Ljubljana, 18. aprila 1987 ”b<"“r„°S DELO MILAN KUČAN Svobodni in odgovorni svojemu narodu f vestoba lastnemu izročilu zahteva, M Jda revolucionarna organizacija, kot je zveza komunistov, ki družbeni smisel in zgodovinsko opravičilo svojega obstoja razume v »spreminjanju sveta«, zmore dovolj moči, da na določenih, usodnejših točkah svoje akcije preveri opravljeno; da s kritično držo ugotovi razdaljo med načrtovanim in doseženim; da z vso strastjo odkrivanja resnice o družbi in sebi sprejme izziv tiste usodne in nepremagljive značilnosti zgodovine, ki nenehno zahteva do sebe opredeljevanje, razčiščevanje in vrednotenje; da se sooča s svojo lastno preteklostjo in zavzema kritičen odnos do nje; da v doseženem zmore razbrati pobude za naprej. Preteklost mora pritiskati na sedanjost, na naša ravnanja, ker imajo le-ta usodne posledice za prihodnost. Ta pritisk, ki ustvarjalno in kritično povezuje preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo, mora naš pogled usmeriti naprej. Od tam, iz prihodnosti, v kakršno hočemo, ki prihaja, moramo vrednotiti korak, ki ga moramo in želimo stopiti danes. Kakšna bo bodoča podoba slovenske in jugoslovanske družbe na pragu tretjega tisočletja, kakšna bo naša sposobnost, da utrjujemo produkcijski, tehnološki, kulturni in splošno civilizacijski priključek na civilizacijo informacijsko inovacijske družbe 21. stoletja, kakšna bo podoba in vsebina socializma, ki ga bomo Slovenci in Jugoslovani živeli takrat — to mora biti temeljno vprašanje, ki mora zanimati gibanje, ki tako usodno, kot je to storila prav organizacija slovenskih komunistov, odločilno vpliva na snovanje in dejanja svojega naroda v vsej njegovi najnovejši zgodovini. Izhodišča za to so bila postavljena v Manifestu slovenskemu narodu, v programu, ki je bil sprejet na ustanovnem kongresu KP Slovenije pred pol stoletja. Smo ga uresničili? Nam mora biti vodilo tudi še za naprej? Zdaj, po petdesetih letih, ne gre za nostalgičen obračun ne za samozadostno oziranje v neke bolj ali manj davne »uspešne«, »srečne« čase, ki so jim pretekla desetletja političnega in družbenega dogajanja, konflikti in krize skrhala ostrine, zgladila robove, prikrila nasprotja. Gre za določitev objektivnega temelja, točke, na kateri stojimo na našem velikem potovanju v moderno, razvito, svobodno, ustvarjalno in visokoproduktivno, materialno in duhovno bogato družbo, v kateri bodo zavarovane demokratične in humane prvine komunistične družbe in v kateri bo »svoboda posameznika pogoj za svobodo vseh«, kot je zapisano v Manifestu. KP Slovenije je na tem potovanju šla skozi različna obdobja: od ilegalne, opozicijske, elitne, kadrovske, leninistične partije — ali kakor ji že rečemo — do partije na oblasti in zveze komunistov, ki želi biti vodilna s svojo sposobnostjo, da oblikuje v družbi vodilno idejo, ki kaže smeri razvoja in humanizacije družbe, idejo, ki zmore dosegati soglasje največjega dela Slovencev in je zato zmožna povezati vse dele našega naroda, jih spodbuditi s svojo neposredno delovno zavzetostjo v akcijo, vendar brez želje, da sama odloča in ne na način, da ločuje svoje interese od družbenih. Slovenski komunisti nimajo in ne morejo imeti drugih interesov, kot jih ima slovenski narod, narod proletarec. To je v zgodovini bil in to je v svojem hotenju, da si gradi perspektivo z lastnim delom in ustvarjalnostjo, tudi ostal. J anes, ko poznamo celoto tedanjih JI—S domačih in mednarodnih razmer in poznejši razvoj, lahko sklepamo in iz varne zgodovinske razdalje ugotavljamo ter postavljamo hipoteze o tem, ali je bila ta ali ona odločitev KPS (ZKS) pravilna in ali bi bili družbeni procesi ob drugačnih ocenah in večjem upoštevanju tistega, kar je človeška družba v svojem razvoju že dosegla, lahko mirnejši, z manj zasuki in pretresi, pa tudi žrtvami. Ali bi končni rezultat lahko bil tudi optimistič-nejši? Vendar nečesa ne gre pozabiti! Da je oblikovanje in uresničevanje čebinskega Manifesta zahtevalo vizionarstvo, ki je moralo videti daleč čez omejenost in težave vsakdanjosti in da so morali komunisti v svoji dejavnosti preprosto zanemariti marsikateri dvom, ki so si ga lahko privoščili manj dejavni, dostikrat na zapečku zgodovine sedeči opazovalci družbenih procesov; da je to, kar je ustvarjeno, kar je Slovence enkrat za vselej uvrstilo med tako imenovane zgodovinske narode, ustvarjeno z neizmernim trudom, s čisto mislijo in poštenim prepričanjem. KPS v času ustanovnega kongresa ni smela delovati kot uradno priznana stranka, kaj šele sodelovati pri uradnih odločitvah. Zrasla iz težkih razmer, v katerih so živeli delavci in delovni ljudje, ki so bili njen socialni temelj, je bila zato kot delavska stranka bolj kot legalne meščanske stranke občutljiva za socialne in nacionalne krivice, ki so se dogajale slovenskemu narodu. Nasilje doma in pritiski tujega fašizma so v njej oblikovali zavest, da brez iniciativnosti, stika z duhovno in materialno ustvarjalnostjo najnaprednejših delov človeštva, brez enakopravnosti, demokracije in varnosti ni prihodnosti za slovenski narod. Na takšni usmeritvi je pozivala k enotnosti vse napredne, ustvarjalne, svobodoljubne sile. Vse svoje moči je posvetila osvoboditvi in združitvi Slovencev, krepitvi samozavesti in osvobajajoče ideje ter moči izkoriščanih in zatiranih delovnih slojev med njimi. Taka usmeritev je krepila tudi enotnost jugoslovanskih komunistov, ki so v letih pred tem negotovi lovili ravnotežje med šablonami kominternovskih zahtev — za naše razmere neuporabnih — in potrebami, ki sojih terjale neposredne razmere in pogoji razrednega boja v domovini. Načelnost v postavljanju nacionalnega vprašanja pa je slovenskim komunistom omogočila, da so slovenskemu delavskemu razredu in slovenskemu narodu našli zanesljive zaveznike v drugih jugoslovanskih narodih. L^rogram ustanovnega kongresa KPS je A zaradi širine, demokratičnosti in človečnosti komunistom omogočil, da so s svojo pobudo aktivno sodelovali v usklajevanju osvobodilnih idej in naporov naprednih sil slovenskega naroda, spodbudili nastanek Osvobodilne fronte in nato širokega narodnoosvobodilnega gibanja ter v njegovem demokratičnem krilu skupaj z drugimi naprednimi silami ustvarili pogoje za socialistično vsebino slovenske družbe. Slovenski komunisti so zato zgodovinsko preizkušnjo zvestobe svojemu narodu in dokazovanju odgovornosti za njegovo usodo prestali mnogo bolj častno kot marsikatera številčno močnejša in uglednejša partija. Avtentičnost, samostojnost, naprednost, demokratičnost in doslednost opredelitev za enakopravnost, tako ljudi in narodov kot delavskih in komunističnih strank v mednarodnem delavskem gibanju, izpričana skupaj z drugimi jugoslovanskimi komunisti v kritičnem času Informbiroja, je samo logična posledica in izraz takšne usmeritve. Nikomur hlapci, nikomur podložni! Svobodni in odgovorni zgolj svojemu narodu! Z revolucionarnimi spremembami so se odprle realne možnosti za uresničevanje socialnih in ekonomskih razsežnosti čebinske vizije. Razvojni tok ni bil ne lahek in ne preprost. •Zahteval je mnogo iskanj, pobiral je veliko moči, da se je izkopaval iz mnogih slepih rokavov, da se ni utopil v usmrajeni vodi samozadovoljstva. Doživljal je zastoje in padce. Toda kot celota je bil nedvomno uspešen. Bolj kot karkoli drugega je odločilno vplival na novejšo zgodovino Slovencev, na vsebino sodobnega slovenskega narodnega značaja, na našo nacionalno samozavest in zgodovinsko držo. ^samoupravljanje in preoblikovanje partije v zvezo komunistov je močno omejilo zraščanje partijskih vodstev z državnim aparatom in znova dalo ljudski ustvarjalnosti polet, ki se je prej pogosto izgubljal v etatistični, birokratski miselnosti, ravnanju in podrejanju. Ta enosmerna, nekritična miselnost in ravnanje se tudi v sedanji krizi ohranjata in ponekod celo krepita, tudi v zvezi komunistov, v tistih njenih delih, ki so jih preveč uspavali varnost, formalno zagotovljen vodilni položaj v družbi in leta navidezne blaginje. Kot bi se ne zavedali, da je od uspešnosti socialističnega samoupravljanja, od tega, koliko naša pozitivna izkušnja koristi drugim pri iskanju njihove lastne poti, odvisen tudi naš ugled v svetu. Izhod iz zaostrenih protislovij družbenega razvoja je odločilno povezan s prenovo ZK, z njeno demokratizacijo, z obnovo njene revolucionarnosti in ustvarjalne moči. Uspešen bo le, če se bomo komunisti, tako kot smo se dogovorili na 10. kongresu, obračali k temeljnim vprašanjem družbe v Sloveniji in Jugoslaviji, gradili akcije na zavesti najustvarjalnejših ljudi v materialni in duhovni proizvodnji, ki so nosilci interesov sodobnega slovenskega delavskega razreda; če bomo kot neločljivi del tega dela slovenske družbe opredeljevali skupne interese, iskali utemeljene rešitve za njihovo uveljavitev in jih v demokratični akciji z doslednim vztrajanjem uspešno uresničevali. In če se bo v naših lastnih vrstah okrepilo prepričanje, da ima zveza komunistov toliko ugleda, avtoritete in vpliva, kolikor ga imajo komunisti v svojih soseskah, tovarnah, uradih, v društvih in organizacijah, v krogu svojih znancev in prijateljev. ^ ■ ebinski Manifest nam ne more dati konkretnih napotkov za današnjo delo in ravnanje. Razmere doma in v svetu so se od takrat temeljito spremenile, bistveno se je prav zaradi akcije komunistov, ki so vodile k uresničitvi teh temeljnih programskih postavk, spremenil položaj slovenskega naroda in tudi slovenskih komunistov. Niso pa se spremenile odgovornosti, ki so jih takrat prevzeli pred svojim narodom in njegovim delavskim razredom. Tedanji program KP Slovenije nam je lahko za zgled, na kakšen način je treba in je mogoče analizirati družbeno stvarnost, razmerje družbenih sil, v njem zaznavati klice napredka, usmeriti pozornost ljudi na prave, ključne probleme in protislovja ter jih spodbuditi, da zmorejo napore, ki vodijo v njihovo razrešitev in preseganje. Lahko je zgled, kako je mogoče realno pokazati zgodovinsko vizijo. Prodor tržne logike je stečaje spremenil v nekaj samoumevnega, če pomoč od zunaj ne zaleže Tema tedna: Zgubarjem nikjer v Sloveniji nočejo več gledati skozi prste Participacija za zdravstvo Za in proti PP 29 16 Forumi naj vrnejo partijo ljudem Aktualen pogovor s Francetom Kraljem Marjeta Šoštarič Jože Ferčej Portret tedna Jak Koprivc Kdo naj se opraviči? Zdaj in tukaj 17 Čebine 1937-1987 Času primerno izročilo Čebin: Delo za ljudi in med njimi Anketa Dela Franc Leskošek-Luka Takrat nas ni bilo mnogo Josip Broz-Tito ZK je močna samo tedaj, če se ne zapira vase Jelena Gačeša Iz vsake ofenzive, iz vsake krize izšli močnejši , „ Čebine in Revirji danes 18-2 K Andrej Inkret Ob najnovejšem Viharju Skrajšana zgodovina ljudi ali moraliteta o grobu Gospodarske zagate narekujejo trdnejše medsebojne vezi Okrogla miza o povezanosti istrskega turizma 22 Mojca Drčar-Murko Diplomacija povezuje gluhoneme Diplomatski odnosi z Izraelom Narodni program in svet Povabljen k razmišljanju: dr. Marko Vrhunec A vgust Pudgar Skozi trnje in osat na severno fronto S poti po Somaliji (2) 23 Marjan Sedmak Obdobje izvoznih orgij je mimo Padanje rasti v ZRN Boris Muževič Kako je s socialistično demokracijo Aktualni idejno-politični tokovi Slobodan Vujanovič Politični ognjenik na rajskem otoku Pogovor v štabu tamilskih »tigrov« (1) Albin Wedam Kaj bo prinesla satelitska televizija? Mi m nova TV 24 Vlasta Felc Najtrša bližnjica v Evropi Karavanški predor 25 Kulturna suverenost osmih v druščini Povabljen k razmišljanju: Jože Humer Pri nas ni polovičnih rešitev, so samo katastrofe Milan Maver: Iz dnevnika Jake Sulca Dragiša Boškovič Zadrska in druge metafore 28 DELO p°itni,, -,0 predal 29 Delo, 12. aprila Manj bi morali kritizirati, pa dosledno uresničevati sklepe Na očitke, ki mi jih je natresel Ferdo Kavtičnik iz Celja, moram odgovoriti, saj me je le preveč grobo razglasil za demagoškega trosil-ca že davno preživelih parol. Ne bom razsojala o poročilu kolega Pučka v Vjesniku. ki mu tov. Kavtičnik v svojem pismu ploska. Moram pa se spotakniti ob dejstvo. da je avtor pisma iz mojega poročila s seje predsedstva RK SZDL Slovenije izbral le nekaj citatov in obračunal z njimi. V poročilu sem najprej navedla dva odstavka citata iz uvodne informacije podpredsednika RK SZDL Jožeta Šlandra, v katerih je tudi nekaj očitanih »preživelih« parol. V nadaljevanju pa sem povzela nekaj razmišljanj iz razprave, pci čemer so mi bila vodilo temeljna načela o delu Socialistične zveze (menda ni treba razlagati, kakšno vlogo ima Socialistična zveza kot naslednica Osvobodilne fronte), upoštevala pa sem predvsem tiste misli, ki vsaj v zadnjih dneh niso bile nikjer zapisane, in so bile torej nove. Zato tudi nisem omenjala tolikokrat kritiziranega deviznega zakona, saj smo o njem v Delu veliko napisali. Pa tudi o tem. da zgolj z boljšim deviznim zakonom še ne bomo rešili našega izvoza, ampak bi bilo treba storiti še kaj. Zato se mi je ob poročanju, in se mi zdi še danes, vredna razmisleka misel, da se ne bi smeli izčrpavati samo v polemikah z zvezno vlado in z vsemi ponujenimi ukrepi, ampak si prizadevati tudi za to. da bi bili učinkovitejši pri tistem, kar lahko storimo sami v duhu sklepov plenuma CK o opiranju na lastne sile. Upoštevanja vredna je tudi misel, da se ne bi smeli toliko ukvarjati z obrobnimi temami. med katerimi pa v poročilu nisem navedla deviznega zakona, kot mi je to podtaknil tov. Kavtičnik. In končno. Še nikjer nisem prebrala ali slišala. da bi se pri nas zavzemali za monolitno novinarstvo. Če sta si dve poročili različni — pisani sta bili tudi za različno okolje — to še ni greh. Greh pa bi bil. ko bi bilo eno ali drugo poročilo v nasprotju s tistim, kar je bilo rečeno na seji. Sklepov tako ali tako niso sprejemali, saj je'šlo le za informacijo o gospodarskih gibanjih, h kateri so člani predsedstva dodali nekaj polemičnih misli in tudi mnenj, ki bi morala biti akcijska, če socialistična zveza opravlja svojo vlogo in naloge. Kritiko tov. Kavtičnika zavračam tudi zato, ker na seji ni sodeloval. Če je kaj farsa, potem je to razsojanje o dogodku, ki mu nisi prisostvoval. Tako farso si je po načelih naše svobode v obveščanju in pluralizma samoupravnih interesov privoščil tov. Kavtičnik. Bo že držalo, kar je rekel na seji Jože Šlander in je bilo zapisano tudi v poročilu: Pri nas se včasih vedemo, kot bi hoteli z lastnimi neuspehi pokazati, da imamo prav, ko kritizira- mo. Račune vedno plačujemo sami. in računi tudi vedno pridejo. Jana Taškar, Ljubljana Delo, 8. aprila Se bo letos prižgala luč? Niti tedaj, ko bi mislila, da je scenarij dneva mladosti parodija na nek najgloblji primitivizem, mi ne bi šlo na smeh. Ko pa pomislim, da ga nekateri jemljejo resno in ga celo upajo zagovarjati, se preprosto zgrozim. Kdo so tisti, ki so si drznili obsojati sveže, napredne ideje slovenskih mladincev ob diskusijah za štafeto in proti njej, kdo so tisti, ki so si drznili dvigniti glas proti novim tokovom med mladimi v Sloveniji in celo proti Prešernovi Zdravljici, hkrati pa jih ni bilo prav nič sram zagovarjati takole, za vse narode Jugoslavije poniževalno, sramotilno revščino vsebine nekega »scenarija« prireditve ob dnevu mladosti? Edini stavek, ki ga podpišem in ki se mi zdi, da je zadel v bistvo resnice (namreč glede prireditve) je tisti: »Ljudje, saj to je norišnica, je to sploh mogoče?«) Sporočilo bralcem Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine ČGP Delo z dne 8. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu načelno ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. A vtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico do krajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila. Da, je to sploh mogoče? Norišnica — in kdo so tisti norci, ki tiče za vsem tem? Ali pa morda niti niso norci, ampak se le zadovoljno smejejo v pest? K vsemu cirkusu bi bilo treba pripeljati le še nekaj slonov in velblodov, ki bi predstavljali sodelovanje z neuvrščenimi deželami, da bi bila mera polna. Od srca želim, da bi se naša mladina distancirala od takega ničvrednega, žaljivega praznovanja njej namenjenega dne. In še to: kdo bo ves ta veseliški cirkus plačal? Silva Rozman, Ljubljana ★ ★ ★ V' Delu je bil objavljen članek z gornjim naslovom, ki obravnava scenarij zaključne prireditve dneva mladosti letos. Ne bom se spuščal v vse detajle scenarija, kot je na primer »nogometna tekma«, v kateri bodo tekali igralci, med temi bodo imeli v moštvu Rdečih nekateri prav brezsmiselna imena (na primer Maki, Lal) niti v prizor z reklamo za žensko perilo. Morda pa bi v program uvrstili še točko, ki v eri bolezni aids ponazarja in propagira uporabo kondomov! Toda medtem ko so ostale točke neumne, je pa ena prav gnusna. To je točka s pesmijo Jugoslovani. Zato da bo zadeva jasna moram citirati besedilo pesmi v izvirniku še enkrat, čeprav je že bilo objavljeno v omenjeni številki Dela: »Ko to voli da popije, ko ne može bez rakije — Jugosloveni! Ko ne može bez kafane, ko je u n joj čim osvane — Jugosloveni! Ko u krvi puno psuje, švalera se i lumpuje, ko je živac kad se dira, ko se brzo iznervira — Jugosloveni! Ko ne može bez pasulja i bez ljute šljivovice, bez kupusa kiselog, belog luka, slaninica — Jugosloveni! Ko to Ženu svoju ne da, a tude bi sve od reda, ko u radno vreme stane, skoči malo do kafane — Jugosloveni! Ko je krvlju steko sve, četrstosme reko ne, politiku svoju tera bez ruša i amera — Jugosloveni!« Po mnenju avtorja scenarija in morda zveznega zbora ZMJ naj bi ta »čudovita pesem« bila odraz jugoslovanske mentalitete! Če je to tako, potem manjka še ena kitica s krepkim »balkanskim izrazoslovjem«. Ali naj bo zaželena odlika Jugoslovanov sedenje od ranega jutra v »kafani«. kjer nenehno pije žgane pijače in kjer krepko smrdi po česnu in kislem zelju? Ali naj bo osnovni življenjski cilj, da tuje žene »sve od reda«? In na koncu še krasna parola, naj bo Jugoslovan v delovnem času zopet v »kafani«! Kaj naj k temu reče tujec, ki bo slučajno dobil prevod teksta — dobil pa ga bo zagotovo, saj v tujini pazljivo zasledujejo vse, kar se pri nas dogaja. In po vsej tej— enostavno rečeno — svinjariji sledijo vzvišene besede o letu 1948, ko je Jugoslavija rekla Stalinu NE. Morda so v kraju, odkoder prihaja avtor besedila pesmi, zgoraj naštete lastnosti specifične ali celo zaželene in se z njimi ljudje hvalijo. To pa ne pomeni, da je povsod tako in to nima nič skupnega z ostalimi Jugoslovani. Če govorimo o pamfletu, potem je omenjeno besedilo zelo težak pamflet. V primerjavi z njim je znameniti dogodek s »plakatom za dan mladosti« prava nedolžna otročarija. Besedilo pesmi je huda žalitev Jugoslovanov in zahtevam, da se nemudoma prepove, avtorja pa krepko kaznuje, ker blati našo skupno domovino. Nikolaj Safonov, Ljubljana ★ ★ ★ Zvezni odbor za pripravo dneva mladosti se je enkrat že osramotil, ko je bil pripravljen sprejeti plakat totalitarističnega duha, dokler ni vedel za njegov izvor. To pomeni, da ga vsebinsko in estetsko ni motil. S sprejemom scenarija zaključne prireditve dneva mladosti Nadaljevanje na 25. strani Participacija za zdravstvo O participaciji, torej denarnem prispevku, ki gaje od leta 1970 naprej treba plačati za pregled pri zdravniku, za zdravila in različne ortopedske pripomočke, so bila tudi v preteklosti deljena mnenja; nasprotovali so ji zdravstveni delavci, ker so menili, da jih tako pobiranje denarja in druga administrativna opravila po nepotrebnem obremenjujejo ter daje pri tem skromen izkupiček, nad tem, razumljivo, tudi večina uporabnikov ni navdušena. Po drugi strani pa je prav tako treba upoštevati mnenje zagovornikov, ki poleg ekonomskih razlogov za to navajajo še njene druge pozitivne učinke. ZA MALČl ŽITNIK, tajnik skupščine Zdravstvene skupnosti Slovenije: Doplačilo uporabnikov k ceni zdravstvenih storitev ali participacija ni posebnost samo našega sistema zdravstvenega varstva. V določeni obliki je uveljavljena praktično v vseh državah. Razlika je v višini oziroma v opredelitvi storitev, pri katerih participacija je in nekaterih drugih pogojih za oprostitev ali določitev te obveznosti uporabnikov. Eden od namenov za uvedbo participacije pred leti je bil opozarjati in informirati uporabnike. da opravljanje zdravstvenih storitev v nobeni družbi ni »zastonj«, in da je treba imeti tudi do družbenih sredstev za izvajanje programov zdravstvenega varstva odgovoren in varčen odnos. Toše posebej zato, ker je znano, da nobena država ali družba ne more zagotoviti tolikšnih sredstev za zdravstveno varstvo, kot bi jih rabili, če bi upoštevali vse potrebe in zahteve prebivalstva na tem področju. Enak pomen in vlogo v celotnem sistemu zdravstvenega varstva ima participacija še danes. Predvsem naj bi imela v našem sistemu vzgojno-usmcrjevalni in informativni ter delno tudi ekonomski namen. Tako participacije ni za preventivne preglede in storitve za zdravljenje in nego na domu pri nekaterih obolenjih, ki lahko ogrožajo celotno prebivalstvo in tudi pri uveljavljanju zdravstvenih storitev biološko in fiziološko najbolj ogroženih skupin prebivalstva. Usmerjevalno vlogo naj bi imela tudi višina zneskov doplačil, kjer velja pravilo, da so zneski manjši pri cenejših (a enako učinkovitih) oblikah zdravstvenih dejavnosti in obratno. Resnica je, da se individualni in družbeni interesi v zdravstvenem varstvu v celoti ne skladajo. Zato občani kot posamezniki, zlasti ko zbolijo, pričakujejo in želijo najvišji standard in kvaliteto storitev, vendar po možnosti brez dodatnih obveznosti. Skrb in odgovornost za zdravljenje naj bi bila v celoti širše družbeno opredeljena in čim manj stvar posameznika. Podobni so interesi na drugih področjih družbenega standarda, vendar je vse to uresničljivo, skladno z materialnimi možnostmi. V narodno gospodarskem interesu so zato v vsaki družbi zastavljeni okviri za razvoj posameznih dejavnosti, torej tudi za področje zdravstva. Tudi v naši republiki so materialne podlage za zadovoljevanje potreb in interesov po zdravstvenih storitvah omejene, skladno z gospodarskim in družbenim razvojem. Ti okviri in tudi predpisi, ki jih opredeljujejo, ne omogočajo nadaljnjega povečevanja sredstev za zdravstveno varstvo iz ustvarjenega dohodka. Zato menim, da za sedaj (in verjetno še dalj časa) niso uresničljive pobude, da bi participacijo nadomestili z ustreznim povečanjem prispevnih stopenj za zdravstvo. Tudi ni mogoče v celoti sprejeti ocene, da bi z ustreznim zvišanjem prispevnih stopenj dosegli enake materialne učinke, kot jih daje participacija. Z morebitno ukinitvijo bi se povečale zahteve po zdravstvenih storitvah, kar bi pomenilo dodaten pritisk na združeno delo, pa tudi skrb in odgovornost posameznikov za varovanje zdravja bi sc zmanjšala. Podatki kažejo, da se je v Sloveniji število zdravstvenih storitev na posameznih' področjih zmanjšalo ob uvedbi doplačil, pa tudi obratno, ko je participacija izgubila na realni vrednosti. Ob lem pa analize in podatki zdravstvenega stanja niso pokazali neugodnih vplivov na zdravje prebivalstva. To je tudi razumljivo, saj je v sistemu predviden širok krog oprostitev. V celoti ali delno (za posamezne storitve) je oproščenih doplačil nekaj več kot 40% vseh uporabnikov. Upošteva se tudi socialni položaj posameznika in njegove družine, saj je lahko oproščen participacije vsakdo, če bi po dogovorjenih merilih v Skupnosti socialnega varstva to ogrožalo njegovo socialno varnost. Tako zastavljen sistrem participacij pri nas ne odvrača uporabnikov od uveljavljanja potrebnih zdravstvenih storitev, vendarle pa naj bi prispeval k osveščanju ljudi, da je potrebno smotrno ravnanje tudi na tem področju. Čeprav ekonomski vidik participacije ni najpomembnejši, pa vendarle pomenijo zbrana sredstva okoli 2% vseh sredstev za zdravstvene storitve, kar bi bilo v letošnjem letu okoli 7.5 milijarde dinarjev. Morebitna odprava ali zmanjšanje participacije hi pomenilo nadaljnje osiromašenje finančnih virov za uresničevanje programov zdravstvenih storitev, s posledicami za uporabnike in izvajalce. To pomeni, da so kljub pomislekom posameznikov tehtni in širše družbeno utemeljeni razlogi za participacijo na področju zdravstva. PROTI Dr. KURI' KANCLER, predsednik Zdravniškega društva Maribor: Ko smo uvajali participacijo, smo to naredili zato, da bi zmanjšali obisk varovancev v ambulantah pri specialistih in v bolnišnicah, da bi vzgojili ljudi k smotrnejšemu izkoriščanju zdravstvene službe ter da bi s participacijo pridobili bistvena finančna sredstva za zdravstvo. Zdravstveni delavci smo že ob uvajanju participacije dvomili, da bo imela tak učinek. Danes vemo, da vseh treh zastavljenih ciljev ni dosegla. V vsem svetu vsa zadnja desetletja opažamo, da ljudje vse bolj hodijo k zdravnikom. Prav gotovo je to posledica vse bolj nezdravega načina življenja ter vse večjega onesnaženja sveta. To pa je tudi znak dosežene stopnje civilizacije. Prav tako večja splošna in zdravstvena prosvetljenost vodi več ljudi v zdravstvene ustanove. Tudi večja in bolj razvita zdravstvena mreža zajame vedno več varovancev. Na Zahodu menijo, da je letni prirastek obsega zdravstvene dejavnosti okoli 10-odstoten. Tudi pri nas se obiski v zdravstveni službi stalno povečujejo. Nikjer v svetu ni uspelo s finančnimi'restrikcijami tega zmanjšati, seveda tudi pri nas s participacijo ne. Nasploh pa nikoli nismo želeli zmanjšati obiskov pri zdravniku v razumnih merah. Vzgojiti ljudi za smotrnejšo uporabo zdravstvenih storitev je koristno. Pedagogi pa vedo,.da z restrikcijami in kaznijo ni mogoče vzgajati. Težko je tudi razumljivo, zakaj naj velika večina poštenih uporabnikov zdravstvenih storitev plača kazen zaradi neznatne manjšine, ki to službo izkorišča. To pomeni kaznovati poštene, da bi preprečili izkoriščanje nepoštenih, kar nikakor ni moralno. S participacijo pridobimo letno okoli 3 odstotke sredstev, potrebnih za zdravstveno varstvo v Sloveniji. Ob prispevni stopnji okoli 4 odstotke to pomeni, da bi jo bilo potrebno dvigniti za okoli 0,12 odstotkov, da bi pridobili ta denar. Administrativna obremenitev in administrativni stroški ob zbiranju sredstev participacije pa so ogromni. V celoti gotovo presegajo sredstva, ki se naberejo s participacijo. Najhuje pa je to, da so z administracijo obremenjeni izključno zdravstveni kadri. Ker teh zaradi pobiranja participacije ne zaposlujejo v večjem številu, to pomeni, da imajo za svojo temeljno, torej zdravstveno dejavnost, manj časa in da je tudi zato zdravstvena služba slabša. V današnjem gospodarskem položaju je vse več ljudi, ki sicer še niso reveži (ti so oproščeni participacije), vendar pa jim ta že pomeni bistveni izdatek. Zato ti pozneje obiščejo zdravnika in s tem lahko zamudijo še ugodno možnost za zdravljenje. Tudi jemanje zdravil je zaradi participacije pri teh skupinah naših ljudi manjše. Participacija torej povzroča poznejši pričetek zdravljenja in s tem medicinsko manj uspešno, finančno pa gotovo mnogo dražje zdravljenje. Tudi republike, ki imajo mnogo manj zdravstvenega denarja kot Slovenija, so se že odrekle participaciji. Sosednja Hrvaška, na primer, ima le simbolično participacijo. Vse to so spoznali tudi naši ljudje v združenem delu in v vrsti velikih delovnih organizacij spontano zahtevajo, naj bi participacijo ukinili in namesto tega raje nekoliko povečali prispevno stopnjo. Tudi več družbenopolitičnih organizacij in predvsem sindikalne organizacije v posameznih občinah predlagajo ukinitev participacije. Izvajalci zdravstvenega varstva smo bili vedno proti participaciji, sedaj se nam pridružujejo tudi uporabniki tega varstva — kdo je torej še za? Mislim, da moramo prav ob sprejemanju samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva to temeljito oceniti,"ne aktivistično, ampak preudarno in strokovno. Morda je participacija še naprej upravičena tam, kjer predstavlja del materialne vrednosti storitev ali predmeta. Tu mislim predvsem na zobozdravstvene storitve ter na različne oNopedske pripomočke. Na tem področju lahko pametno zastavljena participacija gotovo uravnava porabo, tam, kjer pa gre za participiranje vrednosti dela in kjer ta soudeležba pomeni strokovno slabšanje deia, praktično v ničemer pa ni koristna, smo lahko le — proti! Mnenji pripravila: DRAGICA BOŠNJAK TEMA TEDNA: ZGUBARJEM NIKJER V SLOVENIJI NOČEJO VEČ GLEDATI SKOZI PRSTE Prodor tržne logike je stečaje spremenil v nekaj samoumevnega, če pomoč od zunaj ne zaleže Koliko resnih problemov je v Sloveniji, kako veliki so in na kakšen način jih rešujejo? V mislih imamo organizacije združenega dela v stiski, zgubarje po posameznih regijah in občinah (tam, kjer jih o kočljivih temah ni bilo strah govoriti), neposredne ali vsaj »evidentirane možne« stečajne kandidate, ki jim je novi zakon o sanacijah krepko zožil manevrski prostor, družbenopolitičnim skupnostim pa preprečil, da bi predolgo in za previsoko ceno odlagale končni, v socializmu še posebej nepopularni, a nujni ukrep, imenovan likvidacija. Po najnovejših, dokaj verodostojnih podatkih je namreč v nevarnosti kakih sto kolektivov, ki štejejo približno 35 tisoč ljudi, kar bi v skrajnem primeru — če štejemo zraven že doslej brezposelne — pomenilo štiri popolne divizije ali okroglo 55 tisoč eksistenčno ogroženih občanov. Vendar vse obubožane organizacije le ne sodijo v isti koš, saj so njihove možnosti za preživetje zelo različne, prav kot so različni vzroki, zaradi katerih se je ta ali ona znašla v krizi. Pobreški industrijski bazen je največji na širšem območju Maribora, vendar po besedah predsednika IS skupščine občine Maribor-Pobrežje Karla Žuglja ni nobena gospodarska organizacija v tolikšnih težavah, da bi ji grozilo najhujše. V kritičnem položaju se je znašel edinole 700-članski kolektiv tovarne obutve Lilet, kjer so izgube ob koncu lanskega leta znašale 417 milijonov dinarjev. Negativni saldo ga torej uvršča na drugo mesto v kriznem spisku regije, kjer je sicer »premočno« prvi Marles. »Toda v Liletu skupaj z občinskimi in drugimi organi že pripravljajo po splošnem mnenju zelo kakovosten sanacijski program, ki mora biti izdelan do konca aprila,« pravi Karel Žugelj. »Glavna slabost so kadri, so strokovnjaki. Ne le da v Mariboru ni ljudi, ki bi znali rešiti usnjarstvo, temveč moramo tudi druge profile pripeljati od zunaj. K sreči prav letos prihaja iz srednjih šol generacija mladih moči, s katerimi zelo resno računamo, čeprav bo treba še prej rešiti vprašanje izredno nizkih osebnih dohodkov. Drugače pa Lilet načrtuje skorajšnjo reorganizacijo, kamor sodi tudi okrepitev marketinške službe oziroma prehod na izrazito tržno poslovanje. Spodbudna je tudi novica, da se jim je končno odprlo pri izvozu. Seveda bodo prisiljeni hkrati posodobiti vsaj del zastarele opreme.« Mnogo manjši izvor skrbi je Primatov tozd Transom, ki mu je že uspelo delno pokriti nastale izgube. A preteklo bo še nekaj časa, preden bo zlezel na zeleno vejo. V bolj neprijetnem položaju je Tovarna mesnih izdelkov Košaki, žrtev zmede v kmetijsko-živinorejski dejavnosti, žrtev razlik v cenah: ob četrtletju računajo z 200 milijoni dinarjev izgube. K sreči bo kmalu dograjen moderen predelovalni obrat na Šentiljski cesti. Upajo, da bodo po njegovi zaslugi pomembno izboljšali neugodno razmerje med suhomesnatimi izdelki in mesom, ki je zdaj 50 proti 50, kasneje pa naj bi bilo vsaj 70 proti 30. Količina suhomesnatih proizvodov se bo namreč podvojila in dosegla 300 ton na leto. A kot že rečeno, mariborski zgubar številka ena je prej ko slej Marles z natanko 1 milijardo 624 milijonov 821 tisoč 693 dinarji minusa v lanskem letu. Zaenkrat so pokritje omogočili premostitveni krediti ozdov v lesarski reprodukcijski verigi ter odpisi obresti na bančna posojila. Kar zadeva sanacijski program, je Marlesu uspelo povečati fizični obseg proizvodnje in racionalizirati poslovanje, pri čemer je bil najpomembnejši ukrep zmanjšanje števila tozdov. Vendar zaradi nizkih osebnih dohodkov niso izpeljali načrta kadrovske prenove, saj se strokovnjaki branijo pridružiti organizaciji, kjer nagrajevanje ne sledi niti gibanjem v že tako bolehni lesnopredelovalni industriji. Res je Marles precej znižal svoje zaloge, a po drugi strani so se letos pojavili dodatni zastoji pri prodaji montažnih hiš v tujini in doma. Kriv je menda zakon o revalorizaciji stanovanjskih kreditov, da zunanjetrgovinskih predpisov niti ne omenjamo. Očitno je usoda kolektiva še naprej zavita v nego- Plat zvona na vseh koncih Lesarji povzročajo sive lase tudi odgovornim v soboški občini: 465 milijonov dinarjev izgube je lani naredila Platana. Pokrili so jo z dokaj ugodnimi krediti občinskega in republiškega rezervnega sklada (70%), ostanek pa sta primaknila banka in domače gospodarstvo v obliki nepovratnih sredstev. V Platani je v veljavi ukrep družbenega varstva. Medtem so se zaposleni v obeh tozdih, v Platani in Ledavi, z referendumom odločili za združitev v enotno DO, v kateri pospešeno pripravljajo spremembe proizvodnega programa. Osnovno vodilo je dolgoročna perspektivnost in kajpak donosnost, poudarja predsednik IS skupščine občine Murska Sobota Janez Štotl. Treba je povedati, da je pri sanaciji plodno sodeloval tudi sozd Slovenijales, kajti Platana je ena njegovih članic. Lendavska INA - Nafta je doslej upnikom resda izplačala že 16 milijard dinarjev dolgov, a je še vedno dolžna 14 milijard. Razmere v kolektivu niso nič boljše, saj bo po najnovejših izjavah članov kolektivnega poslovodnega odbora ob četrtletju imelo izgube vseh pet tozdov. Naftarji terjajo pomoč širše družbene skupnosti, trdeč, da je zdajšnji položaj posledica odločitev zunanjih dejavnikov, ki so se spomladi 1981 izrekli proti gradnji rafinerije. Drugače je z dolgovaško Opekarno, izgube odpravljajo s pomočjo matične organizacije, mariborskega Konstruktorja. Seveda upajo, da se jih bodo znebili za zmeraj. Kar zadeva celjski okoliš, so stvari v glavnem jasne: LIK Savinja je v stečaju, v Topru pa spričo uvedbe družbenega varstva vlada izredno stanje, čeprav naj bi Merx, kot zdaj kaže, vendarle prevzel vlogo sanatorja. V občini se po besedah predsednika celjskega komiteja za družbenoekonomski razvoj Uroša Goričana intenzivno ukvarjajo s še osemnajstimi organizacijami, v katerih je stopnja akumulativnosti pod enim odstotkom. Pisno so jih opozorili, naj do konca aprila pripravijo program aktivnosti, ki bodo ukinile motnje v poslovanju in preprečile, da bi zašli v izgube. Razen tega je na Celjskem nekaj organizacij, ki jih nov obračunski sistem lahko spravi v velike zagate. Njihovo poslovanje bodo trajno spremljali, kajti nujno je treba izboljšati učinkovitost in povečati dohodek. Edino slednje zagotavlja izplačevanje osebnih dohodkov, ki bodo najmanj enaki povprečju v posameznih panogah. V Posavju zaostrena sanacijsko-stečajna zakonodaja sili odgovorne k razmišljanju predvsem glede prihodnosti krške DO Kovinarska. Tu ukrep družbenega varstva rojeva sadove dosti počasneje, kot je bilo predvideno: od 1,3 milijarde dinarjev je še vedno nepokritih okrog 400 milijonov, pravi predsednica občinskega komiteja za gospodarski razvoj Krško Silvana Mozer. Na osnovi dogovora v sozdu Združenih proizvajalcev strojne opreme bodo sanacijo prevzeli nase ribniški RIKO, SOP Krško in Strojna Maribor. Od Kovinarske se je medtem že odcepil tozd iz Dol pri Litiji, paket receptov v Krškem pa obsega finančne, tržno-programske in organizacijske rešitve. V krog slednjih spet sodi jarde dinarjev izgube. Največja je v Droginem tozdu Delamaris (924 milijonov), sledi steklarna v Hrpeljah (767 milijonov), tretji na seznamu pa je Iplasov tozd AFK Dekani (492 milijonov). Med najpogostejšimi vzroki deficitov omenjajo veliko zadolženost in neljube zastoje v proizvodnji, potem notranje probleme (Steklarna), preskromen ulov rib (tozd Riba) ter prenizke cene končnih izdelkov v odnosu do surovin v industrijskih obratih. Šest zgubarjev ob predložitvi zaključnega računa še ni vedelo, kako bo pokrilo za 2,8 milijarde din obveznosti, vendar so kasneje tudi oni dobili rešilna posojila, s katerimi so vsaj začasno zamašili finančne luknje. Povsod že imajo pripravljene sanacijske programe — rok oddaje je bil 15. aprila — in če bo šlo po predvidevanjih, ne bo nobenega stečaja. Trenutno mu je še najbliže hrpeljska Steklarna, katere usoda se odloča v okviru sozda Astra. Iskra na valovih optimizma Na Gorenjskem, v jeseniški občini, so lansko leto z izgubo zaključile štiri gospodarske delovne organizacije. V Elektrarni Moste, v Elektru Žirovnica in v Gostinstvu Gozd Martuljek, kjer je znašala skupno 350 tisočakov, so jo pokrili sami ali znotraj svojih združenj. Edino Lesnogalanterijski obrat Jesenice, ki ga bremeni dobrih 15 tisočakov »minusa«, tega še ni storil. Znesek je komaj vreden omembe, vendar bodo bolj zaradi drugih razlogov morali v občini najbrž kmalu odločati o nadaljnji usodi obrata, v katerem je zdaj 45 zaposlenih. Njegova oprema je zastarela, prostori neprimerni, zaradi nizkih osebnih dohodkov ga je lani zapustilo precej dobrih delavcev (povprečna mesečna plača je bila 62 tisočakov), težave so tudi s pridobivanjem vodilnih kadrov. Skratka, nihče ne bo jokal, če se bodo pristojni odločili za likvidacijo. Zastavonoša lanskih kranjskih zgubarjev je z 1,2 milijarde dinarjev Iskra Kibernetika, zlasti njena tovarna števcev, daleč zadaj pa ji sledita dva tozda Elektro Kranj (422 milijonov din izgube). Oboji so deficite že pokrili, pri čemer je iskraše rešilo predvsem dejstvo, da so iskraši: »hiša« jim je priskrbela za 722 milijonov dinarjev kreditov pod zelo ugodnimi pogoji, ki jih bodo - kot napovedujejo -ob mnogo boljših letošnjih poslovnih rezultatih lahko vrnili. Optimizem sloni na povečanem obsegu proizvodnje (7 odstotkov v minulih treh mesecih) in na okrepljenem dohodku v obliki zveznih izvoznih spodbud, saj je Kibernetika močan izvoznik. Izgube v preteklem letu naj bi povzročila prav odsotnost stimulacije in zamrznjene cene doma. Znotraj podjetja je vse v redu, je rečeno v sporočilu za javnost iz kranjske Iskre. O položaju na Tolminskem je predsednik občinskega komiteja za družbenoekonomski razvoj Marjan Rozman povedal, da je slab pretežno po zaslugi Meblove tovarne pohištva v Bovcu. Tam spričo izredno zapletenih razmer še omahujejo med odločitvijo za stečaj in proti njemu. »Ponovno bomo o bovškem Meblu sklepali, ko dobimo podatke o poslovnih rezultatih prvega trimesečja 1987. »Letališče mora biti, o kakšnem drugem ukrepu ni govora. primanjkljaje ho treba pač solidarno pokrivati,« se glasi sklep družbenopolitične skupnosti Podravja, ki je tudi letos soočena z znatnimi izgubami »svojega« aerodroma. Te so oh koncu decembra 1986 presegle 100 milijonov dinarjev, predvsem na rovaš stalnih in od obsega prometa neodvisnih stroškov. Mednje sodi amortizacija, katere višina je za 119 odstotkov presegla znesek iz leta 1985, pa kar za 51,7 odstotka večje obveznosti iz dohodka kot so jih načrtovali letališčniki, in še kaj. Poglavje zase je dejstvo, da ima mariborsko letališče status mednarodne zračne luke, vendar nima mednarodnih linij. Ima torej izdatke, povezane, z vzdrževajem ustreznega tehničnega standarda, a nobenih prihodkov. Stroške obveznih služb je nesposobno pokrivati iz lastnih virov, pičel zaslužek se razblini tudi zaradi neugodnih cenovnih razmerij med storitvami letalskih prevoznikov in letališča. Po najnovejših informacijah naj bi s posebnim dogovorom uporabniki iz severovzhodne Slovenije v bodoče pri vsaki karti doplačali 3000 dinarjev dodatka, pri tovorih pa naj hi jim zaračunavali 20 odstotkov pribitka na običajno tarifo. Denar bo šel za enostavno reprodukcijo in za osebne dohodke. V akciji pokrivanja izgub naj bi sodelovalo še turistično gospodarstvo. ukinitev tozdovske razparceliranosti in ustanovitev notranje enovite DO, pri čemer bo poleg zamenjave proizvodnih programov nujna tudi »zamenjava« miselnosti v glavah zaposlenih, kar pa ni izvedljivo čez noč. Uvodni korak bo gotovo prekvalifikacija približno sto delavcev. Silvana Mozer še opozarja, da se je pri preporodu Kovinarske doslej posebej izkazalo celotno združeno delo občine Krško. Prav bi bilo, če bi ga sestavljena organizacija ZPS bolj posnemala. »Sistemsko zapovedane« izgube rudarjev Pet zgubarjev so lani našteli Črnomaljci: rudnik Kanižarica. Belsad, zadružni tozd Živinoreja, Integralov tozd Promet in delavnice ter DO za tehnologijo in' procesno tehniko (TPT). Skupni znesek z negativnim predznakom je 682 milijonov dinarjev, kar je skoraj štirikrat več kot leta 1 985. V Črnomlju trdijo, da gre krivdo pripisati pretežno zmedi in nedorečenostim v gospodarstvu in v našem ekonomskem sistemu. Pet šestin izgube namreč odpade na rudnik, ki drugače dosega nadpovprečne rezultate, vendar je zabredel v rdeče številke zaradi odstopanja dela celotnega prihodka jedrski elektrarni; to je v Sloveniji sistemsko urejeno. Živinoreja pa je žrtev tradicionalno razpuščenih odnosov v kmetijstvu nasploh. Isto velja za Belsad. predelovalca kmetijskih pridelkov, medtem ko so v Integralu subjektivne slabosti že bolj prisotne in popolnoma opravičujejo ukrep družbenega varstva, uveden konec minulega leta. Edino TPT je zares sam svoj grobar. »Stečaj je pravzaprav edini izhod, čeprav je firme v bistvu škoda,« meni predsednik IS občinske skupščine Črnomelj Jože Mrzljak. »V začetku je veliko obetala, toda pozneje so interna nasprotja preprečil; zagon in položaj se je nezadržno slabšal. Skratka, speljali bomo likvidacijski postopek, čeprav izračuni kažejo, da razprodaja imetja ne bo povsem pokrila terjatev in da se bodo morali upniki delu denarja pač odpovedati. Skupno sedem zaposlenih si je že našlo nove službe; tako zanje ni treba skrbeti, pa tudi za občino je celotna zadeva razmeroma malo boleča.