ŠTEV 6 * JUNIJ 1938 * LETO XII. LJUBLJANSKI VELESEJEM 4.-13. junija 1938. DARILA ZA OBISKOVALCE VEi E-SEJMA 'Z TUZEMSTVA (Izvzeti samo posestniki permanentnih legitimacij za Ljubljane! VREDNOST PREKO DIN 75.000-- Odtrgaj kupon od vstopnice, napiši nanj svoje ime in ga vrzi v komisijonalno zapečateno žaro, ki stoji ob glavnem vhodu. Dan vstopa poljuben med 4. in 13. junijem 1938 Komisijonalno žrebanje bo 14. junija 1938. DARILA: orehova spalnica od tvrdke A. Zalokar, Št. Vid, spalnica iz vezanega lesa od tvrdke Malenšek, Dravlje, motorno kolo Phaenomen, šivalni stroj Pfaff, kolo Puch, vse od tvrdke Ign. Vok, Ljubljana, radio-aparat 5 cevni Sierra od tvrdke Klemenčič B., Ljubljana, kuhinjska oprema od tvrdke Fr. Tomšič, Kašelj, kuhinjska oprema od tvrdke Erman in Arhar, Št. Vid, žitočistilnik od tvrdke Fr. Stupica, Ljubljana, 1 kolo Axo od tvrdke H. Suttner, Ljubljana, kolo Wotan od tvrdke S. Rebolj, Ljubljana, kolo Tajfun od tvrdke O. Remec, Ljubljana, 1 peč od tvrdke Rupena-Lutz, Ljubljana, 2 brezplačni vožnji s parnikom Sušak—Kotor in nazaj v I. razredu od Dubrovačke plovidbe in Jadranske plovidbe, 2 perzijski preprogi od tvrdke Mekka, Subotica, 1 harmonika od tvrdke Meinl & Herold, Maribor, 7 dnevne počitnice na Rabu, Palače Hotel Praha, 8 dnevne počitnice v Bakru, Pension Tadejevič, 10 dnevno zdravljenje v Dobrni, 5 dnevne počitnice v Rogaški Slatini, 1 bakren kotel za pralnico od tvrdke Kotlarke, d. z o. z., Ljubljana, 1 otroški voziček od tvrdke Tribuna-Batjel, Ljubljana, 1 otroški voziček od tvrdke S. Rebolj, Ljubljana, volneno blago za moško obleko od manufakture Novak, Ljubljana, 1 lestenec od tvrdke Drago Višnar, Jesenice, 3 fotoaparati od tvrdke Joško Šmuc, Ljubljana, Šelenburgova ulica, aparat za vkuhavanje sadja od Kmetijske družbe v Ljubljani, 1 šunka, 1 salama od tvrdke I, Javornik, Ljubljana, električna stenska ura Omikron in Ferex olje za odvijanje matic od ing. Fr. Lavriča, Ljubljana, zaboj Kneippove kave od Kolinske tovarne, 2 zaboja Rogaške slatine. Oglejte si darila na velesejmu, paviljon K. Polovična voznina na železnici. Pel Man ROTA FIX SoDCBEN RAZMNOŽE V A lEC NAJODLIČNEJŠE KAKOVOSTI Zahtevajte prospekte oa Jke Pm Ca. £juMioM feadišče Št. 16 Telefon U. 2Z-6& ELI DA////7^ ‘Vam pomagajo, da boste lepa! Bogala mehka pena blagodejno vpliva na %, nežno kožo Radi svoje izbrane^ sestavine polepšujejo W poli in negujejo kožo ^ Obilni vonj oslane v milu do zadnjega ™ ostanka in se še dolgo občuti na koži ELI DA MILA ELIDA ‘ Že deset let ljubljenec vsake lepe žene Zabava. Pavel in Peter sta šla popivat. Tu četrt in tam četrt in kmalu je bila mera polna. Vesela je bila po polnoči pot proti (lomu! Na srečo sta našla hišo, kjer sta oba stanovala. Pavel je spremil Petra do stanovanjskih vrat. Pred Petrovimi vrati je stal lončen pi-sker za mleko. »To bi bilo lepo, Peter! »Kaj pa?* «Ko bi razbila pisker.* «Da, lepo!* vzklikne Peter. «Ali ti je prav, Peter?* »Seveda!* «Ali naj ga. Peter?* »Le daj!» Pavel iztegne nogo in ])isker se zakotali po stopnicah. Črepinje zazvene. Peter se od smeha drži za trebuh. Pavel ga prime za ramo: »Kako se moreš smejati! Ali ne veš, da je to lonec tvoje žene?» Peter se zareži: »Motiš se, prijatelj! Tega si je včeraj moja žena izposodila od tvoje!* Odlikovanje. »Danes me je pa učitelj pred vsem razredom pohvalil!» pove Tinček, ko pride iz šole. »Tako, kaj je pa rekel?» se razveseli murna. «Dejul je, da smo vsi skupaj osli. jaz sem pa naj večji!* V knjigarni. »Prosim, ali imate knjigo .kako lahko shujšam?’* «Oprostite, gospa, slučajno je nimamo, toda vzemite tole: .kako se lahko odebelim’ in delajte vse narobe!« Lepo darilo. Urednik kmetijskega časopisa je dobil po pošti kokoš. Strašno je bil du-rila. vesel in je rekel ženi: »Oskubi jo in speci!* Drugi dan je prejel pismo z. nekaj v rsticanni: »Gospod urednik, tisto kokoš sem vam poslal, da bi mi povedali, kaj ji je prav za prav bilo: žreti ui hotela, piti tudi ne, še danes ne vemo, zakaj je prav za prav poginila.* Iz policijskega zapisnika. V hotelski sobi sta dva mlada človeka. Pojavi se detektiv. Gospod se legitimira, deklica pa legitimacije nima. »Kako se pišete?* «Lenčka Krivec.« «kje so vaši starši?* «V kinu.« »Zakaj vas niso vzeli s seboj?* »Ker program ni za mladino!« Igrajo se odrasle. »Otroci, kaj delate tukaj?* «Igranio se. Tonček je trgovec, jaz. pa kupujem.« «In ti, Jožek, kaj pa ti sediš tukaj kakor kup nesreče?* «Jaz. sem očka in moram vse plačati.« Logika. »Večkrat se zgodi, da so sinovi odličnih mož idioti! «In v čem, prosim,- se je odlikoval vaš oče?«... šolska definicija. «Povej mi, Novak, kaj je to nevesta?* «Prosim. to je ženska, ki še nima moškega, a že ve za enega.« Btei težav h deluje Darmol. K temu prijetnost »3 as£ 5J V potu sunj&fjCL o$Aa>za Pavel Drobtina: BOBNJAČ r---(—-|io je dobro, da je Bobnjačeva domačija na J samem, visoko v hribu, na parobku buko-Lgi I .11 vega gozda, ki se izteka tja noter v kozjan-I sko pragozdovje. Bobnjač je hud in ne-f S I varen divji lovec, je pa tudi strahovit prav- ** dač, ki pride s kazenskimi bukvicami pred *~ ~—* sodnika in mu reče: «Ne, gospod sodnik, danes pa ne bo vaša obveljala, danes se bomo udarili po temle paragrafu!*... In je Bobnjač nevaren spletkar, pri kupčijah pa prekanjen, da mu nasede prav vsakdo, kdor se z njim o čemerkoli bota. Toda hudir ima bistre oči in namazan jezik — in tako se je zgodilo, da je nedavni dan čudovito nesramno pretental gospoda župnika. Daleč v dolini je fara in gospod župnik le redkokdaj vidi pri nedeljskem opravilu tudi levji obraz malovernika Bobnjača. Ampak gospod župnik je prizanesljiv in blag mož in odpušča Bobnjaču njegovo versko zanikrnost že zgolj zato, ker je gospod župnik sam vnet pripadnik zelene bratovščine in mu je Bobnjač že nekajkrat pokazal zanesljive sledi za srnjadjo in celo za neresci. Vsa priroda je velik hram božji in zato je gospod župnik popustljivejši nasproti tistim, ki se mnogo gibljejo po polju in gozdu. Tako je že nekajkrat odpustil Bobnjaču tudi tiste pregre-ške, ki se po zakonu imenujejo lovska tatvina in so bili storjeni prav v revirju gospoda župnika. Nekaj dni potem, ko je gospod župnik že pozabil na ustreljenega srnjaka in je pri orožnikih sam zastavil besedo, da so končali preiskavo zoper Bobnjača, jo primaha Bobnjač sam v župnišče. Zjutraj je bilo, gospod župnik je po končanem opravilu sedel pri zajtrku, ko je Bobnjač potrkal in vstopil. Svojega lepega lovskega psa Skovirja je imel s seboj — nikoli se menda ni zvedelo, kje ga je dobil,- ali ga je res kupil na graščini ali pa se je pes kako slučajno zatekel na Bobnjačevino! Ko je gospod župnik velikodušno natakal Šilce žganja, je Bobnjač sukljal zašpehani klobuk v rokah: — I, kako pa, i, kako pa, — se je muzal Bobnjač in pogumno segel po natočenem Šilcu, zvrnil v dušku, pa že tudi posadil svoje težko telo, da je stari naslanjač milo zaječal ... Lačni Skovir je vdano prislonil svojo glavo na gospodarjevo koleno. Tedaj je gospod župnik pozorneje pogledal psa. 2e nekajkrat ga je bil ogledoval, ugajale so mu te zveste rjave oči in dolgi uhlji, ves trup je bil enakomerno vitek, izkratka: zanimiv in lep lovski pes. — Tak povejte vendar enkrat po resnici, kje ste ga iztaknili? — je prijazno silil gospod župnik v Bobnjača. — Če komu, potem veste, gospod župnik, da bi edino vam izdal svojo skrivnost. Toda ne morem, pes je tako žlahtne sorte, da ga nikdar in nikomur ne dam iz rok. — No, so še dražje in drugačne stvari na svetu, pa se napravi kupčija. Kaj bi se ne dalo barantati zastran vašega psa, — je bil gospod župnik naenkrat vnet za kupčijo. 2e nekaj mesecev je bil brez čuvaja, zadnjega so mu lansko jesen zastrupili faloti, ker jim je ponoči prehrupno branil vasovanje pri farovški dekli. — Tja, ne rečem ... v stiski sem pa že taki, da bom nazadnje res prišel na psa, kakor se reče . .. Toda kdo mi ga bo plačal, kolikor je vreden? — Ih, kar recite okroglo ceno, pa se bova pomenila. — Kako bi mogel prav povedati! Če rečem: pet stotakov, bo siromaku preveč, gospodu premalo, ali ne? — Pet stotakov ... je pomislil gospod župnik in se odločil: — Tu moja roka! Udarite, pa bo kupčija sklenjena. Bobnjač se je muzal in obotavljal. Nato je položil svojo debelo in kosmato šapo v mehko župnikovo desnico. — Naj bo! Veste, da mi je žal, kakor za otrokom. Toda samo vam na ljubo ... 2upnik je brž stopil k omari, vzel leseno skledičko in odrajtal za pet stotakov drobiža. Bobnjač je trikrat položil drobiž v žep, da mu je prijazno žvenkljal. Vmes je hinavec priliznjeno govoril: — Se tisto črno mašo prištejte, gospod župnik, h kupnini. — Še to! — je z glavo majaje pritrdil gospod župnik. — Zdaj se pa le oprezno odpravite iz župnišča, jaz pa povedem psa v kuhinjo. Vidim, da je ves prestradan. Skovir je voljno sledil za prijaznim novim gospodarjem. Bobnjač jo je z urnimi koraki pobrisal iz župnišča, pa naravnost v hrib. Ves dan se je gospod župnik bavil s Skovirjem. Nakrmil ga je in ga izkušal učiti te in one lovske umetnije. No, dokler je šola trajala v župnišču, je Skovir rad ubogal. Ko se je pa zvečer gospod župnik namenil na kratek izprehod, da razkaže Skovirju bližnji okoliš, je psa naenkrat prevzelo domotožje, strastno hlepenje po divji svobodi na Bobnjačevini. Gospod župnik je klical in žvižgal in rotil, — zaman. Kakor da je ustrelil za psom, je Skovir stisnil rep med noge in jo ubral tja gor na stari dom ... Minil je teden, gospod župnik je zaman pričakoval, da se Skovir vrne. Neko jutro pa se le spet pojavi Bobnjač, na vrvi je privedel Skovirja. — Tak vendar, — se je oveselil gospod župnik — saj sem vedel, da mi ga spet privedete. Prvič je ušel, poslej se me že privadi. — Psa poznate, gospod župnik? — je važno in resno povzel Bobnjač. — Kako, kako? — se začudijo gospod. — Nič kako, kako ... Ta pes je vaš, kajneda, gospod župnik? — Moj ... seveda je moj... saj sva barantala ... Gospod župnik se je nemalo v zadregi smehljal. Bobnjač pa je gledal kakor lev in je važno besedoval: — Tale pes se je pred tednom priklatil na moj dom. Tale vaš pes je planil v moj sklednik v veži in ga snel, da se je vse posodje razbilo. To škodo, gospod župnik, mi boste plačali. 2ival je vaša, stroški so vaši. In redil sem psa ves teden. Ne, to ni navadna kmečka mrha, ki bi se oblizovala ob pomijah. Z žganci in z mlekom in z mesom in s kostmi sem vam moral psa krmiti, da se ni pretegnil od lakote. Rad imam živali, kakor jih imate vi radi", zato se ne bova prerekala zaradi stroškov. Tisti sklednik z razbito posodo in pasja krma .ves teden, — svojemu bratu bi ne računal ne več ne manj kakor pet stotakov, pa upam, da tudi vi ne boste odrekli. Saj veste, drugače pride sodnija pa advokat in stroški in zamera ... Gospod župnik je gledal in poslušal. Bil je ves osupel. Zdaj se je šele ovedel, da je enkrat in poslednjič nasedel Bobnjaču in da je bolje, če kar brž konča z njim pravdo in posel. Spet je stopil k omarici v zidu in roke so se mu tresle, ko je odštel pet stotakov, ampak ne drobiža, temveč pet belih, pisanih metuljev. Poprijel je za vrv, da odvede psa v kuhinjo, in rekel: — Zdaj, Bobnjač, brž izginite in se mi nikoli več ne prikažite v župnišču! Jaz pa bom skrbel, da vam moj pes ne bo več razbijal sklednikov. Bobnjač se je namuznil, kakor da mu je ves svet ena figa, potem jo je mahnil nazaj v hrib. Tam za farovžem polega, priklenjen na verigo, lovski pes Skovir. Zredil se je, ker gospod župnik nikakor noče tvegati, da bi še kdaj zavoljo njega plačeval nestorjeno škodo. Boris Piljnjak: Petru ha Avdjejev Ubogega Petruhe Avdjejeva, ki je imel v neki mrtvi tif-liški ulici temno, vlažno stanovanje v kleti, ne bom nikoli pozabil. V svojih mladih dneh je poznal boljše dni. Toda njegovo hrepenenje po svobodi in sovraštvo do krvosesov sta mu postala usodna. Ujeli so ga in ga za dolga leta spravili v ječo. Tam je izgubil vid. Ko so ga potem izpustili v večno noč, je bilo njegovo imetje izgubljeno, žena mrtva, sin v izgnanstvu, hči pri tujih ljudeh v službi. Za nekaj rubljev sta si najela temno zavetišče v kleti, Marija je pustila službo, prala in šivala za ljudi, ki se jim je slepi starec smilil. Dolgo nisem vedel nič podrobnega o žalostni, mračni usodi obeh ljudi. S plašno, a čudno lepo hčerjo se ni dalo mnogo govoriti, kadar je prišla po perilo. Toda počasi se mi je le zazdelo, da mora imeti neko žalostno skrivnost, ki jo gloda. Nekega dne sem se začudil, da je ni bilo s perilom. Čuden nemir se me je polotil in sam sem se mu moral čuditi. Pa sem se le premagal. Čakal sem teden, dva čez dogovorjeni rok — zastonj. Da bi bila Marija nepoštena, si nisem mogel misliti. Tako sem šel neki večer, bolj iz radovednosti kakor pa zato, da bi bil dobil svoje perilo, na njeno stanovanje. Pogledal sem v bedo ... Marija je ležala na slamnici, zavita v pisane cunje, in zdelo se mi je, da spi. Njen obraz je bil bled, upadel. Kakor bi bile umetno počrnele, so se odražale črne obrvi in trepalnice od te smrtne bledice. V porumenelem, izrabljenem naslanjaču je sedel ob njenem zglavju slepi starec in s sklonjeno glavo molil. Moj pozdrav ga je prestrašil. Z rokavom si je obrisal čelo in vprašal: «Kdo je?» Njegove mrtve oči so strmele negibno kakor iz krinke v slabo razsvetljeno klet. Povedal sem mu svoje ime in in vzrok svojega prihoda. Tedaj je Marija odprla oči in odgovorila tiho namesto očeta: «0, gospod, ne smete biti hudi. Nisem mogla! Morda vam bom lahko ta teden prinesla vaše stvari, če boste mogli potrpeti tako dolgo ...» Pomiril sem jo: «Saj se ne mudi, Marija. Samo to sem hotel zvedeti, kaj je z vami.* Morda se mi je preveč smilila, da sem govoril tako zaupljivo z njo. Toda videl sem, kako ji je to dobro delo. «Vsak dan sem upala,» mi je rekla, doda tu notri, globoko, mi je tako hudo.* Položila si je roke na prsi in rezko zakašljala. «Kaj pa je zdravnik rekel?*. sem jo vprašal. Komaj vidno je odkimala in stari oče je zastokal. Zdravnik še ni stopil čez prag tega stanovanja. Iskal sem besede tolažbe in jo prosil, ali smem pomagati njej in njenemu očetu. Potem sem šel. Drugi dan sem se vrnil z zdravnikom. Ko jo je pregledal, sem ga prosil, naj mi pove resnico. «Ugaša. Dalje kakor teden dni ne bo več.* «Ubogi starec*, se mi je iztrgalo. Nekaj me je peklo v grlu. Doktor je prikimal in šel v razžarjeni dan. V vlažni kleti pa je raslo novo upanje v življenje, ki ga nisem mogel in maral podreti. «Zdaj bo pa vse dobro, gospodi* je šepetala Marija in rdečica vročice je pobarvala njena lica. «Kako naj se vam zahvalim?* Boris Rihteršič: Otrok ob cesti stoji in prosi: «Oče zaprt je, mati leži, sestra ušla je od doma, — bog ve, kje v svetu roma — kruha na naši mizi več ni. Dinar, gospod, mi dajte samo! Kupil za dinar bom materi smeha; vem, da ji smeh bo najboljša uteha. In če pri srcu ji spet bo gorko, laže oba bova šla čez te dni, ko niti kruha na mizi več ni.» Slepi oče mi je stisnil obe roki in na njiju sem čutil njegove solze. Večer za večerom sem odtlej sedel pri obeh. Bolelo me je, ko sem gledal, kako je v Mariji raslo upanje, ko je skrbno srkala grenko zdravilo in se oklepala življenja. Vedel sem, ne da bi bila kaj rekla: zaradi slabotnega, slepega očeta! Zdravnik se je zmotil. Tedni so minevali, jesen je pošiljala svoje poslance, toda Marijina lučka je še zmerom plapolala. Vse življenje Petruhe Avdjejeva sem že poznal. V večernih urah, ko sem sedel v njuni družbi, mi je pripovedoval o njem z natančnostjo in širokostjo starosti. Bila je tragedija potlačenja pogumnega, zravnanega človeka. «Poslednjega mi Bog ne more vzeti, gospod! Kako bi neki mogel še verjeti vanj?