Leposloven, in znanstven. list!
V Ljubljani, dn6 i. vinotoka 1892. I,eto XII.
P rolo g
pri slavnostni otvoritvi deželnega gledališča v Ljubljani.
Odklenil se je torej (lični hram. Da vrinj slovesno se nocoj preseli
Umetnost naša, ki pod streho nizko Iskati si je morala zavetja, Ko jo iz kota dnega celo, Kjer bivala sirota je pred leti, Pregnal požar je ljut ... Še nekaj hipov, In prvič se odkrije pozorišče, Kjer nam življenja igra izpremembna Kazala bode tragiške prizore, Kazala tudi mnog vesel obraz . . . Radost, ki bere se na vsakem lici. Gospoda častna, to poglčd je lep; Nocojšnja obča odusevljenost, To blagoslov iskren je hiši novi! Nocoj pač lahko gledamo nazaj, Ne da bi nam bridkost zalila src«, Ko dvigajo podobe se pred nami, Katerih, ž:M, slovenska zgodovina Iz časov vseh nam kaže sto in sto! Saj danes nas prešinja ta spomin. Da dni bi>j, pogostoma brezupni, Ki bije ga od davnih dnij naš rod Za sveti jezik svoj, za boljše čase, Ni bil zaman; zavest obhaja nas, Da v resni drami naše zgodovine Večer nocojšnji je svettil prizor, Ko po stoletnem trudu zmagovito Proslavlja svoj uspeh junak - Sloven! . . .
Pred leti sto, kaj bili smo, in kaj Umetnost naša bila jc tedanja?
Ponosno v dni döbi govor tuj Zvenfel je po slovenskih pokrajinah, Umetniki so tuji nam kazali Na odru slike tuje poezije, Ker svojih nismo še imeli slik ! A čas je prišel, ko je ded strmfcč Zaslišal prvi glas slovenski z odra, Ko pesem je slovenska kakor sčn Objela mu duha, ponižna res, A pesem, kakor da prihaja z nčba! , 'led a j umetnost višnja prvič je Na javnem odru govorila z nami, In na prosvetnem pozorišči našem lJil to prizor jc prvi, ko nastopil Naš rod jc kot junak, čeghr ideja: Ustvarili na rudni zemlji svoji Umetnost si domačo — oh, zajedno Hilh je njega — tragiška krivica! . .
Gospoda moja, slike še nocoj Iz dnij poznejših vidimo vesele, A žil, prizorov je bridkostnih več, Ko to umetnost, komaj zasnovano. Uničili je htela moč protivna. Ko skoro mislil je slovenski rod, Da njega drama se izpremeni V tragedijo, da v bdji za idejo Upehan, strt se zgrudi v prah — nikdrfr, Ne, prišlo ni takd! Požar sicčr Vpepclil nam celd je gledališče, Kjer nas ljubili niso, le trpeli, Umetnosti pa na^c ni končal!
V zavetje tesno je zbežala takrat, Da ondu željno bi Čakala časa, Ko nam odkrije vse lepote svoje, Katerih v preponižnem domu dnem Razvijati nikddr ni mogla vseh Ta čas je tii!... Nocoj, v slovesni uri, Ko v naroda slovenskega imeni Poslopje novo posvečujemo, Izginejo naj vsi spomini drugi, A ta spomin vsckddr ostani nam: To gledališče, ki je najprej naše, Ponosna bodi priča, da Slovčn Poslednji ni v številu n d rod o v, Ki kdftj zaščitniki so bili zdušni Jeziku, domu in zatö — prosveti.
In če nocoj v minule dni lahkd Upiramo poglčd, ne da bridkost Zalila bi nam srca, pač takisto Oziramo lahko se v dni bodoče! Pred nami d^ba se odklepa nova,
Kaj nam prinese, kdo povč nam to? A bodi kakorkoli: tega vselej Zavedajmo, gospoda se častita. Da delo resno le rodi uspeh! Potem v sijajni novi hiši tej Učakamo resnično zlate čase, In upravičeno slovenski rod Ponašal bode se pred tujim svetom : »Poslopje to je viden spomenik, Dn vselej zmaga narod, čegar delo, In ako treba je, cel«» trpljenje, Prosveti le je bilo posvečeno!« . . .
Na čast in slavo našega imena Razkrij se torej, pozorišče, zdaj! Prizori naj vrstč se slikoviti, A mi zakličimo iz duše dnJi: »Pozdravljena, slovenska nam umetnost, Tvoj čas je tii — zavesa, kvišku — slava !«
A. Funtek.
V kletki.
f
liček srečni prosto leta,
Kamorkoli si želi; Mčni prostost je odvzeta, Kletka tesna me drži.
Včndcr tudi to na poti
Mrzlodušnim je Ijudčm: »Pesem glave zbranost moti, Torej peti naj ne smčm !«
Upa nimam, da odprla
Moja kletka bi se kdaj; Pesem meni vrč iz grla, Da mi žalost mami vsaj.
Ptiček lahkosrčno poje
Pesem drobno svojo z vej, Pelo bode grlo moje,
Petju nima kletka mej!
Lisjakova hči.
Povest. Spisal Josip Stare. (Dalje)
X.
se je Klotilda vrnila v Ljubljano, čakala sta je na kolo-vf	dvoru kočijaž Trobec s starinsko kočijo in domači hlapec
P/ ^i^/l s sv°Jim vozičkom, da je nanj naložil prtljago. Mraka ni bilo; čakal je žene doma. Sedčl jc v prodajalnici pri pisni mizi in se zagledal v velike trgovske knjige. Toda bil jc popolnoma razmišljen; gledal je pač, ali videl ni nc jedne številke in sedaj pa sedaj je preobrnil kak list, da bi pomagači ne zapazili njega razmiš-ljcnosti. »Kakd naj jo pozdravim? Ali naj ji pokažem, kakd sem šc zmiraj zaljubljen vanjo? Ali naj ji pokažem vso ostrost resnega in premišljenega moža in gospodarja ? Ali naj ji morda cel«') pokažem, da sem ljubosumen r — Le tega ne, zakaj potem bode le šc bolj znala v svoje namene obračati mojo slabost. Kazati se ostrega bi mehko moje srce niti ne znalo; smešen bi bil, ali pa neroden in surov, in ona bi me potem še vse huje zavračala. To pa nikakor ne grč pri vzprejemu.«
Takd jc preudarjal Lovro. ne da bi se odločil. Pogledal jc na uro in videl, da utegne žena vsak čas priti. Prepustil je vse usodi; kakor bode, pa bode. V tem pridrdra kočija in se ustavi pred hišo. Stopivši na prag je bil Mrak kar začaran od cvetoče lepote mlade žene, kateri je hišna ravno pomagala z voza. Pozabil jc vse črne misli, objel jo in poljubil, da je bila vsa ginjena. Ljubeznivo ga jc pogledala, in ko je čutil ogenj teh prelepih očij, porosilc so se njegove od radosti. Tolika mehkost pri moži je morala omečiti najtrše žensko srce. Klotilda se mu je oklenila izpod pazduhe in šla ž njim v stanovanje, dočim je prepustila teti in hišni skrb za škatljc in ostalo drobno prtljago. Od raznih mislij in čustev Mrak niti besede ni mogel ziniti.
»Kaj ti je, Lovro, ali si kaj bolan?« vpraša Klotilda molčečega moža; »ali se nič ne veseliš, da sem zopet doma?«
»Oprosti mi, Klotilda, strašno me glava boli'.«
»Glava te boli?« ponovi žena sočutno.
»Boli me, hudd me boli,« pritrdi on in globoko vzdihne, »ali saj ni čudo; zmiraj tičim v prodajalnici in pri knjigah in skoro nikoli ne vidim belega dnč. Dobro, da si zopet doma, sedaj vsaj nc bodem vedno sam.«
»Vedno sam!« začudi se žena, »ali nisi hodil vsak večer v kazino? Saj mi je Ahncnfels rekel, da te je videl ondu na vrtu.«
Ime Ahnenfels je zopet razburilo Mraka. Nejevoljno jc dejal: »Bil sem samd jedcnkrat in to prvi dan po tvojem odhodu. Toda Ahncnfels me ni mogel videti, ker ga takrat ni bilo v kazini. Pač pa so gospodje govorili o njem in tudi o drugih nenavzočnih ljudeh.«
»Drugih nenavzočnih ljudeh?« vpraša Klotilda, ko Lovro umolkne; »ali je to kaj slabega, če kdo misli na koga?«
»Vselej ne; toda lepd ni, če imajo ljudje koga preveč na jeziku. Saj sem rekel, jeden jedini večer sem šel v druščino, in dovolj sem imel bridkosti za ves čas svojega samovanja.«
»Kaj pa so takšnega rekli gospodje? Saj preprosti ljudje menda ne zahajajo v kazino?« vpraša žena zvedavo.
»Kaj bi rekli,« ponovi on nevedč, kakd bi se izrazil. »Vselej ni najhujše to, kar se izgovori, ampak hujše jc to, kar se zamolči', vender takd zamolči, da drugi več uganejo, nego je res.«
Klotildi se jc dozdevalo, kam meri Lovro, in takoj se ji jc zmračilo vedro čelo. V tem sta ji dobro došli teta in hišna, ki sta obloženi s škatljami in ogrinjali prisopihali po stopnicah. Klotilda jc vzela prtljago teti iz rok in jo pustila, da sta se z Lovrom pozdravila, sama pa je v tem s hišno izginila v drugo sobo, da se je iznebila moža, ki ji je bil zopet na vso moč zopern. —
Mrakova neodločnost je bila kriva, da se ni prav nič razbistrilo razmerje med njim in ženo njegovo. Vreme v zakonskem njiju življenji je ostalo nestanovito in časih se je zmračilo že takd temno, da jc bilo misliti, sedaj in sedaj trešči. Klotilda je bila zopet domä, ali nihče ni včdel, ali sta si z možem dobra ali ne. Nista se pričkala, nista se ljubila, ampak po stari navadi sta živela drug poleg drugega, in vsak je storil, kar ga je bila volja. On je tičal v prodajalnici, ona pa jc hodila po šetališčih in veselicah. V toplicah se jc do dobra otresla vseh društvenih ozirov, ki so jo prej še nekoliko zadrževali v si obodnem življenji in gibanji. Sedaj ni več marala, da bi jo povsod
spremljala teta Brigita, ampak kar sama je hodila na izprehod kamorkoli, ali v Latermanov drevored ali v »Zvezdo« h godbi. Seveda sama ni bila skoro nikdar. Dobro je vedela, kdaj in kje dobi druščine, in brž ko je stopila na ulice, srečala je kakega znanega častnika, ki se ji je pridružil in se je ni ločil, dokler se ji je ljubilo izprehajati. Najrajši se je ošabno šctala po »Zvezdi« v novih svojih opravah, ki jih je prinesla iz toplic, češ, naj vidijo ljubljanske gospč, kakd se nosijo včlika gospoda po svetu. Sevčda, prave gospdščine le ni razumela, pa je oponašala le takšne nečimerne ženske, ki so vse prej nego včlika gospoda. Kadar se je torej takd opravljena šopirila in gro-hotala s svojimi spremljevalci, tedaj so se preprosti ljudje pač ustavljali in se ozirali za njo. ali niso se ji čudili, ampak majali so z glavo in se ji posmehovali. Gospč pa so jo le mimogrede skrivaj pomerile z očmi in si druga drugi rekle pomembno besedo. Ko bi Lovro Mrak sedaj hodil v gostilne, čul bi vse drugačne pomcnke nego takrat v kazini, ali ker se ni genil z ddma. čul ni ničesar, in bilo je bolje z£nj.
Začela se je zopet gledališka doba. Klotilda je imela zopet svojo ložo v prvem nadstropji in se je vedla v nji drzno in prevzetno kakor še nikdar. Časih je pri nji sedela teta Brigita, šc rajši pa je bila sama, da je bilo več prostora nje kavalirjem, ki je niso nikdar pustili same. Cesto so jo kratkočasili tako dobro, da ji ni bilo do tega, kaj se godi na odru, in časih se je kar glasno zasmijala prav tedaj, ko so bili drugi do solz ginjeni. Zgodilo se je tudi, da je občinstvo nejevoljno sikalo proti loži, ker ga je motil govor in smeh. Ahncnfels, ki se je skoro za njo vrnil z dopusta, scdčl je malone vselej pri nji v loži, in že so po Ljubljani očito govorili, da je on prvi kavalir Mrakovc žene.
Teta Brigita je bila presrečna z uspehom, katerega je dosegla po dobro premišljenem zavajanji bratranke svoje. Kar srce ji je igralo od zlobnega veselja, kadar je pomislila, kakd dobro se maščuje Lis-jakovi hčeri, ker jo je nekdaj nje oče spravil iz hiše. Ženska izprijenega srca in hudobne duše, pa je Brigita sploh tudi v tem uživala in se radovala, da je videla drugo na opolzlih potih, kamor sama ni mogla več zahajati. Toda zadovoljna še ni bila popolnoma, ampak šc bolj je hotela v nravno izprijenost pogrezniti Klotildo, katere niti trenutek ni izpustila iz oblasti. Nekega dnč je prišla vsa vesela k nji kakor vselej, kadar se ji jc kaj posrečilo. Bila je do cela nemirna, in iz nje iskrečih očij jc Klotilda takoj ugenila, da ima nekaj posebnega na srci.
»Kaj dobrega, teta?« vpraša jo in ji za pozdravilo stisne roko.
»Ahnenfels je bil pri meni,« odgovori ji starka nekamo zaupno in skrivnostno.
»Ahnenenfelsl« začudi se Klotilda, »kaj pa je hotel pri vas?«
»Najel je sobo, in prvega se vseli4, reče teta zasopla, potem pa nadaljuje počasneje: »Zjutraj mi je Kruleč odpovedal, zakaj premeščen je v Novo Mesto. Ko sem šla natd na trg in sem bila ravno za škofijo pri mdkarjih, pride Ahncnfcls od šentpctcrske vojašnice proti meni in me vpraša, kaj je novega. Povedala sem mu, da imam prazno sobo, on pa mi je ves vesel odgovoril, da jo pride po obedu pogledat, zakaj s sedanjim stanovanjem ni kar nič zadovoljen in ravno si išče drugega. Res je prišel, ozrl se le površno po sobi in mi kar takoj odštel aro.«
Klotilda osupne in ne vč, kaj bi rekla; rdečica jo polije po vsem obrazu.
»Ali te ni sram, Klotilda?« pograja jo starka in se hudomušno nasmeje. »Poglej jo no, kakd jc rdeča kakor dčklica petnajstih let, ki si je prvikrat v svesti, da se moške oči upirajo vanjo!«
»Teta, ali je pač res takd, kakor ste povedali?« vpraša brat-ranka skrbno, sumnjajoč, da ni bilo vse zgolj naključje.
»Zakaj bi ne bilo res ?« ugovarja ji teta in je nekoliko v zadregi; »videla bodeš že prvega dnč prihodnjega meseca, da je res.«
»Bodisi,« zavrne lahkoumna Mrakova žena, ki je imela tudi že svoje osnove, »jaz sem pri tej stväri popolnoma nedolžna «
»Sevčda si nedolžna,« potolaži jo Brigita in se zasmeje na ves glas. Natd jo prime za roko, pogleda ji v oči, kakor bi jo hotela prebosti, zopet se nasmeje in jo vpraša prav zaupno:
»Klotilda, kaj nc, letos bodeš pozimi pač časih prišla k meni, da mi ne bode s starimi mojimi kostmi toliko treba po stopnicah ? Kaj ne, da bodeš?«
»Veste, da,« odgovori ji kratko bratranka in se ji umevno nasmehne.
»Sedaj pa z Bogom!« poslovi se teta; »marsikaj moram še poskrbeti; sobo je treba preslikati, žimnico zrahljati in treba bode še mnogo drugega, pa se moram podvizati, da dobim ljudi o pravem času. Hočem, da bode Ahnenfels pri meni povsem zadovoljen.« Rekši stisne Klotildi roko in odide.
Mrakova žena se ni mogla pritajiti, kakd silno jo je razvnela ta najnovejša novica. Prvi trenutek ni mogla razsoditi, ali naj se veseli ali togoti, pa ni tete niti pohvalila, niti ji ugovarjala. Prav ljubo ji je bilo, da je Brigita odšla, zakaj säma je preudarjala mirneje, kakd
se ji bode vesti proti novi soseščini. Da bodo ljudje mnogo govoričili in obrekovali, to je dobro včdela, ali za takšne malenkosti se že davno ni menila. Samd to jo je še nekoliko skrbelo, kaj poreče Lovro, kadar zvč, da stanuje Ahnenfels nji nasproti. »Takd brezumen ven-derle ni,« ugibala je säma v sebi, »da bi ne sumnjal ničesar. Takoj se bode bal. da bi pri teti Brigiti ne imela skrivnih sestankov. Ljubosumen je dovölj, to čutim, odkar sem se vrnila iz toplic, in nič drugega nego ljubosumnost je vzrok, da je takd silno čmeren. Ali naj mu zopet hlinim gorečo ljubezen? Ne, ne, to se mi ne ljubi; tudi je predolgočasno in zoperno ter priča o boječnosti. Tega pa že nc; boječe me ne smč videti. Odločna in drzna bodem, da se mi slabi možek moj ničesar nc bode upal očitati. Najbolje torej, če vse prepustim usodi, kakor uči stari Mrak. Porabiti hočem Ičpo priliko na svojo korist in na svoje veselje ter se naužiti radostij, katerih mi ponuja usoda. Saj je ta usoda itak dosti skopa, zatd je človek ne smč odbijati, kadar mu je mila.« Takd se je hitro privadila novemu razmerju v sosčščini in je takoj marsikaj snovala za zimo.
Ahnenfels se je naselil že zadnjega dnč v meseci, in ko je drugega dnč zjutraj Klotilda odgrnila zaveso, ujele so se nje oči z njegovimi, on pa ji je tedaj skozi zaprta okna z roko pošiljal poljubke. Toliko pa je Klotilda le še bila sramežljiva, da se v domači jutranji obleki ni mudila pri oknu. nego hitro se je umeknila v sobo. Na prvem sestanku v »Zvezdi« je preuljudnemu sosedu celd očitala, da jo preveč moti, kadar se napravlja. Toda ni ji verjel, in razpredel se je med njima nov »zanimljiv« pomenek.
Minilo je teden dnij, in Klotilda še ni bila pri teti. Ko je v tem nekega dnč pritisnil prvi mraz in je tudi že sneg naletaval, ostala jc Brigita doma pri peči in poročila bratranki, naj pride pod večer nekoliko k nji na pomenek; najljubše bi ji bilo, ako pride kär na južino. Mrakova žena je nemudoma vzprejela vabilo in rekla stari dekli, da pride prav skoro.
Precej, ko se je dan nekoliko nagnil, napotila se je Klotilda čez ulice k teti. Dasi je bil že mrak in dasi je do nasprotne hiše imela le nekoliko stopinj, vender se je pred odhodom prečesala, preoblekla se in tu in tam kaj uredila na opravi, kakor bi se ji kaj dozdevalo. Saj je dobro poznala teto svojo. Motila se ni. Stopivši v sobo, zapazila je takoj, da je vse lepd osnaženo in pospravljeno, miza pa pogrnjena za štiri. Spoznala je takoj tudi svojo srebrnino ter svoje ploščke in skledice.
»Teta, kaj pa to pomeni ?« vpraša nekamo osupla in nejevoljna.
»Ne bodi huda, zlato srce moje,« prosi zvita zavodnica, »saj včš, posode nimam, da bi postregla gospodi, zatd sem si brez tvojega znanja izposodila, česar potrebujem —«
Ni še dogovorila, ko potrka in stopi v sobo Ahnenfels, in takoj za njim njega prijatelj, poročnik Fuchs. Predno se Klotilda dobro ogleda po novih gostih, že stoji' Ahnenfels pred njo in ji poljubi roko; takisto stori njega tovariš. Ko se nakloni tudi Brigiti in jo pozdravi, reče Ahnenfels Mrakovi ženi:
»Nova moja gospodinja je preljubezniva in ne vč, kakd bi mi stregla in me razvajala. Danes me je z mojim prijateljem povabila na južino, da bi nekamo posvetili sedanji moj dom; ali da ta prijateljski sestanek tudi vi, milostiva gospd. počastite z navzočnostjo svojo, o tem ni črhnila niti besedice.« Obrnivši se proti teti, pristavi; »Gospa, lepd ni, da ste mi to zamolčali; še bolj bi se bil ves dan veselil večera.«
»Hotela sem včdeti,« opravičuje se Brigita, »ali bodete pač zadovoljni samd s starikasto gospodinjo; in šele ko ste vzprejeli oskromno moje vabilo, hotela sem vas iznenadejati z boljšo druščino, nego je moja, in pozvala sem tudi bratranko.«
»Nikar takd oskromno. gospa.« očita ji Ahnenfels, »prav jaz najbolj včm, koliko trenutkov ste nam že zasladili s svojo duhovitostjo in bogatim izkustvom svojim.«
»Dosti, dosti, gospod nadporočnik,« ustavi ga starka. »Brzdajte preveliko uljudnost; proti meni ne pristoja dobro. Veseli me, da smo vsi skupaj; drugega itak nisem želela. Sedaj pa prosim, sčdite za mizo ; moja soba ni, da bi se mogel človek izprehajati po nji.«
Nat<5 sedejo takd, da sta si čdstnika drug proti drugemu in da se lahko menita sedaj z gospodinjo, sedaj z mlado gospd. Po južini je Brigita hitro pospravila z mize in položila nänjo popolnoma nove kvarte za tarok.
»To je izvrstna misel!« vzklikne Ahnenfels, vzame kvarte, zmeša jih, in nato začnd »kralja klicati«. Toda Klotilda in Ahnenfels sta bila prerazmišljena, pa nista imela sreče; vedno sta izgubljala, a dobivala sta le teta in poročnik Fuchs, ki sta mislila samd na igro. Vender je rekel Ahnenfels, da je popolnoma zadovoljen z uspehom; da se že dolgo ni kratkočasil takd izvrstno, in dodal je še to željo, da bi se kratkočasili večkrat takd prijetno. Klotilda se je povsem ujemala ž njim in je nasvetovala, da bi vse tiste večere, ko ne bode drugih veselic, imeli stalne sestanke pri teti Brigiti, ki je bila sedaj
vsem trem skupna »teta«. Brez vsakega ugovora so vsi kakor iz jednega grla odobrili modri nasvčt.
Lovro ni nič včdel, kakd se žena njegova kratkočasi na oskromnem tetinem domu. In kakd naj bi včdel; vprašal je ni nikdar, kam hodi, drugi pa mu tudi niso povedali ničesar, ker ni nikamor zahajal, da bi se s kom sešel. Zatd pa so mnogo včdeli drugi ljudje in še več govorili. Podnevi namigovanje čez ulice — zvečer razsvetljena okna Brigitina — to so ljudje v sosedstvu skoro zapazili, majali z glavo in si marsikaj šepetali. Tudi domači posli in trgovski pomočniki so hitro zasledili »pot k teti« in prežali in gledali čez ulice, kadar so le utegnili. Marsikdo je miloval dobrega gospoda in si mislil: »Kaj bode, če to zvč?« V tem je Lovro delal in se trudil in se z delom zmotil, da ni mislil na druge reči. Trgovina mu je še toliko nesla, da jc navzlic ženini potrati nekamo izhajal, ali ko bi zaprl prodajalnico in hotel poravnati vsa plačila, ne bi ostalo nič gotovine. Lovro je to dobro vedel, takisto pa mu je bilo jasno, da bi Klotilda nikakor ne hotela zmanjšati svojih potreb. Pustil je vse. bodisi, kakor je, samd da bi ne bilo novega prepira in razpora.