« Zgubarji so izgube sanirali bodisi v sklopu reprodukcijskih verig, ki jim pripadajo, bodisi kako drugače. Če jih ne bi, bi bilo stečajev v Črnomlju še več. Vendar bo treba na državni ravni nemudoma razčistiti, kaj narediti s kolektivi, kakršen je rudnik Kanižarica, kjer marljivo delajo, vendar z izgubo, za katero zanesljivo niso odgovorni, je pristavil Jože Mrzljak. V obalno-kraški regiji se je lani pod ničelno črto znašlo 15 delovnih organizacij; skupno so »prigospodarile« nekaj manj kot 4,2 mili- Če se bodo izgube še kopičile in če niso odpravili motenj v trženju, bo skupščina prisiljena zahtevati stečaj. Medtem seveda tečejo pogovori z možnimi sanatorji, zato je trenutno težko reči karkoli dokončnega.« Bovški kolektiv pa ni edini trn v peti Tolmincev. Problematična sta tudi sosednja Iskra in Meblov obrat na Kneži, ki imata lanske izgube resda pokrite, vendar je vsaj za kneško tovarno že ugotovljeno, da se finančna sanacija in drugi posegi ne bodo obnesli. Kakovostne kadrovske okrepitve so namreč nerešljiva uganka. ★ ★ ★ Po najbolj svežih kazalcih, ki jih je zbral in analiziral svetovalec IO gospodarske zbornice Slovenije Ivan Gorenc, je novih zgubarjev letos v naši republiki 171 — upoštevaje zaključne račune za lansko leto. Že prej je imelo izgube 86 organizacij. Zanimivo je tudi, da se je od skupno 248 kolektivov, ki so imeli primanjkljaj v devetih mesecih 1986, do konca decembra rešilo izgub 65, nekaj drugih pa je zabredlo vanje. Seveda je veliko vprašanje, ali ob rezultatih prvega trimesečja 1987 teh 65 »rešencev« ne bo spet pristalo med zgubarji. Naslednja zanimivost je, da je od 86 ozdov, ki so v letu 1985 pridelali minuse, lani svoj negativni saldo povečalo 68 organizacij; v desetih primerih je povečanje znašalo nad tisoč (!) odstotkov. Izgube je zmanjšalo 18 orgaizaicj, pri čemer je enajstim uspelo doseči indeks pod 50. Zgovoren je pregled prevladujočih, skoraj vsem zgubarjem skupnih značilnosti gospodarjenja. Mnoge, denimo, že nekaj let zapored občutno krčijo obseg proizvodnje, vendar ga ne kompenzirajo z uvedbo boljših ali tržno zanimivejših izdelkov. Raje skušajo navijati cene, kar se nazadnje nujno slabo konča Precej je tudi hudo zadolženih, saj ni redek pojav, da dajejo za obresti in tečajne razlike več kot četrtino in celo več kot tretjino od povprečno porabljenih poslovnih sredstev. Pogosto je nadalje (posebej v minulem letu) slabšanje koeficienta obračanja, ki je že na splošno nizek. Posledici sta prenašanje stroškov zalog na cene izdelkov ali pa izguba zaradi velikih obresti. Vznemirja dejstvo, da je med »negativce« v zadnjem času zašlo precej izrazito močnih izvoznikov, tudi izvoznikov na ameriški trg. ki so še lani dosegali izrazito dobre poslovne rezultate. Razlika v pogojih za gospodarjenje je bila zanje očitno prevelika, da bi jo lahko kakorkoli kompenzirali. MILOVAN DIMU RIČ, VLASTA FELC, IVAN GERENČER, DUŠAN GRČA, IGOR GUZELJ. DRAGO HRIBAR. JOŽE JERMAN, MARJAN KOS, VLADO PODGORŠEK, LADO STRUŽNIK IN KATJA ROS. DELO ZDAJ IN TUKAJ Kdo naj se opraviči9 Najbolj gledani jugoslovanski TV dnevnik nam je neko (nedavno) nedeljo zvečer natančno in s posebnim poudarkom sporočil, kako so politične organizacije iz Titovega Velenja obvestile vsa svoja bratska mesta z istim Titovim imenom,da obsojajo pisanje Nove revije, da so za bratstvo in enotnost in da pri njih ni nacionalne nestrpnosti. Ali se je treba zaradi nekega članka, zaradi serije nesprejemljivih razmišljanj o nekakšnem nacionalnem programu, zaradi nekega nacionalističnega ekscesa, ki dobi takojšnjo in nedvoumno oceno, zaras še posebej malodane vsenacionalno opravičevati in vedno znova dokazovati, da si pravi in dober? Ali je mogoče zaradi posameznih črnih pik ožigosati kar vse Slovence ali vse Hrvate, Srbe...? j Ironična Tanja Torbarina bi v svoji TV torbi ' v zagrebškem Danasu temu rekla prilepljanje kolektivnega nacionalizma. »Najprej te nekdo prisili, da opravičuješ narod kot celoto, potem te zato, ker se opravičuješ, proglasijo za krivega«. Nekaj neprijetnega, obremenilnega in opravičevalnega je bilo tudi v TV novici iz Titovega Velenja, v načinu njene predstavitve. Nekdo si je izmislil nekakšen »slovenski sindrom,« ne da bi prav povedal in pojasnil, za kaj pravzaprav gre. Medtem pa je »slovenski sindrom« že postal sinonim za nekaj strašnega ali vsaj neprijetnega. Slišati je, spet brez zadostnih pojasnil (kot da bi šlo zgolj za posrečeno stilistično domislico), »da Slovencev nihče ne razume« in da je »težko biti Slovenec«. Takšni psihozi se je treba upreti; doma z odrekanjem tistega »slovenstva«, ki nam škodi, drugod s trmastim vztrajanjem, tudi za ceno prepirov pri tistem »slovenstvu«, ki pomeni našo identiteto, našo suverenost našo upravičeno samozavest. Glede tega ne more biti kakšnega taktiziranja ali sprenevedanja, tudi ko gre za iste pravice drugih narodov in narodnosti. Ali se v tej naši zagnanosti in obsedenosti z nacionalizmom vselej zares preganjamo zgolj nacionalizem? In vselej na pravi način? Najvišji srbski politični forum je pred časom ostro obračunaval s tezo, ki poskuša ves srbski narod enačiti z unitarizmom. »Danas« polemizira z avtorjema dveh najnovejših filmskih dokumentarcev o Žanku in Šajberju, ki menda Hrvatom in političnemu vodstvu Hrvaške kar počez pripisujeta nacionalizem. Nekateri samozvani namišljeni »branitelji Jugoslavije« »čuvarji Jugoslavije« radi vedno znova nekaj sumničijo in obtožujejo zdaj en, zdaj drugi narod, eno ali drugo politično vodstvo. Kdo nas sili v to? Kakšni smo? Kar naprej naj bi se opravičevali in pojasnjevali. Kdo in zakaj ustvarja takšno ozračje! Saj ne gre za kak slovenski kompleks ali celo kakšno namišljeno večvrednost. Zadnji čas je bilo prav v Sloveniji in na račun Slovencev izrečenih kar nekaj hudih samokritik, ki pa so začuda in za razliko od nekaterih napihnjenih ali celo skonstruiranih »primerov« v stilu — »kaj hočejo Slovenci?«, »Kaj se dogaja v Sloveniji?« zelo neznatno odmevale ali pa sploh ne, v jugoslovanskem informativnem prostoru. Človeku preprosto ni prijetno, če je v očeh nekaterih opazovalcev kar naprej potencialni »kolektivni problem«, če ga enkrat na tujem enkrat doma poskušajo tlačiti v namišljene . kalupe »sumljivih posebnosti«. Tako je neprijetno živeti, še teže misliti. Od kod obsedenost in pravica, da se nesporni ekscesi in iskrena iskanja (ali niso vsa iskanja tudi svojevrstno tveganje in sestopanje z utrjenih poti) mešajo in posplošujejo v nekakšen nacionalistični sindrom, že kar v pojem za posamezno okolje in za posamezni narod. Že dolgo se srečujemo s paradoksalno navado, da v nekaterih glasilih in v jugoslovanski javnosti nasploh posvečajo veliko več pozornosti prikazovanju najrazličnejših, aktualno in zgodovinsko netočnih in politično problematičnih stališč in vsakršnih ekscesov, kot pa strokovno utemeljenim političnim ocenam in reakcijam na posamezne takšne pojave. Seveda ne gre za dilemo, ali je treba ali ne obveščati javnost posameznih problematičnih stališčh in neprijetnih dogodkih, odkrito prikazovanje takšnih stališč'in pojavov potrjuje moč in odprtost naše družbe. Informativno in politično bi bilo zelo škodljivo vsako prikazovanje »neprijetnih vprašanj« in neprijetnih dogodkov. To pa seveda ne bi smel biti začetek in konec. Če se je nekaterim zdelo prav in normalno v nadaljevanjih (in včasih s problematično interpretacijo) predstavljati npr. stališča Nove revije, potem bi moralo biti vsaj toliko samo po sebi razumljivo tudi čimbolj izvirno seznanjenost, s stališči posameznikov in organov, ki mislijo drugače, ki so se oglasili proti tem stališčem. V resnici pa je bilo drugače. Precej glasil je dokaj restriktivno (skrajšano in v nepopolni obliki) objavilo vsebinsko čista in v glavnem nedvoumna sporočila s sej predsedstva zveze združenj borcev Slovenije, predsedstva CK ZKS in predsedstva republiške konference RK SZDL Slovenije. Torej vse tisto, kar pomeni evidenten napor organiziranih socialističnih sil proti nesprejemljivim pogledom in stališčem o slovenski in jugoslovanski preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zakaj takšen odnos do te in podobnih političnih akcij, ki v dialogu tudi o nekaterih subtilnejših vprašanjih širijo prostor demokratičnega in zožujejo možnosti manipulacij posameznikov in skupin v zvezi s tako imenovanim omejevanjem svobode? Tistim, ki so prej mesece in mesece poslušali po vsej sili spraviti med sumljive nacionaliste tudi Josipa Vidmarja, je bilo najbrž res težko posredovati njegovo odločno in nedvomno zavrnitev tez Nove revije o Sloveniji in Jugoslaviji. To pa ni edini primer. Nihče v Sloveniji in Jugoslaviji ni objavil tanjugovega poročila s seje tiskovnega sveta RK SZDL Slovenije, na kateri je Jože Smole kritiziral provokacije, ki ne prispevajo k demokraizaciji, »čeprav jih posamezniki ponujajo prav kot vrhunec demokracije«. Smole je tedaj dejal, da se lahko in da se moramo pogovarjati tudi o posameznih izjavah, vendar kulturno, z argumenti, a ne z napadi na osebnosti in na žaljiv način kot se je zgodilo v Radiu Študent v zvezi z izjavo Branka Mikuliča, predsednika ZIS. Seveda pa to Oslobodjenja ni motilo, da ne bi pred nekaj dnevi naslovilo slovenski politiki in posebej Jožetu Smoletu hud ukor, ker na takšne pojave ne reagira! In potem ob takšnih primerih nekateri delajo velike politične sklepe in ustvarjajo najrazličnejša nerazpoloženja med ljudmi. Ali bomo posamezne ekscese ocenjevali po njihovi pojavni obliki, ali tudi po tem, kako se do njih opredeljujejo Zveza komunistov, Socialistična zveza in druge organizirane socialistične sile? Ali bodo v informacijah prevladovala zgolj problematična mnenja in pojavi, ali tudi odgovori in reakcije — politična in strokovna mnenja. Ali se bodo posamezna politična vodstva o nekaterih »neprijetnih« stvareh pogovarjala zgolj preko sredstev javnega informiranja? Ali bodo politični forumi naslavljali apele in streljali iz vseh orožij na »neke« nacionalizme in nacionaliste, centraliste in unitariste, ki naj bi bili skriti neznano kje, kvečjemu v kakšni socialistični zvezi, ali pa bomo začeli nacionalno in nacionalizme in centralizme obravnavati znotraj zveze komunistov, bolj določno in v povezavi s konkretnimi dogodki v družbi, ki nas očitno pretresajo, a pogosto ostajajo brez adekvatnega odmeva in jasne opredelitve v vseh okoljih. Saj ni res, da je boj proti nacionalizmu ali nerazumevanju nacionalnega samo stvar slovenskih komunistov, ko gre recimo za Slovenijo. Zdaj kritike še letijo na različne strani in z različnih strani. Ko pa bi bilo treba podpreti neko upravičeno prizadevanje, za katero v »domači javnosti ni pravega razumevanja«, pa je jasnega opredeljevanja in zavzemanja stališč že znatno manj. Boja proti najrazličnejšim nacionalizmom pa preprosto ne more biti brez hkratne afirmacije nacionalnega v vsem tistem, kar bistveno opredeljuje položaj naroda. To zgovorno dokazuje vsa zgodovina naše partije, njeni vzponi in padci. Zakaj bi bilo zdaj drugače? Zakaj si moramo kar naprej dopovedovati in pojasnjevati nekaj, kar je in mora biti sestavni del narodove identitete? Komu koristi vedno novo pogrevanje tem, ki očitno iritirajo javnost in omogočajo nacionalistične manipulacije'z njo. Tega ni mogoče opravičevati z nekakšno pravico do razprave, zlasti še, če postavljajo vedno iste trditve denimo o problematičnosti enotnega slovenskega kulturnega prostora, pa sodelovanja v okviru Alpe-Jadran kot o sumjivih zvezah, vedno isti ljudje, ki so v takšnih razpravah že nekajkrat sodelovali in poslušali argumente. Dobro bi bilo, če bi lahko najnovejše kategorične trditve Petra Dodika, člana predsedstva BiH o nedopustnosti uveljavljenega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu pripisali zgolj nevednosti. Vendar nevedenost ne more biti opravičilo za kategorične ocene. Neznanje zahteva molk in kvečjemu dodatne, strpne razprave. Tega nam očitno prevečkrat manjka. To pa je že resno politično vprašanje. V obsedenosti, ki smo ji tu in tam priča zdaj, se iščejo in po potrebi tudi izmišljajo, najrazličnejši sovražniki in zavezniki. Vsiljujejo se novi vrednostni kriteriji. Ni tako kot je, ampak tako, »kot mi vidimo«. Nekateri pojavi dobivajo drugačne, večje, strah zbujajoče razsežnosti, drugi se minimizirajo in podcenjujejo. JAK KOPRIVC PORTRET TEDNA Jože Fercej »O ja, tudi v teh gospodarsko težkih časih in v krizi, kakršna pesti našo živinorejo, se kažejo rezultati mojega dela v preteklih letih. Od 80 milijonov litrov mleka, kolikor smo ga v Sloveniji odkupili sredi šestdesetih let, pa do 360 milijonov litrov lani odkupljenega mleka, je velik korak. Tudi zato, ker se je v tem času uveljavila nova tehnologija prireje, novi načini pridelovanja krme. pravi profesor dr. Jože Ferčej, dobitnik letošnje Kidričeve nagrade za življenjsko delo na področju govedoreje. Pred kratkim je praznoval 70. rojstni dan in zato pravi, da zdaj počasi že razmišlja o upokojitvi. Pa tega, zavoljo zagnanosti do dela in ljubezni, s katero se že desetletja predaja svojemu znanstveno-razi-skovalnemu delu pri selekciji v govedoreji, ne moremo verjeti. Potem se blago nasmehne in pojasni, da mu na Rodici, kjer kot strokovnjak Biotehnične fakultete dela od leta 1974, pravijo, naj še ostane, saj je s svojim delom odločilno vplival na nastajanje slovenske selekcijske službe v petdesetih letih in je kasneje to službo tudi moderniziral z uvajanjem novih rejskih metod in selekcijskih postopkov. Kot diplomirani inženir kmetijstva je začel svojo poklicno pot v povojni obnovi leta 1945 pri okrožnem odboru v Ljubljani, po nekajmesečnem službovanju leta 1946 v Celju, pa se je znova vrnil v Ljubljano in delal kot referent na ministrstvu za kmetijstvo. »Takrat sem prepotoval vso Slovenijo in jo dodobra spoznal. Imel sem tudi dovolj priložnosti, da sem se na sestankih in pomembnejših prireditvah spoznal z naprednimi kmeti, živinorejci.« Po vseh reorganizacijah, ki so sledile prvim povojnim letom, je leta 1952 ing. Jože Ferčej pol leta služboval v Mariboru na okraju, od 1. januarja leta 1953 pa je delal na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Tu je ostal polnih 21 let, do leta 1974, ko je, kot pravi, presedlal na fakulteto, kjer je še danes. » V vseh teh dolgih letih dela sem doživel marsikaj lepega. Zelo rad se spominjam leta 1946, ko sem delal v Celju. Takrat smo imeli živinorejske zadruge povezane v zvezo živinorejskih zadrug. Tisto poletje smo odkupili 800 glav živine za Bosno. Bilo je tako, da ob prevzemu nisem dal nobenemu kmetu niti dinarja gotovine. Zmenili smo se za ceno, drugi dan so dobili to po pošti. Takrat je vse šlo tako hitro, z nizkimi prevoznimi stroški. S kmeti smo dobro sodelovali in zaupali smo drug drugemu.« Rad se spominja tistih časov, ko je delal z rejci kot kmetijski pospeševalec in ko je kot strokovnjak za živino hodil po razstavah živine. Običajno so mu zaupali nalogo javnega ocenjevalca živine. Mejnik v tem poklicnem delu pa je pomenila zima v letu 1955/56, ko je za pol leta odpotoval na Dansko kot štipendist FAO. Na Danskem se je posvetil študiju kvantitativne genetike - dedovanju gospodarsko pomembnih lastnosti pri govejih pasmah. »Tam sem spoznal metode, ki jih je odkrila znanost. To je bilo zame nadvse zanimivo, saj doma nismo imeli priložnosti, da bi zasledovali znanstvena dognanja po svetu. Nekaj nemških revij smo sicer dobivali, vendar pa v njih še ni bilo tega, s čemer so se na Danskem že ukvarjali.« Obogaten z znanjem in izkušnjami, pridobljenim v tujini, je takrat Jože Ferčej prenesel to znanje na domača tla. Tako se je tudi pri nas po njegovi zaslugi zelo hitro razširilo osemenjevanja krav. Ne preseneča podatek, da smo konec šestdestih let prišli že na okrog 70 odstotkov umetno osemenjenih krav. Tako se je pravzaprav šele v tem času kakovostno začelo spreminjati delo živinorejsko-veterinar-skih zavodov, ki so zamenjali prejšnje okrajne zveze, v katerih so zametki organiziranosti živinorejcev in kontrolirana vzreja krav. »To je bil čas, ko je bilo treba dati kmetijskim pridelkom primerno ceno, ko je zaradi naraščajočega števila prebivalcev v mestih bilo potrebno povečati količine odkupljenega mleka. Takrat je država uvedla premiranje mleka in pri odkupu se je začel zbirati tudi denar za selekcijsko delo.« Od takrat je bilo za strokovnjaka, kakršen je dr. Jože Ferčej, veliko več selekcijskega dela. Ustanovljena je bila tudi Živinorejska poslovna skupnost, skupnost za razvoj živinoreje, ki je uspešno obvladovala usmerjanje in pospeševanje razvoja živinoreje in ki je »obvladovala trg z živino, dokler se niso začela rušiti razmerja med enimi in so se pojavile motnje, ki jih je povzročalo valovanje z vseh strani.« Na Kmetijskem inštitutu Slovenije je dr. Jože Ferčej vodil strokovno usmerjanje razvoja govedoreje pri nas, še posebej selekcijsko delo na tem področju. Skupaj s sodelavci je na podlagi razpoložljivih podat- kov spremljal dednostne zasnove pri naših pasmah govedi. »Zanimale so nas dedna variabilnost, lastnosti mlečnosti, vsebnost maščobe v mleku, telesne mere. Na podlagi tega smo lahko bolj zanesljivo ocenjevali plemensko vrednost bikov, ki jih imamo za osemenjevanje Leta 1963 smo začeli s poizkusno vzrejo bikov. Takrat smo preizkušali hitrost rasti in tudi ješčost. S takšno vzrejo bikov na preizkusnih postajah smo bili drugi v Evropi, takoj za Švedi. Če bi takrat imeli na voljo vse, kar je potrebno za uspešen razvoj, kje bi že bili. . .« Pa vendar je prav to načrtovanje rejskega dela, nenehno iskanje pozitivnih lastnosti zaroda in programirano razmnoževanje, ki ga je začel dr. Jože Ferčej sprva sam, kasneje pa s sodelavci, pripomoglo k temu, da je bila raven rejskega dela pri nas ves čas primerljiva s tistim v živinorejsko razvitih državah Evrope. Tako pri nas že dolgo ne uvažamo več plemenske govedi ampak samo seme. »Tako nam uspeva obdržati stik s selekcijskim napredkom v drugih državah Na leto kupimo po 60 doz semena od treh do štirih bikov vsake pasme za osemenitev odbranih krav. Tako spet dobimo nove plemenjake « Tudi zato že imamo gospodarstvo, usmerjeno kmetijo, ki pri črno-beli pasmi krav namolzejo tudi po 9400 litrov mleka na leto in imamo vedno več takih, ki redijo krave s po 6000 do 7500 litrov mleka. »Težko si predstavljam družbo, ki bo dobro preskrbljena s hrano, če rejci in poljedelci ne bodo dosegli dovolj velike produktivnosti in na podlagi tega tudi dovolj velik dohodek. Vsak mora za svoje delo dobiti primerno nagrado. In delo pri živini je težko. Vsak rejec, ki dosega ustrezno produktivnost je zato upravičen do enakega dohodka, kot zaposleni na kakšnem drugem področju.« Ni nova ta ugotovitev dr. Ferčeja, je pa zato zdaj, ko je tudi slovenska živinoreja v hudi krizi, toliko bolj aktualna. Kaj pomagajo dosežki znanosti, če tisti, ki naj bi to novo, boljše in naprednejše vpeljali v prakso, kljub volji nimajo možnosti, da to uresničijo. Vsaka izboljšava zahteva vlaganja in če ni pravih spobud za gospodarsko uspešnost, tudi ni želenih rezultatov. Premalo se zavedamo tega. Tako kot se premalo zavedamo dejstva, da nimamo ravno na pretek mladih in nadarjenih raziskovalcev v kmetijstvu. Zato bi zanje, pravi dr. Ferčej. vedno morali imeti na voljo denar, da jih pošljemo v svet na izobraževanje, pa tudi, da jih doma za raziskovalno delo primerno nagradimo. »Pa ne mislim samo na denar, temveč tudi na moralna priznanja. To mladim veliko pomeni. Majhna dežela smo in če teh izrazitih talentov, ki jih ni ravno na pretek, ne znamo izkoristiti in jih usmeriti v raziskovalno delo, potem smo obsojeni na capljanje za drugimi v svetu.« MARJETA ŠOŠTARIČ AKTUALEN POGOVOR S FRANCETOM KRALJEM Forumi naj vrnejo partijo ljudem France Kralj, popularni Cink, je bil naš sogovornik ob čebinskem prazniku iz številnih razlogov. Kakor pravi sam o sebi, je bil pred vojno rudar, sindikalist, partijec, kulturni in športni delavec, soorganizator in udeleženec stavk, med osvobodilno vojno politični delavec v partizanski vojski in na terenu, po osvoboditvi član okrajnih partijskih in frontovskih vodstev, poslanec in župan. Še vedno pa je razmišljujoč. pošten in kritičen mož, ki ga pot in položaj naše družbe vznemirjata do ogorčenja. Sprva smo nameravali nekoliko obujati spomin na čas pred in po čebinskem kongresu, kakor se ga spominja takratni partijski aktivist na terenu. A beseda je sama uhajala k sedanjim tegobam, o katerih se France ni bal povedati odkrite sodbe. Vseh pa vseeno ne bo moč zapisati — ne samo zaradi odmerjenega prostora. Žal! S Francetom Kraljem se je pogovarjal Martin Ivanič • Kako bi komunist, ki je zrasel v gibanju in deloval na terenu, označil naravo partijskega dela pred in po čebinskem kongresu? - Zaradi konspiracije smo komunisti razmeroma pozno in samo v najnujnejšem obsegu zvedeli za sklepe, ki so napovedovali ustanovitev Komunistične stranke Slovenije. Med nami je bilo še precej starih partijskih tovarišev, ki so govorih predvsem o socialnem položaju delavcev in o boju proti gmotnemu izkoriščanju. Iz revirjev je tudi tedaj odhajalo precej ljudi na delo v Nemčijo. Povratniki so govorili, kako tam skrbijo za zaposlitev brezposelnih in nasedali nacistični socialni demagogiji. Komunisti pa smo jo morali razkrinka,-vati in opozarjati na način, kako z razvojem vojne industrije zaposlujejo ljudi, obenem pa vedno bolj napadalno oživljajo velikonemško idejo sunka proti vzhodu in jugu, ki je neposredno ogrožala tudi naš narod. Marsikdo je to spregovoril šele po priključitvi Avstrije k Nemčiji. Postopoma je torej v delovanju komunistov poleg socialne komponente vse opaznejša tudi nacionalna. Manifest čebinskega kongresa, ki je prihajal med nas po ustni poti. prek razprav, pa je naše izhodišče boja proti fašistični nevarnosti jasno izoblikoval, na široko je odprl možnosti za naše aktivno delo tudi med sokoli, krščanskimi socialisti in zmeraj bolj med vsemi dru- Partija je tedaj bila enostavno prisiljena delati z ljudmi in med ljudmi. Brez njih nisi mogel narediti ničesar, komandirati pa tudi ni bilo mogoče. Med NOB se je ta potreba še stopnjevala in le na ta način je lahko zrasla OF. Ce komunisti ne bi z vsemi drugimi patrioti delili dobro in slabo in če ne bi dokazovali svojega zrelega moralnega lika, bi se enotnost naglo skrhala, gibanje pa bi klavrno končalo na smetišču strankarskih in politikantskih obračunavanj. Žrtev takšnega ravnanja bi bili, kajpa, ljudje. • V čem je torej tako pogosto omenjena rdeča nit čebinskega manifesta? - V tem, da je partija imela svoj strateški načrt, svoj program, v katerem je bilo, tudi praktično gledano, dovolj privlačnega za vse napredne in zavedne Slovence, v katerem je imela tudi Jugoslavija jasno določeno vlogo in mesto. In dalje v tem. da ta program uresničuješ tako kot si obljubil, saj tudi njihovo enotnost. Zastran enotnosti ljudi jaz niti danes nisem zaskrbljen. A katastrofalna je neenotnost v vrhovih. • Prej sva ugotavljala, da ste pred vojno utrjevali enotnost od spodaj navzgor, ker z vrhovi zaradi njihovih ozkih ambicij ni šlo. Kako pa naj danes vrhove prisilimo k enotnosti in upoštevanju volje demokratičnih množic? gimi narodno zavednimi organizacijami in gibanji. Seveda nismo razlagali, da smo komu-' nisti. Ljudje so nas sami prepoznavali. Organizirali smo prireditve, predvsem pa se posluževali vseh drugih, da smo tam opozarjali na nevarno zaostrovanje razmer in na neizogibne naloge. Vsaka nacistična poteza, njihovo nasilje in grožnje, vse to nam je dajalo v roke argumente, ko smo opozarjali na nujno enotnost in povezanost zavednih in demokratičnih plasti slovenske družbe - in seveda njeno neizogibno zavezništvo s protifašističnimi silami takov Jugoslaviji kot tudi širše. • Niše dolgo tega, ko smo lahko prebirali in poslušali, da so komunisti aktivirali, organizirali, usmerjali in vodili množice______ — Če ne bi bilo protifašističnega, rodoljubnega in demokratičnega razpoloženja med ljudmi samimi, mi ne bi mogli kaj dosti organizirati in usmerjati. Od pravilnosti našega dela pa je bilo odvisno, če bomo imeli ljudi za seboj ali pa bomo ostali maloštevilna sekta. Uspešna akcija zbiranja podpisov za društvo prijateljev Sovjetske zveze nam je kljub nihanjem pokazala, da gremo v pravo smer. Komunisti smo — za razliko od vodstva socialistov, ki so podprli buržoazni sporazum Cvetkoviča in Mačka zaradi svojih strankarskih koristi — delovali »od spodaj navzgor«, saj nam je bilo jasno, da revolucije ne bomo mogli delati z vodstvenimi strukturami. Imeli pa smo povsem določene zadolžitve in smo morali poročati, kako smo jih opravljali. Če dela ne bi sproti kontrolirali in če ne bi izvrševali volje ljudi, bi izgubili svoj »kompas«, predvsem pa družbeno zaledje, ki je našim akcijam dajalo stvarno moč in vpliv. A za delo smo se morali izobraževati tudi strokovno, ne samo politično. Kako naj bi sicer delavcem prikazali, kako premogovna družba kuje dobičke, če ne bi poznali ekonomije, knjigovodstva itd ? Kdor je bil napolnjen samo s frazami, je hitro pogorel. Zato danes iskreno upam, da bo demokratična baza, partijska in širša,' znala podpreti tiste tokove v zvezi komunistov in v družbi, ki se pogumno in žilavo bojujejo za uveljavitev demokratičnih odnosov in načel v našem družbenem življenju, za spoštovanje znanja in dela, za čiste in odkrite račune in odnose. To je po mojem vračanje k ljudski podobi čebinskega manifesta, pravzaprav renesansa samoupravljanja, ki lahko nastaja samo od spodaj, iz volje in dela ljudi, ne pa iz ideoloških predpostavk ali pravnih norm. Edino tako bo lahko naša domovina vstopala v mednarodno skupnost z dvignjeno glavo in z zavestjo, da svojih naprednih načel ne prodaja za pogubne kredite, da potrjuje vrednost svojih temeljnih opredelitev, to je socialističnega samoupravljanja, nacionalne enakopravnosti in aktivne miroljubne mednarodne politike. V nasprotnem primeru me je kot človeka in komunista sram in strah. — Ker še vedno upam, da je možno razmere spremeniti z zdravo pametjo in enotno voljo ljudi, se mi zdi nujno, da se vrnemo k izkušnjam frontovske enotnosti, k izkušnjam pristnega ljudskega gibanja, da se zveza komunistov zares loči od oblastnih metod, ki jo kompromitirajo in silijo v nevarnost, da se oklepa preživelih odnosov, načel in metod. Ne rabimo nobenih novih strank, samo v okviru SZDL zagotovimo svobodno soočanje mnenj, da bo iz teze in antiteze nastajala sinteza. Partija je prav gotovo odigrala zgodovinsko vlogo, a mislim, da jo je v marsikaterem pogledu samo omadeževala z oblastni-štvorn, z malomeščansko miselnostjo svojih vplivnih posameznikov, z nedoslednostjo, z nezaupanjem v ljudi, z nestvarnim in nekritičnim ocenjevanjem razmer in svojega dela, z iskanjem krivcev samo izven sebe, v raznin »meščanskih desnicah«, »novorevijaših«, v vseh mogočih »izmih«. Ko smo pred vojno gradili nov, frontovski način dela, smo najprej temeljito počistili pri sebi. Pred ljudi iahko prideš samo s čistim obrazom, ko jih nagovarjaš na žrtve in napore. Po vojni smo se komunisti odtrgali od ljudi, ostalo je skoraj samo forumsko delo. Mora nam biti jasno, kdo smo in kaj smo, če je med nami tako malo delavcev, kmetov in mladih. • Za partijskega veterana so to kar hude in trpke misli. - Takoli si mislim: vsakdo mora imeti možnost, da odkrito pove svojo sodbo in mora sprejeti tudi utemeljene prigovore. To poštenost sem zmeraj zastopal in se ji ne bom odpovedal. Tudi za to pravico sem se vsa ta leta boril. Če mi partija tega ne prizna, potem to ne more biti moja partija, s katero diham od leta 1936. • Po srcu in ravnanju ste še vedno stari nepopustljivi in pogumni revolucionar. Toda kje vidite našo rešitev — kakor ste pogosto rekli: »perspektivo«? - Vidimo jo v vračanju k ekonomskim zakonitostim, četudi bo to boleče. Še zlasti za jug države. A kot komunisti si moramo povedati, da vse drugo vodi v agonijo in da tudi razviti ne bodo mogli v nasprotnem primeru pomagati niti sebi, kaj šele manj razvitim. Razločno pravim: proč s socialo, ki nima zveze z delom, proč z demagogijo! Proizvajalec mora postati gospodar svojega dela. V to smer je treba graditi tudi našo novo ustavo, ki mora odpirati razvoj moderne, demokratične družbe, katere polet bo zagotavljalo pošteno, produktivno delo, znanje in dejanska samoupravna oblast delovnih ljudi. Šaj to je edina alternativa državno-birokratskemu socializmu in socializmu uboštva. Samo neposredne volitve nosilcev javnih dolžnosti lahko zagotovijo tudi izvajanje kontrole in odgovornosti pri njihovem delu, vendar odgovornosti pred ljudmi, ne pred forumi in ozkimi vplivnimi krogi. Če partija postavlja ljudi na položaje, tedaj so odgovorni njej, ona pa je premalo pod vplivom demokratičnih množic, saj še znotraj sebe ni zagotovila odgovornosti pred bazo. Če vse vleče nase, če se ne pusti kontrolirati, je logično, da nosi tudi vso odgovornost. Dokler pa se bo za vse probleme izgovarjala na nekakšne nedoločljive nasprotnike in sovražnike, ljudi ne bo dobila na svojo stran. Ni dovolj samo jasen strateški program (to mislim, da bi danes bila lahko nova ustava, vendar ne tako, da karkoli vnaprej omejuješ), potrebno je zaupanje ljudi. Zame je to poglavitna izkušnja čebinskega manifesta. • Navidezno je videti preprosto. Potrebno je imeti načrt in pridobiti podporo ljudi. Toda zakaj ne deluje? - Da nismo šli prej na ekonomske zakonitosti (to med drugim pomeni, da bo naše delo v vsakem trenutku izmerljivo in izračunljivo, kar nas bo edino sililo h kakovostnemu in izdatnejšemu delu, k opuščanju strahotne papirnate režije in dušeče birokracije), da nismo uveljavili duha preobrazbe partije po njenem 6. kongresu leta 1952 in se odločno vrnili k načinu nekdanjega dela med ljudmi z znanjem, poštenostjo in požrtvovalnostjo, da ne izvajamo lastnih sklepov, da vsi vsevprek kršijo zakone, je po mojem kriv oportunizem okostenelih in oblastniških struktur. Uveljavitev demokratičnega čebinskega značaja partije in dela komunistov, ki raste od spodaj, iz potreb časa in hotenja ljudi, namesto iz forumske politike, je po mojem edina možna pot »prenove« zveze komunistov. Bitko za prenovo je moč dobiti le na ta način, ker se zanjo ne bo treba bojevati samo komunistom. Imeli bodo podporo vseh zavednih ljudi, ki jim je pri srcu resnična demokracija ter osebni in skupni napredek. FRANC ŠETINC Titova zasluga je revolucionarna samoiniciativa nnitova zasluga je naša čista vest pred zgo-X dovino«, je dejal Josip Vidmar pred desetimi leti. Moralno dejanje, pomembno za nadaljnjo usodo jugoslovanske komunistične partije in revolucije, je bila že odločitev, da stopi na čelo Komunistične partije Jugoslavije. To je storil v trenutku, ko je celo komin-terna napravila križ čeznjo. Tedaj se je odločil, da bo prevzel veliko odgovornost v domovini, kjer se je z zaupanjem oprl na član-stvp in na tiste, zlasti mlajše kadre, ki jih ni načela rja salonskih frakcijskih razprav, ali je treba iti v revolucijo bolj levo ali bolj desno, ali je nacionalno vprašanje zgolj buržoazna tvorba ali se bo treba z njim ukvarjati tudi v socializmu. Pri tem je pokazal nenavaden pogum pri analizi razmer v domovini, pogum, ki je moral priti navzkriž s stalinističnimi šablonami in obrazci, s kakršnimi so tedaj ocenjevali dogodke v mednarodnem delavskem gibanju. Najpomembnejša pridobitev, ki so se je ob prvih srečanjih s Titom zavedali njegovi bodoči najožji sodelavci, je bil nov način realnega, dialektičnega presojanja situacije. Ta je polagoma prerasel v pogumno revolucionarno