* Ko so jesenski vetrovi lomili drevesa in je listje začelo pokrivati ceste, je Marija Avdjejeva mirno zaspala, kakor sveča, ki je dogorela. Sedel sem pri očetu in hčeri in Petruha je govoril o nekdanjih dneh. Pri tem se je tako razvnel in zakopal v spomine, da sva pozabila gledati na bolnico, ki je spala. Ko sem opolnoči vstal in hotel iti, sem segel po Marijini roki, da bi se od speče poslovil. Bila je hladna. Čutil sem prijem smrti do srca. Ta trenutek je bil naj-grozotnejši v mojem življenju. Nisem vedel, ali naj molčim in grem, ne da bi starcu povedal resnico. Nisem se upal gledati njegovega obupa. Toda moj molk bi bil strahopetnost in bi ne bil ničesar omilil. Zato sem položil roko na starčevo in rekel: «Petruha, zdaj si je izbrala boljšo usodo in šla od naju.* Slepec je obsedel, kakor bi bil ohromel. Vso noč sem ostal pri njem in bedel. Zjutraj sem šel, da bi opravil potrebna pota in izkazal rajnici zadnjo dobroto. Za seboj sem zaprl vrata. Okoli poldneva sem se vrnil. Na pragu mi je zastal korak. Petruha Avdjejev je sledil svojemu otroku, ker mu ni na zemlji nič več ostalo. Ležal je negiben pred njeno posteljo, prerezal si je bil žile. Tragedija dveh življenj je bila doigrana. Sv. Čech: Vzhodna pravljica. Poslovenil dr. Joža Glonar. j ~ ^ krasni poletni noči leta 18.. je carigrajska ^ policija našla na idici kamen. Kakor so ve- ščaki dognali, je ta kamen imel podobo kocke /ffl /A z grapavimi stranicami in z enim odlomljenim I Ti Ju oglom, tehtal je 1 % kg, bil sivkaste barve, nekoliko pomazan z blatom in se torej ni v Kra« prav ničemer razlikoval od drugih kamnov, s katerimi so tlakovane carigrajske ulice. Toda za to nedolžno zunanjščino je carigrajska policija, o kateri je znano, da ima zelo dober nos, zavohala veleizdajniško ozadje. Carigrajska policija ima v resnici vse hvale vredna načela; med njimi je tudi to, da, če se kje najde kakšen kamen, nikakor ni prišel tja sam po sebi, ampak je bil od nekoga položen, vržen, zavaljen, sunjen, na vrvici privlečen — sploh nekako nameščen. Dalje predpostavlja, da je ta nekdo sultanov podložnik; in ker sumi v vseh sultanovih podložnikih posebno nagnjenost k različnim hudobijam, prihaja k neomajnemu prepričanju, da je bil ta kamen prav zato tja položen, vržen, zavaljen, sunjen, na vrvici privlečen, da bi se veliki vezir ponoči, ko gre na sprehod, ob njem spotaknil in si razbil levo oko in pet zob. In ko je prišla do tega prepričanja, pa začne iskati krivca in se pri tem zopet ravna po nekem izbornem principu: pograbi kakih sto oseb, kakor ji ravno padejo v roke, jih dene na protokol (pisanje protokolov je sploh priljubljena igra policije) in jih pridrži kako leto v preiskovalnem zaporu. S takim ravnanjem pokaže v resnici svojo pravičnost in previdnost, kajti če se med onimi, ki so za celo leto zaprti, krivec res najde, je dobro, če pa ne, pa je prav tako dobro... Tokrat pa se carigrajska policija iz dobrih razlogov ni držala svojega načela. Poznala je namreč človeka, ki je imel velik nos z bradavico na eni strani, rdečo, razmršeno brado, umazan in posvaljkan turban in je sploh kazal videz, kakor da mu je oni sumljivi kamen padel naravnost iz očesa. Okoli tega sumljivega človeka je torej razpregla svoje mreže... n. Ko se je Jusuf Alj zbudil, se je potipal za nos. Kakega posebnega povoda za to sicer ni imel, da bi kaj takega storil, prav zares ne: to je storil vsak dan, ko se je zbudil. Brez dvoma je upal, da nekega jutra ne bo otipal bradavice, ki se je tako neprimerno in brez smisla šopirila na pobočju nosa. Toda vsakokrat jo je zopet otipal... Ko si je Jusuf Ali nos otipal, se je namrdnil in s peto trikrat potrkal po steni. Na to znamenje so se tiho odprla vrata in po prstih se je v sobo prizibal suhoten zamorec, ki je prst ene roke pomenljivo položil na svoja široka usta, v drugi pa nosil posodo s kadečo se kavo. «Kdo je?» mu je Jusuf zašepetal nasproti. «E, oni sturi čevljar z druge strani ulice, mislim...? «Da bi ga prerok brcnil iz raja!? Suženj je postavil kavo na obledelo preprogo pred oguljenim gospodovim divanom in je začel v dolgo turško pipo tlačiti finega turškega tobaka. «No, ali je še tam?? je zašepetal Jusuf. Suženj mu je podal nupolnjeni čibuk in se je nato po prstih odzibal nazaj v predsobo, kjer je pritisnil oko k luknji ključavnice. Nekaj časa je tako ostal, nato pa se je obrnil in na glas rekel: «Ni ga.» »Slava Alahu!? Tukaj moram čitateljem povedati, da Jusuf Ali iz nekakih dobrih razlogov nikakor ni bil prijatelj jutrnjih obiskov. »Čemu ne prihajajo opoldne ali zvečer!? — je pravil, kajti opoldne in zvečer Jusuf Ali nikdar ni bil doma. »Kako pa je zunaj?? je vprašal Jusuf, ko je posrkal moko. »Vse nebesne zatvOrnice so odprte.? Jusuf si je mirno pogladili rdečo razmršeno brado. Dež je namreč bil njegov pravi element. Kadarkoli je namreč gost naliv divje opletal po vitkih carigrajskih minaretih in vse, kar je živega, pregnal v varna zavetišča, tedaj se je Jusufov umazani turban najrajši gibal po zapuščenih carigrajskih ulicah. Menda je upal, da se bo nebo usmililo njegovega turbana in spralo njegovo umazanijo, toda to upanje se tudi v teku dolgih let ni izpolnilo; ali pu je imel tak divji naliv za najsigurnejše varstvo pred pocestnimi napadi svojih jutrnjih obiskovalcev — to ve sam Bog! Jasno je samo to, da je, če se je iz take povodnji umaknil v kako znano hišo, vedno rekel: »Kakšna ploha! Sem imel pač dober nos, da sem oblekel svoj stari kaftan!? Tako je tudi danes, brž ko je zvedel, da dežuje, oblekel svoj stari kaftan in ostareli turban ter krenil na sprehod... Kmalu po njegovem odhodu pa je silovito trkanje zbudilo njegovega sužnja iz prvega spanca. Ko je odprl, je zagledal pred seboj nekoliko sumljivih oseb. Ker si je mislil, da so nekako nadaljevanje jutrnjih obiskov, jim je zaklical: »O-pol-dne ali pa na ve-čer!? Toda še preden je prav zaprl usta, sta ga že dva zgrabila in potegnila na ulico. Drugi so zasedli žalostno stanovanje nesrečnega Jusufa. O, ti turška policija! O! III. O, ti turška policija! O! O, ti zvita njena glava, Mahmud, ti svetilka poštenjakov, ti senca zločincev, ti bistro uho sultanovo, ti ščit javne varnosti, ti tajno pero državnega stroja, brez katerega vednosti niti sonce ne sme zablesteti nad carigrajskimi minareti! Kdo še ni videl policaja, kako živo dvigne glavo, kako mu zažari oko in kako tlesne s prsti, če samo tvoje ime udari na njegovo uho, ta ne bo iz tvojih dejanj nikoli spoznal, kaj si ti za sultanovo policijo! Kdor te ni videl na iskrem arabskem žrebcu, s smaragdom na svilenem turbanu, z odlikovanji na prsih in z damaščanko ob boku, kako jahaš čez carigrajski trg in visoko bočiš svoje obrvi, kakor da na njihovih lokih leži vse turško cesarstvo, te sploh nikoli ne bo videl, niti v vrsti tebi podrejenih uradnikov, niti v tvoji delavnici, razen če bi Alahova naklonjenost zanj naredila prozorne stene tvojega harema. In če bi ne oslepel od bleska dragega kamenja, zlatih zaponk, uhanov in čarobnih pogledov, bi ob pogledu na čudoviti mir, s katerim tam v oblake dima zavit srkaš hladeči šerbet in prebiraš svojo snežno belo brado, bjl ves poln vere v tebe kot višek policijske modrosti, ki v zavesti svoje nepremagljivosti niti senci kakšne skrbi ne pusti k sebi... Po Alahovi naklonjenosti vidim skozi stene Mahmudovega harema. Spi. Vitek deček olivne polti v snežno beli obleki kleči ob njegovi glavi, mu preganja nadležni mrčes in mu pahlja razkošne sanje, prelestne kakor žarki sonca, sevajoči skozi nežno nurezljano perje mimoze ... In tamle so na perzijskih preprogah s prekrižanimi nogami v pester venec posedle njegove odaliske. Ali veste, ljubeznive čitateljice, kakšno je življenje po haremih? Tukaj vidite kos te celote, ki je povsod enaka. Turške žene se ne pečajo, kakor naše dame, s koristnim delom: ne šijejo, ne kuhajo, ne pečajo se z vzgojo svojih otrok. Glejte jih! Tukaj sedijo v dolce far niente, pijejo kavo in se zabavajo z živahnimi razgovori. In s kukšnim razgovori? Ali mislite, da so predmet njihovih razgovorov pridobljene izkušnje, narodne potrebe, lepa književnost, vzgoja otrok itd., kakor pri naših damah — o, nikakor ■ne! Vsebina teh pogovorov so dragoceni okraski, prazne zabave, slabosti mož, pred vsem in nad vsem pa opravljanje odsotnih, klepet in sum klepet: O, turške žene so še daleč za našimi! Pogled na Bospor I ikIu, kje je Fatima! kje je luna med zvezdami harema? Ali, tam v svoji sobici, zavita v lahek museliti kakor jezerska megla, sedi pri oknu in s sanjavim očesom gleda na razsol-zeno ulico. Ali pohiteva njen duh na prag tihe kolibe, kjer je sedela v otroških letih, prisluškovala gluhemu šumenju slapa in s skalnim orlom poletavala okoli ledene čelade ponosnega Kavkaza? Sedaj je zardela — oko ji je živahno zažarelo. Na ulici pod njo je zamigal turban; pod njim se je pokazal nos s čarobno bradavico in rdeča, razmršena brada. Da, to je Jusuf, zvesti Jusuf, ki mu niti neskončni nuliv ne more pogasiti plamenu ljubezni v prsih. Z bolestnim hrepenenjem v očesu je Jusuf nemo razprostrl roke in v znamenje brezmejne vdanosti prekrižal oguljene rokave svojega kaftana na prsih. »Zvečer ob domenjeni uri, rosa moje dušeU je zazvenelo od zgoraj. Zopet so se prekrižali oguljeni rokavi kaftana in ostareli turban se je sklonil. IV. No, vidite, ljubeznivi čitatelji, in prav tega dne je Jusuf Ali izginil. Zadnja sled po njem se je našla v neki zanikrni kavarni, kjer si je bil dal baje trikrat zapored naliti kave in kjer je moral pustiti v zastavo svoj kuftan, ker je ni imel s čim plačati. Sicer se je še našel neki brivec, ki je trdil, du je baje prav oni večer k njemu prišel tak človek brez kaftana in mu ponudil v plačilo svoj turban, če bi ga obril, katero ponudbo je brivec sprejel in potem turban razrezal za obveze za svoje klijente. Toda nihče ni hotel verjeti, da bi bil kdo Jusufa obril zu njegov turban. Daljnji sled našega junaka se izgublja v neprodirni temi... V. Nekaj tednov po tem dogodku se je v Muhmudovi sobici vršil sledeči pomenek: Mahmud: »No, kaj?» Uradnik: «Svetli gospod! Štrena se nam meša.» Mahmud: «No, kaj?» Uradnik: «Zapiranje osumljencev gre naprej. Razen Jusu-fovegu strežaja sedi tam kakih sto oseb, med njimi krojač, ki je baje pred petimi leti Jusufu sešil kaftan in obrnil stari turban, ta je bil zaprt takoj drugi dan zgodaj zjutraj za stre-žajeni, in —.» Mahmud: »No, kaj?» Uradnik: »In čevljar, šest pekov, sedem kavarnarjev, osem prodajalcev mila zoper madeže v obleki itd. — vsi so bili zasačeni zgodaj zjutraj pred Jusufovim stanovanjem. Vsi ti ga poznajo, podali so njegov podrobni opis na protokol, naznačili kraje, kam je hodil, osebe, s katerimi se je sestajal — toda vse je bilo zaman. Jusuf Ali je kakor da se je v zemljo vdrl!« Mahmud: »No, kaj?» Uradnik: »Toda, gospod, tukaj je nekuj še strašnejšega. On raste — (Mahmud je od groze prestrašeno izbuljil oči v uradnika), on raste hitreje ko sence na večer, hitreje ko obrekovanje v človeških ustih.» Mahmud se je z obema rokama pograbil za glavo. Zdaj pa se, spoštovani čitatelji, sklonite bliže k meni, da vam nekaj zašepetam v uho. Temna govorica gre, da pri turški policiji straši: vsaka reč, ki ji pride v roke, baje začne rasti, pa raste in raste kar naprej in ne neha s svojo rastjo, dokler jo ima policija v rokah. Bucika baje v njenih rokah zraste v bodalo, bodalo pa v Rolandov meč. O Mah-mudovem predniku se je pripovedovalo, da ga je vžigalica, ki jo je policija zasegla kot sredstvo, s katerim naj bi se bil zažgal sultanov seraj, pripravila ob službo in življenje. Rastla je baje in rastla tako dolgo, da je prebila stene policijske kasarne in na vsaki strani iz zida pokazala svoj konec kakor Spila, nad čimer se je padišah tako raztogotil, da je Mah-mudovemu predniku poslal svileno vrvico, naj se na enem koncu te vžigalice, ki je gledal ven, obesi... Vsega tega res ne verjamem, toda zaupno vam povem, da je na tem vendarle nekaj resnice, zaupno pravim, kajti to je uradna tajnost turške policije, in če bi jo izklepetal, pa bi se zvedelo, da sem bil jaz, bi mi to lahko nadrobilo vse mogoče sitnosti. In prav zato se je Mahmud z obema rokama pograbil za glavo, ko je čul, da zaseženi kamen tako brezobzirno raste. Sedaj bi bil prav rad vso reč kako potlačil, toda že ni več šlo: v zboru se je bil z njo že postavljal, sultan sam se je za stvar zavzel, najbolj pa veliki vezir, ki ga je ta name- v Lepa sužnja in njena čuvajka ravani atentat na njegove zobe in levo oko napolnil z neizmerno jezo. Sedaj pa vam tale trapasti kamen tako rekoč zblazni in raste, ne da bi si dal kaj dopovedati, raste, raste, raste--. Ledene srage potu so Mahmudu udarile na čelo. Od onega pomenka je izginil dostojanstveni mir z njegovega lica; nad njegovimi obrvmi so se zgostili strašni oblaki, pipa mu ni hotela več dišati, harem ga ni vabil, in za pol lukta krujši pas si je moral kupiti. Deček z olivno poltjo in s snežno belo obleko ni mogel s svojo pestro pahljačo pregnati strašnih sanj od gospodovega ležišča. Zdelo se mu je, da se ta predrzni kamen razrašča v ogromno skalo, tla podira stene policijske kasarne in raste, raste kar v nebo, vse tja do pogorja Kaf — on pa leži pod njim s svileno vrvico okoli grla in sapa mu v prsih zastaja. In zjutraj mu prinese uradnik novico, da J usul Ali še vedno ni izsleden in da kamen raste, raste, raste... VI. Nekoč se je pred Mahmudom njegov tajnik vrgel na kolena. Mimogrede povedano, prav drugi dan potem, ko je Jusuf Ali izginil, je Mahmud pognal svojega starega tajnika in najel novega. Zakaj in kako se je to zgodilo, sam ni prav vedel, kakor sploh ni vedel vzroka za marsikaj, kar se je godilo pod njegovo streho, ne mogoče zato, ker bi ne imel vseh niti hišnih zadev v svoji roki, ampak vedeti morate, da se je sanjavooka Fatima s to roko včasih poigrala. Saj je imela tako nežne, kakor iz megle stkane prstke, in njen svileni šolenček je bil tako lehak, tako čudovito Iehak. Skratka: neka sladka usteča so očrnila starega tajnika, in nekdo, recimo kak nepodkupljiv oskrbnik je s posredovanjem še koga tretjega ponudil Mahmudu novega tajnika. Na čuden način se je ta Mahmudu vkljub svojemu velikemu nosu z bradavico ob strani in obriti bradi tako prikupil, da ga je tajnik se je sedaj vrgel pred njim na kolena in zaklical: »Milost, gospod, milost!* »Vstani in povej, kaj bi rad!» «Milost, gospod, če te drzno žalim z neveselo novico! Vem. da te že dolgo časa nekaj na skrivaj grize, pa se bojim, da bi me zadela prva strela tvoje jeze, če bi tvoje gorje še povečal.* »Ne boj se, ampak govori!* »Torej, gospod, biser tvojega harema, najčarobnejši cvet Kavkaza, tvoja Fatima je izdajnica!* Mahmud je poskočil, iz oči so mu švignili bliski, roka se je krčevito oprijela ročaja jatagana. «1 la! Kaj praviš, drznež! Ona, ki sem jo zasul z vsem razkošjem sveta, na čije obrvili je trepetala moja volja, na čije ljubezen bi bil prisegel kakor na koran — ona, moja Fatima, moja skalna golobica, da je izdajnica!* takoj sprejel. Torej ta novi «Sam se prepričaj, gospod! Včeraj sem jo skrivaj opazoval, kako je skozi okno svoje sobice mlademu možu vrgla kot dokaz in sladki dar svoje ljubezni koder, ki si ga je iztrigla iz svojih vranjih las. Samo prepričaj se na lastne oči, ali so njeni lasje res nedotaknjeni!* «Prcpričal se bom! Toda če si me nalagal, boš to svojo laž plačal s svojim življenjem!