Logika neke (naprednejše?) odločitve
VrSta člankov iz zadnjih dni, npr. članek tov. C Staniča v »DOGOVORIH« 10.2.1975; čla-nek, podpisan z L. J. v DELU 14.2.1975 z naslovom »Poseg, ki je nujen«, ter obvestilo re-publiškega sekretariata za ur-banizem v DELU 15.2.J975, imajo očiten namen »omehča ti« nasprotnike in pripraviti družbeno klimo za to, da bi bila za vsako ceno sprejeta predlagana rešitev problema Prešernove ceste z usposobit-vijo površine bivše železniške trase za pravoslavno cerkvijo, Moderno galerijo in bolnišnico Mladika ter dalje Levstikove ulice za promet proti jugu, s tem da bi po Prešernovi cesti tekel  promet  le  proti  severu.
Menimo, da za tako trdo-vratno in popolno ignoriranje soglasnega mnenja zborov ob-čanov, krajevne akupnosti Gra-dišče, številnih podpisov in protestov ter celo uradnih sta-lišč zbora delovne skupnosti občine Center obstajajo razlo-gi, ki jih med tistimi, s ka-terimi predlagatelji nastopajo, pri najboljši volji in zdravi pameti ni mogoče najti. Zato bi rad rekapituliral in prikazal logiko, s katero se ta klima pripravlja   ozaroma   zagovarja.
Tovariš Stanič zagovarja, na kratko povedano, v dtiranem članku z naslovom »Cestni pro-met v Ljubljani« (mimogrede, z nadnaslovom »Tribuna ob-canov«; čeprav se v članku tovariš Stanič šteje med »pro-metnike«) omenjeno rešitev ta-kole: na Titovi cesti so že se-daj omejili promet, načrtovalci so drtali 300-metrsiki podvoz pod ppstajo v podaljšku Res-ljeve, bolnišnica je proti temu, da bi se Njegoševa, ki sicer podvoz že ima, uredila kot ši-roka zveza sever—jug, torej — dragi občani, ostane za poveza-vo severa mesta z jugom le se Prešernova in s tem Levsti-kova, kjer pa ste prbti vi. Za-res imenitna logika! Kaže, da je bodisi naše nasprotovanje najlaže »povoziti« ali pa so bili rešitev in s 4;em »povoženi« (kajti vsaki teh povezav nefcdo
nasprotuje) izbrani po meto-di »an ban pet podgan« — pa se je pač izštelo pri nas! K takemu sklepu me še dodatno navaja rezoniranje tov. L. J. v citdranem članku, da »če bi raz-širili Prešernovo cesto na šti-ri pasove (od sedanjih treh, op. p.), bi močno zmanjšali živ-ljenjske in delovne pogoje v hišah ter ustanovah ob njej^i! Torej bo res najbolje, da vle-čemo slamico ali kako dru-gače »vadljamo«, kajti nekdo pač mora b.iti »črni Peter«! (Mimogrede — ali 300 m pod-voza v podaljšku Resljeve ne bi bilo cenejših od 1 km pod-voza, ki ga, če prvotni predlog vendarle ne bi uspel, omenja tovariš Stanič kot alternativo pod Prešernovo?)
Druga logika je nekako na-slednja: v ozkem predelu »ljub-ljanskih vrat« med Tivolijem in gradom je pač nujno dati pfed-nost prometnim površinam, saj je tak značaj imelo že od kelt-skih, rimskih in Atilovih ča-sov; to območje je lahko kveč-jemu še administrativno, nika-kor pa ne stanovanjsko ali kul-turno ali celo hospitalno. Zato gre prednost prometu! V pre-teklosti smo glede tega pač de-lali napake, delali smo načrte pa tudi prebivaloi so krivi (!), ker predlogov niso vzell zares (mimogrede: ali je kdo morda na tem področju na črno zidal in se ilegalno naselil?) itd, v tem smislu. Z vsem tem se kajpak globoko strinjam. Ven-dar to samo po sebi resnično dejstvo oprometni pomembno-sti nikakor ni argument, če se iz njega izvaja le polovična re-šitev, namreč samo povečanje prometnih površin na račun obstojedih stanovanjskih tako, da Ie4e postanejo abnormal-ne in nedopustne ter bistve-no poslabšane. Tak argu-ment in rešitve na njegovi podilagi lahko veljajo le te-daj, če se odločimo, da v nekaj letih bolnišnico, vrtec, galerijo, stanovalce in druge prometne ali neadministrativne subjekte zares preselimo tja, kamor spadajo    in    kjer    so    zago-
tovljeni normalni pogoji za-nje, ne pa da jim s tako re-šitvljo asfaltiramo vrtove, po-rušimo balkone in stopnišča, speljemo tristezno tranzitao ce-sto le dober meter stran od zidov in oken ter jih obdamo s hrupom in monoksidom za 24 ur na dan še od zahodne Strani! Naselimo potem tukaj le administracijo, ki je tudi v hudi stiski za prostor, ne potrebuje pa hkrati ob sebi kulturnih, stanovanjskih in re-kreativnih površin ter mirnega spanja vsaj ponoči. To seveda ni eno9tavno in poceni, ven-dar edino logično in dosledno. V nasprotnem primeru pa bo-dimo raje tiho s takimi argu-menti, ker takšne, polovične, lahko apliciramo prav tako na Titovo, Resljevo, Njegoševo in druge možne zveze sever—jug!