Drugače je mislila Klotilda o tedanjem svojem stanji, ali bolje rečeno, ničesar ni mislila o tem, nego bila je zadovoljna in se veselila življenja; do bodočnosti pa ji ni bilo. Čula je sicer marsikaj, kakd jo imajo ljudje v zobčh, ali srce ji je bilo že takd izprijeno, da ji takšne govorice niti niso bile več neprijetne, ampak celd ponosna je bila nanje in še očitneje je kazala nečimernost svojo, češ: »Ženske mi le zavidajo.« Najdrzneje se je vedla, kadar se je z Ahncnfelsom izpre-hajala po »Zvezdi«. Zaničljivo se je ozirala po gospčh in gospodi-činah, katere je srečavala, kakor bi jim hotela zaklicati: »Kdo ste vč proti meni? Vzela sem vam ga vsem, njega, ki je bil vzor hčeram in materam!«
XI.
Napočila je zopet doba zimskih veselic. Za gledališče Mraka ni bilo skrb; tja je prišla Klotilda tudi brez njega; ali na strelišče jo je moral venderle spremljati. Ondu je bilo ' več manjših plesov in drugih veselic, vse pa bi presegel včliki sijajni ples na korist društva za pomoč bolnim trgovskim pomočnikom. Temu plesu se trgovci nikakor niso smeli odtegniti, nego še posebno so se morali izkazati, da so vpričo vojakov in uradnikov povzdignili veljavo svojega stanu. Delale so se torej velike priprave, najbolj pä so se pripravljale gospč in gospodičine. Toda vse je prekosila Mrakova žena, ki je videla v Frančiškovih varili, kaj je sijaj, in ni zatd več potrebovala tete, da
bi ji pozvedovala, kakd bodo oblečene druge gospč. Ljubljanske šivilje ji pri tej priliki niso zadoščale, nego vsa oprava je morala biti z Dunaja, kjer se je polčti spotoma le zatd pomudila nekoliko dnij, da se je posvetovala pri slovečem ženskem krojači, kakšne barve in kaj drugega bi se najbolj prilegalo nje rasti, polti in Iasčm. Tudi si je dala vzeti mero, da bi potem kar naročila, kadar bi bilo česa treba.
Sedaj je bil tisti čas. Iiitro je pisala na Dunaj in dodala, da mora biti vse kar najlepše in najukusneje, najsi stane stotdk več. Teden dnij pred plesom je prispela željno pričakovana oprava. Takoj je morala priti Kddrava Marjeta, da je pomagala gospč pomerjati novo obleko in da je vse dobro pogledala, ali bi ne bilo treba česa popraviti ali bolje prišiti. Z obleko je prišel tudi razen lišp in drug drobiž. Med drugim je bila prelepa včternica od dragocene želvovine in pristnih nojevih peres; bili so zlato vezeni čevlji od bele svile po najnovejši šegi, in bilo je več drugih stvarij.
Klotilda še nikdar ni imela toliko skrbij; največ pa jih je imela na dan plesa samega. Na vse zgodaj je poslala hišno h Kddravi Marjeti, da bi je ne pozabila priti oblačit; tudi k frizerki jo je poslala in ji ostro naročila, naj ne pride prepozno. Hlapec je moral h kočijažu Trobcu, da pač dobro osnaži staro kočijo in da pride o pravem času pred hišo. Sploh je bilo ta dan v Mrakovi hiši takd živahno, kakor bi bilo zvečer ženitovanje. Popdldne je prišla teta Brigita, da bi kaj pomagala. Najbolj zbegana je bila Klotilda sama; zaužila ni nc jedi ne pijače, niti sc doteknila kave, katero je teta tolikanj hvalila. Ko se je zmračilo, morala je hišna ob včlikem zrcalu prižgati na vsaki strani po dve sveči, druge pa postaviti na mizo in na mizice, da je bila vsa soba razsvetljena. Ze se je Klotilda po obrazu in vsem gorenjem telesi umila z dišečo vodo, in tudi Kddrava Marjeta je že prišla, da bi jo oblekla, le frizerke še ni bilo. Nejevoljno je stopala gospa po sobi in se jezila, toda zopet se je nekoliko umirila, ko so ji oči obtičale na bogatem lišpu, ki je bil kakor na ogled razložen po vsi sobi, pripravljen, da poveča nje krasoto.
V tem zapoje zvonček na hodniku, in prčcej natd stopi v sobo željno pričakovana frizerka, vsa premražena in zasopla ter se hitro loti dela. Ogrnjena v dolg plašč od bele tančice, sedi Klotilda pred velikim zrcalom in zadovoljno gleda vanje, poslušaje dobrikanje zgovorne opletalke, ki sedaj hvali nje gdste lasč, gladke kakor svila, sedaj se čudi nje beli polti, ali pa ji pravi, kar je čula in videla drugjč. V tem urno spleta široke kite, umetno jih zloži in zatakne vanje glavnik, ki se kar lesketä od dragih kamencev. Ob strančh užge krajše
lase v kodre, tudi ji med kite zasadi belo in rdečo kamelijo, napdsled pa ji na tčmeni namčsti tanek zlat venec, posut z bliščečimi kaihenci, da je ovenčana kakor kraljica. Dasi jo je Hog obdaroval z veliko krasoto, nečimerni Klotildi to le ni dovolj, in frizerka jo mora po vsem gorčnjem telesi potresti z dišečim belim praškom in jo zopet izprašiti, da se bela pölt še bolj sveti. Tudi rdečega ličila ji mora dejati na lica in ji nekoliko počrniti obrvi, predno pospravi svoje orodje in steče v drugo hišo.
Sedaj se jame Klotilda oblačiti; vse, šivilja, hišna in Brigita imajo dovolj posla ž njo. Hitro se vse tri sučejo okolo nje, in skoro zašumi' na nji dragocena svilena obleka, na vrhu izrezana, da so razgaljene prsi in rame, zadi pa dolga, da se pol sežnja vleče po tleh. Zdajci se Klotildi povzdigne nečimerni ženski ponos, in oblastno kakor kneginja stoji med strežnicami in sedaj ukazuje, sedaj se zadovoljno ogleduje v zrcalu. Tudi kuharica pride pogledat svojo gospd in privede s seboj deklo iz drugega nadstropja; obe kar obtičita na pragu sosedne sobe in se od daleč čudita neznani lepoti. Ko je vsaka guba naravnana in se vse lepd prilega, zatakne teta bratranki svoji uhane, da se kar zabliska po sobi, okolo vratu pa ji obesi niz biserov. Klotilda sama si natakne rokavice in si na vsako roko zapnč po jedno debelo in široko zläto zapčstnico, od katerih ima jedna v sredi zvezdo od samih dijamantov. Sedaj vzame dno včternico, katero je dobila z Dunaja, in prelepi robec od najnežnejše bele tančice, obšit s širokimi bruseljskimi čipkami, in oboje poškropi z močno dišavo, da sc zdajci po vsi sobi razpuhti prijeten duh.
V tem pridrdra po kamenitem tlaku voz in se ustavi pred hišo. »Trobec jc tu!« zakliče domači hlapec v sobo, in takoj steče hišna gospodu poročit, da je »gospä že pripravljena. Tudi Lovro je bil že oblečen; na sebi je imel črn frak. Stopivši v sobo, kar osupne in obstoji pri vratih; kaj takšnega še ni videl v oskromnem svojem življenji! To da je njega žena? Ne, nel Mrak ne verjame svojim oččm, da je to lepa njegova Klotilda. In venderle je bila ona, in tudi lepa je bila in še kakd! — Ali ta lepota Lovru ni ugajala; to ni bila tista nedolžna lepota, ki je takd dobro dela njega srcu in očesu ; to je bila grešna, zavedna krasota! — Nehotč se je domislil Mrak tistih podob, katere je časih še dete ogledaval v starih knjigah in o katerih mu je pravil oče, da so to vpodobljeni naglavni grehi. Samd tega ni včdel, ali bi primerjal ženo napuhu ali nečistosti, ali obema skupaj. In to ženo naj povede med ljudi ? — Čemu? Za kdga? — Dobro je vedel, za kdga; motil se ni več, dasi ni včdel vsega, kar se je
godilo za njegovim hrbtom v naj bližnji sosčščini. Vročina in mraz sta ga obhajala, in niti besedice ni mogel ziniti. Najrajši bi planil in potrgal z žene vso to potrato; ali za to je bil preslab. Saj včmo, da je bil sploh prešibek, in prav ta njegova slabost je provzročila, da je smela njega žena prezirati vse zakonske in društvene vezi ter se kakor omamljena udajati vsakeršnemu poželenju. Bolj nego kdaj je čutil Lovro to svojo slabost in — zopet se ji je udal.
»No, kaj se ustavljaš?« zakliče mu Klotilda; »voz že čaka, zadnja bi le ne hotela biti.«
Lovro se molčč vrne v svojo sobo po plašč; v tem hišna gospe obuje vrline čevlje, teta pa ji čez rame ogrne dragoceni kožušek. Sedaj grč hišna z lučjo naprej svetit po stopnicah in po veži; za njo pa stopa varno Klotilda, držeč z levico zadnji konec svilenega krila, da se ji ne vleče po tleh. Poslednji je Lovro, žalosten in potrt, kakor bi šel na morišče. Vrhu hodnika je stala teta in zadovoljno gledala za njima, v svesti si svojega vpliva. Smehljaje se je nekaj zašepetala stari kuharici, ki je tudi zrla za gospodo, sicer molčč, tem več pa zamišljena. Zdelo se ji je, da med gospd in gospodom le ni, kakor bi moralo biti, in tiho se je vrnila v kuhinjo.
Na strelišči je bilo žc vse polno, ko sta se pripeljala Mrak in žena. Bilo je ravno pred začetkom novega plesa. Godci so žc napenjali strune in poskušali glasove, plesa željni gospodje in gospodiči pa so se živahno sukali okolo nališpanih gospä in gospodičin ter jih prosili »jedenkrat na okolo«. Tu se kakor kraljičina v bajki pri vratih pokaže Klotilda v vsem sijaji svojem. Izpustila je obleko, da se je šumeč vlekla za njo; z levico se je na lahko oklenila moža, v desnici pa je držala dragoceno včternico in se pahljala ž njo. Moški in ženske se zdajci vsi ozrd proti vhodu, in vsak gleda« z drugim čustvom ta v Ljubljani nenavadni sijaj. Neizkušene mlajše dčklice kar strmč, starejše ji zavidajo, a gospč se pomembno spogledujejo in se umejo. Častniki, nje kavalirji, bili so vsi na plesišči, in sedaj je bila njih dolžnost, da se poklonijo »kraljici« svoji. In res, kakor bi trenil, prihitč iz vseh kotov, in začnč se pogajanje za četvorke. Ona se jim sladkd nasmiha, ali ne obljubi se nobenemu, zakaj pravega še ni med njimi.
»Gospodje, preljubeznivi ste,« upira se Klotilda, da bi se ne prehitela, »vsi zajedno ste se oglasili, da res ne včm, kdo je prvi, žalila pa ne bi nikogar rada.«
»Jaz sem prvi,« oglasi se Ahnenfels, ki se je nekoliko zamudil pri neki prejšnji znanki, »prva četvorka je že meni oddana.« Ta hip stopi pred Mrakovo ženo in ji ponudi rokd, da se oklene vanjo in
pod njegovim varstvom deli milosti ostalim kavalirjem, katerim se po vrsti obljubi za vso noč.
V tem zazvenč glasovi hitre polke. Ahnenfels se prvi zavrti s Klotildo in šine ž njo po dvorani, predno se morejo drugi zvrstiti za njima. Gospodje in gospč strme v plesalko, ki z bliščečo svojo opravo jasno kaže, da hoče biti kraljica nocojšnjemu plesu. V svesti si svoje zmage dvigne Klotilda ponosno glavo, in le sedaj in sedaj ji okolo rdečih ustnic zaigra ljubek nasmeh, kadar ji Ahnenfels s ka-kovo besedo obudi sladkih čustev. Ali takoj se izraz nje obličja zopet izpremeni, kadar se plesaje zasuče mimo žene, v srci svojem nič menj hrepeneče po stavljenem Ahncnfelsu nego ona. Najrajši bi jo kar prebodla z očmi, pa jo prežimo omeri, kakor bi hotela reči: »Zaman se trudiš; jaz sem ga osvojila, moj je, meni se mora klanjati in mi biti pokoren kakor suženj srca mojega!«
Lovro vsega tega ni videl in niti ni hotel videti; saj ni bil več takd neizkušen kakor takrat, ko jo je prvikrat privčdel na strelišče ter nje kavalirjem stiskal roke in jim napijal s šampanjcem. Danes jc bilo vse drugače. Ko je stopil ž njo v dvorano in so jo obsuli čdstniki, izpustila je hitro njega roko, češ, »ne potrebujem te več«, in vse drugače se je oklenila Ahnenfdsa. Mraka je bilo sram samega sebe; šel je v gostilniško sobo, poiskal si nekoliko starejših meščanov in sčdel mčdnjc. Ves razburjen ni včdel. kaj bi začel, pa si je naročil butcljo dobrega vina, da bi v njem potopil črne misli.
»Gospod Mrak, čelo se vam nocoj nckamo preveč ujema z imenom,« reče mu prvi sosed pri mizi, dober pošten možiček. ki bi za ves svet ne razžalil nikogar. »Vidite, to je zatd, ker ste prišli pre-vred med nas. Mladi ste šc, pa bi morali šc poskočiti in sc sukati po dvorani.«
»Kaj hočem, ko ne plešem,« zavrne ga Lovro.
»Ko bi imel jaz tdko lepo ženo, kakor jo ima gospod Mrak, na stara svoja leta bi se učil plesa,« oglasi se drug meščan, sedeč kraj prvega.
Vsa druščina, kolikor jc sedi pri isti mizi, začnč se zanimati za Mraka. Nekateri ga sočutno pogledujejo, ker se jim smili, drugi pa si namežikujejo in se skrivaj roga j o. Na konci dolge mize reče nekdo bolj natihoma :
»Mrak že pleše, ali takd, kakor mu ona gode.«
»Kaj ste rekli?« vpraša gospod srednje moške dobe, ki je ravno prišel iz dvorane in sedel h govorniku,
»I no, rekel sem, da Mrak pleše, kakor mu ona gode.«
»Pleše, plese,« pritrdi prišlcc, »ali ne bode plesal dolgo.«
»Zakaj ne?«
»Zakaj? — Zatd ker opeša, pa se mu zvrti v glavi. Zgrudil se bode v brezdno, iz katerega se nikdar več ne vzdigne.«
«Prijatelj, danes govorite v podobah.«
»Ali te podobe so jasne. Gledal sem v dvorani ta sijaj in to potrato. Saj se tudi druge lišpajo, zlasti če so rnladč in lepč. Toda Mrakova žena preseza vse mere; to nt več nc lepo, nc spodobno. Moški imajo danes le zanjo oči'; kaj takšnega še nismo videli v naši oskromni Ljubljani. Prvi hip so kar vsi ostrmeli, sedaj pa že mirno razsojajo ta prikaz. Kdor umeje takšne stvari, računja, koliko stane vse to; drugi poudarja nravno stran tega zakona. Da ste videli, kakd se je hitro otresla moža in kakd je z bliskajočimi očmi' privlekla k sebi Ahnen-felsa; kakd se ga je strastno oklenila in ga držala, kakor bi hotela očito pokazati, da ga ne izpusti več.«
»Ilahaha!« zasmeje se starejši gospod, »Ahnenfels je zvit; ta jc žc marsikatero zbegal, ali skoro se naveliča vsake, pa si poišče druge kakor metulj, ki leta od cvetice do cvetice in iz vsake posrka nekoliko medti. To vam rečem, Ahnenfelsa niti Mrakova ne obdrži.«
»Kaj 1« odgovori' mu prvi in se nasmeje kakor zvcdenec v takšnih reččh, »Ahnenfels jc izgubljen; Mrakova žena ugonobi njega in mo/.ä in samo sebe. Le potrpite, učakamo šc čudnih dogodcb!«
(Dalje prihodnjič.)

enica z vedrom v roki K vodnjaku je prispela, Zajela voile Čiste, Tak<S mi potlej dela:
In k domu (»d vodnjaka Ubrala je korake, Za njo sem gledal, tiho liesede rekel take:
»I.et dokaj že prihajam. Odhajam z vedrom v roki, A nikdar ne izprazni Vodnjak se ta globoki.«
Zajemam vedno upe Iz srca globočine, A vfcnder vir mi upov Nikoli ne premine . .
Rästislav.
O k 6.
Spisal dr. Jožef Rakež.
»TO oko, ki v njem aeM Urcznicjtio Oj>l«hv;i se in vsaka stvKr. K» Uikd svctlAbe, «Incva žejno Pije lue nchciko blagodejno — — —
Stritar.
^peine toži nekjč, kako v denašnjem svetu čimdalje bolj gine poezija: železnica nam pretresa dušo, dim premogov od-
Ä ganja ptice pevke, in neugodni plinov duh po ulicah nam kvari uživanje čarobne noči, razsvetljene z bledim luninim
svitom . . . Istina je, vedno globočje se utapljamo v mdrje materija-lizma, borčč se za svoj obstanek, iščoč le pomočkov za svojo telesno blagobit. — Romantika — kje si r Prišli so drugi časi, nego so bili prej. Toda v tem krutem, trdem bdji za vsakdanji kruh nam je ven-derle ostalo nekaj pesniškega zanosa, nekaj idejalne navdušenosti za vse, kar je lepd. Vse, kar gledamo na svetu, prikazuje se nam v neki obliki; brez nje ne vidimo nijednega predmeta, brez nje si ga sploh ne moremo predstavljati. Tudi naš rek torej ne obrača svoje pozornosti samd na to, da vsak predmet ustreza svoji zvrhi, temveč da razven tega tudi odgovarja našim estetiškim zahtevam. »Omnc tulit punctum, qui miseuit utile dulci.«
Zdelo se nam je umestno izustiti tc besede, predno razpravljamo o predmetu, ki je za vsakogar toli važen in zanimljiv, kolikor jc navaden in preprost — predno izpregovorimo lcaj o očesi.
Uprav okd je predmet, ki prav takd zanimlje idejalnega pesnika kakor golega materijalista. Ni ga telesnega dela, ni na obrazu, nI drugjč, ki bi se tolikanj opazoval in opisoval kakor okd. Sevčda imata pri tem opazovanji vsak svoje stališče, pesnik in učenjak.
Pesniku je okd izraz Človeškega čustva. »Okd jc duši zrcalo.« Kakor iskra pade žarki pogled črnodke dčklice v pesnikovo srce, vname ga in navduši. »Svoj pekel in svoj raj« nahaja v ljubljenke svoje pogledu. — In romanopisci! Saj se vsaka povest suče okrog jedne in iste epizode: »kakd se okd z očesom ujame.« — Oko nam izraža misli človekove, njega čustva in voljo.
Uprav nasprotno učenjak-materijalist. Hladno, toda odločno nam veli: »Okd se ne izpremeni, naj človek misli in čuti, kar hoče; okd nc izraža našega duševnega položja; naše misli in naša čustva niso v nikakeršni zvezi ž njim«.

Što li vjera, što li nevjera?
Najbolje, da se iz početka ne priklopimo nijedncmu mnenju Nc spuščajmo se v prepire, sodba naša ne bodi prehitra, da nas ne zadene trpka Apclova pušica: »Lc čevlje sodi naj kopitar.«
Pustimo začasno to vprašanje in poskusimo pričeti stvar pri pravem konci.
Kaj je okd ?
Vsakemu čutu je treba čutila, rekše priprave, ki vzprejema zunanje vtiske in jih dovaja do možganov. Od prvega trenutka, ko stopimo v življenje, deluje zunanji svet po čutilih na naše možgane.
Okd jc čutilo ali organ vidu. najpopolnejšemu, najzanesljivejšemu in naj plemenitejšemu čutu človeškemu. Z njim občujemo največ in najbolj z zunanjim svetom. »Vitam dat, qui lucem«, pravi latinski pregovor.
Okd je zloženo od vidnega živca, zrkla in postranskih org a n o v.
Vsakdo je že videl na lobanji onidve globoki okrogli rupi — to sta očesni duplini. V dnu očesne dupline jc predor; skozi njega prestopa vidni živec iz lobanjske dupline in prehaja odtod v mehko salo, zarit v zrklo.
Zrklo (očesno jabolko) je otla, z raznimi prezornimi tvarinami izpolnjena oblica. Le ta obla jc zaodeta z več kožicami, ležečimi druga vrhu druge. Zunaj je najtrdnejša plast; trda, usnjata, neprezorna koža, ki jo zovemo beldČnico (selera); spredi je vanjo vstavljena pre-zorna, nekoliko bolj izbočena rožen i ca (cornea). Znotraj je beldčnica preprežena z nežno, črno, žametasto kožico; nazivljcmo jo žilnico (chorridea), ker se v nji razpletajo krvne žilicc.
Ondu, kjer se začenja rožcnica, prehaja Žilnica v šilrcnico ali dožico. Le-ta ima svoje ime odtod, ker je pri raznih ljudeh različne barve, sedaj rjava, sedaj modra, sedaj siva i. t. d. O tem bodemo razpravljali še pozneje. Sarenica obkroža okroglo odprtino za roženico. Podobna je krožcu z okroglo luknjico; sredi tc luknjice je z č n i c a (pupila). Ša rcnica ima v sebi razpetih mnogo mišičnih vlaken, ki zčnico krčijo in širijo.
Zadi jc beldčnica predrta; ondu stopa vidni živec v zrklo in se razširja preko žilnice v tenak pletež. Pod žilnico jc torej tretja plast, namreč mrčžnica (retina), ki jc spletena od pretankih vejic vidnega
') Pišočemu te vrste, rabili sta mi v pomoček Erjavčeva somatologija in je<lina slovenska knjiga, ki vsestranski in obširno obdelava naš predmet, t. j. prof. Žnidaršiea delo „Okö in vid", izdala „Malica Slovenska". Ljubljana, iSSo.
živca. Mrčžnica je neizrecno nežna, siva in presojna kožica, ki seza celö pod roženico.
Vsa zadnja očesna otlina, ki jo obkrožajo gori imenovane kožice, izpolnjena je s steklovino (corpus vitreum), nekovo prezorno, raztopljenemu steklu podobno tvarino. Steklovina je spredi nekoliko vdrta; v to vdrtino pristajc kristalna leča. Le ta jc podobna stekleni leči, povsem prezorna, brez barve in obvita z nežno, prezorno kožico, lečno mrčnico. Sarcnica visi pred lečo in se naslanja na nje sprednjo stran.
Prostor med šarenico in lečo, ki je jako ozek, zovemo zadnji očesni prekat. Med š^rcnico in roženico jc večji prostor — sprednji očesni prekat. Oba sta polna neke tekočine, takd zvanc vodene mokri ne (humor aquens). Ta mokrina brani, da kristalna leča nc pride preblizu roženici in je ne napenja.
Da se zrklo lahko giblje na vse plati, ima jako mehko ležišče; podstavljeno je z mehkim salom. To salo se izgubi v dolgi bolezni — okd se vdira. To jc vzrok, da imajo bolniki vdrte oči.
Postranskim organom pripadajo zlasti očesne mišice. Vse te mišice, šest jih jc, pričenjajo se na kosteh, ki obkrožajo očesno duplino, in se pripenjajo na sprednjo stran zrkla. Mišicc obračajo okd in ga vrtč na vse strani.
Spredi jc okd pokrito s kožo. Ta koža je vprek razprana v gorenj o in spodnjo vejo. Obe sta podkrepljeni s hrustancem ter se po mišicah otvarjata in zaklepata. Zunaj jc veja pokrita s tanko kožo; na notranji pluti pa jo zastira nežna sluznica, ki ima mnogo krvnih žilic in živcev.