* In ves razburjen je Mahmud odšel iz sobe. Čez dolgo časa se je vrnil, mračen, strašen, in je s tresočim se glasom dejal svojemu tajniku: «Kaleb! Nocoj bo čoln brodil po tihih valovih Bospora, v katerih bo ugasnila zvezda mojega harema — tukaj imaš ključ od policijskega skladišča, tam boš našel svileno vrečo, v kateri je bila nekoč potopljena Zoraida — vreča je priplavala zopet na vrh — pa jo je neki prismojeni policaj prinesel nazaj na policijo — — —.» VII. O, ti Bospor in Zlati rog, o, ve razkošne vode, polne zasanjane poezije, v katere je pomakal Byron svoje nesmrtno pero, kako rad.bi opisoval srebro vaših valov, sence palm. golobja krila jader in nežno rdeče barve — ko bi vas bil kdaj videl! Tako pa .moram samo opisati grozni dogodek, katerega priče so bili to noč molčeči valovi Bospora. Iz čolna, ki je plaval po njih, sc je zavalila vreča, se pogreznila v globočino morja, čoln pa je plaval dalje. Uboga Fatima! Ali se je razjokal nad stari Kavkaz s tem, da se je zavil v oblake in na koče tvojih rojakov spustil solze dežja...? Čoln plava dalje, v njem pa sedita dve osebi. Kaleb, Mah-mudov tajnik, in mladi veslač, čudovito vitek fant. Naenkrat pa je veslač položil svoje veslo poprek čez čoln, objel Kaleba in mu sklonil svojo glavo na prsi. In glej! Pri tem mu je turban zdrknil z glave, izpod turbana pa so zavalovili bogati lasje na vrat, na okrogla ramena, na kipeča nedra... Med temi lasmi pa se je na čelu zalesketal dragulj, samo eden, toda krasen kakor prvi dih ljubezni v mladi dekliški duši. O, to je vendar Fatima! Izpod gostih las se je dvoje oči dvignilo h Kalebu, s svojim bleskom zasenčilo žar dragulja, tonečega v laseh, in dvoje vročih usten je zašepetalo: »Jusuf moj!* Jusuf pa se je sklonil k nji in je poljubil toneči dragulj, kajpada, seveda dragulj ... VIII. Mahmud se je zbudil s čelom, polnim mračnih misli. Poslal je po Kaleba. Kaleb je bil vso noč z doma. Poslal je k Bos-poru, toda tam ni bilo niti sledu po Kalebu .. . Mahmud pošilja ljudi po vsem Carigradu, med tem pa sedi mračen na svojem divanu in se zaskrbljeno ozira proti vratom. Pa je prišel njegov uradnik in se pred Mahmudom vrgel na zemljo. »Gospod! Veliko nesrečo in veliko srečo nam je Alah naklonil iz iste dlani. Ali smem govoriti?* »Govori! Ste mogoče dobili Jusufa Alija?* »Ali. ne! Toda oni nesrečni kamen je izginil, niti sledu ni po njem v policijskem skladišču.* Mahmud je planil z divana in se od prevelikega veselja tako spozabil, da je treščil uradniku v nos svojo copato, toda ponižni podložnik je svilenega glasnika gospodarjeve naklonjenosti skesano poljubil. Mahmud pa je imel res dovolj povoda, da je od veselja poskočil. Saj se mu je zdelo, kakor da se mu je svilena vrvica odvezala od grla, kakor da mu je kamen padel od srca... Ko se je vest, da je kamen izginil, razširila po Carigradu, so se razveselili Staroturki in Mladoturki. Vedeti morate namreč, da je turški narod razcepljen na Staroturke in Mla-doturke, to pa menda samo zato, da lahko drugi drugim nagajajo in kljubujejo Toda, čudna reč! Kadar pa gre kuj proti policiji, pa si vsi ti stari nasprotniki podajo roke. Tako so tudi sedaj Staroturki in Mladoturki kakor na ena usta in v en glas zabavljali, da je pravi škandal, če lahko iz policijskega skladišča takole meni nič tebi nič kuk kamen kratkomalo izgine. Toda ob vsem tem složnem zabavljanju si je Mahmud samo zadovoljno mel roke, saj je vedel, kak nenameravani učinek bo imelo. Od zgoraj bo za to prišel red, dobil bo odlikovanje, pa še kako odlikovanje! Veselje se je pričelo F. Berger - Iv. Vuk: il cLcitfo II i !i!i! iiiiiiii ji 'it I! lil II I Zjutraj : Skupina japonskih bombarderjev se vrača: dve bombi sta zadeli bolnico, tri univerzo. Pod razvalinami kitajskega mesta leži 80 mrtvih in 300 ranjenih. Vrednost vrženih bomb presega 300.000 dinarjev. V tistem času je sedel v svoji koči za mizo kmet Hara. Njemu nasproti je sedel vljuden in lepo oblečen gospod, zastopnik tekstilne tovarne. Prišel je, da nekaj pri kmetu Hari kupi. Ali ne morda žita, ne bombaža, kajti vse to na slabo pognojeni kmetovi njivi ne uspeva. Blago, ki ga kupuje, je hčer kmeta Hare. Kmet Hara ljubi svojo hčer kakor ljubi kmet v Evropi svojo. Ali čas setve se bliža. Lansko leto je moral polovico pridelka prepustiti veleposestniku, od katerega ima zemljo v najemu. Drugo polovico je porabil sam, ker se je cena navadnemu rižu iz Indije podvojila. Zdaj Hara nima več ničesar, ne gnojila, ne poseva in tudi hrane ne do žetve. «Sto jenov*, pravil agent. Hara soglaša s tihim kimanjem glave. Dolgo bo trajalo, preden bo hčerka odslužila teh sto jenov, h katerim je moral prišteti še agentovo provizijo in druge stroške. Dolgo bo treba hčerki delati, preden bo mogla zapustiti stene tekstilne tovarne, za katerimi delajo kupljene sužnje, spe in žive, — dolgo, čeprav je delovni čas zaradi povečane produkcije zdaj določen na 13 in ne več na 11 ur, kakor je bil prej, in čeprav gre tempo dela v tovarni prav tako v priganjaškem sistemu kakor v evropskih tovarnah. Opoldan: List «Tokio Nitsi* (izhaja v milijonski nakladi, delnice so v rokah rodbin Mitsui in Mitsu-bissi) prinaša na prvi strani sklepe mikado-vega sveta: «Kitajska še vedno ne razume, da je v njenem interesu ...» «Vojne operacije se nadaljujejo ...» Čisto doli pa stoji zapisano, da je zopet poklicanih pod orožje nekaj tisoč novih rekrutov. V tistem času se oddiha na cesti uboga Sioriki, ki se je odpravila na božjo pot k hramu Ishiteje, Buddhovemu svetišču «dobrega poroda*. Sioriki je v sedmem mesecu. Pogosto omahne na cesti. Drobne srage znoja ji stoje na čelu, ko sede kraj ceste, da se oddahne. Včasi ugrizne v skromni zalogaj: riž, pomešan z ječmenom, malo soje — japonski nadomestek za meso — in košček ribe; edina hrana milijonov Japoncev, a vendar dobra hrana, ker je vmes tudi košček mesa. Sioriki ne ve, da morajo noseče žene jesti sveže sadje in mnogo zelenjave. Nihče iz njene okolice ne je nič drugega. Ni torej čuda, da sta dve tretjini japonskega ljudstva nezadostno hranjeni in da je leta 1936. bilo več ko 42% rekrutov zaradi tuberkuloze poslanih domov, ali Sioriki vsega tega ne ve. Ona je utrujena, noseča ženska, ki gre s klecajočimi koleni na božjo pot prosit otroka. Pred kipom Buddhe, vsem okrašenim z darovi, stoji Sioriki in moli za zdravje otroku in za pomoč v težki uri. Sioriki ve, da mnogo kmečkih žen prezgodaj rodi, da se mnogi otroci rode majhni in slabotni, da jih mnogo umre pri porodu ali nekaj tednov po porodu — Sioriki to ve. Statistike govore, da je v enem letu 19 %, mrtvorojenih in 35 % nedonošenih. Ali Sioriki tega seveda ne ve. Ne čita ona statistike — ali ona se vendarle boji. Klanjajoč se pred kipom božanstva, pridušeno moli: «Daj, da bo živel b Njeno molitev nenadoma pretrga spomin na sosedo, na njen okameneli obraz, ko so ji sporočili, da sta oba njena sina padla pred Šanghajem. Vendar se potolaži, zaupljivo govoreča: «Tako majhen je še moj. Preden doraste, bo vojne že davno konecb Zvečer: V japonskem glavnem stanu govori zastopnik generalnega štaba zbranim novinarjem: «Naše zahteve so še vedno iste. Odstop Čankajška. Japonske čete v vse pokrajine Kitajske. Zlomili bomo Čankajška in njegov odpor, preprečili evropsko pomoč Kitajski za vsako ceno ...» V tistem času ugašajo zadnje svetilke po trgovinah v ulicah mesta Kobe. Vedno pusteje postaja na ulicah. Ljudje se vračajo s svojih izprehodov. Le tu in tam obstane pred to ali ono trgovino izprehajalec. Trgovine so se že precej izpraznile, odkar pišejo novine: «Zmanjšati moramo izvoz in zvišati produkcijo za vojaške potrebe b In izprehajalec gre dalje ter se izgubi za kakšnimi vrati. Po temni cesti gresta dva človeka. Eden nosi pod pazduho nekaj zavitega, nekak belkast zavoj je viden v temi. Pri zidu obstojita in se obrneta. Eden tipa zid, stopi nazaj, ogleduje steno in pokima ... Oba izgineta v megli, ki se plazi z morja. Nekaj minut za tem pridrvi avto, poln vojakov. Njegovi reflektorji obližejo s svetlobo zid in na njem letak, ki je še vlažen od lepila in ki z debelimi črkami molče kriči: Mir! Ponoči: Na nankinški fronti se pripravlja nočni napad. Topovi že grme. Častnik je pripravil vojake za naskok z bajoneti. Še jih na pol glasno podžiga: «Japonskemu narodu je dovolj potrpljenja. Zaradi neprestanega izzivanja se je odločil, da naredi red ...» V tistem času sedi v sobi bivši študent ameriške univerze, zdaj novopečeni častnik Toyama in piše. Tu in tam, kadar zasliši korake, preneha in posluša, ali se približujejo ali oddaljujejo. Če se približujejo, hitro skrije pismo pod papir. Če se odmikajo, nadaljuje: «. ..tudi jaz, dragi moj učitelj, se zgražam vsak dan nad vsem tem, kar se dogaja, kakor se zgražate vi tam v Ameriki! Ali tej moji bolečini se pridružuje še ena, namreč ta, da vi vso krivdo, ki jo ima na vesti japonska vlada, valite na japonski narod, zločine njegovih generalov pa na japonsko ljudstvo. Verjemite, te bombe na nezavarovana mesta, to streljanje na mirne ljudi, ta okrutna vojna, vse to ni Japonska. Japonska — to je kmet, ki mirno obdeluje svojo zemljo. Japonska — to je delavec, ki opravlja svoje delo za vsakdanji kruh v tovarnah in obrtih in vsepovsod! Japonska — to so stotine, tisoči, ki ječe po ječah, zahtevajoči mir! Japonska — to so milijoni, ki hočejo živeti v miru in delati, pa odhajajo v vojake, ker morajo — kakor sem moral jaz! Mi moramo ubogati generale! Pomilujte nas zaradi tega, če hočete — ali ne mrzite nasb Suzanne Goldner: FILMSKA ZVEZDA * S skokom iz dvigala je dospela Lina Merian na vrh skrajno modernega poslopja v Rne des Italiens, kjer so bile nastanjene pisarne C. A. D. F. F. (Ameriške družbe francoskih filmov). Bila je malo vrtoglava od urnega dviganja in zelo vznemirjena od poseta, ki ga je nameravala napraviti. Zato' se je kar razveselila, ko ji je sluga pojasnil, da mora še malo potrpeti, preden jo sprejme gospod Benoy. M. Edvvard J. Benoy je bil navzlic svojemu mehaniziranemu in amerika-niziranemu imenu najspretnejši in najslavnejši francoski filmski uprizoritelj. Njegova mnenja o kinematografiji so bila odločilna kakor državni zakoni. Kot veliki mojster in zastavonoša sedme umetnosti je povsod lahko vsilil svoje številne proizvode. Ob misli, da bo stopila pred to vsemogočno osebnost, je Lina iz bojazni zaprlu oči... Ko je kot strojepiska prepevala, du bi prikrila ropotanje nemodernega pisalnega stroja, so ugotovili, da ima prijeten glas. Skoraj brez pevskega pouka je bila nato angažirana najprej v Montpellieru in nato v Beziersu, v teh dveh južnih mestih, kjer kakovost glasu in mladost umetnice bolj cenijo kakor izkustvo v poklicu. Dve leti jo je spremljal uspeh od mesta do mesta. Toda na nesrečo je v preteklem poletju iz neprevidnosti, ko ji je bilo strašansko vroče, na dušek izpila čašo le-denomrzlega oranževca. Iztaknila je močno angino. Ta ji je pregnala iz grla slavca, ki je žvrgolel v njem. Kako ji je bilo žal! Če bi bila vedela, bi se bila varovala pred to zlonosno pijačo! Tudi če bi bila poslušala svojega učitelja in se bolj oprijela vežbanja, bi ji morda solidna metoda mogla nadomestiti pokvarjeni glas. Toda kaj pomaga jadikovati o nenadomestljivem: po dveh ali treh ponesrečenih nastopih je morala naposled razumeti, da ji bo treba poiskati drugega zaslužka. Žalostna se je nameravala vrniti k strojepisju, ko je srečala nekega bivšega operetnega režiserja, ki je tedaj kot kinematografski uprizoritelj delal pod nadzorstvom slavnega Edvvarda J. Benoya. Drugič je zavrgla pisalni stroj. — Draga moja, ji je dejal režiser, ko ga je prosila za protekcijo, jaz te lahko angažiram samo za drugovrstne vloge ali za statistko, ampak to je revščina. Po dvajset dni je treba čakati, da potem slučajno ujameš vsotico — in kakšno vsotico! Če hočeš poizkusiti srečo, pojdi k Edwardu j. Benoyu. Ko-losalen mož je. Ti nisi še nikdar bila pri kinematografu, to je zanj najboljše priporočilo. Sprejel te bo, morda te bo odslovil, ne da bi govoril s teboj, nemara pa boš prišla iz njegove pisarne s čudovito ugodno pogodbo. Samo po ameriško se obleci. Uhane, umetne kodrčke: te ima rad, to je njegova manija. Lina se je ravnala po dobrohotnem nasvetu starega režiserja. Z zelo sigurnim instinktom za sestavljanje obleke se ji je čudovito posrečila otroška in obenem komplicirana silhueta prekomorske filmske zvezde ... Odprla je oči in se pogledala v zrcalce iz lične torbice, ko je uzrla slugo, ki ji je z ošabno kretnjo namignil, naj gre z n jim. Peljal jo je pred vrata brez kljuke, ki so se odprla s pomočjo zaklopnice na notranji strani. Bila je v svetišču: v zelo temni sobi, kjer je bilo silno razsvetljeno samo svetlobno polje velike reflektorske svetilke, stoječe na pisalni mizi. Prvi hip se je gospod Benoy, ki je sedel ob pisalniku in bil obrnjen k vratom, ves svetil od žarke luči. Toda komaj je bila preplašena Lina opazila njegov mladi obraz, njegovo visoko, nad trepalnicami že malo uvelo čelo in debele, modre, z roževino obrobljene naočnike, je Edvvard J. Benoy okre-nil svetilko in utonil v temi. Zdaj je luč žarometa padala na dekle in jo močno slepila. Glas Edvvarda J. Benoya je prihajal iz goste sence: — Koliko let imate? Skoraj ne da bi lagala, je odgovorila Lina: — 22 let. — I o je mogoče, je zamrmral slavni režiser, ko si je bil natančno ogledal strašno razsvetljeni obraz kandidatke za filmsko zvezdo. Ali ste že bili kdaj pri filmu? Negativni odgovor ga je najbrže razveselil, zakaj s prijetnim glasom je nadaljeval: — Kaj vas je pa potem napotilo, drago dete, da ste prišli k nam? — Igrala sem v opereti. Toda to poletje sem imela hudo angino, in ker ne morem več peti... Tuljenje je prekinilo Lino in ropot fotelja, ki se je bil premaknil v senci, ji je razodel, da se je Edvvard J. Benoy dvignil. — Torej tako, je zarjul, vi mislite, da so filmski ateljeji pribežališče za pevce brez glasu in za igralce brez talenta? Pokojninski zavod za izgubljence? Kajne? Motite se, gospodična! Bedarija! Nezmisel! Kinematografija je velika umetnost, nova umetnost, ki zahteva nedotaknjene sile in neomade-ževana navdušenja! Po teh besedah je M. Edvvard j. Be-noy okrehil svetilko k sebi in zagrnil Lino Merian v teinoto, iz katere jo je bil prej za nekaj minut izluščil. Nato je pritisnil na gumb. Vrata so se odprla. Avdienca je bila končana. Že osem dni je Lina Merian uslužbe-na v nekem podjetju za prepisovanje s pisalnim strojem v ulici Bivoli. Poklic, ki se ga je tako bala spet poprijeti, jo je popolnoma zadovoljeval. Njeni prsti niso nič izgubili na gibčnosti. Njene tovarišice so dražestne in njena plača zadovoljiva. * Minili so tedni, meseci. Nekega dne je stopil nekdo v Linino pisarno. — Benoy, filmski režiser! zašepeta Lini soseda. Njegov rokopis pa ni še pripravljen. Kaj naj zdaj storimo? Lina gleda Benoya: ne bila bi ga spoznala, tako malo in slabo ga je takrat videla! v., — To je nekaj neverjetnega! je zakričal. Jak ovinek moram napraviti z avtom, zdaj mi pa poveste, da rokopis še ni dokončan. Kur naravnost mi povejte, da mi nočete več postreči. Šefinja, vsa rdeča v obraz, se opravičuje: — Oh, gospod Benoy, kako si le morete kuj takšnega misliti? Naše gospodične si bodo brž razdelile delo. V četrti ure bo vse pripravljeno! Gospodična Lina! Lina se dvigne od pisalnega stroja. V tem trenutku stopi Edward J. Benoy dva koraka nazaj, si zastre z roko oči in nepremično obstoji: •— Gospodična, ali vi še niste nikdar mislili, da bi šli k filmu? Lina se je zmedla. Ali jo zdaj izkuša? Jo je nemara spoznal? Oči vseh tovarišic so uprte vanjo. Saj vendar ni nikomur pravila o svojih umetniških težnjah in načrtih, ker bi ne imela rada, da bi kdo kaj vedel o njih. Zato je napravila kar eno tistih nejasnih kretenj, ki si jih vsakdo lahko razlaga po svoje. — Naravno, nadaljuje Edvvard J. Benoy, ki v zali strojepiski nič ne sumi gospodične, ki ga je bila posetilu lansko leto. Katero srčkano vlekle pa še ni hrepenelo, da bi bilo Greta Garbo ali Marlena Ditrich? Toda za vas, gospodična, bo to hrepenenje postalo resnica. Ali se jaz v takih zadevščinah nič ne spoznam, kar bi me naravnost osupnilo — izjavlja gizdavo — ali pa postanete vi bodoča francoska filmska zvezda. Tu je moja posetnica. Pridite, prosim, ob sedemnajstih v mojo pisarno, v line des Italiens! Dul boni slugi potrebna navodila. Vse strojepiske so obnemele od občudovanja do tega razdeljevalca slave in bogastva — in od nevoščljivosti seveda tudi. V splošni molk je tedaj izjavil slavni režiser: — Sodobni film noče več igralcev po poklicu, ki prihajajo k nam iz gleda-dišča z vso svojo starokopitno preteklostjo. Jaz izbiram filmske umetnike iz življenja. Medtem ko so tovarišice čestitale Lini k nenadni sreči, je Benoy samozavestno ponavljal šefinji, ki ga je spoštljivo spremila do avtomobila: — Da, gospa, jaz si izbiram iz življenja, saj me razumete, iz življenja!... Prevedel d’Artagnan. Jožica Kamni: ,o je zdravnica Klari Burrell razodela, da ne ho mogla imeti otrok, je ta nepremično upirala pogled v masten madež na steni svoji postelji nasproti in se delala pogumno. V resnici pa se je hotela zviti poleg zdravnice, si potegniti rjuho čez obraz in se razjokati; a čutila se je preslabo za to, kajti še teden dni ni minilo izza njene operacije in brez podpore se ni mogla niti premakniti. V dneh svojega okrevanja se je izkušala prilagoditi svoji nadlogi, moževemu skrbno prikritemu razočaranju in misli na neopremljene otroške sobe doma. Robert jo je vsak dan za čuda prijazno in potrpežljivo prihajal obiskovat v Otroški dom. «Saj ne bova pustila, da nama bi to vse pokvarilo, kajne, dušica?