivnosti in pos­lanstvo v minulem letu zelo uspešno zakljucilo v decembru. Upoštevali smo ukrepe epidemije. Tako kot vsako leto je tudi letos našo vas v dnevih pred božicem obi­skal Božicek, nam zaželel zdravja, sre­ce, zadovoljstva in miru v novem letu. Ker pa dober glas seže v deveto vas, je svoj pohod nadaljeval tudi v sosed­nje vasi naše obcine ter izven nje. Po njegovem odhodu je starejše obcane v naši vasi pred novim letom v imenu Konjeniškega društva obiskal tudi de­dek Mraz. Pripeljal se je s konjsko vpre­go, jih pozdravil, poklonil darila ter za­želel predvsem zdravja in zadovoljstva. Predsednik Konjeniškega društva se zahvaljuje dobrim možem in furma­nom, ki so nam polepšali božicno-no­voletne praznike. Vsem obcanom pa želimo obilo pozitivne energije v pust­nem casu. Konjeniško društvo Nova vas pri Markovcih Foto: arhiv društva Sveti Miklavž, priljubljen svetnik Sveti Nikolaj (ali kot smo pri nas bolj navajeni sveti Miklavž) je eden od dob­rih mož, ki temelji na resnicni zgodo­vinski osebi. Bil je škof, o njegovi dob­roti pa govorijo številne legende. Ena najbolj znanih opisuje, da je dobri mož pomagal trem hceram obubožanega plemica, da so imele možnost dostoj­ne poroke. Podaril naj bi jim vsaki po eno kepo zlata, da so se lahko omožile. S svojim zgledom je sveti Nikolaj zelo priljubljen svetnik. Spominjamo se ga 6. decembra, na predvecer njegovega godu pa nas s svojim spremstvom obiš­ce in prinese darove. »Miklavže«, kot pogosto imenuje­mo celotno skupino, sestavljajo škof – torej sveti Miklavž, zraven njega pa kaplan, ministrantje, angeli in parkli. Miklavž je dobri stari mož z dolgo bra­do, škofovsko mitro in palico v roki. Njegov prihod z zvoncem naznanja kaplan, ki v roki nosi debelo knjigo, v kateri so zapisane dobre in slabe last­nosti vseh otrok. Te zapišejo angelcki, ki vsak dan skozi okno opazujejo, ce so otroci pridni, in potem porocajo sve­temu Miklavžu, da ta ve, kdo si zasluži darilo in kdo samo šibo. Zraven je seve­da tudi ministrant, ki v košu nosi darila. Kot nasprotje belim angelom s krili, ki otroke vzpodbujajo, da bi bili pridni, pa so Miklavževi spremljevalci tudi parkli, ki imajo zelo radi poredne otroke. Hu­dobe predstavljajo strah in trepet za vsakega, še tako pridnega otroka. Starejši se spominjajo, da so se v preteklosti Miklavža poleg otrok bali tudi ostali, saj so parkli radi lovili mlada dekleta. Škof je s svojim spremstvom šel po vasi in že od dalec se je slišalo »ruženje keten«. Ko so prišli do hiše, so morali vsi moliti, predvsem dekleta. Ce kakšno dekle ni želelo, so jo odvlekli iz hiše in pri studencu nanjo nalili vodo. Danes se to ne dogaja vec, ampak je vseeno treba moliti in pokazati svojo pridnost. Ko Miklavž pride v hišo, mora­jo vsi najprej zmoliti. Potem kaplan in škof pogledata, kaj o otrocih piše v knji­gi. Tam je vedno zapisana kakšna slaba stvar; otroci so opomnjeni, da morajo biti pridni, ce ne, bodo tudi sami postali takšnii kot parkli. Otroci vedno oblju­bijo, da se »bodo poboljšali«: da bodo nosili copate, delali nalogo, pomagali staršem in bodo vedno pridni. Zraven so napisane tudi dobre lastnosti in po­tem skupaj ugotovijo, da si vsak otrok zasluži kakšno darilo. Vcasih so za darilo dobili orehe, ja­bolka, suho sadje, pomarance. Danes se obdaruje obilneje, vseeno pa je po­membno, da se tradicija ohranja in da se spominjamo dobrote in darežljivosti svetega Nikolaja. Njegov obisk gotovo vpliva tudi na pridnost otrok, pa ceprav le za nekaj dni. Obisk svetega Miklavža spremlja tudi hvaležnost otrok, ki se kljub strahu pred parkli vedno znova veselijo prihoda dobrega svetnika in ga prosijo: »Pridi nas spet obiskat, ko boš ob letu svoj god praznoval.« Špela Vrtacnik Šola lepega vedenja Danes, ko je svet poln negotovosti in postlan z vsakodnevnimi negativni­mi novicami, stojijo družbeni odnosi na zelo trhlih nogah, s cimer je povezano tudi lepo vedenje in bonton. Osnov le­pega vedenja se mora nauciti vsakdo, ne glede na nadarjenost in spretnost (Škorjanc, v Golenac, 2019). Šola skuša ob starših vzgojiti socializirane otroke, ki bodo imeli eticne in moralne vredno­te. Otroci so ogledalo svojih staršev in ostalih odraslih oseb. Prav zato je slabo vedenje otroka lahko tudi posledica posnemanja odrasle osebe. Ucitelji pri ucencih poudarjajo iskrenost, pošte­nost, samozavest, pogum, prijaznost in druge pozitivne lastnosti. Le ce bodo tako starši kot ucitelji živeli in delali kot njihovi otroci oz. ucenci, bo vzgoja le­pega vedenja našla pravo mesto. Druži­na je tista, ki otroku zapecati vrednote, pravila in tudi bonton. Zdi se, da se tis­to, kar je glede obnašanja temeljnega, ohranja. Vsi smo že slišali fraze, kot npr.: “Po njegovem obnašanju se vidi, da je iz dobre družine,” ali “Kako lepo vzgojen otrok!” (Martín, 2015). V praksi se to ve­likokrat uresnicuje. A pristopiti je pot­rebno na pravilen nacin. Na življenje v družbi se otroci prip­ravljajo ob najrazlicnejših družinskih aktivnostih: pri mizi, na družinskih srecanjih, izletih, kulturnih ogledih … To so priložnosti, ko lahko otroci pri­povedujejo o najrazlicnejših stvareh in ko lahko starši hkrati izrecejo primerno pripombo ali jim pokažejo kriterij gle­de dolocenega nacina obnašanja. Vse to je del življenja v družbi. »Tega pa se otroci naucijo doma, ko vidijo, kako nji­hovi starši vedno ravnajo elegantno in obzirno. Ni isto, ce gremo na svecano ve­cerjo ali ce smo s prijatelji ali v intimnosti družine; …//« (Martín, 2015). Jasno je, da geslo “vse je sprejemljivo” ne ustreza realnosti. »… Olikanost nam kaže nekaj, brez cesar ni mogoce živeti v družbi, uci nas biti cloveški, omikani,« pravi Martín (2015) in izpostavi vrline ustrežljivosti, priljudnosti, dostojnosti. Njihova po­sebnost je v tem, da bi brez njih sožitje med ljudmi postalo neprijetno. Prijaznost, spoštljivost in prevzema­nje odgovornosti so naša glavna vodila v medsebojnih odnosih. Trudimo se, da z vsemi gojimo dobre odnose in si med seboj pomagamo. Spore rešujemo na miren nacin. Ucenci pazijo na primerno vedenje in govorjenje, znajo pozdraviti, se zahvaliti, se opraviciti ter ne upora­bljajo kletvic in neprimernih izrazov (Koritnik, 2016). Vsekakor danes starši vzgajajo dru­gace kot pred 50 leti – enako niti ne morejo, saj je družba doživela velike spremembe, kar se mocno odraža tudi pri vzgoji. Psihologinja Bertoncljeva (2015) pravi, da so glavni razlogi za nepoznavanje osnovnih manir lepega vedenja starši, ki bi morali vedno biti vzgled otrokom, in dodaja, da izgovo­rov pri desetletnikih ni vec: "Petletnik se še uci, desetletnik pa že ve, kaj se spodobi in kaj ne." Kako naj starši pravilno pristopijo k usvajanju pravil in navajanju na lepo vedenje? Psihologinja Plahutnikova (2020) pojasnjuje: //.. Od otroka zahte­vajmo odgovornost, ne pricakujmo pa popolnosti. To nikakor ne pomeni, da minimaliziramo probleme ali neželena vedenja, temvec da se korekcije lotimo s trezno in z mirno glavo. Ce otrok odrašca v družini, v kateri se veselijo soncnega dne, pa tudi dežja (saj se lahko skace po lužah), ce ima ob sebi starša, ki sta pozi­tivno naravnana in ne išceta pri ljudeh le napak, bo v takega cloveka odrastel tudi sam.« »Starši, bodite za vzgled tudi tako, da si sami vzamete cas za umirjen obrok za mizo, z ugasnjeno televizijo in dalec vstran od telefona, tablice ali racunalni­ka.//« (Siol, 2015) Vikanje, pozdravljanje Besede pozdravljanja, zahvale, op­ravicevanja, vljudnosti so danes iz ust otrok velikokrat preredko slišane oz. jih je potrebno nanje venomer opozarjati. Podobno je z vikanjem. // ... »Opažam, da vikanje izginja iz sveta mlajših. Vsaj v takšni obliki, kot smo starejše vikali vcasih. Ko sem bila sama otrok, sem vse starejše vikala, vkljucno z ucitelji v šoli. Na to so nas navajali vsi odrasli in sploh nisi pomislil, da bi lahko bilo drugace,//« je prepricana Ana Bertoncelj, psihote­rapevtka, ki se dnevno ukvarja z odno­si med ljudmi in tudi sama opaža, da osnove olike med mladimi izgubljajo veljavo (Siol.net, 2015). Vikanje je danes postalo bolj izjema kot pravilo. Otroci se z vikanjem srecajo ob vstopu v šolo, zagotovo pa bi se mo­rali že prej. Težje je namrec usvojiti del­no že naucene vzorce, pa ceprav gre za 5- in 6-letnike. Starši bi morali otrokom razložiti, v katerih primerih uporablja­mo vikanje in kakšen je njegov namen. Pomembno ob vsem tem je, da otroke nenehno opozarjamo in popravljamo, da to cimprej usvojijo in jim vikanje »pride pod kožo«. Tudi pozdravljanje je ena od šibkej­ših tock bontona, a jim gre »lažje iz ust« kot vikanje. V manjših krajih oz. vaseh je obicajno, da pozdravljamo mimoido­ce, saj se ljudje tam bolje poznajo in so si bližje kot v vecjih mestih. Dr. Berton­cljeva (2015) na tem mestu poudarja, da je težava v tem, da otroci danes ne pozdravljajo vec niti tistih, ki jih poz­najo. »//… Menim, da tukaj svojo vlogo odigrajo predvsem starši, zato bi morali otroka že od malega uciti pozdravljanja in odzdravljanja tako znancev in prijate­ljev kot tistih malo manj znanih sosedov, ki jih obcasno srecujemo na stopnišcu bloka. //« HOP (hvala, oprosti, prosim) Gre za veckrat poimenovane »ca­robne besede«, ki jih moramo danes pri mladih poudarjati veckrat kot kdajkoli prej. Nanje je potrebno otroke opozar­jati že od prvega leta naprej. Tako bo malcek zelo hitro spoznal, kam in kdaj jih je treba umestiti v pogovoru. Otroka ucimo, ga popravljamo in opominjamo. Najprej to poteka skozi igro, s cimer se otrokom približamo in nas na ta nacin posnemajo. Vse glavne prvine lepega obnašanja lahko naucimo skozi igre vlog. Pravila se tekom desetletij spremi­njajo. Vcasih novi vzorci vedenja bolj stvarno prizadevajo kakovost življenja drugega, npr. prepušcanje sedeža v avtobusu. »Nekoc smo se cudili, se raz­burjali, ce mlad clovek ni prepustil sede­ža starcu. Danes se cudimo in hvalimo mladega cloveka, ki vstane,« pravi Mikuš Toševa (2014). Prosocialno vedenje ni vec pravilo, temvec izjema. Podobno je v šoli: cuta za medsebojno pomoc je vse manj. »Nekoc je bilo nenapisano pravilo, da so dobri ucenci pomagali sla­bim – s pošiljanjem »plonk ceglcev«, pri­šepetavanjem, sposojanjem zvezkov in ne nazadnje s prostovoljno pomocjo pri ucenju,« še dodaja Mikuš Toševa. Danes si ucenci pomagajo med seboj, a brez uciteljeve spodbude enostavno ne gre. Samoiniciativnosti je vse manj, otroci so zelo vodeni in bodo nekaj storili le, ce jim bo to povedano/ukazano. »Ob tem pa velja opozoriti, da se v sodobni družbi vpliv družine na vzgojo manjša, veca se vpliv vrednot, s katerimi se otrok srecuje v zunajdružinski stvarno­sti in s katerimi je bombardiran prek me­dijev in spleta.« (Mikuš Toš, 2014) Kot starši in vzgojitelji bomo najbolj uspešni takrat, ce se bomo potrudili, da bomo otroku z LASTNIM vedenjem dnevno pokazali, kaj je dopustno in kaj ne. Šele takrat bo te navade sprejel za svoje. Mlajši otroci predvsem posnema­jo, dolocena vedenja pa lahko prevza­mejo tudi s takticnimi in zelo uspešnim metodami, ki jih lahko odrasli uvedemo v razlicnih okolišcinah in jih prilagodi­mo tako starosti kot znacaju svojega otroka. Dolžnost vsakega starša je, da svo­jega otroka nauci bontona oziroma osnovnih pravil lepega obnašanja. Lepe manire in kulturno obnašanje je nekaj, kar veliko pove o cloveku in je kljucna stvar, ki se je naucimo ob odrašcanju pri svojih starših. ADR Viri: (b. a.) Siol.net, Trendi, Ustvarimo boljši svet (2015). Hvala, prosim … kako si? Kam je šel otrokov bonton? Spletni vir, 2021 Golenac, J. (2019). Uporaba bontona med mla­dostniki. Diplomsko delo. Maribor, Univerza v Mariboru. Koritnik, U. (2016). Razumevanje in interpreta­cija družbenih pravil pri prvošolcih. Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani Martín, J. M. (2015). Lepo vedenje. Opus dei. Spletni vir 2021) Mikuš Kos, A. (2014). Razmišljanje starega clo­veka o vzgoji mladih. Delo, Sobotna priloga (8. 8. 