samoiniciativo kot prevladujočo lastnost jugoslovanskih revolucionarjev, ki se niso slepo podrejali direktivam od zgoraj in ki so znali kljub močnemu vplivu stalinistične teorije in prakse ohraniti sposobnost ustvarjalne in kritične marksistične analize razmer, v katerih so delovali. Kominternovskega sindroma ni bilo Tito je pogosto prihajal v Slovenijo, poznal jo je še iz otroških let. V politični jezik prevedeno bi se reklo, da je imel v Sloveniji oporo za uveljavljanje svojega koncepta že pred prihodom na čelo partije in da so tudi kadri v Sloveniji odločilno vplivali nanj. To ni bila nikakršna »hrvaško-slovenska koalicija«, ki bi počela nekaj na škodo drugih jugoslovan- Edvard Kardelj je takole opredelil vsebino te politike: prvič, partija ne sme biti revolucionarna sekta, ki bi čakala v ilegali, da bo prišel njen čas, temveč mora postati gibalna sila progresivne socialne, demokratične, kulturne in druge akcije množic; drugič, znebiti se mora vseh ostankov frakcijskih skupin in frakcijskih bojev, ki so največja nevarnost za enotnost članstva; tretjič, obrniti se mora k aktualnim problemom jugoslovanskih narodov, ne pa imeti posluh predvsem za probleme kominterne in se usmerjati predvsem nanjo; četrtič, vodstvo mora delovati v domovini in partija si mora zagotoviti samostojne vire financiranja. skih narodov, kakor trdijo današnji nasprotniki zveze komunistov, ki poskušajo vso nje-' no dejavnost od začetka do današnjega dne zvesti na nekakšen kominternovski sindrom Titov mandat za konstituiranje centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije v domovini je pomenil, da kominterna naposled priznava delo začasnega vodstva, ki je že nekaj let uveljavljalo novo, Titovo politično smer. Delavskega razreda ni mimo narodov Znano je. da je ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije na Čebinah v sporazumu s Titom neposredno pripravljal Edvard Kardelj. Tito je namreč prinesel v partijo tudi dialektično spoznanje, po katerem so se partijske organizacije v kateremkoli delu Jugoslavije mogle krepiti in usposabljati za boj samo v jugoslovanskem okviru. In drugače: tudi Komunistična partija Jugoslavije je morala okrepiti partijske organizacije in njihova vodstva pri vseh narodih in v vseh pokrajinah v Jugoslaviji, če je hotela upoštevati in pravilno razumeti nacionalno vprašanje, etnično-kulturne, ekonomske, politične in druge posebnosti celotne jugoslovanske družbe. Takšno zaupanje je krepilo samostojnost kadrov na terenu, razvijalo njihovo samoiniciativnost in jih usposabljalo, da so se znašli tudi v najbolj kritičnih razmerah in bili kos tudi najtežjim nalogam. Tako se je partija približala izvirom življenja, temeljnih potreb in interesov, problemov in tegob delavskega razreda in drugih delovnih slojev. Tako je Tito s svojimi sodelavci že takrat razrešil dilemo, ki nekaterim tudi še danes ni jasna, saj se še vedno sprašujejo, ali obstaja pri nas en sam delavski razred ali gre za matematični seštevek delavskih razredov posameznih narodov in narodnosti. Odgovor je bil povsem jasen: enotni interes delavskega razreda se ne more konstituirati mimo narodov. To je ponovil trideset let kasneje na proslavi petdesete obletnice ljubljanske univerze, ko je med drugim dejal, da se proletariat ne more osvoboditi, dokler ne postane vodilna moč v sv o jem lastnem narodu. ) W sobotna priloga 8JJ MZm JLbVJP stran 18 ČEBINE 1937-1987 * Ljubljana, 18. aprila 1987 ANKETA DELA v Času primerno izročilo Čebin: delo za ljudi in med njimi Letos, ob 50. letnici ustanovnega kongresa KPS, so še izraziteje poudarjeni problemi družbene prakse, s katerimi se spopadamo; včasih bolj, včasih manj učinkovito poskušamo odpravljati vsakršna protislovja. Ljudje so tisti, ki spreminjajo ideje v dejanja, prav tega pa je zdaj premalo, saj pogosto pravimo, da člani zveze komunistov niso dovolj delavni, dovolj usposobljeni, da bi res spremenili stvari na bolje. Kako se vse to odraža v konkretnih okoljih, smo želeli zvedeti od predsednikov občinskih komitejev ZKS, mestnih komitejev ZKS, obalnega komiteja ZKS in univerzitetnih konferenc ZKS. Odziv je bil nad pričakovanji, predsedniki — le redki med povabljenimi k sodelovanju v anketi so poklicni politični delavci — so se razgovorili, tako da smo iz bogastva njihovih analiz in misli morali izbrati le najbolj bistvene izkušnje in videnja, kako priti do učinkovitejše in uspešnejše zveze komunistov. Anketo je pripravil ‘Vlado Šlamberger. FRANC BATAGELJ, AJDOVŠČINA Ne moremo biti komunisti le osem ur ■p) redvsem mislim, da v naši občini prepoča-i si reagiramo na slabosti in premalo odločno vztrajamo pri uresničevanju sprejetih stališč. Dejstvo je tudi, da nam je v tem trenutku zelo potrebna idejna in večja akcijska enotnost v zvezi komunistov. Za reševanje problemov v sedanjem družbenoekonomskem položaju narp je potrebno več znanja, več sposobnosti. Temu problemu je bil na 10. kongresu ZKS dan velik poudarek. Na vseh ravneh nam je potrebna večja doslednost pri izvajanju dogovorjenega ter resnično ugotavljanje osebne in kolektivne odgovornosti za odklone, ki so subjektivni. Tu smo komunisti odločno premalo naredili. Srečujemo se z neenotnostjo pri ocenjevanju vzrokov kriznih razmer. In prav gotovo je to tudi eden izmed vzrokov, da zveza komunistov nima tistega ugleda, ki ga je imela. Imeli smo in imamo še danes na vseh področjih dela in življenja poli- tične usmeritve in stališča, na katera prisegamo, ko delamo v forumih. Ne more biti nobene dileme o tem ali moramo komunisti delati in se družbenopolitično udejstvovati v osnovni organizaciji ZK v delovni organizaciji, kjer združujemo svoje delo, ali v krajevni skupnosti, kjer živimo. Trdno sem prepričan, da moramo vlagati vse napore v obeh okoljih in po svojem znanju, sposobnostih in močeh prispevati k reševanju problemov. Premalo nas je čutiti v najbolj množični frontni organizaciji SZDL, zvezi socialistične mladine in drugih družbenopolitičnih organizacijah, delegacijah, društvih itd. Ne moremo biti komunisti samo osem ur. Kdor to misli ali celo tako dela. mu ni mesta v vrstah ZK. Smo v zelo zahtevnem družbenopolitičnem in težkem ekonomskem položaju, zato ne smemo pričakovati, kaj bomo dobili od države, ampak moramo razmišljati o tem, kakšen bo naš prispevek, da se iz tega položaja izvlečemo. Sedanja ambicija za preživetje ne pelje v napredek. Morajo začeti delovati ekonomske zakonitosti, mora zaživeti enoten jugoslovanski trg, o čemer veliko govorimo, naredimo pa bore malo; spremeniti moramo odnos do dela, produktivnosti, kvalitete, inovativne dejavnosti, razvijati nove programe ipd., skratka res se že moramo enkrat dejansko nasloniti na lastne sile. VINKO ZAGMAJSTER, BREŽICE ZK se ne pomlajuje rr^ežaven gospodarski položaj države, ki že L precej časa ne kaže kakšnega premika na boljše, pritiska ljudi k tlom, posebno pa delavce in vse tiste, ki so na robu eksistenčnega minimuma, ali celo pod njim. Kljub takemu težkemu položaju ne bi bil preveč zaskrbljen, če bi bilo tako samo v naši občini, ali pa tudi v regiji. Zaskrbljen sem, ker je to tudi slovenski in jugoslovanski problem. To pa pomeni, da je zelo vprašljiv sedanji gospodarski sistem ali pa vsaj način njegovega izvajanja. Če smo se znašli v težavnem položaju takoj po vojni, torej na začetku naše poti, je bilo to možno pričakovati in tudi opravičiti, sedaj pa kljub razmišljanju ne najdem razlogov, s katerimi bi lahko opravičil sedanji položaj. Takšna situacija kot je sedaj, destimulira delovne ljudi za delo, postajajo vse bolj apatični in prizadeti, predvsem še zato, ker se jim je to zgodilo v družbenem sistemu, ki naj bi bil njihov in v katerem naj bi bilo delavskemu razredu oziroma sploh delovnim ljudem najbolje. Res je, kar je rekel Edvard Kardelj, da se osnovna funkcija vodilne družbene vloge ZK pred dvajsetimi leti ali v našem času veliko ne razlikuje od tiste, ki jo je imela na ustanovnem kongresu. Vendar smo zapravili veliko argumentov, če ne skoraj vse, za svojo vodilno vlogo. Očitno je vzrok temu, ker se nismo držali duha ustanovnega kongresa oziroma njegovega Manifesta. ZK ima vedno manj vodilno vlogo, člani ZK pa vedno manjšo možnost, ugled in tudi sposobnost reševati konflikte. To se vse bolj odraža tudi pri delu članov ZK. Vedno bolj jih prevzema občutek nemoči, ker ne morejo vplivati na tok družbenih dogajanj. To pa je tudi razlog, da vedno več članov izstopa iz ZK. Izstopajo pa ne samo tisti, ki so bili včasih opredeljeni kot sopotniki zveze komunistov oziroma ki so vstopili v zvezo komunistov računajoč na koristi, temveč tudi dolgoletni delavci in zavzeti člani, kar je še posebej zaskrbljujoče. Z manjšanjem ugleda ZK pa je vedno manjši interes za vstop v članstvo te organizacije. Zato se tudi ne pomlajuje kot bi se morala, in je zato tudi vedno manj novih idej. Te okoliščine in tudi prej naštete kažejo, da zveza komunistov kot avantgarda delavskega razreda ni storila vsega tistega, za kar se je zavezala že na ustanovnem kongresu in kar bi tudi sicer morala storiti, zato bo treba narediti bistven kvalitativen premik, da bi to vlogo zveza komunistov lahko obdržala. Tako bo lahko opravila le s temeljito preobrazbo svojega načina delovanja in z večjo doslednostjo pri izvajanju lastnih sklepov in opredelitev. MILAN KRANJC, ČRNOMELJ S prenovo do učinkovitejše ZK reveža komunistov se danes ukvarja s šte-/ svilnimi problemi družbene prakse, poleg tega pa tudi s problemi lastnega organiziranja in prilagajanja delovanju v današnjem času. . Vse to postavlja pred člane ZK veliko nalog, ki zahtevajo veliko delavnosti, angažiranja in idejnopolitičnega usposabljanja za razumevanje vseh pojavov v naši družbi. Verjetno iz tega izvirajo nekateri občutki nemoči. Vsak komunist se mora zavedati, da bo s svojim delovanjem sodeloval pri uresničevanju dolgoročno postavljenih ciljev in s tem pri odpravljanju vzrokov za nakopičene težave. Mislim, da je prenova ZK tisto, kar bo utrdilo njeno vlogo kot vodilne politične sile v naši družbi, vendar tako, da bo vsak komunist v OO ZK natančno poznal svoje naloge in vlogo. Le dosleden, vztrajen in delaven komunist je tisti, ki bo s svojim političnim in strokovnim delom med ljudmi lahko spreminjal stvari na bolje, seveda s postavljanjem realnih ciljev, ki so prilagojeni današnjim razmeram in zmožnostim. Zdi se mi, da na tak način delovanja iz nekaterih subjektivnih in objektivnih razlogov še nismo popolnoma pripravljeni; sicer prenove ne bi potrebovali. Prek manjših uspehov bomo lahko dosegli postavljene cilje, slabo pa bo, če bomo komunisti čakali na nekoga drugega, da bi se spopadel s težavami, ki jih sami vsakodnevno zaznavamo. Potem ne bi bili več avantgarda. ADOLF HABERL, HRASTNIK Elementi naše poti v komunizem T fsakoraur, ki pošteno misli, je jasno, da bi V brez ustanovnega kongresa KPS pot slovenskega naroda tekla povsem drugače. V teh dneh je v ospredju naše pozornosti dogodek izpred 50 let. Slabo bi bilo, če bi nas to zapeljalo in bi se v razmišljanjih o njegovem pomenu ukvarjali zgolj in samo s preteklostjo. Naš pogled mora biti zazrt predvsem v sedanjost in prihodnost. Naša družba je na prelomni točki svojega razvoja. Dogodki, ki v zadnjem času kar spodrivajo drug drugega, to nedvomno dokazujejo. Vsi skupaj in vsak na svoj način iščemo prave odgovore na usodna vprašanja današnjega časa, pa se mi vendarle zdi, da nekaterih nekako ne znamo zgrabiti na pravem koncu. To je prav gotovo posledica njihove zapletenosti, bojim pa se, da je včasih vmes tudi premalo pripravljenosti in strpnosti, da najdemo skupne rešitve. Toda do njih moramo priti. Morda bi koristilo, če bi se občasno »napajali« pri nekaterih naših temeljnih dokumentih, katerih vsebina je še dandanes aktualna. Čebinski Manifest je brez dvoma eden od njih. Prehojena pot od Čebin do danes nam jasno kaže, da je do zastojev v razvoju družbe prihajalo vedno tedaj, ko partija oziroma zveza komunistov ni našla pravih odgovorov na vprašanja in dileme konkretnega trenutka, ko v njej ni bilo prave enotnosti, trdnosti in odločnosti in ko zaradi tega ni mogla povleči za sabo vseh naprednih demokratičnih sil. Kako pa je danes? Resoluciji 13. in 10. kongresa sta jasno trasirali našo pot. Enotnosti, trdnosti in odločnosti je tudi več kot pred kongresoma. Napredne, demokratične sile pa bomo »povlekli« za sabo le z uresničevanjem dogovorjenega, zapisanega. Ne besede, ampak dejanja morajo potrjevati našo avantgardnost. In lik komunista mora postati visoka vrednota. Slovenski komunisti, ki so jih zmerjali, češ da so brezdomovinci, so edini spremenili nacionalno vprašanje iz abstraktne ali celo akademske kategorije v realen problem, ki je dobil s Speransovim delom »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« tudi jasno perspektivo za svoje reševanje. To je Komunistični partiji Slovenije omogočilo, da se je uspešno akcijsko povezovala z drugiljli naprednimi silami v narodu, kot so bili levo usmerjeni krščanski socialisti, napredni sokoli, k napredku usmerjeni kulturni delavci in drugi. boj lahko nadomesti okupatorjevo moč orožja in tehnike ter nož v rokah izdajalcev samo z moralno silo, z bratstvom in enotnostjo, ki jima je enakopravnost jugoslovanskih narodov in narodnosti glavni temelj. To je prebilo tudi največje zidove umetno razpihovane nestrpnosti. Ob nastajanju nove jugoslovanske države je moral vsak narod imeti občutek, da stopa vanjo kot svoboden narod in po svobodni odločitvi. Ta dejavnik — to je reševanje nacionalnega vprašanja — je poleg drugih zbujal Ko se je Tito dogovarjal s Kardeljem o ustanovnem kongresu Komunistične partije Slovenije na Čebinah, je že dobro poznal razmere v Sloveniji ter stanje in razpoloženje v partijskih organizacijah. Kardelj se je prvič srečal s Titom leta 1934, torej v času partijske konference v Goričanah pri Medvodah. Po Kardeljevih besedah so se na tej konferenci jasno opredelili, da se partija osvobodi sektaškega zapiranja vase. To je omogočilo, da se je prav partija na Slovenskem že kmalu izvlekla iz lupine ozkega ilegalnega dela in prodrla v široke valove boja na vseh področjih družbenega življenja. To je navsezadnje tudi privedlo do čebinskega manifesta, ki je pozval k združitvi vseh demokratičnih sil, k oblikovanju protifašistične, protiimperialistične fronte. Pri tem se je skliceval na Cankarjev politični testament, da je namreč delavski razred odgovoren za prihodnost slovenskega naroda. Kongres sije kot moto svojega manifesta vzel Prešernove stihe v predcenzurni inačici, ki izpričujejo duh resničnega interna-cionalizma in bratstva med narodi sveta, ki je še vedno smisel in cilj boja naprednih sil za nov, pravičnejši svet, v katerem ne bo nobenega podrejanja in nadvlade. »Brezdomovinci« so edini realno gledali na nacionalno vprašanje Zato je tudi lahko prišlo kmalu po okupaciji do ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je zanesljivo najpomembnejši mejnik v zgodovini našega naroda. Naš narod nima »magne carte«, s kakršno se lahko postavljajo »zgodovinski narodi«, ima pa svoje temeljne točke, s katerimi smo samozavestno stopili med priznane narode sveta. Naj nekateri posamezniki še tako modrujejo, ali je bila ljudska vstaja leta 1941 legitimno dejanje, ali je komunistična partija imela pravico pozvati ljudstvo v upor, eno je gotovo: Osvobodilne fronte se nam ni treba sramovati. Pač pa se morajo sramovati vsi tisti, ki jim je Oton Župančič upravičeno vrgel v obraz: »Kdor je za fašizem, kdor je prisegel esc ov-cem. ta si ne more lastiti Prešerna, njegovo slovenstvo je drugje, zanj ni pisano: »Žive naj vsi narodi!« Brez Osvobodilne fronte — z Dolomiti, s Kočevskim zborom in SNOS-om vred — bi bili mi razlita in razškropljena voda. Tega že takrat niso razumeli ne tisti na skrajni levi. ki nikoli niso doumeli širine Osvobodilne fronte, in ne oni na desni, ki bi hoteli Osvobodilno fronto kot razškropljeno vodo. O teh in podobnih, ki jih tudi danes ne manjka, je Župančič zapisal: »Tistemu, ki od kraja noče videti resnice, se resnica maščuje s tem. da je kaj kmalu ne more videti!« Nekateie moti geslo »Bratstvo in enotnost« in iščejo zanj pripravnejšo besedo: zajedni-štvo, skupništvo. Nočejo priznati, da se je edino Komunistična partija Jugoslavije s Titom na čelu zavedala, da narodnoosvobodilni V stari Jugoslaviji je bilo preveč narodnega in razrednega zatiranja, da bi bilo mogoče dvigniti katerikoli narod in ljudi v hoj proti okupatorjem, ne da bi jim priznali pravico do samoodločbe in socialno pravičnejših odnosov v družbi. Morali so imeti zagotovilo, da bo nova Jugoslavija država svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti. Tega pa jim ni bilo mogoče zagotoviti samo z besedami, temveč so morali biti novi, vsejugoslovanski organi oblasti tedaj, ko se je prostor osvobojenega ozemlja občutno razširil čez vso nekdanjo staro Jugoslavijo, take narave, da so tudi na tej podlagi dobili jugoslovanski narodi še en realen dokaz, da bodo njihove nacionalne in demokratične pravice zagotovljene. naklonjenost v svetu in s tem utrjeval mednarodni položaj Jugoslavije, kot je obširno pisal o tem Edvard Kardelj v knjigi »Pot nove Jugoslavije«. Z uvedbo samoupravljanja smo začeli opuščati sistem administrativno centralističnega planiranja. Komunistična partija Jugoslavije je leta 1952 na 6. kongresu sprejela temeljne usmeritve za demokratizacijo družbe; žal Socialistični zvezi še vedno in še dolgo nismo vrnili ugleda in pomena, kakršnega je imela ljudska fronta oziroma Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Ko se je partija preimenovala v zvezo komunistov, je s tem začela proces ločevanja partije od države in odvrgla tudi zunanje značilnosti klasične partije na oblasti, čeprav se vseh prvin še dolgo ne bomo mogli povsem otresti. Aprila 1958 je bil v Ljubljani 7. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je sprejel Program Zveze komunistov Jugoslavije, najpomembnejši dokument, ki ga je kadarkoli sprejela naša partija. Vsebuje celovit pogled na probleme prehodnega obdobja, na stanje v delavskem gibanju in na temeljna vprašanja razvoja socializma v Jugoslaviji. Med izvajanjem gospodarske in družbene reforme, zlasti po znani brionski seji, je Tito v boju proti birokratsko-etatističnim, nacionalističnim in liberalističnim težnjam v naši družbi poudarjal dve ključni merili v tem razvoju: razredno, to je zagotovitev vodilne vloge delavskega razreda v vseh sferah družbenega življenja, in nacionalno, to je razvijanje enakopravnih mednacionalnih odnosov kot podlage za bratstvo in enotnost ter razvoj Jugoslavije kot socialistične, samoupravne, federativne in neuvrščene Jugoslavije. To je tisto pravo jugoslovansko - etično, humano, razredno — načelo sodelovanja narodov in ljudi kot posameznikov, njihovega povezovanja in zbliževanja, nikakor ne spajanja v smi- slu izginotja. Temu nasprotne so težnje, ki bi hotele vse sploščiti in uniformirati, ki bi rade enotnost brez različnosti. Bratstva in enotnosti ne moremo ustvarjati s suho partijsko doktrino ali celo državno prisilo, ker je lahko le plod zavestne opredelitve, na tleh polne enakopravnosti, kakor je večkrat pisal Kardelj. Dodal bi: vključno z bremeni in problemi, ki jih nosimo iz preteklosti in ki jih dodajajo protislovja sedanjosti. Najhuje smo ogroženi takrat, kadar fraziramo o namišljeni enotnosti, hkrati pa dopuščamo, da se problemi kopičijo in razraščajo. So posamezniki, ki so prišli kvečjemu do predsobe kakega meščanskega ministra, a že sodijo Titu, ne da bi pomislili, da se je s svojimi dejanji povzpel v sam vrh svetovne politike. Če ne bi bilo nič drugega, kot je bil tisti zgodovinski NE, ki ga je izrekel Stalinu, bi si zaslužil, da pride na prve strani svetovne zgodovine svoje dobe. Bil je Arhimed v politiki, ko je vrgel Stalinov svet s tečajev. Njegovo mnenje o mednarodnih vprašanjih so cenili državniki vsega sveta. Mnogi bi brez Tita komaj vedeli za Jugoslavijo. O njem so spoštljivo govorili tudi takšni zagrizeni antikomunisti, kakršen je bil na priliko Churchill. Titova dela so tako pomembna, da bi jim bila vsakršna dogmatizacija in mitologizacija samo v škodo, saj bi naravnost podirala tisto, kar je Tito skupaj z delavskim razredom, delavnimi ljudmi ter narodi in narodnostmi Jugoslavije s trudom postavljal. (Iz referata na posvetovanju o izročilu Čebin) Proslave ob 40. obletnici Čebin se je udeležil tudi Josip Broz Tito Foto: Joco Žnidaršič Trdno sem prepričan, da so spoštovanje dogovorjenega, odgovorno uresničevanje nalog (tako delavcev za strojem kot vseh drugih), uveljavljanje znanja, večje zaupanje v mlade, odločna idejnopolitična diferenciacija in skupna prizadevanja vseh delovnih ljudi in občanov tisti nosilni elementi, na katerih je mogoče graditi našo pot v komunizem. ZDENKO PICELJ, KRŠKO Z dekreti ne bomo gradili socializma T) repričan sem, da kljub nihanju v uspešno-T sti delovanja ZK Slovenije lahko s ponosom praznujemo 50. obletnico KP Slovenije. Ustanovni kongres na Čebinah je s svojimi usmeritvami tako močno povezal komuniste in delavski razred, da je vse do današnjih dni to resnični program delovnih množic Slovenije. Čeprav so se naloge partije in problemi, s katerimi se srečujemo vsak dan, v marsičem različni od tistih pred 50 leti, še vedno nismo uresničili marsikatero čebinsko usmeritev. Izročila Čebin bomo komunisti hitreje udejanjali, če se bomo bolj približali delovnemu človeku in z lastnim zgledom ravnali tako, kot je to najboljše za delavce. Izhod iz krize je skoraj v vseh okoljih podoben. Mi ga vidimo predvsem v tem, da znova okrepimo zaupanje delovnih ljudi v zvezo komunistov. Tu pa je predvem pomembna kadrovska politika, ki mora zagotoviti, da bodo na odgovorna mesta prišli ljudje, ki so strokovno sposobni, zavzeti za socialistično samoupravljanje in odgovorni za svoje delo. Ne smemo več dopustiti, da se na vodilna mesta spravijo ljudje, ki so neskladni v besedah in dejanjih. Sedanji čas zahteva več znanja, kajti le z znanjem smo lahko avantgarda. Ne smemo pa prezreti tudi skrbi za svoj ugled in moralne vrednote. Vse preveč čakamo na direktive od zgoraj, lahko pa bi z lastno kreativnostjo rešili marsikateri problem. Praksa dokazuje, da v okoljih, kjer so med komunisti tovarištvo, odkrita beseda in zavzet odnos do dela, ni nobena naloga neuresničljiva. Kjer pa vladata zahrbtnost, boj za stolčke in zavzetost le za osebne cilje, so nenehni politični problemi. Zveza komunistov mora bolj kot doslej širiti interese delovnih ljudi, iskati rešitve v samoupravnih odločitvah in preprečevati preveliko administriranje. Kdor misli, da bo zgolj z dekreti gradil socializem, se je že v osnovi zmotil. GABRIJEL KAŠČA, IDRIJA Realna mera optimizma T"'\ ružbenoekonomske razmere, tako v ob-LJ čini Idrija kot tudi v občinski organizaciji ZK se ne razlikujejo od drugih občin naše republike, kar narekuje tudi, da se enako lotimo njihovega reševanja, zahteva pa enotnost ZK na vseh področjih njenega delovanja. Razmere so bile tudi že težje in smo jih prav pod vodstvom partije in ZK uspešno reševali, kar nam mora biti tudi danes vodilo — z realno mero optimizma — da smo sposobni, če se le konkretno in akcijsko organiziramo; če se znotraj organizacije resnično preštejemo v smislu tolikokrat že ponovljene besede PRENOVA. Prenovi1 pa pomeni vključevati v našo akcijo le tisto, kar se je že v preteklosti pokazalo kot učinkovito in je našo organizacijo postavljalo na mesto avantgarde. Vsi očitno na to nismo vedno pripravljeni — mnogi pa tudi zaradi premajhnega znanja in iskrenega občutka pripadnosti ZK tega tudi ne zmorejo. V očeh drugih ljudi zato megli zaupanje v našo sposobnost spreminjati razmere, ki niso, kot mnogi mislijo, posledice samo slabega delovanja ZK, temveč tudi splet svetovnih družbenogospodarskih gibanj in slabosti vseh nas. Zlasti komunisti moramo sprejeti del odgovornosti predvsem za nadaljnji razvoj naše socialistične samoupravne družbe, toda ne vsega, kar je danes kritizirano in neuspešno; za to nosimo odgovornost prav gotovo vsi. LUCIJAN KORVA, KOPER Večja zavzetost po kongresu /"v b upoštevanju razmer in okolij, kjer ko-munisti delamo in živimo v občini Koper, je občinski komite ZKS Koper ob upoštevanju kongresnih nalog izdelal in sprejel operativni program dela za obdobje 1986—1990. V njem lahko vsaka osnovna organizacija zveze komunistov vidi svoje naloge in področja delovanja, na osnovi tega programa si je vsaka izdelala lasten program. Kot ni bilo lahko delo slovenskih komunistov na zgodovinsko ustanovnem kongresu KPS pred 50 leti na Čebinah, toliko je danes v zahtevnih gospodarskih razmerah zahtevno delo komunistov in potrebno večje hotenje komunistov za boljše delo, večjo ustvarjalnost, dograjevanje odnosov za nadaljnji razvoj samoupravnega sistema. Za komuniste naše občine velja, da še vedno delamo preveč forumsko, da se OO ZK marsikje premalo čuti, premalo se čuti delovanje posameznega komunista, kjer dela in živi. Zato tudi določene pripombe na zvezo komunistov, da izgublja na svoji učinkovitosti. Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer v zadnjem obdobju smo imeli nekatere izstope iz ZK. Menim, da ne more biti dober komunist le v normalnih družbenih razmerah, temveč so prav komunisti tisti, ki tudi v težjih razmerah z osebnim delom, pripravljenostjo in družbeno zavzetostjo in z ostalimi vrednotami komunista izvršujejo naloge. Lahko bi rekli, da je v pokongresnem obdobju pri večini komunistov čutiti večjo zavzetost in odgovornost do reševanja določenih vprašanj. Delo OO ZK je bolj dinamično, čuti se večja aktivnost komunistov v družbenem življenju. Velja pa tudi ugotovitev, da se pojavljajo nekateri člani, ki iz takih ali drugačnih vzrokov izgubljajo zaupanje v ZK. Zveza komunistov in sleherni komunist morata biti učinkovita. V zadnjem obdobju pa se prevečkrat ukvarjamo z tekočimi družbenimi problemi, kar nam zamegli dejansko vsebino nadaljnjega dela in razvoja, kateremu posvetimo še najmanj časa. Dnevno se v praksi srečujemo s splošnim kritizerstvom o vseh zadevah naše socialistične stvarnosti, kot da smo izgubili občutek za razsodnost do dobrega dela v družbi in tega, kar je pozitivno. Tudi posamezni komunisti nasedajo takim tendencam. VLADIMIR BREZNIK, KAMNIK Delavni, toda premalo usposobljeni v O tevilna protislovja, družbenoekonomska Š3 in posledično tudi družbenopolitična, katerim smo priča zadnje leto po vsej državi, se gotovo odražajo uidi v našem okolju, vendar ugotavljamo, da do takih zaostritev kot drugod v naši občini ni. Razlog je gotovo tudi dobro stoječe gospodarstvo, ki je leta 1985, posebej pa še leta 1986 doseglo izjemne gospodarske rezultate. Prav tako ne bi mogel trditi, da komunisti niso delavni. Prej bi rekel, da niso dovolj usposobljeni, če se pod tem razume dojemanje in razumevanje sprememb, ki jih je prinesel tehnološki in družbeni razvoj, tako pri nas kot tudi v svetu. Temu ne bomo kos z dogmami, ki so še vedno navzoče, pa jih je čas že povozil. Če bomo hoteli ostati avantgarda delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, moramo v tem, lahko bi rekel, prelomnem trenutku, najti pota povezovanja vsega ustvarjalnega potenciala naše družbe. Posebno mesto gre pri tem gotovo znanju, ki ga dosedaj nismo vedno dovolj cenili. Pamet in znanje nista samo največje bogastvo posameznika, ampak tudi družbe. Zveza komunistov pa nima monopola nad vsem znanjem, zato se je treba odpreti, in pretehtano, z’ močjo argumentov, sprejemati pobude in ideje tudi zunaj naše organizacije. Saj so cilji zveze komunistov kot tudi vseh delavcev in delovnih ljudi isti: dati življenju v socialistični samoupravni družbi večjo kvaliteto. Menim, da bo zveza komunistov z dosledno izpeljano prenovo, za katero smo se dogovorili na lanskem kongresu in ki bo segla do vsakega člana, sposobna izpeljati tudi to nalogo. ALEKSANDER RAVNIKAR, KRANJ Vsako omahovanje je škodljivo rT''ežko soočanje z našo gospodarsko, druž-L beno in politično stvarnostjo se je globoko zarezalo v našo zavest. Pogosto se srečujemo z dvomom o vsem in vsakomur, s podcenjevanjem dosežkov in tudi tistih razvojnih možnosti, ki jih vsekakor imamo. Vsa protislovja sedanjega časa se izražajo tudi v naši občini, za katero je značilna razvita predelovalna industrija v različnih panogah, dvojna zaposlenost v družini in na tem temelječi družbeni in osebni standard. Toda danes je marsikaj postavljeno pod vprašaj. Velika prizadevanja za uresničevanje izvozne usmeritve nimajo ustrezne podpore, zlasti ne materialne, ne s tečajem ne s stimulacijo. Kljub visoki zaposlenosti ob sedanjih ukrepih ne bo mogoče obdržati dosežene ravni na področju skupne porabe. Padanje osebnega standarda bo zagotovo vplivalo na motiviranost za delo. Z dolgoročnim programom ekonomske stabilizacije in kongresnimi sklepi smo določili našo pot, pri tem pa nam prav krizno obdobje potrjuje, kako škodljivo in nevarno je lahko vsako omahovanje in kako se načelno soglasje spreminja v nesoglasje zaradi možnih posledic uresničevanja programa. Različne razmere v delovnih okoljih, kjer delujemo komunisti, porajajo tudi različna stališča in poudarke v akcijah. Zato je naša pomembna naloga, da razmere v vsaki temeljni samoupravni organizaciji in skupnosti, v občini, ocenjujemo s kongresnih izhodišč, da ob oblikovanju odločitev v pristojnih organih ugotavljamo, ali bodo prispevale k njihovi realizaciji in kako, da predvidevamo možne rezultate takih odločitev in njihove posledice, ter v skladu s tem usmerjamo našo akcijo. Vsak komunist mora to sprejeti kot svoje spoznanje, se zato usposabljati, uresničevati razvojne usmeritve in se za to zavzemati v institucijah političnega sistema in na ta način prenavljati sebe in svojo organizacijo. Tako bo naša organizacija idejnopolitično in akcijsko vse bolj enotna, lahko bo združila različne pobude v ustvarjalne predloge, z njimi, z doslednim uresničevanjem politike ZK, zlasti pa z delom med ljudmi in lastnim zgledom bo narasel tudi ugled organizacije in njenih članov. CVETO KNEZ, LAŠKO Komunisti dobili največ glasov ■pravite, da obstaja protislovnost med zah-JT tevo po spreminjanju stvari in delavnostjo, usposobljenostjo ter pripravljenostjo komunistov za takšno ravnanje. Ta ugotovitev je točna in prav tako ne velja samo za današnji čas. To protislovje je v naravi stvari same. Gre za odnos med cilji, vlogo, idejami na eni in družbeno prakso na drugi strani. Vprašanje je, v kolikšni meri smo komunisti, skupaj z vsemi drugimi ljudmi, sposobni to protislovnost zmanjševati. In kako je to v okolju, kjer delam in živim? Različno in prav gotovo takšno, da gledano celovito, s temi razmerami nismo zadovoljni. Toda to Še ne pomeni, da se stvari ne spreminjajo, da ni napredka, gibanja, uresničevanja, pobud in dogovorov in da ni akcij. Bili bi krivični in nepošteni, če ne bi upoštevali, kako so danes v naših krajevnih skupnostih komunisti, še posebej v socialistični zvezi, trdno vključeni v življenje in njegovo spreminjanje. Ali, kako v naših delovnih organizacijah bijejo skupaj z drugimi delavci trd boj za dobro gospodarjenje, za samoupravne odnose, za svoj razvoj. Pred meseci so v eni naši krajevni skupnosti, verjetno prvič na Slovenskem v zadnjih desetletjih, neposredno volili krajevno predsedstvo SZDL in svet krajevne skupnosti. Udeležba na volitvah je bila 98 — odstotna in največ glasov so prejeli prav komunisti: Ali ni to dokaz zaupanja v njihovo družbeno vlogo, v njihovo delo? Ali ni to dokaz njihove žive povezanosti z ljudmi, z njihovimi problemi, z njihovim prizadevanjem za spreminjanje stvari? V splošnih zagatah in težavnem času, v katerem smo, se moramo izogibati prehudih pos-plošitev in vsesplošne kritike, ki teži dokazovati, da so komunisti in zveza komunistov na obrobju družbenih dogajanj. S tem ne trdim, da ni takšnih pojavov. Nasprotno, dosti jih je, ki so v navzkrižju s prizadevanji za spreminjanje stvari. Toda trudimo se, da bi jih odpravljali in zmanjševali. To je proces prenove zveze komunistov. Težak je in dolgotrajen bo. V določenem smislu je bil in bo vedno. ČEBINE 1937-1987 DELO Mitja Ribičič, Edvard Kardelj in Ivan Maček pod sliko A. G. Kosa Čebinski kongres (foto: Joco Žnidaršič) JANEZ BEZJAK, LENART Dovolj je neupravičenega kritizerstva v /'"''ebinsko izročilo, da bomo slovenski ko-V^munisti dali svojemu narodu na razpolago vse svoje moči, smo komunisti v občini Lenart potrjevali v razvoju osrednjih Slovenskih goric. Predani, v frontnem delovanju prekaljeni komunisti so skupaj z delovnimi ljudmi teh krajev morali čebinsko izročilo potrjevati v težavnejših rzamerah kot v razvitejših okoljih, če smo hoteli spremeniti viničarsko dninarsko obeležje teh krajev. Dosežen razvoj, značilna novost družbene sedanjosti, ko si vsi prizadevamo za višjo kvaliteto življenja, ko ne želimo in ne moremo več slepo naprej, se zaradi omejenih materialnih možnosti, protislovja družbenega razvoja — predvsem v nekaterih KS in družbenih dejavnostih, ki so za naše ljudi razvojno ključnega pomena zaostrujejo in odražajo tudi v potrjevanju komunistov na čebinskih izročilih. Komunisti v občini Lenart vidimo svojo prihodnost in potrditev v bratskem sožitju jugoslovanskih narodov in narodnosti, v odpravi zaostalosti, v odprtem gospodarstvu z visoko produktivnostjo. V sedanjih težavnejših časih nam v tem delu naše domovine ne preostane drugega, kot ustvarjati boljšo družbeno blaginjo. Ce želimo odgovoriti na odprte družbene probleme, predvsem pa se odzvati na upravičene zahteve naše mlade gnera- cije, zaustaviti odhajanje kadrov, ki so osnova za naš razvoj, moramo vsi v naši občini težiti k visoki produktivnosti, omogočati materialno, duhovno in kulturno ustvarjalnost. Ob tem, ko se zdrava kritika dela komunistov često neupravičeno prevrača v neselek-tivno kritizerstvo, bi želel poudariti, da se vendar večina socialističnih subjektivnih sil v občini Lenart zavzema za razmere, ki bodo omogočale vsestranski razvoj vsakega posameznika in svoboden razvoj vseh. Da bi laže premagovali sedanja zahtevna družbena protislovja, bi morali v zvezi komunistov in v vsem družbenem življenju več storiti za utrjevanje socialistične etike, pri osebnih človeških odnosih v korist socialistične družbe, saj je to pomembno za oblikovanje novega človeka, z novimi lastnostmi, ki na žalost pri današnjem človeku še nemalokrat izostajajo. V tem vidim soodvisnost zveze komunistov in naših delovnih ljudi v današnjem času in razvoju Slovenskih goric. MIHA KOŠAK, LJUBLJANA BEŽIGRAD Ne sramujmo se zgodovine! N/ /"tas je, da prekljuvamo lupino partije na oblasti. V njej sta ravnanje in miselnost drugačna, kot morata biti v zvezi komunistov. Kadar veš, da moraš dejansko prepričati ljudi, da osvojijo kakšno idejo in se zanjo ogrejejo, delaš drugače, kot če podzavestno misliš, da je stvari moč uresničiti brez poseb- nega truda, da je pravzaprav odločilna že dobro postavljena misel, lepo povedana; pa vendar je tudi taka še zmeraj v posesti manjšine, ni še postala večinsko vodilo. Prepočasi se zavedamo, da smo v ZK zelo razdvojeni. Pri tem ne mislim na glavno usmeritev, kaj želimo doseči, ampak kako želimo to doseči in kateri interes nam je v danem trenutku najbližji. Ko spremljam delo osnovnih organizacij ZK, vidim, kako se kompletno mišljenje OO ZK, njeno prizadevanje preveč napajata samo s poznavanjem razmer v lastnem okolju. Pogled ne seže več niti v soseščino, kaj šele da bi to poznavanje razširili na občino, republiko - tja do federacije. Zato komunisti velikokrat zelo pošteno mislijo, pa z ozkimi pogledi veliko premalo prispevajo k naši skupni akciji. Zato pravim, da smo notranje preveč razslojeni, premalo je tega, kar nas povezuje. Še zdaj velja, kar so pred 50 leti rekli na Čebinah: povezati vse sile družbe za napredne ideje, boriti se, da jih bodo množice sprejele za svoje. Seveda pa moramo računati, da akcija otopi, če glavne vodilne misli niso dovolj trdno v zavesti slehernika. Že Tito je govoril, da mora vsakdo živeti od svojega dela, ob sicer potrebni socialistični solidarnosti. Tega še zdaj nismo sposobni izvesti, ker nismo pripravljeni odreči se prisvojenim privilegijem, ti pa so v družbi zelo različno — krivično, bi lahko rekli — razporejeni. Zadnje čase vse več slišimo o krivdi za to, o krivdi za ono. Ni mi všeč, če kdo z današnjim spoznanji, razumom in znanjem pljuje na zgodovino, pri čemer pa sebe izvzema, kot da ni tudi sam takrat živel in delal. Marsičesa, kar je človek nekdaj naredil, morda res ne bi ponovil, če bi imel isto spoznanje kot danes. Toda trdim, da je večina komunistov v danih trenutkih, z danim znanjem