Ta sluznica prehaja z veje na sprednjo stran zrkla in takd veže gdrenjo vejo s spodnjo; zatorej jo zovemo tudi vezno kožico (conjunctiva). Na zrklu zastira samd beločnico, ne pa roženice — zatd jc podobna vreči, kateri je v dno vstavljena rožcnica. Dostikrat se pripeti, da prileti človeku prah, pepel, drobne žuželke i. t. d. v okd. Ves ta drobiž zaide v to vrečo; ondukaj draži živce v sluznici, ki se zaradi tega vname in zardi.
Tam, kjer zunanja koža prehaja v sluznico, vsajene so v vejo dlake, trepalnice. Trcpalnicc odklanjajo od zgoraj padajočo svetlobo in branijo okd znoja, prahu i. t. d. Isti zvrhi rabijo obrvi nad očesom.
Na zunanji styani očesa jc žleza, iz katere se izceja vodena, čista, nekoliko slana tekočina. Pesniki jo imenujejo »roso nebeško«, navadni ljudje pa solze.
Solze napajajo sprednjo stran zrkla, zatorej je okd zmirom nekoliko mokro. Kar je .solzne mokrote odveč, zbira se v notranjem očesnem kotu v neki globelici in se odtod po nekem žlebu, s o 1 z o v o d imenovanem, odtaka v nos. Kadar pa človek plače ali se od srca smeje, tekd solze takd hitro in obilo, da se nc morejo odtakati skozi
nos; zatd kapljajo preko veje po lici.
* «
*
Kakd vidimo?
Okd jc priprava, ki na svojem ozadji od predmetov dela prav takšne slike kakor temnica ali »camera obscura*. Veljavni so tukaj isti znani fiziški zakoni.
Za vid je torej najprej treba svetlobe. Iz svetečih ali razsvetljenih teles izhajajo svetlobni Žarki in stopajo skozi zčnico v okd. Ondu se lomijo, križajo blizu sredine očesa ter narejajo na mrčžnici vzvrnjeno in zmanjšano sliko dotičnega predmeta. Zajedno pa tudi eterjevi tresi udarjajo na mrčžnico in dražijo končino vidnega živca; živčeva vlakna dovajajo ta dojem možganom, in ondu nastane poni iscl o predmetu. Kadar vtisek ali ddjem dospe do možganov, takrat se ga šele zavedamo, takrat šele »vidimo«. Kakd se ti dojmi pri-občujejo možganom, kakove izpremembe se godč zaradi njih na mrčžnici in v možganih, to sevčda ni dognano. Prekoračili bi meje tega spisa, ako bi navajali vse podmene ali teorije, ki so jih izrekli učenjaki.
Da vidimo jasno in razločno, zavisno je od mnogoterih pogojev.
Vse dne tvarine v očesi, skozi katere prehajajo svetlobni žarki, da se končno združijo na mrčžnici, morajo biti čiste in prezorne; sicer je vid oslabel ali celd nemogoč.
Največkrat se dogaja, da se skali kristalna leča. To bolezen imenujemo mreno na očesi. Proti nji ni drugega leka, nego da se mrena sname, t. j. da se kalna leča odpravi po spretnem zdravniku. — Ako se skali rožemca, pravimo, da jc prišla bčl na okd.
Vzpričo preslabe ali prehude svetlobe često otrpne mrežnica ali vidni živec. Ako mrčžnica izgubi' svojo občutnost, ako je vidni živec oslabel in pohabljen, pretrgana jc vez med očesom in možgani, in moči ni videti. To bolezen nazivljemo črno slepoto; le-ta jc neozdravna.
Da nam je moči videti predmet, mora njega vtisek na mrčžnici nekaj časa trajati, in sicer je to zavisno od jakosti svetlobe. Cim svetlejši je predmet, tem menj časa je treba, da ga uzremo. Slabo razsvetljenih teles, ki se hitro gibljejo, sploh nc opazimo. Takd nc
vidimo zdb urno vrtečega se kolesa, niti krogle, iz puške leteče, pač pa brezkončno hitrejšo elektriško iskro, ker je jakost njene svetlobe zeld velika.
Kdt, ki ga delata premi črti, potegnjeni od skrajnih toček kakega predmeta k očesu, imenujemo vidni kdt. Le-td vidni kdt mora imeti gotovo veličino, da predmet jasno vidimo ali sploh uzremo. Njega absolutne velikosti seveda ni m6či določiti, ker je zavisna od barve, svetlosti, od gibanja ali miru dotičnega predmeta in od mnogih drugih okolnostij. Zadoščaj, ako povemo to le. Izkušnja je dokazala, da človeško okd pri dobri razsvetljavi še jasno razloči v steklo vrezane črte, ki so 0007 mm druga od druge. Take Črte gleda okd v vidnem kotu dveh do treh sekund.
Najugodneje je, ako je predmet jako svetal in na temnem dnu. Radi tega vidimo zvezde, katerih vidni kdt je takd majhen, da se nc da izračunjati.
Lc tedaj nam jc možno videti predmet, ako pada njega slika na mrčžnico, t. j. ako se svetlobni žarki, izhajajoči od jedne prcdmctovc točke, zopet na mrčžnici družijo v jedni točki. Ako bi očesni deli, ki lomijo svetlobo, imeli vedno isto Ičžo in obliko, videli bi predmet razločno samd v gotovi dalji. Toda izkušnja nas uči, da nam je z zdravim očesom v jako različnih daljah moči videti razločno. Okd ima namreč zmožnost, prilagoditi se razni razdalji, rekše notranji svoj ustroj v vsakem slučaji izpremeniti takd, da pade vedno jasna slika na mrčžnico. To imenujemo uravnavo ali akomodacijo očesa.
Pri akomodaciji očesa se izpreminja osobito lečina oblika. Čimbolj jc skrivljcna leča, tem večja je tudi nje lomeča sila. Pri uravnavi za bližino se torej leča bolj skrivi, pri uravnavi za daljo pa se bolj splošči.
Sposobnost očesa je, kar se tiče uravnave, za čuclo velika, zlasti pri mladeniči; vender ima svoje meje. V bližini jc le do neke gotove dalje moči videti razločno. V daljo pa vidi zdravo okd neizmerno daleč, sevčda ako so predmeti primerno veliki.
Vsako okd vidi najrazločnejc v nckovi dalji, ne da bi se napenjalo. Najmanjša oddaljenost, pri kateri okd predmet brez truda razločno vidi, imenuje se d ogled in znaša pri zdravem očesi 20 do 25 cm.
Nedostatkom vida, ki imajo vzrok v nenavadni obliki zrkla, pripadata v prvi vrsti kratkovidnost in dalekovidnost.
Kratkoviden je človek, ki navzlic vsemu napenjanju ne more uravnati svojih očij na daljne predmete.Njegov dogled je lc ro ali pa
') Glej letošnji „Zvon", št. 3., str. 17S: A. Štritof, „Pokončna pisava".
3S*
celo 5 cm pred očesom. Predmetov, ki so daleč nad 30 cm, navadno nc vidi več razločno. Drobne predmete, črke i. t. d. si mora kratkovidec primekniti prav blizu oččm, da povekša vidni kot.
Kaj je temu vzrok:
Svetlobni žarki, izhajajoči od predmeta, združujejo se pred mrežnico, slika predmetova nastaja pred mrčžnico, namesto na nji. Kratkovidno okd ima namreč večjo razdaljo med roženteo in mrčžnico nego zdravo, in sicer zatd, ker je zrklo podolgasto ali jajčasto.
Kratkovidnost jc le malokdaj prirojena, skoro vedno pridobljena. Kakd pa nastaja kratkovidnost, kakd prehaja prej oblo zrklo v po-dolgasto, jajčasto obliko?
Temu sta osobito dva vzroka.
Kadar se sklonimo, šine nam kri v glavo in tudi v oči. Ta krvni naval pomnožujc očesni tlak, ki torej močneje pritiska na očesne kožicc. Le-tč so na zadnji očesni strani tanjše in morajo torej ondu najprej odjenjati ter se izbočiti. Ako traja ta pomnoženi tlak delj časa, podaljša se okd trajno.
Vsako delo torej, pri katerem trajno nagibljcmo glavo, utegne podaljšati oko in kvariti vid.
Kadar gledamo v daljo, tedaj sta očesni osi vzporedni. Čim bližji je predmet, ki ga hočemo uzreti, tem bolj se morata očesni osi primi kat i. To primikanje oskrbujejo očesne mišice. Ako gledamo jako bližnje predmete, moramo te mišice zeld napenjati. Napete mišice pa stiskajo zrklo ob strani, ki torej zaradi tega pritiska prehaja iz oblaste v jajčasto obliko.
Vsako delo torej, ki nas sili gledati zelo blizu, kvari nam vid. Zatorej so lahko kratkovidni obrtniki, ki opravljajo taka dela, da jih morajo držati blizu očesa in ostro gledati vanja, n. pr. urarji, leso-rczci i. t. d.
Baš nasprotni nedostatek je daljnovidnost. Daljnovidci so dni, ki svojih očij nikakor nc morejo uravnavati na bližnje predmete, ki torej v prirodni dalji ne vidijo razločno. Čitaje n. pr. odmaknejo knjigo daleč od očij. Daljnovidcc torej ravno tega ne vidi, kar mu je »prav pred nosom«.
V daljnovidnem očesi se združujejo svetlobni žarki za mrežnico; slika predmetova nastaja za mrčžnico, ne pa na nji. Daljnovidno okd jc torej prekratko; razdalja med rožcnico in mrčžnico je manjša nego v zdravem očesi.
Daljnovidnost je navadno prirojena.
Daljnovidnosti je na videz podobna staro vidnost. Tudi sta-rovidec ne vidi bližnjih predmetov; ali vzrok je popolnoma drugačen. Starovidec nc vidi slabo zaradi tega, ker mu je okd prekratko, ampak le zatd, ker mu je opešala zmožnost uravnavanja. Ako je človek v letih, trdi se prej prožna kristalna leča čimdalje bolj in se ne more več takd kriviti kakor prej.
Starovidnost je pri zdravem očesi čisto priroden prikaz, ako je dotičnik prekoračil 60. leto.
Slabovidnost se pojavi, ako izgubi mrčžnica nekoliko svoje občutnosti. Prehuda svetloba in predolgo napenjanje očij sta glavna vzroka temu nedostatku; toda čestokrat je tudi prirojen. Tudi sla-bovidci držč predmete blizu očesa, da povečajo vidni kot in da dobe več svetlobe od njih; zatd ljudstvo često krivo sodi o njih, češ, da so kratkovidni.
Obično gledamo na obe oči. Akoravno se v obeh očeh delajo slike predmetov, vidimo venderle jednojnato. Sevčda mora biti izpolnjen nekov pogoj. Sliki morata v obeh očeh padati na jednaki, ustrezni mesti mrčŽnice. Da je to mogoče, morata se vidni osi križati ravno v predmetu, katerega hočemo videti. Ako temu ni takd, človek š k i 1 i. Vzrok škilenju je torej, da očesni osi nista jednako uravnani. Dozdeva se nam, da gleda človek s to hibo navzkriž ali pa z jednim očesom sčm, z drugim tja. Pri škilci le jedno okd »gleda«, le jedno okd se uprč v kakov predmet, le v jednem očesi nastane razločna slika pred-metova.
Škilasti ljudje vidijo dvojnato, toda le v pričetku. Slika v narobe obrnjenem očesu je nerazločna, in škileč se privadi temu, da jo do cela zanemarja. — Skilenje je ali prirojeno ali pozneje pridobljeno. Popolnoma se da odpraviti le z operacijo.
Kakd se je čuvati očesnih boleznij in nedostatkov? Žalostna je istina, da se očesni nedostatki, zlasti kratkovidnost in slabovidnost, strahovito mnoŽČ leto za letom. Zgolj nevednost in nemarnost sta kriva temu žalostnemu prikazu. Kakd malo se pazi na okd! Zdravniške pomoči se išče navadno šele tedaj, kadar je vsaka pomoč zaman. Koliko se greši že pri nežnih otrdcih! Novorojenčevo okd je treba večkrat očistiti in ga čuvati prehude svetlobe, ki je očesu toli nevarna. Otroška posteljica ne bodi torej obrnjena proti oknu; ako je okno ponoči zagrnjeno, ne odgrni se hipoma, zakaj vsaka nagla izprememba svetlobe je kvarna oččm. Kolikokrat vidimo otroke vznak ležeče, ko jih vozijo v odprtih vozičkih, kjer morajo neprestano gledati svetlo nebo. Je li čudo, da je otrok končno slaboviden ?
Druga še večja nevarnost preti otroku, stopi všemu v šolo. Šolske sobe so često temne in zatdhle; svetloba dostikrat ne prihaja od prave strani. Učna soba bodi svetla; svetloba ne padaj naravnost v okd; najbolje, ako prihaja od leve strani. Stene ne smejo biti pobeljene, nego sivkasto ali modrikasto pobarvane. Šolska deska, v katero se mora učenčevo okd toli često ozirati, naj se ne lešči. Klopi so tudi ponajveč takd narejene, da je razdalja med glavo in učno knjigo premajhna.
Dorastajoči otroci imajo jako čutno okd. In vender je otroško okd najbolj izpostavljeno kvarnim vplivom. Zatd ni Čudo, da je v srednjih šolah malone tretjina učencev kratkovidna. Temu so poleg navadnih razlogov še razni vzroki. Knjige in pisanja se navadno držč preblizu oččm. Tisek v knjigah, osobito na zemljevidih, često je zeld droben. In kolikrat si kvari učenec oči, čitajoč v mraku ali pa pri brleči svetilki. Sdscbno kvaren je vsak krvni naval proti glavi; le-to je, kakor smo omenili že gori, jeden bistvenih vzrokov kratkovidnosti. Paziti je torej treba, da se učenci ne držč preskl j učeni.
Zlasti opasna za okd je prehuda svetloba. Ako bi delj časa gledali v solnce, otrpne nam mrežnica. Slabo je tudi gledati svetle in sijajne stvari, n. pr. sneženo pokrajino, ako sije solnce nänjo. Takisto brezpametno je na solnci čitati ali pisati. Pekarji, kovači i. t. d. so v starosti slabega vida, ker morajo neprestano gledati v ogenj.
(Konec prihodnjič)
j
Pozno jezero.
čzero ložno v dolini
K nebu obrača okd, Tč m no obroblja zelenje, Gozda jc senči drevd.
V jezero tožno dolinsko
Polnik zamaknjen strmim: Vrba žaldjka na bregu
V žalost zagrinja se ž njim.
Tisočkrat nagne sočutno
Ndnj se do tčmnih valov, Veter ga t&ši krilati
V pišu od gorskih lesov.
Solnce se v njem pozrcali,
Z lica odgrinja mu mrak, Zvezde zazibljejo svetle
Togo mu v spancc sladak..
Potnika srčni bolesti
Pa ne drugiije nikdo, Njega nemirne stopinje Samo prešteva — nebd ..

Sloven.
Signor Giannino.
Humoreska. Spisal R. Murnik.
»Hočeš U ca ljubit t	i danju 1 nočju:
* •	Tvoja ljuba plače,
ali kaže: nHoču!«
Stanko Vraz.
in gori visoko na strehi Prikopčeve hiše je sedčl oblastno in gledal modro doli na prostorno dvorišče, on, vseh mačkov maček, »signor Giannino«. Cast, komur čast! Giannino ni bil navaden muc, temveč povzdignil se je bil v teku dogodkov na nekovo stopinjo mačje kulture, o kateri se niti sanjalo ni njega menj srečnim tovarišem. Naklonjeni so mu bili bogovi od prvih dnij njega rojstva. Plemenitega mačka sin, ostal ni dolgo v prebrižni oskrbi svoje mamice, katere ljubeznipolnega negovanja in izvrstnega vodstva ni pozabil nikdar. V nežni mladosti je prišel v hišo stare, toda bogate gospodiČine Veronike Prikopčeve. Dobrosrčna dama je skrbela za mlado stvarco takd, kakor le skrbi ne-izprijeno deviško srce. Da bi ne hodil nje varovanec brez imena po svetu, krstila ga je »teta« Veronika: Giannino. Gospodičina je bila namreč pred toliko in toliko leti bogato svoje srce posvetila črno-dkemu Italijanu, ki se je pisal Gianni Venuto. Iskreni ljubimec pa je imel kratek spomin — za mladega mož£ res prav žalosten pojav. Ko je bilo treba, spomnil se ni južnih svojih priseg in zaveze svoje, temveč pozabil jc ljubice takd popolnoma, da si je izbral celd drugo za življenja boljšo polovico. Navzlic temu ga je ohranila gospodičina Veronika v dnu čutečega srca, dejanski pa izkazovala svojo ljubezen drugim primernim stvarčm, zlasti našemu mačku. Mladi mišji strah je bil lepd bel, brez vseh madežev, prava podoba nedolžnosti in čistosti. Vrhu te prikupne zunanjosti je mijavkal takd milo, takd proseče in genljivo, da se mu blago srce pdstarne device ni moglo delje zapirati. Kakor je trdila, niti ni mijavkal, nikakor ne, ampak popeval je takd rekoč žalostinke, prav tako, kakor nekdaj ljubljeni Venuto s tožno svojo kitaro. Facit vsega tega: Prikopčevi gospodičini je ugajal Gianni II. takd zeld, da ga je stalno vzprejela v svojo hišo in skrbela zanj, kakor skrbi mati za rodno dete.
Ko se je mladeniški muc zavčdal svojih močij in ko se mu je vzbujalo hvalno hrepenenje po slavnih činih v bdji z mišimi in podganami, poučila ga je njega zaščitnica, naj se nikar ne muči in ne
postavlja lahkomiselno v nevarnost. Saj je za to drugih dosti. Pokla-dala mu je toliko dobrega, da se Giannino od tedaj niti ni menil za zanimljivi lov, ki okrepčuje teld in razvedruje misli. Sit maček ne lovi' mišij.
Delal ni od tedaj ničesar, umeknivši se v zasebno življenje. In vender je bil takd lepd okrogel in rejen! Boril se ni za svojo vsakdanjo miš kakor njega sorodniki tu doli. Kakor svetopisemske lilije na polji in ptice pod nebom, ki niti ne sejejo niti ne žanjejo in jim je venderlc prav dobro, rasel je, sevčda menj na duhu nego na telesi, in užival dolce far niente božjih dnij.
Navzlic duševnemu svojemu uboštvu je čutil in preudaril izvrstnost svojega razmerja — in obšla ga jc visoka prevzetnost. V svesti si svojega višjega mačjega stališča, zaveduič se včlikokapitalistiške sile svoje gospodarice, izgubil je ponižnost srca, in prevzela ga je nc-kova noblesa, strože rečeno, nckov napuh. Prezirno je gledal doli na »plebejce« in njih malouspešni umazani trud. Njemu ga ni bilo treba. Točno mu je bil pripravljen krožnik trikrat na dan, nalit s sladkim mlekom ali obložen s pikantno dišečo klobasico. »Eto svega, što ti srce prosil« Svojih kavzalistiških potreb mu ni bilo treba zadovoljevati s praznimi fikcijami, kar se je tolikokrat pripetilo njega drugo vom nižjih slojev.
Takd je živel presrečni Giannino.
Le kadar ga je spomnil glas prirodni, počastil je mačjo družbo s svojim posetom. »Srce k srcu sili«; nenavadno odločno je ogrizel in opraskal vse tekmece, koketujoče z gospodičino ali vdovo, katero si je izbral zase. Izvrševal je nečuvene čine baladske hrabrosti s krempljem in zobom in se potem »po dobljeni slavni zmagi* uljudno ponudil dotični lepotici za »cavaliere servente«. Celd dobro teto Veroniko je ostavljal take čase; kaj se hoče: »L'amour, le grand mo-teurl« Odhajal je z izvoljenko na divna ponočna potovanja po bližnjih strehah in dvoriščih in si naslajal estetiško srce v pristni romantiki. Izvirna čustva silne svoje ljubezni jc izlival pri bajnem luninem svitu v mile melodije, spominjajoče indijanskih mrtvaških davorij . . . Skesan se je vračal grešnik domov, ko mu je dozoril sad spoznanja. Ko »mežnar odzvonil je dan«, in ko
»Strast občutkov divjih mine, Jasen mir se v prsi vsede«.
GospodiČina ga je vzprejela vselej brez pokore, vsa srečna, da se nje »ubožcu* ni zgodilo ničesar zlega. —
Kakor druge dni, takd se je naš muc tudi danes grel na visokem svojem mestu. Toplo pomladansko solnce mu je kaj ugajalo. V tem trenutku je bil malone popolnoma zadovoljen s seboj in s svetom. Hvalil se je, da ni takov kakor njega žlahtniki in sploh živali doli na dvorišči. Leno je opazoval gizdavega petelina, požrešne kokoši, nerodne race in budalaste gosi, njih kretanje in gibanje, iz kratka, vse socijalno življenje v ozkem okviru ljubljanskega predmestnega dvo rišča. Pomežikaval jc in mislil težke misli. Mogoče, da je imel v ki-pečih prsih kaj živega politiškega čustva, morda mu je živela v njih velika narodnostna ideja, ideja mačje vzajemnosti, misel o rešitvi narodne kosmate eksistencije, misel o konci stare raztrganosti in zavidne nezloge, mogoče! Odločno tega ne moremo trditi, gotovo pa je to, da je več kritikoval nego pozitivno snoval.
V globokih modroslovnih mislih in udobnih zasebnih čustvih jc zadremal. Kär ga vzbudi neprijetno in glasno lajanje. V olimpskem miru pogleda doli in uzrč najhujšega svojega sovražnika, velikega, črnega psa. Karo laja, cvili, tuli, skače, miga z repom in grozi mačku z zobmi, toda zaman 1 Giannino se niti ne gane, na varnem je, na svojem je. »My house is my castle!« Moja hiša, moj grad! Le re-pčnči se, nisem ti v strahu! Psa to do žolča ujezi, da je ves njegov trud le prazna želja. Sedaj se pa maček venderle gane, toda po individuvalni inicijativi, iztegne se v epiško širino in pokaže Karotu fino - ironično hrbet ter počasno odkoraka po opeki navzgor. To jc Superlativ za plemenito jezo Karotovo; nc vč, kaj bi počel! Vse zaman, ne dobi ga! Bvronovo breznadje se mu vseli v srce. Končno zamahne z repom in steče za gospodom, ki mu je zazvižgal.
Ta prizor se je dogajal malone vsak dan. Jekleno vztrajno je pričakoval Karo, da se njega dušmanin vender kdäj spozabi in da pride doli na dvorišče. Toda maček mu ni privoščil take prilike. Hodil je sicer često na Prikopčev vrt na sveži zrak, nikdar pa se ni pozabil vrniti o pravem času proti pdldne na svojo streho in dražiti psa z nedosežnim svojim bitjem.
Giannino je v tem izginil skozi podstrešno okno in pristopical k teti Veroniki v kuhinjo. Gospodičina Prikopčeva pa ni bila sdma na tem imenitnem mestu; imela je mlado in käj urno pomočnico, deklico kakih devetnajst let, lčpo kakor »jutranja zarja«.
»Zopet je lajal dni grdi črni pes na našega ubogega Giannina«, tožila jc stara. »Käj ne, Minka, bolje bi bilo, da bi te živali nikdar ne bilo pri hiši?«
»Saj mu ne stori ničesar, teta; gospod Gvozdan ga vselej pokliče k sebi. Iu naš muc je tudi tolikanj pameten, da ne grč doli.«
Ko je mlada dčklica imenovala »njegovo« ime, zažarilo se ji je lice nekamo sumnjivo. Ako bi kdo trdil, da se ji je cvetoči obraz zardel zaradi tega, ker je položila na ogenj novo poleno, razodeli bi mu skrivkj vse kkj drugega.