2014). Plahutnik, T. (2020). Otroci so naše ogledalo. Zmajcek, št. 58, letnik 26, april 2020. Ponovno nam je uspelo Že lani nacrtovani božicno-novo­letni koncert v soorganizaciji z Javni­mi službami Ptuj ter Dominikanskim samostanom in pod strogimi pogoji, ki so za tovrstne prireditve predpisa­ni, nam je clanom Komornega zbo­ra Glasis, ki ga vodi dirigent Ernest Kokot, v petek, 17., in v soboto, 18. decembra 2021, na naše veliko zado­voljstvo uspelo postaviti na oder Do­minikanskega samostana na Ptuju. Koncertu smo nadeli pomenljivo ime »O, Magnum Mysterium« (O, ve­licastna skrivnost). Iz tega razloga sta bili v program uvršceni prva in zadnja skladba koncerta s tem naslovom. Na koncerta smo se zaceli pripravljati v za­cetku te sezone v upanju, da nam uspe. Dvorana je bila, upoštevajoc vsa pravila, polna, oba koncerta razproda­na. Devetnajst sklad, devetnajst vošcil in sporocil za praznike, sporocil z željo za lepši in boljši jutri, za boljši svet. Šestnajstkrat je nastopil 23-clanski zbor kot celota, s tremi skladbami pa se je predstavilo sedem clanov zbora, se­dem odlicnih in perspektivnih mladih glasbenikov, saj je njihova povprecna starost 20 let. Pester izbor skladb, primernih pred­praznicnemu casu, razlicne odrske postavitve, solisticni vložki, glasbena spremljava, svetlobni efekti, odlicna tehnicna ekipa ter nenazadnje popoln, nam ljubi in domac ambient smo pove­zali v cudovito celoto in nastal je pravi spektakel, ki je privabil veliko množico poslušalcev, ki zadovoljstva, ganjenosti in navdušenja niso skrivali. Povezovalno besedilo sta napisala basist zbora Aleksander Gabrovec ter znani Ptujcan, igralec Igor Samobor, ki je besedilo tudi prebral in ga cutno interpretiral. Oba koncerta sta presegla naša pricakovanja in to nam vliva še vec volje, zagnanosti in delovne vneme za naprej. V letu 2022 nas cakajo novi izzivi, novi projekti: marca gostovanje v Be­ogradu, konec meseca aprila se odp­ravljamo na mednarodno zborovsko tekmovanje na Irsko, v maju pa na državno tekmovanje Naša pesem v Mariboru. Martina Horvat Foto: Arhiv društva Novo vodstvo OCePZ Zvoncek Otroški cerkveni pevski zbor Zvoncek sta z novo sezono v septembru prev­zeli devetošolki Mia Pernat in Lana Kristovic. Z njima smo se pogovarjali o »prvih« obcutkih in o delu z mladimi nasploh. Kako se je porodila ideja za prevzem vodstva zbora? Mia: Pobudnika sta bili prejšnji vodji, Rebeka Mikša in Niko Kostanje­vec, ki sta se odlocila, da bosta predala vodstvo zbora v naslednje roke. Lana: Rebeka in Niko sta naju vide­la kot osebi, ki bi lahko prevzeli zbor in nama je bilo to v cast in sva to vlogo z veseljem sprejeli. Kakšna so vajina pricakovnaja in ide­je pri vodenju Zvonckov? Lana: V te cevlje sva stopili brez iz­kušenj, tako da posledicno tudi nisva imeli velikih pricakovanj, saj sva vedeli, da bo na zacetek težak. Kot povsod. Mia: V delo sva stopili nepriprav­ljeni, saj se je vse skupaj odvijalo zelo hitro, kar pa je tudi pomenilo, da nisva imeli visokih pricakovanj, saj sva se tudi sami lovili v novi vlogi. Želiva si, da bi bili pevci samozvestni, da bi zaupali sami sebi in se s tem tudi bolj sprosti­li, predvsem pa si želiva, da bi pri petju uživali. So se vama porodile že kakšne nove ideje za delo v prihodnje? Lana: Želiva si, da bi se Zvoncki kjub razmeram lahko udeležili razlicnih pri­reditev in s tem pokazali naš trud in delo. Kaj vama predstavlja najvecji iziv pri delu in kako se soocata z njim/i? Lana: Zagotovo je najvecji izziv tvo­riti uspešen odnos s pevci. Nisva vedeli, kako vzpostaviti pristni stik z njimi. Kar nekaj let sva tudi sami prepevali v zbo­ru, a nikoli na zbor nisva gledali skozi oci zborovodje; vedno le skozi oci pev­ca. Mia: Pomembno je vzpostaviti do­ber stik s pevci, da se tako oni kot midve na vajah pocutimo dobro. Skrbela naju je ravno misel na to, ali bova lahko us­peli navezati ta stik, ker sva bili še pred nekaj meseci pevki v zboru, zdaj pa sva kar naenkrat vodji. Kot pevec res ne vidiš dela, vloženega pred vsako vajo. Nekako nama je uspelo, saj se z vsakim posameznikom v zboru odlicno razu­meva. Kaj so prednosti in kaj slabosti dela z otroško pevsko skupino? Mia: Osebno mi najini “soncki”po­lepšajo dan in ceprav imamo vaje zgo­daj zjutraj, se vsako nedeljo veselim pri­ti v društvene prostore, saj vem, da naju bodo tam cakali vsi prikupni obrazki, ki si želijo petja novih pesmi. Je pa zago­tovo težje delati z mlajšo skupino, saj otroci niso tako poslušni kot odrasli, predvsem pa so sramežljivi. Kako usklajujeta vodenje skupine s šolskimi obveznostmi? Mia: Zdi se mi, da s tako zagna­nostjo in veseljem pri delu z vodenjem nimava težav. Lana: Res je, z vodenjem nimava vecjih težav, razen ko imava v šoli malo vec ocenjevanj. Tudi takrat ukradeva urico casa in jo posvetiva zboru. Kaj je za vaju najvecja nagrada pri delu s skupino? Mia: Zagotovo to, ko vidiva zado­voljne obraze pevcev, ki so veseli in uži­vajo pri tem, kar pocnejo. Nagrada se mi zdi tudi vsaka odpeta maša in kon­cert. Na kak nacin se vzpodbujata pri delu? Lana: Prednost je to, da sva dve in vedno vsaj ena vidi v situaciji boljšo plat in ce slucajno katero od naju skrbi, jo druga spodbudi. Sicer pa nama pevci ne povzrocajo težav. Kaj si želita, da bi vama svetovali, preden sta prevzeli vodstvo zbora? Mia: Veliko stvari sva izvedeli od prejšnje zborovodje Rebeke Mikša, posvetovali pa sva se tudi z vodji zbo­rov. Je pa veliko stvari, ki jih zborovodja odkrije sam glede na svoj nacin dela. Lana: Tako je. Vsak vodja ima svoj odnos s pevci, kot ga je imel prejšnji. Mia in Lana, želimo vama obi­lo energije, mladostne zagnanosti in uspešnih vaj z mladimi pevci. Ana Stolec Foto: Božicni koncert, vir hvaležnosti in upanja Po dolgem casu pomanjkanja žive kulture se ta pocasi vraca in ponovno zaseda svoje mesto v javnem življenju. Sladkejša kot kdaj prej se ponaša z za­dovoljnimi obrazi vseh, ki smo deležni njenih besed, podob in melodij. Na dan po božicu, 26. 12. 2021, je kulturno-umetniško društvo Markovski zvon priredilo že 26. tradicionalni bo­žicni koncert, ki vsako leto znova priva­bi številno obcinstvo. Hkrati je to tudi osrednja obcinska prireditev ob držav­nem prazniku, dnevu smostojnosti in enotnosti. Tokrat so nastopile štiri sekcije. Otroški cerkveni pevski zbor Zvoncek je otroško igrivost skozi pesem izkazal z izvrstnim novim vodstvom, mladinska skupina Animatorji pa je na božicnem koncertu sodelovala prvic in pokaza­la, kaj se rodi iz mladostne ljubezni do glasbe in prijateljstva. Komorni zbor Glasis je svojo ubranost izrazil z dih je­majoco izvedbo vrhunskih skladb, Me­šani cerkveni pevski zbor sv. Marko pa je znova dokazal, koliko je možno dose­ci z medgeneracijsko povezanostjo in dobro voljo. Po farni cerkvi je ob državnem pra­zniku slovesno zadonela tudi Zdravlji­ca, ki smo jo s ponosom združeno za­peli vsi nastopajoci. Z besedami o pomembnosti kultu­re in zavedanja slovenstva sta nas na­govorila tudi župan Milan Gabrovec in gospod župnik Janez Maucec, ki smo se mu ob godu sv. Janeza poklonili s pe­smijo. Koncert smo letos zaradi omejitev izvedli kar dvakrat in tako poželi dvoj­no merico navdušenja. Za tak odziv smo hvaležni in se polni upanja odp­ravljamo novim podvigom naproti. Lea Roškar Foto: KAISSA, Kaja Kristovic Etnološko društvo Markovci: Mar nam je za etnološko dedišcino našega kraja Etnološko društvo Markovci je najverjetneje najmlajše na podrocju obcine Markovci. Pred dvema letoma smo ga ustanovili podobno misleci clani in danes šteje približno 60 clanov. Znotraj društva deluje sekcija Grabljice. V lanskem letu smo najeli svoje prostore v gasilskem domu v Markovcih. Clani društva se zavzemamo za zašcito in primerno predstavitev etnološke dedišcine obcine Markovci. Trenutno je najvecji poudarek na podrocju fašenka. Društvo je v register nesnovne kulturne dedišcine vpisalo obhode markovskih korantov ter vleko ploha oziroma kopaje, kot ji recemo v narecju. V pripravi je vpis ostalih avtoh­tonih likov, vendar gre za dolgotrajne procese, ki potrebujejo svoj cas. Sode­lujemo pri izdelavi rož in dühov iz krep papirja ter pri okrasitvi vasi Markovci. Ceprav smo zelo mlado društvo, smo že navezali stike tud izven meja in tako je letos prvic bila organizirana ekskurzija na karneval v Sracinec na Hrvaško, kjer so nekateri fašenski liki predstavljali našo obcino. V zacetku našega delo­vanja smo si zadali cilj, da bomo sode­lovali tudi z razlicnimi izobraževalnimi institucijami. Cilj smo tudi uresnicili, saj bomo letos gostili študente smeri etnologija in kulturna antropologija s Filozofske fakultete v Ljubljani. Ti bodo raziskovali našo kulturo v casu fašenka in po nekaj letih raziskav rezultate ob­javili v publikaciji. Smo skrbniki etno­loške razstave v obcinski stavbi v sode­lovanju s Turisticnim društvom Obcine Markovci, ki nam priskocijo na pomoc pri vodenju ogledov. Sodelujemo tudi z ostalimi društvi in osnovno šolo. Po­dali smo se v projekt snemanja filma o fašenku in predfašenskem casu, ki se bo snemal vec let, ker bi radi naredili nekaj novega in drugacnega. Pri tem nam pomaga gospod Gregor Zmazek. Prav tako želimo ohraniti nacelo, da se naši liki pojavljajo samo v fašenskem casu, zato imamo posledicno kratek cas za snemanje. V lanskem letu smo sodelovali tudi na razpisu Ministrstva za kulturo, kjer smo bili uspešni in pre­jeli financna sredstva za izdelavo treh korantij, ki so podobne tistim, ki so jih nosili naši predniki v prvi polovici 20. stoletja. Razpis je bil zelo zahteven, op­raviti smo morali tudi raziskavo na tem podrocju. V nacrtu imamo pripravo vec do­godkov skozi celo leto, a zacenjamo z majhnimi koraki. Kljub težkim casom smo uspeli realizirati kar nekaj projek­tov in z velikim veseljem se lotevamo novih. Vsekakor pri organiziranju do­godkov veliko vlogo odigrajo financna sredstva, zato se zahvaljujem sponzor­jem in clanom, ki so vse to do sedaj fi­nancirali. Marko Mlinaric Foto: osebni arhiv Rekonstrukcija korantije iz prve polovice 20. stoletja ''Me vam hocemo zapeti od Marije svecanske'' Svecniško koledovanje Drugi februar je pomemben dan v letu. Cerkev ta dan oznacuje zaklju­cek božicnega casa, prav tako pa je to praznik Marijinega ocišcevanja oziro­ma Jezusovega darovanja v templju. V letnem krogu je ta dan pomemben vremenski mejnik, saj po njem napove­dujemo vreme do velike noci. Ob tem prazniku se je tudi koledovalo – hodili so od hiše do hiše in vošcili s pesmijo. Posebnost koledovanja je vsekakor ta, da je to koledovanje domena žensk in ne moških, kar je sicer izjema v obicajih koledovanja na Slovenskem. Spomnim se, da sem se prvic sreca­la s svecniško kolednico na koncertu ob 75. obletnici Folklornega društva ''An­ton-Jože Štrafela'' Markovci. Koncert, ki ga je takratni umetniški vodja društva Peter Bezjak zasnoval na temo ''prazni­ka vseh norcev'', torej fašenka, so zace­le ljudske pevke s svecniško kolednico. Zatem sem svojo babico in starejše ok­rog sebe spraševala, ali vedo kaj vec o tem obicaju, ga mogoce pomnijo. Na sreco je bil spomin na svecniško kole­dovanje še kako živ v naših krajih – pri­povedovali so o dekletih, ki so s kipom ali podobo Marije šle od hiše do hiše in pele pesem ter prosile za kak majhen dar. Povecini so to bila dekleta iz Haloz ali sosednje Hrvaške, pele pa so tudi naše krajanke. Zato sem pred nekaj leti dala pobu­do tudi med mladimi pevkami, clanica­mi KUD Markovski zvon, s katerimi smo skupaj prepevale že marsikje. Naši pev­ci so se vedno veselili trikraljevskega koledovanja, ženske pa smo bile tega izkustva seveda prikrajšane. Zato je bila pobuda še toliko bolj z veseljem spre­jeta in šle smo! Ljudje so lepo sprejeli našo pesem in vošcila, ceravno je to za marsikoga bil že zelo pozabljen obicaj ali pravzaprav povsem nov. Ceravno je lansko leto korona odnesla marsikateri obicaj, ki v svojem bistvu združuje lju­di, smo letos vztrajale, da gremo vsee­no koledovat, a pod posebnimi pogoji. Naš trud in zanos je bil dvojno popla­can – ljudje so bili iskreno veseli obiska in petja, saj smo v zadnjih dveh letih že povsem izgubili obcutek za tovrstno dogajanje. Prav tako so nas kontaktirali iz radia Ognjišce in Glasbenonarodo­pisnega inštituta Znanstveno-razisko­valnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da bi radi naše koledovanje posneli. Kaj takega! In res sta se nam na predvecer svecnice, ko smo s 4 puncami koledovale naokrog, pridružili ga. Vesna Sever Borovnik, ki na radiu Ognjišce pripravlja oddajo o ljudski glasbi, Pevci zapojte, godci zagod'te, in dr. Urša Šivic, etnomuzi­kologinja, zaposlena na omenjenem inštitutu, ki je v okviru raziskave opra­vljala terensko delo. Posneli sta nas s kamero in mikrofoni, prav tako pa sta nam in našim krajanom zastavili marsi­katero vprašanje. Ob tem so se vašca­nom utrnili še novi spomini, ki so bili zanimivi tudi za nas! Nabor svecniških kolednic je dobro zabeležen v razlicnih knjigah in na starejših posnetki radia Slovenija in Glasbenonarodopisnega inštituta. Pa smo v Bukovcih vseeno slišale še eno novo pesem, ki so jo ob svecnici pele dekleta. Kakšen zaklad! Izredno ponosne smo, da se bodo posnetki našega petja ohranili na Glas­benonarodopisnem inštitutu za pri­hodnje rodove. Nika Rožanc Foto: Rok Ivancic Skupina svecniških kolednic z obiskovalkama: (od leve proti desni) Vesna Sever Borovnik, dr. Urša Šivic, Lea Roškar, Ajda Šterbal, Eva Kostanjevec in Nika Rožanc Naj pustni ptujski krof Javni zavod za turizem Ptuj je v so­delovanju s Kmetijsko gozdarskim za­vodom Ptuj razglasil najboljši ptujski krof v dveh kategorijah: Naj ptujski pustni krof iz domace kuhinje in Naj ptujski pustni krof iz ptujske ponud­be. Najboljše krofe pecejo pri Turistic­ni kmetiji Toplak iz Juršincev ter Anica Bezjak iz Bukovcev. Na natecaj, ki poteka v sklopu 62. Kurentovanja, se je prijavilo 8 pravnih oseb ter 13 gospodinj in gospodinj­cev. »Odziv po drugem letu izvedbe natecaja je izjemen, zelo smo zado­voljni. Ptuj se v kulinaricnem smislu uspešno razvija, svoj doprinos k tra­dicionalni prehrani pa dodajajo tudi dobro pripravljeni krofi, ki nas sprem­ljajo v pustnem casu in so nedvomno najpomembnejši kulinaricni spremlje­valec tega obdobja,« izpostavlja di­rektorica Zavoda za turizem Ptuj Tanja Sreckovic Bolšec. Andrej Rebernišek, direktor KGZS Ptuj, ob tem dodaja, da je »hrana, ki jo zaužijemo, izjemnega pomena. Ljud­je vedno bolj cenimo domaco, sveže pripravljeno hrano iz moke lokalne­ga proizvajalca in z domacimi jajci ter marmelado, kot je to pri krofih. Na po­membnost prehrane opozarjamo že z dolgoletnim festivalom Dobrote slo­venskih kmetij, tovrstni natecaj pa le še dodatno pripomore k ozavešcanju po­sameznikov o zdravi prehrani«. »Pri ocenjevanju krofov je zelo po­membno, da so krofi znacilne oblike in videza, pravilno izpeceni ter da so har­monicnega vonja in okusa,« izpostavlja Marija Horvat, predsednica ocenjeval­ne komisije, in prav to je odlocilno vpli­valo na koncni izbor 3-clanske komisije. Natecaj se je sicer odprl 2. februarja, pri­jave so potekale do 14. februarja 2022. Najboljši ptujski krof je poskusila tudi županja Mestne obcine Ptuj Nu­ška Gajšek, ki ob tem dodaja: »Ceprav so krofi v ponudbi celo leto, je pustni cas tisti, ko krof ne manjka v nobenem gospodinjstvu. In na Ptuju se jih v tem casu proda resnicno veliko, kar prica o tem, da gre za res posebno speci­aliteto, ki pa jo povezujemo s pusto­vanjem. Cestitke zmagovalcu. Dobri so bili zagotovo vsi, a naziv najboljši pustni krof je pripadel najboljšemu.