in razumom naredila vse, kar je naredila, najbolj pošteno, da bi imeli boljše, humanejše, svobodnejše, samoupravnejše in demokratičnejše življenje. Ne sramujmo se zgodovine, čeravno jo danes poskušajo nekateri raztelesiti, zmaličiti, potvarjati, ko gradijo na domnevah, kaj bi bilo, če bi bilo. Po bitki so vsi generali pametni, v bitki pa je eno samo vprašanje: ali si bil dovolj pogumen in si se boril z zavestjo, da prispevaš nekaj k najplemenitejšim ciljem. Zase trdim, da sem ravnal zmeraj po najboljši vesti. Morda kdo tudi ni, toda takoj sem pripravljen podpisati, da je velika večina komunistov mislila enako kot jaz in pošteno delala v kateremkoli obdobju naše zgodovine: pred vojno, med NOB, leta 1948, pa 1951, pa 1964, pa kasneje ob naših prelomnicah. Tudi danes, ko govorimo o prenovi ZK, ko govorimo o drugačnem, demokratičnej-šem, širšem delovanju, iskreno mislimo in vidimo v tem svojo vlogo, s katero edino lahko mobiliziramo tudi mlade ljudi in popravimo tisti del nekdanjih odločitev, ki so se z današnjim razumom in spoznanji pokazale kot napačne. IVO KRČ, LJUBLJANA CENTER Jasneje predvideti družbeni razvoj ~\7 10. kongresu ZK Slovenije vidim konti-V nuiteto Čebin. Njegova opredelitev je inovacijska družba 21. stoletja, s čistejšo podobo socializma in prenovo ZK, ki mora svojo vlogo posodobiti in biti nenazadnje pred družbenimi dogajanji. Če je bil čebinski manifest vizionarstvo v najžlahtnejšem in zgodovinsko najbolj realnem pomenu besede, je tudi 10. kongres ZK Slovenije. Odpira namreč vse razsežnosti in zahteve moderne slovenske družbe in nakazuje realne razvojne možnosti za družbenoekonomsko in družbenopolitično bogatejše življenje. Zavzema se za program, ob katerem se bodo zbrali najustvarjalnejši ljudje v iskanju izhoda iz današnje krize. Izročilo Čebin je torej pomembno tudi danes, čeprav gre za bistveno spremenjene razmere. Tudi v današnjem času je imperativ našega družbenega razvoja Jugoslavija kot zveza enakopravnih narodov, ki mora zagotavljati ekonomsko, politično in kulturno samostojnost pa tudi njeno enotnost in vzajemno odgovornost. Enakopravnost, bratstvo in enotnost morajo biti navzoči pri solidarnosti, pri reševanju vseh vprašanj, ki so priznan skupni interes vseh narodov in tudi skupna osnova svobode vsakega od njih. Prav v sedanjem času poglabljanja družbenoekonomskih in družbenopolitičnih protislovij prehitro pozabljamo na ta izročila. Vsemu jugoslovanskemu prostoru se trdovratno ponujajo kot rešitev preživeli recepti vsedržavnega hegemonizma in etatizma, antihumani-stičnega in reakcionarnega nacionalizma, prisotne pa so tudi težnje, naj bi zveza komunistov delovala s pozicij oblasti. Ob reševanju glavnih protislovij pa se kar naprej zožuje prostor za odločanje delavcev. Zgodovinsko izročilo Čebin se v naši občini pojavlja kot vprašanje, kako bomo komunisti znali bolj vplivati na družbena dogajanja in znali bolj povezovati družbenopolitični interes z vsemi ustvarjalnimi zahtevami družbe in njenim razvojem. To pomeni, da bomo morali jasneje predvidevati družbeni razvoj, bolj prisluhniti težnjam in zahtevam ljudi, še zlasti pa ponovno pridobiti njihovo zaupanje. Če pa bi kdaj ob posameznih vprašanjh ostajali v manjšini, bi to vsekakor pomenilo, da nismo bili dovolj prepričljivi v naših prizadevanjih. Družbeno ustvarjalno zavest bomo lahko usmerjali le, če bomo nadalje razvijali moralna in etična načela socialistične samoupravne družbe, uveljavljali politiko naslonitve na lastne sile, če bomo objektivni, dosledni in učinkoviti in z lastnim zgledom v praksi uresničevali vizijo sodobnega socializma in sodobne napredne družbe. Skratka preobrazbo naše ZK bomo morali pojmovati zlasti kot delovanje med ljudmi in za ljudi, kot so to znali že predvojni komunisti. V naši občini ne bomo zanemarili vrste zelo pomembnih in aktualnih vprašanj: razvoj trgovine, izvoz, prestrukturiranje gospodarstva; učinkovito uresničevanje ustavne funkcije občine, učinkovitost delegatskega sistema, delovanje upravnih organov, strokovnosti, racionalnosti in zahteva, da delujejo v interesu občanov. Nič manj pomembno ni področje stanovanjskega gospodarstva, ohranjanje identitete mestnega središča in značilnosti občine Ljubljana Center, razvoj drobnega gospodarstva, pa tudi pereča ekološka in prometna vprašanja. IVAN KUHAR, LJUBLJANA MOSTE-POLJE ZK se ni umaknila v kot T) istveno je. da se vsi zavedamo, da je za .D naš nadaljnji razvoj ključnega pomena uresničevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije z jasno razvojno perspektivo, ki bo temeljila na uvajanju in uporabi znanja, sodobne tehnologije, mikroelektronike, računalništva, robotike, laserske tehnike itd. Naš cilj ne more biti le preživetje, komunisti hočemo več, hočemo učinkovito, ustvarjalno, ekonomsko interesantno socialistično družbo, hočemo družbo razvitega socializma, ki bo zmogla bitko za 21. stoletje. Komunisti smo zavezani naš svet nenehno spreminjati, zato moramo storiti vse za naš nadaljnji gospodarski in družbeni razvoj. Za dosego tega pa je potrebno več idealizma, ambicij, poguma in iniciative ter splošne mobilizacije. ZK je ta čas na hudi preizkušnji, ki jo mora na vseh ravneh izboriti kot boreča se partija. Čeprav mnogi dvomijo o moči in sposobnosti ZK pri odpravi kriznih gospodarskih in družbenih razmer, je treba jasno in glasno povedati, da se ZK ni umaknila v kot, zato mora vsakdo računati z našo prisotnostjo in z akcijo vseh tistih, ki so za razvoj socialistične samoupravne skupnosti. Večina članov ZK dela in misli pošteno. Zato so toliko _bolj prizadeti takrat, kadar hočejo posamezniki ali organizirane skupine to delo izničiti, omalovaževati in podcenjevati. Trdno smo prepričani, da bomo iz sedanje krize izšli, če bomo hitreje uresničevali temeljne razvojne gospodarske in družbene probleme in prisluhnili interesom delovnih ljudi in občanov. To pa zahteva več našega dela z ljudmi in med ljudmi. Z večjim podružbljanjem dela ZK v okviru organiziranih zavestnih sil bomo tudi hitreje uresničevali vodilo Edvarda Kardelja o naši učinkovitosti in sposobnosti, ki je morda danes še bolj aktualna, kot je bila pred 20 leti. ANTON KAPUN, LJUTOMER Pošteni do sebe in družbe ' / avedamo se, da nas ne bodo rešili ne vlada ^-issvojimi intervencijskimi zakoni, ne kritika obstoječega stanja in nihče drug. Rešiti se bomo morali sami. s svojim delom, s samood-povedovanjem in z zavestjo, da smo soustvarjalci nove samoupravne družbe, za uresničitev katere so potrebne žrtve in katere korenine segajo nazaj do čebinskega zbora. Zato naj nam bo praznovanje te obletnice spodbuda in ena od priložnosti za učinkovit nastop vseh komunistov. Revolucijo so izbojevale množice pod vodstvom komunistov, samoupravno družbo tvorijo množice delovnih ljudi, kjer so tudi komunisti; zato bomo protislovja, v katera smo zašli, tudi reševali vsi, ki nam je samoupravljanje vodilo dela in življenja. Časi so taki, da nam dajejo priložnost. Moramo jo samo videti. Vidimo jo pa v samoupravljanju in v delu delovnih ljudi, ki so pripravljeni sodelovati. Komunisti so bili vedno pripravljeni boriti se za svoje ideale in za vse tisto, kar je napredno, zato bomo tudi sedaj v ospredju in smo pripravljeni tudi nositi glavno breme. Od komunistov se zahteva doslednost, delavnost in poštenost. Taki moramo biti do sebe, do sodelavcev in do družbe. Smo majhna in manj razvita občina z majhnim številom komunistov, ki pa se skoraj vsi med seboj poznamo. To pa je'tista prednost, ki smo jo vedno — in jo bomo tudi sedaj — s pridom izkoristili za organizirano akcijo. Komunisti naše občine smo bili vedno pripravljeni nositi glavno breme akcije in ne bojim se, da tega ne bi storili tudi sedaj. Zavedam se, da bo naše delo v prihodnje težje kot do sedaj, vendar ga bomo skupaj vsi. komunisti in drugi ljudje, opravili tako, kot družba od nas pričakuje. MARJAN FEKONJA* MARIBOR —POBREŽJE Kako iz krize? TV' adar spregovorita o isti stvari ali pojavu dva razuma, dva različno misleča sobesednika, oba spoznata resnico v novi podobi -bi dejal. Le nove resnice pa nas lahko rešijo I starih zablod. Toda živeti po ustaljenih navadah-, brez neumnih novotarij, je vendar tako lepo, čeprav okrog nas vre in smo do vratu v krizi. Torej! Kako iz krize! Skoraj vse je napisano v prilogi lista Komunist, z-dne 3. aprila 1987. Vprašujem se le, kako to uresničiti, da ne bo 7. seja CK ZKS ena izmed mnogih, katere sklepi krasijo« naše predale in police, brez lastnega življenja in udejanjanja. ČEBINE IN REVIRJI DANES Iz vsake ofenzive, iz vsake krize izšli močnejši ■^r a Čebinah je bil lep sončen dan. Barliče-lN vega sina Ivana sem okrog poldneva našla pred novo domačijo - tri kilometre nižje od stare, v kateri je bil ustanovni kongres KP Slovenije. Traktorje pripravljal, da bi šel z njim v gozd. Lanski žled je polomil drevesje s koreninami vred. Moral bo ponj. Pomagal mu bo sin, ko pride iz službe, iz strojne tovarne v Trbovljah. Hčerki sta se poročili in odselili. Gospodinja Mari je ravno pripravljala kosilo. Težko je biti kmet Po vojni so očetovo hišo, kjer je danes muzej, večkrat obnavljali in razširjali. Potem pa ni šlo več. Je na strmem terenu, postala je zgodovinski spomenik, kar pa z razvojem kmetije ni šlo ravno najbolje skupaj. Dve leti pred očetovo smrtjo (1960) sta z ženo prevzela vajeti. Tedaj je bilo v okolici pet pravih kmetov. Toliko jih je na njihovem koncu še danes. Od kmetijstva je težko živeti, pravi Ivan Bar-lič. Cene strojev so se v enem letu povečale od sto do tristo odstotkov (samgoji pitance), živine pa le za 15 odstotkov. Žita že 15 let nihče ne seje. Njive so v bregu, s strojem jih ne(*noreš orati. Zemlja z brazdanjem polzi navzdol. Zato lahko posejejo le nekaj krompirja in zelenjave za domačo rabo. Danes je zadovoljen, da ima nov dom in veliko delovnega prostora. Usodnih dogodkov v očetovi hiši se ne spominja. Tedaj je bil star pet let. Zelo rad pa se spominja praznovanja desetletnice ustanovnega kongresa KPS in očetovega pripovedovanja, kako se je z Marinkom, Farčnikom in drugimi dogovarjal o tajnem zmenku v bližnji cerkvi . . . Čebine so revirske Na medobčinskem svetu ZKS Trbovlje, ki je postal te dni tiskovno središče za pripravo proslave, nam je predsednica študijskega središča politične šole CK ZKS in komisije za idejnopolitično delo za pripravo proslave Marjana Kopše pripovedovala, da so povoj- ne generacije zelo čustveno nevezane na čebinski dogodek. Trboveljčani in Zagorjani se še vedno kregajo, ali so Čebine nad Trbovljami ali nad Zagorjem. Hrastničani, ki tega privilegija nimajo, pa trdijo, da so revirske . . . Vsi skupaj se trudijo, da bi tako starejšim kot mlajšim generacijam približali vsebino in sporočilnost čebinskega manifesta za današnjo rabo. Komunisti bi morali biti veliko bolj povezani z množicami, pravi Kopšetova, to je bil eden temeljnih ciljev Manifesta in je danes bistvo prenove zveze komunistov. Med starejšimi komunisti so še vedno močne težnje po trdi roki, danes pa naj bi z močjo argumentov oblikovali dialog o vseh družbenih vprašanjih. Ta pa zahteva veliko znanja in časa. Sekretar revirskega sveta in občinske konference zveze socialistične mladine Trbovlje Zoran Tomše združuje obe funkciji zaradi racionalizacije in teženj k deprofesionalizaciji političnega dela. Zaradi Čebin in drugih revolucionarnih dogodkov v revirjih (delavskih štrajkov, zloma Orjune itd), so zelo obremenjeni s preteklostjo. Zaradi nje gledajo na temelje komunizma in na razvoj socializma precej drugače, kot bi sicer. Vtkali so jo v vsakdanje življenje in delo. O njej se uče že kot otroci v šolah, kasneje jo povezujejo s prostovoljnim delom v brigadah, z organizacijo teriotorialnih enot itd. * Mladi velikokrat nerazumljeni Ob štafeti mladosti so se skupaj s posavskimi in dolenjskimi mladinci največ pogovarjali o ekologiji. Povojna težka bazična industrija požre veliko električne energije. Želijo si ekološko čistejše in sodobnejše tehnologije, ki bi bila usmerjena v izvoz. Velikokrat jih v družbi ne razumejo, saj so s preteklostjo dru-' gače obremenjeni kot starejše generacije. Živeti želijo danes in jutri. Ravnatelj Revirskega muzeja ljudske revolucije v Trbovljah Milan Kolšek nam je povedal, da ima Barličeva domačija na Čebinah danes status spominske hiše. Stalna razstava zajema obdobje od ustanovitve KPS do druge svetovne vojne. Razdeljena je na tri dele: • prvi del zajema obdobje od let 1919 in 1920 do ustanovnega kongresa. Obravnava revolucionarno dejavnost KPS in delavskega gibanja nasploh v povezavi s socialnim in gospodarsko-političnim življenjem v tem času; • drugi del je spominska soba. V njej je predstavljeno približno avtentično okolje, v katerem je bil kongres, podatki in fotografije udeležencev, Manifest. • tretji del zajema aktivnost KPS v zadnjih predvojnih letih. Poleg razstave je možen ogled video kaset s posnetki revolucionarnega gibanja v revirjih, pričevanji udeležencev ustanovitvenega kongresa in drugih. Barličeva kmetija na Čebinah zaradi večkratnih obnov (po požarih med vojno in širitvi kmetije po vojni) nima več značaja etnološke posebnosti. Uvrščena je v register kulturnozgodovinskih spomenikov. Poleg hiše je gospodarsko poslopje, v katerem je na vrhu večnamenski prostor, primeren za učne ure. Muzej vsako leto obišče povprečno 5000 ljudi. Odprt je vsak dan, razen ob ponedeljkih. Na seji sekretariata občinskega odbora ZZB Trbovlje smo srečali Boža Eberlinca, predsednika, Alojza Kosa, podpredsednika, Miho Fermeta, Anico Conradi in Mari Govejškovo, tehnično sekretarko odbora. Pogovarjali so se — o čem drugem — kot o proslavi na Čebinah. Nostalgično in s pogledom v jutrišnji dan. Zaradi sedanje družbene krize so močno zaskrbljeni, toda še vedno ne mislijo odnehati. Čeprav so že zreli in prezreli, kot se radi pošalijo na svoj račun, pa niso za staro šaro. Se vedno so organizirani in aktivni po svojih močeh. Več zaupanja med organizacijami Po njihovem mnenju bi morale frontne organizacije nameniti več pozornosti kadrovanju najsposobnejših in demokratičnemu dialogu. Pri tem pa takoj dodajo, da niso za dialog s komerkoli, z vsakomer, s klerom na primer. Danes težko ločiš, kaj je res in kaj ni, kaj je napredno in kaj ni. Kot komunisti so nenehno doživljali prenovo zveze komunistov, med vojno, ob Informbiroju, ob uvedbi samoupravljanja. Zato jih najnovejša prenova ne preseneča. Ugotavljajo pa, da so bili vedno najmočnejši, ko je bilo najhuje; po vsaki ofenzivi in povojnih krizah so bili močnejši, bogatejši z izkušnjami in spoznanji. Zato bi morala biti danes socialistična zveza tista gonilna sila, ki bi ljudi znala pritegniti in jih pravočasno pripraviti na družbene spremembe. Mladini zaupajo, čeprav so jo časi po svoje pregnetli. Med posameznimi deli fronte bi moralo biti več sodelovanja in zaupanja, ne pa da (predvsem) funkcionarji poudarjajo, naša organizacija je storila to, naša ono . . . Sekretar revirskega sveta ZKS Aleš Maček, ki je po funkciji tudi predsednik komiteja za SLO in DSj nam je povedal, da ga je ponovno branje Čebinskega manifesta še bolj prepričalo o njegovem izjemnem pomenu in izvirnosti v svetovnih razsežnostih. Danes bi nam moral biti za zgled, kako se lotevati ključnih družbenih vprašanj v notranji in zunanji politiki. Na rednih sejah pa pogosto obravnavamo obrobne in vsiljene probleme, namesto da bi sistematično in z občutkom za ločevanje pomembnega od manj pomembnega krepili našo politiko obrambe in zaščite. Sicer pa so pred kratkim, ob katastrofi v Zagorju dobro prestali preizkus organiziranosti in solidarnosti. Prejeli so številne pohvale in priznanja z najvišjih ravni. Posebej požrtvovalna je bila mladina, čez katero se velikokrat pritožujemo. Kljub temu si ne želijo več takih vaj v živo. To pa govori o nujnosti osveščanja, o pomenu organizirane civilne in narodne zaščite, družbene samozaščite nasploh. Veliko bo še treba, da bi družbeno lastnino jemali kot osebno . . . ★ ★ ★ Čebine že dolgo niso. kar so bile. Do muzeja pelje cesta. V bližnjih vaseh so pred kratkim zapeli telefoni, napeljani s prostovoljnim delom in prispevki krajanov. Barličev Ivan je ob koncu zaželel vsem skupaj, da ob letošnji proslavi ne bi bilo megleno in hladno kot ob dogodkih pred petdesetimi leti. Pa tudi snežiti ne bi smelo, kot pred desetimi leti, ko so se ljudje, posebej otroci, blatni in premraženi gnetli v stari očetovi hiši. . . JELENA GAČEŠA Učenci v o Čebinah • Na kongresu so delegati razpravljali o politični aktivnosti slovenskih komunistov, analizirali položaj slovenskega naroda v mednarodnem gibanju in predvideli fašistično nevarnost, ki je pretila jugoslovanskim narodom. Zavedajoč se svoje odgovornosti za usodo slovenskega naroda je kongres sprejel odločilne programske osnove in sklepe za delo komunistov in vseh demokratičnih sil našega naroda. Ker je moral imeti vsak udeleženec kongresa alibi za tisto noč, je moral biti kongres v tajnosti in je lahko trajal le eno noč. Tako se je kongres končal rano zjutraj in delegati so se razšli vsak na svoj kraj. Kongres je v celoti uspel in 3. avgusta isto leto je banovska uprava Dravske banovine izdala okrožnico, v kateri so obveščali policijske in oblastne organe o pomenu ustanovnega kongresa KPS in veliki aktivnosti slovenskih komunistov. Zahtevali so nujne policijske akcije. Barbara Teršek, 7. razred OŠ heroja Rajka Hrastnik • V Manifestu so usmerjali slovenske komuniste v borbo in obrambo, enotnost slovenskega naroda. Zahtevali so enotnost delav-' s k ega razreda in borbo proti grožnjam Hitlerja in Mussolinija. Ustanovni kongres KPS v Barličevi hiši na Čebinah je izjemen dogodek v zgodovini slovenskega naroda, saj so komunisti v naslednjih letih častno izpolnjevali svoje obveze, ki so jih sprejeli na Čebinah. Sabina Sihur} 6. razred OS heroja Rajka Hrastnik KPJ je že leta 1934 dala predlog za kongres. V Revirjih je bil kongres zato, ker je bilo tu največ političnega delovanja. Urban Golob, 8. razred OŠ J. B. Tito Trbovlje Prvič sem bil na Čebinah pred petimi leti. V Barličevi domačiji je stala razstava dokumentov, slik, na hiši pa spominska plošča. Bernard Jerman, 8. razred OŠ J. B. Tito Trbovlje Naša šola ima dan šole v spomin na ustanovni kongres. Ta dan odpremo vrata šole, pripravimo športne igre, vsak razred se predstavi s programom, tekmujemo na kvizih, letos je vsak razred napisal pesem o sebi. Ob dnevu šole imamo tudi svečano sejo sveta šole, na kateri podelimo priznanja. Urška Brinar, 8. razred OŠ J. B. Tito Trbovlje Spominjam se šolskega pohoda na Čebine, kamor smo takrat peljali tudi goste iz drugih republik. Na Čebinah smo si ogledali hišo, pod kozolcem pa smo dobili enolončnico in pripravili kulturni program. Polona Sitart 8. razred OS J. B. Tito Trbovlje Na Čebinah smo predali kurirčkovo pošto pionirjem iz Zagorja. Pionirji — kurirji se tega radi spominjajo. Jože Cesnik* 8. razred OŠ J. B. Tito Trbovlje Kongres je pomemben zaradi delovanja komunistov v Sloveniji. Poudarili so nevarnost fašizma, sprejeli manifest KPS. Sestati so se morali ilegalno, policija ni vedela ničesar. Mateja Mlakar, 8. razred OŠ J. B. Tito Trbovlje Pred 50 leti, leta 1937, se je živelo drugače, kot danes. Dedek mi je o tem pripovedoval: »Štirje bratje smo bili v družini. Doma ni bilo dovolj kruha za vse, zato sem moral že s šestnajstimi na šiht — v jamo. Garali smo kot črna živina za nizke mezde. Ko sem prišel domov, me je na mizi čakal močnik. Meso smo jedli le ob nedeljah. Vendar niso vsi živeli tako; lastniki rudnikov, mesarji, trgovci so se okrog vozili v kočijah in tudi že kakšen avto se je podil po prašnih cestah Revirjev.« Tomaž Burkeljc, 1. letnik naravoslovno-matematične usmeritve Trbovlje » Dežuje. Pač april. Mokro, muhasto in neprijetno. Tako, kot takrat, ko sem kot prvošolka prvič obiskala Čebine. Stali smo v dežju in vetru in čakali štafeto. Stiskali smo se pod dežniki in se nestrpno prestopali. Po šipah pa so drsele dežne kapljice. Ogledovala sem si hišo in premišljevala : »Le zakaj nas ne spustijo noter?« Bili bi na suhem in v zavetju. Bila sem premajhna, da bi razumela zgodovinski pomen te stavbe, vendar se mi je zdela pomembna. Najbrž zato, ker nismo smeli vanjo. Ko sem naslednja leta prihajala na Čebine, sem prihajala s pionirsko rutico in kapo. Tako smo izkazali spoštovanje ljudem, udeležencem kongresa, in delu, ki so ga takrat začeli. Za domovino, za delavce in tudi zame, čeprav me takrat še ni bilo. Ljudem, ki so takrat prišli na Čebine sredi noči in postavili temelje lepše prihodnosti, smo bili za to tudi hvaležni. Melita Žam, 3. letnik ekonomske usmeritve Trbovlje Noč s sedemnajstega na osemnajsti april, leta 1937, Čebine. Dogodek, ki je pustil globoke sledove vse do danes, ter dejanje, ki je vznemirilo tedanje vladajoče sloje. Da, to je bil ustanovni kongres slovenske Komunistične partije. Goran Bojovič, 3. letnik nar. mat. usmeritve Trbovlje Tudi danes se boj nadaljuje. Vedno znova iščemo nove in boljše rešitve, s katerimi bi še boli udejanili sklepe s Čebin. Žal pa je vedno več dogodkov, ki bi lahko usodno vplivali na dosežke delavskega boja. Razni nacionalistični izbruhi, ki se zdaj tu zdaj tam vse bolj razplamtevajo, so resna nevarnost za bratstvo in enotnost narodov. Zakaj prihaja do tega? So mar ljudje pozabili, da sta nam ravno bratstvo in enotnost omogočila uspešen boj proti fašizmu in kapitalizmu ’’ Sponu nimo se pogumnih komunistov, delavcev in vseh, ki so se borili za našo svobodo! Spomnimo se tveganja delegatov ustanovnega kongresa KPS! Bodo mar nesmiselni izbruhi večkrat neosnovanega nezadovoljstva uničili to, kar se je gradilo pol stoletja? Jelena Mičovič, 3. letnik nar. mat. usmeritve Trbovlje Tudi danes si žele delovne vneme in predanosti od mladih. Vsi govore, da na nas sloni jutrišnji dan. In vsi potem porečejo, da smo brezbrižni, poležuhi, ki ne spoštujejo dni. zaradi katerih živimo sedaj neizmerno lepo m svobodno mladost. . . Toda to ni res! Tudi v nas je moč, tudi v nas je velika volja do dela. Vse vidimo m marsikaj bi radi s svojimi lastnimi rokami in s svojo pametjo obrnili na bolje. Ampak nočejo nas odkriti. Nekje so postavljene pregrade. . . Seveda — med generacijami. Ampak pri nas ne bi smelo biti tako. da vsaka generacija ljubosumno čuva svoja načela in noče izpustiti vajeti iz rok! Ne, pri nas že ne-. .. Mladi pa smo tako polni vneme in hočemo, res hočemo doseči nekaj velikega. Vsaj nekaj tako velikega, kot so takrat — pred petdesetimi leti — dosegli skrivnostni potniki na Čebinah. Jelena Drnovšek, 4. letnik nar. mat. usmeritve Trbovlje Ne potrebujemo novega manifesta. Potrebujemo le nove smernice za delo na osnovi stare ideje o suverenosti narodov in narodnosti Jugoslavije. Sporočilo čebinske noči mora živeti z nami sleherni dan. Le tako bomo krepki in čili zakorakali skupaj z razvitim svetom v 21. stoletje. Marjan Jerman. . 2. letnik nar. mat. ureditve Trbovlje Sedaj so Čebine zelo lepo urejene. Všeč mi je, da so uredili tudi video, da preko njega predstavijo čebinsko noč. To je moderno, praktično, saj lahko veliko ljudi naenkrat spremlja program. Tudi prostori v hiši so okusno urejeni in privlačni. Igor Krhlikar, 3. letnik nar. mat. usmeritve Trbovlje Čebine so zanimive za tistega, ki pride prvič tja, saj je na Čebinah prav gotovo zbranih največ podatkov o zgodovinskih dogodkih. Na Čebine lahko pelješ goste, ki pridejo na obisk. Zanje je obisk Čebin zanimiv, vsak dan je razstava odprta, tako da tudi po tej plati ni težav. Mojca Novak, 3. letnik nar. mat. ureditve Trbovlje Zbral * MARKO PLANINC DELO ČEBINE 1937-1987 Milan Kučan vprašuje: ». . . kaj nas povezuje v ZKS? Ali smo v tej organizacij istomišljeni-ki, ki v osnovi mislimo enako, o temeljnih razvojnih vprašanjih socializma, o razvojnih možnostih družbe.« Mislim, da istomišljeniki žal nismo v večini, toda dovolj nas je poštenih, sposobnih* in delovnih, da izbojujemo tudi to bitko, v kateri je naše glavno orožje ?nanje — žal, še vedno v mnogih okoljih premalo cenjeno. Morda zveni komu ta trditev kot fraza. Toda žal ni tako. V njej je vse preveč resnice. Čeravno se vedno in povsod (največkrat samo verbalno) zavzemamo.za načelo: prave ljudi na prava mesta; znanje je zagotovilo uspeha itd. — pa v praksi tako ne delamo. Se vedno vztrajamo pri negativni kadrovski selekciji, neobjektivnih merilih za ocenjevanje posameznikov, nespoštovanju družbeno sprejetih meril v kadrovski politiki itd. « Naj navedem nekaj dejstev za podkepitev mojih trditev: — institut priznavanja delovnih zmožnosti omogoča nestrokovnim in nesposobnim »preživetje za vsako ceno« na prezahtevnem delovnem mestu oziroma funkciji, — bolj ali manj uspešno šolanje (ocene pristojne institucije — šole, fakultete) in stalnost izobraževanja večine delovnih okolij ne zanimajo, — poslušnost in prilagodljivost je še vedno najbolj cenjena vrlina, — ustvarjalni nemir in ambicioznost pa nevarna kot kuga za birokratsko ali tehnokratsko blaženost ohranjanja obstoječega. Kako vidim bodočnost? Učiti se, razmišljati, ustvarjati in boriti se. boriti se proti zablodam, skrajnostim in zmotam, kot so: neznanje, mezdna miselnost, uravnilovka, elitizem in vrsta drugih izmikov. Spreminjati sebe in svet, v katerem živimo. Komunist mora povedati javno, kaj misli in kaj želi doseči. Kako živi in dela presoja »javnost« sama. Dosledno moramo vztrajati pri razčlenjevanju v lastnih vrstah, ki bo temeljilo na znanju, delu in smelosti, tudi za ceno redčenja naših vrst. Ue smo avantgarda delavskega razreda in še posebno, ker je ta delavski razred drugačen kot pred 50 leti, po svoji socialnopolitični, ekonomski in kulturni sestavi ter interesih, moramo sprejeti resnico, da nas bo kot avantgardo priznal in sprejel le, če bomo komunisti kot posamezniki s svojo praktično politično aktivnostjo potrdili kot vodilna družbena sila. Uresničiti moramo obljubljeno vizijo družbe enakopravnih (ne enakih), družbe blaginje in bogastva različnosti, ki naj nas druži in plemeniti, ne pa razdvaja. Zavreči moramo preživele dogme in ideološko ornamentiko — za katero se običajno skriva neznanje — in se spopasti z lastnimi slabostmi, vsakdo v svojem okolju. S tem bomo našim nasprotnikom, žal jih ni malo, različnih barv in nazorov, zožili manevrski prostor za izkoriščanje demokratičnih svoboščin za produkcijo idej, ki zastrupljajo družbeno klimo, že tako razgreto od protislovij, socialne, politične in ekonomske narave (beri: krize). In še opravičilo bralcem. Z ambicioznim naslovom, s katerim sem »opremil« svoje razmišljanje, sem želel pritegniti vašo pozornost in vas prepričati, da sestavek preberete. Krize se seveda ne da rešiti s čarobno paličico, izhodov in poti iz nje je mnogo. Droben kamenček v tem mozaiku pa so po mojem prepričanju tudi vprašanja, o katerih sem govoril in jih lahko le skupno rešujemo. Tudi vi, ki ste to prebrali. ADELA KELHAR, MARIBOR-ROTOVŽ Z »drobnim« delom do velikih dosežkov T) °1 stoletja delovanja komunistične partije -X in sedaj Zveze komunistov Slovenije je pomembna obletnica, čas, ko sebi polagamo račune o tem, kaj se dogaja pred našimi očmi. Zato so tudi zrenja v začetke delovanja KP in izkušnje tega dela še danes aktualna, saj nam sporočajo, kako živo je bilo delovanje komunistov med množicami, tudi sami sklepi, poročila so bila preprostejša, imela so svojo sporočilno moč. Takratna partija je preraščala v množično revolucionarno gibanje. Iz revolucionarnega gibanja pa je prešla v revolucionarno prakso graditve socialistične samoupravne družbe. Izročila Čebin nam sporočajo, da so takrat komunisti ugotavljali, daje delovanje stranke uspešno — če so njeni člani oboroženi z marksističnim znanjem in da so sposobni posegati v razpravo o najbolj perečih družbenih vprašanjih tistega časa. Postavljali so si naloge, vprašanja: Ali se bomo prepustili politiziranju in komentiranju velikih dogodkov, ali pa se bomo neutrudljivo ukvarjali z »drobnim« delom, ki pa lahko edino pripelje do velikih dosežkov. Komunisti kot avantgarda v svojem boju ne poznajo nobenih ovir in strahu, to so bile velike besede, ki so presegale čas... in nadalje . . . ljudstvo lahko doseže svojo svobodo z lastnim bojem. Ta izročila Čebin so še danes aktualna. Boj za spremljanje razmer še vedno traja in v tem boju se je treba povezati z vsemi naprednimi socialističnimi silami. Sedanja družbena protislovja kažejo na jedro problema in konflikta, ki je v tem, da najrazličnejše posredniške strukture v imenu delavcev odločaio. ne pa da bi delavci sumi (tukaj mislim na sodoben delavski razred, ki ga tvorijo strokovnjaki, raziskovalci. Načrtovalci nove proizvodnje, znanstveni in kulturni delavci oziroma tisti, ki na podlagi svojega dela prispevajo k razvoju proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov) ustvarjali, odločali in imeli vpliv na družbeno premoženje in delo. Samoupravljanje pa odpravlja posredniško vlogo in omogoča, da od delovnega človeka odtujeno delo in s tem politično in kulturno moč se vrne delavcu, ustvarjalcu samemu. V naši občinski organizaciji ZKS Maribor Rotovž smo analizirali družbena protislovja, oblikovali program, kako naj člani ZK. ki delujejo v sistemu socialističnega samoupravljanja v svojih okoljih in tudi v širšem družbenem okolju, spreminjajo razmere. To pa je zahteven in dolgotrajen proces. Pri oblikovanju politike delujejo člani OO ZK in organov. Najpomembnejše in najzahtevnejše pa je vsekakor uresničevanje sprejetih sklepov. Spreminjamo metode dela. Še veliko je zahtev, da naj »nekdo« naredi red ... se ustvarijo pogoji gospodarjenja, pa kritika takšnih ali drugačnih ukrepov. Vsa ta protislovja kažejo na tendenco, ko se na eni strani želi, da se ustvari red. na drugi strani pa ta red »omejuje«, da bi delavci v združenem delu v celoti ustvarjali in gospodarili z družbenimi sredstvi . Potrebno je več neposrednega stika z ljudmi, se boriti z njimi za naprednejše in humane odnose, zato je pomembno, da se v ZK dogaja globok intelektualen proces, ki je vezan na članstvo v organizaciji, ne glede na položaj, ki ga imajo člani v delovnem in življenjskem okolju. Intelektualnost kot taka pa ni samo lastnost šolanih ljudi, pač pa je to lastnost vsakega posameznika in je le ena izmed sestavin mnogostrane razvijajoče se osebnosti. Boriti se moramo, da postane zavest o tem, da nihče drug v imenu nekoga drugega ne bo spreminjal razmer, pač pa samo aktiven, odgovoren posameznik povezan z drugimi. Največja moč je v človeku, ne kot osamljenem posamezniku,in le široko in aktivno sodelovanje ljudi v graditvi družbe in njene demokratizacije je merilo, po katerem se merijo naprednost, humanost in človečnost. AVGUST MAJERIČ, UNIVERZITETNA KONFERENCA ZKS MARIBOR Uspešni in neuspešni gospodarji in politiki O lovenski komunisti se morajo obrniti k O problemom vsega slovenskega naroda in prizadevati si morajo za temeljite demokratične spremembe. To sporočilo Čebin se mi zdi danes, po petdesetih letih, enako aktualno kot tedaj. Ne glede na časovni odmik se moramo komunisti tudi danes vprašati, do kod smo prišli pri njegovem uresničevanju. V preteklih 15 letih so se pri nas nakopičila družbena, politična in gospodarska protislovja, ki jih komunisti nismo bili sposobni uspešno reševati. Najprej, normativna urejenost naše družbe in družbena praksa se v tem obdobju vztrajno, a nezadržno razhajata. Politika in zveza komunistov nista sposobni prekoračiti Rubikona od besed k dejanjem. Gospodarstvo v tej zmedi vse bolj izgublja tla pod nogami oziroma nepovratno vse bolj zaostaja, ne le za tistim delom Evrope, s katerim so se pred desetletji še lahko primerjali, ampak celo že za velikim delom Azije in drugimi območji. Katere so naše dileme in protislovja? Govorimo o potrebi po demokratizaciji v družbi, o poglabljanju samoupravljanja, na površje pa še vedno prihajajo ne dovolj sposobni politiki, ki niso sposobni izoblikovati kolikor toliko učinkovito ekonomske politike, in gospodarstveniki, ki niso sposobni zagotoviti uspešnega gospodarjenja z družbenim kapitalom. Zahteva po zamenjavi neuspešnih politikov in gospodarstvenikov doslej ni bila uresničena, ker ni zagotovljena resnična demokratičnost njihove izbire. Diskrecijska pravica raznih kadrovskih koordinacij in komisij za lansiranje kandidatov brez protikandidatov lahko le slučajno izstreli najboljše, pa še tedaj morajo takšni kadri bolj skrbeti za to, da se ne bodo zamerili svojim zaščitnikom, kot pa tistim, ki so jih formalno izvolili. Komunisti smo za to odgovorni, nobeno fra-ziranje o tem, da smo razvili najširše demokratične postopke za evidentiranje in predlaganje najbolj sposobnih kandidatov, nas ne bo rešilo. Nadalje, govorimo, da je treba dati veljavo ekonomskim zakonitostim. Toda vprašal bi, kdo in zakaj jim je veljavo vzel oziroma kdo se jih boji? Ekonomske zakonitosti namreč, kot je znano, delujejo spontano in neodvisno od človekove volje vse dotlej, dokler jih človek ne začne ovirati, negirati, posiljevati. Toda tudi tedaj še vedno delujejo, le da stojijo na glavi in da gospodarski in družbeni razvoj zavirajo, namesto da bi ga pospeševali. Zato je demagogija prvega reda, če politika vpije: pustimo delovati ekonomske zakonitosti, hkrati pa jih ima varno zaprte. Ekonomske zakonitosti bi namreč s prstom pokazale, kdo je uspešen in kdo neuspešen gospodar. Tako kot resnična demokracija pokaže, kdo je uspešen in kdo neuspešen politik. Pa bo kdo dejal; saj to ni nobena skrivnost, saj vsi, tudi politika in zveza komunistov o tem govorimo. Res je. Toda ekonomske zakonitosti in demokracija bi pometle s slabimi gospodarji in politiki. To pa bi za marsikoga lahko postalo nevarno. Vse to vemo, le da nimamo dovolj moči in volje, ali pa pravih zaveznikov, da bi tako stanje presegli. Komunisti smo za to odgovorni. Za konec pa še tale misel: nadvse naivno bi bilo, če bi pričakovali, da bodo sproščene ekonomske zakonitosti in večja demokracija sami po sebi rešili nakopičene probleme in protislovja. Priznam, težave in nevarnosti, ki iz njih izhajajo, so enako velike kot tiste, ki jih imamo sedaj. Komunisti bi namreč morali od razpaslega se voluntarizma in besednega leporečja stopiti na dosti težavnejšo pot, na kateri uspeh lahko zagotavljajo samo široko znanje, strpnost do drugače mislečih in takšna oblika uveljavljanja, ki jo bo mogoče meriti z oprijemljivimi merili, to je z družbenim in gospodarskim napredkom. Za takšno akcijo pa si moramo komunisti pridobiti tudi glasove nekomunistov. Le tako lahko osveščeni delavski razred prevzame odgovornost za nadaljnji razvoj slovenskega naroda. Tako kot jo je čebinski kongres prevzel in rešil v tistem kritičnem obodbju. MIRAN KRANJC, ORMOŽ Podcenjene vrednote bičajno je tako, da se ob velikih obletni-v_Z cah pišejo velike besede, ki se skladajo z doseženimi rezultati in dajejo vzpodbudo za lepšo prihodnost. Vendar sam nisem v dilemi. Sem za realno vrednotenje pojavov, pa če so še tako boleči. Prepričan sem, da je v nas komunistih dovolj soustvarjalne moči, ki jo bomo znali povezati z interesi delovnih ljudi in občanov, da bomo dosegli ne samo materialne, temveč tudi duhovne vrednote. Prepričan sem tudi, da je večina nastalih težav posledica razkoraka med resničnim sistemom vrednot in takih, proglašenih v pogojih voluntarističnega obnašanja. Vzemimo primer: če ozd proglasi kot vrednoto povečano delovno in tehnološko disciplino in jo potem tudi uresničuje, izzove to negodovanje, saj jo imajo še danes nekateri kot oviro nadaljnjemu razvoju samoupravljanja odnosov. Novim intrevencijskim zakonom pa mnogi pripisujemo premalo selektivnosti. Žal so spet odpori največji v tistih delovnih okoljih, kjer je proizvodnja rutinska in ni inovativne miselnosti. Ko bomo ekonomičnost poslovanja gledali skozi ta očala, bodo tudi posledice podobnih predpisov manj boleče in učinkovitejše. Ugleda pa zveza komunistov z njimi ne bo pridobila. JOSIP BROZ TITO ZK je močna samo tedaj, če se ne zapira vase '"Tridesetletnica ustanovnega kongresa KP Slovenije je pomemben datum v razvoju I Komunistične partije Jugoslavije, ker je Komunistična partija Slovenije bila vedno ena njenih krepkih opor. Proslava te obletnice naj bo spodbuda delovnim ljudem naše dežele in še zlasti slovenskim komunistom, da ocenijo uspehe, ki so jih dosegli, in utrdijo stališča, ki so te uspehe omogočili. V stoletni zgodovini, od prve delavske organizacije na Slovenskem, je bilo slovensko delavsko gibanje vedno sestavni del mednarodnega delavskega gibanja in je iz njega črpalo izkušnje za svoj boj. Politični razvoj delavskega gibanja v svetu mu je bil opora, da je pogumno vztrajalo pri svojih razrednih pozicijah, kljub najtežjim preizkušnjam in krvavemu terorju, kateremu je bilo izpostavljeno ves čas svojega boja, tako že ob samem začetku kot tudi kasneje. Iz vsake preizkušnje je, kljub mnogim stranskim potem in padcem, prišlo delavsko gibanje idejno zrelejše, politično močnejše in organizacijsko trdnejše. Z lastnim razvojem je naš delavski razred vse bolj prispeval k boju delavskega razreda sveta, tako v boju proti fašizmu, kakor pri graditvi demokratične socialistične družbe. Slovensko delavsko gibanje je bilo ves čas najtesneje povezano z delavskim gibanjem drugih jugoslovanskih narodov. Ta povezanost se je manifestirala že s tem, da se je prva socialistična organizacija na Slovenskem imenovala Jugoslovanska socialnodemokratična stranka. Mnoga skupna posvetovanja in izrazi solidarnosti so kasneje, pod vodstvom komunistov, prerasli v skupne akcije delavskega razreda vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. Na teh temeljih, pod vodstvom KPJ, sta se kovala in utrjevala bratstvo jugoslovanskih narodov in njihova monolitnost v boju proti fašizmu za nacionalno neodvisnost in socialistično demckracijo. Delavsko gibanje Slovenije, tako kot delavska gibanja drugih dežel, je s svojim obstojem in delovanjem bistveno prispevalo k razvoju lastnega naroda, s tem ko je revolucioniralo odnose v obstoječi družbi in se spopadlo z vsem, kar je bilo v njej zaostalo in reakcionarno. Boj proti izkoriščanju in zatiranju delavskega razreda pod vodstvom komunistov je bil hkrati boj proti vsakemu nacionalnemu izkoriščanju in zatiranju. Boj za napredek delavskega razreda je bil hkrati boj za napredek vsega naroda. Komunisti so bili nosilci boja pri reševanju najpomembnejših družbenih problemov v vsaki razvojni etapi, tako da so vodili boj množic za njihov progresivni razvoj. Prav ta revolucionarna aktivnost množic je bogatila politično izkustvo delovnih ljudi, širila njihovo idejno razgledanost in krepila vpliv najnaprednejših družbenih delavcev in marksistične ideologije. V stoletnem boju za svojo osvoboditev je delavski razred naše dežele usposobil vrsto političnih kadrov, ki so se odlikovali s predanostjo in zvestobo zgodovinski stvari svojega razreda in ljudstva. Potrebe boja v venomer novih razmerah so terjale in še danes terjajo vse več znanja. Komunisti Slovenije so na tem področju dosegli pomembne uspehe. Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije je pomemben dogodek na poti, ki jo je prehodilo delavsko in komunistično gibanje na Slovenskem. Bil je posledica že dosežene notranje konsolidacije partije v Sloveniji in hkrati usmerjen v izvrševanje novih nalog v bližnjih usodnih dneh za človeštvo in še posebej za male narode. Politični razkroj meščanskih strank, ki so se povezovale z imperialističnimi in fašističnimi silami proti interesom svoje domovine, je tedaj še posebej terjal od slovenskih komunistov, da kot edina resnično nacionalna stranka zavestno prevzamejo usodo naroda v svoje roke. Komunistična partija Jugoslavije, ki je dala iniciativo za ustanovitev Komunistične partije Slovenije, se je pravočasno zavedla te situacije in nalog komunistov v naši deželi. Zveza komunistov Slovenije lahko s ponosom gleda na rezultate, ki so bili doseženi od tedaj, ko je postala odločilna politična sila svojega ljudstva. Pri tem ne gre samo za mogočen materialni napredek in za uspehe na vseh področjih družbenih dejavnosti, temveč tudi za bistvene spremembe v miselnosti delovnih ljudi, ki postajajo zavestni in vse bolj odgovorni ustvarjalci socialističnih družbenih odnosov. Doseženi uspehi niso komunistov nikdar uspavali. Tudi danes se moramo zavedati, da ne premagujemo samo ekonomske zaostalosti, ki smo jo podedovali, da ne ustvarjamo samo novih demokratičnih odnosov med ljudmi in narodi, ampak da se moramo še vedno spopadati s sovražnikom, ki hoče zaradi svojih razrednih interesov onemogočiti naše uspehe in oslabiti napore delovnih ljudi. Njihov boj je naperjen proti enotnosti naših narodov in naših delovnih ljudi in s tem predvsem proti zvezi komunistov. Prehojena pot Zveze komunistov Slovenije govori o tem, da bo tudi v prihodnosti kos težavam, če bo zvesta svojim tradicijam, če bo še naprej usmerjala graditev socializma in nadaljnji razvoj sistema socialistične demokracije. Zato smo v polni meri odgovorni sebi in svojim narodom, za kar nas zavezujejo revolucionarne tradicije in mnogokrat preizkušeno načelo jugoslovanskih komunistov, da je zveza komunistov lahko močna samo tedaj, če se ne zapira vase in če je sposobna neprestano organizirati in \oditi boj delovnih množic. V prepričanju, da bo Zveza komunistov Slovenije, ko bo izvrševala nove naloge, ostala vedno zvesta svojim progresivnim borbenim tradicijam, želim komunistom in vsem delovnim ljudem Slovenije veliko uspehov pri socialistični graditvi. (Centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije ob 30. obletnici ustanovnega kongresa KPS na Čebinah) KLAUDIO BLAŽEVIČ, OBALNI KOMITE ZKS Napačno usmerjena energija V[ edvomno je poglavitno vprašanje današ-1N njega trenutka več kot skrb zbujajoč gospodarski položaj. Vendar še bolj zaskrbljuje dejstvo, da vsa prizadevanja za izboljšanje razmer že vrsto let niso dala praktičnih rezultatov. Še več, lahko bi rekli, da se kriza poglablja ob vseh spremljajočih negativnih pojavih, ki samo še dodatno otežujejo stanje. Iz tega izhaja, daje pred organi in organizacijami zveze komunistov vrsta težav, zelo vprašljiva pa je naša učinkovitost pri njihovem reševanju. Razlogov za neučinkovitost je več, omenil bi samo nekatere: neselektivnost naših aktivnosti, občasna idejnopolitična in akcijska neenotnost, nezadostna idejnopolitična usposobljenost članstva, oportunizem v lastnih vrstah, preobremenjevanje s številnimi drobnimi vprašanji vsakdanje prakse in ob tem zanemarjanje strateških vprašanj družbenoekonomskega in družbenopolitičnega razvoia družbe itd. Za podkrepitev tega bi omenil le usmeritve, ki smo jih enotno in z vso odločnostjo sprejeli na obeh zadnjih kongresih, in to, kar v resnici delamo v pokongresnem obdobju. Vsi in povsod govorimo o tržni ekonomiji, o samoupravnem odločanju, itd., v praksi pa vedno več zadev urejamo administrativno in, žal, na tak način, da s tem rešujemo posledice nekega stanja, vzroki pa še naprej ostajajo. In kakšna je pri tem vloga zveze komunistov? Namesto da bi se enotno, organizirano, odločno in z vso odgovornostjo borili za uresničevanje usmeritev obeh kongresov in dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, prepričujemo sebe in druge, kako je treba dosledno izvajati ta ali oni ukrep in hkrati vse svoje znanje in politično voljo usmerjati v preprečevanje morebitnih nemirov oziroma reševanje posledic, ki objektivno nastajajo in se z njimi dnevno soočamo. In kakšna je potem osnovna funkcija vodilne družbene vloge ZK v našem času . . .? Teoretično in v. resnici se res bistveno ne razlikuje od tiste, ki jo je imela med ustanovnim kongresom, le v praksi jo bomo morali hoteti in znati ponovno uveljaviti, kar pa spričo dokaj omajanega ugleda ne bo prav lahko. VINCENC BARRILE, PIRAN Trije vzroki nezadovoljstva T7~ o se na hitro ozrem nazaj in ocenim IN.enoletno opravljeno delo, potem si moram priznati, da ne morem biti povsem zadovoljen. Od kod moje nezadovoljstvo? Ob izvolitvi sem si zadal nalogo, ki smo jo vnesli tudi v program dela občinske organizacije, da bomo dosledneje uveljavili tisto vlogo zveze komunistov, ki ji gre glede na aktualen družbenopolitični trenutek. V tej zvezi sem skušal voditi in usmerjati delo občinske organizacije predvsem v uresničevanje kongresnih usmeritev. To pa vsekakor zahteva resnično preobrazbo slehernega člana in vse občinske organizacije. Poskušal sem delovati tako, da bi kar najbolj poenotili pogled članov. No, in od tukaj izhaja del mojega nezadovoljstva. Konkretno nismo mogli poenotiti pogledov in stališč članov ZK ob sprejemanju srednjeročnega družbenega plana občine, kjer je prišlo do razhajanj med komunisti iz organizacij združenega dela na eni strani, in komunisti, ki delujejo 'v okviru krajevnih skupnosti, na drugi strani. Osnovni razlog vidim predvsem v tem, da nismo razvili tistih oblik in metod dela, ki bi tako poenotenje omogočile. Seveda same oblike in metode dela ne bodo rešile tega vprašanja, če ne bomo sočasno z ustanavljanjem teh oblik vgradili tudi vsebino dela. Tukaj vidim velik pomen akcijskih teles, ki jih sedaj ustanavljamo. Drugi del mojega nezadovoljstva izhaja iz spoznanja, da ima tudi naša občinska organizacija veliko napisanih sklepov, opredeljen program dela, toda vse to prepočasi uresničujemo v konkretnem spreminjanju razmerov. Ne primanjkuje nam usmeritev in sklepov za delo. Osnovni problem je njihovo vseprepo-časno in žal ponekod tudi ne dovolj odgovorno uresničevanje. Še zmeraj v marsikaterem okolju preveč govorimo in premalo delamo, sploh premalo ločujemo delo od nedela. Vse te slabosti pa bomo premagali s tem, da odločneje postavimo v ospredje odgovornost slehernega člana in našo skupno odgovornost. Politično akcijo smo preveč gradili samo na dobrih namenih, premalo pa smo govorili o rezultatih dela, ki smo jih dosegli z dobrimi nameni. Tretji del mojega nezadovoljstva pa temelji na tem, da nam ni v celoti uspelo mobilizirati širšega kroga delovnih ljudi in občanov. Vsa ta naša hotenja za spreminjanje razmer niso prerasla v organizirano akcijo, t. j. gibanje med delovnimi ljudmi in obč,ani. In v tem vidim tudi pomen ustanovnega kongresa KPS, ki je opredelil vlogo komunistov med ljudmi v takratnih razmerah in kar nam danes mora biti tudi vodilo pri našem delu. MIRO KALUŽA, POSTOJNA Forumsko delo krni pobudo r~7 a premor v množičnem vključevanju ^-/članstva ZK v reševanje problemov je v veliki meri vzrok v forumskem delu, kar je krnilo samoiniciativnost komunistov. V sedanjem položaju ob ugotavljanju slabosti v lastnem delu pa razmer ni mogoče spremeniti čez noč. Dejstvo je, da so družbenoekonomske razmere bolj zapletene kot v preteklosti in njihovo reševanje zahteva drugačne komuniste, komuniste z več znanja in usposobljenosti. Zato nas prav na tem področju čaka zelo veliko dela. Žal pa akcijsko usposobljenost hromi tudi izredno močna vloga državnih organov, ki posegajo na preštevilna področja dela in življenja. Ob tem moramo priznati tudi to, da je intervencionizem velikokrat tudi izgovor, za katerim skrivam svojo premajhno angažiranost. Za izhod iz takega stanja in za ustvarjanje pravega ugleda ZK in komunista kot posameznika je izredno pomembno, da se bolj kot s preteklostjo začnemo ukvarjati z vizijo prihodnosti. Ža dosego tega pa je potrebno veliko znanja, pripravljenosti in revolucionarnosti. Prav odpiranje novih razvojnih usmeritev, poti v nov, tehnološko sodobnejši svet so področja, kjer se odpirajo možnosti za uveljavljanje in potrjevanje avantgardne vloge ZK. Temu področju dela namenjamo največ pozornosti tudi v postojnski občinski organizaciji ZK. FRANC TETIČKOVIČ, PTUJ Komuniste spraviti iz kroga zasebnosti /A b petdesetletnici ustanovnega čebinske-V_Z ga kongresa slovenskih komunistov je priložnost ne samo spomniti, ampak tudi ugotoviti zgodovinsko poslanstvo ŽKS, kot družbene idejnopolitične sile in njene vloge v materialnem, duhovnem in kulturnem razvoju slovenskega naroda, slovenske družbe in prispevek ZKS pri razvoju Jugoslavije kot celote. O tem bodo pisali tisti, ki so za to bolj poklicani in bolj kvalificirani. Da pa je sedanji čas delovanja zveze komunistov v tem petdesetletnem obdobju, eden izmed težjih, če že ne najtežjih, najzahtevnejših, je lahko druga ugotovitev. Ne zaradi tega, da bi ne imeli jasno začrtanih ciljev, kako iziti iz sedanjih kriznih težav, pač pa zaradi tega, ker marsikje, na različnih ravneh in okoljih ne spreminjamo razmer; če pa jih, so spremembe dostikrat tudi neopazne, javno, družbeno nepriznane, ker prevladuje splošno kritično, pogostno tudi nihilistično razpoloženje. To pa ni v prid konstruktivnim prizadevanjem; nasprotno, celo delno ali povsem paralizira aktivnosti. To je za vsako človekovo aktivnost nevzpodbudno, toliko bolj še za njegovo politično delo, pa če hočete tudi za njegovo samoupravljalsko pripadnost, saj se v takšnih praktičnih razmerah, ko ne vidi povsem otipljivih rezultatov, povleče v krog zasebnosti. Kako se odražajo družbena protislovja in nasprotja v občinskem okolju? Ne veliko drugače kot drugod. Zaradi sorazmerne nerazvitosti občine, v primerjavi z drugimi razvitejšimi deli SR Slovenije, so bila prizadevanja v ptujski občini usmerjena na nadaljnji materialni in kulturni razvoj. Doslej smo se tudi na lokalni ravni zavzemali za spremembe v sestavi gospodarstva, ki pa ne sodijo v tisti krog, katerega tako radi opredeljujemo s postindustrijskim obdobjem; saj se moramo spoprijemati s tem, da s posodobitvami usposobimo tisto, kar že imamo. Zelo nepopularno pa je priznati, da se zavzemamo tudi za Pepca Kardelj, Miha Marinko in Franc Leskošek s drugimi družbenopolitičnimi delavci leta 1977 na prizorišču ustanovnega kongresa KPS (foto: Joco Žnidaršič) delovne ekstenzivne programe, da omogočimo zaposlitev tistih, ki čakajo na delo. Teh je v ptujski občini več kot 1200, prej več kot manj. Za komuniste je to konkretno delo. Tudi to, da so se angažirali v organizacijah združenega dela za sprejem posebnega samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za odpiranje delovnih mest. Najbrž smo v SR Sloveniji prva, če ne celo edina občina s takim načinom reševanja nezaposlenosti. Za komuniste v ptujski občini je pomenilo konkretno politično delo — usklajevanje splošnega družbenega, pa tudi delavskega interesa — ko so se angažirali za program reševanja perečih vprašanj makadamskih cest, šolskega prostora in prostora za zdravstvo, za katerega so se občani in delovni ljudje v občini odločili z referendumom. Verjetno razvitejša okolja smatrajo to že za družbeni anahronizem, da gre denar za take programe neposredno iz žepa občanov. Morda nisem izbral najbolj popularnih primerov za delo komunistov, navedel sem jih namerno (lahko bi jih pa več, tudi iz neposrednega okolja združenega dela), da lahko na osnovi teh dokažem odvisnost učinkovitosti dela ZK pri povsem konkretnih idejnopolitičnih angažiranjih za skupno opredeljene cilje in naloge v posamičnih okoljih. Večina akcij, ki nima konkretno opredeljenih ciljev, ne daje rezultatov. Pri tem se seveda zavedam poenostavljanja, pa tudi izpostavljanja prakticizmu in da ne velja za vsa okolja in vse ravni enako, odvisno seveda tudi od dela, ki ga na posameznih ravneh opravljamo. Pa kljub temu se srečujemo vedno z vprašanjem motiviranosti in spodbud za delo, kar je vezano tudi na vprašanje, ali smo v zvezi komunistov dovolj usposobljeni za družbenopolitično delo oziroma za izvajanje nalog, ki so pred nas postavljene. Vsako obdobje družbenega (materialnega, duhovnega, kulturnega) razvoja ima svoje posebnosti in iz tega izhajajoče zahtevnosti za uveljavljanje vloge ZK in izvajanje postavljenih nalog. Če bi to opredelil za današnje obdobje v občini (v družbi nasploh) potem bi moral priznati, da za današnje delo v ZK oziroma uveljavljanje njene vloge članstvo ni dovolj usposobljeno. Čeprav smo s samoupravljanjem uveljavili veliko demokratičnih metod, oblik dela in tudi odnosov v družbi nasploh, v okviru katerega bi moralo članstvo na podlagi splošnih ali konkretnih sklepov, stališč organov ZK. delovati znotraj družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih in delegatskih organov. Svet moramo spreminjati, ne pa ga le razlagati. Mislim, daje to lahko osnovno sporočilo ob 50. obletnici ustanovnega kongresa KPS (ZKS). MARJANA JERClC, RADLJE OB DRAVI Kje je ta naša pravična družba? T zročilo ustanovnega kongresa na Čebinah X je navzoče pri delu komunistov v naši občinski organizaciji, saj nas je praksa naučila, da sklepi in stališča ZK kaj veljajo, če so povezani z interesi čimvečjega števila ljudi. Ker živimo v obmejni občini, z manj razvitimi krajevnimi skupnostmi, je dejavnost komunistov usmerjena v razvoj občine. Komunisti se čutimo odgovorni za položaj našega delovnega človeka in občana, za danes in za jutri. Z velikimi napori in z naslonitvijo predvsem na lastne sile se v občini pomikamo v rasti narodnega dohodka po lestvici navzgor in ob tem ugotavljamo, da nam družba kljub solidarnosti več jemlje, kot daje. Naše tri elektrarne na Dravi - Vuzenica, Vuhred. Ožbalt — so kot proizvajalke najcenejše električne energije hkrati tudi kronični zgubarji, pripravlja pa se tudi nova samoupravna organiziranost gozdnega gospodarstva, ki nas hoče sredi gozdov osiromašiti za pravico gospodarjenja z njimi. Zato se v občini često sprašujemo, kje je ta naša pravična družba, za katero se je izrekel tudi čebinski kongres in na katero komunisti tudi danes prisegamo. Iz dneva v dan je teže delati med ljudmi, saj danes izrečen argument že jutri ne velja več. Nestabilni pogoji gospodarjenja in ukrepi. ki dajejo klofuto ravno dobremu delavcu in gospodarju, povzročajo veliko idejne zmede tudi med komunisti, hkrati pa nam jemljejo voljo do političnega dela. Ni lahko govoriti o perspektivi razvoja našega političnega sistema. socializma in komunizma, če se tisti boljši jutrišnji dan vedno bolj odmika samou-pravljalcu in občanu. Vendar menim, da le ni vse izgubljeno. Če bi samoupravljanje cenili kot družbeno vrednoto, delegatski sistem negovali in ga malo manj poenostavljali, po samoupravni in demokratični poti sprejeto zakonodajo upoštevali, dali besedo ljudem, da izrečejo svoje ustvarjalne pobude, spoštovali znanje, nagradili dobrega delavca, slabega pa naučili delati, kritiko razmer obrnili v samokritiko lastnih dejanj in se sploh vsi skupaj bolj pošteno obnašali v besedah in dejanjih, bi bili dosežki tu, naš politični sistem pa privlačen za večino. Prepričana sem. da tako razmišlja tudi večina komunistov v naši občinski organizaciji, kar pomeni, da vizijo komunisti imamo, le stopicanja na mestu je preveč. ADI CIGLER, RAVNE Odpovedovanje — doklej še? "VTedvomno drži trditev, da smo komunisti IN premalo delovni in da nam primanjkuje znanja, na podlagi katerega bi lahko bolj učinkovito premagovali težave, ki jih pogojujejo še zlasti težavne gospodarske razmere. Toda bodimo realni! Takšno stanje velja le za posamezna okolja; nasploh pa je še vedno pripravljenost za delo, pa tudi znanja nam ne manjka, le da ga pogostokrat uporabljamo za varovanje interesov in koristi svojega ožjega delovnega in življenjskega okolja. Trdovratno se marsikje oklepamo »obstoječega stanja« tudi zavoljo tega, ker je vrsta naših pobud in predlogov za spreminjanje stvari na bolje marsikdaj naletela na gluha ušesa iz takšnih ali drugačnih razlogov. Mnogo vprašanj je bilo rešenih povsem drugače, kot smo se dogovorili. Še več! Ob kritiki slabih razmer smo doživljali grajo, tako vodilnih delavcev kot tistih, ki so naklepali slabe razmere izkoristiti v svoj prid. Prav tako nas mnogokrat obremenjuje včasih preveč poudarjeno črno slikanje stanja ii? razmer, v katerem je naša družba. Kakorkoli že — ob nenehni kritiki razmer vse premalo govorimo o nespornih dosežkih. Za naše bolj angažirano delovanje potrebujemo več optimizma in zaupanja vase; ozračje za to moramo ustvarjati v vsej družbi, do najvišjih orga- ČEBINE 1937-1987 Ldeleženci ustanovnega kongresa KPS EDVARD KARDELJ, (1910—1979), učitelj, organizator kongresa in \ avtor Manifesta KPS, temeljnega dokumenta Čebin. JOŽE BUTINAR, (1904), kleparski mojster. Ustanovnega kongresa KPS seje udeležil kot dotedanji organizacijski sekretar pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo. FRANC LESKOŠEK, (1897—1983), kovinostrugar. Čebinskega kongresa seje udeležil kot delegat ljubljanske partijske organizacije. PEPCA MAČEK, (1914), delavka. Na ustanovnem kongresu KPS je predstavljala ljubljansko partijsko organizacijo. MIHA MARINKO. (1900—1983), rudar, delegat revirske partijske organizacije in kot neposredni organizator kongresa. JANEZ MARENTIČ, (1910—1942), inž. agronomije, predstavnik partijske organizacije v Beli krajini. VENCELJ PERKO, (1906), kovinar, predstavnik jeseniške partijske organizacije. FRANC SALAMON, (1892—1943), rudar. Na čebinskem kongresu je zastopal revirsko partijsko organizacijo. IVAN TOMINEC, (1911—1942), delavec, delegat kranjske partijske organizacije. IGNAC TRATAR, (1895—1959), gradbeni delavec, delegat ljubljanske partijske organizacije_ ALBIN VIPOTNIK, (1907), ključavničar, delegat savinjsko-celjskega okrožja FRANC FARČNIK, (1899—1942), rudar. Ustanovnega kongresa KPS na Čebinah se je udeležil kot član skupine, ki je neposredno pripravila kongres. ALOJZ HOHKRAUT, (1901—1942), rudar. Kot France Farčnik se je | kongresa udeležil kot neposredni organizator. nov in organizacij. Predvsem pa si želimo bolj jasnega odgovora: odpovedovanje do- klej ...?! So vprašanja, ki jih nismo sposobni reševati sami, v osnovni organizaciji, pa tudi ne v občinski organizaciji. V teh zapletenih razmerah nam je še kako potrebna večja podpora vodilnih delavcev in funkcionarjev in še posebej podpora funkcionarjev in organov CK ZKS — ti veliko bolje poznajo razmere in probleme širšega okolja — ko se moramo med drugim odločati o tem, kaj bo moralo usahniti ali zrasti s širšo družbeno pomočjo. ROMAN NOVŠAK, SEVNICA Skrb, ker ni priliva mladih C\ snovna naloga je, da si povrnemo zaupava nje ljudi. Mislim celo. da smo zdaj na podobni točki, kot je bila leta 1937 ob čebinskem kongresu, da moramo imeti tak program, da bomo spet pridobili množice, da se bo zveza komunistov identificirala s problemi. ki jih doživljajo ljudje, in da bo imela tak program, da se bodo ljudje identificirali z njim. Prav gotovo nismo partija na oblasti, lahko pa bi rekel, da smo to — vsaj prek številnih vodilnih ljudi — bili in zato se ne moremo znebiti odgovornosti za marsikatero napako, storjeno v preteklosti. Tak sodoben program bi nam tudi pomagal, da bi pomladili vrste; to, da ni priliva mladih v ZK, tudi v Sevnici, me bolj skrbi kot nekateri izstopi, zlasti tistih članov, ki so šli v ZK v sedemdesetih letih, ko je bila partijska knjižica nekakšen porok za dosego ciljev posameznikov; zdaj, ko vidijo, da to ni več tako, zdaj, ko bi morali začeti resno delati, izstopajo. Kar zadeva nove člane, moramo pritegniti v naše vrste ljudi, ki so pripravljeni delati, ki imajo podporo sokrajanov v krajevni skupnosti, sodelavcev v delovnem kolektivu; ljudi torej,-ki jim ljudje zaupajo. Partija sama ne more narediti ničesar in če kdo še misli, da je že vse narejeno, če občinski partijski sekretar nekaj reče, se zelo moti. Na kongresu ZKS smo se dogovorili, da se bomo usmerili v prihodnost, da bomo šli tudi v tehnološko prenovo. Seveda pa bo to težko s člani ZK. ki niso dovolj ne strokovno ne idejno teoretsko podkovani. Mislim, da je trenutno največja rakava rana ZKS, da člani ne vemo dovolj, da vse prevečkrat govorimo na pamet, da znova odpiramo vprašanja, ki so že bila dorečena in osmišljena. Tega smo se v Sevnici zavedali in smo se odločili za občinsko politično šolo. nekoliko drugačno od običajnih, tako po kraju (prestavili smo jo v Krmelj), kot po vsebini. To je bil prvi korak k temu, da bi izpopolnili znanje naših članov. Posebno pozornost naša občinska organizacija ZK posveča varstvu okolja, ki bistveno vpliva na (ne(razpoloženje ljudi. Včasih se res lahko počutimo nemočni, kar kaže primer Jugotanina. Delavci v njem so zbirali denar, ga imajo, ne morejo pa priti do čistilne naprave, ker že več kot leto ne dobe uvoznega dovoljenja zanjo. Vsepovsod reklamiramo varstvo okolja, ko gre za konkreten načrt, za katerega je tudi denar, pa vse obstane. Govorimo eno, dogaja pa se drugo. V takih primerih ni čudno, če raste nazadovoljstvo delavcev in občanov. In še en občutljiv problem je, ob katerem sevniški komunisti ne bomo mogli stati ob strani, to so elektrarne na Savi, saj se ne moremo ubraniti črnogledosti, ali bo res dovolj denarja za vse, kar je bilo ob njih obljubljeno, zlasti kolikortoliko čista voda. Dogovorili smo se. da morajo komunisti bolj kot doslej delovati v socialistični zvezi. Ne moremo več tako naprej, kot smo govorili včasih, češ. da nam socialistična zveza ne deluje, kot da je to skrb nekoga tretjega, ne pa komunistov v njej. Po 10. kongresu ZKS se je delovanje ZK skoraj na vseh področjih prav gotovo premaknilo na bolje. To nam mora biti spodbuda, ne sme se zgoditi, da bi nam zdaj zaradi težav zmanjkalo volje. STANKO LESNIKA, ŠENTJUR S čistimi računi pred ljudi T meti jasen cilj je bil in je še danes osnovni T pogoj za učinkovito revolucionarno delo. To je veljalo tako v času kongresa KPS na Čebinah, še bolj pa velja to danes, saj že vrsto let navidezno capljamo na mestu, brez prave vizije za skorajšnjo rešitev nakopičenih protislovij. Po tem, kako ocenjujemo dogajanja v družbi in kako se lotevamo odpravljanja problemov, bi se površen opazovalec lahko upravičeno vprašal, kaj se je v zadnjih petih letih zgodilo v naši družbi, da naenkrat ne znamo več gospodariti, da se je poslabšala podjetniška in družbena produktivnost, od kod toliko izgub, socialnih problemov, odkod razvojni zaostanek itd. Prepričan sem. da danes delamo učinkoviteje kot pred 6 leti (a še vedno premalo učinkovito). Menim, da smo v naši družbi, pa tudi v ZK. naredili veliko napako, ko na začetku 80. let nismo Jugoslovanom prikazali dejanskega stanja v družbi, predvsem materialnega. Jasno bi morali povedati, kakšni so naši dolgovi v tujini in kakšne obveznosti iz tega izhajajo, koliko deviznih kreditov smo vložili neproduktivno, koliko stanejo družbo zgrešene naložbe, koliko smo že zapravili bodočega dohodka, koliko nas stane predimenzionirana družbena režija ipd. Mislim, da bi večina ljudi razumela dejstvo, da je treba poravnati najprej stare obveznosti, preden bi nadaljevali razvoj na zdravih temeljih. S tem ko nismo prišli na dan z vsemi omenjenimi dejstvi, smo predolgo ustvarjali iluzijo o skorajšnji rešitvi težav; ker se to ni zgodilo, smo na ta način povzročili malodušje ter zaostritve na socialnem, idejnem in drugih področjih. ZK bi morala vztrajati pri čistih računih, pa čeprav bi morali ugotavljati krivce za posamezne napačne odločitve. Mislim, da za to še ni prepozno. Predvsem komunisti bi morali priti pred občane z jasno sliko razlogov za krizo, seveda hkrati tudi z možnimi rešitvami za izhod iz nje. To bi pomagalo odpraviti malodušje in miselnost o preživetju brez ambicij za boljše življenje. Tudi šentjurski komunisti smo se v zadnjem času posvetili iskanju konkretnih odgovorov na naše razvojne in druge dileme. Lahko rečem, da smo obdobje čakanja na rešitve (samo) od zunaj prešli in da se vedno bolj obračamo v lastne kolektive. Pri tem pa je zame odločilno to. da bomo morali vztrajati pri realnih produkcijskih faktorjih, večji vlogi združenega dela. Samo to lahko spodbudi dobre gospodarje, ne pa oženje njihovih pristojnosti. Čeprav se zavedam trenutnih težav, se mi zdi čisti anahronizem, da v času, ko tudi najbolj ortodoksne države realnega * socializma stopajo na pot decentralizacije, pri nas privolimo v nasprotne težnje. Torej čisti račun in še enkrat čisti računi! Če bi se po tem ravnali, bi se že veliko prej lotili vzrokov za krizo, bilo bi manj malodušja, manj sprenevedanja ipd. Mislim, da ima velika večina takoimenovanih idejnih dilem korenine prav v materialnih vprašanjih. Človeško je namreč, da mnogi ne želimo (ali ne moremo) plačati tistega, kar smo zapravili včeraj in da bi vsi radi te obveznosti poklonili na oltar države. To pa smo vsi, predvsem pa uspešnejši del gospodarstva. MIRO DUIČ, ŠKOFJA LOKA Osebni zgled, poštenost, zavzetost rT~'ežaven gospodarski položaj je po mojem X mnenju osnovni razlog za vse pogostejše negativne družbenopolitične pojave, kot so: izguba občutka odgovornosti za dejansko stanje, usihanje motiviranosti za boljše delo in za spreminjanje razmer, zaprtost v posamične ozke prostore z zelo omejeno voljo za reševanje širših problemov, apatičnost, ki rodi neaktivnost in vodi v daljno,pasivizacijo, rast kritizerstva, ki zmanjšuje zdrav, kritičen in pošten odnos do lastnih in družbenih protislovij . Tudi naš prostor ni nobena izjema. To nam dokazujejo stiki z osnovnimi organizacijami, ki jih predstavniki komiteja redno obiskujejo. Prav tako pa je to stalnica v informacijah sekretarjev osnovnih organizacij pri vseh vidikih bodisi idejnopolitičnega izobraževanja bodisi na rednih posvetih. Menim, da vsak komunist v svojem prostoru in lastnem okolju lahko stori marsikaj pozitivnega s svojim zgledom, poštenim delom in zavzetostjo predvsem pri tem, da ne omogoča nadaljnjega razpada težko priborjenih družbenih in človeških vrednot naše družbe. Nekaj temeljnih vprašanj, ki bodo stalnica v reševanju problema v našem prostoru, je predvsem naslednjih: • kako v sedanjih pogojih gospodarjenja, ki so tarča dnevnih administrativnih sprememb, zagotoviti po eni strani socialno in materialno varnost ljudi; je osnova za motivirano in učinkovito delo, ki naj bi dala tudi boljše rezultate; • kako tako dosežene rezultate zaščititi pred »kobiličnimi« napadi visokih obremenitev in jih usmeriti v nadaljnji razvoj znanja in tehnologije; brez tega je iluzorno pričakovati izhod iz krize; • kako povečati našo lastno učinkovitost v delovanju, na kakšen način se otresti stalne sence birokratizma, prevelikega administriranja, odvečnega sestankovanja in kako dejansko povečati vpliv delovnih ljudi na odločanja in dogajanja v družbi? Glede na to — kot tudi glede na specifičnost in sestavo gospodarstva v naši občini — se zavzemamo za to, da bi odpravili sistemske anomalije, ki so — potisnile v sila težaven položaj lesno-pre-delovalno dejavnost; ta zaradi sistemske politike deviznega tečaja ustvarja izgube in si s tem poslabšujejo eksistenčno materialno-raz-vojni položaj; podobno sicer velja tudi za druge izvoznike; — pripeljale do takega obsega administriranja v delitvenih razmerjih, da ta niso več odraz rezultatov dela; — ogrozile kmetijsko pridelavo in živinorejsko prirejo zaradi vztrajanja pri nelogičnih nesorazmerjih med stroški in cenami; — zmanjšale akumulacijo v vrsti ostalih dejavnosti; — skrčile kategorije dohodka in čistega dohodka, s tem pa tudi do ožanja programov v nekaterih temeljnih interesnih skupnostih itd. . . Osnovni problem vidim v tem, kako v grmadi nakopičenih problemov doseči »sožitje« med materialnimi možnostmi organizacij združenega dela in objektivnimi potrebami družbe, kot tudi kako ljudi, posebej komuniste, kar najbolj spodbuditi, da se objektivno in skupno zavedamo resnosti položaja in da vse delovanje usmerimo k temu vprašanju in ne k obrobnim zadevam, s katerimi se po nepotrebnem radi obremenjujemo. To bo naloga vseh resničnih komunistov v našem okolju in za to se bomo zavzemali. ANDREJ ROT, TOLMIN Karieristi zapuščajo vrste \ j loga KPS v organiziranju in vodenju V NOB ter izbojevanju zmage je neprecenljiva. Prav zaradi te vodilne vloge so bili med NOB sprejeti v KPS številni borci in aktivisti OF; ne zaradi njihove razredne opredeljenosti temveč kot najvišje priznanje za njihov prispevek k narodnoosvobodilnem boju. Spričo tega so bili najbolj predani ljudje postavljeni na vodilne položaje, toda to se je kasneje marsikje izrodilo; posamezniki so vstopili v ZK predvsem z željo po uveljavitvi v naši družbi in zasedbi vodilnih položajev. Ker so ZK enačili z oblastjo, je v tem obdobju uspevalo tudi posameznikom, ki jim je bilo članstvo le korak v karieri. Zato ni naključje, da se pri sedanji prenovi ZK, ko ji poizkušamo povrniti nekdaj tako uveljavljeno moralnopolitično avtoriteto, posamezniki ne znajdejo več in zapuščajo vrste ZK z izgovori, da ne vidijo v njej več tiste vodilne vloge, za katero so se zavzemali. Sedanji položaj zahteva od članov znanje in sposobnost, da z argumentiranim dialogom in z lastnim zgledom vpliva na spremembe in napredek družbe. Minili so časi, ko smo lašt-• no neznanje in nepripravljenost za delo skrivali za avtoriteto ZK. S posameznimi izstopi ljudi, ki niso dorasli vlogi ZK in ki so še včeraj zasedali pomembna delovna mesta, zveza komunistov ne izgublja, temveč krepi svojo vlogo in pozitivni vpliv na družbo. V zadnjem času nam je uspelo, da se člani ZK v združenem delu zavzeto spoprijemajo z miselnostjo preživetja, da iščejo in terjajo posodobitev razvojnih programov, ki naj bi prinesli boljše gospodarske učinke. Povsod tam, kjer so osnovne organizacije ZK močne, kjer so komunisti sposobni uveljavljati svoj vpliv, so tudi uspehi. To velja tudi za komuniste, ki delujejo v krajevnih skupnostih in v socialistični zvezi. Dejavnost omogoča tudi diferenciacijo med člani. To pa ima za posledico razčiščevanje konceptov delovanja in demokratizacijo postopkov in ravnanja nasploh v zvezi komunistov. BOJAN GORJUP, TRBOVLJE Manjka nam revolucionarnosti rveza komunistov v Revirjih oziroma Tr-■ZL/bovljah ima dolgo tradicijo in njena vloga je bila v petdesetih letih zelo pomembna. Zal v zadnjem času njena učinkovitost in popularnost padata, tako da vsi komunisti v občini čutimo, da moramo nekaj temeljito spremeniti. Kot v samoupravljanju in delegatskem sistemu pada interes delavcev za sodelovanje v teh organih, ker je za odločanje vse manj manevrskega prostora, tako tudi v politično delo vse teže pridobivamo nove ljudi. Vsebina dela posameznih družbenopolitičnih organizacij je zelo podobna in točke dnevnih redov teh organov velikokrat iste, kar pomeni da obravnavamo iste stvari včasih z različnimi ocenami, kar bega ljudi. Moč družbenopolitičnih organizacij, da spreminjajo stanje, je vse manjša, zato pada njihova učinkovitost in ugled (recimo ZK kot avantgarde); novih metod dela ZK ljudje še ne poznajo, zato zahtevajo odločnejše ukrepanje, konkretno odgovornost in hitrejše spreminjanje sedanjega stanja. Komunisti v Trbovljah smo glede na zahtevnost aktualnih nalog bistveno premalo aktivni. Vse več je oportunizma in manjka nam revolucionarnosti, ki je bila včasih tako značilna za Revirje. Komunisti smo vse slabši vzorniki in vse bolj tonemo v morju navad in obnašanja večine občanov. Kljub hudim težavam ne smemo izgubiti glave in prepustiti nadaljni tok dogodkov času in stihiji. Danes je pravi čas, da se komunisti dokažemo v praksi. Če je bila potrebna v letih 1941—45 revolucionarnost komunistov za osvoboditev naše dežele, je potrebna danes takšna revolucionarnost za izhod iz ekonomske krize. Verjeti moramo v našo sposobnost, da premagamo trenutne ovire, in z lastnimi silami dokazati, da je tudi socialistično samoupravljanje sposobno preživeti v zelo zahtevnih gospodarskih razmerah. JANEZ PEČAR, VRHNIKA Pogled v preteklost za ZK prihodnosti '~7 TZ’ prihodnosti si! zamišljam bolj kot Zj JV partijo preteklosti, predvsem partijo iz časov, ko smo pričeli uveljavljati delavsko samoupravljanje in uresničevati vodilo revolucije »tovarne delavcem«. Ne toži se mi po takratnih družbenih razmerah (vsaj v materialnem smislu ne), velikokrat pa razmišljam o takratnih razmerah in odnosih, ki so bili znotraj partije in na mesto in vlogo, ki jo je takrat imela partija med delavstvom; zavem se razlik in njihovega pomena. Nismo nastopali s pozicije oblasti, temveč smo kot enaki med enakimi reševali skupne probleme pri tern smo se zavedali naše večje odgovornosti. Čeravno nismo bili vsem pov-šeči, so nam delavci zaupali in nas tudi opozarjali na razne nepravilnosti prav zaradi tega, ker so trdno verjeli, da bomo zadeve uredili. Med nami je vladalo tovarištvo. Kritizirali smo in sprejemali tovariško kritiko. Med nami ni bilo razlik, ki bi jih pogojeval družbeni položaj. Nikoli nam ni bilo žal časa, ki smo ga porabili za partijsko delo, čeprav smo se sestajali bolj pogosto in vedno po delovnem času. Delegati v samoupravnih organih so bili oboroženi s stališči, ki smo jih oblikovali na sestankih. Počasi in skoraj nezavedno pa smo se spreminjali in se spremenili tako, da nimamo ne moči ne pripravljenosti, da bi bolj odločno posegli v dogajanje in bistveno pri- Spominska soba na Čebinah Foto: Zoran Vogrinčič pomogli k spreminjanju razmer in odpravljanju družbenih protislovij. Tako kot smo postopoma zapravljali svojo moč in ugled, tako si ga postopoma lahko povrnemo. Najboljša osnova za to sta nam 10. in T3. kongres ZK. Z doslednim uresničevanjem sklepov teh kongresov bomo ZK prenovili, jo z diferenciacijo očistili vsega, kar vanjo ne sodi in ustvarili možnosti za njeno pomlajevanje povsem za vključevanje mladih delavcev — neposrednih proizvajalcev, ki so željni in pripravljeni spreminjati svet ter ustvarjati boljše možnosti za razvoj in utrjevanje