Gospod Vladimir Gvozdan, uradnik južne železnice, stanoval je nekoliko meseccv v Prikopčevi hiši, sestavljeni od štirih poslopij. Vračujoč se s kolodvora, moral je Vladimir, ako ni hotel iti po daljšem poti, vselej skozi včžo, tik stanovanja Prikopčevih, po stopnicah čez dvorišče v oddelek, ki je stal oddelku hišne gospodarice nasproti. Avtentiške priče poročajo, da je mladi uradnik obično rabil ta krajši pot. Slučajno, sevčda, videvala sta se dan na dan Vladimir in Minka, ker je slučajno morala Minka vedno iz kuhinje v sobo, kadar je prišel »on« skozi včžo; slučajno sta se pozdravljala, slučajno zaljubila, vse slučajnol Ti slučaj ti, kaj vse napraviš!
Vladimir Gvozdan je bil pa tudi res prav prikupen človek. Oprosti torej Minki, ljubi čitatelj, da je takd slučajno hodila čakat Vladimirjevih poklonov! Toda gospod Gvozdan ni bil samd prijeten mož, temveč tudi odločen mož. Ko je videl, da se trdnjava maje, porabil je ugodno priliko in poskusil drzen naskok, katerega je zahvaljal za končno kapitulacijo. Kakd in kaj, to vprašaj porednega Amorčka, ki je zasadil tisti sladki dan rdečo zastavo ljubezni na vrh Prikopčeve hiše! Od tistega časa pa je Minka solila juho popolnoma po drugih metodah, kar ni prijalo niti konservativni teti, niti naprednemu bratcu Bogdanu.
»Včš, Minka, ko bi bila včdela, da ima gospod Gvozdan tisto črno zvčr, prepovedala bi bila Zajčevim, da mu oddadd stransko sobo. Meni se vse takd zdi, da Karo danes ali jutri stori kaj žalega Gian-ninu. Čemu neki ima psa?«
Minka ni odgovorila ničesar. Le fino vzvite ustnice so nejevoljno pomigale, češ, čemu pa imamo mi mačka?
Izrekla pa tega ni, Bog ne daj! Grozno bi užalila teto, katero jc ljubila, kakor svojo drugo mater. Minka in bratec Bogdan sta bila siroti; pri bogati teti sta našla najboljše zavetje. Starica jih je imela rada, vse tri z mačkom vred. Skrbela je za izvrstno vzgojo netjdkinji in netjäku. Zlasti za Minko je mnogo žrtvovala, in vse je kazalo, da bode dekle kdaj vzgledna žena. Teta Veronika je imela svoje este-tiške potrebe, kar je ni motilo, da bi dobro kuhala in gospodinjila. Nje Simona Jenka je okapljala marsikatera odkritosrčna solza, posvečena spominu nevrednega Italijana. Glasbo je visoko cenila: Minka se je učila klavirju, Bogdan pa goslim, dasi bi se bil rajši v prostih urah
igral — »Indijance«. Osrečeval je namreč drugi razred gimnazijski z nemirno svojo osebico, baš v dnih letih, ko so slavni divjaki, po be-lokožcih krivično zatirani, učeči se mladini jedini in prvi idejal.
II.
„Da nc sniuni, st ukazala."
PreScrc n.
Vsakdo mi pritrdi, da kratki trenutki v veži ne zadoščajo zaljubljencem, kakeršna sta naša Minka in Vladimir. Ljubezen je sicer slepa, toda skoro najde priliko. Marsikak skriven sestanek, marsikak nepozaben tete-ä-tete je zabeležiti nepristranskemu poročevalcu. Moj Bog. čemu so vender glasbene ure odraslim dčklicam ? In ccld v mraku, da ta in dna radovedna babnica ničesar ne vidi, kar bi besnilo nje zavist! Kaj je to strašnega, ako spremlja mlad mož mlado dčklico ? Samemu ni dobro biti! Družbinsko čustvo!
Vender tudi ti skrivni sestanki so bili vroči ljubezni Vladimirovi premalo. Kar se tiče nas, odobravamo njega trud. Vzel je glavno trdnjavo, ključ do zemeljskega raja, vender ne popolnoma: nevaren stolp se je še branil. Tudi tega mu je premagati.
Nekega lepega pdldne poseti nekoliko pred kosilom blagorodno gospodičino Veroniko Prikopčevo in jo ponižno naprosi, naj mu mi-lostivo dovoli, da bi spravil pod streho nekaj praznih zabojev, katere mu je poslal prijatelj. Sevčda ni privedel s säbo nikakeršnega Karota, zakaj Minka mu je že iz davna odkrila, kakd slabo misli teta o pasjem rodu.
Stara gospodičina pa v njem ni videla drugega nego posestnika »grde, črne prikazni.« Zal ji je bilo, da nima prostora, da je že ves oddan, da pa tudi ne more biti porok za varnost — summa sum-m arum, da ne more, kakor bi rada, ustreči želji gospoda Gvozdana.
Resnici na ljubo moramo povedati, da je bilo pod streho dovolj prostora. Ali kaj ji je bilo do prostora, odreči je hotela kar naprej želji uradnikovi! Zakaj pa jc bil tudi takd neroden in se je predrznil imeti takd ostudno pošast! Kratko, toda uljudno ga je odslovila. Ubogi Gvozdan sam ni včdel, kdaj in kakd je našel izhod.
Žalostno! Vse drugače si je bil slikal uspeh svojega poseta! Tudi njemu ni bilo dosti do zabojev. S teto je hotel govoriti! Domišljal si je celd, da ga povabi, naj pride večkrat gori. Ali — vrgel je raka v vddo! Naučil se je bil o mačkih več mičnih pripovedek, v katerih so se njih kreposti, nečuveno poveličavanc, svetile v naj-sijajnejšem koloritu. Ž njimi bi jo bil pridobil, toda — odbila ga je. Nesrečna iluzija!
Ostali so mu le kratki sestanki in up v boljšo bodočnost.
III.
„To l>il je vihÄr, to bil jc viMr".
S. Gregorčič.
Pod prostorno skladanico konci dvorišča so imeli svoj »vigvam«.
Bilo je popdldne, sobota. V svetem miru so počivale preparacije in gramatike . . . Resno, nepremično so čepeli na tleh bojeviti Indijanci, na čelu jim »Tuleči volk«, imenovan v navadnem življenji Bogdan Prikopec, stud. gimn. II. b. »Tuleči volk« je bil jeden prvih »divjakov« vse spodnje gimnazije. Mnogo bolje nego sprezati in sklanjati je umel delati loke in pušice, tomahäke, bodalca, kopja in drugo bojno orožje, noseče neizogibno smrt vsem »belokožcem« v podobi predmestnih mačkov in psov. V tivolskih in gdlavskih goščah je tudi lovil prave, žive realce. Kar jc bilo živalij v hiši, bil je jedini Karo varen njegovih pušic, ker je imel toliko »pristno indijanskega« na sebi. Nekoliko pa tudi zatd, ker je gospod Gvozdan slavnim »sinovom prerij« dobrovoljno pomagal v njih bojevitih težnjah. Da, ta Gvozdan, to je bil njih mož! Ko bi šlo, izvolili bi ga za vodjo, ali vsaj za »možd medicinca«. Veselo je prepustil imenitnemu rodu siuškemu svojo sobico, da so spravljali divjaki vänjo ali svoje orožje ali bogato zbirko ljubljenih indijanskih knjižic.
V skladanici so torej sedeli in pušili »pipo miru«. Počasi in Častito se vzdigne »Tuleči volk«, prvak vseh Sift, pogleda svojih pet, šest tovarišev in pravi :
»Ljubljeni bratje! Manitu nas je udaril z mogočno roko svojo. Zadnjo sredo so nas zvito premagali belokožci, ki imajo včliki vigvam realski blizu zelene ,Zvezde4. In zakaj so nas premagali, vprašam brate svoje? Samd zatd, ker se premalo vadimo!«
Polglasno brenčanje žalostnega pritrjevanja prihaja iz ust premaganega naroda. »Tuleči volk« pa tuli dalje s povzdignjenim glasom :
»Ali so morda belokožci močnejši nego sin prirode? Ali imajo ostrejše oči in tanjši sluh nego mi ? Ne, pravim vam! Kadar zopet izkop-Ijemo bojno sekiro, moramo jih poraziti do cela. Vaš bratje govoril!«
Glasno odobravanje se začuje po teh besedah. Oglasili so se Še »Kosmati medved«, »Zeleni martinček«, »Brzi jelen« in »Skakljajoča pastiriČica«. Jedino »Debeli jazbec«, pekov sin, ki je zalagal siftški narod iz bogate zaloge svojega očeta, jedino on je molčal. Govorili so vsi v duhu predgovornikovem in poudarjali, da jim je treba več »vaje«.
Poglejmo v tem nekoliko na vrt in na dvorišče. GospodiČina Veronika je zahajala vsak lep dan na vrt tik hiše in sedevala pod Staro hruško. Tu je säma ali z netjakinjo brala in pletla.
Danes Minke ni bilo, pač pa je sedel »signor Giannino« ob nje nogah in zadovoljno predel. Njega mir pa je bil kratek, kakor raz-vidiš iz nastopnega dogodka.
Gospod Gvozdan se je ta dan nenavadno kmalu vračal iz pisarne. Žalosten ni bil. Da je takd hitro prost, to ni žalilo niti njega, niti Karota, ki je svoje veselje očitno kazal vsemu ljubljanskemu svetu, sedaj besno dirjajoč za vozovi, sedaj podeč svoje drugove.
Gospodarju daleč naprej švrkne pes v hišo Prikopčevo in hiti pogledat, kaj dela njega prvi in nedosežni sovrag Giannino. — Nič! Danes ga ni niti na strehi, niti na dvorišči 1 Pač pa zapazi Karo grešno vesel, da so vrata na vrt — odprta!
Mai-apropos!
Neusmiljeni bogovi, kaj vam je ugajalo v neumevnem vašem sklepu ? Odvrnite psa od vrat. sicer ločite dva nedolžna človeka morda na veke! Vi nečete ? Trikrat gorjč l —
Cesto že je stal črni Karo pred zaklenjenim rajem; nikdar ni mogel vanj. Prav zaradi tega pa si je slikal v pasji svoji domišljiji ta kraj sdsebno imeniten in zanimljiv. Kdo vrže torej prvi kamen nanj, da se je udal zavednemu hudobnemu gldsu ?
In zgodilo se je, da so stopile po mnogih, mnogih letih, kar jc gospodarila teta Prikopčeva, prvič zopet pasje noge na posvečeni kraj.
Najprej se obrne Karo nekoliko pogledat med visoke fižolove preklje. Ko najde tu vse v najlepšem redu. objame ga zadovoljstvo, in počasno krene zopet po mehkem pesku okolo na levo.
Toliko da se obrne, že glasno zalaja. Maček, maček tam pod hruško! Vender jedenkrat! Bliskovito se zažene proti drevesu.
Vladimiru, pogrešajoČcmu Karota, vzbujale so se takoj počet-koma črne slutnje, katere so se mu zdele čimdaljc upravičenejše, čim glasneje je lajal in tulil pes. Brzo steče za njim — toda vse žvižganje, vse klicanje zaman!
Karo se je popolnoma spozabil, vso omiko in uglajenost jc vrgel raz sebe in se pokazal v vsi prvotni pasji surovosti. Urno in urncjc je švigal za mucem, ki se jc tolikanj prestrašil, da ni skočil na bližnje rešilno drevd, temveč udaril po sredi vrta, lahkomiselno tol-maččč si pdjem o časti. Takd sta se drevila, bela nedolžnost in črna pregreha, zlobni demon Ahriman za dobrim' Ormuzdom, luč za temo brez usmiljenja do nežnih cvetic in mladih nasadov, rezala jo po gredicah, po solati, vedno dalje, dalje . . .!
Čudni vrišč doseže tudi indijansko tanka ušesa zborovalcev siiUkih pod sklädanico. • Sevčda pritekd takoj in obogatč prizorišče z bojevitimi svojimi osebami.
Ko dospč Vladimir na lice mesta, to je sredi vrta, prihrujc divji lov prav mimo njega. Naprej zbegani maček, za njim črna pasja pošast in v kratki razdalji nekoliko korakov suha oseba tete Veronike. V desni je vihtela dolgo fižolovo prekljo in visoko vzdigovala abstraktne noge v transcendentalno zelenih copatah. Na desni in levi strani divji Indijanci, od nog do glave oboroženi, vsi z divjim bojnim krikom. In vsa ta drhal se je drevila v prečudnih skokih per fas et nefas, ultra citraquc po repi, pesi, korenji, želji, karfijolah, mendrala raznobojne georgine, pelargonije, pisane turške klinčke, nežne medvedje gobčke!
»Der Casus macht mich lachen!«
Gvozdan se ni mogel delj siliti, prasnil jc v presrčen smeh in sam stekel za smešnimi lovci.
Tik pred hruško ugrabi Karo sovražnika rodu srditega. »Proz poljanu mrka krvca teknul« Vsa na jok ju doteče Veronika in dreza po psu. dokler ne izpusti mačka, ki srečno spleza na hruško.
Gospodičini se iskrč oči v sveti jezici! »Ljutit aga mrko gleda.« Ta predrznost! Tuj pes na domačega mačka I
»Gospod Gvozdan, tega vam nc pozabim nikdar,« izreče težko sopeč s hripavim glasom.
»Mili Bože, Sto je raja kriva?«
Nesrečni Vladimir zadene breme pasjih pregreh na nedolžno svoje rame in odide, rekši psu: »Das war kein Heldenstück, OctavioS« Potuhnjen, privitega repa se obrne Karo od kraja svoje slave, čutčč, da je razžalil gospodarja.
»Krvave le slave sreč se kesa.«
(Konec prihodnjič.)
Slovenci v starem deželnem gledališči.
Spisal A. Trstenjak *)
starem dežčlncm gledališči, ki jc stalo na mestu, kjer stoji danes »Tonhalle«, bila jc leta 1789. prva slovenska predstava. Igrala se je takrat An t ona Li n h ar ta veseloigra cctbs—liliij »Županova Micika« z jako velikim uspehom. Od te dobe, četudi sc jc zdaj pa zdaj slišala slovenska beseda na javnem odru, vender do leta 1848. nc moremo govoriti o slovenskih gledaliških predstavah, ker jih sploh ni bilo. Šele leta 1848. je začelo »Slovensko društvo v Ljubljani« prirejati besede in gledališke predstave v starem dežčlnem gledališči; vender ko je društvo nehalo delovati leta 1851., prestale so tudi gledališke predstave slovenske. Z narodno Čitalnico ljubljansko so se zopet obudile predstave, a tudi čitalnica jc smela malokdaj nastopiti v dežčlnem gledališči.
V njem se je ves čas samooblastno šopirila nemška muza, dočim jc slovenska muza zaman trkala na vrata starega dcžčlncga gledališča in prosila v njem vsaj oskromnega prostorčka zäse. Ostati jc morala pred vrati ter koperneti in dolgo čakati njega, ki bi ji odprl vrata v domačo hišo. Dramatično društvo, ki se je osnovalo leta 1867. z namenom, da bi prirejalo gledališke predstave ter ustanovilo v Ljubljani stalno slovensko gledališče, zahtevalo jc energično vstopa v stari hram umetnosti. Toda tudi ono je dolgo trkalo zaman; mogočni Nemec jc imel gluha ušesa za nas.
Dramatično društvo je vse svoje mlade sile uporabilo v to, kakd si osvoji hišo. do katere jc imelo polno pravico. Koj v tretji seji osnovalnega odbora Dramatičnega društva dnč 25 aprila 1867. leta jc izrazil odbornik Drag o t in Žagar željo, naj bi se brž ko mogoče igralo v dežčlnem gledališči. Upal je, kakor je upal vsak rodoljub, da se tej želji ne bodo upirali Nemci, saj je žc leta 1865. dr. Janez Bleiweis izrekel v dežčlncm zboru isto željo, kateri jc pritrdila večina tedanjega nemškega dežčlnega zbora kranjskega, namreč da se jedenkrat na teden sme igrati slovenski v dežčlncm gledališči. Upati je smel torej tudi odbor Dramatičnega društva, da se mu izpolni ta želja in da se mu ne bode kratila pravica igranja v dežčlncm zavodu.
') Le-tsi članek priobčujemo i/, g. A. T rs t e n j a k h prelepe knjižice »S 1 o v e n s k o gledališče v Ljubljani«, katero izdri »Dramatično društvo« v Ljubljani.
Umi.
Odbor se je dogovarjal in pogajal z dežčlni m odborom, kateri mu je z dopisom z dne 26. maja 1868. leta, štev. 1676. naznanil, da se je dežčlni odbor pogodil z vodjo nemškega gledališča takd, da podjetnik, to je nemški gledališki vodja, prepusti gledališče dežčlnemu odboru vsak mesec jedenkrat za slovenske gledališke predstave Dramatičnega društva proti temu, da dno da nemškemu podjetniku polovico čistega dohodka tistega večera. Vzpričo tega se jc Fran Ravnikar v imeni društva pogajal z nemškim podjetnikom Antonom Zöllncrjem, ki jc imel jedini pravico dajati predstave v deželnem gledališči po pogodbi z dežčlni m odborom kranjskim, in jc poročal, daje Zöllner volje prepustiti gledališče Dramatičnemu društvu jedenkrat na mesec za polovico čistega dohodka tistega večera. Zatd se je pa Zöllner zavezal, da društvu brez vsakega povračila svojo dä pripravno gledališko obleko in tiste člane svojega orkestra, ki so v njegovi službi. Nemški vodja pa jc bil še toliko oprezen, da je ustopil vsak dan razven sobote in nedelje, ki sta, kakor znano, dva najboljša gledališka dneva.
Odbor Dramatičnega društva je itvidcl, da si nc more pridobiti deželnega gledališča, in je zatd leta 1867. in 1868. prirejal svoje predstave v ljubljanski čitalnici. Istina je, da sta bili dve slovenski predstavi leta 1868. v gledališči, ali ti sta bili meseca maja, torej izven gledališke dobe, ko jc Že odšel Zöllner s svojo družbo. Jedna teh predstav je bila dnč 3. maja 1867. leta, druga pa dne 16. maja 1867. leta. Prvo jc priredila čitalnica združena s Sokolom in Dramatičnim društvom. *)
V 22. seji dnč 2. junija 1868. leta se jc posvetoval osnovalni odbor o tem, kakd naj odgovori dežčlnemu odboru. Seja jc bila precej živa. Odbornik Fran Ravnikar je rekel, dežčlnemu odboru naj se odgovori, da se to, kar dovoljuje dežčlni odbor, zdi Dramatičnemu društvu »strašno ku meril o« in da odbor ne sme biti zadovoljen s to ponudbo. Odbornik Peter Grasselli se je odločno izjavil, naj se ta stvar poroči prvemu občemu zboru in naj se tam reče, da društvo ne bode nikakor igralo pod pogoji, kakor jih je sklenil dežčlni odbor v pogodbi s Zöllnerjem. Društvena naloga ni delati tlako; po predlogu dežčlnega odbora bi delali le sramotno tlako. Zaradi teh izjav je sklenil odbor Dramatičnega društva predložiti vso stvar prvemu občemu zboru in si je izvolil v to poročevalca Ivana Murni k a.
') Prva društvena predstava je bila v čitalnici dnč 24. oktobra 1867. Četrta društvena predstava je bila dnč 15. marca 186S. Igral se je »Inserat«; sodelovali so; Koblar, Clrassclli, Valcnta, Nolli, Lesjak, Ilohnova, Prelihova in firusova.
Ta obči zbor je bil dnč 21. junija 1868. leta. Poročevalec Ivan M u r n i k je pojasnil odborovo stališče, da društvo ne more vzprejcti rečene ponudbe. Le jeden odbornik si jc tolmačil stvar nekoliko hladneje, kar je pa Frana Levstika takd razgrelo, da je rekel: »Strmeč stoji obči zbor pred ponudbo dcžčlnega odbora, ki se daje društvu, katero je važnejše, nego je čitalnica, Sokol in celd Matica. Dramatičnemu društvu je namen gojiti in spešiti najplemenitejšo umetnost, dramatiko. Ves svet čisla ndrode, ki so dospeli v tej umetnosti do visoke stopinje in so vzgled drugim narodom. Mi nečemo nikogar preganjati, nikomur kratiti pravice, temveč zopet ponižno in pohlevno prosimo prostorčka v hiši, ki je naša. Naš narod slovenski prosi ddma v svoji lastni hiši. Da bi slovenska muza delala tlako nemškemu vodji, da bi mu mi plačevali še davek za to, tega ne. Če moramo plačevati za milost, ki se nam izkazuje, davek v hiši, ki je naša, ostanemo rajši pred vrati. Dramatično društvo mora imeti ta ponos, da izrecno neče stopiti v hišo s takimi pogoji.« Ta govor Levstikov je bil burno vzprejet. Pri glasovanji je bilo 28 članov za predlog poročevalcev, 2 pa zoper njega.
To izjavo občega zbora je naznanil odbor Dramatičnega društva dežčlncmu odboru. Da odbor ni imel uspeha, umejc se samd ob sebi. Zatd je društvo prirejalo predstave v čitalnici, katera jc svojega otroka ljubeznivo čuvala.
Prvo in drugo leto svoje ga obstanka (od 1 S 6 7. leta malone do konca 1869. leta) torej ni igralo Dramatično društvo v d e ž č 1 n c m gledališči.1) Sele tretje leto (1869. 70.) je dovolil dežčlni odbor, d a s m e društvo uporabljat i dežčlno gledališče po jedno nedeljo na mesec. Društvo si jc to pravico izkoristilo in jc priredilo prvo svojo redno predstavo v dcžčlnem gledališči dnč 10. oktobra leta 1869. ter je s tem dnevom položilo temeljni kamen daljšemu razvoju slovenskega gledališča. Predstava sc jc otvorila s prologom, in igrala se je igra »Inserat«. To leto je igralo društvo 11 krat: 9 predstav je priredilo v dcžčlnem gledališči, 2 pa v čitalnici.
Slovenske predstave so takd močno navdušile občinstvo, da je vse vrelo v gledališče in je bilo oduševljenje splošno, kakor leta 1848. Pri predstavi dnč 21. novembra 1869. leta je bilo gledališče popolnoma natlačeno in ljudje so iz preddvora gledali v gledališče, drugega občinstva pa je bilo vse polno na cesti. Lc osem demonstrativnih
') Fran G er bi c jc priredil v gledališči dva koncerta, in sicer dnč 3. in dnč 16. maja tSötS.
lož je bilo praznih. Kakor so bili Slovenci oduševljeni, prav takd so bili nemški posestniki lož zagrizeni ter niso svojih lož marali dati Slovencem v porabo niti za drag denar. Nekova znana gospä n. pr. jc rekla, da niti za tisoč goldinarjev ne da svoje lože Slovencem.
Poleg slobodne uporabe gledališča je dobilo društvo še denarno podporo od deželnega zbora in dovoljenje, da smč prihodnje leto (1870. 71.) igrati po trikrat na mesec. Marsikateri rodoljub je dvojil o tem, da bi društvo moglo prirejati po tri predstave na mesec. In vender je priredilo v dobi od dnč 2. oktobra 1870. leta do dne 30. aprila 1871. leta vkupe 23 predstav ter je na ta način najsijajneje preverilo dvojljivce, da se z dobro, vztrajno voljo doseže mnogo, če ne vsega.