* »Nikakor ne, Robert, nikakor ne.» Klara je iz svojih velikih temnih oči v rjavem obrazku potočila solzo in naglo ošinila s pogledom beli španski bezeg in rožni tulipan na toaletni mizici. «Čisto drugačna bom spet, kakor hitro si bom opomogla. Le na misel, da ne bova nikoli imela dvojčkov, so ne morem prav privaditi, in čutim, da sem prav tako razočarala tebe kakor sehe.» «Neumnost in nesmisel, draga moja. Trije otroci bi bili zares strašno breme, zlasti če bi dvojčka vso hišo vznemirjala z oslovskim kašljem.* Klara se je lahno nasmehnila in Robert jo je poljubil na nos, zadovoljen, da so njegove besede zvenele prepričevalno. V resnici pa je bil grenko razočaran in je govoril brez posebne prepričevalnosti. Ko je Klara odšla iz Otroškega doma, je približno dva meseca preživela s svojo materjo1 v južni Franciji. Od morja in sonca ji je polt porjavela kakor še nikoli dotlej, okrepila se je, si nakupila nekaj nove obleke in se začela veseliti same sebe. Robert se ji zaradi službenih dolžnosti ni mogel pridružiti, dasi je vos čas upal, da si bo vzel kratke počitnice, pa je bila zato tako vesela kakor vznemirjena, ko ga je spet zagledala. »Večerjala boš \ postelji, potem pa boš morala takoj zaspati*, ji je ukazoval, ko jo je peljal s postaje proti domu. »Doma sem nekaj preuredil, a do jutri to lahko počaka. Edino, kar naj te nocoj zanima, je nova sobarica.* «No, a kaj je z Mary?* Klara je bila nejevoljna, ko se je spomnila na Mary, ki je bila tuko sposobna, resna in prijetna služkinja. »Odločila se je za svojega stražnika — ali kar je že njen mladi mož — in se poročila, pretekli teden je odšla od nas. Nisem te hotel razburjati s tem, zlasti še ker nam je kuharica privedla izborno namestnico Nelly.» Nelly se je kmalu izkazala za prav tako zadovoljivo, kakor je bila Mary. Klara je začela živeti kakor po navadi, a njeno življenje je bilo navzlic temu, da je bilo lepo in prijetno, mučno prazno. Treba ji je bilo kakega dela in njena prijateljica Valerija Wilson ji je dovolila, da je šla z njo delat v Osrednje otroško zavetišče. Prvi popoldan ji je minil v mešanici dišav in rdeče tinte. Valerijino opravilo je bilo tehtanje, Klara pa je morala zapisovati težo posameznih otrok in preračunavati točen porast ali izgubo njih teže izza prejšnjega tedna. V teoriji je bilo to dokaj lahko, toda spričo evileža otrok na tehtnici in dolge vrste žensk, obračajočih z vpitjem pozornost nase, sc je Klari zdelo zelo težko odšteti na primer 22 funtov in t43/»unče od 23 funtov in 3/4 unče in najti vsakokrat vsaj kolikor toliko pameten odgovor. Valerija je tehtala natanko kakor mesar, bila neprestano v živahnem razgovoru z materami, tolažila z laskanjem in milovanjem nepoučljivi naraščaj, dajala navodila in pomagala svoji zmedeni prijateljici. Čez nekoliko tednov je Klari to delo postalo povsem enostavno in pripuščena je bila k tehtnejšemu in zanimivemu delu: zapisovanju zdravniških navodil. Zdravnica Friinley je bila krepka, srednje stara majhna ženska iz York-sliira, strašne zunanjosti, a prijaznega vedenja. Rada je imela Klaro, in je praviloma zahtevala, da ji je pomagala, kar je zbujalo očitno nejevoljo dvema starejšima topoglavima strežnicama. ki sta menili, da se njune sposobnosti dejansko zapostavljajo. «Upam, da danes ne bo več mnogo ljudi*, je dejala zdravnica Frimley Klari, ki je tedaj že več mesecev pri nji delala. Oblekla je bel predpasnik in si jela krepko drgniti roke pri lijaku. »To popoldne bi zares rada bolj zgodaj šla od tod. > Vsak teden je napravila isto opazko, a vsakokrat je bilo še veliko število čakajočih, tako da nikoli ni odšla iz bolnišnice ob določenem času. Ob štirih se je navadno pripravljala za odhod, toda vsakokrat jo je strežnica, kj je imela službo, prosila, naj samo enega ali dva še pusti v ordinacijo. Ta eden ali dva pa sta navadno narasla v petorico ali šesterico, a zdravnica se navzlic temu ni pikoli pritoževala, marveč se je zgolj namrdnila in kakor poveljniško palico vihtela dalje svoj stetoskop. «Gospa Fisherjeva je danes prva,* je opomnila strežnica, »imele bomo torej malo neprijetnosti. Alfijevi adenoidi so res že skrajno napredovali in otrok je skoraj vedno enako slab.* Alfi Fisher, triletni fantek, je bil izpod normalne rasti. Usta je imel odprta, nos sc mu je gnojil, oči so mu bile brezizrazne in prazne. Otrok, ki je le s težavo sedel pokonci, je glasno hropel in si pogosto brisal nos ob rokav materinega plašča. Njegova mati je pripovedovala strašne reči o njegovem kašljanju in prehlajenju, pomanjkanju teka in trudnem spanju. »Prepričana sem, da sem storila vse, kakor ste bili naročili, gospa zdravnica, in dajala sem Alfiju še posebne slaščice, a v ideti je, da ga ne more nobena reč potolažiti.* »Saj sem vam že tolikokrat povedala, gospa, da so vsega tega krivi mandeljni in adenoidi. Če imajo otroci take nabuhle nosove in vratove, ne morete pričakovati, da bi se pravilno razvijali.* Zdravnica je umolknila, a Alfiju so se medtem cedile sline in se je dušil. »Res, škodujete Alfiju, ko nam tako trdovratno branite, da bi ga operirali.* »Ne bi ga mogla dati v bolnišnico, gospa zdravnica. Operacije so nevarne in prav verjetno je, da bi prišel iz bolnišnice slabši, kakor pa bi šel vanjo — če bi sploh še kdaj 1>rišel ven. > Materi so se oči od strahu široko odprle in prosta roka ji je obtičala na Alfijevem ovratniku. «To je nesmisel, gospa Fisherjeva. Take operacije so lahke in otrok bo potem čisto drugačen.* «Jaz in njegov oče ga imava rajši takega, kakršen je», je odgovorila mati in se hrbtoma umaknila iz sobe. »Brezupno je z njo!* je zastokala zdravnica. »Kaj koristi, če si še toliko prizadevamo, da bi takim ljudem pomagali.* »Prav inč, bojim se, a potolažimo se, zdaj je na vrsti naša krasna škilasta gospa Perkinsova.* Klara se je obrnila proti pisarni, da bi dobila akte o Perkinsovi rodbini. »Ne gre mi v glavo,* je dejala strežnica, ki je bila mlada in samozavestno lepa, «kako je ženska, kakršna je ona, mogla najti, kuj jkdc si ohraniti moža.* Gospa Perkinsova je namreč razen svojih blodečih oči imela zelo malo las na glavi, lica pa so ji bila prepolna. A bila je pretirano snažna, neizpre-menljivo Židane volje in je v nekoliko več kakor sedmih letih dala možu pet škilastih otrok. »Vsi so zdravi, hvala Bogu,* je zaklicala veselo izpred praga, «le Sidney ima včasih nekakšne bolečinice v drobnem telescu.* Zdravnica je predpisala nekak siv prašek, nakar so se ženske po domače in presrčno razgovarjale o krepkem telesnem utroju drugih malih Perkinsovih otrok, dokler ostro tles-kunje, ki mu je sledilo zaglušno cviljenje, ni najavilo drugega bolnika. «Tega bom pa jaz prevzela,* je dejala Klara, «to je gospa Sommerhayeva s svojim Derekom.* V ordinacijsko sobo je prisopihala gospa Sommerhayeva, ki je potiskala pred seboj svojega cvilečega sina. Derek je bil majhen in okrogel, imel je oči kakor gumbi pri čevljih in privlačen izraz. Kakor hitro je zagledal zdravnico, se je nehal jokati, pograbil gumo na mizi in si jo stlačil v usta. «Derek, ti porednež ti! Vrzi proč tisto, takoj, pravim ti!» Mati se je sklonila naprej in jela jezno tresti otroka za ramo. «Ne vem, kaj naj storim z njim, gospa zdravnica, zares ne vem. Tako neznansko je poreden.* Derek je še krepkeje zagrizel v gumo. V obraz je bil zardel in oči so se mu iskrile od veselja. »Pojdi sem, Derek,* je rekla zdravnica, »in poglej opazke, ki jih piše gospa Burrellova.* Derek je storil, kakor mu je bilo ukazano. »Vidiš, če boš pojedel gumo, te bo bolel želodček in gospa ne bo mogla izradirati tistega velikega madeža od rdeče tjnte, ki je na tehtnem lističu Perkinsovega Sidneya. Jaz bi kajpada prepustila tebi, da ga sam izradiraš, ampak če boš pojedel gumo, ne boš mogel tega storiti.* Derek se je še hip obotavljal, preden si je vzel gumo iz ust in jo počasi položil na njeno mesto. «C) da bi imeli \i opraviti z njim, gospa zdravnica!* je vzdihnila gospa Sommerhaycva in začela naštevati dolgo vrsto Derekovih malopridnosti. Med temi je bila povest, kako je ubil v skledo dve jajci, da bi napravil iz njiju omlete, in to z materino najboljšo bluzo vred, kako ji je skril ključ za ognjiščem in izkušal vreči mačko v peč. »Z vami je dober kakor angelček, gospa zdravnica, a doma... no, res, kar ne vem, kaj naj storim z njim. Mati je nehala stokati in pritok navadnih bolnikov se je nadaljeval do štirih. «Ali bi mogli pregledati samo enega še, gospa zdravnica? Samo enega, tokrat?* «No, recimo, da moram. Kdo pa je?» '1 »Lc-ta ni izmed mater, ki praviloma pripadajo vam.* Strežnica se je zaupno sklonila preko mize. »Ta prihaja ob ponedeljkih k dr. Lambertovi, mislila je, da bi jutri otroka vzela iz bolnišnice, zdaj pa je iznenada dobil nekakšne pege, pa bi rada vedela, ali ni kaj nalezljivega. Ločila sem jo od drugih mater, za primer, če bi bila bolezen nalezljiva.* »Prav! Privedite jo noter. Kako se piše?* «lmenujemo jo gospo Smith, a naša predstojnica misli, da ni poročena.* Popoldan se je jel mračiti, a navzlic temi je Klara, ki je pozorno pogledala, ko je dekle stopila v sobo, vzkliknila: »No, to je pa Mary!» »O ne! Meni je ime Winifred, Winifred Smith.* Dekle je pohulila svoj obraz za otrokovo glavo. Bilo je ljubko dete, nekako pri devetih mesecih, s sinjesivimi očmi in svetlimi kodri. Izkazalo se je, da so bile tiste pege žara osipa, in naglo so ukrenile vse potrebno glede tega. »Kako strašno je bilo to od mene,* je Klara zaupala zdravnici, ko je oblačila plašč, «u čisto zu trdno sem jo prepoznala, bila je ena izmed mojih bivših sobaric.* Klara se je odpeljala domov. Doma v hiši pa jo je zgrabila nekakšna zmedena misel, da je odhitela v ozadje pisarne po neko miniaturno sliko, katero ji je bila dala tašča, ko se je poročila. Otrok v portretu jo je gledal z istimi sinjesivimi očmi kakor otrok v zavetišču. Imel je prav tak šop svetlih kodrcev, ista ušesa, eno uho pomečkano, a drugo h glavi prileglo. Slika je predstavljala Roberta, ko mu je bilo eno leto. Miniatura ji je pudla na tla in tanko zazvenela. Klara se je pripognila, da bi jo pobrala. Jokala se je... steklo se je bilo zdrobilo. Prevedel G. K. J. S. Rouček: PREDSEDNIK ROOSEVELT NAMERAVA POSTAVITI TRI MILIJONE DRUŽINSKIM MIŠIC Že davno so minili časi, ko je za Ameriko veljal izrek, da je v tej deželi vse mogoče. Teoretiki, ki so živeli konec mini-lega stoletja, so sanjarili o tem, kako se bo nepretrgoma večala blaginja Američanov, kaj vse jim obeta razmah poljedelstva in industrije in kakšna tehnična čudesa jim prinese zgradba velikih mest. Odtistihdob se je pa zgodilo marsikaj, kar je prisililo celo največje optimiste, da so postali bolj nezaupljivi. Tako je na primer nepremišljeno izkoriščanje ameriške zemlje, gozdov h' podzemnegadrogastva privedlo do tega, da so se velike površine nekdaj rodovitne zemlje izpre-menile v pustinjo, da zdaj cele okraje uničujejo povodnji, suša in peščeni viharji in da mora vlada vložiti milijarde narodnega imetja za nasipe, namakalna dela in za pogozdovanje. Farmarji ne smejo posejati svojih polj tako, kakor bi se jim zdelo, ampak se morajo ravnati po odredbah raznih zadrug in državnih oblastev, če hočejo prodati svoje pridelke po primernih cenah. Podobno je tudi z ameriškim bombažem: zadnja leta ga posejejo in pridelajo vedno manj, ker hočejo ^ na ta način preprečiti, da bi ne prišel popolnoma ob ceno, kakor je doživel sen avtomobilskih kraljev, da ne sme biti Američana brez avtomobila, v letih gospodarske stiske velikanski polom, ko so se avtomobili prodajali za vsako ceno. Predsednik Roosevelt pa ni mož, ki bi brez moči gledal na vse te pretrese narodnega gospodarstva in njih pogubne posledice za socialno življenje države. S tem da je posegal v znani ameriški individualizem, je hotel samo poizkusiti, kako bi obvladal tiste osnovne sile, ki so napravile, da je ameriško gospodarstvo tako brez moči proti svetovni stiski. Vsi njegovi dosedanji napori imajo to skupno lastnost in prednost, da ne izkuša zgolj rešiti, kar se rešiti da, ampak si prizadeva, da bi ustvaril z novimi organizacijami trajne činitelje bolj urejenega gospodarskega in socialnega življenja. Eden izmed teh novih činiteljev naj bi postal načrt etri milijone družinskih liišic», ki je bil predložen dne 29. novembra lani ameriškemu kongresu. Predsednik Roosevelt izhaja v tem načrtu iz dejstva, da se je po izboljšanju gospodarskih razmer, odkar je stiska ponehala, zvišala produkcija malone v vseh panogah, edino zgradba stanovanjskih hiš neprestano zaostaja. Tega pa po njegovi sodbi ni krivo to, da bi Američan ne imel rad lastnega doma — ameriški individualizem kar hrepeni po lastni strehi — ampak zlasti v tem, ker je kredit predrag in se težko dobi, kar marsikomu prepreči, da bi si postavil svojo hišo. Vrh tega sta se zadnji čas še vse gradivo in delo podražila, tako da je dandanes zgradba velike najemniške hiše veliko bolj donosna kakor zidava družinske hišice! Najemnina v veliki hiši je namreč nižja kakor plačevanje obresti in vračanje izposojene glavnice. Če že ne more ameriška oblast odrediti, da bi se pocenilo stavbno gradivo in delo, pomore lahko vsaj, da dobe ljudje glavnico in da se poceni stavbni kredit. V tu namen je ustanovila Federal Housing Administration (Zvezna uprava stanovanjskih hiš), katere namen ni, da bi izposojala tistim, ki bi radi zidali, denar iz državne blugajne, ampak da prevzame jamstvo za hipotečna posojila, ki jih dajejo denarni zavodi ali pa zasebniki, in jim tako preskrbi cenejši stavbni kredit. Po načrtu FHA bo tako v petih letih zrastlo tri milijone družinskih hišic. Kdor hoče biti deležen ugodnosti tega velikopoteznega stavbnega načrta, mora predložiti FHA v odobritev stavbni in položajni načrt, pogoje kredita ali hipoteke na nameravano stavbo in plačati nazadnje v njeno blagajno 20 % vseh stavbnih stroškov (s stavbiščem vred), če bo stala hiša s svetom vred več ko 16.000 dolarjev (640.000 dinarjev). Drugih 80 % se plača v mesečnih