delavskega in socialističnega samoupravljanja. Tako je moje videnje ZK v prihodnosti. FRANJO TILINGER, ŽALEC Za samobitnost in lepše življenje v S i ebine — kažipot k nacionalni samobitno-V^sti in skupnemu življenju v skupnosti jugoslovanskih narodov, in to v najhujšem političnem terorju. To večno živo dejanje nam je vzpodbuda tudi danes. Takšne smo tudi potrebni, saj nas tegobe družbenoekonomske stvarnosti in družbenopolitična neskladja včasih že kar hromijo. Vendar komunisti v žalskem okolju še ne izgubljamo poguma. Prepričani smo, da so nas napake v preteklem, zlasti naložbenem razvoju izučile in da v tehnološkem razvoju, ki je nujno pred nami, ne bomo delali podobnih napak. Zavedamo se, da so boljši dosežki v gospodarjenju veliko odvisni od sodobnejše opreme in sodobnejših tehnoloških postopkov. Zavedamo pa se tudi tega, da brez večjega tehničnega znanja ne bo napredka. Več tehničnega znanja ne samo tehnikom, temveč vsem slojem prebivalstva, saj ni panoge in ne poklica, ki bi ga obšel hiter tehnični razvoj. Ne bomo pa dosegli polnega učinka tehničnega razvoja brez večje delovne in tehnološke discipline ter odgovornosti. Večja disciplina in odgovornost ne pomenita krnitev samoupravljanja. Ravno narobe. Prav nedisciplina in neodgovornost pri opravljanju delovnih dolžnosti je največji napad na samoupravljanje. Smo za polno demokratičnost na vseh področjih družbenega življenja, vendar ob popolnem in vestnem izpolnjevanju vseh delovnih dolžnosti vsepovsod in od vsakogar. To je stališče in zahteva nas komunistov v žalski občini. Smo pred spremembo ustave in zakona o združenem delu. Verjetno bomo s tem rešili in vnesli v naš družbeni sistem nekaj sprememb, ki jih pogojuje naš družbeni razvoj. Pri vseh teh in še podobnih spremembah pa nikoli ne zanemarimo spoznanja, da se bomo rešili iz ekonomskih in vseh drugih zagat le z vestnim, smotrnim in odgovornim delom in da ne smemo trošiti več, kot smo ustvarili. To spoznanje smo zavezani vcepiti že tudi naši mladi generaciji in ji dati vedeti, da je življenje zelo lepo, vendar terja od vsakogar delo in dolžnosti. Glede naše prihodnosti smo žalski komunisti optimisti — težavam navkljub. Prepričani smo, da je v našem narodu toliko moči in inteligence, da bo znal prebroditi vse težave in zaživeti življenje, primerno našemu geografskemu položaju. Vplivati na naš družbeni razvoj v tem smislu je zaveza, ki jo komunisti sprejemamo ob spominu na vse žrtve in na-1 pore, ki jih je dal naš narod pod vodstvom zveze komunistov v preteklih petdesetih letih — to je, od ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah pa do danes — za svojo samobitnost in lepše življenje. Prepričani smo, da smo to našo zavezo sposobni izpolniti. ŽELJKO JUKIČ, ZAGORJE Lastna antipropaganda seje dvome r~Z veza komunistov kot tudi vsa družba pro ducirata preveliko število idej (normati-vizem in druge »invencije družbe«). Teh idej (invencij) je toliko, da nam na koncu zmanjka časa, volje in energije, da bi jih uspešno spreminjali v prakso oziroma inovacije. Temu se zveza komunistov sicer poskuša izogibati, vendar ji to očitno ne uspeva, saj bi v nasprotnem primeru več govorili o uresničenih idejah in manj o naši in družbeni neučinkovitosti. Za povečanje naše učinkovitosti je treba predvsem izboljšati interakcijo med vodstvom in bazo ter povečati motiviranost članstva za politični aktivizem in izvajanje sprejetih stališč in sklepov. V ta namen predsedstvo OK ZKS Zagorje ob Savi redno sklicuje sestanke s sekretarji OO ZK, člani OK ZKS se udeležujejo sej OO ZK, samo predsedstvo pa prakticira skupne sestanke s posamezni osnovnimi organizacijami, saj s to metodo političnega delovanja utrjuje povezanost med organi in organizacijami ter hkrati vpliva na boljše poznavanje problemov posameznega okolja. V naši občinski organizaciji ZK smo sprejeli prenovo ZK in družbe kot nujen družbenopolitični napor, ki edino lahko zagotovi zvezi komunistov, da preide v prakso spreminjanja idej v dejanja in da vsa družba hitreje uresniči svoje cilje pri utrjevanju ekonomske učinkovitosti gospodarskega sistema in učinkovitost samoupravljanja kot osnovnega proizvodnega odnosa. Menim, da se še vedno v zvezi komunistov in tudi v vsej družbi preveč ukvarjamo sami s seboj. Več bi se morali ukvarjati z rezultati našega dela. Moje mnenje je — sem pa prepričan, da se z njim ne bo strinjalo določeno število komunistov, še manj pa tisti, ki menijo, daje treba zvezo komunistov dnevno in to kar temeljito »znotraj rentgenizirati« ter ji na ta način dokumentirano dokazovati, daje kot organizacija slab, preživel in nezanesljiv organizem, ki je več časa v okvari kot v družbenem obratovanju in da zaradi tega ne more biti več vodilna in avantgardna sila te družbe — da v naši družbi ni nobene družbenopolitične organizacije ali društva, ki bi tako dosledno in uporno javno razgaljala svoje lastne težave in slabosti; te so popolnoma internega značaja in se tičejo le zveze komunistov same. S tem v bistvu in dejansko delamo zvezi komunistov veliko antipropagando. Nič nisem prepričan, da bo zveza kommunistov bolj usposobljena za reševanje resnično nakopičenih družbenih in gospodarskih problemov, da bo manj osipa in več priliva novih mladih članov v ZK, če bomo slovensko in jugoslovansko javnost dnevno informirali s podatki in problemi v zvezi s številom izstopov in vstopov, o obnavljanju članstva, o neaktivnosti članov in osnovnih organizacij, o članarini in njeni višini itd. Če bi o teh stvareh in problemih, ki so resnično le problemi zveze komunistov in njenega članstva manj pisali ali drugače javno razglašali (naj se o tem piše in govori v Komunistu) in bili predvsem bolj dosledni in energični pri odpravljanju teh slabosti, bi veliko več prispevali k partijski disciplini, delavnosti, enotnosti, odgovornosti za izvrševanje nalog in s tem tudi njeni učinkovitosti. S to lastno antipropagando smo zasejali dvom o pripadnosti zvezi komunistov in komunistični ideji tudi že med najaktivnejše politične aktiviste. Če bi svoje interne probleme reševali samo znotraj zveze komunistov brez prisotnosti najširše javnosti sem prepričan, da to vsekakor ne bi pomenilo zapiranja zveze komunistov in njen beg od odgovornosti pred javnostjo. Nasprotno, odprtost in odgovornost zveze komunistov bi se morala izključno ocenjevati in potrjevati v tem. ali in koliko daje javnosti v presojo in demokratično kritiko dosežke svojega idejnopolitičnega dela in delovanja. Samo z rezultati (z udejanjanjem idej v prakso) se uresničujejo zastavljeni cilji in politika zveze komunistov. Torej, rezultati in samo rezultati določajo in opredeljujejo, ali smo in koliko smo komunisti »sposobni mobilizirati delovne množice in vso družbeno ustvarjalno zavest in akcijo. . .« Franc Leskošek-Luka: Takrat nas ni bilo mnogo VToč od 17. na 18. aprila 1937. S kolesi smo IN potovali do Trojan: Edvard in Pepca Kardelj in jaz. Od tod dalje pa nas je do Čebin vodil brezposelni zagorski rudar, ki smo ga klicali za »Kristusa«. Zgrešili smo pot, bili smo nad prepadom. Ob 11. uri ponoči smo le prišli do Čebin. Nekaj delegatov je bilo že zbranih, nekatere smo še počakali. Potem se je pričel ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije«. — S temi besedami je pričel obujati spomine na preteklost Franc Leskošek-Luka (1897-1983), prvi sekretar CK KPS. Pogovor je bil prijeten. Sobesednik zelo zavzet v pogovoru o preteklosti, o navzočnosti nekdanjih dohodkov v sedanjosti pa tudi s pogledom v prihodnost. — In v čem je temeljni pomen ustanovitve samostojne organizacije slovenskih komunistov? Potrebno je bilo poudariti samostojnost, zato tudi predlog tovariša Tita in sklep centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije o ustanovitvi samostojnih partij v Sloveniji in na Hrvatskem. Samostojna organizacija je laže ujela tokove takratnega političnega in družbenega življenja. Sovražniki so trdili, da je Komunistična partija Jugoslavije tudi velikosrbska tvorba in da sedijo v vodstvu samo Srbi, kar ni bilo res. Narodna partija se laže približa množicam, bolj pozna položaj in se laže bori proti sovražnikom, ki jih je bilo takrat dovolj. Politično in sindikalno gibanje je bilo takrat že na vrhuncu. Po ustanovnem kongresu je komunistična partija še bolj zaživela v bojih, ki jih je vodila, se s tem še bolj usidrala v ljudstvu in si pridobila še večje zaupanje med množicami delavskega razreda in kmetov. Sicer pa poglejte Manifest ustanovnega kongresa, ves je zasidran v konkreten politični sistem doma in v svetu«. — V letu 1937je papež Pij XI. izdal znano okrožnico proti komunizmu. Prav v aprilu tega leta so jo duhovniki brali in klicali prekletstvo nad komuniste. »Cerka^ in takratna oblastva so vodili ostro gonjo proti komunistični partiji in komunistom, zapori, Glavnjača, Sremska Mitroviča in ubijanje, to je bilo na dnevnem redu. Nas takrat ni bilo mnogo, okoli tristo. Toda imeli smo tudi zelo veliko somišljenikov in vpliva med kmeti, v delavskem razredu, vodili smo sindikalni boj. Zaupanje smo imeli, ker smo uveljavljali razredni boj, pravilno nacionalno in kmečko politiko, organizirali delavsko enotnost in kmečko delavsko gibanje, iz katerega je potem leta 1941 zrasla Osvobodilna fronta. Partija se je borila proti fašistični nevarnosti in kazala pota in način boja proti fašizmu. Na Štajerskem, na Dolenjskem in v Beli krajini, v Ljubljani in na Gorenjskem smo imeli organizacije.« — Vse priprave za kongres so bile v najstrožji tajnosti. »To je razumljivo. Toda delegati so bili izvoljeni na partijskih konferencah. Kongres je bil demokratično pripravljen in vodstvo izvoljeno od članov. To moram poudariti, ker dandanes včasih demokratične oblike dela zanemarjamo. Moram pa omeniti revirske komuniste, ki so nosili največ bremen v pripravah na kongres. Zato je prav, da so bile sedanje proslave in slavnosti tudi v Revirjih, in ne samo v Ljubljani. Tudi tako smo se lahko dobro oddolžili revirskim komunistom.« — Omenili ste Belo krajino. Ali je bil Marentič na kongresu? »Bil je. Ostal mi je v najlepšem spominu. Škoda, da ga ni več med nami. Eden najboljših komunistov je bil. Zelo dober kmetijski strokovnjak in z velikim posluhom za kmečko vprašanje. Imel je velik vpliv v Beli krajini. Zakaj? Zato, ker je imel pravilen odnos do ljudi, razumevanje za njihove težave, ljudem je rad pomagal, odpiral jim je perspektive boljšega življenja. Na tem sta temeljila njegov vpliv in ugled. Tak je moral biti komunist. Popularen, da so ga ljudje poznali, pošten do sebe in soljudi, pravilno jih je moral usmerjati, vedno odgovarjati na življenjska vprašanja in se boriti za pravico ter resnico.« — Ali mislite, da so te vrednote aktualne še danes? Ali komunisti v sedanjih časih ravnamo tako vedno? »Seveda so te vrednote še vedno aktualne, brez tega ne gre. Komunisti zdaj ne ravnamo vedno tako. Danes so se v partijo vrinili tudi drugačni ljudje, koristolovci. Poštenost stvari. razumevanje in odločnost v akciji so bile vrednote komunistov včasih in morale bi biti tudi danes. Zato so imeli ljudje zaupanje v partijo in komuniste.« — Manifest daje velik poudarek združevanju vseh demokratičnih sil ne glede na svetovnonazorske razlike! »Res je to. Šlo je za enotnost naroda v situaciji ogroženosti njegovih osnovnih življenjskih interesov. Komunisti smo se borili za enotnost v tovarnah in drugod. Za enotnost ne glede na težave, ki so se ob tem porajale. Boriti se skupaj, to je bil naš cilj. Torej enak poudarek kot leta 1941. Zato, ker smo že leta 1937 odločno stali na tem, smo bili po okupaciji komunisti sposobni organizirati oboroženo vstajo za narodno in socialno osvoboditev. Ljudje so nam zaupali in sledili.« — Bili ste prvi sekretar centralnega komiteja KP Slovenije. Kako gledate na svoje dolgoletno revolucionarno življenje? »Sekretar partije sem bil od leta 1937 pa vse do leta 1945. V revolucionarno delo sem se vključil že kot petnajstletni vajenec. Dolga leta so to, od leta 1912 do 1967 ... Če sem zadovoljen s tem, kar imamo? Da in ne. Zadovoljen sem, da nam je toliko uspelo, da živimo v nacionalni in socialni svobodi in da gradimo socializem. Pričakoval pa sem več tovarištva, kot ga je danes. Mislil sem, da bodo ljudje bolj delali za napredek, da bo več nesebičnega prizadevanja. Tega smo krivi tudi komunisti. Premalo delamo z ljudmi. Ljudje so dobri in tudi mladina ni pokvarjena, kakor napačno mislijo nekateri. Toda premalo jo usmerjemo. Premalo skrbimo za njeno duhovno življenje. Vzgoja mladine vse premalo temelji na moralnih in humanističnih vrednotah. Šola tu ne opravlja zadovoljivo svojega poslanstva v socialistični družbi. Vse se gleda preveč skozi denar. Na področju kulture, prosvete, šolstva in duhovno moralnega življenja ne bi smelo biti načelo rentabilnosti edino merilo za družbene odločitve. Tu bi morala pomagati vsa družba.« ★ ★ ★ »Čebine včeraj in danes«, intervju Zdenka Roterja s Francem Leskoškom-Luko, objavljen leta 1967 v reviji Borec ob 30. obletnici ustanovnega kongresa KPS « sobotna priloga stran 22 SKRAJŠANA ZGODOVINA LJUDI ALI MORALITETA O GROBU Ob najnovejšem Viharju Prizorišče Viharja — skrivnostni sredozemski otok, na katerem odstavljeni milanski vojvoda Prospe-ro, izvedenec »skrivnih ved« in »surove magije«, uprizarja svoje ponesrečene čarovnije — je v scenografski izvedbi Mete Hočevar prazno in v temnem. Levo sta železna kvadra, »konstruktivistični« ogrodji nekakšnih razglednih stolpov, s katerih se najbrž vidi na obzorje. Odrska površina je poševno nagnjena proti desni - natanko na sredi je jama. Medtem ko igrata stolpa bolj ali manj nedoločno okrasno vlogo in ju mi-zanscena v glavnem pušča ob strani, pa je jama centralna točka predstave, simbolično središče, ki daje smisel vsej tisti zgodbi, ki jo Viharju prosto po Shakespearu pripoveduje Korun. V znani seriji Esejev o Shakespearu, ki jih je 1961 objavil poljski kritik Jan Kott in z njimi sistematično tematiziral današnjo aktualnost Shakespearovih iger, elizabetinskega avtorja pa razglasil kar za »našega sodobnika«, je deležen Vihar še posebej natančne pozornosti. Ta pravljična igra naj bi bila Shakespearova »filozofska avtobiografija in vrh njegovega teatra«. In če je res. kar ugotavlja Kott v obsežnem spisu Prosperova čarovniška palica, ki mu mnogo dolguje tudi Korunova predstava (čeprav do neke mere polemizira z njim) - da se namreč »na Prospero-vem otoku v veliki okrajšavi odigra Shakespearova zgodovina sveta, in to je boj za oblast, umor. upor in nasilje«, tako da je Vihar »drama zgubljenih iluzij, grenke modrosti in krhkega, čeprav vztrajnega upanja« — potem je seveda jasno, kaj simbolizira tista Korunova jama v geometričnem centru predstave: skrito resnico in bistvo te šekspirske skrajšane zgodovine ljudi, to je brezno in grob. Shakespearov Vihar postavlja Korun na oder v poenostavljeni in reducirani obliki, kot mo-raliteto, suho in mrzlo eksemplarično zgodbo o maščevanju (za politične krivice in za oblastniško nasilje), a tudi o odpuščanju in spravi. Vse to pa se v Korunovi predstavi razkrije tudi kot nesmiselno in ničevo, krivice in nasilje enako kakor odpuščanje in sprava. Na koncu Korunove igre se nekdanji politični nasilniki in njihove žrtve sicer pobotajo, nasprotovanja med njimi se izravnajo, nasilje in krivice so na videz odpuščene in pozabljene. Vendar do odpuščanja in sprave, kakršno — resda z vso dvoumnostjo in skepso — uprizarja finale Viharja, ne pride. Korun drastično, deklarativno spreminja konec Shakespearove pravljice ter s tem nedvoumno pokaže, da odpuščanje in sprava pravzaprav nimata smisla. Takoj potem, ko si nekdanji nasprotniki sežejo v roke, morajo namreč, vsi - razen Prospera — v nekakšnem Vidovem plesu, hočejo ali nočejo, zlepa ali zgrda popadati v tisto simbolično jamo na sredi odra. Tako zahteva Prospero, ki potem nad vsesplošnim mrtvaškim breznom zlomi čarovniško palico ter izgubi prostovoljno svojo čarodejno in intelektualno moč, s katero je ves čas »režiral« to šekspirsko skrajšano zgodovino ljudi, ta svoj »veliki teater sveta« v zmanjšanem merilu samotnega otoka. Shakespearov Vihar nam v treh ponovitvah (v razponu med tragedijo in grotesko) pokaže, da se v zgodovini ljudi nenehoma obnavlja ena in ista paradigma. Vse, kar je, je en sam boj za moč in oblast, neprestano kroženje legaliziranega nasilja in zločina, kjer so meje med zmagovalci in žrtvami zabrisane ali sploh irelevantne. Kdor enkrat zmaga, pripoveduje Shakespeare, je drugič poražen, razvoj pleše v kolobarju, med legitimnim vladarjem in uzurpatorjem ni razlike. Zares zakonita in veljavna je samo moč,, ki je vedno zasnovana na nasilju in zločinu. Dokler je človek živ, njenemu noremu, nihilističnemu pohlepu ne more ubežati. Tako je Shakespearov Prospero kot milanski vojvoda najprej žrtev bratovega oblastniškega udara in potem v pregnanstvu na otoku spet vsemogočni oblastnik, pravljični čarodej, ki so mu pokorni elementi zemlje in neba. Prospero ponovi bratovo uzurpatorsko dejanje: kolonizira otok in si s pomočjo »skrivnih ved« edina dva njegova prebivalca, »divjega in nakazanega« Calibana in »zračnega duha« Ariela naredi za sužnja in hlapca. Prvega vzgaja po svoji podobi, nauči ga govoriti in opravljati še druga človeška dela. Spiritualnemu Arielu obljubi svobodo, a šele tedaj. ko bo z njegovo pomočjo uresničil svojo veliko zamisel. Prospero je namreč oblastnik. ki se je odločil biti »dober«: filozof, ki je dognal resnico krvavih človeških sporov in spopadov in ki je noče več ponavljati, ampak hoče razbiti peklensko kroženje njene uničevalne moči: ukiniti nasilje in zločin. Shakespearov Vihar je pravzaprav drama o ponesrečenem Prosperovem hotenju. Ko po spektakularnem maščevanju nad nekdanjimi političnimi nasprotniki in Prosperovem odpuščanju že vse kaže, da se je čarovnija posrečila, da je bojev za moč in za oblast konec in da sta prišla med ljudi spoznanje in sprava, se eno in isto staro kolo znova zavrti, tokrat s Canibalom, ki mu je bilo že od vsega začetka mrzko gospostvo Prosperove »dobrote« in ki bi hotel biti »več« kot le »divji in nakazen suženj« . . . Prospero torej odpusti uzurpa-torskemu bratu Antoniu, mlada dva zaljubljenca se bosta poročila, Prospero se bo iz izgnanstva vrnil domov v Milano, toda v zgodovini ljudi se s tem v resnici ne bo spremenilo nič. Prosperova velika osvobodilna zamisel ni bila nič drugega kakor naivna iluzija in lepa samoprevara. (Prospero je, kot piše Kott, »iz zadnje generacije humanistov«.) Kar ostane, je torej spoznanje o izgubljeni iluziji, melanholična spravljiva resignacija nad neizogibno in nepopravljivo zgodovino ljudi, in Prosperova preprosta misel na konec, misel, ki je seveda brez vsake čarodejne moči. Korun dokonča svoj Vihar po skrajšanem Zaključni prizor iz Korunovega Viharja postopku, kar se da nedvoumno in brutalno, z mrtvaškim plesom, v katerem vse ljudi — skupaj z »osvobojenim«, toda s tem tudi že mrtvim, golim Arielom in z mračnim nezadovoljnežem Calibanom — pred našimi očmi pogoltne brezno, ki je torej poslednja, edina zanesljiva in dokončna resnica, edini zares usodni rob vsega človeškega - nemara tudi kazen za človeško slepoto. Konec je prej kakor slej en sam, pripoveduje Korun, pa naj ljudje hočejo dobro ali slabo. Na koncu ne čaka nikogar nič drugega kot grob. Tam pa je samo še nič, spričo katerega se tako rekoč sama po sebi izkažejo ničeva tudi vsa tista človeška dejanja, ki so se zgodila poprej in ki se bodo med ljudmi prav gotovo dogajala še naprej v vsaki njihovi »novi«, »krasni« prihodnji zgodovini. Ničeva in brezpredmetna je zato tudi kakršnakoli »sprava«: za tiste, ki so v grobu, se z njo ne more spremeniti nič. Končna »poanta« Korunovega Viharja je pravzaprav cinična. Z vrha (neba?) se spusti drevo z golo krošnjo in iztrganimi koreninami (da bo tam v mrtvaški jami zaman poskušalo pognati na novo?), Prospero pa nam pove, da zdaj pač nikomur ne ostane nič drugega kakor »molitev« za morebitno »milost«. V Korunovem Viharju se potemtakem vse vrti okrog tiste neizogibne jame: šekspirska tragična in groteska dinamika med živimi je trdo potisnjena v ozadje in ostaja v predstavi pogosto komajda razvidna, če ne kar izgubljena. — Tako skoraj vsa teatralika, čeprav predstavlja brez dvoma osrednje poetično žarišče in dramatično gibanje Shakespearove igre, saj se v njej zgodovina ljudi metaforično pojavlja kot »veliki teater sveta« (pač v odčarani in ponesrečeni Prosperovi »režiji«). Tako domala vsa poezija Shakespearovih dialogov in dvoumnih situacij, ki so vseskozi na meji irealnega in pravljične fantastike, toda v svoji filozofski dimenziji vendarle osupljivo stvarne. Tako tudi igra Shakespearovih vzporednih, žanrsko raznovrstnih, toda povsem izostrenih variacij na večno temo človekovih oblastičnih apetitov (pri Korunu ta paraleli-zem ni prišel do konsistentnega izraza: posamezne »igre« se niso kot pri Shakespearu zrcalile druga v drugi, ampak so ostale nepovezane vsaksebi). Kar je ostalo od živega teatra, so z nenavadno lirično pretresljivostjo, a tudi z nemočno brutalno jezo in agresivnostjo zaznamovani nastopi Calibana (s katerim je Ivo Ban ustvaril zelo intenzivno in polno, morda v igralskem smislu osrednjo figuro predstave); zamišljena in hkrati ironična Arielova igra (Radko Polič): duhovita postava pederastič-nega šaljivca Trincula (Branko Grubar): krhkih mladih ljubimcev Ferdinanda (Branko Šturbej) in Mirande (Zvezdana Mlakar je bila morda za spoznanje decentnejša od Damjane Luthar), pri čemer pa ostaja vsaj zame popolnoma nerazumljivo, odkod in če- DRAMA SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V IJ VBIJ ANI: Williain Shakespeare, Vihar (The Tem-pest, prevod Milan Jesih). Režija Mile Korun, dramaturgija Marinka Poštrak, lektorstvo Nada Šumi, scenografija Meta Hočevar, kostumografija Alenka Bartl, glasba Alojz Srebotnjak in odlomki iz W. A. Mozarta. Igrajo: Boris Juh (Alonso), Zvone Hribar (Sebastjan), Lojze Rozman (Prospero), Igor Samobor (Antonio), Branko Šturbej (Ferdinand), Danilo Benedičič (Gonza-lo), Kristijan Muck (Adrian), Tone Homar (Francisco), Ivo Ban (Caliban), Branko Grubar (Trinculo), Aleš Valič (Stephano), Andrej Nahtigal (kapitan ladje), Marjan Hlastec (Nostromo), Damjana Luthar in Zvezdana Mlakar (Miranda), Radko Polič (Ariel) in plesalci Ca-milla Gair, Sinja Ožbolt, Sabina Potočki, Mitja Hribovšek, Iztok Kovač in Brane Potočan pod vodstvom Ksenije Hribar. Premiera je bila v četrtek, 2. aprila 1987. mu tej nedolžni (!) Prosperovi hčeri tako zajeten nosečniški trebuh, ki pa potem pred koncem igre tudi čudežno splahni. Zelo slikovite so mizanscenske figuracije aristokratskih brodolomcev, zmerom znova s skupinskim pogledom (polnim groze) strmečih daleč v publiko: efektna, čeprav glede na Shakespeara nekoliko disonantna je glasbena oprema z odlomki iz Mozartove Čarobne piščali, kar vleja tudi za obe groteskno koreogra-firani igri v igri. Osrednja Prosperova figura je bila v igri shematična in trda, v igralski izvedbi Lojzeta Rozmana brez magičnega in poetskega naboja, pogosto tudi tehnično na meji razumljivosti. Mile Korun režira Vihar na svojevrsten način, ki mu seveda ni mogoče odrekati legitimnosti. ki pa gledalca gotovo postavlja pred določene težave. Shakespeara namreč ne poskuša razumeti imanentno iz semantične strukture njegove dramske zgodbe, pač pa ga režira iz neke lastne apriorne predpostavke ali ideje (pač o vsesplošni mrtvaški jami), ki ji potem brez pomislekov in uvtorefleksije prilagaja komplicirano, iz različnih plasti sestavljeno Shakespearovo teksturo, hoteč jo po vsej sili stisniti v pripravljeni kalup, njen kontekst pa podrediti režijskemu detajlu. Pri tem najraje operira s presenetljivimi spektakularnimi domislicami, na prvi pogled popolnoma alogičnimi, čeprav očitno »globoko« pomenljivimi teatralnimi klicaji, z nekakšnimi bizarnimi šiframi, s katerimi gledalcu neprestano nastavlja pasti in ga drži v negotovosti: ali razume prav, ali razume sploh? Gledalec skorajda nima časa gledati, režiser mu ne dovoljuje, da bi se sproščeno prepustil igri: postavlja ga v vlogo dešifranta, ki mora nenehoma preračunavati simbole, računati, kaj se skriva »za« posameznimi domislicami, reševati uganke . . . ANDREJ INKRET OKROGLA MIZA O POVEZANOSTI ISTRSKEGA TURIZMA Gospodarske zagate narekujejo trdnejše medsebojne vezi Ko se turist v Nemčiji, Italiji, Švici ali na Švedskem odloča za dopust v Jugoslaviji in izbere kraj v Istri, mu je verjetno prav malo mar, na kateri strani Dragonje leži ta kraj. Prav tako mu je vseeno, da po tej reki teče republiška meja, ki v marsičem ločuje to sicer enotno turistično regijo. Pobud o povezavi slovenskega in hrvaškega dela Istre na področju turizma je bilo že veliko. Vse pa kaže, da bodo prav težke gospodarske razmere najbolj utrdile medsebojne vezi. Kako naj bi povezali slovenski in hrvaški del Istre, si nekateri turistični delavci že zamišljajo. Zanimalo nas je, kaj ima ta slovenski in hrvaški del istrskega turizma skupnega in kaj 0 povezovanju mislijo nekateri ugledni tamkajšnji turistični delavci. Zato smo pripravili okroglo mizo o teh vprašanjih. Že sama miza pa je bila ena od pobud za utrjevanje rahlih vezi v tem turizmu. V pogovoru so sodelovali Marino Antolovič. predsednik poslovodstva 1 uristične organizacije Portorož, Oreste Ko-šeto. namestnik predsednika poslovodnega odbora novega poreškega sozda Plava laguna. Marjan Račan, pomočnik predsednika sozda Istra - Jadran iz Pulja, in Ivan Silič, predsednik izvršnega odbora Obalno-kraške turistične poslovne skupnosti in tudi direktor tozda hoteli Bernardin Portorož. Z njimi smo se pogovarjali Jože Petrovčič, Tine Guzej in Boris Šuligoj, slednji je pogovor pripravil za objavo. — V hrvaškem delu Istre ste se že lani odločili, da boste z večjo namensko turistično takso uredili nekatere infrastrukturne objekte, ki zavirajo nadaljnji razvoj istrskega turizma. Letos so vam sledili na slovenski obali, kjer del takse namenjajo za čistilno napravo v Piranu in za vodo na Obali. Koliko lahko turizem pomaga pri razvijanju infrastrukture in s tem prispeva k izboljšavi turističnega proizvoda? KOŠETO: Lani smo se odločili, da bomo namensko turistično takso uporabili za letališče. cesto in vodo, tri za Istro izredno pomembne stvari. Vsi ti načrti so bili zanimivi predvsem do konca lanskega leta. Zdaj so se razmere bistveno spremenile. Tako že ocenjujemo, da bo na poreškem območju letos priliv od takse večji, kot bo znašala vsa akumulacija poreškega turizma. Zakaj? Ker so se medtem za našo panogo znatno poslabšale gospodarske razmere. Tako že razmišljamo, kako bi del te namenske turistične takse spet vrnili turizmu za njegov razvoj. - Koliko pa naj bi bilo letos akumulacije v Poreču? KOŠETO: Menimo, da bo v poreški občini prinesla 1,7 milijarde dinarjev. Vendar vse akumulacije turističnega gospodarstva ne bo toliko. Zato nameravamo del te takse spet vračati turizmu za tiste objekte, ki jih trenutno gradimo in ki naj bi ustvarjali dohodek. — Kaj pa bo potem z infrastrukturo? KOŠETO: Načrte bomo speljali, kolikor se bo dalo. Gradili bomo na primer samo nekatere odseke predvidene istrske ceste. RAČAN: Istra ne bi mogla nikoli uveljaviti namenske turistične takse, če ne bi bili enotni. Tisti, ki bi si bil drznil v preteklosti sam povleči to potezo, bi na trgu izgubil prednost. Taksa tako postaja nov prožen?instrument, z zaslužkom od nje lahko gradimo ceste, vodovod, lahko pa si tudi pomagamo med seboj. Istra namreč še petdeset let ne bo dobila denarja ne za cesto ne za vodo in tudi za drugo ne, kar potrebuje, saj teh načrtov ni v državnih planih — kot je na primer cesta od Ljubelja do Aten — ali ne vem kaj drugega. Zato je edini način, če hočeš kaj imeti, da si to vzameš sam. Toda to je možno le z veliko enotnostjo, ki nam omogoča izmenjavo izkušenj, pogledov, informacij. Lahko turistična taksa rešuje infrastrukturo? SILIČ: Turistična taksa po mojem mnenju ne more biti instrument, s katerim naj bi reševali infrastrukturo. V načelu je to nepošteno do gosta. — Prav to nam očitajo ... SILIČ: Prišli smo do tega, da predstavlja taksa pozimi pet odstotkov cene osnovne storitve . . . RAČAN: Pri nas v kampih celo 20 odstotkov . . . SILIČ: Vsem vprek zaračunavamo enako takso - tistemu, ki stanuje v hotelu kategorije A, kot tistemu, ki spi v šotoru. Prav Tako tudi nimamo nadzora nad porabo. Pri nas je šlo 50 milijonov dinarjev za kurjenje v Luciji, češ da bomo tako varovali čistejši zrak. Tudi pri nas mislimo, da bi morali drugo leto takso spet znižati na eno nemško marko . . . Zakaj se moramo zatekati k taksam za reševanje stvari, ki so v svetu povsem nor- malno zastavljene? Zakaj so vsi drugi mehanizmi odpovedali? Tujcu se zdi, kot bi mu kradli iz žepa ... ANTOLOVIČ: Končno gre za ceno, ki jo mora plačati turist. Tisti, ki si dela utvare, kako bo to breme tujec še lahko prenesel, povzroča turizmu precejšnjo škodo. Višja taksa pomeni, da bi morali znižati svojo osnovno ceno. To počnejo tisti, ki vedo, da lahko pritiskajo na turistično gospodarstvo, tako da postaja le-to nekakšna molzna krava. V slovenskem delu Istre smo velikokrat obravnavani kot nepotreben privesek, v hrvaški Istri je to malce drugače, ker je tam turizem alfa in omega vsega gospodarstva. RAČAN: V tem letu sta veliko več vzeli republika in federacija, kot je naše cene obremenila turistična taksa. Ta taksa se bo nekako že vrnila turizmu. Bojim pa se; da se to, kar sta vzeli republika in zveza - v primerjavi z letom 1985 - ne bo nikoli vrnilo. Če nam bo zmanjkalo denarja, tudi takse ne bo, vendar bo začeto delo nekdo moral končati. Kanalizacijske cevi, denimo, ki smo jih kupili in bodo stale na travnikih, če drugega ne, bomo lahko vsaj pokazali in vprašali, kaj naj naredimo z njimi. Dokler nismo sami zavihali rokavov, ni nihče hotel niti slišati za te probleme, toda vsi so prihajali, vsi načelno veliko govorili, priskrbeli pa niso niti metra cevi. No, to morda ni za časopise. — To je za časopise! KOŠETO: Turistična taksa je seveda samo del področja, na katerem bi lahko bili bolj povezani. Možnosti za sodelovanje je še veliko. Od popolnoma strokovnih vprašanj do poslovnih potez ... Če bi hoteli vse to doseči, bi morali imeti nekakšno obliko sodelovanja, ki je zdaj še ni. Bilo bi namreč dobro, če bi organizirali nekakšno srečanje gostinskih in turističnih delavcev Istre in Slovenskega Primorja. Organizatorji naj bi bili gospodarski zbornici iz Pulja in Kopra. Na vsakem srečanju pa bi se posvetili eni od delovnih tem . . . — To je lahko konkreten sklep z naše okrogle mize. Skupaj bi se najbrž dalo doseči več. Skupen interes je v Istri popolnoma jasen. Problem pa je v tem, kako se organizirati. Sam hrvaški del istrskega turizma se je uspel povezati in potem tudi speljati marsikatero akcijo. Če bi se pridružil še slovenski del Istre, bi bili močnejši. RAČAN: Če nič drugega, bi to lahko bila tajnica, ki bi le desetino svojega časa porabila za pošiljanje vabil in bi poskrbela, da pridemo skupaj. Temeljni problem človeštva je namreč komunikacija! ANTOLOVIČ: Podpiram predlog, da začnemo z eno desetino tajnice, če lahko tako rečem. Brez pobude nas ta meja hudičevo deli. Tako se podzavestno bolj obračamo na sever, na tiste turistične delavce, ki imajo z nami bistveno manj skupnega kot na primer sredozemske turistične organizacije, ki se razlikujejo samo po tem, da so iz druge republike. Res pa je, da živijo v povsem drugačni gospodarski realnosti, ker je status turizma v Istri in na Hrvaškem drugačen kot pri nas. Bolje dober hotel kot slaba tovarna — Nekaj razlik je že v zasnovi slovenskega oziroma hrvaškega turizma. Na Hrvaškem je bolj poudarjen obmorski turizem, v Sloveniji je turistični razvoj uperjen v več smeri. Ali so te različne zasnove lahko ovira pri sodelovanju? RAČAN: Mislim, da je naš skupni cilj doseči čim večji razvoj tujskega turizma. Vprašanje pa je, koliko kdo v ta cilj verjame. Po mojem Jugoslavija nasploh ni naravnana dovolj k razvoju turizma in k dosegu omenjenega cilja. Seveda je nas na Hrvaškem več, bolj si prizadevamo, bolj kričimo. To, kar se dogaja v Portorožu in drugje, to se razvija samo po sebi, lahko bi rekel po naključju. Lahko bi dodal še večjo kulturo ljudi, večjo poslovnost v razviti republiki. . . Vse to daje dobre rezultate na nekem turističnem območju. Rekel pa bi, da je pri nas več zavisti kot želje, da bi se nekaj naredilo; in to po sistemu — glej tiste v Portorožu, kako dobro živijo! Ali pa -v Poreču imajo pa vile!. . . Vse speljemo na to zavist. Dokler bomo imeli hotelirstvo, bodo tisti, ki delajo v njem, vedno zadnji ostali lačni. To je logično tudi za tiste, ki delajo v tovarni vijakov — zadnji bodo ostali brez njih. — Pa so kljub temu razlike. Na Hrvaškem so sprejeli zakon o gostinstvu in hotelirstvu, v katerem je več prostora za zasebnike. To je že korak dalje. V Sloveniji smo še pretogi, bojimo se, da bi kdo preveč obogatel ... ANTOLOVIČ: Seveda. Zato je s širokogrudnimi potezami v preteklosti zagotovila močan pretok kapitala v turizem, dala je fantastičen polet tej dejavnosti; o tem v Sloveniji niti ne razmišljamo. Pri nas gradimo železarne ali kaj podobnega . . . — Mar pri nas nekateri ne razumejo, da lahko da (dober in močan) turizem več deviz kot (slaba) železarna? ANTOLOVIČ: Razumejo. Toda naši sosedje so imeli določeno obdobje take mehanizme s katerimi so lahko res naredili veliko. Brez kompleksov so spodbujali tisto, česar sam turizem ne bi zmogel. Turizem je postal administrativna dejavnost — Istrske naložbe so lahko zanimive za slovenski turizem. Rekli ste, da boste imeli letos za 1,7 milijarde dinarjev akumulacije. Tudi zdaj gradite neprimerno več, kot bi vam omogočala akumulacija. Samo letos vlagate v Istri 45 milijard dinarjev v turizem; to je verjetno več, kot zmore Istra, in seveda več, kot zmore ves slovenski turizem. Kje so vaši aduti? RAČAN: Naj se še malo vrnem na odnos do turizma. Trenutno tudi v naši republiki ni kdove kakšnega razpoloženja za razvoj te panoge. Seveda to lahko razumemo. Turizem ima samo en dober nacionalni proizvod - to so devize. Če jih vzamete turizmu, postane nezanimiv. Zdaj smo tipična administrativna dejavnost, ker nam je ta element zaslužka določen administrativno. Vsakih sedem dni nam povedo, koliko je vreden dinar. Čim pridejo devize, nam jih poberejo. Edina sreča je v tem, da nas republika še zmeraj razume, razume, kakšne devize lahko služimo, zato se še bori za naš položaj. Če pa te bitke ne izborimo, bomo postali nezanimivi še za občino. Vendar se je turizmu zmeraj godilo tako, da za težkimi kriznimi časi kmalu posije sonce. Prej ali slej bo tudi v turizmu spet cvetel posel. Na vso srečo — za turizem kajpak - je država v hudih deviznih škripcih. SILIČ: Očitno še ne dovolj hudih! RAČAN: Tragika je v tem, da gradimo upanje na težkih časih. — Vaše razmišljanje je enako kot pri vseh izvoznikih. Vsi pravijo, da bodo ti težki časi morali pripeljati do sprememb. RAČAN: Toda tak način je preveč stihijski. — In vendar v Istri zdaj veliko vlagate... RAČAN: Naložbe so posledica razmer iz začetka leta 1986. Če bi takrat istrske turistične organizacije vedele to, kar vedo zdaj, ne bi vlagale niti ene milijarde od vseh tistih petinštiridesetih. Na nek način smo zdaj prevarani. Odločili smo se za vlaganja, dokumente smo pripravili spomladi lani v povsem drugačnih razmerah. Jeseni smo sklepali pogodbe, spet v povsem drugačnem ozračju, z bankami in izvajalci. Takrat smo bili optimisti. Zdaj pa se nam lahko zgodi, da nas bodo te naložbe pripeljale v bankrot - če bo vse ostalo tako, kot je. Zdaj nimamo niti teoretičnih možnosti, da pokrijemo te izgube. Nekje bo potem počilo, saj ne bo šlo za majhne številke. Krive so revalorizirane obresti, hitra rast cen in nerealni tečaj dinarja. — Zdaj šele razumemo, zakaj hočete vračati namensko turistično takso v osnovno dejavnost. RAČAN: To bo morda rešitev - tista zadnja. KOŠETO: Posledice teh letošnjih vlaganj bomo v Istri še dolgo čutili. In to seveda nega- MARINKO ANTOLOVIČ ORESTE KOŠETO MARJAN RAČAN IVAN SILIČ (loto: Iztok Cmer) tivno. V času, odkar smo se dogovorili za naložbe, do zdaj, so se razmere bistveno poslabšale. Prej, ko smo še imeli devize, smo imeli tri vire sredstev - tretjino lastnih, tretjino na osnovi združevanja deviz in tretjino od posojil (z obrestmi 18 do 23 odstotkov). To smo lahko prenašali. V novih razmerah smo računali na 50 odstotkov lastnega denarja in 50 odstotkov kreditov s povprečno obrestno mero, ki bi jo nove naložbe še lahko prenašale. Toda ta polovica denarja od posojil se je neprimerno podražila. Na eni strani