S prošnjo z dne 18. septembra 1868. leta je prosilo dramatično društvo podpore in je svojo prošnjo utemeljilo s tem, da se iz deželnega zaklada vsako leto obilo podpira nemško gledališče; zatd naj dežčlni zbor tudi narodnemu zavodu ne odreče podpore. Natd je odgovoril dežčlni odbor z odpisom z dnč 14. marca 1869. leta, št. 833., da ima, kar se tiče podpore za slovenske igrokaze po sklepih dežčlnega zbora kranjskega XIII. seje dnč 18. septembra in XXI. seje dnč 3. oktobra
1868.	leta dežčlni odbor nalogo, poročati slavnemu dežčlnemu zboru v prihodnji zborbi, kakd se obračaj za leto 1869. 70. podpora iz do-mcstikalnega zaloga za obstoječe gledališče in za slovenske gledališke stvari in da se je dežčlnemu odboru pri pogajanji z gledališkimi najemniki za leto 1869. 7°- kolikor mogoče ozirati na Dramatično društvo. Za prirejanje slovenskih predstav je imelo to toliko uspeha, da jc društvo za leto 1869. 70. dobilo pravico igrati po jedenkrat na m e s e c v d e ž č 1 n e m gledališči, le kar se tiče denarne podpore, ni sc mogel najti način, kakšno podporo naj bi dal dežčlni odbor Dramatičnemu društvu. Dežčlni odbor je vprašal z dopisom z dne 14. marca
1869.	leta, štev. 833., naj društvo povč, kateri način podpore bi več koristil Dramatičnemu društvu, ali razpis nagrad za izvorne slovenske igre, ali za prevode, ali za napravo gledališke šole. Na ta dopis je odgovorilo Dramatično društvo z dopisom z dne 5. julija 1869. leta, da je društvu prvi in končni namen ustanovitev stalnega narodnega gledališča v Ljubljani in da mu je v dosego tega namena treba prvič dobrega igralnega osebja in drugič za-nimljivcga repertoarja. Društvo je dalje naznanilo, da se otvori dramatična šola, v kateri se bodo izobražale mlade moči za igranje; a da se pomnoži slovenski repertoar, naj slavni deželni odbor razpiše darila za dramatične umotvore slovenske, in siccr dve darili za izvirna
dela, dve pa za prevode, toda le slovanskih izvornikov, in naj se pre-sojevanje iger prepusti Dramatičnemu društvu.
Dramatičnemu društvu je priskočil v tem na pomoč dr. Valentin Zamik in je v seji dežčlnega zbora kranjskega dnč 22. septembra 1869. leta predlagal, naj dežčlni zbor dovoli Dramatičnemu društvu podpore 1600 gld., in sicer:
i) 500 gld. za vzdržavanje učilnice; deželnemu odboru naj se naloži, naj pozorno gleda, kakd se rabi ta podpora in naj poroča o njenih nasledkih v prihodnjem zasedanji; 2) za 1100 gld. naj se razpiše 6 daril: a) 250 gld. za izvorno žaloigro, b) 250 gld. za izvoren igrokaz; (predmeta tema igrama morata biti iz slovenske ali obče slovanske zgodovine ali iz slovanskega življenja); c) 250 gld. za opereto; <*) 200 gld. za opereto; d) 75 gld. za libreto; e) 75 gld. za libreto.
Gledč tega je predlagal deželni odbor, naj se Zamikov predlog vzprejme s pristavkom, da razpisne pogoje sestavi dežčlni odbor, kateremu bodi tudi naloga, prisoditi darila po nasvetu zvedencev, katere dežčlni odbor sam izvoli in povpraša. Z dopisom z dne 3. februvarija 1870. leta, štev. 4637. je naznanil dežčlni odbor društvu, da jc bil Zamikov predlog vzprejet s pristavkom dežčlnega odbora, in jc naročil Dramatičnemu društvu, da pred začetkom prihodnje zborbe natanko poroča o nasledkih te podpore, sdsebno o gledališki učilnici.
Dramatično društvo je razpisaio darila. Došlo mu je 11 iger, te je predložilo dežčlncmu odboru, kateri jih je vrnil društvu s prošnjo, naj odbor pregleda igre ter natanko utemeljene razsodbe predloži de-žčlnemu odboru. Presoditi 11 iger in predložiti spisane razsodbe je bilo samd na sebi ogromno delo, takd da je odbor mogel te razsodbe predložiti šele dnč 13. novembra 1872. leta. O tej priliki nam jc omeniti, daje bil izvrsten in vesten presojevalec prof. Josip Stritar, ki je pisal obširne kritike in jih pošiljal društvu. Sploh se jc g. Stritar zelö brigal za razvoj naše dramatike in je v svojem »Zvonu« poročal o vsem, karkoli se je pojavilo na dramatičnem polji. Dajal je dobre svete društvu in pisateljem. Na podlagi presoj je priporočil odbor odbor dežčlnemu odboru izvorno tragedijo: »Zeta carja Lazarja«, ki je bila med vsemi najboljša. Dežčlni odbor ni nobeni igri prisodil darila, in je sploh prvo darilo dobil g. Anton Foerster za svojo opereto »Gorenjski slavček«. Podeljeno podporo 1600 goldinarjev je porabilo društvo za vzdržavanje dramatične' učilnice, za nakup iger, spevoiger, muzikalij; sploh so se ž njo poravnali troški slovenskih gledaliških predstav.
To razmerje med dežčlnim odborom in Dramatičnim društvom ni bilo prav osnovano. Že to, da seje dežčlni odbor postavil za dramaturga Dramatičnemu društvu, ni moglo vplivati koristno. Vsi pogovori med dežčlni m odborom in društvom so se vršili pismeno, ne ustno, kar je bilo vzrok, da se je presojevanje iger zavlačevalo od leta do leta. Društvo je za vsako malenkost, radi katere se je moralo obrniti do dežčlnega odbora, moralo vložiti pismeno prošnjo, kar je sevčda znatno oviralo vse poslovanje in delovanje. Ako je n. pr. prosilo igralnega dnč, moralo ga je prositi pismeno in tudi čakati pismenega odloka.
Toda ne samd za dramaturga, tudi za gospodarja se je postavljal dežčlni odbor, zakaj nakazoval je podporo le dramatičnim namenom, to je iz večine le za nagrade izvornih iger, in če je društvo naročilo kakovo igro pri knjigotržci, moralo je to naznaniti dežčlnemu odboru; da, dežčlni odbor je z dopisom z dne 21. oktobra 1879. leta, štev. 6020. (Deschmann) celd zahteval, da mu Dramatično društvo naznani, katera dramatična dela naj bi se kupila za pomnožitev knjižnice Dramatičnega društva. Leta 1880. n. pr. je moralo društvo poročati, katera dela so se naročila pri Kleinmayr & Bambergu za vsoto 100 gld.! Ko je Dramatično društvo leta 1879. (z vlogo 7> 20. decembra) prosilo nagrade za razpis resnega igrokaza, poročal je dežčlni odbor z dopisom z dnč 24. aprila 1880. leta, štev. 324., (dežčlni glavar je bil takrat Kalten-cggcr), da je deželni odbor sklenil v svoji seji dnč 26. marca 1880. leta: resni igrokaz mora biti vzet le iz kranjske, ali pa iz avstrijske zgodovine, ne pa iz slovenske ali slovanske zgodovine, kakor je želelo društvo. Dežčlni odbor j c odločno dostavil, da ostane pri tem sklepu. Kaj je bilo komu do razvoja slovenske dramatike! Znamo, da nas niso marali, ali da bode dežčlni odbor s takimi nazori stopil pred svet, tega gotovo ni pričakoval nihče, zakaj večno se je osmešil, zahtevajoč, da pesnik ne smč snovi svojim delom zajemati iz slovenske zgodovine!
Da je društvo sploh käj storilo za gledališke predstave, zahvaliti se je temu, ker je imelo že prva leta delaven odbor. Na čelu društva je bil mož, ki je pač najbolje včdel, česa je društvu treba; mož, ki je kot izboren igralec storil mnogo za povzdigo slovenskega gledališča. Ta mož je g. Peter Grasselli, sedaj župan stolnega mesta Ljubljane. Njemu na strani je bil tajnik g. Josip Nolli, operni pevec in sedaj sotrudnik »Slovenskega Naroda», ki je zeld marljivo oskrboval društvena opravila od početka društva do leta 1874. Taka
močna stebra slovenske dramatike sta bila pač trdna zaslomba mlademu društvu. Delovala sta kot odbornika in sodelovala kot igralca.
V početku prvega navdušenja za slovensko gledališče so se oklenile društva dame in gospodje, mlade rodoljubke in mladi rodoljubi. Vojteh Valenta, Anton Foerster, Schantel in Stöckl so vodili glasbeni del; mlade rodoljubke so igrale in pele iz večine brezplačno; takisto rodoljubi. Le vzpričo take požrtvovalnosti se je moglo razvijati društvo. Iz prve dobe imamo Ivana Medena, Bru-sovo, pevko Antonijo Rusovo, igralko Ivanko Jam niko vo, Cilko Podkrajško vo, Odijevo, Pavlino Nam retovo, igralce Pereg. Kajzela, Julija Sušteršiča, Frana Sch midta, J u v an-čiča, Drahslerja, Colorctta in mnogo drugih odličnih rodoljubov. Po pravici smemo reči, da ni iz prejšnje döbe danes rodoljuba v Ljubljani, ki bi se ne bil poskusil na slovenskih deskah. Na slovenskem odru je vzrasla g. M. N igri nova, ki je danes prva igralka srbskega gledališča v Belem Gradu. Pa tudi ogromno je bilo iz početka igralno osobje. Takd je n. pr. leta 1868. imelo društvo 16 igralcev in 14 igralk = 30, leta 1869. 19 igralcev in 12 igralk = 31, leta 1870. 36 igralcev in 28 igralk = 64, leta 1871. 46 igralcev in 22 igralk = 68. S takim aparatom je moglo društvo uspešno delovati. Garderobo je dobivalo iz Zagreba od närodnega gledališča posredovanjem pokojnega Frana Erjavca, ki je bil takrat profesor v Zagrebu. Vender se je skoro pokazalo, da takšen požrtvovalen aparat, kakor je dober, vender ni tak, kakeršnega potrebuje gledališče. Od brezplačnih igralcev se ne more zahtevati, da bi igrali, kadar bi društvo hotelo, zategadelj je mislilo društvo angaževati stalno osebje z mesečno plačo in skrbeti za to, da bi se kolikor mogoče večkrat igralo; toda prav v tem pogledu je naletelo na silne zapreke.
Kakor sem že omenil, prvi dve leti ni društvo moglo izposlovati niti toliko, da bi vsaj po jedenkrat na mesec igralo v dežčlnem gledališči. Šele tretje leto (1869. 70.) je smelo igrati po jedenkrat na mesec. Za dobo od dnč 1. septembra 1870. leta do cvetne nedelje 1871, leta je prosilo društvo 4 predstav na mesec, a dežčlni odbor je dovolil z dopisom z dnč 26. marca 1870, štev. 1285. (dežčlni glavar Wurzbach), da smč Dramatično društvo igrati vsak mesec le trikrat, in sicer dve nedelji (ali dva praznika) in delavnik, ki si ga izvoli odbor. Istočasno je naznanil dežčlni odbor, da je skrajšal obrok, v katerem mu društvo naznanjaj svoje predstave, na jeden teden pred vsako predstavo. Dramatično društvo je imelo pravico do vseh sedežev, le do lož ne in ne do 10°/0 od drugih predstav, danih na dan sloven
skih predstav. Dramatično društvo je torej smelo rabiti gledališke prostore, izvzemši lože «gleda 1 iškega zaklada, katere je dobival nemški vodja v porabo tudi za slovenske predstave, zaradi tega je imelo društvo vsako leto škode do 300 gld., nemškemu podjetniku pa iz tega ni izviral nikakeršen dobiček. Že leta 1869. in potem vsako leto je prosilo Dramatično društvo, naj mu dežčlni odbor dnih 13 lož, ki jih je imel gledališki zaklad, prepusti za slovenske predstave. Nemci itak niso zahajali k slovenskim predstavam, in svojih lož nemški najemniki, četudi so jih prosili Slovenci, niso hoteli dati za nobeden denar za slovenske predstave, tako da so bile lože pri slovenskih predstavah iz večine p r a z n e. Kakd malo jc bil dežčlni odbor naklonjen Dramatičnemu društvu, oziroma slovenskemu gledališču, vidi se iz tega, da je Dramatično društvo dolgih šest let zaman prosilo lož dežčlncga zaklada, zakaj šele 1874. leta je dovolil dežčlni odbor, da smč Dramatično društvo rabiti rečene lože pri slovenskih predstavah. S tem je doseglo društvo vsaj nekaj.	(Konec prihodnjič.)
Okolo sveta.
Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec.
(Dalje.)
z Aucklanda smo napravili lep izlet v Rotorno h gorskim vrelcem. Vozili smo se po železnici mimo mnogih ! vasij in nekaterih ugaslih ognjenikov. V Merceru smo j obedovali. Okolica je zeld pusta in žalostna. Senožčti pokriva ognjeniško kamenje; videli smo tudi nekaj čed ovac in goveje živine. Pot nas je privčdel čez največjo reko Nove Zelandije, Waikato, ki je malone takd široka, kakor je naš Dunav. Waikato izvira v jezeru Tampo in se izliva v mdrje na zapadnem obrčžji Severnega otoka blizu mesta Aucklanda. Po nji plovejo tudi večje ladje, toda odkar gradč železnice in boljše ceste, izgubila je malone ves pomen. V Ran-giriri, postaji pred Oxfordom, videli smo prve tetovirane Maorce, kateri so nam mimo drugega ponujali divjdčino. Ob 6. uri zvečer smo dospeli v Oxford, jako dolgočasen kraj. Nobenega drevesa ni videti,
travniki pa so polni ognjeniškega kamenja. Po večerji smo se odpravili na pot, zakaj hoteli smo iti pčš v Rotorno. Ne krčmar, 110 njega žena in ne vsi gostje nas niso mogli pregovoriti, da bi se vender peljali ali jahali, češ, pot je dolg, nebo pa kaže na slabo vreme ; šli smo. Ker je bilo od sile temnd, prižgali smo svetilnico, vender smo jo skoro ugasili, zakaj nastopila je krasna zvezdnata noč. Predaleč bi me zavedlo, ako bi popisoval, kakd smo hodili dalje in dalje, dokler nas ni končno preobladal spanec, da smo zaspali kar sredi velikega gozda.
Ob 1/s7 uri zjutraj smo se vzbudili, ali zeblo nas je, da smo kar trepetali po vsem telesi. Bilo nam je, kakor bi nas bil kdo do dobra pretepel; imeli smo pa še 12 angleških milj hoda. Ob 7. uri smo prišli iz gozda, in krasen prizor se nam je odprl. Pod nami se je razprostirala dolina z lepim jezerom, vse pa je razsvetljevalo vzhajajoče solnce. Prišedši iz gozda smo skoro dospeli do maorske vasi, kjer smo se ustavili in gledali Maorce, kateri so, ogrnjeni v volnene plahte — zjutraj namreč nosijo samd te — in s pipicami v ustih, čepeli sključeni okolo nas. Bilo jc še 10 milj do Rotorne. Od tod drži nizdolu cesta, katera je bila še bolj na debelo posuta s peskom in prahom nego prejšnji dan. Solnce in prah sta bila že jako nadležna, in vedno počasneje smo korakali dalje. Ob V«10- uri smo stopili nekje v zasebno hišo, kjer nam je gospodinja prav prijazno postregla, s čimer je mogla. Ostalo nam je še 41 s angleških milj do Rotorne, katero smo spoznali že od daleč po velikih parnih oblakih, vzhajajočih iz vročih vrelcev. Odkar smo stopili iz gozda, kazala je pokrajina povsem ognje-niški značaj; svet je bil valovit in z grmičevjem porasten. Ob n. uri smo srečno prišli v Rotorno in stopili v hotel. Z balkona smo imeli krasen razgled na jezero in na otok Mokaia ter na maorsko väs Ohinemutu, katera je v vznožji hotela. Majhna je, ima pa mnogo hotelov za goste, katerih prihaja dokaj v ta čudoviti kraj. V nji smo našli Avstrijca iz Plzna, kateri se nam je takoj ponudil, da nas popdldne popelje v Vhakarewarewo, k najlepšemu gejziru Nove Zelandije. Prav radi smo vzprejeli to ponudbo in se po obedu prčcej odpeljali tja, nekako poltretjo miljo daleč. Ondu smo morali plačati poltretji shilling vstopnine. Vsa ognjemska zemlja je namreč svojina Maorce v. Angleži so jim prepustili ta svet z imenom Ring-district, t. j. district maorskega kralja, in prebivalci maorskih vasij, kateri so se tukaj ustanovili kaj pridno, uporabljajo svoje pravice in zahtevajo precejšnje vstopnine. Vsa planjava vasi Vhakarcwarcwc je podobna ognjišču; iz vsake razpoke in luknje se kadi; pri vsakem koraku vidiš
gorke in vroče vrelce, takisto fumarole in solfatare. Ko smo hodili po ozki stezi, tedaj nam je. pod nogami vedno kipelo in cvrčalo; neizogibno je treba tukaj dobrega vodnika. Najzanimliivejši je včliki gejzir Roahutu, kateri deluje popoldne med 3. in 4. uro, ako pa ne takrat, brizga vodo drugi dan zjutraj. Vrela voda se dviga iz njega 15 m visoko. Z majhne višine je moči priti prav blizu vrelemu in hlapečemu stebru. Višina in grmovje okolo nje je prevlečeno s kremenom. Pod gejzirom teče hladni Creek, ki se meša z vrelo vodo gejzirovo in bruha časih blato, grmeč, kakor bi se razstrelil dinamit. Dalje je še drug manjši gejzir, kateri bruha vodo vsakih deset minut. Okolo gejzirov so napravili Maorci terase, ki se polagoma okremene in popolnoma pobelijo. Leta 1886. je bruhal ognjenik Tarawera in razdejal znamenito belo teraso Rotomahana. V vrelce pomakajo Maorci razne stvari ter jih za nekaj mesecev okremenele potegnejo iz vrelca in prodajajo tujcem. Vodnik nam je pokazal pravilno okroglo luknjo, ali bolje fumarolo, nad katero so nekdaj kanibalski Maorci pekli vojne jetnike za svoje obede. V gorkih vrelcih, kateri se odlikujejo s čisto vodd, kopljejo se Maorci po večkrat na dan in si tudi kuhajo vse jedi.
Nazaj gredč smo šli v drugo maorsko vds Ohinemutu. Vas ni posebno velika; Šteje nekaj stotin Maorcev in je zgrajena od lesa in ličja. Pri hišah je vhod navadno prav lepd okrašen z rezljanim lesom, katerega rezljajo Maorci sami; predstavlja pa ali filigransko delo ali malikovo glavo. Kakor vsa druga maorska väs, ima tudi Ohinemutu svojo Meeting - House. V nji se posvetujejo, potem pa napravijo za došle goste ležišča od slame. Tukaj je tudi katoliška cerkev za verne Maorce. Med tem rodom so namreč zastopane vse vere; celd židje so med njimi. Precčj časa smo opazovali življenje v väsi. Tu so igrali dečki in dčklice obljubljeno igro »glava ali orel«, tam je sedela mati Maorka z dojenčkom in kadila iz pipe, ondu je zopet čepela maorska družina okolo sivega, popolnoma tetoviranega gospodarja, odetega v volneno plahto; na vrelci je kuhala gospodinja večerjo. Prav težko se je bilo ločiti lepega prizora.
Drugo jutro smo se napotili na vozu in na konjih v vds Wai-o-tapu-Valley, 20 milj daleč. Jahali smo po žalostni, valoviti pokrajini, porasteni zgolj s praprotjo in travo. Nekoliko pred rečeno vasjo smo srečali več sto Maorcev — s prtljago so jahali k meetingu v Rotorno moški, ženske in otroci, celd dojenčke so nosili očetje s seboj. Pri vhodu v vas nas je vzprejel vaški načelnik z nekaterimi drugimi možmi; plačali smo šest shillingov vstopnine in se zapisali v knjigo za tujce. Pot nas je vodil mimo neštetih fumarol in solfatar; prišli smo tudi
do jezera, iz katerega vedno vzhajajo pate (Champagne Lake). Voda takoj zavrč, ako vržeš nekoliko prsti vanjo. Blizu stoji' nekaj maorskih koč, in načelnik nas je povabil, naj vstopimo in kaj prigriznemo. Stopili smo torej v kočo, prav lično zgrajeno od lesenih kolov in ličja; tla so bila pokrita s spleteno slamo. Ko smo jedli, zbralo se je okolo nas mnogo Maorek in maorskih deklet; moški so šli malone vsi v Ro-torno k shodu. Toliko da smo imeli dosti tobaka za vse. Skoro ne-verojetno je, koliko ženske pokadč; celd dojenčkom dadd večkrat cigareto v usta, da sc izza mlada privadijo tobaku. Po obedu smo hodili šc dalje po ognjenfškem svetu in prišli do velike, toda še nc-dovršene bele terase, po kateri teče voda iz Champagne Lake. Dalje smo prišli do rmenega jezera, h gejziru in do rmene terase. Tu jc vodomčt majhnega potoka, ki je pormenil vse bližnje skale. Vodnik nam je povedal, da je žvepleni cvet dober proti kašlju, in nas je zavedel, da smo ga pokusili. Cvet je brezukusen. Dalje gredč smo prekoračili mali potok in prišli do galunovih skal, med katerimi je majhno jezero. Skale so nad 10 vi visoke in navpične. Prišli smo do velikega modrega jezera in na konec svojega pota. Nazaj gredč smo plezali čez galunove skale in dospeli k drugemu modremu jezeru, Blue Lake. Jezero izmetava črno žveplo v podobi kroglic. Šli smo mimo mnogih lukenj in razpoki in, v katerih je vrelo tekoče črno blato; pri tem se delajo majhni blatni ognjeniki. Dospeli smo zopet do hiš in se potem vrnili v Rotorno. Dva Maorca sta nas spremljala na konji domdv. Jahači smo krenili s ceste na stezo in videli spotoma razne ognje-niške prikaze, med katerimi je bil najzanimljivcjši blatni vulkan, podoben stožcu in visok 12 in. V žrelu, širokem 5 m, kuhalo se mu je črno blato in ko je padalo na tla, delale so se lične cvetice. Veliko blatno bruhanje je vsak dan ob 10. uri zjutraj in mora biti velikansko, kar dokazuje vsa okolica, vprek pokrita z blatom.
Vožnja iz Rotor ne nazaj v Oxford je bila uprav grozna. Cesta slaba, razvožena in toliko blata na nji, da so se konji udirali do kolen; dež je lil, noč je bila temna, da nismo videli niti koraka daleč. V vozu smo sedeli drug na drugem; noge smo imeli takd zgnečenc, da se nismo mogli geniti ; malone kar otrpli smo na vsem telesi. Poleg vsega tega je puščala vozna streha, in ves čas je kapljala voda na nas. Časih smo prižgali svečo, da smo se nekoliko pogledali. Govoriti se ni ljubilo nikomur, spati tudi nismo mogli, ker se je voz preveč tresel. Večkrat smo obtičali v blatu. Ob I. uri smo prišli do prve konjske postaje, kjer smo premenili konje. Natd smo prišli do prepadov, na katere smo mislili že vso vožnjo. Bali smo se nesreče,
zakaj voznik v silni temi niti ni videl prvih konj; vender se nam ni pripetilo ničesar. Ob 6. .uri smo dospeli v Oxford, popoldne ob 3. uri pa se vrnili v Auckland in na ladjo.