obrokih, ki so razdeljeni na dvajset let. Če znašajo stroški največ 6000 dolarjev (250.000 dinarjev), je treba takoj plačati samo 10%, drugih 90% pa v dvajsetih letih. Hkrati je FHA izdelala tudi nekoliko vzornih načrtov za družinske hišice, ki jih daje zastonj na razpolago, s čimer znižuje stavbne stroške, hkrati pa skrbi za to, da so nove stavbe smotrne in okusne. Drug osnutek družinske hišice, ki ga je napraoil arhitekt L. Schroeder. Takšna hišica stane okoli 5000 dolarjev (200.000 dinarjev) in ima razen prebivalnice s pritiklinami še dve spalnici in otroško sobo. Hiše po načrtih FHA so opremljene z najrazličnejšimi električnimi novostmi. Na sliki vidimo električno budilko in električno odpiralo in zapiralo za okno, ki deluje na pritisk gumbov, vdelanih pri postelji. Druge električne novosti so namenjene za kuhinjo. Tako vidimo na primer na levi električni pomioalnik za posodo, na desni pa lijak, opremljen z električno napravo, ki zdrobi in splakne večje odpadke. Ena izmed vzornih družinskih hišic, ki jo je zamislil stav-benik Randolf Evans. Za ameriške razmere zelo praktična hišica stane z zemljiščem vred okoli 6000 dolarjev (250.000 dinarjev). Vodoravrii prerez hiše. Na sredi je prebivalnica z jedilnim kotičkom in s kuhinjo, na desni dve spalnici s kopalnico v sredi, na levi pa prednja soba in garaža. Hiša ima elektriko, osrednjo kurjavo, plin, pripravo za toplo vodo in električno ledenico. Za večjo družino je namenjena tale hišica, ki stane okoli 60000 dolarjev (240.000 dinarjev). Je približno takšna kakor prejšnji dve hišici, samo prebivalnica je večja in je po slogu podobna kmečki hiši. t Dr. A. Borg: Na Knutstorpu, v srednjem veku znamenitem z bršljanom poraslem gradu, se je rodil leta 1546. Tycho de Brahe kot deveti otrok stare in odlične plemenitaške rodbine. Njegov stric, ki je živel kot bogat mož in danski namestnik v samostanu Hcrrevadsu, ni imel ne otrok, ne dedičev. In tako si je kar prilastil enega izmed sinov velike družine svoje sestre, in siecr prav Tychona, v katerem je pravilno spoznal njegovo veliko nadarjenost. Ko je Tvclio Brahe dokončal v Kodanju in v nekaterih nemških mestih pravne in zvezdoslovnc nauke, je živel dalje časa v samostanu Hcrrevadsu. Ondi je vneto opazoval zvezde in razlagal njih stanje. Doba, ki je v njej živel, še ni ločila, pa tudi ni hotela -ločiti vraže od znanosti. Saj je bil še celo veliki Tvehonov učenec Kepler zvezdoslovec, pa je vendar hkrati sestavljal očrte o stanju in vplivu zvezd ob času rojstva (horoskop). Leta 1572. je opazil Brahe s svojimi nepopolnimi pripravami novo zvezdo v ozvezdju Kasiopeje in je ta pojav razložil takole: pojavil se bo mogočen princ, ki se bo bojeval zoper Nemce in bo umrl okoli leta (632. Tako je zapisano v takratnih listinah. To sc čudovito zjema z resničnostjo, švedski kralj Gustav Adolf se je boril trideset let zoper katolike v Nemčiji in je padel v bitki leta 1632. Od samostana v Herrevadsu, prebivališča preroškega zvezdoslovca, se do dandanašnjih dni ni ohranilo prav nič. Sto let po Tychonovem prerokovanju so na povelje Švedov grad podrli, kamenje pa prepeljali v Malmo in ondi sezidali iz njega nemški samostan. Tam. kjer je nekdaj stal samostan, so postavili kasneje hdina sekstanta Tycliona Braheja, ki sta se ohranila. Zdaj sta last državne zvezdarne o praškem Klementina. Vodnjak na nekdanjem dvorišču gradu Uranienborg, ki je edini stavbni ostanek tega gradu nad zemljo. žrebčarno, ki zalaga še danes ta dan švedske polke z odličnimi konji. Fveho Brahe je postal slaven in je hitro obogatel. Podedoval je po svojem stricu posestvo in denar, še prej pa po svojih starših. V Knutstorpu si je postavil, kakor pripovedujejo, tvornico za papir, da bi lahko pisal na svojem papirju. Bil je nemirnega duha in je neprestano potoval. Sprl se je s celo vrsto ljudi in se večkrat celo dvobojeval. Tako je pri nekem dvoboju izgubil svoj nos. To utegne biti res, ker pripovedujejo stare listine, da je imel umeten nos, ulit iz zlatu in srebra. Nazadnje so zaplenili Braheju krasno posestvo na otoku Hvenu, on sam pa je moral v pregnanstvo v daljno Prago, kjer je tudi umrl. Na otoku H venu, ki je bil nekoč fevdalna last Tychona Braheja, sta bila opazovalnica Stjiirneborg in grad Uranien-borg. Dandanašnji pa piiča le še malo ostankov na minilo krasoto. I i ostanki zidov in obokov so pod velikimi lesenimi pokrovi in železnimi loputnicami, da so zavarovani pred zobom časa. Vse skupaj je kakor začaran grad. Dve stezi, posuti s peskom, se križata v pravem kotu — to so bili nekdaj štirje glavni hodniki palače. Na njih križišču je stal nekoč vodomet. Leta 1901. je dal ondi švedski kralj Oskar II. postaviti bronasto pločo, ki z navadnimi črtami pojasnjuje načrt poslopju in kaže, kje so bili delovni in prebiralni prostori, kje gospodarska poslopja itd. Na kraju, kjer je bila nekdaj Tychonova knjižnica, raste zdaj mogočen hrast, okoli katerega je postavljena klopica. Vse zvezdarske priprave, ki jih je bil Tycho sestavil v Pragi, so se uničile, ostala sta le dva sekstanta. Zvezdama v Uranienborgu in zvezdama o Stjarneborgu, ki ju je postavil Tijeho Brahe (po rezih iz njegovih spisov). Slika Tychona Braheja iz leta !r)86. Simboličen rez iz leta 158?., ki kaže štiridesetletnega Tychona Braheja pri zoezdarskem delu sredi njegovih sodelavcev in priprav, ki jih je sam sestavil. rmuts TirHh> *mn< ii 11 in «t A1 f « ON u M IC' O t V M rychinov grob o tleh Tynske cerkve o Pragi s kamenitim nagrobnim spomenikom. Večina stavbnih ostankov gradu Uranienborg na otoku Uvenu je pod zemljo in je skrbno zavarovana z lesenimi loputnicami. \V O modroslovjn potovanja doslej šc ni l)ila izrečena zadnja & beseda. Snov za proučevanje tega nagnjenja je nakopičena izpred vsega v spominih neugnanih popotnikov, ki pod večer svojega življenja silno radi pripovedujejo, kako jili je tako rekoč že v zibelki zagrabilo nepremagljivo hrepenenje, da bi videli tuje dežele. Potem je ta snov nagrmadena pri pesnikih, ki so napisali celo vrsto raznih slavospevov na potovanje, tudi če se niso nikdar premaknili iz svojega zapečka, in z zaprtimi očmi videli vitke tamariske nad daljnimi pristanišči ali pa vsaj opevali slavo Kolumba in Marca Pola. Zakaj človek tako rad potuje? Menda prav zato, ker ga je priroda po mačehovsko obdarila samo z dvema nogama in je v srcu zavidal ptiče in ribe, da se tako lahko in hitro gibljejo. A ko bi hoteli bolje osvetliti ta »zakaj*, bi se morali morda vrniti k velikemu modroslovcu Baconu in dopolniti njegov zaznamek človeških idealov. On je razločeval štiri vrste slepil, ki jim človek hlapčuje: slepilo vsega njegovega rodu, ki ga obvlada že po njegovi fiziologiji; subjektivno slepilo, kateremu so podložni posamezniki; slepilo gledališča in slepilo trgovanja, ki ga zasledujejo v pruktičnem življenju. Menimo, da bi jim bilo treba pridružiti še peto slepilo, to je slepilo daljave. Ko bi Mignon živela res enkrat tam, »kjer oranže cveto», • ye ali ko bi Baudelaire zures prišel na svoj »otok brezdelja*, o katerem je sanjaril, da tam »pogled žensk omamlja s svojo Romunka o narodni noši Ta slika je značilna za primer francoskega dovtipa, ki razume zapeljivost drugače, kakor jo razumejo n drugih deželah O/ r/ iskrenostjo* — bi bila oba razočarana in bi zahrepenela spet po dragih daljnih deželah, /akaj najprelestnejši kos sveta se ne more nikdar niti primerjati s svetom domišljije; ko bi se v njem izpolnilo največje hrepenenje... bi ostala neizpolnjena vsa druga. I11 tu je skrit čudoviti, nepremagljivi nagon potovalnega hrepenenja. Ideal daljave je privlačen zato, ker je poln vseh mogočnosti: to je najmočnejša vaba in preizkušnja za človeka, ki je vklenjen v svojo edino resničnost. Kaj je pa tu skupni imenovalec vseh skritih želja in predstav o velikih pustolovščinah, vedo najbolje tisti, ki poklicno izrabljajo našo potovalno strast in ideal daljave; to so bratje Cooki, llapag, Čedok, Potnik ter vse druge potovalne družbe in pisarne. Najpogostejši, da ne rečemo, edini predmet njih propagandnih lepakov je žetisku. Lepa ženska v množini, v kakršni govori cinični Mefisto v Faustu, v množini ne preveč individualiziranega sex-appeala, ki je.oblečen zgolj po potrebah popotne smeri in popotnega reda dotične turistične pisarne. Po izkustvih so skoraj zmerom moški tisti, ki imajo denar za razne užitke in zabave. In kaj učinkuje — po istili izkustvih — na moškega bolj kakor lepa ženska, naslikana na propagandnem lepaku? Zato vidimo povsod lepotice — seveda kakor si jih posamezni narodi predočujejo. Pri tem je navsezadnje vseeno, ali se propagira potovanje v severno Afriko, na Holandsko ali v sovjetsko Ukrajino ali pa kuhanje na plin in odlične vrste smotk. P. H.: o poj nega strupa cNapijte se vina, ljubezni, slave, umet-nbsti, prevzetnosti ali česarkoli, pijani ste.* Že kar ljudje pametijo, torej že veliko prej, kakor je izrekel te besede Charles Baudelaire, pesnik «Cvetov zla», so se ljudje opajali s čimerkoli. Svoje opojne pijače so izdelovali iz grozdja, iz češpelj, iz jabolk, iz meda, iz žita in iz drugih rastlin. Na planotah Srednje Amerike ne rase niti trta, niti žito, niti sudje. I/. izsušenih, nerodovitnih tal poganja poleg skromnih trav samo še mogočna agava s svojimi bodljikavimi listi. Ondi sc Indijanci opajajo s pijačo te rastline, ki jo botaniki imenujejo pulcjue agave. V davni dobi azteškega kraljestva je bilo dovoljeno piti to morilno opojno pijačo samo ob velikih verskih praznikih, druge dni je bilo pa to pitje najstrožje prepovedano; kajti alkohol iz agave je bolj nevaren človeškemu zdravju kakor katerakoli druga alkoholna pijača. Zdaj je pa vse drugače. Mogočni žganjekuharski trust Srednje Amerike goji te agave na milijonih jutrih gorske zemlje, zasluži vsako leto na stotine milijonov in plačuje državi na desetine milijonov davkov. Vse te velikanske dobičke plačuje indijansko ljudstvo s svojimi žulji in s svojim zdravjem. In vendar bi bila agava lahko pravi blagoslov za ondotno zemljfi. Iz nje se izdeluje zelo trpežna tkanina, z njenimi debelimi listi krijejo Indijanci svoje koče in jih uporabljajo za kurjavo. Namesto blagoslova pa prinaša agava človeku pogubo. Indijanci Srednje Amerike jo imenujejo »zeleno kravo* in se z njenim prekuhanim mlekom opajajo in zastrupljajo. Zelenkastosive planote mehiških step so izpremenjene v agavne plantaže. Vsaka agava mora rasti v miru tl—12 let, da je visoka do 2 metra, šele potem se pridobiva iz nje nekako pol leta mlečni sok. Ker rastlina po tej dobi zamre, morajo plantažniki neprestano skrbeti za nove sadike. Indijanski delavec na plantaži si mora skozi ostre liste rastline krčiti najprej pot do srca rastline. Ondi je sredi najnežnejših listov steblo, iz katerega požene rastlina svoj cvet. Preden se razvije ta cvet, je treba prestreči ves sok, ki je namenjen zanj. Z velikim nožem lupi in reže Indijanec okoli cvetnega stebla list za listom. Tako izreže ponosni rastlini srce; njena bodljikava krošnja mdgočnih listov je polomljena in na sredi, kjer je prej poganjulo cvetno steblo, ostane samo še rana, iz katere teče potem pol leta mlečnobeli sok, ki ga je treba vsak dan prestreči. S svojo preprosto steklenico izčrpa indi- ()plenjena agaona plantaža; iz nje so izkopali ostanke uničenih rastlin Razsežna plantaža pulque agaoe Nekoliko ilelaoceo s plantaže, ki žioe na najnižji kulturni stopnji in niso niti malo deležni bogastoa, ki ga donašajo agaone plantaže z njih delom Mlečni sok agave odpravljajo Indijanci na svojih skromnih oslih tja, kjer se potem kuha v opojno pijačo Delavec si krči pot skozi mogočne liste agave do njenega srca janski delavec vsak dan ta sok, dokler rastlina ne pogine. Ta tekočina je še popolnoma nedolžna, sladka, osvežujoča pijača. Na visokih planotah Srednje Amerike, kjer primanjkuje pitne vode, je ta sladka »medena voda», kakor jo imenujejo Indijanci, edina naravna tekočina, ki lahko potolaži žejnega popotnika. »Medeno vodo* razvažajo Indijanci na svojih oslih po mestih in vaseh. Šele ko vre, se v medeni vodi začne razvijati škodljivi alkohol, ki jo izpre-meni v zloglasno »ognjeno vodo*, kakor ji pravijo Španci. To »ognjeno vodo* prodajajo potem po mestih in vaseh v točilnicah ali pulquerijah. Mehiška prestolnica ima okoli dva tisoč takih točilnic. To so po večini skromne krčme, kakor so skromni njih indijanski obiskovalci, ki ondi v opojnem inlekn »zelene krave* izgubljajo svoje zdravje in denar. Sok pulque agave je o presnem stanju osvežujoča pijača, ki o ondotnih vročih krajih nadomešča vodo Delavec s pripravljeno črpalno posodo sredi agave Delavec izsesava zrak iz črpalne posode, o kateri se potem nabira mlečni sok — iililililli 1 Ivi. 4 1 Ivi | laiH IZICII isiiiiinil I. v ropu smatra samo sebe za nekakšno mater kulture za vse druge narode in rase. Čeprav je neresnično, vendar pa je globoko ukoreninjeno prepričanje, da ima Kvropec izključno pravico nad vsemi izsledki kulture in tehniko. Ker torej kvropee le s težkim srcem dopušča možnost, da bi se mogel od drugih narodov kaj naučiti, mora neprestano od-krivuti in izumljati in — odkriva pri tem tudi takšne reči, ki so svetu že stoletja znane. I’rav zdaj, ko privlačuje Daljni Vzhod spet nase pazljivost vsega sveta, je zanimivo pogledati v skrivnosti njegove neizčrpne energije in poiskati nekaj, česar morda še ne poznamo dovolj dobro, izvor moči Daljnega Vzhoda, ki je v nekaj desetletjih iz Japonske napravila velesilo. Dandanašnja Japonska je zgrajena na stari modrosti, na stoletnih izkušnjah, izkoriščenih do skrajnosti, in seveda tudi na evropski kulturi, ki je prodrla tja v zadnjem času. Juponska je črpalu svojo moč iz mnogih virov, a primarna posebnost japonskega naroda, ki ni nastala po posnemanju drugih, je fizična kultura, ki so jo Japonci dvignili na zavidanja vredno višino. Klasična Grčija jo mislila, da sta cilj telesne kulture lepota in »božanska harmonija«. Sedanja Japonska pa vidi njen cilj v zdravju in moči in jo zato neprimerno bolj približuje nekdanjemu življenju. Svoj ntfimcn tudi doseza. Ni samo slučaj, da je bila na Japonskem razširjena uporaba hladne in mrzle vode še v času, ko so Evropci smatrali Kneippa še za norca. Ni samo slučaj, da je na Japonskem higiena že dolga leta nekakšna last naroda, ko se je mora Evropa šele učiti. Značilno je, da so prišla na Japonskem vsa ta spoznanja iz tistega razreda družbe, ki je v Evropi dolgo mislila, da se je treba kopati samo ob rojstvu in da se da nečistost najlaže prekriti s parfumi. Muli plemiči stare Japonske, samuraji, ki so nosili na svojih ramah odgovornost za obrambo države, so že davno odkrili marsikaj, kur pozna Evropa šele nekaj Pjlt A J St. J. Veigl: Malo slame 7-A-^'van s<’ i° prebudil skoraj \i 'imprej zaspala. Toda r I -aman. »Ivan,« je zaklical Jože, ki so mu kar zobje šklepetali od mraza, a-ali tudi tebe z-zebe?» Ivan je zamrmral nekaj v odejo in izkušal zadržati vodoravno premikanje spodnje čeljusti. Jože, videč, da od Ivana ne dobi pravega odgovora, je sedel in prižgal svečo. Nato si je zapalil cigareto. Njegovo početje je prebudilo Ivana iz polsna, tako da je dvignil razku-štrano glavo, ki je metala na stene šotora spačene sence. Jože mu je vtaknil nedokajeno polovico cigarete v usta in odšel iz šotora, da bi nabral drv za ogenj. Vrnil se je kmalu in njegov izraz ni v napovedoval nič dobrega. «Drva so mokra — deževalo je«, je rekel zlovoljno. «Brr,« se je stresel Ivan, «zakuriti bo pa le treba, sicer bova zmrznila. Z združenimi močmi sta poizkušala zakuriti; ko sta pa porabila že skoraj vso škatlico vžigalic in se drva nikakor niso hotela vneti, sta zlezla spet pod odejo. «Ko bi imela vsaj malo slame,« je na glas premišljal Jože in se spomnil na veliko kopico slame pri posestvu, dobre pol ure oddaljenem od njunega taborišča. «Zakaj si nisva vzela otepa slame pri starem Pelku!