BOBI  V  NUŠKINI  POSTELJI
Rožice srebrnobele      .              Nuška mora se udati,
so na oknu zacvetele,                 slamo v kot na tla postlati.
postelja je že zrahljana,              Bobiju ni več do spanja,
Nuška trudna in zaspana.           vragolije spet uganja ...
Bobi v posteljo se skrije,           ,,Na ležišče gospodične
med blazine se zarije,                 zidam stavbe nebotične,"
v gnezdu vstraja nepremično,     reče, resno je mrcini,
revska, bevska v gospodično.    brska vprek po posteljnini.
Nuška zavihti desnico,                 Žimnico si v tunel zvije,
vname boj se za pravico,           jo z blazinami pokrije,
Bobi vgrizne Nuško v palec       spretno pernico prizida,
in v dvoboju je zmagalec.           glejte, pa je piramida.
98
Bobi srečen divje laja,                Bobi po pobočju pleza,
naokoli ringaraja,                         ostre kremplje kot dereza
(rjuhe, pernice, blazine                vbada v pernate skaline,
so samo še razvaline . . .)¦        da ne zvrne se z višine.
Bobija ne ozlovolji,                      Lahka ni baš prva tura,
reče: ,,Drugič pojde bolji,           polnoč je odbila ura,
vržem naj v koruzo puško,         zdaj le ped še, desna taca
moram še jeziti Nuško."             je že srečno vrh vršaca. —
Reče in mu ni za šalo,               Okrog oglov tuli burja,
že vali sneženo skalo,                 dete zimskega neurja,
nanjo drugo, varno zlaga,           s Triglava se usiplje perje
da se mu spet ne prevaga.        kakor sneg na zimsko Mirje.
Vneto dela, brez odmora,           Dan budi se za gorami,
zrastla je donebna gora,             gospodična bdi na slami,
gora, kdo ji ve imena,                 hribolazec vrh Triglava
menda je triglavska stena.          sladko in pokojno spava ...