« Županja je ob tej priložnosti tudi cestitala obema nagrajencema ter jima izrocila nagradi: za fizicne osebe bon v vrednosti 100 EUR, za pravne osebe pa bon v vrednosti 200 EUR za kulinaricno doživetje v gostilni ali re­stavraciji znotraj Mestne obcine Ptuj. Zavod za turizem Ptuj Izdelovanje dühov Clanice Društva podeželskih žena obcine Markovci smo se v torek, 1. fe­bruarja 2022, dobile v prostorih obcin­ske stavbe, kjer smo izdelovale rože iz papirja, iz katerih smo nato izdelale znacilno pustno okrasje za pustni oz. fašenski cas, ki ga imenujemo »düh«. Letos smo izdelale dühe, ki bodo krasili obcinsko stavbo. Kot je razvidno iz fotografije, gre za okras, ki je narejen iz krep papirja in ga navijemo na ogrodje iz žice. Za düha iz­delamo razlicne stilizirane cvetove rož v razlicnih barvah. Ogrodje najprej ok­rasimo s trakovi razlicnih barv, ki smo jih izrezali iz krep papirja, nato pa na obod pripnemo še rože. Na koncu tra­kove na spodnjem delu povežemo sku­paj, da düh dobi obliko stožca. Dühi so lahko razlicnih velikosti, od zelo majhnih do velikih, ki visijo po va­seh. Glede na velikost moramo izdelati tudi razlicne velikosti rož in prilagoditi širimo trakov. Za izdelovanje uporab­ljamo debelejši krep papir razlicni ži­vih barv. Dühi za pustni cas naj bodo cim bolj živahnih barv in pisani. Kra­šenje vasi se je v naših vaseh zacelo v prejšnjem stoletju, ko je praznovanje fašenka pricelo postajati turisticni pro­dukt in smo s tem turistom želeli poka­zati tudi ta del našega izrocila. V zgodovini so s papirnatimi rožami in drugimi papirnatimi okraski krasili domove, kapele in cerkve. Papirnato cvetje je bilo nadomestek v casu, ko ni bilo na razpolago svežega cvetja. V kmeckih izbah je najbolj poznan okra­šen bogkov kot, za katerega so zdelali venec iz papirnatega cvetja. Uporaba in izdelava papirnatih rož je bila pove­zana s cerkvenimi prazniki in razlicnimi šegami. Najveckrat so iz papirnatih rož izdelovali šopke ob porokah za ženina in nevesto ter svate. Tudi za nevesto so izdelali šopek iz papirnatih rož, ki so mu dodali domace zelenje, najveckrat asparagus oz. zimzelen, kot mu recemo mi. Tako so ob porokah z dühi in » ke­tnicami«, ki so jih spletli iz papirja, ali papirnatimi trakovi okrasili dom tam, kjer je potekala svatba. Izdelovanje rož iz papirja se prenaša iz roda v rod po ustnem izrocilu. To tradicijo skušamo nadaljevati tudi v našem društvu. Ne­katere clanice so prave mojstrice v iz­delave papirnatih rož. Med njimi je Da­rinka Meznaric, ki skozi vse leto izdeluje razlicne papirnate rože, iz katerih izde­luje šopke in med katere vpleta tudi na­ravne materiale. Pri svojem delu skuša upoštevati tradicijo, ki ji dodaja pridih sodobnosti, da so ti šopki zanimivi tudi za današnji cas. Šopke in drugo okrasje lahko pri njejtudi narocite in kupite. To je lahko lepo darilo za razlicna prazno­vanja, obletnice in druge priložnosti. V društvu nas veseli, da se v pred­pustnem casu po vaseh v obcini zbirajo naše clanice in druge vašcanke ter va­šcani in izdelajo dühe in tako poskrbijo, da so markovske vasi v pustnem casu lepo okrašene. Zadnja leta opažamo, da je vedno vec domov v casu fašenka okrašenih s papirnatimi dühi. Menim, da so za to v veliki meri zaslužne va­šcanke, ki ohranjajo tradicijo izdelova­nja rož iz papirja in jo prenašajo tudi na mlajše rodove, za kar se jim iskreno zahvaljujemo. Izdelovanje papirnatih rož in šop­kov je lahko pravo umetniško ustvar­janje, ki ga lahko nadgrajujemo z raz­licnimi tehnikami in uporabo razlicnih materialov. To je lahko naš hobi ali pos­tane vir zaslužka. Želimo vam veseli fašenk, dobre krapcice in naj vas obišce veliko tradici­onalnih maškorov, ki vam bodo prinesli zdravja in dobro letino. Slavica Strelec Foto: SS, MS, MM, MM Zanimivo je, ko v naši korantovi deželi prideš na obisk k starejšim in vidiš, kako se ljudje pripravljajo na fašenk. Marija Veršic iz Zabovcev s polno paro ustvarja rože in dühe ter plete gamaše za korante, da bo ob prazniku vse tako, kot mora biti. Pa tudi olüpe je že spražla. V Stujncih opet štejemo krapcice! V lanskem letu smo se zaradi že zna­nih razmer tudi v fašenskem casu bolj kot ne vsi držali svojih hiš in stanovanj. Ker je predfašenski cas odlicen za preiz­kušanje receptov in kuharskih vešcin v pripravi krapcicov, smo se v Stojncih od­locili, da si monotonost vsakdana malo popestrimo. Pricela se je akcija 'Krapcici 2021', v kateri smo šteli krapcice, ki so jih pripravile gospodinje (in tudi gospo­dinjci!) naše vasi. Zaradi dobrega odziva smo se tudi letos odlocili, da akcijo po­novimo. Vašcani objavljajo fotografije svojih krapcicov skupaj s številom v naši Facebook skupini, vse skupaj pa pridno beležimo in štejemo. Od zacetka akcije štetja (21. januar) pa do danes (9. februar) smo prišli že do številke 1903! Akcija traja do fašenske­ga torka. Na pepelnico bomo vse skupaj sešteli in dobili koncni rezultat. O tem bomo vsekakor porocali v naslednji šte­vilki Lista iz Markovcev. Koliko kilogra­mov bomo zaradi tega pridobili, pa ne izdamo! Nika Rožanc Foto: MM Foto: Eva Kostanjevec Korant v književnosti in kulturni dedišcini Spet je med nami naš, fašenski cas. Ljudje smo takrat veseli, nagajivi in sprošceni, obcutek imamo, da se cas ustavi. Ljudje so se maskirali že v davni preteklosti. Najprej za lažji ulov živali, da so si zagotovili hrano, danes pa ima vloga maskiranja drugacen pomen. Ne­kateri se maskirajo za zabavo, drugi pa s pomocjo maske želijo ljudem prikaza­ti globlji pomen. Ravno ta car globine fašenka me je pripeljal do tega, da sem pricela z raziskovanjem koranta v kul­turni dedišcini in književnosti. V kulturni dedišcini korant predsta­vlja demona, ki preganja zimo in klice pomlad. V pustnem casu so se v prete­klosti v koranta oblekli le neporoceni fantje, danes pa se je to bistveno spre­menilo. Pod masko se poroceni možje, otroci, zasledimo pa tudi dekleta. Ko­rant sodeluje v skupini oracev, posa­mezno ali v skupini. Njegov izgled se iz preteklosti ni bistveno spremenil. Še danes se za izdelavo uporabljajo po­dobni postopki in podobni ali celo ena­ki materiali kot nekoc. Zapisi nekdanjega markovskega žu­pnika Franca Groblerja govorijo o tem, da je korant tujerodni element, ki so ga prinesli uskoki iz svojih domacih kra­jev v ptujsko okolico. Ti priseljenci naj bi bili Hrvatje iz Slavonije, sledili naj bi jim Like iz Bosne in severne Srbije. Za­grebški narodopisci so odkrili do tedaj še neznane medžimurske "lampe", ki naj bi bile sorodne našemu korantu. Sorodni liki koranta se pojavljajo znot­raj Slovenije in tudi v tujini; blumarji iz Beneške Slovenije, škoromati iz Hruši­ce, mamuthones s Sardinije, zvoncari s sosednje Hrvaške in kukerji iz Bolgarije. Vsi ti pustni liki imajo enako oziroma podobno izrocilo: gospodarjem želijo dobro letino, z zvonjenjem pa skušajo prebuditi naravo – priklicati pomlad. Ljudje so že v preteklosti ob slišanju korakov koranta, skakanja ter zvonje­nja zacutili strah. Podobno se kaže tudi v književnosti, saj že v grški mitologiji zasledimo soroden lik koranta (gr. ko­uretes). Ocetu Kronosu je bilo preroko­vano, da bo požrl sina Zevsa. Otroka so skrili v jamo. Stražili so ga koranti, oboroženi z velikimi meci. Ko je pricel jokati, so z meci povzrocili trušc, da ga oce ne bi slišal. Povezavo najdemo že v samem imenu, strašnem trušcu (zvon­ci) in mecu (ježevka). Iz kulturne dedišcine nam je znano, da korant naj ne bi govoril. Kljub temu pa je Karel Štrekelj zapisal pesem o ko­rantu, ki vsebuje tudi elemente vere. »Sveti Kurent cvirn prede. Kaj pa bodeš s cvirnom vcinil? S cvirnom bodem žakle šival. Kaj pa bodeš z žaklom vcinil? Z žaklom bodem žir pobiral. Kaj pa bo­deš z žirom vcinil? Z žirom bodem svinje pital. Kaj pa bodeš s svinjo vcinil? Svinsko meso kuhal, pekel. Kaj pa bodeš z mesom vcinil? Z mesom bodem ljudi hranil. Zakaj bo­deš ljudi z mesom hranil? Ljudi mi bodo hišo stavili. Kaj pa bodeš v hiši vcinil? Po zimi bom za pecjo sedel. Zakaj boš pa za pecjo sedel. Za pecjo boš pogaco hrustal. Kaj pa bodeš za tem vcinil? Vince bodem žejen pival. Kaj pa bodeš za tem vcinil? 'Z knjižic bodem pesmi peval. Kaj boš pa po pesmih vcinil? Po pesmih bodem sladko spaval: Angel bodi varih moj – nocoj!« V mladinski književnosti ga zasle­dimo v mitu, mitoloških pripovedki, pravljici in otroških folklornih obrazcih. Nastopa kot bajeslovna obredna ma­ska, njegova vloga pa se z razlicnimi zapisi spreminja, zato sem jih razdelila v 4 sklope. Kurent in trta - Janeza Trdine: Povjest o Kurentu in Janeza Bilca: Pravlica od Ko­ranta, ki govorita o tem, kako je Kurent – trta rešil cloveštvo pred poplavami. Zgodbi sta se dogajali na Kranjskem v casu poplav. Kurent in goslice – zgodbe Liljane Klemencic: Kurent, Mire Mihelic: Stara pravljica o Kurentu in Jakoba Kelemine: Mocni kovac, nazvan Kurent, ki govorijo o decku z imenom Kurent. Ta je s po­mocjo dobljenih goslic pretental ljudi, Belo ženo in Hudirja. Zgodba se odvi­ja v starih casih, dogajanje pa je vpeto v vec delov: v gozd, vas in življenje pri stricu. Kurent in pustovanje (obhodi) - Met­ke Stergar: Mali Kurent, Antona Ingolica: Crni kurent, Marije Mezeg: Ptujski kuren­tin njegova Magdalenca, Mirana Petka Levkova: Zgodba o kurentu in Aleša Šte­gra: Kurent. Tukaj je korant predstavljen tako, kot naj bi vizualno izgledal korant v kulturni dedišcini. Ob tem je v vsaki zgodbi predstavljen obhod koranta/korantov. Zgodbe so se v vecini doga­jale v pustnem casu, spomladi, le v delu Ptujski kurent in njegova Magdalenca je osrednje dogajanje postavljeno v cas vpadov Turkov. Dogajalni prostor je vas ali mesto (pogosto okolica Ptuja). Kurent in vol – (Jakoba Kelemine: Kurent uklet v vola) Bog in sveti Peter preizkušata ljudstvo. V ta namen spre­menita Kurenta (velikana, tata) v junca, ki ga na koncu osvobodita. Pojavi se ritual uganjanja norcij na pustni torek. Korantova kulturna dedišcina in književnost se v nekaterih zgodbah po­vezujeta. To je najbolj opazno v delih drugega sklopa (kurent in pustovanje), v drugih pa lahko povezavo le pred­videvamo. Za bolj pester fašenk pa še nekaj otroških folklornih obrazcev na temo koranta: »Kuri, glan, glan.« (Kuret, 1969: 11) »Korantija je norija.« (Peter Zmazek) »Korantija jajce zbija, pec podrija, vse požreja.« (Peter Zmazek) »Korantija, petsto jajc zapija«. (Gacnik, 2004: 118) »Korantija je norija. Tristo grošev je zapi­ja, pa sen doma bit bija.« (Gacnik, 2004: 118) Rebeka Slana Metka Stergar, Mali kurent (slikanica) Prvenci: Naj se cuti, da je fašenk že skoraj tu Zacelo se je novo koledarsko leto in z njimi pomembni prazniki, dnevi, ki nas spominjajo na dogodke iz pre­teklosti. Izrocilo naših prednikov je zelo bogato in prav je, da te dogodke in praznike obujamo in slavimo ter jih prenašamo iz roda v rod. Mesec januar je obdobje, ko se zima price nagibati k toplejšim dnem, dnevi se zacnejo vidno daljšati in prav na god sv. Vincenca, 22. januarja, se po izrocilih naših prednikov zacne delo v goricah in na brajdah. Na god sv. Vincenca se vecina vino­gradnikov iz vinorodnih dežel po stari navadi odpravi v vinograde, zraven še povabijo berace in prijatelje. »Ce na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti.« Prvenski kletar g. Branko Visenjak in njegov pripravnik g. Matej Bezjak sta letos na Vincekovo povabila vse prvenske vaške kletarje sekcije Prosvet­nega društva Prvenci-Strelci, da opra­vimo rez. Kletarji smo odrezali vsak po tri najlepše rozge, nato pa sta kletar in pripravnik obesila na brajde meso in z vinom zalila trto v pricakovanju, da bo to leto veliko mesa in vina. Rozge, ki smo jih odrezali, je po ljudskem izrocilo potrebno dati v vodo ter ji postaviti na toplo oziroma na soncno okno. Rozge poženejo poganjke do velike noci, ti pa nakazujejo, kakšna bo letina. Kletarji povežemo te rozge v presmec na cve­tno nedeljo. Po godu sv. Vincenca sledi svecnica, ki v naših krajih pomeni zacetek pust­nega casa vse do pepelnice. Na svec­nico ob polnoci se opravi prvi bicev pok, oraci vrežejo prvo brazdo, koranti pa opravijo prvi korantov skok samo z zvonci. V Prvencih je navada, da sekcija ko­rantov PD Prvenci-Strelci, ki jih vodi g. Matjaž Capuder, na svecnico prikažejo prvi korantov pohod skozi Prvence. Za pustno okrasitev po vasi vsako leto po­skrbijo clani VO Prvenci. Tudi v Borovcih se je slišalo rožljanje korantovih zvon­cev. Naj se cuti in sliši, da je fašenk že skoraj tu. Ivan Golob Foto: arhiv Društvo Baron: fašensko aktivni Kljub temu da tudi letos ne bo organiziranih pustnih dogodkov, nam fašenka ne more vzeti nihce. V Društvu Baron smo zacetek pust­nega casa obeležili z zvonjenjem po domaci vasi v Prvencih. Ob polnoci smo se zbrali na sedežu društva, kjer smo izobesili princevo zastavo, nekaj­krat pocili z bicem, si nadeli zvonce ter naznanili prihajajoco pomlad in skorajšnji prihod meseca sušca, ko zemlja pije snežnico in se zacne sušiti ter pripravljati na pomladno rast. Skozi celotni pustni cas bomo aktivno ohra­njali obicaje markovskega obmocja ter jih poskušali prenesti na zanamce. Na­crtujemo sodelovanje v pustni oddaji televizije BK TV ter obhode korantov in picekov. Vsako leto na pustni torek izvedemo tudi pokop pusta. Prepricani smo, da bo tudi letos tako. Janez Golc Foto: BG Zvonjenje pod princevo zastavo na sedežu društva Praznicno leto Društva Baron Društvo Baron je bilo ustanovljeno 16. 1. 2012. Kot dolgoletnemu clanu in predsedniku PD Prvenci-Strelci mi je bilo nesprejemljivo, da se princevo zgodbo, ki jo je izvajalo PD Prvenci­-Strelci od 11. 11. 2010 do 11. 11. 2011 enostavno zavrže in ne nadaljuje z zas­tavljenimi cilji. Z ustanovitvijo Društva Baron so bili ustvarjeni pogoji za nada­ljevanje srednjeveške zgodbe 12. prin­ca ptujskega karnevala, barona Jakoba Breunerja Markovskega. S somišljeniki sem pricel nadgrajevati zgodbo, ki se je zacela s princevanjem in ob sebi zbral podpornike iz razlicnih krajev, ne da bi posegal v maticno društvo in ga s tem oslabil. V društvu se lahko po 10 letih delovanja pohvalimo z 42 clani, ki se ukvarjamo z aktivnostmi, kot so prireja­nje otroških delavnic, delavnic za staro­stnike, srednjeveških taborov, srednje­veških vecerij, raznih zabav. Izdelujemo najrazlicnejše izdelke iz recikliranih in naravnih materialov. Aktivni smo v casu pusta. Smo v zvezi kurentovih društev, z likom koranta in njegovim obredjem smo vpisani v Unescovo nesnovno kul­turno dedišcino, ohranjamo pa tudi lik piceka. Vse od ustanovitve gradimo na blagovni znamki Baron, ki izhaja iz 12. princa ptujskega kurentovanja. V ponos nam je lahko, da smo uspeli skozi svoje delavnice popeljati že 9 tisoc osnov­nošolcev. Smo clani avstrijsko-sloven­ske-štajerske viteške zveze, clani Sveta princev ptujskega karnevala, prav tako pa sodelujemo s podobnimi društvi v Sloveniji in izven nje. Praznovanje našega praznika smo zaceli s srednjeveško prireditvijo, Ba­ronovim taborom 4. in 5. septembra 2021. Bilo je namrec leto obletnic: 10 let princevanja in vseh skupin, ki so me takrat podprle. Ob tej priložnosti smo v soboto, 4. septembra, povabili na pri­reditev vse udeležence srednjeveških skupin iz obcine Markovci. Omogocen jim je bil ogled srednjeveškega tabora, srednjeveških delavnic in programa ob srednjeveški vecerji. Pogošceni so bili z Baronovim loncem in pijaco. Kot 12. princ sem imel idejo povezati vse kar­nevalske skupine v srednjeveško zgod­bo, kar mi je delno uspelo, saj so se vkljucile 4 skupine. To so bile skupine Perice in kovaci iz Stojncev, Srednjeve­ška gospoda iz Bukovcev, srednjeveška gostilna iz Borovcev in spremljevalna srednjeveška skupina iz Prvencev. Tako je v casu kurentovanja srednjeveška skupina štela preko 120 kostumiranih v srednji vek. Srednjeveško skupino iz Prvencev in Strelcev so sestavljali vojaki helebardisti, lokostrelci in gospodinje. Skupina je štela nekaj cez 50 kostu­miranih in je bila mocna podpora 12. princu. Pustna skupina iz Borovcev je s srednjeveško zgodbo Gostilne na Ptuju osvojila 4. mesto. S svojim delovanjem je nadaljevala skozi celotno princeva­nje. Nekaj njihovih clanov je postalo ak­tivnih v Društvu Baron in izvaja plesne delavnice. Perice in kovaci iz Stojncev so bili izvirna srednjeveška skupina, ki je spremljala 12. princa. Del skupine se je prav tako vkljucilo v društvo in izva­jajo otroško delavnico pranje perila in izdelava mila. Sodelujejo na Baronovih historialih, z društvom pa so se udeleži­li tudi nekaj gostovanj. Perice in kovaci so na ptujskem kurentovanju leta 2011 dosegli odlicno 7. mesto v tekmoval­nem programu karnevalskih skupin. Bukovska karnevalska skupina je sode­lovala z gospodo. Nekateri clani so kot kletarji sodelovali ob inavguraciji, ob princevi vecerji so pražili krompir. Vsem udeležencem se zahvaljujem za podporo in pomoc. Ob tej priložnos­ti smo vzpostavili novo spletno stran društva Baron, dostopno na naslovu https://www.baron-janez.si/. Spoštovani clani in podporniki, ob 10. obletnici delovanja Društva Baron in vpisa v register društev Vam cestitam. Zahvaljujem se Vam za trud in delo, ki ste ga vložili za ohranitev in prepoznavnost društva. Ker nam trenu­tna situacija ne omogoca primernega slavja ob tej slovesnosti, bomo prazno­vanje 10. obletnice delovanja proslavi­li 18. in 19. junija 2022, ko bo potekal Baronov tabor. Ob tej priložnosti bomo izdali zbornik, ki bo zajemal vse dose­danje aktivnosti. V želji, da z delom nadaljujemo, Vas lepo pozdravljam. Janez Golc Foto: Laura Srednjeveške skupine iz Markovcev Oglašujte v Listu iz Markovcev! Spoštovani bralci in oglaševalci, vaš oglas lahko doseže vsako gospodinjstvo v obcini Markovci. Narocila in in­formacije dobite na e-naslovu: markovski.list@gmail.com. V ceniku še vedno velja: 1 + 1 GRATIS, kar pomeni, da prvi oglas placate, drugega, ki je objavljen v naslednji zaporedni številki glasila, pa dobite ZASTONJ. Vabljeni k sodelovanju! Uredniški odbor CENIK OGLASNEGA PROSTORA Velikost (v mm) - zadnja stran ovitka 250,00 EUR 267 x 386 - 1/1 notranja stran 180,00 EUR 270 x 378 - 2/3 notranje strani 110,00 EUR 170 x 378 - 1/2 notranje strani 80,00 EUR 133 x 378 (pokoncno) ali ležece 270 x 190 - 1/3 notranje strani 60,00 EUR 170 x 190 ali 95 x 378 ali 201,5 x 140 - 1/4 notranje strani 40,00 EUR 133 x 190 ali 270 x 90 - vizitka 20,00 EUR 87 x 50 Foto: arhiv društva Prvi nastop clanov društva v srednjeveških opravah s prireditve Antunovanje 2012 na Kogu “Konkurenca mora biti, da se trudiš delati boljše” Predstavitev podjetja: Prlek burger Tokrat v rubriki predstavitev podje­tnikov in obrtnikov naše obcine pred­stavljamo podjetje Prlek burger, kate­rega nosilka je Katja Šuen iz Stojncev. Z njo smo se pogovarjali o delu v pod­jetju in viziji v prihodnje. Gospa Katja, kaj ste po poklicu? Ka­tera dela ste opravljali, preden ste se odlocili stopiti na samostojno pot? Kaj je botrovalo odlocitvi za ustanovi­tev lastnega podjetja? Katja Šuen: “Po poklicu sem diplo­mirani inženir tekstilstva. Diplomirala sem iz smeri konstrukcije in modeli­ranja. Službe v svojem poklicu nisem nikoli opravljala, delala sem doma v domaci delavnici. Razna popravila, tudi nekaj oblacil po meri, na zadnje pa sem delala za mariborski MTT. Leta 2013 sem zacela samostojno podjetniško pot kot šivilja. Šivala sem za mariborski MTT, ki pa je hitro zatem šel v stecaj. Podjetja nisem zaprla in sem iskala nove poslov­ne izzive. Takrat sem bila noseca in sva z možem iskala vecji avtomobil. Bili smo na dopustu, ko nama je prijatelj poka­zal premicni objekt, »prikolico«, v kateri sedaj delamo. Mož Miran je kot dijak in študent ves cas opravljal delo kot pi­copek, pekel pa je tudi burgerje pred diskoteko v Žerovincih. V pogovoru je velikokrat izrazil željo, da bi nekoc rad imel nekje svoj »kontejner«, da bi pe­kel pice in burgerje. Ker sem bila takrat brez dela, noseca, sem se takoj strinjala, da prikolico kupiva in zacneva skupno poslovno pot. Tako sva namesto vecje­ga avtomobila meni kupila službo.” Kako dolgo že zadovoljne stranke za­hajajo k vam? Katja Šuen: “Prlek burger je lani ok­tobra praznoval 5 let. Na zacetku je bila zaposlena ena oseba, Miran je pomagal popoldan in ob koncih tedna, kolikor je lahko, saj je bil takrat redno zaposlen. V petih letih se je menjalo kar nekaj de­lavcev. Delavce išcemo že zelo dolgo, saj sem želela, da bi delali v dveh izme­nah (po dva delavca v izmeni). Do da­nes še ni bilo posameznikov, ki bi želeli ostati dalj casa. Z delavci je velika teža­va. Veliko jih je že poskusilo delo, ven­dar pa po nekaj casa ugotovijo, da niso za delo na žaru ali jim težavo povzroca delo na blagajni, spet drugi so imeli težave s stikom s strankami. Zaradi po­vecanega obsega dela in pomanjkanja kadra je lani junija odšla takratna de­lavka, ki je bila zaposlena pri nas 2 leti in pol. Takrat sem ostala sama zaposle­na, zato je bil Miran primoran pustiti službo in se zaposliti pri meni. Tako sva trenutno zaposlena oba z možem, na usposabljanju pa imava domacinko iz Nove vasi pri Markovcih.” Katere burgerje ponuja Prlek burger? Katja Šuen: “V Prleku ponujamo veliko razlicnih burgerjev. Od navadne­ga hamburgerja z mešano pleskavico, pripravimo vam takega z govejo ple­skavico, z mesnim sirom, s pišcancem na žaru ali pa z ocvrtim pišcancem. Naša posebnost je vsekakor prlek bur­ger, v katerem je zaseka, pogreto meso iz tunke in cebula. Na našem meniju se najdejo tudi gyros s tadziki omako, topli sendvic, ameriški hotdog, ocvrte krace, kranjska klobasa, poli dog in me­daljoncki. Pripravimo vam cevapcice v lepinji ali s krompirckom, perutnicke, ki jih že pecene mariniramo v naši po­sebni omaki, pa solato, ki vam jo prip­ravimo s tuno ali pecenim pišcancjim zrezkom.” Povejte/opišite nam, kako poteka vaš delovni dan v podjetju. Katja Šuen: “Dan v Prleku se zacne s pripravo surovin. Operemo solato, olu­pimo in nasekljamo cebulo, narežemo paradižnik, naribamo sir in zmešamo omake. Sami tudi paniramo pišcancje zrezke za pohancke. Ko je po urah de­lovnega dne konec, je potrebno teme­ljito pocistiti kuhinjo in vse ostalo.” Lokacija vaše okrepcevalnice je zago­tovo zelo pomembna tocka pri utira­nje uspešne poslovne poti. Katja Šuen: “Naša lokacija je sprva bila parkirišce kmetijske zadruge. Kas­neje sem od KZ odkupila del zemljišca. Rada recem, da se nahajamo na zacet­ku industrijske cone Markovci. Da smo zemljišce cim hitreje komunalno, tele­komunikacijsko in elektro distributer­sko uredili, gre vsa zahvala g. Branku Zorku iz obcinske uprave.” Kaj je najpomembneje pri opravljanju vašega dela? Kaj bi izpostavili kot tis­to, kar je kljucnega pomena? Katja Šuen: “Pri delu s hrano na­sploh je najbolj pomembno, da delaš v cistem in urejenem okolju. Pri nas je glavno vodilo, da delamo s svežimi, v kolikor je možno, lokalnimi surovinami. Hrano pripravljamo po narocilu, sproti, sveže.” Konkurenca je vedno prisotna. Ali jo obcutite oz. kako mocno se je treba truditi, da ste ob poplavi ponudbe kljub vsemu uspešni? Katja Šuen: “Konkurenca mora biti, da se trudiš delati boljše. Po moje se je ni treba bati, ce verjameš v svoje delo, znaš sprejeti konstruktivno kritiko in upoštevati tudi kak nasvet.” Kakšni so nacrti in želje za v bodoce? Kaj si želite? Katja Šuen: “V nacrtu je obnovitev celotne notranjosti premicnega objek­ta (prikolice), kar pomeni celotno kuhi­njo z lesenimi površinami ter podom. Lani smo Prleka opremili s samooskr­bno elektrarno, zato imamo v nacrtu postavitev polnilnice za elektricna vozi­la za naše stranke.” ADR Prostovoljke OORK in župnijske Karitas pomagale v Domu upokojencev Ptuj V casu korone se v zdravstvenih ustanovah nenehno srecujejo s po­manjkanjem kadra zaradi razlicnih bolniških staležev, najvec pa zaradi okužb s korona virusom, zato prosijo prostovoljce iz humanitarnih društev za pomoc. Tako smo v zacetku meseca februarja v OORK prejeli klic s prošnjo za pomoc prostovoljcev, saj jim v domu starejših na Ptuju in enoti Juršinci pri­manjkuje zaposlenih zaradi odsotnosti od dela zaradi bolezni. Povezali smo se z župnijsko Karitas, kot pri vseh ak­cijah, kjer potrebujejo našo pomoc, da skupno pomagamo. Prostovoljke, ki so bile pripravljene pomagati na Ptuju v pralnici in v Juršincih tudi na oddelkih, so se odzvale dobrovoljno in hitro. Pod mentorstvom so hitro obvladale delo s pralnimi in sušilnimi stroji, zlaganjem oblacil in sortiranjem. V Juršincih so pomagale z razkuževanjem prostorov in tudi hranjenjem oskrbovancev. Po njihovem pripovedovanju je bila to neprecenljiva izkušnja. Opravile so 80 ur prostovoljnega dela, odrekle pa so se tudi potnim stroškom, ki jih je usta­nova bila pripravljena vrniti. Menimo, da si prostovoljke zaslužijo, da se jim poimensko zahvalimo v imenu OORK