* Veter je stresel šotor. »Ivan, treba bo iti po slamo«, je odločil Jože. «Ali si znorel, zdaj ponoči in v tem mrazu!* se je ustrašil Ivan. Toda Jože ni odnehal. »Ne kaže drugega. Spati ne moreva zaradi mraza, drva nočejo goreti; tako se bova po poti vsaj malo ogrela, in ko bova imela slamo, bova rešena.« «Ali hočeš ob tej uri buditi gospodarja?* je ugovarjal Ivan. «Misliš, da nama bo ponoči odprl in naju povabil na kavo. he?» »Kdo pravi, da zbudiva gospodarja? Nama gre samo za slamo. II kopici poj-deva i" si nabereva vsak naročaj slame, ne?» S tem se Ivan ni in ni hotel sprijazniti. Brez skrbi je sicer nakopal krompirja na tuji njivi, ker tu je tvegal kvečjemu denarno kazen, ampak da bi šel ponoči krast na posestvo, to diši že po zaporni kazni. Tudi Jože ni bil tako pokvarjen, da bi tega ne vedel, toda položaj, v katerem sta bila, je bil močnejši kakor načelu. «Stari Pelko naju vendar pozna, in če bo treba, mu vse pojasniva«, je tolažil Ivana. «Pa pojdiva!* se je vdal Ivan in odločno vrgel odejo s sebe. Oblačiti se jima ni bilo treba, ker sta imela vso obleko na sebi. Vzela sta s seboj samo ostanek vžigalic in Jože si je pripel svoj nepogrešljivi pas z nožem. Zaprla sta šotor in šla od potoka navzgor po loki. Videti se je dalo komaj korak pred seboj, ker je bilo nebo pre-preženo z oblaki. Korakala sta po izo-ranem polju in in omehčana glina se jima je prijemala na čevlje. Iz gozda so skovikale sove, in čeprav nista bila strahopetca, ju je vendar nekaj davilo v grlu. Po gozdu sta tavala z iztegnjenimi rokami, da bi se ne zaletavala v drevje. Pod nogami jima je hreščalo vejevje in okrog sebe sta čutila tujo živo navzočnost. Hipoma je nekaj stisnilo Jožeta za zapestje; preplašeno je zakričal. Toda bila je le Ivanova roka. Ivan je uprasnil vžigalico. Jože je stal tik njega in na njegovem mrliško bledem obrazu so plesale sence. «Bodi no pameten!« se je oddahnil. »Ne uganjaj neumnosti! Prižgi še enkrat!* Zasvetila se je zopet vžigalica. Mali plamenček ju je precej pomiril. Toda oddahnila sta se šele, ko je bilo poslednje drevo za njima. Zdaj sta bila že blizu cilja. Mesec, ki se je doslej skrival za oblaki, se je prikazal in v mesečini sla zagledala poslopje s kopico slame. Vse je bilo tiho. Treba je bilo samo iztegniti roko in nabrati, kolikor bi se jima Jjubilo. Ampak nobenemu se ni hotelo. «Kaj pa če naju zasačijo?« je zajecljal Ivan, zavedajoč se posledic. «Ne straši!* je odgovoril Jože in požrl slino. «Menda se vendar ne bova vrnila s praznimi rokami.« «Prav imaš! Pojdiva!* je rekel pogumno Ivan in prvi zaril roke v slamo. Nenadoma pa je ostrmel. »Kaj je bilo to? Ali nisi nič slišal?« je prestrašeno zašepetal. «Kaj naj bi bil slišal?* se je vznemiril Jože. «Kakor da so zaškripala vrata.« Stala sta in poslušala. Vse je bilo tiho, le nekje daleč je tulil pes. «Torej na delo! Sicer bova tu do jutra*, je rekel Jože. V tem trenutku so se odprla vrata in v temo je posvetila luč laterne. Prebledela sta in se od presenečenja nista mogla ganiti. Potem sta slišala korake in zmedene glasove: »Primite ga! Tamle je! Za njim!« Ivan se je prvi zavedel in zbežal z dolgimi koraki, zu njim Jože. Edina misel, ki jima je šla po glavi, je bila: proč, proč! Tekla sta kakor blazna. Jože je komaj dohajal Ivana, ki je imel daljše noge. Zdajci se je spotaknil in padel. Hotel je vstati, pa ni mogel, pred očmi so se mu delale megle. Slednjič sc je spravil na noge in se opotekal dalje. Ozrl se je in med odprtimi vrati je zagledal postavo, ki je izpodbujala svoje ljudi. Huda mu bo predla, če ga ujamejo. Ko bi bil vsaj Ivan tukaj! Čevlji, obloženi z blatom, so ga strašno ovirali. Včasi se mu je zazdelo, da gre pred njim neka senca. Napel je vse moči in bežal dalje. Ni se motil. Zdaj je jasno videl nekoga pred seboj. «Ivan!» je zaklical na pol glasno. Postava se ni zmenila za klic. To se je zdelo Jožetu čudno. Napel je vse moči, da je dohitel postavo, potem pa jo je prijel za suknjič. Postava se je obrnila, in šele zdaj je Jože spoznal, da to ni Ivan. Kar odrevenel je, tako se je ustrašil. Neznanec ga je udaril po obrazu. Padajoč ga je Jože zagrabil za nogo in ga potegnil na tla. Zavedel se je, kaj je storil s svojim neprevidnim klicem. Najbrže je to hlapec, ki zasleduje Ivana, in zdaj se mu je on sam izdal. Vedel je, da bi bilo še slabše, ako bi se upiral. Zato je hotel vse pojasniti, toda neznanec ga je zgrabil za grlo. Jože je lovil zrak. «Ta človek je zblaznel, saj me bo še zadavil!« Vendar se ne bo dal zadaviti, si je mislil; z vso silo je zaril nohte v roke, ki so mu stiskale grlo. »Ivan, pomagaj!* je obupno zakričal, toda spet so mu roke stisnile vrat kakor klešče. Jožeta je že zapuščala zavest. Kakor v sanjah je videl, kako se bliža dolga, znana senca. Ivan je prišel ravno še za časa. Njegova dolga, koščena desnica je zamali-nika v zraku. Morilske roke so takoj izpustile svojo žrtev in mož se je brez glasu zvalil v travo. Vse to je trajalo samo nekaj sekund. Ivan se je ozrl. V majhni oddaljenosti je mežikala lučka v roki hitečega moža. Zasledovalci bodo takoj tu. Pripognil se je k Jožetu in ga stresel. »Hitro, za Boga, hitro!« «Ne morem,* je zastokal Jože, »beži sam, so že tu!« Ivan bi bil še lahko ušel, toda za nič na svetu ni hotel pustiti prijatelja. «Zdaj jo bova pa skupila! Sama sva kriva*, je rekel vdano. V duhu je videl orožniško postajo ... zasliševanje ... kazen ... Jože je ves obupan vstal; noge so se mu šibile od slabosti. Ne, uiti se ni dalo več. Snopič luči je osvetlil čudno skupino: Ivan je podpiral potolčenega Jožeta, na tleh je pa ležal mož, prebujajoč se iz omedlevice. Luč je skakala s tega na onega in se nazadnje ustavila na ležečem možu. «No seveda, Miha, stari lovski tat, saj sem si to mislil!« Obrnil se je proti domu in zaklical na vse grlo: «Mati, tatu že imamo! Naša dva skavta sta ga ujela!* Prijel je oba za roko in rekel veselo: «Vesta, že več noči je obiskoval naš kurnik. Nocoj smo pazili nanj, toda ušel bi nam bil, da ni bilo vaju! Bržčas sta šla iz gostilne in sta videla to gonjo, kajne? Hvala, fanta, da sta nam pomagala!« Ivan, ki se je hitro zavedel, je velikodušno zamahnil z roko: »Eh, saj ni vredno besed! Slišala sva kričanje, in ko je proti nama bežal tale možakar, sva brž vedela, za kaj gre, no, in jaz sem ga malo oplazil...» r Človek se je odločil, da se oženi Mati. Nekdo se je odločil, da se oženi. »Ženim se», je rekel svoji materi. Mati je pomislila, potem pa je zastokala. Nato si je počasi obrisala solze in rekla: «Ali ima ona kaj denarja?« »Ne venn, je odvrnil sin. «Ali ima vsaj balo? Potrebna je kuhinjska posodo, /daj manjka to, zdaj ono. Potrebne so žlice, brisače, potrebni so noži. Vse je treba kupiti. Vse je drago. Opravo v salonu bo treba prenoviti, ker je že vse obrabljeno. Tudi moderna spalnica manjka. Ali iina ona posteljnino? Ali si jo vprašal?« Vse je vprašala mati, samo nečesa ne: »Ali te tvoja bodoča žena ljubi?* Prijateljica. »Ženim se«, je rekel svoji prijateljici. Prebledela je in vzdrhtela. «A jaz?« je vprašala. «Poizkusi me pozabiti!« (»Zastrupila se bom!« je obupano vzkliknila. «če si me kdaj ljubila, ne misli na tuke reči!« «Jaz? Tebe ljubila? Smešno! Tvoj prijatelj Serjoža mi je danes že trikrut telefoniral. Jutri bom z njim odpotovala v Nico.« In čez nekaj časa je vprašala: «Ali je bogata?« »Da, mislim.» Odleglo ji je in pomislila je: «Mene je vsaj ljubil, drugo bo pa vzel zaradi denarja. Vsaj eno zadoščenje bom imela.« Toda tudi prijateljica ni vprašala: »Ali te tvoja bodoča žena ljubi?« Služkinja. »Ženim se«, je rekel svoji služkinji. »Ali bom jaz. luhko ostala, ali naj si poiščem drugo službo?« je vprašala služkinja. «Zakaj bi iskali drugo službo? Ostali boste pri meni!« »Hvala, gospod. Toda, veste, plačo mi boste morali zvišati. Če je gospa v hiši, je več dela in tudi perila je še enkrat toliko. Pet rubljev na mesec, — saj mi boste dali toliko več?« Niti njej ni prišlo na misel, da bi ga bila vprašala. »Ali te tvoja bodoča žena ljubi?« Slučajni znanec. Slučajni znanec je imel prijazen obraz, ki je zbujal zaupanje. Ko ga je človek, ki se je hotel oženiti, srečal na cesti, mn je zaklical ves srečen: «Ženim se!« Slučajni znanec ga je pogledal, skomignil z rameni in dejal eno samo besedo: «Osel!» »Kdo?« je vprašal presenečeni ženin. »Vi!» je odvrnil znanec in hitro izginil. Tudi slučajni znanec ga ni vprašal: «Ali te tvoja bodoča žena ljubi?« Prijatelj. «Ženim se«, je rekel svojemu najboljšemu prijatelju. «Glej, glej!« je vzkliknil prijatelj in zaploskal z rokami. In čez nekaj časa je vprašal: «A jaz? Torej je najinega prijateljstva konec?« «Zakaj? Ostala bova dobra prijatelja, kakor svu bila doslej.« In zdaj je vprašal prijatelj ženina: »Ali te tvoja bodoča žena ljubi?« Mož se je zamislil in tiho rekel: «Ne vem. Mislim, da ... ne preveč.« Tudi prijatelj se je zamislil, potem pa je dejal: »Ali je vsaj lepa?« »Kakor naslikana. Elegantna in gosposka. Obraz ima kar prelep.« »Hm ... hm... potem seveda... Mislim: seveda, zakaj bi se ne ženil?« «Da, oženil se bom!« «Da, le oženi se!« je dejal prijatelj in se zadovoljno nasmehnil ... Da, hladno, trezno in neprijazno je naše življenje nu tem svetu ... Arkadij Averčenko. Privoščite g0. Ali so one posebne ljubljence sreče? Ali imajo več časa in sposobnosti, da se polepšajo? Ali pa uporabljajo posebno draga sredstva? Ta privlačnost zavisi samo od redne in pravilne nege polti. Da boste imeli uspeh, uporabljajte dnevno Elida kremo Ideal, ki je tako učinkovita zato, ker vsebuje hamamelis. Vaša polt bo dobila tisto negovanost, ki napravi mnoge žene tako očarljive. kozo te )_ -isto. j svežo ELI DA IDEAL Kav Dont: Usodna pol »Kapitan... jaz... jaz... sem... joj!•••» Mornar, ki je stopit v kapitanovo kabino, jo padci na tla kakor izpodsekano drevo. Kratko hropenje, krčevito drgetali je ... «Mrtev je», je mrko rekel kapitan. Pogledal me je, stresel glavo in dejal: »To je peti, odkar srno se odpeljali iz ( apetovvna.* Tedaj sem se spomnil čudnega pogleda, ki me je z njim minil, ko sem ga prosil, naj me v Mosomedesn vzame na svojo ladjo, in začel sem razumevati njegove besede: «Prav rad... toda pazite! Morda se odpravljate na zelo dolgo pot! Vsega tega sem se spomnil, ko sem gledal nesrečnika, ki je ležal pred nama in ki je s svojim skrčenim in spačenim obrazom govoril o svojih poslednjih strašnih mukah. Spogledal sem se s kapitanom. i «AIi je morda zločin?* «To mi je samemu skrivnost... Kur smo zapustili Capetovvn, je začela neka čudna usoda spremljati našo ladjo. Preiskoval sem in preiskoval, a odkril nisem ničesar.* Skomignil je z rameni. »Ljudje žive v neprestanem strahu. Drug drugega obtožujejo, drug drugega imenujejo zastrupljevalca. Časih so noči, ko se bojim, da bi se ne uprli, zapeljali «Primuverc» k obali in ubežali iz tega kraljestva smrti, skrivnosti in nevarnosti.* Nekaj časa je molčal, potem je vstal ih dejal: »Pomagajte mi, da vrževa tega nesrečniku v vodo. Nič bi ne pomagalo, če bi budila še druge in jih vznemirjala.* Ko sva opravilu to strahotno delo, sva ostala na palubi in v trenutku sem začutil, kako se me loteva strah pred tem morjem, tako mirnim in sinjim, ko morda pod menoj opravlja smrt svoje neusmiljeno delo, pod menoj, v drobovju ladje. »In čisto nenadno prihaja*, je dejal kapitan, kakor bi bil uganil moje misli. «Nekuj trenutkov jim je slabo — potem — konec —» »Ali nič ne mislite, ne slutite? »Ne... to se pravi, da... No, mislite si, kur si hočete: povedal vam bom neko smešno, neumno reč, ki mi pu ne da miru. Ali poznate Lufanovo kolibo pri ('apetovvnu?* »Kaj, tisto podrto kočico, kjer stanuje črni čarovnik Lufan? Da, poznam jo... toda kaj je z njo?* »Takole je bilo. Obiskal sem to kočo in govoril s starim čarovnikom. Na svojo nesrečo sem znal narečje, ki ga je govoril. Opazil je, da se posmehujem njegovim besedam, in mi rekel nekako takole: ,Umrl boš, preden boš privozil do solnčne črte, a prej boš potegnil v nesrečo za seboj vse tiste, ki te spremljajo.* To pomeni, da bom mrtev, še preden pridemo do polutnika, a prej bom še izgubil vse svoje mornarje na isti način, kakor sem jih doslej izgubil že pet.* »Pa vendar ne mislite, da vam je ta Lufan začaral ladjo?* «Hm, vidi se, da ne poznate črnskega čarovništva. Drugače bi vedeli, da poznajo ti črni vragi strahovite skrivnosti.* Pogledal sem kapitana in v njegovih očeh sem bral že vdanost v usodo, ki me je presenetila. Vprašal sem ga: »Ali mi dovolite, da preiščem to nenavadno zadevo? Ker sem zdravnik, bom morda odkril marsikaj, česar vi niste opazili.* «Poizkusite! Morda boste imeli več sreče in boljši nos kakor jaz. Seveda, če se vam kuj primeri...* Ko je prišla noč, je bil l/ioj načrt že pripravljen. Premišljevanje me je privedlo do delnega odkritja resnice... ali pa sem si to vsaj domišljal! Po kapitanovem naročilu so mornarji polegli po palubi, meni pa so prepustili svojo kabino. Ko sem stopil v kabino, sem ob svetlobi svetilke pod stropom razločil ležišča, razporejena ob dveh stenah od tal do stropa. Po pet ob vsaki steni. Bila so kakor predali omare. Na petih ležiščih so se že jasno videle oblike teles, ostalih pet pa je bilo zapuščenih in golih. V rjuhe so zavili trupla nesrečnih mornarjev. Legel sem v predal pod stropom, ker je bil najbližji svetilki. J. Dinneen: Prva pomoč Policijski zdravnik Denison je šel iz bolnice in se spotoma ustavil na policijski stražnici ter pozdravil seržanta Ro-gersa, ki je sedel za mizo in čital poročilo, ki ga je pisal brzojav. «Pazite,» je čital, «na tri može, ki jih iščemo zaradi umora stražnika Čara in vloma pri Jaksonu nocoj ob enajstih in pet minut. Dva od njih sta najbrže ranjena. Preiščite bolnice in čakalnice zdravnikov, številka Ena je približno 170 centimetrov visok, 72 kilogramov težak ter ima mehak siv klobuk in siv površnik. Številka Dve meri 173 centimetrov, je 75 kilogramov težak, ima teman površnik in teman mehak klobuk, številka Tri, močan, širokopleč, 175 centimetrov, okrog pet in štirideset let star, modra obleka, brez površnika, siv mehak klobuk. Vozili so se v velikem črnem zaprtem avtomobilu. Brez številke. Bodite oprezni! Vsi so oboroženi.* Dr. Denison je zmajal z glavo. »Kočljiva zadeva!* je pripomnil. Doktor se je odpeljal domov. Doma je šel v svojo sobo. Bil je sam v hiši. Da bi bil brez skrbi, da bi ga kdo v spanju ne budil, je izklopil telefon. Če se bo zgodila ponoči kaka nesreča, naj nastopi mladi dr. Deway. «Kvišku roke, doktor!