V ostalem času, kar smo ga še prebili v Aucklandu, zahajali smo pridno v okolico. Z Mont Edna, ugaslega ognjenika za mestom, odpira se krasen razgled, zakaj ognjenik je popolnoma osamel, in zatd se vidi z njega takd daleč, kolikor nesd oči. Vidi se vse mesto z lepim pristaniščem, katero primerjajo celd dncmu v Sydneyu, za mestom je mnogo lepih vrtov; na nasprotnem obrčžji je kraj Devenport, in za tem sta dva ugasla ognjenika, jeden s signalno postajo, drugi s trdnjavo. Ne daleč od Devenporta je precejšnje jezero. Auckland leži na ožini Houraki-zaliva; na ožine drugi strani pa je precčj zanemarjena luka Manukan Harbour. Ob pristanišči je Onehunga, za Auck-landom največje mesto v tem distriktu. Auckland ima jako lepd pristanišče, ki se je sdsebno povzdignilo v novejšem času. Na Novi Zelandiji je prvo trgovsko mesto in skoro bode tudi stolno mesto. Sedaj je še največje mesto Dunedin, potem prideta Auckland in Wellington; druga mesta so: New Plymouth, Nelson, Napia. Auckland šteje okolo 30.000 prebivalcev, z okolico pa 60.000. Mesto je čisto in prijazno ter ima lepe ravne ulice. V včlikih ulicah jc mnogo ličnih trgovskih hiš in bank. Med stolnim mestom in predmestji je v včlikih ulicah zgrajen tramvaj; razven tega je polno omnibusov, kateri so natlačeni zlasti zvečer, ko se vračajo delavci domdv.
Kar se tiče splošnega in zgodovinskega razmerja te otoške skupine, bodi omenjeno tole: Novo Zelandijo sestavljajo, kakor znano, trije otoki, od katerih je Severni otok po Cookovem prelivu ločen od Južnega, in ta po prelivu Fouveaux od otoka Stewarta. Njih površina meri blizu 100.000 angleških kvadratnih milj, štejejo pa sedaj okolo 620.000 naseljencev, brez domačinov, katerih je blizu 42.000. Na zapadnem obrčžji Južnega otoka so vzpdredno z obrčžjem Južne Alpe, katere so na zapadni sträni proti morju zeld strme; na vzhodu so pa bolj ploščate in se končajo v visoko planoto. Alpe so precej visoke, nekateri vrhovi so pokriti z večnim ledom in snegom. Najvišja gora je Mont Cook. Južno od Alp se razprostira daljše gorovje, sestavljeno večinoma od kristalinškega prakamenja. Posebnost tega obrčžja je 13 prirodno lepih fjordov, kateri so si vzpdredni in 6 do 8 milj narazen. Najlepšim prištevajo Milford Sund, kjer smo se ustavili za nekaj časa. V notranjem otoku je mnogo lepih jezer. V obče ima otok dosti vode. Različni potoki — do reke jih narasc le malo — izvirajo v Alpah in se na vzhodni strani izlivajo v mdrje. Severni otok
ni takö gorat in se razlikuje od južnega sosebno v tem, da je ognjeniki. Na njem je še sedaj nekaj gorečih ognjenikov, in sicer Mont Egmont, Tongariro, Tarawera in otok White. O ognjeniku Taraweri so mislili delj časa, da je že ugasnil, toda leta 18S6. je razdejal in zasul vso okolico. Sredi otoka okolo jezera Tampo je otok najbolj ognjenfški. Tudi Severni otok ima mnogo rčk in potokov, med katerimi je včliki tok Waikato največji. Živalstvo na Novi Zelandiji je dosti ubožnejše nego v Avstraliji, kar priča, da nista bila ta dva otoka nikoli jedna celina. Od sesalcev so tukaj samd podgane in psi, katere so prinesli Maorci, torej se tudi lahko zmatrajo za praživali na otoku. Podgane so priplavale z razbitih ladij. Več pa je ptic. Največje in najimenitnejše so bile moas in kiuri. Ta ptičja vrsta je izumrla, ker je bilo nje meso došlim Maorcem poglavitni živež. Potem so uvedli različne domače živali, katere so tukaj dobro uspevale. Veliki pašniki so jako pripravni za ovce in živinarstvo. katero se je zlasti v zadnjem času zeld povzdignilo. Nova Zelandija ima okolo 15 milijonov ovac, od katerih jih vsako leto nad milijon zakoljejo in pošljejo na Angleško. Prašiči so nekoliko podivjali in se preganjajo po gozdih. Tu je tudi mnogo srn in zajcev. Reke so imele v začetku le malo rib, nekaj jegulj in lososov. Domačini pa so povzdignili tudi ribärstvo in polovč v velikih množinah postrvi in angleške losose. Da ni sesalcev, temu je baje vzrok kanibalstvo Maorcev.
Tudi kar se tiče rastlinstva, ubožna je Nova Zelandija precej. Tajno-cvetek je še največ. Čudno je tudi, da ni cvkalipet, ki vender na bližnji celini tvorijo velike gozde. Sedaj jih sadč, in uspevajo jim dobro. Znamenita pa so drevesa kaori, kota in rino. Iz prvih teče lepilo, katero potem okamenelo kopljejo in dobro uporabljajo. Sveže lepilo ni takd dobro in se uporablja večinoma za lišp. Phormium Tenas je rastlina, podobna aloji, iz katere pridelujejo precčj smolnato predivo. Maorci so pridelovali iz tega obleko, sedaj je pa angleška volna izpodrinila to predivo. Poljedelstvo je po nekod jako razvito, zakaj že Maorci so obdelovali zemljo. Plodna zemlja daje mnogo žita, zlasti ovsa, pšenice in ječmena. Zlato rudo so zasledili na mnogih krajih Severnega in Južnega otoka. Našli so pa tudi srebro, antimon, železo, premog in svinčeno rudo, toda ne dosti. Imenovati jc treba še dragoceni zeleni kamen, katerega je na Južnem otoku prav obilo. Otok so odkrili Maorci in so bili tudi prvi prebivalci na njem. Iz stare zgodovine je znano samö toliko, da so prišli z drugih otokov na ta otok. Načelnik Ngahne je šel nekako pred štiriindvajestimi rodovi (520 let) z otoka Mawaiki, kateri pripada sandwichskemu otočju, da bi si poiskal drugih stanovališč.
Prišel je na Severni otok Nove Zelandije in našel primeren prostor za naselitev. Prvi Evropec, kateri je sem prišel, bil je Tasman; poslal ga je batavski guverner, da bi odkril nove dežele. Dnč 18. grudna 1642. leta se je usidral v Cookovem prelivu, da bi se preskrbel z živežem. Ali Maorci so ga napadli in toliko da ga niso ujeli in snedli. Njega pripovedovanje o kanibalskih Maorcih je bilo potem vzrok, da dolgih 127 let ni bilo nikogar na te otoke. Sele leta 1769. je prišel Cook na poti z otoka Tahiti zopet v Novo Zelandijo, odkril preliv, kateri je sedaj imenovan po njem, in se usidral v zalivu Tauranga. Osvojil si je zemljo v imeni angleške vlade in prišel potem še štirikrat sčm. Prčccj se je poprijaznil z domačini, ki so se pokazali za jako izobrazile in dostopne evropski omiki. Njih razvoj so zlasti spešili misijonarji. Po posebni pogodbi, sklenjeni v Waitangi, izpremenila se je Nova Zelandija v angleško nasčlbino, vender je bilo treba še mnogo bojev z upornimi načelniki maorskih plemčn, predno so leta 1871. Angleži popolnoma zavladali Novi Zelandiji. Leta 1876. je dobila naselbina novo ustavo, po kateri se deli Nova Zelandija v 63 okrajev z municipalno upravo. Parlament z gdrenjo in spodnjo zbornico je v Wellingtonu.
V obče so Maorci lepi, dobrorasli in močni, ne manjši od Evropcev, bolj rjavkaste nego rjave polti in črnih ali rjavih las. Tudi po svojem obrazu se bližajo evropski pasmi, ako se ne oziramo na debele ustnice. Niti gosto tetoviranje ne moti tega vtiska. Maorci so jako inteligentni, pa tudi dobrohotni in prijazni. Tetoviranje, ali kakor pravijo, moko, to je jedna izmed najznačilnejših navad tega naroda, katera pa gine čimdalje bolj, zlasti odkar so se pokristjanili. Maorci mislijo, da je tetoviran obraz odločnejši in da imajo ženske lepd tetoviranega mladeniča dokaj rajši. V prvih časih so se tetovirali zgolj s premimi črtami, katere so imenovali moko-kuri, in to še za Cooka, šele pozneje so rabili umetnejše črte. Navadno je zvršil to mučno delo duhovnik (tohunga). Najprej je na-črtal obraz s črno barvo, potem ga jc izrezaval. Ako ni bilo zrcala pri rokah, pogledal se je v čisti vodi. Rabilo se je to-le orodje: Uhi, ozek les, na čegar jednem konci je bila ostro nabrušena navpično pritrjena koščica. Pozneje so rabili namesto koščene konice jekleno. Ta ali tuki, to je bilo praprotno steblo, s katerim se je tolklo na les uhi, da je šel v kožo. Za operacijo je bila potrebna tudi barva nga-rahu, katero so dobivali od saj ogljenelega lesa nauri-smreke. Saje so potem v obliki drobnih kroglic nabirali in hranili na listji grma ti. Malo pred uporabo so poškropili kroglice s sokom ploda tupakihi. Popolni moko obseza obraz, sedalo in stegna do kolen. Operacija jc
takö mučna in nevarna, da je ni mdči zvršiti vse zajedno. Tetovirati se začno z 18. leti, potem pa nadaljujejo v izvestnih rokih. Po operaciji zateče obraz in je nekaj časa uprav ostuden. V 10.-12. dneh se rane zaceli, in črte so temno-višnjeve. Ženske se tetovirajo z dvema ali tremi vodoravnimi črtami na ustnih in obradku. Operirajo se dvakrat, da so črte bolj črne, ker se jim zdi to najlepša dika Ženskega spola. Risanje je zeld različno; niti dva nista tetovirana jednako; zatd načelniki navadno namesto podpisa svoj obrazni narisek narišejo pod listino. — V prejšnjih časih je bila med Maorci poligamija zeld raz širjena; krščanska vera pa jo je odpravila, samd še nejeverni Maorci imajo po več žena. Navadno se omožč prav zgodaj. Bile so že matere z jednajstimi leti. Otroški umori so za vojske prav pogosti; zlasti so pobijali deklice, da si prihranijo trud. Nezakonske otroke so skoraj vedno pobili. Maorci se vojskujejo s sulicami in kolmi, vender imajo tudi že strelno orožje. Starodavno orožje nosijo dandanes samd še načelniki. Najznamenitejše orožje je palica od zelenega kamena, dolga 30—36 cm, široka 12 — 15 cm in na sredi do 2 cm debela. Ta palica je znamenje časti; jako jo čislajo kot žezlo domačih načelnikov; prehaja pa od rdda do roda. Maorci imenujejo palico meri meri, na spodnjem konci je zvrtana, ker jo nosijo na vrvici v rokah. Rabila jc za branilno orožje, pa tudi, da so snemali kožo z glav vojnih jetnikov. Naredili so jo od velikega zelenega kamena, katerega so drgnili ob peščenec; ali ker je kamen jako trd, izumrla sta često dva rodova, predno je bila meri-meri dokončana. — Dandanes se Maorci sramujejo kanibalstva; odpravili so ga žc pred 50—60 leti. V notranjem delu Južnega in na severnem delu Severnega otoka, kamor nc smč nihče priti nepozvan, bivajo Maorci še v precej prvotnem stanu; bavijo se s poljedelstvom in živinarstvom. Značilne so obleke, katere si pletd ženske od prediva rastline Phormiutn Tcnas. Bile so navadne odeje, sedaj so jih nadomestile s plašči, v katere se zavijajo zjutraj, da se jim pri kopeli ni treba slačiti in zopet oblačiti. Od prediva izdelavajo sc^laj samd še pletenice. V krajih, kjer sem jaz hodil, bile so popolnoma evropski opravljene in so nosile uhäne od brušenega zelenega kamena na črnem svilenem traku. Tudi prej obično pozdravljanje — drgnili so se namreč na konci nosd — opustili so in se pozdravljajo z besedo »tenakol«, ako je pozdravilo namenjeno jednemu človeku, s »tena-kuru«, ako dvema, in »tenakutu", ako več ljudem. Takd nas je poučeval načelnik iz Wai - o • tapu - YValley. Ženske solčpe, toda hitro odevetd. Kadč pa vse jednako strastno: ženske in moški, dojenci in odrasleci. Ker jc ljudstvo zeld razumno, morda bi se popolnoma civiliziralo,
toda žal, v zadnjih desetletjih so se takd udali pijančevanju, da njih moči pojemajo in da izumrd. Sam sem se prepričal, ko je bila pri neki priliki vsa vds Ohinemutu pijana, od dojenčka do najslabšega starca. Sploh nosijo vsak novec v pivovdrno. Mlajši rod že hodi v šolo in govori nekoliko angleški.
Po štirinajstdnevnem bivanji v Aucklandu smo odšli dnč 12. malega travna iz lepega pristanišča. Nila je nedelja. Ko smo se peljali mimo angleške eskadre, opravljali so ondu ravno službo božjo. Nedeljski mir je vladal povsod v pristanišči, in z admiralne ladje se je razlegalo malo melodijozno cerkveno petje angleških mornarjev. Ker smo imeli dobro sapo, vozili smo se naglo, in drugi dan nam je izginila kopnina izpred očij. Namenjeni smo bili na otok Chatam, kjer se je hotel naš poveljnik ustaviti. Toda ko smo prišli do otoka, kazali so se oblaki, sapa je pihala močneje, in odpeljali smo se, ker nismo hoteli tičati v odprti luki na slabem sidrišči. Na severni strani smo se peljali mimo nizkih, precej ravnih in z grmovjem porastenih otokov, kjer prebiva razven belih naseljencev še Maorcem sorodno pleme. Naša daljna vožnja je bila jako nemirna, neprestani viharji so nas zavračali na poti proti Magelhaensovemu prelivu, vender smo se dnč 14. včlikega travna, torej po skoro mesec dolgi vožnji, toliko približali Ameriki, da bi jo morali ugledati že prihodnjega dnč. Veseli smo bedeli vso noč in čakali, da ugledamo novi svet; zajedno pa smo praznovali konec dolgočasne naše traversade!
(Dalje prihodnjič.)

P o noči.
l'o drevji lahko veler veje Ljubko se 7. listjem igrajoč — Takd igra se s srcem mojim, Moč tvoja, noč, preljuba noč ... »
Na jasnega nebtf modrini Nebeških lučij sije svit.
Za čustvom čustvo meni vstaja, Hudi svetdl mi v duši dan, Za čustvom čustvo mi odhaja V mladenke daljni tihi stan . . .
I. Mlinaric.
Novo deželno gledališče v Ljubljani.
► jc dnč 18. svečan«! 1887. leta pogorelo stanovsko gledališče v Ljubljani, šlo ni dežčlnemu zboru kranjskemu samd za to, da se zopet zgradi gledališko poslopje, nego bilo mu jc tudi do tega, da se dožcnc zasebno • pravno vprašanje posestnikov lož. Zatd je ukrenil dnč 22. vinotoka 1888. leta da je ob deželnih troških sezidati novo gledališče, v katerem prestani zasebno-pravno razmerje, odbil pa je ponudbo nemškega gledališkega društva, da bi le-td zgradilo gledališče za 200.000 gld., ako plača dežela polovico, ako mu prepusti odločevalno vplivati na grajenje in upravo novega gledališča, ako zagotovi prejšnjim posestnikom lož za dvajset let neomejeno pravico do njih ložne svojine, in končno, ako se odločijo slovenskim predstavam največ po štirje dnevi na mesec. Zajedno je dežčlni zbor naročil dežčlnemu odboru, da izplača posestnikom lož zavarovalne zneske po 300 gld. in da se dogovori s strokovnjaki, ki bi izdelali načrte in proračune v največjem znesku [90.000 gld.
To naročilo so zvršili arhitekt Vladimir Walter iz Celja in skupno dežčlni inženčr J. V. H ras k y in arhitekt A. J. Hruby, ki so meseca malega srpana 1889. leta predložili svoje operate. Izkušena ve-ščaka v gledaliških zgradbah, arhitekta Fellner in Hellmer na Dunaji, izjavila sta se izrecno za projekt H r äs k y- H rub f. Odmerjen je bil za tisoč oseb, gledališče bi imelo štiri nadstropja in šestdeset lož. toda ker bi bilo treba za rečeni načrt okolo 240.000 gld., sklenilo se je, da napravita projektanta nov načrt, o katerem se je končno izrekla posebna komisija, da je pripraven in da ne bode stal nad dovoljenih 190.000 gld. Za stavbišče je bil odločen cesarja Jožefa trg, katerega je občina ljubljanska brezplačno prepustila za gledališče; toda pri krajevnem ogledu dnč 3. včlikega travna 1890. leta so se mnogi mejaši in drugi udeleženci iz zdravstvenih in nravno-redarstvenih ozirov izrekli zoper gledališče na rečenem trgu, dasi ni bilo stavbinsko-tehniških zadržkov; mimo tega si je zastopnik c. kr. finančnega ravnateljstva pridržal pismen ugovor. Vender še predno je bil vložen, ponudilo se je dežčlnemu odboru ugodno stavbišče, in sicer Mayerjev dvorec na Tržaški ccsti. Ker pa dežčlni odbor ni razpolagal s potrebnim kreditom (35.000 gld.), obrnil se jc do občinskega zastopa ljubljanskega,
naj izpremeni svoj ukrep z dnč 27. ržčnega cvčta 1888. leta takd, da mestna občina v gotovini izplača svoj donesek, ker se ni uporabilo ustopljeno, 15.000 gld. cenjeno stavbišče na cesarja Jožefa trgu. Mestni zastop jc lc v nekoliko ustregel tej prošnji in z oskromno večino dovolil 7500 gld., češ, da novo stavbišče itak pripada kata-stralni občini spodnješišenski. Ko je pa kranjska hranilnica dovolila 20.000 gld., bilo je vender možno kupiti ponudeni prostor, lc da so sc morali še v marsičem znižati stavbinski troški. Pod vodstvom vladnega svetovalca J. Mah kota se je potem dnč 16. ržčnega cvcta 1890. leta zvršil krajevni ogled, in zvcdenci so izrekli, da je novi prostor sdsebno primeren za gledališče. Dežčlni odbor je tedaj razpisal poglavitna dela in jih oddal iz večine ljubljanskim firmam, samd železne konstrukcije pri strehi in etažah ter zračno kurjavo in ventilacijo je izročil dvema dunajskima firmama. Dne 23. malega srpana 1890. leta je prejšnji posestnik prodano stavbišče ustopil stavbinskemu vodstvu, dnč 9. včlikega srpana istega leta se je pričelo izkopavanje, dnč 13. včlikega srpana podzidavanje, in dnč 19. vinotoka 1890. leta se je vpričo de-žčlncga glavarja dr. Poklukarja in dežčlnih odbornikov položil temeljni kamen, v čegar dvostenskem zakrovu od pločevine je shranjena ustanovna listina s stavbinskimi načrti, času primernimi spisi in novci. Temeljni kamen je vzidan v portablem stebru na desni strdni v pod-nožni višini.
Dasi jc bilo vreme trajno ugodno, vender podjetnik Tönnies ni mogel do izgovorjenega časa (do dnč 1. listopada 1890. leta) spraviti stavbe pod streho, potem pa je moralo zaradi poznega letnega časa zidanje prestati. Istočasno zborujoči dežčlni zbor je dnč 11. listopada 1890. leta dovolil nov kredit za spopolnitvc, kakor jih je nasvetovalo stavbinsko vodstvo, vzprejel pa ni predloga poslanca Ivana Hribarja, da bi se uvedla clektriška razsvetljava; kar se torej tega tiče, novi hram, odičen s tolikimi umetniškimi in stavbinsko-tehniškimi vrlinami, žal, zaostaja za podobnimi zgradbami nove dobe. Na podlagi novega kredita — tudi kranjska hranilnica je zopet darovala 6000 gld. za dobavo dekoracij — razpisala so se ostala dela, izmed katerih sc jc skupina na pročelji izročila kiparju A. Ganglu na Dunaji, včlika zavesa pa akademiškemu slikarju prof. Liebscherju v Pragi. —
Gledališče se nam kaže od zunaj kot skupljena zgradba v strogo italijanskem renesančnem zlogu, katere slčharni del je uveljavljen po svojem pomenu in namenu. Takd je oddelek nad pozori.ščem z daleč raz-vedenimi slemeni, katera dičijo lire, višji od krožne strehe nad gledalskim prostorom, ki se zopet vzpenja nad strehe in atike stranskih prostorov;
pred njim je zgrajen veličastni veliki portik in takisto oba napušča s svojima atikama kot označilom včlikih vhodov. Včliki portik je podprt s petorico mogočnih steberskih monolitov od brušenega sve-tojeronimskega kamena; nad njim počiva naglavni venec z ornamentnim friznim nakitom na zlatem dnu in bogato figuralno sleme. Skupina na slemeni — kakor že rečeno, delo našega kiparja Gangla — kaže krilatega gčnija, izklesanega od merlerskcga kamenja, katero se uspešno upira slčharnemu vremenu. Genij drži v desnici plamenico visoko nädse, v levici pa ima lovor, s katerim venča alegoriji drame in glasbe. Figuralni timpanonski nakit poočituje posveto novega poslopja, in siccr v tem zmislu, da je dežela kranjska, ki jc požrtvovalno zgradila Modricam dično svetišče, uprizorjena kot spešiteljica umetnosti; ta motiv izražajo alegoriški puti in ženske podobe. Vse to delo. polno življenja, zvršila je znana dunajska firma Fischer, Haselsteiner & Bock.
Iz istega umetniškega zavoda prihajajo tudi a morete, ki sklepajo stebeme razpostave na napuščih; vse štiri predstavljajo igrokaz, petje, burko in dramo. Takisto je rečeni zavod zvršil ves figuralni in omamentni nakit na pročelji, izmed katerega imenujemo zlasti razsohe nad svodi in štiri medaljone na zlatem dnu — epos, tragedijo, opero in opereto.
V obe sedaj še prazni dolbini na glavnem pročelji se postavita dva figuralna umotvora kiparja Gangla, ozirajoča se na pesništvo Višje partije gledališkega poslopja, n. pr. napuščne atikc. tambur in vzvišanost nad pozoriščem imajo ličen sgrafitto - nakit, ki jako lepo razstavlja velike zidine; zamislil in zvršil ga je slikar Richter.
Skozi tri včlikovhodna vrata prideš v glavno pridvorje. Kakor notranji prostori sploh, zvršeno je tudi to v plemenitih renesančnih oblikah. Steberski monoliti od brušenega veroneškega in kararskega marmorja, takisto lezčne in stene od umetniško imitiranih kamenov nosijo arhitravni strop, v čegar poljih se živobarveno ornamentno slikanje izborno ujema z bogatim barvenim nakitom pristnega in imi-tiranega marmorja na stebrih in stenah. Iz glavnega pridvorja držč na desni in levi strani jednokrake stopnice do prvega reda; vstopivši ugledaš baš pred seboj vhode do hodnika v parter, med njimi pa je nameščena večerna blagajnica kot bogato razčlankan napušč v lesni arhitekturi. Iz glavnega pridvorja prideš v širi parterni kulozir, kjer so na desni in levi strani somčrno razvrščeni vhodi do parternih sedežev in stojišč, prostori za odlaganje oblek in mnogoštevilni izhodi za silo. Pri vseh teh napravah se je kar najskrbneje gledalo na udobnost in lepoto, zajedno pa na varnost gledališkega občinstva. Isto
40
uredbo vidiš povsod, bodisi, da greš po omenjenih včlikih stopnicah v prvi ali drugi red, bodisi, da se napotiš po stranskih stopnicah iz stranskih pridvorij v galerije — nikjer ni temnih hodnikov ali kotov, povsod dovolj svetlobe, prostora in varnosti.