in župnijske Karitas ter tudi širše družbe, predvsem pa so jim hvaležni v Domu starejših Ptuj za hitro in srcno pomoc. Srcne prostovoljke: Trezika Horvat, Jerica Golob, Ivanka Plohl, Lizika Šmigoc, Tatjana Šimenko, Zdenka Zver, Marija Bezjak – Gercka OORK MARKOVCI in župnijska KARITAS Foto: Marija Prelog Srcne prostovoljke (na fotogafiji manjka Tatjana Šimenko) Hvala, velika družina srcnih ljudi Zahvaljujoc srcnim krvodajalkam in krvodajalcem življenje kljub epidemiji tece dalje Uspešna krvodajalska iniciativa »Da­ruj energijo za življenje« je lani pote­kala že enajsto leto. V javnosti širi spo­roc.ilo o plemenitih vrednotah, kot so clovecnost, solidarnost in socutnost ter opozarja na velik pomen krvoda­jalstva za nemoteno delovanje zdra­vstva. Krvodajalstvo je zelo pomembno, saj je v zdravstvu kri potrebna prav vsak dan. Za pokritje dnevnih potreb bolnikov in zdravstva po krvi vsak de­lovni dan potrebujemo v povprecju 350 krvodajalcev. Zato je redno ozave­šcanje javnosti o pomenu krvodajalcev in krvodajalstva izjemno pomembno, za kar že od leta 2011 pod okriljem krvodajalske pobude »Daruj energijo za življenje« združujejo energijo Rdeci križ Slovenije, Zavod Republike Slove­nije za transfuzijsko medicino (ZTM) in PETROL. Tudi v casu širjenja koronavirusa, ko je zdravstvo usmerjeno predvsem v zdravljenje bolnikov s Covidom-19 in zajezitvi širjenja virusa, so potrebe po krvi le nekoliko zmanjšane, saj v bolni­šnicah skoraj v enaki meri kot pred epi­demijo potekajo zdravljenja hematolo­ških in onkoloških bolnikov, izvajajo se operacije, transplantacijski programi ter vsa nujna in neodložljiva zdravlje­nja. Kri za zdravljenje potrebujejo tudi kovidni bolniki. Bolniki v vecini potre­bujejo kri dveh do štirih krvodajalcev, mnogi med njimi tudi kri vec kot pet do deset krvodajalcev, npr. pri transplan­tacijah organov, vecjih operacijah, za­pletih pri porodih, oskrbi ponesrecen­cev … Zaradi potreb bolnikov po zdravlje­nju s krvjo krvodajalke in krvodajalce potrebujemo ves cas, brez prekinitve. Prav zaradi njih tudi v casu epidemije in ukrepov za preprecevanje širjenja vi­rusa zagotavljamo nemoteno preskrbo s krvjo in delovanje zdravstva. Krvoda­jalci sledijo spremembam, ukrepom in potrebam transfuzijske službe ter kljub neznankam in tveganjem prihajajo na odvzem krvi. Lansko leto je kri tako da­rovalo že vec kot 88.500 krvodajalcev, od tega prvic vec kot 5000, v spletno bazo krvodajalcev pa se je vpisalo vec kot 1000 tistih, ki si to želijo postati. Darovana kri je nenadomestljivo zdravilo in najbolj dragoceno darilo, kar jih lahko clovek podari socloveku. Krvodajalci z darovanjem krvi izkazu­jejo eno najlepših in najbolj dragoce­nih oblik medcloveške pomoci. Hvala krvodajalkam in krvodajalcem, hvala veliki družini srcnih ljudi! Vaša srcnost in pripravljenost pomagati v pomoc omogocata, da življenje tece dalje. O KRVODAJALSTVU V 11 letih inciative »Daruj energijo za življenje« so skupnimi mocmi k da­rovanju privabili vec kot 95.000 novih krvodajalcev. Potencialne krvodajalce, ki so pripravljeni priti na odvzem krvi takrat, ko jih potrebujejo, vabijo tudi k vpisu v bazo. Nekaj podatkov o darovanju krvi v Sloveniji Krvodajalstvo predstavlja pomem­ben del zdravstvenega sistema v Slove­niji. Tradicija darovanja krvi pri nas je že precej dolga, saj so prvo steklenico krvi konzervirali pred 76 leti, natancneje 4. junija 1945. V Sloveniji vsakih pet mi­nut nekdo potrebuje kri, zato so števil­ne krvodajalske akcije, ki jih organizira Rdeci križ Slovenije, vec kot potrebne. Letno se za darovanje krvi odloci prib­ližno 100.000 prostovoljnih krvodajal­cev, kar pokrije potrebe našega zdra­vstva. Rdec.i križ Slovenije skupaj s trans­fuzijsko službo organizira vsako leto vec kot 1180 krvodajalskih akcij, tako na terenu kot v transfuzijskih ustano­vah. Kako lahko darujem? Za zagotavljanje ustrezne preskrbe s krvjo so vse leto, skoraj vsak delovni dan, organizirane krvodajalske akcije, tako na transfuzijskih centrih kot na terenskih krvodajalskih akcijah po vsej Sloveniji. Na terenskih krvodajalskih akcijah se zbere skoraj polovica vse zbrane in potrebne krvi. Akcije se lahko udeležite le ob predhodni najavi. Naro­cite se lahko vsak delovnik (preverite seznam krvodajalskih akcij). Kri lahko darujete tudi vsak delov­nik v transfuzijskih centrih po vsej Slo­veniji. Obvezno je predhodno narocilo. Kdo lahko daruje? Krvodajalec je lahko vsaka polnole­tna, zdrava oseba, stara od 18 do 65 let, ki ustreza merilom za izbor krvodajalca. Kriteriji, ki jim mora krvodajalec ustre­zati, so podrobneje opisani na spletni strani www.ztm.si in www.daruj-kri.si, v zavihku »Lahko darujem?« Ažurni podatki o zalogah krvi in potrebah po krvnih skupinah so dnev­no dostopni na uradni spletni strani Zavoda RS za transfuzijsko medicino in http://www.daruj-kri.si. Grafic.ni prikaz krvi v epruvetah prikazuje zadovoljivo oz. nezadovoljivo stanje zalog krvi po­samezne krvne skupine. Zala Grilc, zala.grilc@sm-studiomar­keting.com Priznanja MNZ Ptuj: Velika enotnost pri izboru najboljših V hotelu Roškar v Hajdošah je ko­nec lanskega leta* potekala zadnja seja izvršnega odbora MNZ Ptuj, v sklopu katere so bila podeljena tudi priznanja za najboljše posameznike v ligah MNZ Ptuj v letu 2021. Nagrajen­ce v zadnjih treh letih tradicionalno izberejo z glasovanjem trenerjev, ka­petanov, sodnikov, delegatov in cla­nov IO MNZ Ptuj. Priznanja so si letos prislužili Niko Veršic (Bukovci) kot naj­boljši igralec (z devetimi zadetki tudi najboljši strelec Super lige), Bor Steg­ne (Boc Poljcane) kot najboljši vratar (samo sedem prejetih golov na deve­tih tekmah), Miran Ljubec (Stojnci) kot najboljši trener in Roman Glažar kot najboljši sodnik. Predsednik MNZ Ptuj Stanko Glažar je ob podelitvi poudaril, da so bili nagrajenci izglasovani z ve­liko vecino, kar na nek nacin potrjuje pravilnost izbora. Niko Veršic (Bukovci): „Sem prese­necen in obenem izjemno vesel tega priznanja, saj je konkurenca zelo mocna in številcna. Zame je pri 21 le­tih to prva podobna nagrada, zago­tovo mi bo dala nov zagon za naprej, za uresnicitev novih ciljev. Veliko mi pomeni tudi to, da so jo izglasovali tisti, ki delajo v nogometu. Zahva­ljujem se celotni ekipi, ki mi stoji ob strani, brez njih ne bi bil prvi strelec lige. Upam, da bomo spomladi po­dobno ali še uspešnejši kot doslej.“ Bor Stegne (Boc Poljcane): „To pri­znanje mi pomeni ogromno in sem ponosen nanj, saj sem moral doslej na svoji športni poti vložiti precej truda. Zahvaljujem se vsem, ki so to opazili in glasovali zame. Takšna druženja ob koncu sezone imajo veliko pozitivnih vidikov, gre za navezovanje novih kontaktov in izmenjavo mnenj. Gle­de same vloge vratarjev v sodobnem nogometu je moje mnenje, da je ta vedno vecja – moramo vedno bolje barantati z žogo in ne samo braniti. Z igrami, srcnostjo in borbenostjo ce­lotne ekipe v jesenskem delu smo do­kazali, da smo zasluženo v vrhu Super lige. Ob takšnih soigralcih in trenerju nam prvo mesto spomladi ne bi sme­lo uiti.“ Miran Ljubec (Stojnci): „V trenutni težki situaciji sem vesel priznanja, ki bo zame dodatna vzpodbuda za na­daljnje kakovostno delo. S sabo pa prinaša tudi odgovornost, potrebno bo še bolj stremeti k uspešnemu delu. Vlogo trenerja sprejemam kot zelo odgovorno, ne gre pa pozabiti, da je zelo pomembna podpora uprave. Spomladi se nadejamo še uspešnej­ših predstav.“ Roman Glažar: „Ob zakljucku leta sem vesel klasicnega 'hat-tricka' – to je namrec zame že tretje zaporedno priznanje. Moja kariera se s tem poka­lom po 26 letih koncuje, za naslednje leto imam v nacrtu le še poslovilno tekmo znotraj lig MNZ Ptuj. Veliko se je v teh letih dogajalo, nedvomno je sojenje na meni pustilo mocan pecat, pa naj je šlo za tekme MNZ lig ali 1. lige. Priprava na vsako tekmo je ved­no podobna, je pa bilo težje soditi na nižjih nivojih.“ Stanko Glažar, predsednik MNZ Ptuj: „V prvi vrsti smo izjemno zado­voljni, da smo jesenski del prvenstva v vseh ligah izpeljali v okviru nacrtov. Zdi se mi prav, da na koncu leta tis­tim, ki so najbolj zaznamovali dogaja­nje na in ob zelenicah, podelimo na­grade. Po mojem mnenju so vsa štiri priznanja šla v prave roke, prejeli so jih posamezniki iz ekip, ki so pri vrhu lestvice, kar dokazuje njihovo uspeš­no delo.“ Jože Mohoric Štajerski tednik, 9. december 2021; objavljeno z dovoljenjem avtorjev 6. MARKOVSKI MALI MARATON »MARKOTON 2022« Spoštovani. 6. Markovski mali maraton, imenovan »Markoton«, bo tudi letos potekal v sklopu prireditev ob obcinskem prazniku, in sicer na v sredo, 27. aprila 2022, ob 10. uri. Zraven teka na 21 km bosta organizirana tudi teka na krajši razdalji 5,5 km ter 10 km, katerih start bo prav tako ob 10. uri. Za tiste, ki se cez zimo niso uspeli dovolj pripraviti za tek, bo organiziran tudi pohod, ki bo trajal približno eno uro. Tek na 10 km dolgi progi bo štel tudi za štajersko-koroški pokal v tekih. To je tekmovanje, ki zajema vecino dobro organiziranih tekov na Štajerskem in Koroškem. Informacije in koledar tekmovanja za leto 2020 najdete na povezavi: http://www.tdsik.si. Meritve casov bo na vseh progah opravljal PROTIME. Case bomo merili s cipi, ki ga prejme vsak udeleženec skupaj s štartno številko. Vec o meritvah lahko najdete na njihovih spletnih straneh: http://protime.si. Takoj po koncanem teku (predvidoma okrog 12.30) bo razglasitev rezul­tatov in podelitev nagrad najboljšim tekacem in tekacicam v kategorijah: • tek na 21 km: pokali za prva tri mesta absolutno in medalje za prva tri mesta »obcinski tek«,medalje v kategoriji veterani nad 50 let • tek na 10 km: pokali za prva tri mesta absolutno in medalje za prve tri mesta »obcinski tek«, medalje v kategorijah do 19let, 20-29, 30-39, 40-49, 50-59, 60-69, 70-79, 80+ let • tek na 5,5 km: pokali za prva tri mesta absolutno in medalje za prve tri mesta »obcinski tek«, medalje v kategoriji veterani nad 50 let Štart in cilj teka na 21 km bosta v Športnem parku Bukovci. Pot nas bo vodila skozi vseh devet vasi obcine Markovci, tako da bodo tekaci dobro spoznali našo pokrajino. Štart in cilj teka na 10 km bosta na isti lokaciji kot na 21 km. Tekaci tecejo skupaj prvo polovico proge, nato pri Obcini Markovci zavijejo levo, tecejo cez jez v Novo vas pri Markovcih in se nato po isti poti vrnejo nazaj v Bukovce. Štart in cilj teka na 5,5 km bo prav tako na isti lokaciji ko 21 km. Tekaci tecejo skupaj do križišca v Novi vasi, nato pa zavijejo levo v Bukovce, kjer le še sledijo poti v cilj. Štartnina, ki bo poravnana do 31. 3., znaša 8 € (za vse razdalje). Za prija­ve med 1. 4. in 17. 4. znaša 12 €, za prijave na dan teka pa 20€. Za udeležen­ce, mlajše od 18 let, je štartnina brezplacna. Vse dodatne informacije dobite: Gorazd Mlinaric, tel: 051-604-271, E-pošta: info@markoton.si; splet: www.markoton.si Foto: Crtomir Goznik Prejemniki priznanj MNZ Ptuj za leto 2021: Niko Veršic (naj igralec), Bor Stegne (naj vratar), Miran Ljubec (naj trener) in Roman Glažar (naj sodnik). FRANCE PREŠEREN, JAZ TE BEREM TAKO V 8. razredu smo letos še podrobneje spoznali Franceta Prešerna. Spoznali smo njegovo življenje ter kar nekaj njegovih del. Rodil se je 3. decembra 1800 v Vrbi na Go­renjskem, kot tretji otrok in prvi sin materi Mini ter ocetu Šimnu. V osnovni šoli je bil tako priden, da so ga zapisali v zlato knji­go. Po uspešno zakljucenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Lju­bljano, kjer je delal kot odvetnik. Imel je tudi tri otroke z Ano Jelovšek. Seveda pa se je v življenju soocal z mnogimi težava­mi, tako ljubezenskimi kot tudi denarnimi. V svojem življenju je napisal tudi veliko raz­licnih del. Nekatere med njimi smo, kakor sem že omenila, tudi mi obravnavali v šoli. Najprej smo spoznali sonet Apel in cevljar, ki spada v cikel sonetov Zabavljivi soneti. Nastal je leta 1830, ko je Prešeren izvedel, da je Kopitar kritiziral njegove pesmi. To smo razbrali tudi iz soneta, saj je Prešeren v sonetu tudi skril sporocilo za Kopitarja. Apel in cevljar je lirska oblika pesmi, ima 4 kitice, in sicer 2 kvartini in 2 tercini. Rime v tercinah so prestopne, v kvartinah pa ok­lepajoce. Verz je laški enajsterec. Iz soneta pa lahko razberemo tudi sporocilo: »Vsak naj kritizira le tisto, kar obvlada in na kar se spozna.” Drugo delo, ki smo ga predelali, pa je balada Povodni mož. Izšla je leta 1830 v 1. zvezku Kranjske cbelice. Povodni mož je prva slovenska umetna balada. Snov je cr­pal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. Vsebuje pa stopico, ki se imenuje amfibrah, ki pa je tudi plesna stopica, saj posnema plesni ritem. Sporocilo te balade pa je: Ženska prevzetnost je kaznovana. Meni se zdi zelo zanimiva, saj najprej vse poteka normalno, ko se kar naenkrat zac­nejo dogajati cudne stvari. Konec pa je tra­gicen in nepricakovan. Nato smo spoznali Turjaško Rozamundo, ki je izšla leta 1831. Turjaška Rozamunda je romanca. Vsebuje verz španski osmerec ter stopico trohej. Opisuje pa žensko radovednost, ki je bila na koncu tudi kaznovana. Rozamunda