* Počasi se je obrnil. Čakal sem. Neka j tni je reklo, da se to noč ne bo nič nenavadnega primerilo. Svetilka se je zibala z ladjo in počasi se me je začela lotevati zaspanost. Moje oči so med dremanjem še nadalje sorpui-1 ja le zlato premikajočo se točko, potem pa sem zaspal. Zbudilo me je nekaj, kar je bilo podobno ščegetanju po roki. še na pol v sanjah sem naglo odtegnil roko in pogledal. Tedaj sem opazil velikega, črnega, leskečočega se škorpijona, ki je bežal po robu postelje in se besen, da ga je moj gib zmotil, spet pripravljal za napad. Dobro sem poznal bojevite napade te vrste škorpijonov, prav tako pa tudi strašno moč njih strupu, ker sem sam lahko videl, kako je takšen škorpijon ubil s svojim strupom v pustinji Nevade velikega udava. Kakor blisk sem skočil na tla, pograbil lopato, ki je slučajno tam ležala, in začel razbijati po postelji z vso močjo, ki sta mi jo strah in jeza še povečala. Na ta način se mi je posrečilo ubiti odvratno žival, ki mi je s svojo navzočnostjo dala ključ za rešitev uganke petih mrtvecev. S pomočjo mornarjev, ki jih je moje odkritje rešilo strašne more, smo napravili lov v kabini. Tako smo našli še tri prav tolikšne škorpijone. Te živali so v tropskih krajih zelo znane. Čarovnik Lufan jih je moral vsekako prinesti na ladjo, ko ga ni nihče opazil. Samo slučaj je preprečil njegovo napovedano maščevanje, a vendar je padlo pet nedolžnih žrtev, ki so odšle na veliko potovanje, s katerega se nihče ne vrne... Iz verande so stopili trije možje. Eden izmed njih je držal modro se lesketajoč samokres. «Uredite z njima, doktor*, je rekel mož s samokresom. »Zdi se, da se ne da nič drugega narediti*, je dejal zdravnik. «Pojditc sem!» je velel možu s povešeno roko. Ta je stopil k njemu in zdravnik ga je prijel za desno roko. Potem mu je slekel suknjič, zavihal rokave srajce, druga dva sta ga opazovala. »Moral mu bom dati etra*, je dejal. »Nobenega etra*, je rekel vodja. »Ni drugače*, je dejal zdravnik. «Ni več daleč od smrti, ker je izgubil preveč krvi. Morda bo potrebna transfuzija. Ko bi bilo to na levi roki, bi bilo že prepozno.* «Kaj mislite s tem?* je izpregovoril tretji. Upiral je pogled v zdravnika. «Jaz sem ustreljen v levo roko.* «Vem. Vidim*, je rekel zdravnik. »Leva roka je preblizu srca in srce ne vzdrži tega napora. Vam ne morem storiti nič drugega, kakor da pokličem pogrebni zavod. Obžalujem.* Tretji mož se je opotekel. Oči so sc mu začele stekleno svetiti. Nato se mu je povesila spodnja čeljust in zgrudil se je na tla. Zdravnik se je obrnil k drugemu. »Ali hočete tudi vi tako umreti?* «Rešite me, doktor!* je prosil in oba sta pogledala vodjo. «Dobro», je rekel ta. «Dajte mu etra!* Dvakrat dnevno po 3 minute pravilne nege - odločuje o usodi Vaših zob! Kdor zjutraj - zlasti pa zvečer - redno uporablja Sargov Kalodont, skrbi za to, da ostanejo njegovi zobje ne samo bleščeče beli, temveč tudi brez zobnega kamna. Kajti le Sargov Kalodont vsebuje v Jugoslaviji sulloricinoleat, ki uspešno deluje proti zobnemu kamnu. Zato uporabljajte samo Sargov Kalodont! SARGOV KALODONT Proti zobnemu kamnu Zdravnik je raztegnil operacijsko mizo, položil nanjo bolnika, ga narkoti-ziral, izpral rano, obvezal, in ko je delo končal, pogledal vodjo, ki je sedel v njegovem naslanjaču in ga opazoval. cin zdaj,* je rekel zdravnik, «sem pripravljen poskrbeti za vas. «Kjc ste bili zadeti?* Mož je zamežiknil in se ozrl na zdravnika. »Nisem bil zadet. Sem čisto v redu.* «To mislite vi», je rekel čemerno zdravnik, clmate razširjeni zenici. Ustnice brez krvi.» Vzel je skisalo. «Odpnite si telovnik in srajco!* Gangster je držal revolver v desnici. Odvezal si je kravato ter odpel telovnik in srajco z levo roko. Zdravnik je prislonil slušalo in poslušal. «Kako dolgo imate že srce v tem stanju?* je vprašal. «Kako mislite?* «Kdaj vas je zadnjič pregledal zdravnik?* «Pred desetimi ali dvanajstimi leti.* Dr. Denison je stresel glavo. «Vam lahko pomore samo eno, gospod — počitek in mir. Odvisno je edino od vas, kako dolgo boste živeli. Razburjenje v nocojšnji noči je lahko poslednja kapljica v čašo.» Primaknil je drugi stol. c Deni te scmle noge, naslonite se nazaj in sc odpočijte!* Vodja je ubogal. «Ali ne čutite v rokah in nogah neko otrplost?* je vprašal zdravnik. «Ne», je rekel mož. Čelo se mu je potemnilo. «Moram priti od tod iu vi me odpeljete. Odpeljite mene in tale dva, kamor vam bom rekel.* «Ne v temle vašem stanju*, je zmajal zdravnik z glavo. «Vi bi ne mogli priti zdaj niti na hodnik — brez poštene injekcije adrenalina. To bi vas držalo na nogah, preden bi vas mogel jutri zdravnik temeljito v roke vzeti.* »Dobro*, je pokimal gangster. »Vbrizg-nitc mi to, potem pa pridite in poskrbite zame.* Dr. Denison je zmignil z rameni. »Kakor hočete*, je dejal, vzel brizgalnico in jo napolnil. »Dajte mi roko*, je rekel iu mu dul injekcijo. Stopil je spet k omarici z zdravili. «Vzamem rajši vse s seboj, kar bom potreboval*, je dejal. cVsaki dve uri boste morali vzeti po dve takile kroglici.* Vzel je dve, ju podal gangsterju in prinesel kozarec vode. »Vzemite dve zdajle*, je naročil. Mož ga je ubogal. «In zdaj,* mu je velel dr. Denison, »počivajte približno deset minut, potem pa odneseva ta dva iz hiše.* Čez nekaj minut so zdrsnile gangsterju roke z naslonila; revolver je padel na tla in glava sc mu je povesila na prsi. Dr. Denison je priklopil telefon in poklical policijsko stražnico. Javil se je seržant llogcrs. »Halo, Rogers*, je dejal zdravnik. »Tisti trije možje, ki jih iščete zaradi umora stražnika Čare, so zdaj v moji ordinaciji, številka Una ima luknjo v mišičevju desne roke. Je popolnoma otrpel pod vplivom etra na operacijski mizi. številka Dve ima na levi roki prasko, ki ni vredna, da bi govoril o njej. Leži nezavesten na tleh v ordinaciji, številka Tri sedi poleg mene s količino narkotika, ki zadostuje za teden dni. Pošljite voz in nekaj ljudi, da jih odpeljejo. Rad bi šel spat.* I' . Coppcc: J^>uiže4 o jc Lucijan izgubil zadnji bankovec za sto frankov, je vstal od rulete, kjer je zu-igrul zadnje ostanke svojega imetja, in se mu je tako zavrtelo v gla\i, da je skoraj padel. Misli so se mu medle, noge so se mu šibile. Opotekel se je in zgrudil v naslanjač ob steni igralnice. Nekaj časa se je oziral po tajnem salonu, v katerem je zapravljal lepa leta svoje mladosti, opazoval strgane obraze igralcev, poslušal zvenenje zlatu in se zavedal, du je izgubljen. Doma v predalčku ima star revolver.... Ni domislil do konca. Napetost zadnjih noči mu je izčrpala mlade moči in Lucijan, do smrti utrujen, je zaspal. Ko se je nekako čez pol ure prebudil, je zahrepenel po svežem zraku. Bilo je pol dvanajstih. Lucijan se je pretegnil in hotel oditi. Toda zdajci je stopil k njemu stari Dronski, steber igralnice, in rekel: »Posodite mi pet frankov. Že dva dni se nisem ganil 'od tod in niti enkrat ni padla kroglica na sedemnajstico. Smejali se mi boste, toda glavo stavim, da bo zadeta sedem-najstica, ko bo ura bila dvanajst.* Lucijan ni imel niti teh pet frankov. Zmignil je z ramami, odšel v predsobo, se oblekel, stekel kakor v snu po stopnicah in obstal na ulici, ki jo je zametel bel sneg. Na čistem nočnem nebu so se iskrile mrzle zvezde. Tresel se je od mraza in spet mislil na revolver, toda že zopet je odvrnil njegovo pozornost nepričakovan prizor. Na kamniti klopi ob velikih vratih palače je sedela skrčena približno sedemletna deklica. Na sebi je imela slabo črno obleko in je spala na pol pokrita s snegom. En čeveljček se ji je bil sezul in je ležal na tleh. Lucijan je nehote segel v žep. Seveda ni našel ničesar in spomnil se je, da niti natakarju ni mogel dati napitnine. Toda sočutje ga je vleklo k spečemu otroku in morda bi ga bil vzel v naročje in odnesel kam na toplo. Ampak hipoma se je v čeveljčku na tleh nekaj zableščalo. Lucijan se je pripognil in držal med prsti zlut novec — louisdor. Morda je šel mimo radodaren človek in vrgel deklici v čeveljček milodur. Lucijan je že hotel deklico prebuditi, toda vtem so mu zabrnele v ušesih preroške besede: »Sedemnajstim bo zadeta, ko bo ura bila dvanajst.* Mladenič iz ugledne rodbine, ki ni še nikoli zagrešil najmanjše grdobije, je zdaj nameraval nekaj gnusnega. Ko se je prepričal, da je sam na ulici, je vtaknil zlatnik v žep in se naglo vrnil v igralnico, kamor je planil prav v trenutku, ko je velika ura v kotu odbila prvega izmed dvanajstih udarcev polnoči. Skočil je k igralni mizi, vrgel nanjo louisdor in zaklical: »Stavim na sedemnajstico!* Kroglica je nekaj časa tekla po vencu številk, potem pa padla v rdečo jamico sedemajstice. Vodja igre mu je porinil 36 priigranih louisdorov in Lucijan jih je brž položil na rdeče. Že spet je dobil, in sicer 72 louisdorov. Ta igra se je večkrat ponovila. Včasih je stavil kar vse in zmeraj je dobil. Imel je nadnaravno srečo. Mala koščena kroglica je letala v ruleti, kakor da je magnetizirana, začarana. Kmalu je imel vse, kar je bil zaigral, in zdaj je stavil kar po dve, tri sto louisdorov in sreča ga ni zapustila. Sedel je v kožuhu, saj se ni utegnil sleči, in tako igral, da si je z bankovci napolnil vse žepe. Celo v robec jih je že zavezoval. - I V duši pu ga je žgala in mučila misel na malo beraško deklico. Ali še sedi na klopi!' Gotovo še! Mora biti tam takoj, takoj pojde tja. Samo da odbije ena ura, prisegam, po pojdem od tod, jo vzamem v naročje in položim na svojo posteljo, da, vzgojim jo, dal ji bom doto, ljubil jo bom kakor lastno dete! Toda ura je odbila eno, četrt na dve, pol, tri četrt, Lucijan pa je še zmerom sedel pri vragovi mizi. Slednjič, tik pred drugo uro, je vodju igre vstal in polglasno javil konec igranja. Lucijan je bil skokoma na hodniku in si krčil pot med igralci, ki so mu zavidali srečo. Tekel je po stopnicah in naravnost h klopi. Že od daleč je zagledal skrčeno postavico, spečo v siju cestne svetilke. »Hvala Bogu!* je zaklical. »Še je tukaj.* Stopil je k njej in jo prijel za roko. Kako je bila mrzla! Revica. Vzel jo je v naročje ter jo hotel odnesti. Glavica Kako je Bog ustvaril človeka Ko je ljubi Bog ustvaril ves svet in vse živali, jim je postavil psa kot najmodrejšega in najboljšega na čelo. Vse živali so živele, se množile in umirale v sreči in zadovoljstvu, samo psi so postajali čedalje bolj žalostni. In Bog, stvarnik sveta, je vprušal pse: »Zakaj ste tako žalostni, ko so druge živali zmerom vesele in zadovoljne!* Najstarejši pes je odgovoril: »Veš, ljubi Bog, druge živali ničesar ne pogrešajo; toda psi imamo nekaj pameti v glavah in s pomočjo te pameti razumemo, da je na svetu nekaj višjega od nas, in to si ti, o Stvarnik. Vse lahko vohamo, samo tebe ne moremo, in to mi psi zelo pogrešamo. O, Gospod, usliši naše hrepenenje in ustvari nam boga, ki ga bomo mogli vohati!* je omahnila navzad, toda otrok se ni prebudil. »Kako trdno spi človek v tej mladosti!* je pomislil in jo privil k sebi, da bi jo ogrel. Bil pa je vendarle malo nemiren in hotel jo je prebuditi s poljubom na oči. Ampak zdajci je ostrmel, zakaj oči pod na pol odprtimi vekami so bile steklene, negibne. Pritisnil ji je uho na ustnice. Ni dihala. To dete je zmrznilo, medtem ko je on igral z. zlatnikom, ki ga je našel v njenem čeveljčku. Nepopisna bol mu je stisnila grlo, hotel je zakričati, pa ni mogel, in v tem brezuspešnem prizadevanju, da bi zakričal, se je zbudil v naslanjaču v igralnici, kjer je bil zaspal pred polnočjo. Zadnji natakar, ki je odhajal po peti uri, ga ni zbudil, temveč ga jc pustil, da je dalje spal. Zunaj je bilo sivo zimsko jutro. Lucijan je odšel iz kazine in blodil po ulicah. Ko so odprli trgovine, je prodal uro, se okopal, zajtrkoval in šel v naborno pisarno, kjer je podpisal pogodbo in vstopil prostovoljno v afriški polk tujske legije. Zdaj je poročnik. Ima samo svojo malo plačo, toda zadostuje mu, zakaj Lucijan je zdaj najrednejši človek. Kart se ne dotakne in nič ne igra. In zdi se, da nosi še celo denar v hranilnico, kajti nedavno je šel v Alžiru njegov tovariš za njim in je videl, kako je obdaroval majhno špansko beračico. Častnik se ni mogel ubraniti radovednosti in je pogledal, kaj je dal Lucijan deklici. S presenečenjem je ugotovil, da ji je Lucijan stisnil v roko zlat louisdor. Ljubi Bog se je zasmejal in rekel: »Prinesite nti kost, pa vam ustvarim boga, ki ga boste mogli vohati!* Psi so se razbežali na vse strani in vsak izmed njih se je vrnil s kakšno kostjo; prvi je prinesel levjo kost, drugi konjsko, tretji velblod jo, četrti mačjo, izkratka, prinesli so kosti od vseh živali, samo pasjih ne; zakaj pes se ne dotakne niti pasjega mesa niti pasjih kosti. Tako je ležal pred Bogom cel kup kosti, in Bog je ustvaril iz. teh kosti človeka, da bi imeli psi svojega boga, ki bi ga mogli vohati. In ker je torej človek ustvarjen iz vseh živalskih kosti, samo iz pasjih ne, ima tudi lastnosti vseh živali: močan je kakor lev, delaven kakor velblod, prekanjen kakor mačka, velikodušen kakor konj, samo zvestoba psa mu je tuja, da, samo zvestoba psa! Po Karlu Čapku — Ante Fr. Brvar. Anekdote iz gledališča V operi smo imeli inspicienta Habiča. Zdaj je že nekaj let upokojen in uživa zasluženi, po mnenju prizadetih članov pa nezasluženi mir, kajti naš Habič je bil znan šaljivec in nagajivec, ki ni dal izlepa miru, zato mu ga pa zdaj tisti, ki jim je nagajal, ne privoščijo... Če je le mogel, je pevcem ali pa kakemu tovarišu od tehničnega osebja kakšno zagodel. Ni čuda, da so se prizadeti združili in mu prisegli kruto maščevanje. Prežali so na ugoden trenutek in priliko. Pa se je neki večer med predstavo zgodilo, da je, za odrom odložil Habič klavirsko partituro in odšel za nekaj časa «po opravkih*, Bog ve, če ne zopet komu nagajat. Tedaj so se prikradli maščevalci, brez usmiljenja so mu ugrabili dragoceno partituro, s pomočjo katere je pošiljal nastopajoče člane o pravem času na oder, dajal znamenja za grom in blisk itd. Skrivnostno so se zaprli v garderobo, od koder se je slišalo nato neko razbijanje, potem pa so se zopet pojavili in eden iz- SVEŽOST PRI PREBUJENJU! Kako prijeten je občutek, ko se zjutraj prebudimo z dobro spočitimi udi! Samo nekoliko kapljic kolinske vode .,Soir de |Paris“ Vas osveži, okrepi in ponovno poživi. Ta sijajna tekočina je dvojno parfumirana z Vašim priljubljenim znamenitim parfumom ,.Soir de Paris“ Bourjois. BOURJOIS ★ Soif de Pariš ★ i!rypj^ Cooit/lu se nismo vseSinei Vemo' M J« v njih: navadno , V‘dlm° in ne Vlna al' dragoceni praženi sta Skrob°-pov' nam tega seveda , k ' ' Pri K^ip. njej Je gotovo v vsakem et>a pogiedati- Pri *?">• ki daje kavr" mKnTCUPraŽen° S,adno _ diJno moč. priietPn neiPPove visoko re-I polno aromo. ' ‘ kavi Podoben okus Jj^PPova med njih je nesel na velikem, težkem stolu partituro zopet tja za oder, kjer jo je bil pustil poprej Habič. Razlika je bila malenkostna: poprej je ležala na mizi, zdaj pa na stolu. Z obrazi nebeških krilatcev so posedli zarotniki nedaleč v kot in se na videz poglobili v globoke debate, vmes pa so prežali na vse strani in čakali, kdaj se pojavi Habič. Končno je pritekel od nekod, da pošlje nekega pevca, ki je bil na drugi strani odra, na sceno. Pograbil je za partituro na stolu in jo hotel vzeti, — toda partitura se ni dala dvigniti, ker je bila za platnice pribita na stol. Kaj mu je preostalo drugega, ko da je dvignil težki masivni stol s partituro vred in odhitel na drugo stran odra. In tako je inspiciral Habič tisti večer s partituro, pribito na stol, in prenašal stol ves večer z leve na desno in z desne na levo stran odra. * Včasih minejo dnevi in meseci in nikomur ne pride niti najnedolžnejša vragolija na pamet, pride pa zopet čas. ko zavlada epidemija norčavosti in nagajivosti, in kdor je razpoložen, mu da že vsak žebelj ali sveder pobudo za nagajanje. Tako stojim nekoč (ne spominjam se več, pri kateri izkušnji ali predstavi je bilo) za kulisami pod mostičkom, na katerem ima vned predstavo delo razsvetljač. Ta stoji na mostičku, ki ima lesena tla, in sklonjen k odprtini v portalu gleda na oder in zamaknjeno posluša arijo Zlate Gjungjenčeve. Pod mostičkom pa se igra odrski delavec s tankim svedrom, kakršne rabijo v gledališču za pričv rščevan jc kidis. Slučaj- no se ozre na razsvetl jača, in že mu sedi vragolija v očeh. Stopi pod most in prične vrtati od spodaj prav tam, kjer stoji razsvetljačeva noga. Zlata je odpela svojo arijo, razsvetljač se vzravna in se hoče prestopiti, a glej! — noga je priraščena in se ne gane! Da ni recitiral liričnih pesmi, ko se je izkušal osvoboditi, si lahko mislite; tudi najbolj dramatični uroki niso pomagali, da bi se odčaral, šele zagotovilo, da ga popelje na pol litra dalmatinca v operno klet, je omehčalo svedrovca, da je tovariša «odšruvfal». * Skrušnv je naš gledališki mojster platna in barv, ima pa tudi sina, ki rad z znanjem in vnemo slika kakor oče kulise, rad pa «nafarba» tudi kake znance. Tako je zelo prijateljsko povabil našega dramskega Modesta Sancina na Miklavžev večer v Zvezdo, češ da mu bo Miklavž, gotovo kaj prinesel. «Ali pa tebe vrag odnesel!» mu je obljubil v zameno Sancin. In je prišel z veselimi tovaiiši, toda ne teatrskimi. temveč s športniki. Miklavž pokliče Sancina ter mu izroči ob splošnem priznanju veliko, čudovito okusno garnirano torto, ki je vzbudila pri Sancinovem omizju veliko zavist in glasno zahtevo po pokušnji. Sancin pa je torto velikodušno s primernim nagovorom poklonil sladkosnednim laikom; ti niso spoznali skrivnosti «gledališke torte», ki jo je on uganil na prvi pogled. Eden izmed najbolj «lačnih > je zav ihtel nož nad torto vsem drugim so se že cedile sline — toda bila je nekam trda. In ko je potisnil nož močneje vanjo, je odskočila na tistem mestu tanka sladkorna glazura, pod njo pa se je razkrila navadna, okrogla, prazna škatla iz lepenke. Morda je kdo izmed vas srečal oh treh po polnoči na Miklavžev večer veselo družbo, ki ju trkalikala torto po ljubljanskih ulicah? * Nihče si ne more misliti, kuko neprijetno, hudo in zoprno je igralcu, če se mu kdaj na odru beseda «zavozla». Kar na lepem, sam ne ve kdaj, pa ti takšno ustreli in se zave šele tedaj, ko pokajo tovariši na odru od smeha in ne morejo kljub prizadevanju ostati resni in igrati naprej, občinstvo pa si sme dati duška s svobodnim smehom. Naša Rekarjeva je igralu pred leti staro kuharico v igri »Danes bomo tiči!» Morala bi bila reči med drugim: «To je uniforma kralja strelcev.