Razvedrilu gledališkega občinstva je odločen foyer v prvem redu, čegar tri bogato okrašena balkonska vrata vidiš že na glavnem pročelji. Ta foyer je nekakšen »bijou« svoje vrste in vsekakor vreden, da si ga ogledaš. Marmorne stene nosijo zračen strop z lunetami, v čegar srednjem polji kakor tudi v zaklinkih sta slikarja Winter in Richter ustvarila izredno ukusne in zanimljive groteske. O notranji opravi foyerjevi bodi zlasti omenjen kamin od kararskega marmorja z arhitektonsko bogato zvršeno spomeniško ploščo, na kateri navaja nastopni slovenski in nemški napis ob kratkem zgodovino, zakaj in kakd se je sezidalo novo gledališče:
»Ko je bilo od leta 1765. na Kongresnem trgu stoječe staro deželno gledališče 1. 1887. pogorelo, sklenil je deželni zbor vojvodine Kranjske 1. 1888. postaviti novo.
Stavba se je začela za vlade Njegovega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. 1. 1890. in se ob troških dežele kranjske ter s prispevki mestne občine ljubljanske in kranjske hranilnice dogradila 1. 1892.
Tega leta so bili Oton Detela deželni glavar, Ivan Murnik, dr. Franc Papež, dr. Adolf Schaffer, dr. Josip Vošnjak deželni odborniki.
Stavba se je zidala po načrtih deželnega inženirja J. V. Hrdskega in arhitekta A. J. Hrubega.« —
Avditorij je v načrtu osnovan podkovasto; njega premčr znaša v svetlobi 16 ///, dolžina osi do železne zavese 16 2 m. Za prostorno razvitost sta značilni obe nadstropji in samostojno izvedeni proscenij, katerega se dotikajo ostali prostori s krožnim stropom. Parter je sestavljen od uglobljenega orkestra v proscenijskem prostoru, normalno stopnjevito razdeljenem za 32 mdž, od 11 zdržema postavljenih fotčlj-skih vrst s stranskimi ulicami in od 176 poblazinjenih zaklopnih sedežev na vzmetčh, katerih se dotikajo v ozadji .parterna stojišča za 120 ljudij, katera pa so s podprsjem popolnoma ločena od parternih sedežev. Poleg tega vidimo v parterji na obeh strančh po šest zaprtih lož. Prvi red ima zgolj lože, in sicer vseh skupaj 21 ; pri vseh je tretjina odprta in ločena po ležečih konzolah, samd proscenijske lože, uveljavljene kot znamenit in sdsebno značilen del arhitekt ure, zaprte so popolnoma. Drugi red se kaže tribunasto; sredi njega je
takö zvani balkon s 65 fotelji, ob strančh pa ima po 5 odprtih in po 2 zaprti proscenijski loži. — Galerija je prav za prav tribunasto nadaljevan balkon in se deli na dva dela: spodaj so galerijski sedeži (105 furniranih zaklopnih stolov), nad sedeži pa so galerijska stojišča za 60 ljudij.
Strop nad avditorijem predstavlja šatorno streho, katera sc s šestimi bogato okrašenimi plastiškimi polstebri razpenja med dvema obročema. Zunanji obroč tvori z glavnim vencem vez, predrto s krožnimi svetlobnimi ploščami. Med polstebri so razvrščena polja kakor razpeto šatorno platno, katero zračno pritrjeno z vezmi, poočitujc prosti razgled v sinji zrak. Na polja sdma jc akademiški slikar Cech z umetniško roko nadihnil šest alegorij drame, veseloigre, lirike, glasbe, plesa in slave. Srednji krog oklepa za umetniško zvršenim nakitnim omrežjem ventilacijsko odprtino; prekrasen pozlačen bronast lestenec visi iz nje in razširja rahlo svetlobo iz 36 plamenov.
Proscenij, sam na sebi arhitektonska cclota, ima na stropu frizno sliko, predstavljajočo glasbeno idilo; zvršil jo je isti slikar, ki jc naslikal podobe na stropu. V lunetah so školjkaste dolbine, odločene za kipe; oživljata jih dve amoreti, in odičenc so 7. vencem in nadpisno ploščo. Na ložnih podprsjih drugega reda se zdržema vije plastiški cvetičast nakit, lože prvega reda pa so okrašene s konzolastimi preč-nicami, z markami in lirami v ukladkih Posamična nadstropja počivajo na harmoniških stebernih razpostavah, nasadke reprezentacijskih lož pa nosijo bahantke in fauni. Ker sta obč reprezentacijski loži odločeni državnim in dežčlni m dostojanstvenikom, dobila je vsaka svoje primerno znamenje, in sicer loža na desni strani državni grb. dna na levi strani pa dežčlnega.
Avditorij jc proti odru obmejen z bogato razčlankanim proscc-nijskim okvirom in s plastiškim, stukaturno izdelanim harlckinom. Barva in pozlaČcnje vsega avditorija, oboje je jako nežno in ukusno; rahlo krčmasta podprsja se kar najlepše ločijo od živordečih tapet in draperij (delo F. Dobcrlcta). Prekrasni vtisek še povišujejo pozlačene svetilke od brona {delo F. Tratnika), in takd res vidiš pred seboj har-moniško celoto, ki je najlepši dokaz o tvorni sili in umetniškem čustvu nje stvaritelja, arhitekta Hrubega. In kakor se vcščdk in neveščak nc more načuditi zunanji arhitektoniki, takd zanimljiv, morda celd jedin svoje vrste je nje notranji železni in betonski oder z obilimi drugimi konstrukcijami vred, kakeršne bi se bile težk6 dovršile, da ni vodila njih izdelovanja preskušena roka in jeklena odločnost dežčlnega inže-nčrja Hraskcga.
Oder je urejen popolnoma moderno in ustreza slčharnim zakonitim propisom o varnosti proti ognju. Svetloba proscenijske odprtine znaša 9 5 odrova globina 10 m, z ozadjem 15 vi, odrova širina pa 18 ni. Odrov pddij sam je razdeljen v 5 kulisnih ulic, ki so prirejene kot pogrčzi in opravljene s kasetnimi zaklopnicami, oziroma kasetami, takd da je moči ves pddij ali dvigniti ali pogrezniti. Njega strmina znaša 30 cm. Gdrenji oder s štirikrat etaŽiranimi delavskimi hodniki in mostovi za justiranje visi na železni konstrukciji podstrešja ; zvršila in opravila ga je z zaveso od valovite pločevine vred sloveča firma Ig. Gridl na Dunaji. Prirejen je za 23 prospektov, tri zavese, 16 stropnih zaves in 4 rampne vlake; prospekti visč na žičnih vrveh in tramih za cevi od kovaškega železa. Vse železno strojevje gorenjega in spodnjega odra je izdelala po načrtu dežčlnega inženčrja Iliaskega največja ljubljanska ključarska delavnica Avg. Zabkarja, in sicer proti ponudbi Ig. Gridla za 6000 gld. ceneje. Domačim našim firmam bi bilo želeti jednake podjetnosti!
Vlaki se premikajo po vrvčh z nasprotnimi težami, železna zavesa pa z vzdigalom, katero je prirejeno takd, da zavesa zdajci pade, ako bi nastala nevarnost. Kar se dostaje grmenja, treskanja, dežja in vetra, zvršile so se pod vodstvom gledališkega in strojnega mojstra A. Bittnerja dotične priprave takd, da ustrezajo vsem denašnjim zahtevam. Da se jc izboljšal pogled iz gledalskega prostora na jedno-lično valovito ploskev železne zavese, obravnavana je le ta bogato in umetniško v zlogu orijentskega preprožnega vzorca. Včliko zaveso z motivom »Dežela kranjska se klanja umetnosti« izdeluje znani zgodovinski slikar prof. Adolf Liebscher v Pragi. Na njega sliki predstavljajo deželo kranjsko alegoriške podobe, ozirajoče se na nje znamenitosti; slikovito razvrščene ob Karnijoliji, pozdravljajo Modrice, ki prihajajo v deželo. Vse dekoracije z meddejansko zaveso je zvršila sloveča umetniška delavnica J. Kautskega & Rottenare na Dunaji; izdelane so takd izborno, da vzbujajo obče priznavanje. Gledališke potrebščine je napravila firma bratov Bittnerjev v Pragi, pohištvo za oder se je izdelalo v delavnici F. Doberleta v Ljubljani, pohištvo v avditoriji pa v delavnici dvornega založnika J. Mathiana. Kar se tiče svečave, zadoščati bode moral za prvo dobo plin, zakaj gmotnih pom očkov ni bilo dovolj in mimo tega namerja mestna občina ljubljanska itak uvesti osrednjo elektriško razsvetljavo. Kurjavo je oskrbela sloveča firma W. Brücknerja na Dunaji; sestavljena je od pet kalorifer za zračno kurjavo. Ž njo je združena ventilacija. Vodovod z mnogimi hidranti in pripravami za toaleto je uveden v vsem poslopji.
Stranski prostori na odru so ločeni za slovensko in nemško igralno osebje. Vsega skupaj obsezajo dve veliki dvorani za gledališke preskušnje in prostore za oblačenje s 60 mizicami za toaleto. Za kulise, prospekte, pohištvo i. t. d. je poskrbeno za več let. —
Ako se torej splošno ozremo na novo gledališče, priznati moramo, da je veličastna zgradba, bodisi v celoti, bodisi v podrobnostih. Vsekakor ni iz lepa mesta v kronovini avstrijski, da bi se ponašalo s takšnim gledališčem. Njega duševna stvaritelja, dežčlni inžener I-Irask^ in arhitekt Hruby, lahko sta povsem ponosna na svoje delo — zgradila sta poslopje, katero je in ostane jedna najlepših dik dežčlnega stolnega mesta ljubljanskega!
Slovarski päberki.
Nabral v ljutomerski okolici in med ogerskimi Slovenci prof. Fr. Magdič.
Poviševati se = bahati se.
Kak prek: dela (živi) kak prek pijanec — popolnoma kakor pijanec.
Srečno! Obično pozdravilo, kadar kdo odhaja.
Kakd ste? Odgovor: Dober sem.
Dojde mi = imam dovolj, izhajam.
Namerilo seje = slučajno se je zgodilo; odtod namerek slučaj, Zufall.
Trebiti; n. pr. vse ribe lovč, male in velike, nič ne trebijo.
Na čistini = pod milim nebom; kjer je prost razgled.
Les se na frk6t vleče = das Holz schwindet, wirft sich.
Sčetiee = Weberkarde (carda fulonum).
Bobik pri mreži, da se voda skali.
ZdaČi = nedavno. Bil sem zdiiči tam = bil sem nedavno tam.
Iti s čim; n. pr. z vinom grem = peljem vino; videl je nož, pa je šel ž njim = odnesel ga je; ako bode dalje takö, pojde vrag z menoj = pride vrag p6me.
Lahko (težko) me stane; n. pr. ima dosti denarja, lahko ga stane = dobro se mu godi.
Etam = o nedoločenem času : etam v jesen = jeseni, toda ne dobro določeno, kdaj.
Xa polnem gre\ n. pr. čep na polnem grč, tier Zapfen passt dicht, schliesst knapp, genau.
IJlišČ = nagel in silen dež.
Šiba/i sc, sieh durchbiegen. Hrv se šibi; tramovje se je sšibilo. Na urok = gehörig, ordentlich; n. pr. Na urok dež grč, es regnet gehörig; na ürok sem mu povedal, ich habe es ihm gehörig (von der Leber weg) gesagt.
Vötek motati komu (šaloma): Deca materi zmiraj vdtek motajo = vedno so ji za petami.
Podavek, to, kar je treba dati po dogovoru.
Po pravici = wirklich, in der That: To je po pravici res.
Veter vnaša = der Wind treibt es weg.
K redu (n'dij, fertig, zum Gebrauche hergestellt; n. pr. večerja je k redu, konji so k redu.
Vi tre = lesna vlakna. Na ravno? = naravnost.
PoidoČ, poidfäki = spotoma, na poti : poiduč jesti. Kak stoji in živi = fundus instructus. Včttsi = časih. Včasi = prčcej.
Sestkati. Sodarji šestkajo, da izmerijo dno pri sodu. Drav teh'. Takd pravijo o rani, ki se delj časa gnojf: rana se ni hotela zaceliti, sedaj mu pa drav teče. Sovdj = veja, grča v deski.
Veka = pokrov, ki se tesno prijema. Odtod savččiti.
Zavezalo = pokrov, ki je le kam položen, ne pritrjen, Odtod za-
veznuti.
Za svetla = še podnevi: Za svetla domdv priti (predno se še zmrači). Proti čemu iti. Ta izraz rabijo, da zaznamenujejo poslednji kos pota. Sedaj že proti domi grč = sedaj bode že skoraj domä.
Naleknuti komu kaj — položiti, pripraviti kij, da se stvar najde. Klop o (i h = neposlušen. »Klopoüh kakor pes.« Odtod tudi klopoušnik, klopoüha = šaloma robat mož, robata ženska. Ncmam nič svojega = nimam zemljišča.
Bodi kaj = malopriden. On je bodi kaj človek; bodi kaj deca. VnoŽati se (komu k;\j) = presedati. Moral bi iti v gozd, pa se mi danes vnoža.
Pdlj -i = blato, katero prinaša votla; n. pr. Voda je travnike zapälila. Skrožen, -na, -no = durch umi durch gehend; n. pr. skrozna luknja v zidu, v deski.	(Kouec prihodnjič.)
Književna poročila.
m.
Dr. V. Oblak, »Das älteste datirte slovenische Sprachdenkmal«. /Spi. S°. <f.j. str. (Posebni natisek iz časopisa »Archiv fiir slavisehe Philologie*
XIV. ip2—23$).
(Konec.)
Priimkov jc v našem rokopis» razmerno malo, ker se osebe po tedanji navadi imenujejo navadno kot sin, hči tč in tč, s krstnim imenom nazvane osebe iz tega in tega kraja. Ali nekaj jih je vendar; in kaj nam pravijo ? Večina jih je neslovenskih, znamenje, da je že tedaj bilo prebivalstvo v slovenski Benečiji jako pomešano, a ob enem tudi znamenje, da so novo-došli prebivalci vzprejemali jezik njih nove okolice, ker bi se sicer Slovenci ne bili ohranili do današnjega dnč. Tuji priimki v našem rokopisu so:
Blaiut (<blafut, Blažič, poznä ga tudi Joppi 190); Blazutič poleg Blažutič je še zdaj med beneškimi Slovenci navaden priimek.
Dorbi. V zapisku I. 10 je namreč besede Daniel dorbi fin Rai-nie ha Do f ne niya brati Daniel dorbi, fin Rainicha Domeniga. V tem nas potrjujejo druga mesta: Lourenz fin lenarda (I. 16) in Jacob fin tonic ha (I. 20) in pa Oblakovo poročilo, da so besede mnogokrat pisane vkupe (,bis auf die Trennung der Worte* 196 3). — Med beneškimi Slovenci se dandanes nahaja še priimek Dorbolo, ki je pač v sorodu z našim.
Flocar (VII. 5) kaže biti v sorodu s furl, flocc fettuccia, nastro; ital. fiocco Flocke, Quaste, torej flokar Bandmacher; ben. italijanščina pozna fiocarcssa, infiocaressa (maestra di far fiocchi, infioccatrice, quella femmina che terminando il lavoro delle berrette, le orna di fiocchi, Boerio 273, 340.
Kandit je furlanski priimek, ki ga poznd tudi Joppi 209.
Tudi Tusa (I. 14) in Zenarol sta očivestno romanska priimka. Ravno takd neslovenski se mi vidi zuffin (XIII. 3), dasi nahajam še dandanes v Kotu priimek Cušin poleg Čuš; poslednje je furl, cuss civetta, stolido, barbagianni, ciuco (Pirona 103), slov. čuk. Kaj je chucjnexa (I. 8), ne vem. Ostanejo nam potem še ti le priimki: Bobera (I. 18), Juraij plasigoia fprofenicha (I. 12), S fazo nie/kj (XIII. 2) in pa dva priimka na onja: puogna (t. j. peruogna, I. 4) in ticogna (XI., XIII. 1).
Bobera se mi vidi, da je po Goriškem navadni priimek Poberaj; ta priimek se da iz slovenščine razlagati. Vendar ni pozabiti, da je med goriškimi Slovenci več priimkov na aj\ ki so vzeti iz furlanščine: Tabaj iz furl, tabaj chiacchierone, potem Kabaj in gotovo tudi C/saj.
Plasujoia je gen. imena plasigoi. Ali kako naj to berem: plazigoj ali plaiigoj? Beseda spada med priimke na goj, kateri so po Goriškem precej razširjeni. Iz beneških Slovencev imenujem Saligoj (tudi vasica, gl. Pirona 626), Cičigoj (vasica, Pirona 594), in Badigoj (vasica, Pirona 583, na priloženi karti pak se bere Podigoj, Kociančič navaja Bodigoj). Poleg teh nahajamo na Goriškem še: Cigoj — Čigoj, Črnigoj, (Zcrnigoj v XVI. stol., Kres I. 612), Pri i goj, Kogoj (že 1. >556. v Grgarji, Kres I. 611), Mah goj, AliŠigoj, Sinigoj — Sinigoj\ Sviligoj — Sjiligoj — Sfiligoj, Suligoj (v Kresu I. 612 iz XVI. stol.: Schulligoi); na Tržaškem najdem še: Budigoj in Nabergoj. Kociančič misli v Kresu I. 670, »da vsak lahko s|Kjznä, da so ta imena čisto slovanska.« Iz tega ,vsak' izvzamem samega sebe, ker nc včm povoljno razložiti niti enega iz slovanščine. Po Kocian-čičevem mnenji je končnica goj nastala iz omehčane končnice -kovi, to je: »Šulekovi, Malikovi, Budikovi, Črnikovi, Čičekovi, Čikovi, Kokovi.« Z go-riško-kraško, na staro zadrugo spominjajočo navado, imenovati hiše s pose-sivom gospodarjevega imena v pluralu: Miličevi, pri Milüevih, kjer drugi Slovenci govore ,pri Miliču* — strinja se sicer Kociančičeva razlaga lepo, ali dokler se mi ne pokaže, iz katerih razlogov je k prešel v g, imel bom to razlago za neosnovano. Da bi se Nabergoj dalo razložiti iz Na brcgoin = na bregu, kakor Kociančič misli, ta je bosa. Kje se je kedaj govorilo na bregovir Ne smč se prezreti, da pri vseh teh besedah (izvzemši dvo-zložnico Kogoj, ki se mi zdi furlanski priimek) stoji pred končnico goj samoglasnik i (nekedaj so vsled tega spoznanja naši časopisi tudi že začeli pisati NabrigojJ. Vedč, da so ta imena omejena na slovenski jugozapad, izmislil si je Jurčič v »Lepi Vidi« svojega Basnigoja.
Stazonichg je težko razložiti, ker ne vemo, kakd je to ime treba brati. Suliks je najbrž ik\ podstava je morda staroital. stazon štacuna.
Naš rokopis pa nam je ohranil tudi dva lepa slovenska priimka na onja. Peruogna je prx>vonja, primeri enako narejeno rusko besedo d nt-gonja nomen vaccae; tieogna pa je tihonja, prim. r. tichonja homo tran quillus (Miklosich, Vergl. Gramm. II. 141). Tudi končnica onja za priimke je posebnost slovenskega zapada. Na Beneškem nahajamo Špehon/a (Pirona poznä vasico Speeugna, 629; Spehönje so tudi po Goriškem); Trakonja (na Goriškem Drakonja in Drekonja). Poleg imenovanih najdemo na Goriškem še: Laponja (izgovarja se Lapänja, Lapdnje, Lapäjne in Läpajne); Velikönja (izgovarja se tudi Velikdjnc in Velikajnc; prim. srb. dugonja longinus); Kravonja (izgovarja se Kravanja); Grahonja in Blagonja (poslednja dva na Tržaškem). Ako vidimo, da Laponja daje v narečji Lapänja, Lapduje, Lapäjne, Läpajne, Velikonja pa Velikäjne in Velika j ne, ne smemo se čuditi, ako Benečana, ki se imenuje Prvönja, srečamo v tolminskih hribih
z imenom Pritajile, Prvünjc in Prvdnja. Tudi slovenski priimek Magdnja, Magd nje in Magdjne ni drugega kakor Mogonja.
Glede krstnih imen je že Oblak prav opomnil, da je tudi tčh dosti izposojenih od Furlanov. Dovoljujem si vendar še nekaj opomb.
lilaž. lega imena ni treba izvajati iz furlanščine; saj je poznajo tudi drugi Slovenci, ki nimajo s Furlani opraviti ničesar. Ako Plač ni naravnost iz cerkvene latinščine (Blasius), dd se misliti na posredovanje Nemcev: bav. Bids i, Bid si (Schmeller — Frommann I. 329). Da se je ta svetnik kakor pri Nemcih in drugih narodih zlorabil za babjo vero, kaže zagovor, ki sem ga zapisal jaz in ga je priobčil Erjavec v potni torbi (I^et. 1882/83, 338): , Pride sveti Blaž, Kanihov oča, . . Vzame sveti Blaž, Kanihov oča, Zldto pero, zlato kupo, Ino pomaže ino reče: Jaz prosim živiga Boga, Da se imajo scčlit' žilice ino koščice, Kakor je sečlila sama sveta Trojica zemljo ino nebo.*
jFošca. To ime nahajamo v našem rokopisu dvakrat: I. 1 (fufcha f profenicha) in VIII (fofcha). — Furl. Fosfhe Fosca.
Gri<J f(t\ Zastran i glej mojo opomnjo zgoraj, kjer razpravljam meno e z i. Tudi Kraševci govorč kakor Cakavci Grgo (oziroma I rvo). Na Cerkljanskem služi Gregor v obliki Vrtina, Grüga, GrOga v poznamenovanje Jurija; Grey or je tam yrarar gen. ';ra*(ärjz. Cud no razločevanje!
tjakOitl. Nekedaj se je moralo na zapadu meti Slovenci govoriti tudi Jakitn, Jakon, ustrezno furl. Jachun, Jaeun; to nam spričujc slovenski priimek Jakončič (v Brdih).
Jurij. To ime se v našem rokopisu piše: Juraij I. 12, Jure I. 14, in Juri VII. 1. Od oblike Jure so goriški in beneški Jure tiči. Obliko Juri nahajamo tudi že v Joppijevih tekstih iz 1. 1413.: prisint Juti nevot, chi fo di Tristan Barbota (204). Tamkaj (194, 203) nahajamo tudi furlansko ime Eler, ki se natančno strinja sč slovenskim Jeler Hilarius.
Junto (VII. 5) Justus; oblika in izgovor sta benečanska, ne furlanska; gen. je iujla VI. 6.
Kristan (VII. 4, VIII.) je Kristijan. Dandanes se še najde Kristan kot priimek; na avstrijsko-italijanski meji v Brdih živč tudi Kristan-ČiČi. — Crifna (Dona Crifna, XI. 2 ; Oblak ne vč, ali je prav brano tak<5) je pač Ki istina.
Lenard. Poleg gen. lenarda (I. 2, 3, 6) nahajamo tudi adj. lunar-doui (VII. 4), s čemer se lepo strinja furl. Lunar d poleg Leiuird (Pi-rona 608).
Lovrenc (Laurenz). Takö piše pisavec'I. (16); pisavec XI. (2) pa je še po latinskem vplivu ohranil prvotno skupino au\ laure t za. Pred dvajsetimi leti so se slovenski Lovrenčiči še prav pisali, dandanes so se pre-
krstili v Lavrenčiče. Morda dozi vini o še, da se tudi Fr fantič i zmislijo na latinski izvir svojega imena ter se pričnd pisati Florijančiči: našemu brezmejnemu purizmu je vse mogoče!
MacllOV (I. 19). Ne včm, ali imamo res pred sabo slovenskega Mohorja. Furlanski Macör je prešel celö v slovenski priimek Makorič (na Beneškem). Furlanski teksti pišejo svoj Macör prav kakor naš rokopis Machor (Joppi 209 in drugod).