v tej romanci ter Urška iz balade Povodni mož sta si kar podobni, saj sta obe zavajali moš­ke, ter mislili, da sta najboljši. Meni osebno najtežje Prešernovo delo, ki smo ga obrav­navali, je Krst pri Savici. To je epsko-lirska pesnitev, ki je nastala leta 1835. Sestavlje­na je iz treh delov, in sicer iz posvetilnega soneta Matiju Copu, uvoda in krsta. Mi smo se v šoli bolj poglobili v uvod. Zgodba v uvodu se dogaja v casu pokristjanjevanja, kar lahko izvemo iz pesnitve. Vsebuje 25 tercin in le eno kvartino. Rima v pesnitvi je verižna. Prešeren veliko krat tudi pretirava. Npr. pove: to ni bilo boj, ampak mesarsko klanje, ali pa, da bi lahko jezera napolnili s krvjo itd. Verz v pesmi je laški enajsterec. Ta pesnitev vsebuje veliko pesniških sredstev, od primere do metonimije … Ko smo prebrali vsa ta Prešernova dela, sem spoznala, na kaj vse je moral misliti, ko je pisal vse te pesmi in, da je moral dobro razmisliti npr. kaj bo naredil z rimami, ver­zi, s skritim sporocilom kakšne posamezne pesnitve. Sedaj vem, zakaj recemo, da je prav France Prešeren najvecji slovenski pe­snik. NEŽA MEGLIC, 8. b ŠOLA V NARAVI - PRVI DAN Vceraj zvecer sem v kovcek dodala še nekaj stvari. Razmišljala sem, ce moram še v tako pretežek kovcek dodati še kaj ter dodala še nekaj stvari. Še v sanjah sem razmišljala o šoli v naravi. Zjutraj sem že komaj cakala, da gremo. Poslovila sem se od vseh domacih in mojih hišnih ljubljenckov, Kitty, Lucy in Mikija. V šoli smo pred odhodom odpravili še covid test. Bili smo na trnih, da slucajno ne bi bil kdo pozitiven. Starši so medtem zlagali pr­tljago v avtobus. K sreci smo bili vsi nega­tivni. Ko smo sedli na avtobus, smo poma­hali staršem v slovo in se odpeljali. Vožnja ni bila dolga. Med njo smo obcudovali, cu­dovito zasneženo pokrajino. Prispeli smo ob devetih. Potem smo razdelili kovcke ter smucarsko opremo. Opremo smo odnesli v garderobe in se razdelili v sobe. Sobe smo tudi uredili. Ob 11.00 smo šli prvic smucat. V naši skupini smo takrat utrjevali, pobiranje in pluženje. Ob 13.00 smo imeli kosilo. Dobili smo lede­ni caj, špagete omako in solato po izbiri. Po kosilu smo šli spet smucat. Naša skupina je šla na sidra. Prvo vožnjo smo se ves cas ustavljali, ter dobivali navodila. Po smuca­nju smo imeli malico. Štrucke in jabolka. Zdaj ob šestih pišemo dnevnik. Cez eno uro je vecerja …. Nina Selic 6.a PISMO PETRU KLEPCU Spoštovani gospod Peter Klepec! Sicer mislim, da ste zelo zaposleni, a verja­mem in upam, da nam lahko pomagate pri tej težavi. Zgodilo se je 2 leti nazaj, ko je izbruhnil vi­rus, ki ga ne bomo nikdar in nikoli v zgo­dovini pozabili in nas spremlja še danes. Vse maske, testi onesnažujejo okolje, ki je že zdaj zelo onesnaženo, pa ne samo oko­lje, tudi naša življenja in vse ostale stvari na tem svetu. Nihce prav ne ve, tudi znan­stveniki ne, kako je ta stvor prišel do nas, a verjamem, da si vsi, že dolgo želimo, da bi virus izginil za vedno. Ker smo bili pre­vec gostoljubni, se od nas noce posloviti. Zato te prosim, da mi ga pomagaš odgnati stran. Ustaviti morava ta cas in virus pome­sti v škatlico, iz katere ne bo vec mogel uiti, in pokvariti življenj, ki smo jih bili navajeni živeti še leta 2019. Lahko izumiva tudi ce­pivo, ki bo virus takoj unicilo, a se morava dogovoriti za sestavine. No, zdaj pa upam, da najdeš tako ogromno in veliko škatlo, da bova virus spravila noter. In, ce jo naj­deš, mi jo prosim dostavi. Hvala, Se vidiva kmalu! Glorija Horvat 7.A ŠOLA V NARAVI MOJ DNEVNIK 5. 12. 2021-6. 12. 2021 5.12.2021 sem si pripravljala in pakirala za zimsko šolo v naravi. Spakirala sem vso opremo za smucanje (palice, smucke, pan­carje in celado). S seboj sem vzela tudi ve­liko toplih oblacil in stvari za osebno higie­no. Zvecer sem komaj zaspala, saj sem bila tako vznemirjena in sem komaj cakala, da se zbudim in se z mamico odpraviva proti šoli. Zjutraj (6. 12. 2021) sem se zbudila, po­jedla zajtrk in še preden sem se odpravila, sem preverila, ce imam vse. Od doma pa nisem mogla oditi brez, da bi objela svo­ji dve mlajši sestrici. Potem sva z mamico prispeli do Markovcev. Ko sem prišla, smo se najprej odšli testirat. Na sreco smo bili vsi negativni. Nato smo se še zadnjic pos­lovili od staršev, se vkrcali na avtobus in ga mahnili proti Trem kraljem. Ko smo prispeli v hotel Jakec, smo razpakirali prtljago in se razvrstili v sobe. V sobi sem bivala s petimi drugimi puncami. V sobi smo se nastanile in se malo družile. Nakar so ucitelji nazna­nili, da gremo na smucišce. Vzeli smo svoje stvari in šli na smucišce. Zelo fajn je bilo, da je bilo smucišce kar cez cesto in smo se lahko tja odpravili peš. Na smucišcu smo se razdelili v skupine in se zaceli uciti. Po prvi uri smucanja smo se odpravili v hotel na kosilo. Jedli smo špagete in mesno omako. Kdor je želel, pa je lahko vzel tudi solato. Po kosilu smo imeli dobro uro prosto. Po prostem casu pa smo se spet odpravili na smucišce. Tam je vsak odšel k svoji skupini in pri drugi uri smo odšli na progo. Ko smo prišli s smucišca, smo pojedli vecerjo in odšli v sobe. Skratka prvi dan v šoli v naravi mi je bil zelo všec. Kaja Kokol Zebec, 6.a POLET Z DEŽNIKOM Nekega vecera, tocno na božicno noc, se mi je zgodil cudež. Mamici sem povedala svojo željo in odšla na svež zrak. Videla sem Lukca, ki mi je po­daril dežnik. Mislila sem, da sanjam. Nato sem se dežnika mocno oprijela in odletela v zrak. Letela sem tako visoko, da sem se dotikala zvezd. Letela in letela sem, da sem priletela do Triglava in se skoraj zaletela. In potem sem prišla do vrha, se zaletela vanj in dežnik se mi je preluknjal. Izrekla sem cudežne besede in luknje ni bilo vec. Odšla sem mimo Triglava in videla sem Ljubljano, Maribor, Velenje, Ptuj in cisto celo Sloveni­jo. Ko sem letela, sem premišljevala, ali so to sanje ali je res. Zagrabila me je lakota in bila sem blizu Trojan. V žepu sem imela pet evrov in si kupila pravi trojanski krof. Pocasi sem se bližala domu. Videla sem vec vla­kov, letal, in še veliko drugega. In koncno sem pristala doma in hotela še leteti, a ni šlo. Lukec je rekel, da se lah­ko samo enkrat peljem. Bila je ista ura kot sem odletela in isti dan. Odšla sem nazaj v hišo. Sedla sem ob kamin in vse povedala mami, o tem kaj sem mi je zgodilo. Potem sem odšla v sobo, se preoblekla, pogledala skozi okno in videla Lukca kako z dežnikom poletava okoli hiše. Spet sem se malo za­mislila in pomislila na to, da je bil to pravza­prav cudežni dežnik. Ko je šel bratec spat, sem mu povedala, kaj se mi je zgodilo in skupaj sva zaspala. Naja Žnidaric, 4.b Matija Škorjanec Zara Petek Nuša Podpecan 5b ŠOLA V NARAVI Šola v naravi, to zabavna je stvar, smucamo vsepovprek, to je njen dar. Kosilo zajtrk in vecerja - vse je fino, po njih se na snegu hladimo. Zadnji vecer na pohod z baklami hitimo, zjutraj se od vsega poslovimo. Spet na avtobusu sedimo, se imamo fino ter veliko govorimo. Doma premlevamo dogodke in gledamo naše fotke. Nina Selic 6.a LJUBEZEN Ljubezen prava je beseda, a, ko dotakneš se je, gre lahko do nereda. Je resna in vroca, kakor žareca pec. A vsakega na svetu ne moreš imeti rad, saj se tukaj in tam skriva kakšen škrat. Nuša Podpecan, 5.b INTERVJU Pri slovenšcini smo za domaco nalogo morali narediti intervju. Izbrala sem mojo botrco in jo intervjuvala. Mihaela, kako dalec v otroštvo sega tvoj spomin? Moj spomin mi sega v peto leto mojega otro­štva. Takrat, ko sem bila stara pet let, sva s se­stro pri babici iskali božicne okraske in takrat sem padla z lestve, zato sem morala na ope­racijo. Spomnim se, da me je zelo bolelo in da sem bila v bolnici zelo vesela mojih bližnjih. Kakšna si bila v otroštvu? Kaj te je veselilo? Zelo rada sem se igrala s svojimi prijatelji. Zu­naj smo se igrali med dvema ognjema, skakali gumitvist in pismo. Imela sem karting. Veckrat sem povabila svoje sošolce, da smo se vozili po našem dvorišcu. Bila sem živahen otrok in spomnim se, da sem se veliko smejala. S cim se ukvarjaš sedaj, ko si odrasla? Sedaj pocnem veliko stvari, ki me veselijo. Naj­raje pocnem kaj zvezi s psihologijo, to sem študirala. Všec mi je delo z otroki. Vesela sem, ce jim lahko pomagam. Rada prisluhnem nji­hovim težavam in z njimi išcem rešitve. Zelo lepo mi je pri srcu, ce vidim, da je bil pogovor uspešen. S cim se ukvarjaš v prostem casu? Zelo rada kolesarim, plavam, smucam, hodim na vzpetine, vrtnarim, rada tudi kaj oblikujem iz lesa. Rada pomagam prijateljem. Pomembno mi je, da s prijatelji vzdržujem lepe odnose. Vecina prostega casa preživim za poucevanje anglešcine moje Lize. To je zame izziv. Rada tudi potujem po svetu in spoznavam druge kulture. Kako po navadi poteka tvoj delovni dan? Ko se zbudim, se na hitro odpravim v službo. Dan vedno pricnem s kavico s sodelavkami, zato se vsak dan dobimo pol ure prej. Naredi­mo plan, ker poucujemo otroke s posebnimi potrebami. Da lahko ucim otroke s posebni­mi potrebami, sem se dodatno izobraževala. Po službi izvajam psihoterapije ter psihološke preglede. Ob vecerih imam inštrukcije angle­šcine z mojo Lizo in se posvetim osebam, ki jih imam rada. Kaj zate pomeni biti uspešen in na kateri svoj uspeh si najbolj ponosna? Zame pomeni biti uspešen, ce znaš vzdrževa­ti dobre odnose z drugimi ljudmi, ce se dobro razumeš s svojimi starši, sestro, partnerjem. To je najvecji uspeh v življenju. Seveda pa je po­membno, da si lahko zaslužim tudi dovolj de­narja. Najbolj sem ponosna na koncani študij psi­hologije. V srcu sem ponosna vedno nase, ko vidim, da ljudje, ki pridejo na terapije, zelo na­predujejo. To mi daje energijo, da delam dobro. Zakljucna misel: Pomembno je, da zaupaš vase in se imaš rad. Liza Jakomini Kristovic, 8.b KRITIKA JE NAŠ VSAKDAN V vsakdanjem življenju se soocamo s kritika­mi, ki nas okrepijo, in tudi s pohvalami, ki smo jih veseli. Mnogokrat ljudje kritizirajo stvari, na katere se ne spoznajo. O tem je pisal tudi Prešeren v sonetu Apel in cevljar. V sonetu se tema neupravicene kritike kaže takrat, ko je cevljar kritiziral umetnost, na katero se ne spozna. Ljudje danes veckrat izrazijo nestrinjanje s kritiko. Po navadi kritizirajo stvari, ki se jih ne ticejo ali pa se na njih ne spoznajo. Po mojem mnenju to ni v redu. Kri­tiko bi morali izražati na lepši in pri­jaznejši nacin, s katerim ne bi nikogar prizadeli ali ga užalili. Kritiziramo lahko vsi, ampak samo tiste stvari, na katere se spoznamo in s tem nikomur ne škodu­jemo. Kritike bi nas morale okrepiti in z njimi bi lahko popravili napake. Verjamem, da je v današnjem svetu veliko prevec kritike in premalo pohvale. Mislim, da do tega prihaja zato, ker ljudje niso zadovoljni sami s seboj in se za lažje oziroma boljše pocutje znašajo nad drugimi in jim s tem škodujejo. Svet bi bil dos­ti lepši, ce bi se vsak brigal zase, drugim pa bi s pohvalami polepšali dan. Vedno lahko koga pohvalimo in mu zaradi tega dvignemo raz­položenje. Verjamem v to, da se dobro vraca z dobrim, slabo pa s slabim. Aneja Plohl 8.b KRITIKA JE NAŠ VSAKDAN Kritiko uporabljamo vsak dan pri komentira­nju stvari, kritiziranju. Kritiko je napisal tudi znan slovenski pesnik France Prešeren. Ta kriti­ka se imenuje Apel in cevljar. V njej cevljar kri­tizira Apelovo sliko. Apel mu sprva ugodi ter popravi, kar mu je rekel. Nato cevljar na njego­vi sliki še vedno kritizira obutev. Apel mu dru­gic ni vec ugodil ter mu je rekel: “Ne kritiziraj dela drugih, ce sam nimaš pojma o tem“. Ljud­je danes izražajo nestrinjanje tako, da to jasno povedo. Po mojem mnenju bi mogla kritika delovati tako, da kritiziraš (s prijaznostjo) delo drugih na podrocju, kjer ti gre odlicno. A žal vedno ni tako, saj je v današnjem svetu prevec kritike ter premalo pohval. A je res, da pohvale dajemo le tistim, ki si jih zaslužijo. Luka Arbeiter, 8. a CUDEŽNI DEŽNIK ZA ELIZABETO Zdravo! Danes vam bom pripovedovala o CUDEŽNEM DEŽNIKU ZA ELIZABETO. Zgodba govori o tem, da Elizabeta potuje s cudežnim dežnikom. No pa zacnimo! Nekega božicnega vecera je Elizabeta sedela ob kaminu. Naslednje jutro so jo pod smreko pricakala darila. Odprla je darilo. V njem je bil cudežni dežnik. Ampak Elizabeta ni vedela, da je to cudežni dežnik. Naslednje jutro se je z dežnikom šla igrat na dvorišce. Ko je odprla cudežni dežnik, je naenkrat poletela. Elizabeta je mislila, da je to zaradi vetra, ampak nobenega vetra ni bilo. To je bil pravi cudež. Elizabetina želja je bila, da gre še više. In res je šla še višje in še višje. Šla je tako visoko, da je ljudi videla kot male pikice. Letela je mimo gradov, mimo zidu, mimo jezera in tako naprej. Potovala je po vsej Sloveniji. Ko je prepotovala celo Slovenijo, je pristala na svojem dvorišcu. To je bilo sanjsko potovanje za njo. Za božic je bila s svojo družino. Eva Petek, 4.b Nika Strauss, 2. a Neža Bezjak, 3. a Jurij Fercic, 3. a Nuša, 2. razred Jana Horvat, 2. a Mija Krajnc Jona Medved, 2. a Nuša Kekec, 2. a Veseli december v Vrtcu Markovci – »V DEŽELI ŠKRATOV« December je caroben mesec, ki pri­naša dobro voljo in pricakovanje, pred­vsem za