torej revalorizirane obresti, na drugi pa v prvem trimesečju t. i. limitirani plasmaji. In ker nismo mogli dobiti še odobrenih posojil, smo se morali zadolževati drugje, in to z visokimi obrestmi. Tiste polovice lastnih sredstev pa tudi nismo ustvarili, ker smo morali dati iz dohodka za skupno in splošno porabo kar lepe denarce. - K temu dodajmo še visoko inflacijo, nerealni tečaj . . . KOŠETO: Tako so se od časa, ko smo se dogovarjali za naložbe, do danes res bistveno poslabšali pogoji za vlaganje. Naložb in obveznosti preprosto nimamo pokritih. Kdor je v preteklosti pogumno vlagal, je takoj kaznovan - Kako je lahko po vse tem turizem sploh še gonilna dejavnost za druge gospodarske panoge? Kako naj krepi infrastrukturo? ANTOLOVIČ: V naši delovni organizaciji smo se glede naložb obnašali poslovno. Nikdar nismo naredili večjega koraka od tistega, ki nam ga je dovoljeval trenutni gospodarski položaj. Zdaj imamo le za sedem milijard dinarjev naložb, ki so tudi pokrite. Nikoli nismo, kljub najrazličnejšim zagotovilom, tvegali obstoja organizacije. Naše bilance so čiste, naložbena dejavnost pa v skladu z možnostmi. Seveda smo pripravljeni vlagati tudi več, toda le pod pogojem, če bi se kaj spremenilo in bi se časi izboljšali. SILIČ: Zdaj vidimo, da je kaznovan tisti, kije bil inventiven, ki je tvegal in skušal vlagati. Tistim, ki niso tvegali in se trudili, se zdaj godi bolje. V Bernardinu je deset let pripravljen načrt, zagotovljena sta zemlja in prostor, zgrajena je tudi infrastruktura za 500 do 600 novih ležišč. Vendar niti jaz niti moj direktor nisva hotela tvegati, še manj delavciv ki vedo, da bi bili kaznovani, če bi gradili. Skoda pa vseeno nastaja. Pri nas nam primanjkuje 500 do 600 ležišč, kljub že zgrajeni infrastrukturi (in ležišče v našem turizmu še zmeraj prinaša največ). Nastaja škoda, mi pa pravimo - dobro, da nismo šli gradit . . . RAČAN: V Istri je zdaj to glavni problem, namesto da bi se pripravljali na sezono. Tako razmišljamo, kako zaokrožiti finančne konstrukcije in kako prerazporediti bremena. - Dobili smo vtis, da so postali globam problemi skupni turizmu na tej kot na oni-strani Dragonje. Zato je skupno delo tako nujno. Kako boste to speljali, bo stvar dogovora in ljudi . . . RAČAN: Z našim razvojem spoznavamo tudi čedalje več novih problemov. Vidimo umazano morje in začnemo gledati, od kod prihaja umazanija; začnemo se pogovarjati s tistim, ki ga onesnažuje in tudi s tistim, ki ga hoče varovati. Dokler ni bilo preveč smeti, nanje sploh nismo mislili. Nas je na primer Portorož spodbudil, da smo šli v kompjuteri-zacijo v turizmu. Ljudje so bili tu, srečevali smo se in se tako začeli učiti. Zdaj smo na obeh straneh Dragonje nekaj dosegli in bi se lahko skupaj pogovarjali, kako naprej. Zato pa moraš priti do določene ravni razvoja. Zmeraj pravim: imeti moraš vsaj bicikel, če hočeš na ples v sosednja vas. DELO DIPLOMATSKI ODNOSI Z IZRAELOM Diplomacija povezuje gluhoneme Nenavadne, dramatične, sporne okoliščine, ki so v letih 1947-1948 spremljale nastanek države Izrael — z odločilno pomočjo večine v Združenih narodih, ki je razpravljala o usodi Britancem zaupanega mandatnega ozemlja Palestine — so napovedovale zelo različne reakcije držav na pojav neodvisne države Zidov. Čeprav so pozneje Izrael navajali kot primer, da je država del meddržavne skupnosti, čeprav je velik del ne prizna (ji odreka pravico do obstanka), sije od vsega začetka močno prizadeval za priznanje in za diplomatske odnose. Valovi navezovanja stikov in trganja le-teh, izključevanje Izraela iz mednarodne skupnosti in ponovno vključevanje so zato precej natančni kazalci spreminjanja pogledov na Bližnji vzhod v spreminjajočih se mednarodnih razmerah (zaradi hladne vojne, strateškega preurejanja med »novimi« in »starimi« hegemonialnimi silami, zaradi prodiranja arabskega nacionalizma, zaradi pojava radikalneganslamizma in razkola arabske strani na »zmerno« in »radikalno«). Pregled zgodovine diplomatskih stikov je poučen in zanimiv. V nekaterih primerih (odnosi s Sovjetsko zvezo) so bolj v ospredju globalna razmerja moči kot dvostranske koristi in potrebe v odnosih med državama. To velja tudi za drugo supersilo; ZDA in Sovjetska zveza sta v letih 1947 in 1948 tesno sodelovali, ko sta ustvarjali okoliščine, na podlagi katerih je bil sprejet načrt o razdelitvi Palestine na dve državi, povezani med seboj v ekonomsko unijo. Nesporno je, daje sili tedaj povezoval skupni motiv (iz diametralno različnih pobud seveda), namreč zasidranje na Bližnjem vzhodu in odstranitev britanskega vpliva. Nekateri menijo tudi, da sta obe nastajajoči globalni sili videli v svežem pionirskem duhu židovskih naseljencev (ZDA) in kolektivnosti prizadevanj Židovske države (kolhozi-ki-buci) več kot samo strateškega partnerja v uresničevanju dolgoročnih načrtov. Hitro priznanje Izraela, podpora sprejemu Izraela v Ždružene narode, ki so mu arabske države odrekale status miroljubne države, pričajo o tem, da je odpor arabskih sosed tedaj motil le malokoga. Težišče se prestavlja Za poznejši razpad začetega soglasja tedanje skupnosti suverenih držav glede Izraela je treba poseči v svetovne mednarodne odnose v petdesetih letih. Prevladujoč okvir vsemu — in z nafto bogati Bližnji vzhod ni mogel biti izjema - je bila umetna »ideološka« ločnica med vojaško-poli-tičnima taboroma. Ključno dejstvo v nastajanju stališč do Izraela je bil pojav sveže sile — arabskega nacionalizma (naserizma), ki si je postopoma risala samostojno pot skozi navzkrižje 'tujih strateških koristi. Sovjetsko zvezo je izgubljanje upanja, da bi s pomočjo Izraela lahko uveljavila vpliv v tem delu sveta, peljalo v bližino nove arabske politike. Precej manj je bila pomembna narava cionistične države kot strateški premislek, da bi bilo z naslonitvijo na drugo stran laže enakopravno tekmovati z drugo silo. V tem daljšem procesu nihanja so leta 1953 prvič pretrgali diplomatske odnose med Moskvo in Tel Avivom (Sovjetska zveza je s tem protestirala proti bombaškemu napadu na veleposlaništvo, ta pa je bil v zvezi s procesom proti židovskim zdravnikom v Moskvi). Stike so čez nekaj mesecev obnovili; pretrganje še ni bilo dokončno (Izrael se je opravičil, zagotovil, da »ni sovražen«, Sovjetska zveza pa tako ali tako Izraelu ni nikoli zanikala pravice do obstanka). V sueški krizi leta 1956 sta se še enkrat — zadnjič - »novi« sili ZDA in Sovjetska zveza znašli na isti strani proti »starima (Franciji in Veliki Britaniji) - in proti Izraelu. Vedno močnejše navezovanje ZDA na Izrael, politika širjenja državnega ozemlja (zahteve po »strateških« mejah) sta uvajali prelomni dogodek v diplomatskih odnosih Izraela s svetom: v tretji vojni leta 1967 (»šestdnevni«), katere neposredni povod je bila egiptovska zapora Sueškega prekopa in mednarodnih voda Akabskega zaliva, se je vodilna sila socialističnega tabora odločila za integralno zavezništvo z arabsko stranjo in proti Izraelu. Nobene nevtralne točke ni bilo več, nobene sredine, kjer bi bilo mogoče manevrirati — prelom je bil takorekoč ideološki. Sovjetska zveza je naredila nekaj, čemur se sile z globalnimi težnjami izogibajo: zaradi umika diplomatskega osebja je ostala brez obvestil, pa tudi brez možnosti poseganja v politična dogajanja, za dve desetletji je »izginila« z Bližnjega vzhoda. Razkol leta 1967 pa je ključna točka tudi v jugoslovanskem stališču do Izraela. Dotlej je veljalo, da je Jugoslavija v spopadu »dosledno nevtralna« (še 5. junija 1967, to je na dan začetka spopada, je zahodnonemška tiskovna agencija poročala, da je Jugoslavija zavrnila sovjetsko zahtevo po dovoljenju za pristajanje sovjetskih vojnih ladij v jadranskih pristaniščih in v obrazložitvi navedla, da bi to nasprotovalo »doslednemu nevtralnemu stališču«). No, tako v resnici tedaj ni bilo več; 27. maja je Josip Broz Tito ocenili zaprtje izhoda Izraelu iz Akabskega zaliva kot »upravičeno dejanje«. Da se je Jugoslavija odločila za stališče, ki je dokončno podrlo mostove, in to v nenavadnem »paketu«, je razvidno iz srečanja najvišjih predstavnikov držav vzhodnega tabora in Jugoslavije v Moskvi 9. junija 1967. Na zasedanju je sodelovala tudi romunska delegacija, ki pa ni, v nasprotju z jugoslovansko, podpisala izjave, kateri je sledilo pretrganje diplomatskih odnosov z Izraelom (Romunija jih je ohranila in jih leta 1969 dvignila na raven veleposlaništev). Sestanek je bil odločilni dogodek za naslednjih dvajset let diplomacije z Bližnjim vzhodom, ne manj pa za Jugoslavijo: to je bilo prvič po »spravi« Jugoslavije z vzhodnim taborom (1955, 1956), da je Tito podpisal skupno izjavo na tej ideološki ravni. Diplomatske odnose je, skupaj s Poljsko, pretrgala tri dni pozneje. Podoben »skupinski« val prekinitev diplomatskih odnosov je prizadel Izrael še po vojni leta 1973 (oktobrski), ko so se po vrsti solidarizirale z arabsko stranjo afriške in azijske države (samo v Afriki jih je 27 pretrgalo odnose). To pravo gibanje proti Izraelu je zanesljivo precej vplivalo na izraelska stališča do zunanjega sveta in tudi trde politike prisililo k razmišljanju. »Nič se ni spremenilo glede vzrokov, zaradi katerih smo leta 1967pretrgali odnose. Izrael še naprej vodi agresivno politiko, okupira in anektira tuja ozemlja. Izrael ne ponuja nikakršpih povodov za obnovo stikov in za pogovor o odnosih .. . Seveda nam je žal, da Izrael ne daje možnosti za drugačne odnose. Žal imam vtis, da so dosedanji poskusi držav — ki nimajo odnosov z Izraelom, ali pa so jih prekinile — da bi obnovile stike, v Izraelu razumeli bolj kot podporo nadaljevanju slabe politike, kot pa spodbudo, da bi se politika spremenila. Iz tega moramo izvleči sklepe.« (Iz intervjuja Raifa Dizdareviča reviji Da-nas, 14. marca 1987) Izrael je od ustanovitve naprej v nenehni bitki za priznanje, naprej z arabskimi državami, pozneje pa tudi »z ostalim svetom«, ki je bil bolj ali manj kritičen do agresivne politike izvršenih dejstev, invazij, maščevanj. Toda, presenetljivo, zelo dolgo je osamljenost povečevala potrebo po združevanju moči in izraelskim militantnim krogom je bilo prav zaradi groženj glede obstanka laže izključevati domače kritike. Postopoma so v drugi polovici sedemdesetih letih dejstva začela imeti v izraelski politiki večjo težo: osamljenost v mednarodni skupnosti je preveč bremenila normalne odnose s svetom. Že v letih 1975—1977 so začeli zapuščati varna tla dogmatskih maksimalističnih stalšč (»mističnih ciljev«) in se začeli podajati na bolj negotova tla kompromisov. Iskanje izhoda iz izolacije je pripeljalo do vrste stikov; najpomembnejši je pač sporazum z Egiptom, v njegovi senci oa še obnovitev diplomatskih odnosov z afriškimi državami in začetek pripravljanja tal za normaliziranje stikov z Madžarsko (1985) in Sovjetsko zvezo. Iz zadnjega obdobja je v tej zvezi ključno srečanje med premieroin Peresom in egiptovskim predsednikom Mubarakom in pobuda za mednarodno konferenco o Bližnjem vzhodu, prek katere naj bi se Sovjetska zveza vrnila v dogajanja na tem območju. Peres je povedal, da trajne in sprejemljive rešitve ne more biti brez sodelovanja Sovjetske zveze, vendar je pogoj za tak diplomatski korak navezava diplomatskih odnosov. Prav gotovo bi bila obnova stikov senzacija, ki bi temeljito spremenila razmerja, tako na arabski strani kot v izraelskem domačem notranjem soočenju. O tem pa imamo na voljo samo zadnjo neposredno izjavo Gorbačova pred obiskom v Parizu (»kolikor prej se normalizira položaj, toliko prej lahko začnemo razmišljati o tem«). Bliže navezavi sta Madžarska in Poljska, ki že imata neko obliko urejenih odnosov, govorijo, da bi to lahko storila tudi Bolgarija, in z druge strani, Kitajska. Jugoslavija med vsemi primerljivimi državami doslej uradno zagovarja najbolj antagonistično stališče (do srečanj med diplomati ne pride niti na zasedanju generalne skupščine OZN) in velja obrazložitev, ki so jo dali septembra 1986 na tiskovni konferenci v Beogradu: »Za navezavo diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Izraelom ni nikakršnih pobud, ker še vedno niso odpravljeni vzroki, ki so pripeljali do prekinitve leta 1967.« Ni dvoma, da bi Jugoslaviji kot neuvrščeni državi (Egipt seveda ima diplomatske odnose z Izraelom, čeprav je bil z njim v štirih vojnah) bilo laže storiti odločilni korak kot članicam vzhodnega tabora. Zanesljivo bi s tem tudi ne izgubila neodvisnosti in neuvrščenosti. Nekateri menijo, da bi bilo celo samo tako, s sodelovanjem z vsemi akterji bližnje vzhodnega konflikta, mogoče poskrbeti, da ne bi v končni posledici odločali o vsem le obe supersili. MOJCA DRCAR-MURKO 5 POTI PO SOMALIJI (2) Skozi trnje in osat na severno fronto NAIROBI, aprila — Naša skupina tujih dopisnikov s sedežem v Na-irobiju je bila nemalo presenečena, ko je v konferenčni dvorani somalskega obrambnega ministrstva v Mogadišu za več kot deset metrov dolgo mizo na eni strani posedlo kar ducat generalov in visokih oficirjev, na čelu z enim od treh namestnikov obrambnega ministra, generalom Adenom Abdulahom Nurom. Namen sestanka med našim enotedenskim obiskom v Somaliji je bil analiza vojaškega položaja ob 1.600 kilometrov dolgi somalsko-etiopski meji in položaj na »severni fronti«. Visoki predstavniki somaiske armade so skupino tujih dopisnikov, v kateri so bili večinoma predstavniki zahodnih sredstev obveščanja (razen dopisnika kitajske agencije Xinhua in pisca teh vrst), skušali pepričati, da jim bodo ponudili tako rekoč vse podatke, iz katerih si bo mogoče ustvariti objektivno podobo o razmerah ob meji, ki je Somalija ne priznava in ki je poleg drugega že več kot dve desetletji vzrok za bolj ali manj nenehno napetost na afriškem Rogu. Šlo je za dve vojni za Ogadensko planoto (leta 1964 in v letih 1977-78), v katerih so se spopadle somaiske in etiopske čete in vsaj v drugi vojni z odločilnim vmešavanjem tujih sil. Na etiopski strani so bili kubanski vojaki in sovjetski ter drugi vzhodnoevropski vojaški svetovalci, ki so po mnenju vojaških analitikov odločilno pripomogli k somalskemu vojaškemu porazu, čeprav so Somalijo podpirale ZDA, vendar očitno ne dovolj. To je povezano seveda s sedanjimi napetostmi, ki se kažejo v obmejnih spopadih, obtožbah o kršitvah zračnega prostora in nespoštovanju ozemeljske suverenosti te ali one strani. Z nami je govoril namestnik obrambnega ministra general Abdulah Nur. Položaj obrambnega ministra je namreč že nekaj let nezaseden, kar v političnih in diplomatskih krogih v Mogadišu povzroča živahna ugibanja o vzrokih - ta pa je verjetno treba iskati v medplemenskih in medklanovskih trenjih, značilnih za tukajšnje politično prizorišče, čeprav Somalija spada med redke afriške države z eno samo etnično skupnostjo, somalsko. Nur je zatrdil, da.je seznanjanje z vojaškimi razmerami na etiopski in somalski strani nujno potrebno, da bi mogli kasneje med obiskom tako imenovane severne fronte laže razumeti, kaj se tam dogaja. Generali, zadolženi za operativne posle v armadi, so nato po vrsti in dokaj podrobno pojasnjevali in opisovali ter na vojaških zemljevidih kazali, kakšno je vojaško razmerje moči na severu, severozahodu in severovzhodu, kjer so najbolj vroče in vnetljive točke v somalsko-etiopskih vojaških razmerjih. Zanesljivo nam etiopski častniki ne bi tako natančno in podrobno razložili, koliko kakšnih čet je razporejenih (etiopskih namreč) na Ogadenski planoti. Somalski generali so najprej postregli s splošno številko, da ima Etiopija (v pogovorih s somalskimi politiki in vojaškimi osebnostmi sta se izmenjavali oznaki o etiopskih afriških bratih in o sovražnikih) ob dolgi meji okrog 150.000 vojakov, 283 vojnih letal različnih tipov (vsa po vrsti so sovjetske izdelave), raketne enote, oklepne divizije, tankovske brigade in druge motorizirane enote. Povedali so, da sta neposredno za prvo frontno črto dve kubanski brigadi in da so v etiopskih brigadnih poveljstvih sovjetski in vzhodnonemški vojaški svetovalci, ki pomagajo načrtovati vojaške akcije proti Somaliji. Podatki o somalski vojaški moči na Ogadenski planoti še zdaleč niso bili tako natančni in izčrpni, povedali so le, da so njihove enote razdeljene na štiri vojaška področja in da imajo tod precejšen del vojske. Samo ugibati je mogoče, kolikšne sile naj bi imela Somalija ob meji, pri čemer vojaški strokovnjaki meni-jo.da oborožene sile te vzhodnoafriške države štejejo okrog 60.000 mož in da so nekajkrat šibkejše od etiopskih. Glede razmerja moči med motoriziranimi in oklepnimi ter letalskimi enotami so nam generali dejali, da imajo Etiopci prednost kar deset proti ena, s čimer je bilo v podtonih občutiti nezadovoljstvo nad pičlo zahodno - predvsem ameriško - vojaško pomočjo, o kateri je bil kasneje večkrat govor. Med pogovorom v obrambnem ministrstvu je bilo slišati tudi ocene, da se somaiske čete kljub tako očitnemu neenakopravnemu razmerju moči (v številu vojakov in opremi) morejo uspešno upirati sovražniku (o bratih tu torej ni bilo govora) Je zaradi dobre izurjenosti in predvsem zato, ker vedo, zakaj se borijo. Kmalu po razlagah visokih oficirjev je bila na programu pot na »severno fronto«, dobrih 500 kilometrov severno od Mogadiša. Sedli smo v velike japonske džipe, na čelu kolone teh vozil je bilo vojaško spremstvo, oboroženi vojaki pa so bili tudi v džipih sredi in na koncu kolone. Zunanji videz je bil torej tak, kakor da se peljemo v področje, kjer bo grmelo in pokalo, da bo joj. V resnici ni bilo tako hudo, če odštejemo mučno in naporno vožnjo po dolgih odsekih neznansko razdrapane in luknjaste ceste, ki je trajala dolge ure. Resnici na ljubo: bili so lepo urejeni le tisti kilometri ceste (nekaj deset), ki so jo pred skoraj 30 leti zgradili Italijani, ko se je ta del današnje Somalije še imenoval Italijanska Somalija. Potovanje je bilo mučno tudi zato, ker smo se po vzponu na nekaj več kot tisoč metrov visoko somalsko Ogadensko planoto vozili po puščavskem in polpuščavskem območju, prekritem z rumenkastim in drugod z rdečkastim peskom, kjer je sonce neusmiljeno žgalo. Dnevne temperature se marca tod sučejo okrog štiridesetih in več stopinj. Pokrajina je obupno, celo brezupno pusta, le tu in tam na planjavi, ki se razprostira v nedogled, raste bodičasto grmičevje in posušene akacije. Zdi se, da je revno rastlinje, med katerim nomadski Somalci pasejo shujšane črede kamel, ovac in koz, ravno tako kot živali in ponekod tudi ljudje obsojeno na umiranje in pogin. Zvedeli smo, da v tem severnem delu Somalije že dve leti ni deževalo, kar pomeni, da se živali, rastline in ljudje še niso mogli opomoči od katastrofalne suše pred tremi in štirimi leti in že se je zgrnila nanje nova ujma, ki prinaša s seboj pustošenje in smrt. Med približno tričetrt milijona prebivalci, ki živijo v tej prostrani pušči, jih po uradnih podatkih približno polovico dobiva pomoč v hrani. Razen tega je dodatno breme za ta del Somalije nekaj sto tisoč beguncev iz Etiopije (večinoma etiopski Somalci in predstavniki večinskega etiopskega ljudstva Oromo), ki dobivajo toliko mednarodne pomoči v hrani, da se s težavo preživijo na velikem prostranstvu. Le-to samo ponekod prekinjajo nizki hribi in holmi, ravno tako poraščeni z redkim bodičastim grmičevjem, v velikih razdaljah pa so izkopani vodnjaki, kamor s cisternami dovažajo vodo za živali in ljudi. Vodnjaki so tako redko posejani, da morajo'domačini skupaj s shujšanimi živalmi, ki se komaj še držijo na nogah, prepešačiti na desetine kilometrov, da pridejo do dragocene tekočine, podobne rjavkasti brozgi. Voščila čez frontno črto Po dolgi vožnji smo končno le prispeli na severno fronto, kakor ji pravijo. Nekaj kilometrov pred razmejitveno črto, ki ločuje sovražni vojski, so nas iz džipov preselili na velik vojaški tovornjak%s katerim smo drdrali in vijugali po puščavskem pesku in se povsem približali obrambnim okopom in rovom somaiske vojske. Ta del vožnje je bil po zatrjevanju častnikov, ki so nas spremljali, potreben zaradi naše varnosti, da ne bi morda z etiopske strani z orožjem odgovorili na nenavadno kolono džipov. Potem smo sklonjeni sopeč hiteli po kak poldrugi meter globokih rovih in se na nekaj sto metrov približali etiopski obrambni liniji in z razdalje pol kilometra opazovali postojanke z etiopskimi vojaki. Onkraj etiopske obrambne linije je nekaj kilometrov oddaljeno somalsko mesto Balen-bale, ki so ga po trditvah naših gostiteljev etiopske čete skupaj s še nekaterimi obmejnimi kraji zavzele pred skoraj petimi leti. Poslej so se enote obeh strani utrdile na nikogaršnji zemlji (Somalci seveda pravijo, da na njihovi) in pravijo, da je tod v zadnjem času mirno. Ob praznikih si vojaki nasprotujočih si vojska menda izmenjajo voščila. Mesto Balenbale je menda pred okupacijo štelo več kot 40 tisoč prebivalcev, zdaj pa samo okrog sedem tisoč, ker je večina po somalskih trditvah - zbežala na somalsko stran. Domačini trdijo, da so etiopske okupacijske enote samo letos ustrelile okrog 40 somalskih civilistov na okupiranem ozemlju, ker so se menda upirali, da bi jim dali živino, največje bogastvo na Ogadenu. Ko smo poveljnika brigade na severni fronti, brigadirja Jusufa Ahmeda, vprašali, zakaj somalska vojska s protiofenzivo ne prežene nasprotnika z njihovega ozemlja, je odgovoril: »Mi smo vojaki in čakamo na ukaz vlade.« Našemu ugibanju je bilo prepuščeno, ali se za temi besedami skriva vojaška nemoč ali kaj drugega. med drugim dokaz o etiopskem ekspanzionizmu in napadalnosti, kar je lahko tehten argument za domačo in tujo rabo. AVGUST PUDGAR POVABLJEN K RAZMIŠLJANJU »Narodni program« in svet Položaj in razvoj slehernega naroda je v sodobnem medsebojno odvisnem in povezanem svetu odvisen tako od njega samega kot od mednarodnega okolja. Opiranje na lastne moči in uporaba pozitivnih učinkov mednarodnega sodelovanja sta danes nerazdružna pogoja družbeno-eko-nomskega razvoja sleherne dežele. Odpiranje narodnostnih vprašanj kot splošno priznane, neodtujljive in suverene pravice vsakega naroda se torej ne more omejiti samo na notranje, temveč hočeš nočeš zajame tudi zunanje vidike, pogoje in razsežnosti, saj istočasno zadeva tudi mednarodni položaj drugih, zlasti sosednih narodov. Zato se razprava o položaju in razvoju slehernega naroda ne more ogniti mednarodnim odzivom in posledicam, toliko bolj, kolikor ta globlje posegajo v zgodovinske okoliščine, mednarodni položaj prizadetih držav ter sprejete mednacionalne in mednarodne obveznosti, ki so pomembne za mir, sožitje, sodelovanje in razvoj širše regije. Pri branju Prispevkov za slovenski narodni program. ki so plod - vsaj po zatrjevanju njihovih avtorjev - poglobljenih raziskav in visoko inte-lektualiziranih ocen, z začudenjem lahko ugotovimo, da v njih niso zajete mednarodne razsežnosti, ki so bistvenega pomena za pravilnost presoje zgodovinskih in sodobnih osnov narodnega programa. Kako lahko kolikor toliko kompetentni avtorji »pozabijo«, da slovenski narod ne živi sam in da je Jugoslavija obkrožena z realnimi pogosto surovimi zunanjimi pojavi, odnosi in pritiski, ki ne priznavajo romantičnosti nacionalizma in samovoljnega mišljenja hotenj in zaključkov izven mednarodnega prostora in časa. Vsega tega nekateri avtorji Prispevkov ne upoštevajo in v tem leži eden glavnih razlogov, da so prišli do nekaterih tako absurdnih in napačnih izhodišč in zaključkov. Kajti če se lotimo zunanjih mednarodnih razsežnosti vprašanj, ki jih obravnavajo, bomo zlahka sprevideli, da te ne dajejo nobenih osnov za ugotovitve, do katerih so prišli avtorji. Obratno, kažejo, da okoli nas in v svetu ne obstajajo nobeni pogoji, ki bi utemeljevali potrebo po ponovnem pretresanju državnega in mednarodnega položaja slovenskega naroda in da večina tujih partnerjev to odklanja. Svet okoli nas se namreč dobro zaveda, da vsako odpiranje novih narodnostnih vprašanj ruši težko pridobljeno ravnotežje sožitja in miru v Evropi ter kaj hitro lahko sproži plaz konfliktov in kriznih pojavov. Pa ne le da narodi sosedov, Evrope in sveta ■ menijo, da za takšno spremembo ni nobene potrebe ne opravičila, temveč se mednarodna skupnost dobro zaveda, da danes vsaka razmišljanja o spremembi meja in držav povzročijo takojšnje in nevarne odzive. Nameni, da bi kaj takega ustvarili, potegnejo za seboj spremembo mednarodnega razmerja sil, oživljanje teritorialnih in raznarodovalnih apetitov, ki določeno področje destabilizira in kaj hitro spremeni v krizno ali vojno žarišče. To pa je danes silno nevarna zadeva. Avtorjem gre zameriti, da so sprožili polemiko o potrebi spreminjanja slovenskega narodnega programa in meja brez upoštevanja mednarodnega položaja slovenskega naroda ter hote ali nehote prezrli dvoje. Prvič, da ima v današnjem tripolarnem svetu vsaka sprememba narodnega programa mednarodne posledice in avtomatično sproži vprašanje splošnega svetovnega ravnotežja. Pri obeh blokih še posebej vzpodbudi njihov interes in apetit za pridobitve nove interesne sfere, zlasti če je geostrateško in politično tako pomembna kot slovenska. Toliko bolj velja to za sedanjo Evropo, že 45 let čvrsto blokovsko deljeno in pregrajeno, nabito z orožjem in vojaki ob žal nuklearnem ravnotežju, ki zaenkrat na srečo odvrača možnost atomske vojne. Kako avtorji lahko prezrejo globalni sporazum, kije leta 1975 s Konferenco o varnosti in sodelovanju (KEVS) sprejel status quo v Evropi, potrdil nespremenljivost obstoječih meja (tudi krivičnih) in sporazumno obvezal vse evropske države, da spoštujejo mednarodni položaj vsake med njimi. Kam uvrstiti posredna in neposredna razmišljanja in priporočila nekaterih Prispevkov, ki zanikajo »kevsovsko« Evropo? Ali ni v tem smislu značilna nedavna izjava Kohla, ki je — kot da daje lekcijo nekaterim novorevijalcem — dejal, da je danes temeljni dolgoročni interes ZR Nemčije in zahodne Evrope, da je Jugoslavija notranje trdna in zunanje neuvrščena, ker je to sestavni del evropske stabilnosti, zato vsa Evropa tako pozorno spremlja notranje razmere v Jugoslaviji, in da so le z neodvisno in čvrsto Jugoslavijo pripravljeni vsestransko sodelovati. Ali se avtorji nekaterih prispevkov prav nič ne zavedajo, kaj to pomeni? Ali je mogoče, da resni in kvalificirani Slovenci niso sami na svetu, da hočeš nočeš morajo sosednji narodi takoj dvigniti glave in napeti ušesa, če nekdo v soseščini tako razmišlja. Kaj hočejo s preživeto srednjeevropsko formacijo, ki so jo že zdavnaj zavrgli sami njeni avtorji, saj se danes Evropa integrira po popolnoma drugih nferilih in interesih. Ali so pozabili, da se je ravno v avstro-ogrski srednji Evropi asimiliral največji del slovenskega naroda od Kleka in Rezije proti vzhodu ? Tak razvoj je zavedne in napredne slovenske duhove in borce NOB navedel na spoznanje in odločitev, da so obstoj, varnost in razvoj slovenskega naroda v sodobnem svetu možni samo v SFRJ. Kako to, da nekateri avtorji prezrejo, da kljub kevsovski Evropi še danes žive na naših mejah slovenskemu narodu najnevarnejše sile (sicer znatno oslabljene), kot so italijanski neofašisti. ki so pred kratkim dodali nazivu svoje stranke, da je za »osvoboditev« Istre, Reke in Dalmacije, ali pa avstrijski nacionalisti, ki odkrito zagovarjajo asimiliacijo Slovencev in naprej gojijo duh politike »Drank nach Osten«. Ali stališča avtorjev, ki slabe Jugoslavijo, ne napeljujejo vode na njihov mlin? Drugo, česar nekateri prispevki ne le da ne upoštevajo, temveč celo ogrožajo, pa so vse izredno velike in pomembne mednarodne pridobitve, ki jih je Jugoslavija kot neuvrščena, samoupravna, federativna evropska dežela v razvoju dosegla. Zlasti za obstoj in razvoj slo-venskga naroda je izrednega pomena uspešna izvedba duha in črke politike neuvrščenosti ter kevsovskih sporazumov v odnosu do naših sosedov na osnovi enotne jugoslovanske zunanje politike, ki se dosledno zavzema, da se za nas in za druge narode uresničuje neodvisnost, suverenost, enakopravnost, nevmešavanjc v notranje zadeve, sožitje, razumevanje in prijateljsko vsestransko in podružbljeno sodelovanje. Edino izvajanje takšnih načel omogoča politiko preseganja meja, ki je vizija prihodnosti Evrope. Pomembna pa je še posebej za slovenski narod, katerega deli žive pri treh sosedih. S tako politiko je neuvrščena Jugoslavija skupaj s zahodnimi sosedi dosegla zgodovinski uspeh, da je na narodnostnem in političnem izredno občutljivem področju - v premeru dobrih 200 km med Jadranskim morjem, Alpami in Panonsko nižino, kjer štiri različne rase (Slovani, Romani, Germani in Madžari) žive v treh različnih družbeno-ekonomskih sistemih (samoupravnem socialističnem, kapitalističnem in državnosoci-alističnem), katerih države imajo štiri različne mednarodne položaje (neuvrščeni, nevtralni, zahodno in vzhodno blokovski) - ustvarjeno področje miru, varnosti, sožitja in sodelovanja. Pisci prispevkov ne le da prezrejo te pridobitve, ki so predvsem v prid slovenskemu narodu, temveč z nekaterimi svojimi stališči te celo ogrožajo, hočejo drugačen program, ki bi zavrgel največ, kar je do sedaj v svoji zgodovini ustvaril slovenski narod, seveda v skupnosti z drugimi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi ter zaradi moči in ugleda, ki jo ima Jugoslavija v svetu. Tarnanje nad nekakšno nesrečno in zanemarjeno usodo slovenskega naroda je s sodobnih mednarodnih vidikov neupravičeno in nesmiselno. Res nam po vojni ni uspelo izpeljati zamisli Zedinjene Slovenije, kot jo je predvidel že program z Dunaja 1848 ter točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda. To ni uspelo celo, ko je slovenski narod s podporo vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti z orožjem osvobodil fašistične in nacistične vladavine kraje, kjer žive Slovenci. Vzrok je bilo razdiralno delovanje narodnega izdajstva in emigrantskih politikov ter takratna mednarodna konstelacija, v kateri sta bloka vprašanje naših meja reševala izključno na osnovi svojih hegemonističnih interesov. V vojni izmučena in uničena Jugoslavija ni imela druge izbire kot po dolgem odporu sprejeti mednarodni diktat. Zato pa smo po vojni ubrali drugo pot: s prekinitvijo s Sovjetsko zvezo in z uveljavljanjem neuvrščenega položaja smo razvili široko sožitje s sosedi, Evropo in svetom ter uveljavljali politiko ne spreminjanja, temveč preseganja meja. Jugoslovanska politika dobrososedstva danes Slovencem omogoča izvajanje zasnove skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki zamenjuje idejo o Zedinjeni Sloveniji v novih sodobnih pogojih brez teritorialnih pretenzij. V takih razmerah je možno obstoj, povezavo in razvoj vseh delov slovenskega naroda zagotoviti le s sožitjem in prispevkom treh zainteresiranih samostojnih dejavnikov: matičnega naroda, ki ima ustavne obveznosti do manjšin, večinskega naroda, ki mora manjšini zagotoviti ustrezne pravice in manjšine, ki mora svoje pravice in dolžnosti uveljavljati. Pri tem ni prostora za nacionalizem, podcenjevanje drugih in paternalistič-no obnašanje matičnega naroda, kar preveva razmišljanja nekaterih avtorjev Prispevkov. Le takšna, aktivna in od vseh treh dejavnikov sprejeta narodnostna politika je danes edino mogoča in edina tudi daje konkretne rezultate za obstoj in razvoj slovenskega in vsakega drugega naroda na tem prostoru. V to politiko sodi dosledno uveljavljanje Jugoslavije kot mnogonacionalne federativne države narodov in narodnosti, ki si na mednarodnem področju prizadeva, da se v Evropi in svetu pravice in svoboščine ljudi in narodov priznavajo in uveljavljajo kot dejavniki povezovanja, in ne sovraštva med narodi in državami. Kar zahtevaš zase, moraš priznati tudi drugim - na to načelo nacionalnega vprašanja nekateri pisci Prispevkov pozabljajo glede istih pravic drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti. Uspešnost politike Jugoslavije jemlje osnovo vsem navedbam o nesrečnosti našega naroda, ki da je tako prizadet, da se kar množično izseljuje in ubija. Stanje na naših mejah in v našem delu Evrope kaže vendarle drugačno sliko. V sedanjem trenutku pa je še posebno nevarno, da razprave o Prispevkih (spremembah) slovenskega narodnega programa škodujejo trdnosti mednarodnega položaja Jugoslavije. Ta je že zaradi naše notranje gospodarske krize dokaj prizadet. Vsiljena razprava o narodnih vprašanjih pa to še poslabšuje, s tem pa slabi splošna družbena prizadevanja, da se kriza premaga. Ne slabi pa samo njih, temveč povzroča oklevanje in opreznost pri naših sosedih in drugih partnerjih, ki igrajo pomembno vlogo zlasti pri premagovanju zunanjih dejavnikov naše krize, kot so na primer dolgovi. S tem sami sebi slabimo mednarodni položaj in vzpodbujamo po svetu dvom, da smo sposobni krizo premagati in zagotoviti stabilen družbeno-ekonomski razvoj Jugoslavije kot celote. Klobčič pa se odvija naprej. Vsakršna slabitev JLA slabi našo splošno varnost in sproža vrsto apetitov po Jugoslaviji, od idejnih političnih do teritorialnih. Ali ni primer Libanona, nekoč cvetoče, mnogonacionalne in ekumenske države, dovolj zgovoren. Tudi tam se je začelo s spreminjanjem programov raznih etičnih skupin in se nadaljuje že več kot deset let z uničevanjem in prelivanjem krvi, ob močni udeležbi drugih držav. V Evropi, kot sicer po svetu ni stanje idilično ter ne prenese igranja z usodo držav. Tudi odnosi na naših mejah so še močno obremenjeni z zgodovinskimi hipotekami, etničnimi problemi in blokovskimi interesi. Pri nesmotrnih potezah, kot je spreminjanje narodnega programa, lahko tudi pri nas kaj hitro nastane krizno žarišče. Če nam je uspelo nekdanjo balkanizacijo spremeniti v mir, sožitje in sodelovanje, moramo skrbno paziti, da ne izzovemo libanonizacije. Prav naša notranja gospodarska kriza in položaj v svetu zahtevata opreznost in polno družbeno odgovornost pri odpiranju vitalnih družbenih vprašanj. Te je treba sicer hrabro načeti, a s polno odgovornostjo izbrati tiste prave, ki naj krepijo, in ne slabijo položaj narodov in narodnosti Jugoslavije in njen mednarodni položaj. To še posebej velja za vprašanje narodnega programa, ki takoj poseže v temeljne notranje m zunanje odnose. Spreminjanje tega programa pa je možno le ob zgodovinskih prelomnicah. Prvič, kadar je ogroženost naroda res takšna, da nima druge izbire, kot da se ves in z vsemi sredstvi posveti problemom, ki ga ogrožajo, in poda v spopad za ohranitev svoje samobitnosti. Tako je bilo na primer pred 46 leti, ko se je ob fašistični in nacistični okupaciji bilo potrebno zgodovinsko odločiti, kateri slovenski narodni program je v interesu obstoja in razvoja slovenskega naroda: ali podrejanje in sodelovanje z okupatorjem, kar je izbrala vladajoča meščanska desnica ob podpori katoliške cerkve, ali brezkompromisen narodno-osvobodilni boj. skupno z svetovno antifašistično koalicijo, ki ga je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije izbrala velika večina Slovencev. Drugič, kadar sc mednarodne okolnosti tako spremenijo, da nastane potreba na novo pretresti mednarodni položaj kakega naroda in njegove države. Ne za eno ne za drugo danes ni niti pogojev niti potrebe. Kajti ni mogoče zanikati, da Jugoslavija. zasnovana na avnojskem federalizmu, socialističnem samoupravljanju in neuvrščenem mednarodnem položaju spada v vrsto sodobnih, demokratičnih in naprednih družb z rešenim ustavnim vprašanjem enakopravnosti obstoja in razvoja slehernega naroda in narodnosti. Življenje seveda zahteva, da sc je za uveljavljanje teh opredelitev treba stalno prizadevati in boriti tako proti tendencam unitarizma kot nacionalističnega separatizma. Politično doktrino takega sožitja je izrazil Tito z geslom bratstva in enotnosti, ki na eni strani priznava vso različnost narodnih izrazov in pluralizem kultur, na drugi pa potrebo po enotni državi kot varuhu neodvisnosti in nosilcu mednarodne dejavnosti. Takšna Jugoslavija zagotavlja svojim občanom uveljavljanje človeških pravic, narodom svoboščin, delovnim ljudem pa socialno varnost in pravičnost. Je antipod zaprtosti, omejevanja, nacionalizma in šovinizma. Poleg varnostnega ima Slovenija v današnji Jugoslaviji tudi ekonomsko zaledje z gotovimi prednostmi. Te izhajajo iz dejstva, da je menjava med gospodarstvina različnih ravneh razvitosti vedno neekvivalentna, kar omogoča tistemu, ki proizvaja končne industrijske izdelke in ima višjo produktivnost, da prisvaja del presežka vrednosti manj razvitih gospodarstev in si na trgu zagotavlja višji dohodek. Na enotnem jugoslovanskem tržišču slovensko in druga razvita gospodarstva avtomatično izkoriščajo učinke neekvivalentne menjave kakor tudi stalno pomanjkanje blaga in storitev ter omejene možnosti uvoza. Seveda pa zaščita tega tržišča omogoča tudi manj razvitim, da svoje