Mavhi (1. 5, 11; VIII) »I nomi pili antichi sono quelli di Marino e di Maria (Minza), il piü comune quello di Giovanni Battista«, tak6 piše Podrecca (Podreka), Slavia italiana 85. Femininum se glasi Marina (XIII. 1). Neki Slovenci so začeli svoj nepotrebni j vtikati tudi v to ime ter pisati ,Marijna«; rčs ne včm, s kako pravico. Nekedaj je bilo to imč posebno na Goriškem zelö v navadi, dandanes pa so Marinice in Marine precej redke.
Mor ali Moro? Menia gofpodigna mora if lufeura (I. 25). Spada li morda pod Maver Maurus:
Miklav. Drugi Slovenci pravimo Miklavž. Končnica č se je izgubila po vplivu furlanščine, v kateri se dan danes govori Culäu, v prejšnjih časih pa se je še govorilo Niculau, Nichulau (prav mnogokrat pri Joppiji).
Njehi t. j. ncža (Gnexa I. 24). Takö je treba brati to ime, ne pa Gneča, kakor bere Oblak. Tudi furlanski G ne se je le nese.
JPaškula. Pasqualis se furlanski imenuje Pascal, Paschal in Pascul. Iz poslednjega je naša Pascul a (I. 23).
Za nameček omenjam iz Oblakove razprave še nekaj pomot, ki sicer niso Hog vč kaki pregreški, ali vendar motijo, in ni, da bi se širili še v druge knjige, ter pristavljam spisek tiskovnih hib, kolikor sem jih jaz mogel zapaziti in jih nisem že zgoraj omenil.
Večkrat je Oblak zapisal , Görzer Mittelkarstdialect*, kjer je treba brati »nordwestliche Zone des Görzer Karstdialectes«. Takö 230 3, 4; franki (n. pl.) se govori po severozapadnem delu goriškega Krasa, v srednjekraŠkem govoru pa franki. 209 17 ni prav »und weiter im nordwestlichen Theile des Mittelkarst (!)«, ampak »des Görzer Karstes«. 210 u, 16 je prečrtati besedo .»mittleren*. Devinski govor (209 22) ne spada več k srednje-kraškemu narečju, ampak k narečju severnozapadnega dela goriškega Krasa; tam in pa 299 37 je pisati Devin ali Divin, ne Dvbi. Na str. 221. navedeni stavek ,da se ima brät anu mašu, dve maši' ni zapisan v srednje-kraškem narečji, kjer bi se glasil, db sb jima brit inu mjišu, dvij m£ši'.
Nadalje beri na str.: 194 29, 194 3ö, 211 22, 233 18 povsod Pirona nam. Perona; — 195 33 Brda nam. Brdo; — 204 11 /, n nam. /; — 206 20 d anas nam. donas; — 206 21 pjevac nam. pjeväc\ — 212 30
čaru nam. čarln; — 226 32, 33 ehergneu fuereu meioramenti nam. eher-g neu meioramenti', — 231 16,,s- ein Fremdwort ( . . ) und in dieser Form in den . . . nam. in dieser Form ein Fremdwort (...) und in den . . . ; — 231 29 famiglia nam. fa m ig la; — 231 8ft Veglia nam. Vegla; — 238 38 verkauft wurde nam. verkauft ist.
V pričujoči oceni sem omenjal skoraj samo takih stvari, v katerih se ne strinjam popolnoma z izdateljem ali katere sem hotel popolniti z novimi podatki in drugačnimi razjasnili. Ponavljati pisateljeva mnenja in njegove trditve, s katerimi se strinjam in katerim popolnoma pritrjujem, ni se mi zdelo niti imenitno niti potrebno, ker bi bila ocena Še bolj narastla; polivati jih pa na vsaki strani po petkrat z omako hvale in slave, bilo bi pri učenjaku, kakoršen je izdatelj, popolnoma odveč. Želim, da bi moja ocena pričala, kako spodbudno in ne samö v jezikoslovnem, ampak tudi v kulturnozgodovinskem oziru zanimivo je to delo našega pridnega Oblaka.
Na Dunaji, dnč 11. maja 1892. leta. Dr. K. Strekeij.
VI.
Slavjanskoe obozrenije.
lstoriko-li ter a tu rnyj i političeskij Zumal. St. Peterburg. Redaktor-izdatelj
A. Bit d i lovi Č.
(Konec.)
Koliko nedoslednosti in nepravilnosti je v taki sistematiki, pač lahko razsodi vsak čitatelj sam; še bolj bi se pa čudil, če bi moral sam brati take članke. Naj si ogledujemo ta ,srednji* ali ^grškoslovanski* svet s katerekoli strani, mi nc vemo ž njim kaj početi in prihajamo le k sklepu, da si želita gg. Lamanskij in Budilovič nekaj podobnega, kakor je bilo po Schlosserjevi definiciji »das heilige römische Reich deutscher Nation, das weder römisch noch deutsch war.« To je torej dalekoviden program bodočnosti. Kako bi se dal izvršiti, tega nam sicer pisatelja ne pripovedujeta, ali toliko vidi vsak človek, da bi bilo treba »pravo Evropo« strašno nabiti in razbiti ter precej ograbiti, bržkone s pomočjo nekaterih narodov te same »Evrope«. Ne smemo se po takem tudi čuditi, da sovražniki Rusije slikajo ,Evropi* strašne nevarnosti, ki ji grozč od severnega »kolosa«, katerega je seveda treba tudi razbiti in zagnati v Azijo. Ti žurnalisti in politiki verujejo prav tako naivno kakor razni slovanski modrijani, da so „pansla-visti" mogočna stranka, ki ima vse rusko občinstvo za seboj.
Mnogo bi se še dalo povedati o tem, kako neumestno je sploh Rusiji ali pa celo vsemu slovanskemu svetu nasproti staviti „Evropo*'. Vse te fraze sc» za našo dobo enako nepravilne kakor trditve mnogih Poljakov in vseh
Madjarov, da oni branijo zapadno civilizacijo. Popolnoma brez zapadnih vplivov ni bila Rusija nikoli, in bizantijsko tatarsko minulost je Peter Včliki pretrgal enkrat za vselej. Jaz ne poznam danes nobene strani ruskega državnega in duševnega življenja, ki bi ne bila evropska. V nemško-prote-stantskem duhu je prekrojena celo cerkev: ona je tako ,.grekoslavjanska<4 in je tako ohranila oblike in načela „sobornago kristijanstva" in zavete sv. Cirila in Metoda (str. 3.), da ji je danes na čelu „Imperator" in pa posvetni „oberprokurdr". In odkod je druga ruska posebnost, naj pričata imeni „oberpolicejmčjster". (č jc visok, ne ribniški) in „policejmčister".
Krivico bi pa delali g. prof. Lamanskemu, ako bi ne povedali, da je v njega spisu tudi mnogo lepih opazek povsod, kjer stoji na tleh resničnih odnošajcv. Nekatere so vredne, da jih omenimo, ker so jako karakteristične. Lamanskij pravi, da ni samo Rusija koristna Slovanom s svojo eksistencijo, ampak da so enako koristni Slovani tudi Rusiji (38). Marsikaj bi bilo drugače v Rusiji, da ni od ruskih diplomatov in raznih inteligentov toliko preziranih bratov ob Moravi, Dravi in Savi (39). Grešč oni Rusi, katerim je žal, da ruski Poljaki ne pripadajo Prusiji (!), ki bi jih že davno (?) po-nemčila (39). Rusi pozabljamo, da moramo biti Poljakom hvaležni za usluge, katere so v borbi z germanizmom v razne dobe izkazali slovanstvu.
Posebno mnogo lepega beremo v četrtem zvezku v sklepu, ki je tudi napisan dosti živeje in lože nego razprava sama. Prof. Lamanskij sicer semtertja krivo presoja tuje vplive na Rusijo in jih obsoja preveč, ali on ne skriva slabosti ruskega življenja in sklepa, da še dolgo ne bode ruski jezik občeslovanski. „Naša omika še malo odgovarja potrebam in nalogam Rusije, malo je spoznala duševne in vsakdanje potrebe slovanstva, vsega našega sveta, kjer je dobila prvo mesto. Naša omika je bogata vsakih laži, boleznini!) narastkov in slabosti, navadnih svojstev polbarbarskih občinstev, ki so si na skoro, brez razbora privila stare civilizacije (480)." Lepo pobija Lamanskij, kolikor more, stesnjevanje verske slobode, opira se nasilnemu preobrača nju v krščanstvo in pravoslavje, preganjanju latinske abecede pri Litvinih in rusifikaciji v ljudskih šolah pri vseh nemških narodih. V dobo, ko se je bismarkizem tudi Rusov lotil v strašni meri, ber<5 se s posebnim zadovoljenjem take človekoljubne opazke. Semtertja se nam zdi, da lamanskij popolnoma pozablja svoje slavjanofilske teorije, in gotovo se neizmerno razlikuje od mnogih svojih somišljenikov, sosebno od g. ttudiloviča. Čuditi pa se moramo, kako tudi pri njem na mnogih mestih prebija politična ten-dencija, dasi sam kliče: „Za poslednjih dvesto let se jc naše življenje razvijalo skrajno enostransko, hodilo je skoro vedno kriva pota. Duh človeški, misel, vest, slobodo volje, idejo Boga, vero, kerščanski nauk, cerkev smo cenili, kolikor se nam je zdelo koristno za kratkodobne zemske zmotre zunanjega
reda, za državne potrebe" (482). Niso li tudi vse teorije o ,.grsko-slovan-skem" ali „srednjem" svetu diktirane od krivo razumevanih državnih potreb, od želje, vzveličati slovanske in mnogoštevilne druge narode po svoji fasoni? Posebno čudna se nam zdi velika nežnost in skrbnost za — Madjare (pr. str. 463. -465., 467.), kar naj južni Slovani vzprejmö na znanje. —
Ustavil sem se pri obeh programnih člankih, da pokažem, kako krivo in nam prosto neumevno je izhodno stališče, katerega se še vedno držč slavjanofili, dasi so jih dogodki zadnjih desetletij lahko prepričali o popolni nepravilnosti njih programa. Take teorije se javljajo v dobah kakega preloma pri vseh narodih, vendar sčasoma izginejo ali pa se očistijo. Kaj bi rekli danes Nemcu, ki bi še veroval, da ima ime od Teuta in da se piše po takem ,,Teutscher" r Istodoben s starim moskovskim slavjanofilstvom je bil zagrebški ilirizem; ali kdo bi hotel še danes trditi, da smo Jugoslovani rodni nasledniki starih Ilirov, in snovati na tem temelji njih edin-stvo ? Takim fantazijam pa so podobne zastarele slavjanofilske, samo da še so hujše in naravnost škodljive, ker marsikomu vendar zbegajo pojme.
V podrobnosti in daljše polemike se ne bomo spuščali, povemo pa še svoje mnenje o nalogi takega znanstveno-političnega časopisa, kakeršen bodi »Slavjanskoe Obozrčnie«. Ce bi se kdo lotil podjetja brez predvzetih misli in bi Ruse seznanjal s slovanstvom, z njega minulostjo, faktično sedanjostjo in z njegovimi kulturnimi in političnimi težnjami, storil bi gotovo dobro delo svojemu narodu in tudi drugim Slovanom. Bilo bi tudi dobro, da bi kdo semtertja kritično ocenil gibanje zapadnih in južnih Slovanov, ker mi stojimo večkrat res na preozko omejenem narodnostnem stališči. Vendar je k temu treba več znanja in več duševne gibčnosti, nego jih ima pisatelj »Letopisa« v novem časopisu. Tako politikuje lahko marsikateri naš filister pri pivu in vinu in tudi na Ruskem pri čaji, morebiti še bolje. Zlasti pa se čudi človek, ki poznil in ceni rusko, na francoskih vzorih vzgojeno žur-nalistiko, suhoparnosti političnih modrovanj g. Budiloviča. Jako čudni so tudi nekateri dopisi iz slovanskih dežel. Tako beremo na str. 410.—412. dopis »iz moravskoj Valahiji« ; ta dopisnik je že dobro seznanjen z mišljenjem in pravimi težnjami slavjanofilov. »Valašskij narodec« ne zna Čehov, ne ljubi jih in ne vč kaj početi: »Slovan, celo Moravan(!) ne sme (!) biti, Nemec ne more, Čeh neče, in tako ostaja nič.« Češki jezik naj bi ustopil svoje mesto narečjem in literaturnemu jeziku Slovakov. Nikar da bi nas Spanslavisti — slavjanofili* združevali s svojega višega stališča, hočejo nas še bolj cepiti, da dozorimo za bodočo žetev, in pravi Slovan jim je lc siromaški Slovak. Kdor razvija krepko svojo 'individualnost in brani svoj obstanek, ne samo zase, ampak tudi za one, ki so za njim, kakor delajo to Čehi v kraljevini jako uspešno, ta je že izgubljen za »slovanstvo«. Hvala
Bog«, danes je češko-moravsko kulturno edinstvo tako močno, da se ni več bati niti nemškobirokratičnilf niti slavjanofilskih atentatov na nje, ali ta za slavjanofile neizmerno karakteristična črta, meni že prej znana, naj se ne pozabi.
Večkrat že sem imel namen, da priporočim svojim rojakom primerno rusko berilo. Zgödi se to pri tej priliki. Najbolje je seveda sezati po dobrih pisateljih; ruske knjige, tudi »nova«, nikakor niso drage. Navadno se naša mladina, če sploh čita kaj ruskega, ukvarja s časniki; to je dobro za vajo, ker je tam mnogo že znanih novic, ali pouk naj se išče v velikih mesečnikih, kjer je mnogo dobrega in sistematičnega iz ruskega in zapadno-evropskega življenja. Najboljši mesečnik je zmerno liberalni ,Včstnik Ev. ropy* v St. Peterburgu (stane na leto za nas 19 rubljcv), nekoliko radikalna je »Russkaja My si o« v Moskvi, »istinno-russkij« v duhu sedanje sisteme je »Russkij Včstnik« v Peterburgu.
Slovenska čitanka za tretji razred srednjih Sol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. III. V Celovcu, 1892. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. 184 sir. Cena 80 k r. — Obširneje o priliki.
Slovensko gledališče. Vrsta slovenskih dramatiških predstav v novem deželnem gledališči se je pričela dnč 29. m. m. s slavnostno predstavo, o kateri pa, žM, danes še ne utegnemo poročati obširneje. — Za prihodnjo gledališko dol>o je priskrbelo »Dramatično društvo« obsežen in zanimljiv repertoar; takd pridejo na vrsto osohito nastopne igre: ..Testament", „Pota javnega mnenja", „Naša kri", „Adrienne Lecouvreur", „Va-lenska svatba", „Pokojni Toupinel", „Knjižničar", „Skopuh", „O ti možje", „Moj Mirko", „Krivoprisežnik", „Drugi obraz", „Otva", „Snegulčica", „Pot okolo zemlje" (igra z bogato sceniško opravo in dr Vobtjakova drama „Lepa Vida". Izmed oj»cr in operet se uprizori: ,,Cavalleria rusticana", Ipavltvi „Teharski plemiči", „Planinska koča", „Stari ženin", „Strašni dvor", „Orožar" i. t. <1. — Stalno angažiranih je 12 igralcev in igralk pri drami; pri operi sodeluje 8 pevskih močij za solopartije, izmed katerih sta novič angažirana tenorist g. Dostal in basist g. Fediezkoroski; operni pevec g. Nolli je obetal sodelovali kot gost. V zboru je 12 pevk in 12 pevcev; vojaški orkester si jc izposlovalo društvo z jako ugodnimi pogoji. Da si pridobi učitelja za svojo dramatiško šolo, poslalo je „Dramatično društvo" na Dunaj g. ToporiSa. — Od srca želimo „Dramatičnemu društvu" v novem gledališči najlepšega uspeha in zajedno izražamo nddejo, da bode slovensko občinstvo dejanski kazalo, kako vč ceniti požrtvovalni trud tega pre-važnega društva za našo dramatiko!
Seminar za slovansko jezikoslovje v Gradci. Naučno ministerstvo je z razpisom z dnč 2. malega travna t. 1. odobrilo pravila slovanskega seminara, ki se otvori letos na vseučilišči v Gradci. I/, teh pravil posnemljemo tole : Seminar je javen zavod,
Dr. M. Murko.
LISTEK
združen z modroslovno fakulteto, in njega namen je najprej ta, da se vadijo člani samostojno znanstveno obravnavati slovniška in književna vprašanja zlasti v obsegu jugoslovanskih jezikov in književnostij; po drugi strani pa podaja seminaristom priliko, da se učč utrjevati in praktično uporabljati pridobljena znanja, pri čemer je osobito gledati na pripravljanje za učiteljske službe po srednjih šolah. Zato so uvedene vaje po dve, ako treba, tri ure na teden, ki obsezajo pismene naloge in ustna jezikovna in stvarna razlaganja književnih del. Člani slovanskega seminara so lahko redni slušatelji modro-slovne fakultete ali pa tudi takšni slušatelji drugih fakultet, ki imajo že dovMj znanja, da se resno bavijo s temi študijami. Člani so redni in izredni. Izredni člani se udeležujejo samd ustnih vaj, redni člani pa predlagajo mimo tega pismena dela, in sicer vsaj po jedno na semester. Tisti člani, ki se odlikujejo po temeljitih delih in pridnosti, dobč ustanovo po 30 gld na semester; za sedaj so odločene Štiri ustanove. — Radostno pozdravljamo novi seminar, ki bode izredne važnosti za naše vseučiliščnike, zajedno pa nam je iskreno zahvaliti g. prof. dr. Kreka, da ga je izposloval pri naučnem minist erst vu.
XI. izkaz darov za Prešernov spomenik.	Prcnesek . . gld. 753'39
Drugoletniki mariborskega semenišča.............. 12*15
Andrej Mahorič v Ptuji.................. T —
Pet slovenskih abiturijentov ljubljanske realke........... 32*—
Skupaj . . gld. $04-54
Osebna novica. Kanonik in profesor č. g. Jožef Afarn, predsednik »Matici Slovenski«, bil je o priliki svojega umirovljcnja odlikovan z viteškim križem Frančišck-Jožefovega reda. Castitamo!
Književnost hrvaška. (Konec.) Ti-te, ki se bavijo s politiko, zanimala bode Zivkoviieva brošura „Kako je postala h r v a t s k o - u g a r s k a na-godba?" — Za gospodarje je v Zagrebu v vsenčiliški knjigarni v hrvaškem prevodu izšla francoskega strokovnjaka Krnila Gautiera knjiga „P reo k ret u po 1 jod j e 1st v n", ki je konec lanskega leta vzbudila veliko pozornost pri Francozih in Rusih. Knjiga dokazuje, da bi pri umnem gospodarstvu na Francoskem lahko živelo sto milijonov, na Hrvaškem pa deset milijonov ljudij. •— V Zadru se je osnovalo r.ovo hrvaško društvo ,,P u č k a knjiga", ki bode udom svojim za letnino 50 krajcarjev ali pa za ustanovnino b goldinarjev dajalo vsako leto po 4—b knjig nravne in gospodarstvene vsebine, namenjene zlasti preprostemu kmetskemu ljudstvu. Prva knjižica ima prvi del „Pučkih razgovora", ki jih je prav po domače spisal znani pisatelj in rodoljub, duhovnik Mate Nekic'.
—	O lanski „hrvatski j u b i 1 a r n i i z 1 o ž b i" je napisal Janko Uder z nekaterimi drugimi strokovnjaki vred precčj obširno knjigo, katero pojasnjuje 47 portretov iu 22 drugih podob. Ta lepa knjiga bode posebno zanimala posetitelje lanske zagrebške razstave.
—	Jugoslovanska akademija znanostij je izdala svoj „L jet op is" za leto 189t. in tri nove knjige svojega glasila „Rada" (zv. 107., 108. in 109.). V letopisu čitamo. da jc štela Akademija 6 častnih, 29 pravih in 3$ dopisujočih udov; izdala pa je 12 knjig razne vsebine, ki smo jih navedli v lanskih književnih poročilih. V 107. knjigi ,, Rada" je priobčil sedaj že pokojni dr. N. Selak obširen životopis slavnega Dubravčana, zdrav-nika Jurija A rmana (iot>S.—1707.), ki se je po svojem vzgojitelji tudi zval Ha-glivi. Prof. dr. Kilpatič je priobčil v isti (in v 109. knjigi) razpravo o „Potresih u Hrvatskoj" začenši od XIV. stoletja do naših dnij. Dr, Šulek je spisal članek „O pri-t lik ovci h"; a predsednik Josip Torhar zanimljivo razpravo o ljudeh, ki ne ločijo in ne čutijo nekaterih barv. V 108. knjigi čitamo najprej prof. dra. Milivoja Srepe/a razpravo
„O l'at ricije voj poetici" s kratkim životopisom. Frana Patricija, slovcčega hrvaškega modroslovca XVI. stoletja; potem „Ruske i češke riječi u književno m hrvat-skom jeziku", kjer prof. dr. Marelic navaja'130 ruskih, 70 čeških in 70 takih besed, o katerih se ne more dognali, ali so prišle i/, ruskega ali iz češkega jezika v hrvaški književni jezik. Dr. Kosta Vojnovie' nadaljuje svoja preiskavauja o „S u d l» e n o m ustroju republike d u b r o v a č k e"; prof. tir. MaretiC govori še „o u m j e 111 o m s v j e t s k o m jeziku"; a prof. I.ttka Zore priporoča v „Pal jet ko van ju" nekatere lepe ntfrodne fraze in besede. 109. knjiga ima razven že omenjene razprave o potresih še: „Občenite vito* pere plohe četvrtoga stupnja", spisal dr, Segen; „Aigialosaurus", novi gušter iz krednih škriljeva otoka Hvara, spisal dr. Gorjanovi/\ ,,Prilog geoložkomu poznavanju Psunja", spisal dr. Ki5patie'\ in ,,I)okle se može dokazivanje krvi spektralnim načinom in po Teichmannu smatrati pouzdanim?" spisal dr. Janeček.
Narodno gledališče v Pragi. Češka akademija zna nosi i j in umetnostij je podelila češkemu narodnemu gledališču včliko zlato svetinjo za njega sijajne uspehe na Dunaji.
Spomenik Vaclavu Benešu Trebizskemu so odkrili dnč 14. včlikega srpana v njega rojstveni vasi Tfebi/.u. Slavni češki pripovedovalec je bil porojen dnč 27. svečana 1849. leta, umrl pa je dnč 29. rženega cvčta 1884. leta in je pokopan na VySehradu. Spomenik stoji na griči nad vasjo in kaže pisatelja sedečega, kakor bi ravno pisal; zamišljeno gleda po rodni vasi in češki domovini. — Njtrod ga spoštuje takd, da nosi staro in mlado njega podobe v molitvenikih. Na svečanost je došlo do 10.000 gostov iz vseh krajev čeških.
„Matica Srpska" v Novem Sadu jc izdala pregled o stanji vseh fondov, katere upravlja. Čistega imetja ima 125.239 gld. 3 kr., in zajedno z 18 zakladami lepo glavnico 742.624 gld. 94 kr.
Skladatelj opere »Črnogorci«. Nedavno je umrl v Parizu baron Armand Limnander, francoski skladatelj, ki je pred več nego 40 leti zložil opero »Črnogorci«. Pela se je leta 1849. jnko uspešno v komični operi. Limnander je zložil šc nekatere opere, kesneje pa se je popolnoma posvetil simfoniški iu cerkveni glasbi.
Listnica. F. P. Izmed poslanih pesmij ne moremo priobčiti ni jedne; hib Vam pa zaradi nedostatnega prostora «laues tudi ne moremo razkladali. — Savinjski. Takšnim poskusom, kakeršen je Vaš »roman« — notabene obseza celih 36 stranij v Četverki — naš list res nima prostora. — Ignotus. O priliki pismeno. — Zdravko. Morda kdfcj pozneje.
Več spisov smo morali za to številko odložiti; «lotičite gg. pisatelje prosimo prijaznega potrpljenja
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gl«l. 15 kr. Za vse neavstrijske «ležele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Narodna Tiskarna* Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.