otroke. Vse to in še vec je bilo cutiti tudi v našem vrtcu. Strokovne delavke smo v avli vrtca pripravile pra­vljicno deželo škratov, ki nam je krasila vrtec skozi cel december. Iz naravnih materialov smo izdelale božicni vlak, na katerem se je peljalo sedem škratov, ki so bili tudi rdeca nit celotnega temat­skega sklopa in dejavnosti. Podrobno smo spoznali, kdo je Božicek in od kje prihaja, pisali smo mu pisma, spozna­vali škratke, peli in poslušali praznicno glasbo, ustvarjali praznicno dekoracijo, krasili smrecico, igralnice in zunanjost vrtca, izdelovali novoletne vošcilnice in bili zunaj, ko je zapadel prvi sneg. Sledil je teden zabave, ki smo ga poimenovali »ŠKRATOVANJE«. Vse igralnice v vrtcu so se spremenile v škratovalnice. Izdelali smo si škratkove kapice, si priredili škratkovo zabavo, na kateri ni manjkalo slad­kih dobrot. Kot pravi škratje smo si igralnico za en dan spremenili v škratji kino, kjer smo si ogledali najljubšo božicno risanko. Za popoln zakljucek carobnega decembra je poskrbel prihod Božicka. Otroci so ga posamezno po skupinah obiskali v deželi škratov, kjer so otroke cakala da­rila. Otroci so Božicka presenetili s prelepimi pesmicami, plesom, toplim cajem in piškoti. Veselega decembra je bilo hitro konec. Naj bo celo novo leto tako razigra­no, kot je bil razigran praznicni december. vzgojiteljica Simona Hameršak Foto: arhiv vrtca Praznicni december v obcinskem središcu Tudi letos je Obcina Markovci v sodelovanju z Vrtcem Markovci pripravila obdarovanje otrok iz naše obcine. Že drugo leto zapored je Božicek s spremstvom pustil sani pred obcinsko stavbo, kjer je sprejemal otro­ke, ki jih v Markovce pripeljali starši ali skrbniki. Obisk otrok iz devetih vasi naše obcine je bil razdeljen na dva dneva, v petek in soboto. Skozi šipo avtomobila je Bo­žicek prijazno pozdravil najmlajše in jim izrocil darila. Dogajanje v središcu Markovcev so popestrili še Božic­kovi pomocniki – škratje (vzgojiteljice Vrtca Markovci), ki so imeli kar nekaj dela, a jim dobre volje ni zmanjka­lo, saj se je veselo razpoloženje in božicna glasba sliša­la že od dalec. Tudi sicer so izdelki markovskega vrtca redno razstavljeni v avli obcinske stavbe in popestrijo ter polepšajo naš obcinski hram. ADR Foto: OU Lanski praznicni december je v Markovcih bil še posebej praznicen tudi zaradi nove božicne razsvetljave. Foto: OU Ekipa Božickovih škratov z Božickom na celu Foto: OU Razstava pridnih rok vrtcevskih otrok Obogatite svojo vsakdanjo prehrano s cvetnim prahom, osmukancem Cvetni prah oziroma pelod je osno­va spolnega razmnoz.evanja rastlin, saj predstavlja mos.ke mikroskopsko velike spolne celice, ki so po obliki znac.ilne in specific.ne za vsako botanic.no vrsto. Cvetni prah nastaja v pras.nikih rastlin. Med rastlinami ga prenas.ajo tudi c.ebe­le, saj se ob obisku cveta oprime dlac.ic na njihovem telesu. Ko cvetni prah dos­pe na pestic, ga opraši. Cebele pri leta­nju s cveta na cvet oprašujejo rastline. Cebele cvetni prah nabirajo tudi za lastno prehrano. Med letenjem se c.istijo in drobna zrnca cvetnega pra­hu z dodatkom sline in medic.ine (tako cvetni prah obogatijo s svojimi encimi) med seboj zlepijo in oblikujejo grudici cvetnega prahu, ki ju na zadnjem paru nog odnesejo v panj. C.ebele lahko na­birajo cvetni prah na razlic.nih rastlinah, vec.inoma pa je grudica cvetnega pra­hu sestavljena iz peloda ene rastline. Cvetni prah je nujno potreben za razvoj cebelje družine, saj predstavlja nena­domestljiv vir razlicnih hranil. Cebelarji ga pridobivajo tako, da na žrela panjev namestijo posebne naprave, imenova­ne osmukalniki. Cvetni prah oz. osmukanec je v obliki grudic razlicnih oblik in velikos­ti. Barva, vonj in okus sta specificna za posamezno rastlinsko vrsto, na kateri so cebele nabirale cvetni prah. Okus je lahko sladek, kisel pa tudi grenek. Cvetni prah osmukanec vsebuje ogljikove hidrate, med katere sodi tudi prehranska vlaknina, ki ugodno de­luje na peristaltiko debelega crevesa. Uživanje hrane, bogate s prehransko vlaknino, zmanjšuje tveganje za pojav nekaterih bolezni. V cvetnem prahu os­mukancu so tudi beljakovine, aminoki­sline, mašcobe in mašcobne kisline ter vitamini (A, D, E, vitamin C in nekateri vitamini B kompleksa). Osmukanec je vir razlicnih elementov, vsebuje najvec kalija, fosforja, kalcija, železa, mangana in cinka. Dodano vrednost mu dajejo fenolne spojine, saj imajo vlogo antio­ksidantov. Uživanje cvetnega prahu priporo­camo ljudem v vseh starostnih obdob­jih. Vkljucujete ga lahko tudi v prehra­no otrok od prvega leta starosti naprej. Energijska vrednost cvetnega prahu je nizka, zato ga lahko uživamo tudi pri nizkoenergijski prehrani in v prehrani sladkornih bolnikov. Primeren je tudi za vegetarijance. Alergijske reakcije pri uživanju cvetnega prahu so sicer redke, vendar priporocamo, da cvetni prah zacnete uživati v manjših kolicinah (par grudic) in vsak dan kolicino povecujete do željene. Na takšen nacin preverite, da niste nanj morebiti alergicni. Ce uživate samostojno posušen cvetni prah osmukanec, ga cim dlje žvecite oz. dobro mehansko zdrobite z zobmi. Priporocamo tudi namakanje pred uživanjem. Posušen cvetni prah osmukanec namocite v tekocino vsaj 2–3 ure pred uživanjem, pri svežem pa je dovolj pol ure prej. Z mletjem ali na­makanjem dosežete, da se hranila, ki jih cvetni prah vsebuje, lažje sprostijo, kar privede do vecje in lažje absorpcije in dosegljivosti hranil našemu organizmu. Uživamo ga lahko skozi celo leto ali veckrat na leto s prekinitvami, nepreki­njeno pa najmanj od enega do treh me­secev. Pri uživanju cvetnega prahu ni možno predoziranje. Kljub temu pa kot dodatek v vsakodnevni prehrani pripo­rocamo od 20 do 40 g (cca. 1–2 jedilni žlici) cvetnega prahu za odraslo osebo. dr. Nataša Lilek, svetovalka za zago­tavljanje varne hrane Pripravite si odlicen napitek z dodatkom cvetnega prahu 1 jedilna žlica svežega cvetnega prahu 1 cajna žlicka medu 3 dcl vode Sveže stisnjen sok pomarance/grenivke/limone Cvetni prah lahko dodate tudi raz­licnim živilom. Uživate ga lahko v kombinaciji z mlecnimi izdelki (jo­gurt, kefir, mleko …), sadjem (ba­nane, hruške, marelice, jabolka, kaki …), dodate ga lahko v sadne in ze­lenjavne napitke, caje, ga primešate razlicnim vrstam medu ali mede­ni raztopini. Dodate ga lahko tudi kosmicem, pšenicnim kalckom ali z njim enostavno posujete kakšno sladico, kot so sirovi štruklji, razlicni pudingi, palacinke, carski praženec ali sladoled. Uživajte cvetni prah iz okolja, v ka­terem živite. Obleka naredi cloveka Tekstilna industrija je druga najvecja onesnaževalka sveta, tesno povezana z ‘zmagovalko’ v tej neslavni kategoriji, naftno industrijo. V primerjavi z onesnaže­vanjem s plastiko je pri ravnanju s tekstilnimi odpadki še manj rešitev. Na globalni ravni ga namrec reciklira manj kot 1 % prebivalstva in priznajmo si: nimamo poj­ma, kaj narediti z oblacili, ki jih ne potrebujemo vec - tako na sistemski kot tudi osebni ravni. Ugotovitve projekta Obleka naredi cloveka kažejo, da je vsak od nas v letu 2019 v povprecju zavrgel 12,3 kg oblacil. Ceprav smo v teoriji seznanjeni s proble­matiko hitre mode, se to v praksi ne kaže. Le 0,62 % oblacil kupimo iz druge roke, odstotek izposoje pa sploh ni omembe vreden. Jasno je torej, da se moramo pri ponovni uporabi še bolj potruditi. Ampak kako? Kljucno je, da oblacilom cim bolj podaljšamo življenjsko dobo. Po nekaterih podatkih naj bi posamezen kos v povprecju oblekli manj kot desetkrat. To nam bo šlo lažje od rok, ce bomo posegali po kakovostnih kosih, po možnosti lokalne proizvodnje, ko lahko marsikje izkoristimo priložnost popravila neposredno pri proizvajalcu. Da do poškodb sploh ne bi prihajalo, je pomembno, da za oblacila dobro skrbimo. Upoštevajmo navodila na etiketah, perimo loceno po materialih ter zaprimo vse gumbe in zadrge. Pomagamo si lahko tudi z vreckami za pranje obcutljivega perila in na ta nacin zmanjšamo v okolje tudi izpuste majhnih delcev plastike, ki se izpirajo iz naših sinteticnih oblacil. Ko smo ravno pri sintetiki: ali ste vedeli, da je proizvodnja poliestra za tekstil odgovorna za 700 milijonov ton izpustov CO2? To je toliko, kot bi v zrak izpustilo tega toplogrednega plina 180 termoelektrarn ali celotna Mehika. Prav zato pose­gajmo po cim bolj naravnih materialih (bombaž, konoplja, lan, volna), a tudi tukaj moramo biti pazljivi, saj ni vse eko, kar je zeleno. Zaupajmo okoljskim certifika­tom, kot so EU Ecolabel oz. okoljska marjetica in GOTS ter posegajmo po pravic­notrgovinskih izdelkih. Najvecjo uslugo okolju in svoji denarnici bomo naredili, ce posežemo po ob­lacilih iz druge roke. Ta si lahko izmenjamo v krogu bližnjih ali na organiziranih izmenjavah oblacil, na voljo pa so tudi številne trgovine z oblacili iz druge roke, kjer je možen nakup po ugodni ceni. Seznam obojih boste našli na portalu Manj je vec, kjer domuje tudi karta mojstrov s koristnimi informacijami o šiviljah in kro­jacih, ki izbrani kos iz druge roke lahko tudi prilagodijo vašim željam. Potrošniki danes kupimo za 60 % vec oblacil kot pred petnajstimi leti, zato se ne smemo cuditi podatku, da se je kolicina tekstilnih odpadkov od leta 1960 povecala za vec kot 800 %. Najpogostejše vprašanje ob tem je, kam z odsluženimi oblacili. Pri tem se ne zanašajmo le na humanitarne organizacije, ki se pogosto utapljajo v (neuporabnih) oblacilih. Poskusimo jih prodati, izmenjati ali donira­ti za predelavo kreativnim ustvarjalcem. Predvsem v zimskem casu imajo velike potrebe po hišnem tekstilu (brisace, rjuhe, odeje) zavetišca za živali, še vec idej za koncno postajo vaših oblacil, ki ne bo odlagališce ali sežigalnica, pa boste našli na spletnem mestu Obleka naredi cloveka. Istoimenski projekt je plod združevanja treh organizacij, ki si že leta prizade­vajo za okolju in ljudem prijazno modo. Ekologi brez meja, Pravicna trgovina Slo­venija in Focus, društvo za sonaraven razvoj, so tudi pobudniki Dneva v rabljenih oblacilih, ki ga bomo tudi letos obeležili 23. aprila. Vabljeni k podpiranju trajno­stnih tekstilnih praks prav vsak dan. Katja Sreš, Ekologi brez meja Etnografsko društvo Borovci: predstavitev fašenskih likov evropskim poslancem V letu 2021, ko smo vsi nekako pri­cakovali, da se zaradi ukrepov ne bo nic pomembnega zgodilo, smo v našem društvu naredili najvec koristnega za prepoznavnost obicajev in fašenskih likov iz naše obcini Markovci. Že v zacetku leta smo prijeli pova­bilo za vstop v zvezo NEG (evropskih pustnih skupin), ki združuje skupine iz vecine srednjeevropskih držav, prid­ružene pa še so Španija, Portugalska, Madžarska, Italija in Hrvaška. Ta zveza se zavzema za združenje etnografskih likov, ki se predstavljajo v duhu njiho­vega izvirnega izrocila. V evropskem prostoru je zelo poznan naš KURENT, ne pa tudi KORANT iz Markovcev. Prav zato so poudarili razliko med njima, zgodovinski obstoj ter razvoj ostalih pustnih likov. Prvo predstavitev vseh fašenskih likov naše obcine smo imeli ob sprejemu v Evropsko zvezo, v katero so z nami vstopili tudi škoromati iz Pod­grada. Prisotni so bili predsedniki zvez posameznih držav in njihovi predstav­niki. Vse je potekalo virtualno, vendar zelo uspešno. V avgustu smo s strani NEG zve­ze zopet dobili prošnjo po pripravi predstavitvi fašenskih likov evropskim poslancem, kar je potekalo v okviru predsedovanja Slovenije Evropski uni­jio. Tudi ta prestavitev je bila virtualna, doloceni so bili pogoji predstavitve in protokol. Nagovoru predsednice zveze je sledil naš pozdrav in predstavitev, sledil je nagovor evropskega etnografa, kasneje pa predstavitev filma, likov, pro­blematika in odprta diskusija. Sprva smo bili v dvomih, kako zadevo izpeljati, a smo se na­posled le odlocili, da bomo za­vihali rokave, saj takšne prilož­nosti ne dobiš vsako leto. V 12 minutah smo v film morali vplesti vse naše like. Ni bila lahko naloga. Sledi­la je razprava o posameznih maskah in predstavitev na­ših težav pri prepoznavnosti ter delovanju društev v Slo­veniji in na našem podrocju. Natancno smo predstavili vse like, tudi novodobne, nakar so imeli glavno vlogo evropski etnografi iz razlicnih držav, ki v podobnih zadevah svetujejo v evropskih institucijah. Nji­hovo poznavanje celotnega dogajanja pri nas je presene­tilo, predvsem o škodi, ki se dela na izvirnosti. Glavna razprava naše predstavitve se je razvila okrog lika KO­RANT, ki je najbolj prepoznaven. Prav tako smo izpostavili proble­matiko komercializacije fašenka. Ostala društva iz naše obcine so nas opozorila na nepravilnosti pri pridobivanju sta­tusa NOSILEC KULTURNE DEDIŠCINE v Sloveniji, kar smo tudi izpostavili. Pogovor je trajal kar uro in pol in vecini prisotnim je bila zadeva skoraj nepojmljiva - da obcina, ki ima toliko likov, naredi zelo malo za ohranitev svoje kulturne dedišcine. Prišli smo do zakljucka, da je za to veliko kriva zgo­dovina in sistem, v katerem smo živeli v preteklih letih, saj so posamezniki v veliki meri to izkoristili in prilagajali po svojih potrebah. V letošnjem aprilu bomo obiskal še evropsko kulturno ministrico, saj jo je omenjena tematika zanimala in se bomo o tem lahko z njo v živo pogo­vorili. Povabljena sta dva clana našega društva Prav zato bi ta dopis radi izkoristili kot POVABILO VSEM DRUŠTVOM in po­sameznikom v obcini, ki imajo predlo­ge za izboljšanje težav, da jih skupno prenesemo na kulturno ministrstvo v Bruselj. Premalo zavedamo in pogovar­jamo o kulturni dedišcini našega kraja. Prav tako se moramo zavedati, da so te obicaje ohranili ljudje na vasi in so maske zrcalo nacina življenja takratnih ljudi. Truditi se moramo, da ohranimo tradicijo maskiranja v družinah, v krogu prijateljev po vaseh, kar imajo obcani obcine Markovci v sebi in to pocnejo radi in s predanostjo. Pomembno je, da vso skupaj ohra­njamo obicaje. Imamo nekaj, kar nima nihce v Evropi. Pred pricetkom predsta­vitve smo povabili vsa društva in skupi­ne v obcini, da soustvarjajo z nami. Kaj hitro se je pokazalo, da nekateri nocejo tega, tudi s strani Obcine ni bilo pod­pore. Ob predstavitvi je sodelovalo 6 društev in skupine, ki delujejo kot sku­pinske maske. Predstavitev ni bila del nobenega projekta, zato smo sredstva za izvedbo tega nosili sami, za stroške snemanja filma pa smo poiskali spon­zorje ... Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem društvom in skupinam, ki so sodelova­li pri snemanju. Hvala Janezu in Mariji Veselic iz Borovcev, saj smo na njuni domaciji posneli film, prav tako sta tudi sodelovala na snemanju. Hvala vsem clanom ED Borovci, ki so enotnost pre­poznali pomembnost. Nekako nas moti izjava, da naše društvo ni pravo za izvedbo tega. To je izredno ponižujoce do clanov društva, obcanov in soljudi. Naš namen je bil, da izvedemo to skupaj, izberemo najbolj­še predloge iz vseh strani, zato nas je negativen odziv posameznikov prese­netil. Fašenk v Markovcih predstavljamo vse vasi in ne zgolj Markovci in Zabovci, kjer je res najvec pristnega dogajanja. Moramo se jim zahvaliti za vsakoletno obujanje obicajev ob fašenku, a tudi druge vasi podobno, ce ne enako, diha­jo z njima. To so zgolj povzetki in opa­žanja, ki kažejo na stvari, ki nas žal de­lijo. Pogrešamo SKUPNI SESTANEK vseh društev in skupin, ki bi morali stremeti k skupnemu cilju, najti skupno pot. Ver­jamem, da se bomo v bodoce vsi tega zavedali in našli rešitev, saj nam je dano izredno etnografsko bogastvo, ki ga ne smemo izpustiti. Janez Bezjak, predsednik ED Borovci »Kopjaš je stalno veda plesati!« Nekaj besed o edinstvenem ženitovanjskem liku naših krajev in intervju z mladimi kopjaši FD Markovci Foto: GM Veliko ljudi si današnji cas pred­stavlja, da je kopjaš eden izmed števil­nih pustnih likov, ki svoje poslanstvo opravlja le v casu fašenka. Vendar temu ni tako. Kopjaš je prvotno ženi­tovanjski lik, ki daje poseben car ženi­tovanjskemu sprevodu, obenem pa v obred vnaša mnogo življenja, veselja in poskocnega plesnega ritma. Kot Markovcani moramo to posebnost razumeti in jo pravilno razložiti še drugim. Oblecen je v crno suknjo in hlace, belo srajco in rdeco kravato. Obute ima crne škornje. Cez desno ramo ima pripeto slovensko trobojnico, imeno­vano tudi obramnica. Na glavi ima crn klobuk. Krasijo ga trije pušeljci (šopki), ki so pripeti na levem rokavu, klobuku in na levi strani prsi, »srcni strani«. V roki drži kopje, ki ga krasijo velika kmecka ruta in številni razno­barvni trakovi. Na poroki je kopjaš ženinov spre­mljevalec. Po navadi je to njegov naj­boljši prijatelj, po pravilu obvezno ne­porocen. Pred poroko je njegova vloga bolj zadržana, mirna in tiha. Njegove tovarišice so svaterce, nevestine druži­ce. V ženitovanjsko obredno »službo« stopi tedaj, ko ženin s starešino in svati odhaja iz hiše po svojo nevesto. Posta­vi se zunaj poleg vrat, svoje kopje pa dviga nad pragom kvišku tako, da tvori nekak slavolok. Nato pleše pred poroc­nim sprevodom tudi cez vec vasi vse do cerkve. Na poroki mora kopjaš skrbno paziti na svoje kopje, da mu ga kdo ne ukrade ali da mu med plesom ne pade na tla. Pravijo pa tudi, da je pri dekletih najbolj cenjen tisti kopjaš, ki svoje kopje vrže najviše v zrak. Leta 1960 so kopjaši nastopili na celu prvega pustnega sprevoda na Ptuju. Tistikrat so pravzaprav na Ptuju nastopili v veliki vecini samo Markovca­ni – koranti, kopjaši, vile, oraci, körike, piceki, muzikanti – drugih pustnih likov ni bilo. Prav tako se udeležijo povork po okoliških vaseh. Spremljajo jih mu­zikanti, ki poskrbijo za dobro glasbeno podlago, na katero kopjaši zaplešejo svoj ples. Zelo radi pa se pomerijo tudi v metanju kopja. (Vir: Folklorno društvo »Anton Jože Štrafela« Markovci in Ženitovanjski obi­caji na Dravskem polju niže Ptuja, Boris Orel, 1942, str. 98) Kaj vec so nam povedali kopja­ši sami. Clane razlicnih generacij smo povprašali, zakaj so se pridružili skupi­ni, ali je to v družini med generacijami, kako dolgo so že clani in kaj jim pomeni biti kopjaš. Skupini kopjašev sem se želel pridružiti že od malih nog, vendar ni­sem poznal veliko fantov in me je bilo strah vstopiti med vrste kopjaša kot ot­rok, zato sem se za to odlocil pozneje. Obožujem obcutek, ko s fanti držimo korak in veselo plešemo, vriskamo, me­cemo kopje visoko v zrak. Ob tem se zavedamo, da smo edinstven lik, ki ga ne smemo izpustiti iz rok, kakor so iz Markovcev vzeli koranta. Pomen kopja­ša mi je zelo pomemben: ne samo, da po obicaju predstavlja ženitovanjski lik, ampak s tem, da se še vedno ohranja ta tradicija in se lik z vizualnega vidika ne spreminja. Kopjašem sem se pridružil leta 2018, leto prej pa sem za božic kot darilo dobil cisto pravo kopje. Takrat se mi je uresnicila dolgoletno želja in sem želel že ob prvi priložnosti s kopjaši za­plesati. Všec mi je tudi dejstvo, da vsak, ki bi se želel pridružiti kopjašem, ne more samo iz danes na jutri to postati, kot se to lahko dogaja pri korantu. Kot prvo moraš 2 leti plesati pri folklorni skupini, da potem, ko dodobra osvojiš plesne, korake lahko pristopiš. Kopjaš je stalno veda plesati! Matija Fišinger, Bukovci Kopjašem sem se pridružil, ker mi je bila to velika želja že od takrat, ko sem jih prvic kot otrok videl na markovskem fašenku. Biti kopjaš mi pomeni veliko, saj se vedno predstavljamo kot skupina dobrih prijateljev in plesalcev, ki širijo veselje ljudi, ki nas spremljajo na vseh porokah, obletnicah, nastopih in po­vorkah v casu fašenka. Kopjaš sem 11 let. Osebno mislim, da do spremem­be pri ohranjanju tradicije ne more priti kar tako zlahka, kajti vsak, ki je s srcem kopjaš, se še kako zaveda svoje edinstvenosti in tega, kako nezamen­ljivi smo. David Vertic, Stojnci Kopjašem sem se pridružil, ker se mi zdijo resnicno nekaj posebnega. Seveda mi to pomeni ohranjanje kul­ture, ki spada k naši obcini oz. mar­kovski folklori. Kopjaš sem zdaj 2 leti. Vseeno mislim, da ljudje lik kopjaša vidijo le kot pustni lik. Do tega je priš­lo predvsem zato, ker nas najvec ljudi vidi na karnevalu oz. fašenku v Mar­kovcih in na Ptuju. Menim, da mora­mo ljudi ozavešcati, da temu ni tako ter da je njegovo poslanstvo še veliko vecje in pomembnejše v casu porok. Jan Forštnaric, Stojnci Kopjašem sem se pridružil, ker je to želja že od otroštva. Osebno to vidim kot nadaljevanje in ohranjanje tradicije ki so jo imele generacije pred nami. Pri kopjaših sem že tretje leto in biti kopjaš je res »lüšno«. Metod Kostanjevec, Stojnci Leta 1997 sem se vclanil v folklor­no skupino FD Markovci, saj sem le tako lahko plesal tudi med kopjaši. S plesalkami in plesalci smo kmalu pos­tali dobri prijatelji. Družili smo se tudi izven folklorne dejavnosti. Nekateri fantje smo med seboj stkali vez, ki nas druži še danes. Z leti delovanja v dru­štvu, med odkrivanjem pomena kop­jaša in njegove zgodovine sem ved­no bolj cenil svoje poslanstvo. Sedaj, skoraj 25 let med kopjaši, sem zelo ponosen, da lahko naše edinstveno izrocilo prestavljam in prenašam tudi na mlajše generacije. Obenem sem zelo hvaležen in pocašcen, da sem v družbi fantov, ki prav tako cenijo obi­caje naših prednikov. Hvala vsem, ki ste bili, ki ste in ki še boste del nas. Veseli fašenk! Vodja kopjašev, Marko Forštneric, Bukovci Lucija Janžekovic, Folklorno dru­štvo »Anton-Jože Štrafela« Markovci NAGRADNA KRIŽANKA Spoštovani bralci, tudi v prvi letošnji številki smo za vas pripravili NAGRADNO križanko. Vabimo vas, da jo rešite ter geslo pošljete na elektronski naslov markovski.list@gmail.com. Prvi trije nagrajenci bodo prejeli simbolicne nagrade podjetja Prlek burger iz Markovcev. Nagrajence bomo obvestili po elektronski pošti. Veliko uspeha pri reševanju! Dolžni smo vas sporociti še izžrebance DECEMBRSKE nagradne križanke. Gesli križanke sta bili: DOBRO OBLIKOVANJE JE TRAJNO, SRECNO NOVO LETO. Simbolicne nagrade podjetja Pink oblikovanje iz Bukovcev prejmejo naslednje zveste bralke: Sonja ERLAC, Jožica CIGULA in Olga ZUPANIC. Simbolicne nagrade prejmete na sedežu podjetja v Bu­kovcih. Iskreno cestitamo nagrajenkam! Uredništvo Pandemicni fašenk Pustovanje ter šege in navade ob pustu: Terenska raziskava študentk in študentov etnologije in kulturne antropologije v obcini Markovci Bo že držalo, da so spremembe stalnica v živ­ljenju. Pred nekaj leti si nobeden izmed nas ne bi mislil, da naš markovski fašenk lahko praznujemo na kakršen koli drugacen nacin, kot smo ga bili va­jeni pred epidemijo virusa. In vsi skupaj smo doži­veli in praznovali na drugacen nacin. Posebej je to bilo ocitno v lanskem letu, ko so v državi vladale mnogo bolj zaostrene razmere glede gibanja in zapušcanja domov kot letos. Ampak Markovcani se ne damo oziroma fašenka ne damo. Ce sam ne bi bil prica nekaterim dogodkom, ki sem jih lani doživel med svecnico in pepelnico, domala ne bi verjel, da je to res možno. Ne gre zgolj samo za romanticne predstave o korantih in šemljenju. Kot je v navadi, smo tako kot vsa leta do sedaj ko­ranti v predfašenskem casu nadeli samo zvonce in “ružli” po vaseh. To glasno zvonjenje pritegne marsikateri pogled skozi okno, kar je v temni noci še mnogo bolj ocitno. Teh pogledov smo lani bili deležni v velikem številu, pa ne samo tega, ljud­je so prihajali na dvorišca, ploskali, nekateri tudi glasno nagovarjali in ne boste verjeli, celo sklepali roke … Ob teh doživetjih spoznamo, da je fašenk del markovskega cloveka in ne glede na situacijo je pomembno, da so obredja živa in med ljudmi. Glede na lanskoletne omejitve, ki so bile mno­go bolj stroge, kot so letos, smo vsi, ki kakorkoli s fašenkom živimo, zelo nestrpno pricakovali fa­šenske dni, ko si nadenemo maske. Prišli so tisti dnevi, cisto spontano. Duh vsega, kar nam je po­membno, je spodbudil ljudi, da so se kljub grož­njam in prepovedim maskirali in se sprehodili po vaseh in dvorišcih. Brez velikega pompa in trušca. V vsej svoji prvobitnosti smo se vrnili h koreni­nam. Brez bucnih veseljacenj po šotorih in veseli­cah ter karnevalih so spet vse maske bile tam, kjer jim je mesto, na kmeckih dvorišcih. Brez radoved­nih pogledov turistov in obiskovalcev. Mogoce bi bil že cas, da koncno razumemo, da je manj vec. In da je to tista avtenticnost, s katero se Markovcani tako radi ponašamo. Ker fašenk se zgodi sam od sebe, vsako leto, znova in znova. Že stoletja. MM Foto: MM Fašenk še vedno nudi dovolj izzivov raziskovalcem dedišcine Študentje etnologije in kulturne antropologije Filozof­ske fakultete Univerze v Ljubljani se vsako leto preizkusijo kot raziskovalci nacinov življenja na razlicnih koncih Slovenije in Evrope. Letos bodo v sodelovanju z Etnološkim društvom Markovci del svojih raziskav opravili tudi v obcini Markovci, in sicer med 25. in 27. februarjem 2022. Raziskava se bo osredo­tocala na razlicne vidike pustnega in obpustnega dogajanja v obcini. V sklopu raziskovanja bodo študentje kontaktirali tudi vas in vas povprašali o razlicnih s pustovanjem povezanih temah. Zanimale jih bodo pustne prireditve, tradicionalne in sodobne maske, priprave na pustni cas, kulinarika, spomini na pustno dogajanje v preteklosti in doživljanje pustovanja v (epidemski) sodobnosti. Namen raziskave je torej iz prve roke spoznavati pustne šege in navade ter lokalno dogajanje v pustnem casu. Njihovo delo bo potekalo po celotni obcini Markovci, naj­bolj intenzivno pa v vaseh Markovci in Zabovci. Mentorica tokratne raziskave Vas naprošam, da se s študenti in študent­kami, ki Vas bodo obiskali ali stopili v Vaš kraj, pogovarjate in jim spregovorite o tematikah, ki jih zanimajo. Ce želite dodatne informacije ali ce bi želeli spoznati in se pogovarjati s katerim od naših študentov, me o tem obvestite preko elektronske pošte (veronika.zavratnik@ff.uni-lj.si) ali na telefonsko številko (040 148 819). asist. Veronika Zavratnik, mentorica Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Avtor: Marko Kuncnik Fašenk in PCT (parodija na grafiko “Mrtvi kurent” slovenskega slikarja in grafika Franceta Mihelica. Razvoj koranta skozi zgodovino Korant leta 1890 (J. Šubic) Korant po 2. svetovni vojni Koranti danes Koranti med obema vojnama (ok. 1930) Korant okrog 1960