Nadalje se popolnoraa igno-rira resno vprašanje: kaj pov-zroča zastoje na Prešernovi in koliko je krivo premajhno šte-vilo vozišč ter koliko številna semaforizirana križišča v ni-voju. Kakšna bo propustnost, če bo urejena vzporednica; kaj bo odpravilo zastoje, ki na sta-jajo zaradi Trga MDB, križišča pri Mladiki in pri Delavskem doinu? Kje so tovrstm izraču-ni in kakšni so rezultati teh izračunov, ki terjajo zahtevno računalniško obdelavo? Koliko manj časa bo potreboval ob-čan, da pride z avtom od viške gimnazije do šišenske Stare cerkve — ob pol sedmih zju-traj, ob desetih zvečer, koliko novembra in koliko julija? O vsem tem ni niti besede, am-pak imamo le splošne izjave o pomembnosti te ceste in o potrebi njene razbremenitve. Kaj vendar torej zares pov-zroča zastoje na njej, zlasti poleti v sezoni, ko pa vemo, da imamo na njeni dolžini do-brega kilometra sedaj kar pet samaforjev, predlagana rešitev pa   jih  predvideva   celo   šest!
še bi lahko naštevali slam-nato logiko, ki jo predlagatelji vztrajnoponujajo in s katero, žal, ne prepričajo povprečne pameti prizadetih občanov, ki
je izzvenela v enoglasno mne-nje: tudi ce bi tak nasilni po-seg bil delna rešitev, ne kipaj-mo lukenj in ne improviziraj-mo, ampak obrnimo vrstni red, zgradimo najprej obvoznico, ki bo vnesla nove dimenzije v prometni tok sever—jug in še-le nato rešujmo Prešernovo, če  bo   to  zares   še  potrebno!
Prav tu pa je, po raojem pre-pričanju, jedro problema. Na-mesto da bi se predlagatelji in odločevalci (da to žal ne bo-do prizadeti občani, je že jas-no) ne lovili na pavšalnih iz-javah o tem, kako je taka, zasilna in nepopularna rešitev problema Prešernove ceste nuj-na, naj bd raje rekli: spoštova-ni občani in samoupravljalci, na obvoznico pa do nadaljnje-ga raje pozabite, ker iz naše-ga, z vsemi mogočimi dajat-vami preobremenjenega gospo-darstva ni možno iztisniti več denarja in zato pač moramo večati prometne površine na račun stanovanjskih in življenj-skih, preko vrtov, stopnic in tik vaših zidov, pa če se temu še tako upirate. Občani, treba je račupati s tem, da bo prav ta, predlagana rešitev že kar obvoznica, ki bo prevzela tran-zit in bo — tja v megleno bodočnost — šla torej žal bolj skozi mesto in ne izven njega. Vi, dragi občani, pa rešujete vsak svoj osebni problem, ko se vam bodo življenjski pogoji poslabšali ob smradu in hrupu tovornjakov, vsem gradbeno-tehničnim in higienskim norma-tivom navkljub!
Ali ne bi bilo bolje, to reči neposredno in si prihra.niti se1 stanke in diskusije ter razbur-janja občanov, ko pa je očitno, da mora _biti rezultat vnaprej znan?
Ce pa temu morda vendarle ni tako in je obvoznica zastav-ljena tako, da bo tudi njeno finanoiranje v predlaganih ro-kih zagotovo uresničeno, po-tem bi morali pri rešitvi prob-lema Prešernove ita na zares začasno rešitev, ki ne bi pov-zročila nepopravljive škode, ki ne bi fizično spremlnjala pro-
stora tako, da ga ne bi bilo možno restavrirati, ne glede na to, da bi taka rešitev pri-hrandla sredstva za obvoznico in bi rabila zares le kot pre-mostitev. Promet naj bi odpr-li z zasilno smerjo od bivše usinemiške postaje za pravo-slavno cerkvijo in Moderno ga-lerijo ter Mladiko ter dalje po nespremenjeni Levstikovi ulici kot drugi pas proti jugu, samo za osebna vozila, Prešernovo pa uredili z dvema pasovoma za smer sever in enim, za to-vorna in osebna vozila, proti jugu. Na ta način bi bila to predvsem razbremenitev moč-nega turističnega navala do iz-gradnje obvaznice, izvedljiva skorajda brez stroškov in ru-šenja, predvsem pa brez kakr-šnegakoli prejudioiranja opti-malnih rešitev, ki jib. danes še ne poznamo in za kakršne nam je bilo, ker smo jih pozna-li le »na pamet«, že tolikokrat žal in je zato bolje, da jih ne omenjamo. Vsakršna drugačna rešitev in nasilni. nepreverjena pOseg, pa čeprav z navidez manj pomembnimi rušenji pa pomeni, da gre za nenapisano trajnejšo rešitev, ki bo de iure obvozndoo de facto odmaknila ponovno v nedogled, pa čeprav tega ne priznamo in raje pre-peljema občana »žejnega čez vodo«. V tem primeru je seve-da edino dosledna rešitev ta, da v najkrajšem času načrtno ukinemo stanovanjsko-rekrea-tivni značaj tega dela mesta in ga dosledno pretvorimo y prometnoadministrativni. Edi-no v luči teh alternativ smemo in moramo kot socialistična družba s polno odgovornostjo presojati, kaj je zarts cenejše in sprejemljivejše — ali pa bo-do geslo, da je človek naše največje bogastvo ter ustavna določila o pravici do zdravega okolja in do neposlabšanih živ-ljenjskih razmer ostale prazne besede in se, vsem samouprav-nim in demokratičnim meha-nizmom navkljub, trmasto sprevrgle v svoje nasprotje.
Miloš Kobe, dipl. ing. LJUBLJANA