* Pa jo dejala, nič hudega sluteč, v veliko veselje občinstvu in tovarišev: «To je unikralj formi-strelcevl* ■ * Vida Juvanova je igralu Spaka v «Snu kresne noči*. Imela je lep košat rep kakor veverica. Umetnino je bil napravil gledališki garderober, ki pa žal ni ljubi Bog, zato je bil rep delo človeških rok in napravljen iz preoblečene žice. Listje, ki je tvorilo zastor pri Titaniji-nem ležišču v gozdu, je bilo iz blaga, prišitega na tanko mrežo iz vrvi. Pa je hotela kruta gledališka usoda, da je naga jivca Spaka samega zadela nesreča. Ujel sc je z repom v »listje* in ni mogel ne naprej, ne nazaj. Končno se mu je posrečilo, da je izpulil rep iz zank, stopil v ospredje in govoril stoje stihe, med katerimi bi bil moral reči: »Mislite, da zaprli ste oči, prikazni zrli...» Pa je dejal: «Mislite, da zaprli ste oči, prikazni žrli...» * Tudi Miri Danilovi se je že »zmešala štrena*. Ko je igrala v «Snegulčici» mačeho, ki zastrupi z glavnikom ubogo pastorko, mora vzklikniti: »Zdaj mrtva si, norica, črnolasa kakor vran in svežih lic kakor rdeča kril* Mira pa je grmela zanosno, polna zadoščenja nad maščevanjem: »Zdaj mrtva si, norica, rdečelasa kakor vran in črnih lic kakor sveža kri...» Luiza VVielandv: J \]cc Gospod VVintrop se je nemirno zganil in teta Jana je opazila, da ni odtrgal pogleda s Tejinega obraza in da se Teja njegovemu pogledu izmika. Teta Jana se je zadovoljno gugala na svojem priljubljenem stolu lik ognja. Odondod se je tudi lahko dobro razgledala, ker je zarja kamina osvetljevala oba mlada obraza. «Jaz moram pač imeti smolo*, je tiho zamomljal VVintrop. »Teja. morate mi odgovoriti. Mislite, da bi naju mogla slišati?* Teja se je nežno ozrla na teto. «Uboga teta, ona ima svoj mali svet zase, Win. To je čudovito, kako je čila vzlic svoji bolezni.* «Ainpak, Teja, ne govorite o njej. V edeti moram ...» «Mislim, da bi bilo treba nasaditi na gredo pred hišo lilije*, je kar tako zinila teta Jana. vmešajoč se v pogovor, kakor se vmešavajo naglušni ljudje. «Da, teta», je zavpila Teja. VVintrop je samo pokimal. «Teja, morate se odločiti. Rekel sem \ani, kaj bi vse za vas storil — tla 1 l)i vam bogastvo, slavo, življenje med zanimivimi ljudmi — ljubim vas...* »Lilije,» je nadaljevala teta Jana s svojim enoličnim glasom, »so tako trpežne. In toliko vrst jih je. Tiste rumene bi se prav lepo podale pred hišo, misliš, da ne?» «Da, teta!» je zavpila Teja in dodala: »Prenehajte, Win! Ali ne razumete, da moram to prej premisliti? Dona bi to bolelo...» »Odpeljem se iz mesta, in kadar pojdem od tod, se ne vrnem več. Ali pojdite z menoj ali pa — pozabite name!* «Lilije? se seveda vsako leto bolj razmnože. Mordu bi ti rajši imela kake druge cvetlice?* »Tale stara babnica me hoče razkačiti! Poženite jo ven! Veramon-ovitek z 2 tabletama Ta zavojček zmore odslej vsakdo. I*roslmo napravite iHitzkus in prepričali se boste o naglem učinku pri glavobolu, zobobolu In bolečinah zaradi ran. VERAMON Cevke z 10 In 20 tabletami. Ovitek z 2 tabletama Ogla« reg. pod 8. lir. 25.409 od 4 /X. 1937 Teja se je obrnila in se ozrla na VVintropa s strogim in dolgim pogledom. »To vam ni podobno, Win. Mislila sem...» »Kako morete to staro žensko tako potrpežljivo prenašati?* Bil je ves razkačen. «Win, ne psujte!* «Rad bi še bolj! Najrajši bi jo spravil iz hiše!* »Donaldu bi lilije ugajale*, se je začul spet tihi glas tete Jane. »Rad ima staromodne cvetlice. Domu smo tudi imeli lilije. Don je zvest fant in ljubi stare običaje ...» VVintropa je kar privzdignilo. »Za Boga, jezik za zobe!* je zatulil. «Kaj?» je vprašala teta Jana. kakor da ji je žal, ker je preslišala dobro šalo. »Teja, pojdete z menoj ali ne? Hočem odgovor!* »Moj odgovor je ne, VVin. Zdaj ste mi pokazali, kaj morem pri vas pričakovati — nestrpnost, slabo vedenje, sebičnost, da, celo krutost. Z Bogom, VVin!* Odšel je brez besede in teta Jana je začudeno pogledala Tejo. «Kaj mu je?» je nedolžno vprašala. »Zmeraj sem ga imela za ljubeznivega človeka — zdaj se pa tako vede! Se pozdravil me ni!» Medtem ko je Teja odnašala čajni pribor, je brskala teta Jana po torbici. Nato je s pritajenim smehljajem vrgla pismo v kamin. t FLIT sestoji iz posebn h sredstev in uničuje ves mrčes. V tem oziru je nedosegljiv. FLIT je neštetokrat preizkušen in je njegova moč splošno priznana. Zato vselej zahtevajte FLIT m odklanjajte vsak nadomestek. FLIT ne pušča madežev in je neškodljiv za ljudi. Prepričajte se vsakokrat: Na ročki mora biti vojak Pazite na to! J POMEMBNA GOSPODARSKA PRIREDITEV 1)0 letošnji pomladanski velesejem od 4. do 13. VI., prirejen pod pokroviteljstvom N j. Vel. krulja Petra II. To bo /e 45. ljubljanska velesejeinska prireditev, ki bo imela mednaroden značaj in ki bo hkrati lepa revija slovenske in jugoslovanske gospodarske delavnosti. Na splošni velesejmski razstavi bodo zastopane vse pomembnejše industrijske in obrtne panoge, n. pr. kovinska, tekstilna, papirniška, elektrotehnična, kemična, steklarska, živilska, stavbna, poljedelski stroji, glasbila, kurjava, keramika itd. Razen tega bodo prirejene še posebne razstave, ki bodo imele reprezentativen značaj. Posebno velika in lepa bo razstava avtomobilov in motornih vozil sploh. Zavzemala bo okrog 1400 m2 razstavnega prostora. Posrečena je zamisel posebne razstave «Cesta». ki jo prireja Društvo za ceste. To bo doslej pri nas najboljša in največja propaganda za izpopolnitev in modernizacijo našega cestnega omrežja; razstava bo urejena po skrbno premišljenem načrtu, da bo lahko dosegla čim večji uspeh in svoj namen. Tedaj bo v Ljubljani tudi kongres Društva za ceste, ki se ga bodo udeležili odlični zastopniki oblastev in gospodarskega življenja. Med večjimi posebnimi razstavami bo v zbujala posebno pozornost razstava Francije. Na nji bo reprezentativno razstavljeno blago, ki pride v poštev za naš uvoz. Nazorno bo prikazano; kako se lahko čim bolj okrepe gospodarske vezi med našo državo in Francijo. Omenimo naj, da bo na tej razstavi razstavljenih tudi "5000 francoskih knjig. Med posebne razstave moramo še uvrstiti veliko razstavo pohištva in razstavo ženskih ročnih del. Obiskovalci velesejmu bodo imeli na jugoslovanskih železnicah 50% popusta. Vozne olajšave so dovolile tudi razne druge države. V letalskem prometu je določen 10% popust. Razmnoževala dandanes in nekdaj Dobro se še spominjam, bilo je nekaj let pred svetovno vojno, ko sem moral prvič predvajati rotacijski razmnoževa-lec nekemu veletrgovcu, ki je vsak mesec razpošiljal cenike. Ta nalog sem dobil od svojega šefa že prejšnji dan, da sem se za ta dan lahko slabše oblekel. Tisti, ki je imel takrat z razmnoževalci opraviti, bo to razumel. Ne samo da je bil tisti, ki je imel z razmnoževalci opraviti, od barve pomazan, ampak je bil pomazan tudi tisti, ki se je upal bliže k aparatu. Dobro se še spominjam, da smo po trudapolnih štirih urah napravili komaj 100 čitljivih odtiskov, za 500 od-tiskov pa smo porabili papirja. O lepem odtisku tukrat sploh ni bilo govora. Šlo je v prvi vrsti zu uporabnost odtisku. /a matrico je služil še voščeni papir, ki je bil zelo občutljiv in se je rud lomil. Bilo je že zelo težko spisati uporabno matrico. Aparati so bili za dandanašnje pojme primitivni. Povsod je uhajala barva, le tam je ni bilo, kjer bi bila morala biti. In vendar je nekako šlo! Kako preprosto je vse to dandanes. Že kožnata matrica, ki je nelomljiva, je ogromen napredek proti prejšnjemu voščenemu papirju. Aparati pa so tako popolni, da vsak laik lahko na njih napravi najlepše odtiske. Temu se pa ni čuditi, ker dela stroj popolnoma avtomatično. Ni treba tega vijaka privijati, onega odvijati, ne paziti, ali je ta vzvod potisnjen navzdol, oni navzgor itd. Vse se uravna avtomatično. Če aparat ne dobi papirja, pritisni valj ne deluje in števec preneha delovati, vkljub temu, da je bil aparat v obratu. Kakor hitro pa dobiva aparat papir, stopi takoj pritisni valj v funkcijo, števec začne šteti, vse stopi v funkcijo. Barva se da regulirati, ne da bi kdo prišel z barvo v do-tiko. Doda se lahko poljubno na levo, v sredino ali na desno stran, in to med delovanjem aparata. Tisoč odtiskov na uro je zelo malo, ki jih napravi stroj. Dobri razmnoževalci napravijo do pet in več tisoč odtiskov na uro, ne da bi to pomenil rekord. S tako popolnimi stroji je razmnoževanje dandanes igrača. Pri sedanjem tempu življenja si večjega podjetja ne moremo misliti brez razmnoževalen. V uradih, na občinah, v večjih društvih itd. pa je razmnoževalec veren drug pisalnemu stroju. Pa cena? Za ceno malega prenosljivega stroju dobite dandanes rotacijski razmnoževalec, ki vlaga papir, šteje odtiske in ima tudi vse druge prednosti modernega razmnože valca. Kje dobite te stroje? Firma The Rex Co, Ljubljana, Gradišče 10, ima nekaj novega! Krasen aparat, ki ni več popolnoma iz kovine, ampak iz rotacita. To je nova tvarina, ki vkljub trenju in brzini ne postane električna in torej ne zadržuje odleta odtisku. Rotacit je močnejši od železa. Iz iste tvarine sta tudi bobna, ki sta bila doslej iz aluminija. Rotacit je proti vsaki barvi neobčutljiv, najsi bo potem vodna ali oljna, pa tudi kislina mu ne pride do živega. Z.ahteoajte, da oarn to novost predvaja jo! Kneippovu slndnn kava pomaga varčevati — ker se za kavo, ki je narejena iz. «Kneippa», potrebuje polovico manj sladkorja kakor sicer. Pristni «Kneipp» se dobi samo v zavitkih s sliko župnika Kneippa! Brez težav deluje Darmol. Razen tega prijetnost pri uporabi: nobenega kuhanja čajev, niti požiranja kroglic in ne grenkih soli. Darmol je okusen kakor čokolada. Ne poskušajte z. nepreizkušenimi preparati, temveč uredite svojo prebavo s priljubljenim odvajalnim sredstvom Darmol. Dobi se v vseh lekarnah. — Reg 25.801/37. SANATORIJ ZA ŽIVČNE BOLEZNI ZAGREB, Zelengaj štev. 37 — Telefon š ev. 93-80, 67-46 - ŠEF-ZDRAVNIK: DR. DJURO VRANEŠlČ Poletna in jesenska zabavna potovanja z S/S „Kraljico Marijo‘, j. — 18. julija: Susak, Kotor, Budva, Catania, Capri, Monte Carlo, Cannes, Bizerta (Tunis), Malta, Dubrovnik, Benetke. Cene (voznina, kabina in popolna oskrba) od din 4.000' - . 19. julija — 3. avgusta: Benetke, Split, Pirej (Atene), Bospor, Konstanca, Varna, Istambul, Kotor, Dubrovnik, Benetke. Cene (voznina, kabina in popolna oskrba) od din 4000' — . 24. septembra — 14. oktobra: Benetke, Split, Rhodos, Larnaca (Ciper), Beirut, Haija, Aleksandrija, Dubrovnik, Benetke. Cene (voznina, kabina 'n popolna oskrba) od din 5.000'—. Za informacije in prospekte se obrnite na Jugoslovenski L 1 o y d , Zagreb, Gunduliceva 3 (Telefon 32-51, 32-52. — Brzojavke: Plovidba) ali pa na vodilne potniške agencije. Informacije za potovanje z ladjami Jugoslovenskega Lloyda daje pisarna Hamburg—Amerika Linie, Ljubljana, Masarykova cesta 12. Ta varstvena znamka NA STEKLENICI 1k DA STE KUPILI ZA ČIŠČENJE VSEM KOVINASTIH PREDMETOV, OGLEDAL IN OKEN PRIZNANO NAJBOLJŠE SREDSTVO Sidol katero vsled kemičnih sestavin vse te predmete ČISTI, POLIRA, OHRANI, DESINPICIRA PAZITE NA VARSTVENO ZNAMKO! XI Kuverta konfekcijska tvornica družba z o. z. v Ljubljani izdeluje kuverte vseh vrst, pisemski papir najmodernejših oblik, vrečice itd. Tyrševa cesta št. 67 iiiiiilliiiiiililiiiillllliiiiilllillliiMlIiilllmiiiilITTTTTTTTTTiTTTnTTnimiiiiiniiiiiiiliiiiiMiiiiiiiiiMiiiiiiiiiim Telefon 28-07 KLIŠEJE ENO- IN VEČBARVNE JUGOGROFIKP LJUBLJANA, SV. PETRA NASIP 23 OTROŠKE VOZIČKE in igrače, kolesa in vse nadomestne dele J REBOLJ & DRUG dobite pri nas po -------------- LJUBLJANA Miklošičeva cesta ugodnih cenah «Prijatelj» izhaja vsakega 5. v mesecu. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina je: Letno 12 številk revije «Prijatelj» Din 02*—. Če se plačuje v obrokih, je četitletnu l aročnina....................Din ’H' - polletna naročnina.............. „ 3 — Odgovorni urednik Emil Podkrajšek v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/1. Tel. 21-32. Tisk Delniške tiskarne d. d. Predstavnik: Ivan Ovsenik v Ljubljani. 45.800—1104 Za lepe dneve najcenejši in najprimernejši otroSki platneni Čevlji z gumastim podplatom. Velikost 27—84 din 19. — . štev. 85—42 din 25.— MoSki din 29. — Izdelujemo jili v beli, sivi in drap barvi. 40.891—7068 Otročke platnene sandale s prožnim podplatom in zaponko čez nart. Od Štev. 27—80 din 25.—, Štev. 31—84 din 29.—. 2781—03802 Te sandalo iz močnega usnja z usnjenim podplatom so najboljša dečja obutev za spomlad. Štev. 27—30 din 49.—, štev. 81—34 din 59.—. štev. 35—88 din 79.—. Moške din 99.—. 28.425-2205 Udobni čevlji iz močnega angleškega platna z gumastim podplatom in nizko peto na zaponko. Pripravni za delo v hiši in po dvorišču. Izdelujemo jih v beli, sivi in drap barvi. 80.695-2198 Za elegantno dame ni leplega čeveljčka k pidžami. Narejen je iz pisanega platna in se poda k vsaki pidžami. 68.995-1192 Za počitek noge elegantni, lahki in udobni čeveljčki iz belega in drap lane nega platna. 8185-56.151 Za soparne poletne dne\e so najboljše te okusne, elegantne in praktične sandale na jermen. Z usnjenim podplatom in nizke peto. Izdelujemo jih v beli. modri in rdeči barvi. Lahke in udobne sandale v rdeči, modri in beli barvi z nizko peto. ki se zavezujejo. 2967-44.801 Moške sandale iz močnega boksa s prvovrstnim usnjenim podplatom. Okusno so preluknjane in so za nogo udobne in zračne. 9837-8642 Nov model. Za elegantnega gospoda k spomladanski obleki ti fini čevlji v drap-rjavi kombinaciji. 3889-14.699 MoSki šivani nizki čevlji iz finega nu-buka, zelo zračni, z luknjicami okrr Šeni. z usnjenim podplatom. Selce d&vvajke SELCE 3.—, 4.—, 5.— HAVAJKE Nudite otrokom udobnost (— ftenske kratke nogavice kupite jim kratke nogavice! finega bombaža mako v beli Te nogavice se dobe v vseh in v drugih lepih barvah, barvah s pisanim ali p' enobarvnim robom. JADRAN 9.— Poleti ni da bi morali stiskati nogo s podvezo — nosite kratke nogavice Jadranl J3ata.