surovine prodajajo nad svetovnimi cenami. Da preprečimo negativno delovanje zakonitosti neekvivalentne menjave, smo v Jugoslaviji uvedli sistem in politiko hitrejšega razvoja manj razvitih republik in Kosova, s čimer se preprečuje prelivanje dohodka od manj razvitega k bolj razvitemu gospodarstvu. Okoli dva odstotka narodnega dohodka in druge sistemske ugodnosti, ki jih Slovenija, druge razvite republike in Vojvodina dajejo kot svoj prispevek tej politiki, ni le vračanje dela akumulacije kot posledice višje produktivnosti, temveč tudi vlaganje v razširitev tržišča in skupni razvoj. Zaradi navedenih razlogov pri nas ni upravičena trditev, da razviti izkoriščajo manj razvite ati obratno. Prav tako je nestrokovno, da z udeležbo v narodnem dohodku v izvozu ali uvozu merimo prispevek enega ali drugega naroda. Teoretični in praktični problem neekvivalentne menjave se ne sme mešati z dokaj pičlimi rezultati v učinkovitem in produktivnem gospodarjenju. Gre za teoretično in praktično zelo zapletene račune in probleme, ki jih je treba, če se ne želi ustvarjati mednacionalnih problemov, zelo oprezno, poglobljeno in odgovorno obravnavati. Vsekakor se Slovenija mora zavedati, da ji jugoslovansko ekonomsko zaledje predstavlja pomembno prednost, medtem ko bi v kakršnikoli »srednjeevropski« kombinaciji bila postavljena v obraten položaj ter bi kot manj razvita bila pod stalnimi pritiski in izkoriščanjem razvitejših, kar bi imelo tudi usodne politične in narodnostne posledice. Problem neekvivalentne menjave pa seveda ni samo naš in le teoretičen problem. Praktično se danes namreč pojavlja kot eno osrednjih svetovnih protislovij, ki se izraža v ogromnem prepadu v razvitosti med Severom in Jugom, med ■ .izvitimi in deželami v razvoju. Poznata ga tudi Evropa s svojim Jugom in Italija. Zaradi navedenih razlogov je za obstoj in razvoj slovenskega naroda stik s svetom, upoštevanje mednarodnih razsežnosti in delovanje zunanjih dejavnikov na narodni program odločilnega pomena. Globalizacija družbene reprodukcije pa ne dopušča, da se narod obravnava kot edina ali osamljena mednarodna kategorija, kot to delajo Prispevki. Tak pristop je znanstveno in politično nesodoben in prinaša napačne zaključke Kajti v sodobnem svetu obstaja danes četvornost mednarodnih kategorij: človek kot nosilec pravic humanizma — proti odtujevanju: delavski razred kot nosilec družbenih interesov ljudi, ki živijo od svojega dela — proti izkoriščanju: narod kot nosilec svoboščin — proti odvisnosti in neenakopravnosti: človeštvo kot nosilec splošnih globalnih teženj po napredku — proti nasilju in prevladi. Vsako resno znanstveno proučevanje in premišljevanje o narodnem programu, če hoče priti do pravih ugotovitev in odgovorov, mora zajeti vse štiri navedene mednarodne kategorije in jih mora obravnavati v medsebojni povezanosti. Položaj vseh štirih pa se spreminja s postindustrijsko družbo in z nastajanjem in življenjem socializma kot svetovnega procesa na poti v komunizem, ki naj bi uvedel brezrazredno družbo, osvobodil človeka in zagotovil narodom in vsemu človeštvu enakopravne odnose, v katerih bodo razlike v razvitosti nepomembne in uporaba sile in nadvlade odpravljene. Teh globalnih vprašanj, ki so bistvenega pomena za narodni program zlasti majhnih narodov. Prispevki ne obravnavajo. Nedvomno je. da so njihova razmišljanja naidejni liniji, ki jo danes v svetu zastopa nova desnica oziroma neokonser-vativizem. To dokazujejo stališča tako o NOB kakor njihova splošna antikomunistična naravnanost. V tej točki se program iz »narodnega« spreminja v »razrednega«, ki je z novo desnico, uporabljajoč naboj znanstvene-tehnološke revolucije, dobil nov polet zlasti z rcaganomiko. Pohod proti naprednim, levim silam s poudarjanjem socializma kot »imperija zla« teži po popolni globalni nadvladi kapitalizma, privatni-štva, transnacionalnega kapitala ter politike sile in izkoriščanja. Pri tem nova desnica ruši doseženo demokratizacijo mednarodnih odnosov, vzpodbuja neenakopravne mednarodne politične in ekonomske odnose ter uvaja neokolonializem, ki ogroža nacionalni obstoj malih narodov. Če nekatere točke novorevijalnega narodnega programa niso sprejemljive za sosede in Evropo, pa bodo njene desničarske idejne osnove prav gotovo našle zaveznike v novi svetovni desnici. Tu pa se Prispevki nujno zapletejo v protislovje: desnica ne more zagotoviti enakopravnosti narodov in narodnih pravic. Zato je dilema: ali desnica, pa ne narod — ali narod, pa ne desnica. Ta dilema se do kraja zaostri pri majhnih narodih, ki v neokonservativizmu in neokolonializmu sodobne desnice nimajo nobene perspektive. Zlasti za majhne narode, kot so jugoslovanski, je pomembno, da sc združujejo in da so tako močnejši za odprtost do sveta kot pogoja druž-beno-ckonomskega razvoja. Njihovo sodelovanje z drugimi narodi in državami mora biti vsestransko in podružbljeno ter pripravljeno, da za pridobivanje večjih koristi žrtvujejo tudi del lastne suverenosti — to zahteva že navadna meddržavna pogodba, kaj šele močnejše integriranje. Primer Evropske gospodarske skupnosti nam to dobro kaže. Zato morajo sodobni narodni programi biti odprti za vse človeške, svobodoljubne, demokratične in napredne ideje in pridobitve ter preprečevati šovinistično samozadovoljnost in podcenjevanje drugih. Koristna so le široko zasnovana stališča, odprta v svet in opremljena z naprednimi pogledi. In če naša družbeno-ekonomska kriza vzpodbuja razmišljanja tudi o našem narodnem programu, prav gotovo pravilnih odgovorov na vprašanja, kako zagotoviti nadaljnji uspešni razvoj slovenskega naroda, ne bomo dobili v razmišljanjih in ocenah, ki nam jih ponuja Nova revija. DELO PADANJE RASTI V ZRN Obdobje izvoznih • • • orgij j e mimo Razlogi za razhajanja, zaradi katerih je moralo pet najpomembnejših zahodnonemških inštitutov za proučevanje gospodarske konjunkture minuli ponedeljek s svojimi argumenti pred javnost — prvič v zgodovini se niso mogli zediniti o oceni, kakšna bo stopnja letošnje gospodarske rasti v ZRN — nimajo samo zahodnonemškega potnega lista. Gospodarstvo ZRN vse bolj zaskrbljeno pogleduje prek Atlantika in vse bolj soglasno ugotavlja, da motor, ki mu je zagotavljal ekspanzijo v obdobju 1983—1985, vse bolj peša in da zanj za zdaj še niso odkrili pravega nadomestka.. Že na konferenci Mednarodnega denarnega sklada (IMF) jeseni leta 1985 je prišlo med konservativnimi vladami s treh celin do hudega spora, ki so ga za javnost sicer pridušili. ki pa vse do danes nenehno privzdiguje pokrovko. Ameriški predstavniki so na tem sestanku zahtevali od ZRN in Japonske, da odpreta vrata za bolj ekspanzivno politiko gospodarske rasti. S takšno politiko naj bi se tudi v okvirih svetovnega gospodarstva zamenjale vloge: medtem ko je v obdobju 1983—1985 vlogo motorja zaradi naraščajočega povpraševanja igral predvsem ameriški trg. naj bi to vlogo zdaj prevzela zahodnoevropski in japonski trg. S to metodo naj bi zasukali tudi tiste odnose, zaradi katerih so si ZDA v zadnjih letih nakopale tako hud primanjkljaj v zunanjetrgovinski bilanci. Povečanje povpraševanja na zahodnonem-škem in japonskem trgu naj bi dosegli predvsem s pocenitvijo kapitala, to je z zmanjšanjem obresti. Japonska je lansko jesen popustila pred tem ameriškim pritiskom, ne pa tudi ZR Nemčija: finančni minister Gerhard Stoltenberg še nadalje zagovarja tezo, da so si ZDA za svoj zunanjetrgovinski in proračunski primanjkljaj krive same, češ da živijo »daleč prek svojih možnosti«, ZRN pa zavoljo tega ni pripravljena opustiti svoje usmeritve k stabilnosti. Gre seveda za spopad različnih nacionalnih neokonservativnih in monetarističnih (se pra- vi takšnih, ki skušajo doseči pravo temperaturo v gospodarstvu predvsem z uravnavanjem količine denarja v obtoku) gospodarskih politik, ki pa so različno uspešne. Prav kar zadeva uspešnost teh politik, pa se tudi v ZRN potem, ko se je končala predvolilna evforija, spet krepijo kritični glasovi. Kar zadeva Reaganovo konservativno gospodarsko strategijo, je že zdaj na dlani, da je spodbudila višje stopnje rasti in zaposlovanja, kot sojih imeli, v ZRN, vendar pa so ZDA za to plačale visoko socialno ceno, pa tudi sicer gre »nekvalitetno« rast: obseg proizvodnje se je povečal zaradi višjih izdatkov za oborožitev, obseg zaposlovanja pa z vključevanjem najmanj kvalitetne in profesionalno najmanj pripravljene delovne sile. ki jo je zaposloval predvsem storitveni sektor. Medtem ko se je ta ameriški »nekakovostni« vzpon v letih 1983—1985 opiral na domače povpraševanje, pa se je zahodnonemški vzpon v istem obdobju opiral na tuje povpraševanje. Rast, ki jo je nosil izvoz, pa je prinesla le omejene in v primerjavi s prejšnjimi podobnimi obdobji bistveno nižje stopnje naraščanja obsega proizvodnje in zaposlovanja. Pri tem velja povedati. da gre za obdobje (december J 983—december 1985). ko se je vrednost dolarja dvigala in ko so imeli zahodnonemški izvozniki spričo tega bistveno lagodnejšo pot na ameriški trg. Prav takšni primerjalni podatki med zahod-nonemškimi ekonomisti spet oživljajo spore o tem. ali je bolj učinkovita sedanja neokon-servativna pplitika. ki skuša skrčiti na najmanjšo možno mero socialne stroške proizvodnje in neposredno pospeševati nastajanje kapitala, ali pa bi dosegali boljše rezultate z metodami, ki sodijo v repertoar prilagojenega Kevnesijanstva. predvsem pa z ustvarjanjem domačega povpraševanja prek širjenja produktivnega zaposlovanja (sem sodi tudi povečanje števila zaposlenih prek zmanjšanja delovnega tedna na 35 ur, za kar se zdaj bojujejo zahodnonemški kovinarski delavci). Medtem ko napredna ekonomska teorija dokazuje, da se bo poslabšanju gospodarskega stanja moč izogniti samo po tej poti. vidi konservativna ekonomska teorija rešitev predvsem v pohlevni — in primerno poceni -delovni sili. Na povsem praktični ravni se to navzkrižje kaže kot spopad med zahtevo po 35-urnem delavniku na strani sindikatov ter zahtevami po »prožnem« delovnem času, po večjem obsegu dopustnih nadur in podobno na strani delodajalcev. Konservativno-libe-ralne vlade kajpada tudi v novem mandatu nadaljujejo svojo dosedanjo politiko krčenja socialnih stroškov in krepitve akumulativne zmožnosti kapitala, sem pa sodi predvsem tudi druga stopnja davčne reforme, ki naj bi jo po načrtih izvedli leta 1990. a bi jo nekateri že radi imeli za sabo - in spor med inštituti je močno povezan prav s pritiski, da bi davčno reformo začeli uresničevati kar se da hitro, četudi še zdaleč niso rešena vprašanja tako imenovanega financiranja davčne reforme, to je pokrivanja tistega primanjkljaja, ki bi nastal v proračunu zaradi izpada davčnega priliva. Ta hip je zahodnonemška politična gospodarska operativa še najbolj naklonjena mešani rešitvi tega vprašanja, to je rešitvi, ki bi se po eni plati opirala na povečanje nekaterih posrednih davščin (na porabo), po drugi pa na politiko proračunskega primanjkljaja, kar pomeni, da se tudi neokonservativna politika ne odreka metodam, ki jih je v tridesetih letih začel priporočati Keynes. Kar zadeva spodbude za živahen gospodarski razvoj - če se spet vrnemo k rdeči niti, to je k vprašanju, kdo naj bo pospeševalec ugodnega zahodnonemškega gospodarskega počutja - je po letu 1985 komajda moč pričakovati, da bo v ZDA ostalo vse pri starem. Od minule jeseni je moral Reagan v kongresu in senatu požreti nekaj zelo grenkih, pa naj je šlo za vse hujši pritisk v prid protekcionističnim ukrepom ali pa za krčenje proračunskih izdatkov za orožje. Strokovnjaki pričakujejo, da bodo ZDA začele uveljavljati bolj protekcionistično gospodarsko politiko, hkrati pa še vedno ni izključeno, da bodo na gospodarske tokove skušale vplivati tudi z nadaljnjim zniževanjem vrednosti dolarja. Ta dvojna strategija pa je povod za ugotovitev, ki jo je pred kratkim zelo učinkovito strnil profesor aachenske univerze Karl Georg Zinn, ki je za-hodnonemško gospodarstvo m njegove kapitane opozoril na to, da je »časa izvoznih orgij neizogibno konec«. Če je temu tako in če iz tega sledi ugotovitev, da je treba začeti postopno pospeševati tisti motor, ki ga predstavlja povpraševanje na notranjem zahodnonemškem trgu, potem se na vse bolj žgoč način začenja postavljati tudi vprašanje, kako okrepiti to notranje povpraševanje. Dosedanji (1983-1985) kojunkturni vzpon je nosil izvoz in to stanje je za večino ekonomistov nenavadno. Šele v zadnjem letu je učinke izvoznega povpraševanja začelo podpirati tudi povpraševanje domačih potrošnikov o katerem pa niso ravno prepričani^ da je trdno. Prav zato tako imenovana napredna zahodnonemška ekonomska teorija - navzkriž s sedanjo gospodarsko politiko vlade - zahteva ukrepe, ki bi povečali produktivno zaposlovanje in vračanje k tako imenovani davčno politični ekspanziji, to je povečanju deleža proračunskih sredstev pri zagotavljanju gospodarske ekspanzije (kar sodi v standarden repertoar gospodarske politike SPD). Spor okoli ocenjevanja stopenj letošnje rasti bruto nacionalnega proizvoda v ZRN. pa je kar najbolj povezan ravno z oživljanjem polemike ob vprašanju, koliko je sedanja neokonservativna gospodarska politika vladajočih zahodnonemških konservativcev in liberalcev zmožna ohranjati ugodno gospodarsko ozračje tudi v razmerah, ko ameriški trg ne bo več motor vzpona in ko se bo - kar je"še slabše -začel zapirati s protekcionističnimi ukrepi. »Napredna gospodarska teorija trdi, da je bila sedanja vladna politika lahko uspešna samo zaradi nenavadno ugodne konjunkture,, ki je nastala na zunanjem trgu, medtem ko konservativna ekonomska teorija v soglasju s pomembnimi izseki zahodnonemškega prizorišča terja kar se da hitro uresničevanje davčne reforme, ki naj bi dohodek od slabše plačanih kategorij prebivalstva prenesla k bolje plačanim, to je k tistim, ki so sposobne denar spreminjati V kapital, in ki bi zatorej omogočila akumulacijo kakih štirideset do petdeset milijard mark dodatnega kapitala. V ta konservativni koncept pa sodi — na ravni političnega in mezdnega boja — tudi geslo, ki v zahodnonemškem prostoru vse glasneje odmeva ravno v tednih, ko se bijejo bitke okoli kolektivnih pogodb, namreč geslo, daje usoda nadaljnjega gospodarskega razvoja še najbolj odvisna od »zmernosti delojemalcev«, MARJAN SEDMAK POGOVOR V ŠTABU TAMILSKIH »TIGROV« (1) Politični ognjenik na rajskem otoku Voznik motorne trikolesne rikše je neodločno prikimal, ko šeni mu naročil, naj me pelje na sedež Osvobodilnih tigrov tamilskega Hama. »Ta in ta ulica, pri vodnem zbiralniku.« sem bil natančnejši. Sledilo je vneto odkimavanje — zgovorna gesta, s katero indijski Tamilci izražajo razumevanje ali odobravanje. Uganke, kaj povprečen Tantilec v južnoindij-ski državi Tamil Nadu čuti do »tigrov«, vodilnega tamilskega uporniškega gibanja na sosednji Šri Lanki, mi med kratkim bivanjem v Madrasu ni uspelo do kraja razvozlati. Tudi zato ne, ker je že pojem »povprečen Tami-lec« nezanesljiv. Je pri družbenih prepadih, kakršne pozna Indija, moč govoriti o povprečju med pismenimi in nepismenimi, med tistimi, ki kaj imajo, in onimi brez strehe nad glavo? Eno pa se zdi vsaj po vtisu iz javnih občil vendarle jasno: 50 milijonov indijskih Tamil-cev, z njimi pa tudi zvezna vlada v Delhiju, je močno zaskrbljenih nad usodo manjšine svojih rojakov na Šri Lanki. Zaradi družbene in politične diskriminacije s strani sinhalske večine. še bolj pa zaradi pogromov vojske nad civilnim tamilskim prebivalstvom in razraščanja gverilske vojne je v zadnjih letih ubežalo s Šri Lanke v Indijo več kot 125.000 Tamilcev. Kriza na »rajskem otoku« — staro ime, ki je zdaj slišati groteskno — pa se kljub predlogom za politično rešitev in pogajanjem še poglablja. V dneh. ko sem obiskal Madras, je še zmeraj trajala gospodarska in vojaška blokada polotoka Džafne. kjer živi večina šrilan-ških Tamilcev (skupaj jih je blizu 15 odstotkov prebivalstva). Kar je najbolj tragično — žrtve ne padajo le v spopadih med tamilskimi uporniki in vojsko, marveč jih je največ med civilnim prebivalstvom. Že samo dejstvo, da imajo tamilski uporniki varno zatočišče na indijskih tleh. kaže na splošno javno in politično podporo Indije. Je pa še druga plat medalje. Tako indijskim Tamilcem kot zvezni vladi v Delhiju belijo glavo dodatne skrbi. Kako obrzdati ne le separatizem (zavzemanje za samostojno državo na Šri Lanki, čemur Delhi nasprotuje), temveč tudi terorizem v vrstah neenotnega tamilskega uporniškega gibanja, katerega skupine imajo sedež v Madrasu? »Madras je bil čudovito mesto, zdaj tukaj postaja nevarno,« mi je potožila tamilska študentka po novici o tragediji potniškega vlaka, ko je zaradi bombne sabotaže izgubilo življenje 23 ljudi, več kot 150 pa jih je bilo ranjenih. Kasnejši izsledki preiskave so sicer zločin pripisali neki ekstremistični ultra levičarski organizaciji, vendar to ni bil prvi primer sabotaže, pri kateri je sum padel tudi na tamilske skrajneže. Motiv? Delhi naj bi v pogovorih o tamilskem vprašanju na Šri Lanki ravna! s Colombom vse preveč v rokavicah. Indijski Tamilci se tako boje, da bi nasilje s Šri Lanke pognalo korenine tudi pri njih. Strah jih je medsebojnih obračunov tamilskih uporniških organizacij, ki se bijejo za prestiž in premoč (zdaj so se kot najmočnejši dokončno utrdili Osvobodilni tigri tamilskega Hama — LTTE), in terorističnih akcij, kjer naj bi imeli prste vmes tudi plačanci ali agenti iz tujine, iz Šri Lanke, Pakistana ali drugod. Tigri veljajo v očeh Sinhalcev na Šri Lanki za navadne teroriste, tudi zahodni tisk jih večkrat povezuje s terorizmom, v Indiji pa seveda nanje gledajo drugače, a tudi precej različno. Nekateri menijo, da so le gverilska organizacija s šibko politiko, slišal sem tudi trditve, da je njihovo vodstvo »trockistično«, tretji se bojijo, da so nagnjeni k razkazovanju svoje moči. politični realisti pa enostavno sprejemajo dejstvo, da so najmočnejši branilci zatiranih Tamilcev na Šri Lanki. Sami seveda obtožbe o terorizmu odločno zavračajo in takšne incidente pripisujejo »nediscipliniranim skupinam« zunaj LTTE ali pa plačancem Šri Lanke. 1 memorandumu Boj Tamilcev za samoodločbo, ki so ga LTTE naslovili na lanski osmi vrh neuvrščenih v Harareju, je med drugim zapisano: »Sinhalski šovinizem je globoko prodrl na področja jezika, izobraževanja in zaposlovanja Tamilcev.« Navedeni so nekdanji in sedanji diskriminacijski vladni zakoni in ukrepi, kot je razglasitev sinhalščine za edini uradni jezik (tamilščino so priznali šele leta 1978), težji pogoji za vpis Tamilcev na univerze, stekanje vladtie razvojne pomoči na neta-milska področja idr. Našteti so tudi proti-tamilski pogromi, med katerimi je bil najhujši množični pokol Tamilcev julija leta 1983. Rikša se je ustavila pred skromno hišico z vrtičkom. Nobenih oboroženih stražarjev ali drugih znamenj, da je tukaj sedež gverilske organizacije, zaradi katere vlada Šri Lanke kliče na pomoč svoji vojski strokovnjake in plačance iz tujine. » Tigri« poznajo Jugoslavijo Po vstopu drugo, še večje presenečenje. »Gospod Anton Balasingham (politični svetovalec LTTE in njihov predstavnik za javnost op. p.) bo zelo vesel srečanja z novinarjem iz Jugoslavije. Cenimo vašo državo, njeno zunanjo in notranjo politiko in še zlasti nas zanima vaš sistem samoupravljanja,« me je z nasmehom pričakal Balasinghamov pomočnik Tilakar. Moram priznati, da mi je skoraj zaprlo sapo. Nikjer drugje kot na sedežu bojevitih »tigrov«, ki se na Šri Lanki bojujejo za tamilsko avtonomijo, nisem naletel (kar je med potovanjem po Aziji, roko na srce. redkost) na ljudi, ki vedo kaj konkretnejšega o Jugoslaviji in jih celo zanima naš sistem samoupravljanja! Naj nam je ob tem še tako nelagodno, Jugoslovan, ki potuje po Indiji ali drugih azijskih državah, naleti pri srečanjih z ljudmi na (za nas) osupljivo nevednost o naši državi. Nočem se rogati ne nevednosti ne našemu ponosu, vendar lahko človek sliši tudi takšne »cvetke«; »Jugoslavija-- to je v Rusiji, mar ne?« ali »Slišal sem za Sofijo — vaše glavno mesto.« Tudi med izobraženimi ljudmi, celo vladnimi uslužbenci, naletiš na predstave, da je Jugoslavija de! vzhodnoevropskega tabora. Naj v »uteho« rečem le, da seveda ne gre za posebno nevednost prav glede Jugoslavije. Funkcionar nekega veleposlaništva v Manili (iz druge azijske države) je na primer celo menil, da se sovjetski zunanji minister piše Gorbačov! In navsezadnje (b.odimo iskreni) bi bila najbrž tudi večina izobraženih ljudi pri nas v zadregi, če bi bilo treba po naključju odgovoriti na vprašanja, 'katera so na primer glavna mesta držav, sicer nekoliko bolj oddaljenih, vendar vsem v ušesu, denimo Burme, Laosa. Gane. ali pa, je Vietnam član SEV ali ne in podobno. Tako je bilo torej moje začudenje nad sprejemom pri »tigrih« razumljivo. Še toliko bolj, ker se je pokazalo, da v knjižnici premorejo tudi nekaj literature naših avtorjev, prevedene v angleščino, o samoupravljanju. Seveda pa sem prišel tja zaradi pogovora o drugih temah, na kar so me opozarjale tudi številne fotografije na stenah sprejemnice. Prikazovale so »tigre« med bojem in urjenjem. Od A. Balasinghama sem najprej želel izvedeti, kaj pravzaprav zahtevajo bojevniki tamilskega Hama (Ham se je nekoč imenovalo tamilsko kraljestvo na delu Šri Lanke) — neodvisno državo ali le avtonomno provinco v okviru Šri Lanke. Odgovor je bil obširen, z razgrinjanjem zgodovine tamilskega avtonomističnega gibanja po letu 1948. ko je dotedanji Cejlon po več kot sto letih britanske (prej pa nizozemske in še prej portugalske) kolonialne vladavine postal neodvisna država. Na kratko bi povzel takole: Potem ko je sinhalska večina prebivalstva (budistične vere. medtem ko so Tamilci hindujske) dobila politično premoč, se je začelo načrtno zapostavljanje in zatiranje Tamilcev na vseh družbenih področjih. Tamilci so se temu odzvali s političnim bojem, sprva nenasilnim, po vzoru Gandhijevega načela, in zahtevo po avtonomiji v okviru federativne ureditve. Ker se je zatiranje še povečalo in doseglo razsežnosti genocida, je bil edini mo-' žen .odgovor — boj za odcepitev in samostojno državo. Tako je že leta 1972 nastala LTTE. SLOBODAN VUJANOVIČ AKTUALNI IDEJ N O-POLITIČNI TOKOVI Kako je s socialistično demokracijo Nedavno sporočilo Predsedstva centralnega komiteja zveze komunistov Jugoslavije o seji Centralnega komiteja ZKJ, ki bo posvečena razpravi o aktualnih idejno-politič-nih tokovih in nalogah ZK v idejnem boju za razvoj socialističnega samoupravljanja in socialistične demokracije, je razpršilo vrsto dvomov in ugibanj, ki so se v zadnjem času pojavljala. »Idejni plenum« je postal predmet soglasij in nesporazumov, pretiranih pričakovanj in nestrpnih odklanjanj. Temu so očitno botrovale tudi večmesečne javne razprave o vrsti vprašanj, ki so neizogibna za čim popolnejšo oceno družbeno ekonomskih in idejnih razmer in razmerij ter na njih utemeljeni akciji ZK. Te razprave (v njih so sodelovali ekonomisti, delavci, sociologi, ustvarjalci v kulturi itd.) so potrdile osnovna spoznanja o razsežnostnih krize, pokazale so visoko stopnjo soglasja udeležencev o nosilcih in poteh njenega preseganja, pa tudi vrsto pričakovanih oziroma že znanih razhajanj ob nekaterih pomembnih vprašanjih nadaljnjega razvoja. Njihova odprtost in kritičnost sta precej pripomogli k temu, da so se pripravljalci seje Centralnega komiteja odločili, da bo »idejni plenum« razpravljal o »razvoju socialističnega samoupravljanja in o socialistični demokraciji« v celoti, ne pa o posameznih, čeprav pomembnih, vprašanjih s področja idejnopolitičnih tokov. To je povzročilo tudi ugibanja in nasprotujoče si ocene o razlikah in nesporazumih, ki da obstajajo v ZKJ, posebej v njenih vodstvih, kar vse je bolj podoba hotenj in prepričanj avtorjev takšnih ocen kot pa vsebine razprav sodelujočih v pripravah na sejo CK ZKJ. Razlike niso same sebi namen, porajajo jih objektivne družbeno-ekonomske razmere, pa tudi od njih relativno neodvisni idejni koncepti, vendar pa njihova narava ne dopušča poenostavljenega reduciranja na razlike med posamezniki. Takšno zoževanje vodi v špekulacije in politikantstvo, v odmik od teženj in zahtev po uveljavitvi vsebine socialistične demokracije. Zato je toliko bolj pomembno, daje Predsedstvo CK ZKJ v pripravah plenuma poudarilo, da je ključno vprašanje idejnega boja za razvoj socialističnega samoupravljanja in socialistične demokracije, kdo ima dejansko funkcijo lastnika družbenih proizvajalnih sredstev m kdo odloča o dohodku. S konkretnimi ukrepi v krepitvi položaja in vloge delavskega razreda in vseh delovnih ljudi bo mogoče najbolj celovito uveljaviti in poglabljati socialistično demokracijo. To pa je tudi pot in način odpora vsem, ki poskušajo zanikati oziroma ogrožati strateško usmeritev socialistične revolucije in razvoj socialističnega samoupravljanja. Vse prisotne težave v družbi in pogledi nanje — nestabilnost v ekonomskem razvoju, različni pogledi na temeljne ekonomske kategorije v razmerah socialističnega samoupravljanja, razlike in spori o dograjevanju političnega sistema, različni pogledi na vlogo ZK in SZDL ter različna praksa njunega delovanja, javna zavzemanja za politični pluralizem kot edini možni izhod iz krize itd. - zahtevajo, da na seji CK o idejnih gibanjih spregovorimo celovito. To pomeni, da je potrebno razčleniti in oceniti predpostavke sedanjega stanja socialno-razredne vzroke krize, slabosti v delovanju subjektivnih sil ter vzroke in resnično moč nesocialističnih tendenc. Priti moramo do sinteze, ki bo temelj za praktično uresničevanje strateških ciljev družbenega razvoja. Samo tak celovit vpogled v razmere bo privedel do tistih nujnih premikov v Zvezi komunistov, ki ji bodo omogočili, da bo kos izzivom časa in da bo skupaj z vsemi naprednimi deli družbe pričela spreminjati odnos sil v prid novih kvalitet. Takšno vlogo bo Zveza komunistov lahko opravljala samo na podlagi jasnega in konkretnega pozitivnega programa in enotnosti v njegovem uresničevanju. Tak program Zveza komunistov ima. To so stališča 13. kongresa in Dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije. To je program vseh tistih delov družbe, ki se odločno in odločilno spopadajo z inertnostjo, ohranjanjem privilegijev, delitvijo nezasluženega, s togimi in dogmatičnimi pogledi na družbeni razvoj. Enotnost v uresničevanju tega programa seveda ni dana enkrat za vselej. Gre za proces, v katerem morajo priti do izraza vpliv in neposredna vloga članstva v utemeljevanju in uresničevanju politike ZK ter težnje vseh naprednih in demokratičnih delov družbe. Sicer je enotnost samo dogovor med forumi ali v forumih in kot taka neučinkovita ali pa gre za formalno enotnost ob dejanskih razlikah, ki je že spet nedejavna v družbenopolitični akciji. Danes je morda bolj kot v katerem koli obdobju po osvoboditvi pomembno, da se vse moči ljudskih množic strnejo v preseganju krize, v prestrukturiranju gospodarstva, v uveljavljanju humanejših delovnih razmer ter v odpravljanju zavor in zablod, ki v ekonomskem in političnem življenju stojijo na poti v novo stoletje. Do takšne strnitve vseh ustvarjalnih si! je treba priti brez vnaprejšnjih kvalifikacij in diskvalifikacij, brez vnaprejšnje delitve na tiste, ki so proti nam, ker niso z nami. Zveza komunistov nikomur ne jemlje pravice, da se razlikuje, ZK ni temnica duhov, in družba ni monopoliten in homogen blok isto-mišljenikov. Zato je povsem normalno, da bodo v spremembah obstoječega zaostajali ali izpadali omahljivci, nasprotnikov socialističnega samoupravljanja pa si tudi ni potrebno izmišljati. Od prepričljivosti in uresničljivosti vsebine in oblike socialističnega samoupravljanja, od materialnih rezultatov in moralnih vrednot v preseganju krize in navezovanju odnosov medsebojnega sodelovanja in spoštovanja na podlagi dela in njegovih rezultatov je odvisna privlačnost ter moč in nemoč socialističnemu samoupravljanju alternativnih ponudb. Zato je eno izmed osrednjih vprašanj danes vprašanje socialistične demokracije, ki ga je potrebno postaviti v samo jedro odgovora o uresničevanju človekovih pravic in svoboščin. Ob tem pa je treba priznati, da je kriza huda preizkušnja za polno uveljavitev demokratičnih odnosov. Zato mora Zveza komunistov toliko odločneje poudariti, da zaradi prehodnih kriznih obdobij in napadov na socialistično samoupravljanje ne bo pristala na suspenzijo demokracije, doseženega demokratičnega razvoja, ustvarjalnosti in revolucionarnih potencialov v družbeni bazi. Tak odnos ZK do demokracije seveda ne ustreza dogmatični, birokratski zavesti, ki boj z. nasprotniki nadomešča z bojem za socializem. Socialistična demokracija razlašča dogmatizem, vsako precenjevanje socializmu nasprotnih sil pa opravičuje in zahteva nastop in delovanje s pozicij oblasti, seveda v imenu obrambe socializma. Nobenega dvoma ni, da v zadnjem času naraščajo fazlične nesocialistične in protikomunistične tendence in ideologije. V soočanju z njimi se še vedno pretežno ubadamo s posameznimi pojavi ali pa neplodno sami sebe prepričujemo, da še marsičesa ne vemo o demokraciji in da moramo biti potrpežljivi. Problem pa je najverjetneje v tem, da zaradi težav, zastojev in odporov do posameznih pomembnih in vrednih pobud Zveze komunistov, še vedno nismo razdelali metod in vsebine naše aktivnosti, ki bi upoštevala specifičnosti posameznih okolij in ravni družbene organiziranosti Zaradi mlačnega in počasnega reagiranja, zaradi odsotnosti umirjenih, dostojanstvenih, teoretičnih stališč v odgovor in zavrnitev protisocialističnih tendenc, zaradi naše neučinkovitosti v odstranjevanju vzrokov za njihovo porajanje, se kot logična in navidez učinkovita metoda vse prepogosto pojavlja zahteva za uvajanjem represivnih ukrepov.' Takšno razumevanje idejnega boja je našemu času in družbenim odnosom neprimerno, predvsem pa je neproduktivno. Vse intelektualne in ustvarjalne moči v Zvezi komunistov se morajo aktivno spopasti s tezami in koncepti, ki zanikajo socialistično samoupravljanje, ki komunizem razglašajo za norost tako imenovane boljševiške totalitaristične manjšine, ter o tem dajati in dati globlje, kvalitetnejše in boljše informacije in argumente. To ni obramba, to ni dokaz šibkosti, temveč tista moč, ki temelji na doseženem, ki je realna in humana v praksi kot tudi v viziji družbenega razvoja. S takšnim pristopom je mogoče hitro in učinkovito dokazati oziroma predstaviti plehkost obstoječega protisocializma, njegovo zgodovinsko nepomembnost ter abstraktno humanistično utemeljenost, za katero se skriva elitizem oziroma podcenjevanje ustvarjalnih zmožnosti delovnih ljudi. Plenum ZK o aktualnih idejno-političnih tokovih in o razvoju socialistične demokrcije zagotovo ne more biti nadomestilo za dosedanjo duhovno lenobo in kritizerstvo. Javne in temeljite priprave nanj zagotavljajo, da bo pomembno prispeval k okrepitvi zavesti o potrebi korenitejših posegov na področju ekonomije in družbene nadstavbe. BORIS MUŽEVIČ MI IN NOVA TV Kaj bo prinesla satelitska televizija? V dnevnem tisku je bilo objavljenih že več prispevkov o uvajanju kabelske in satelitske televizije v Jugoslaviji. Glede na željo občanov, da bi gledali tudi tuje televizijske programe, posredovane prek satelitov, so prišle do izraza razne pobude, kako to izpeljati. Izrečene pa so bile tud; graje kot npr ... da je reševanje odprtih vprašanj spet izrazito uradniško, daleč od pravega življenja, le-to je očitno hitrejše kot kabinetske razprave o nekem programu ...« (A. Pasternak v Večeru 28. 4. 1986). Vsekakor se pri bralcih s tem ustvarja vtis, da hočejo neke upravne strukture spet onemogočati to, kar ljudje želijo in do česar imajo pravzaprav vso pravico. V oddaji Televizija zvezd, ki je bila na sporedu ljubljanske televizije v nedeljo 29. 3. 87, so gledalci dobili dokaj stvarne informacije, ki bi jih bilo treba obogatiti še z vizualnimi predstavitvami o samem sistemu, s čimer bi omogočili boljše razumevanje tega, kar je bilo sporočeno zlasti v zvezi s satelitsko televizijo. To bi dalo oddaji brez dvoma večjo vrednost kot ponavljajoči se vložki Musič boxa, ta brez dvoma ne sodi med tiste kvalitetne programe, ki jih posredujejo sateliti in ki bi jih bilo vredno pokazati. V omenjeni skoraj dve uri trajajoči oddaji pa je vendar ostalo marsikaj nedorečenega in čas je. da dobijo ljudje popolnejšo informacijo o tem. kaj je satelitska televizija. Radijske in televizijske oddaje moremo razvrstiti takole: prvič, oddaje domačih zemeljskih postaj; drugič, oddaje tujih zemeljskih postaj; tretjič, oddaje z domačega radiodifuznega satelita; in četrtič, oddaje s tujih radiodifuznih satelitov. Tako zemeljski kakor tudi satelitski radiodifuzni oddajniki delujejo v tistem frekvenčnem področju, ki je po Mednarodnem pravilniku o radiokomunikacijah namenjeno radiodifuzni službi in jih zato lahko vsakdo sprejema. Ali se za uporabo sprejemnika plačuje naročnina ali ne, je zadeva vsake države zase. Glede sprejemanja tujih radiodifuznih postaj velja načelo, daje individualni sprejem prost. K individualnemu sprejemu štejemo tudi skupinske antenske naprave (SAN), ki omogočajo napajanje sprejemnikov v večstanovanjskih stavbah. Kakor hitro pa se tak sistem razširi na več stavb, je to že kabelski distribucijski sistem, se pravi organizirano posredovanje sprejema. Ta dejavnost je praktično povsod zaupana pooblaščenim organizacijam (navadno PTT ali RTV in ponekod tudi privatnim podjetjem). Za posredovanje programov. sprejemanih od tujih postaj, je v tem primeru treba imeti soglasje tuje postaje in to zaradi zaščite pravic avtorjev programov. Navadno se o tem dogovorijo prizadete radiodifuzne organizacije (npr. JRT-RAI, JRT-ORF). Res pa je, da marsikatera radiodifuzna organizacija dopušča nedogovorjen organiziran sprejem ali ga celo podpira, kar je treba pripisati določenemu interesu, kot je to recimo pri televiziji Koper. Fiksna satelitska služba V Evropi pa še ne deluje noben radiodifuzni satelit, to je satelit, prek katerega bi šle tiste oddaje radijskih in televizijskih programov, ki so namenjene direktnemu sprejemu, tako kot so to oddaje zemeljskih postaj. Obratujejo samo komunikacijski sateliti v tako imenovani fiksni satelitski službi. Prek njih se prenašajo predvsem telekomunikacijske storitve, kakor v zemeljski kabelski in radiorelejni komunikacijski mreži (telefonija, telegrafija itd.). Ti sateliti delujejo na posebnih za to namenjenih frekvencah. V Jugoslaviji so v skladu z Mednarodnim pravilnikom o radiokomunikacijah za fiksno satelitsko službo pooblaščene PTT organizacije. Proste zmogljivosti na komunikacijskih satelitih pa so vzele v zakup razne nacionalne pa tudi privatne organizacije in prek njih prenašajo in izmenjujejo televizijske ter radijske programe. Mednarodni pravilnik o radiokomunikacijah vsebuje določilo, ki zavezuje države, da onemogočijo in preprečijo uporabo signalov v fiksni satelitski službi tistim, ki za to niso pooblaščeni. Za zaščito avtorskih pravic in pravic lastnikov programov ima podobno določilo tudi tako imenovana Bruseljska konvencija, ki jo je Jugoslavija sprejela prav tako kot radijski pravilnik. Po tej konvenciji je dovoljen deželam v razvoju prost sprejem samo vzgojno-izobraževalnih programov, za te pa veljajo povsem določena merila. Informacijo o tem. kako je sedaj urejena fiksna satelitska služba, je republiški komite za informiranje posredoval vsem družbenopolitičnim skupnostim (občinam) in proizvajalcem opreme za kabelsko distribucijo. Na osnovi veljavnih določil je docela jasno, da Zvezna uprava za radijske zveze ne more nikomur izdati dovoljenja za sprejem signalov, posredovanih prek komunikacijskih satelitov. Trditev, ki smo jo v nedeljo slišali v prispevku iz Maribora, da noben veljavni predpis ni bil kršen, zato ni točna in vsi odgovorni v Mariboru to tudi prav dobro vedo. Očitno pa je. da informacija ni bila posredovana vsem zainteresiranim občanom, zato bi bilo umestno, da bi jo komite za informiranje objavil v dnevnem tisku. Novi zakon o sistemih zvez bo vseboval določila, kdo in pod kakšnimi pogoji bo lahko dobil dovoljenje za distribuiranje po kabelskih sistemih tistih televizijskih signalov, ki jih posredujejo komunikacijski sateliti. Po- prej pa bo treba urediti dvoje; sprejeti konvencijo konzorcija Eutelsad. ki je lastnik satelita in si tako pridobiti pravico dostopa do. satelita, ter skleniti ustrezne dogovore s proizvajalci oziroma iastniki televizijskih programov. Za prvi postopek, ki že teče, je pooblaščena Skupnost jugoslovanskih PTT organizacij, za drugi pa so v skladu z zveznim in republiškim zakonom o javnem obveščanju pristojne RTV organizacije. Ker se rado omenja, da je v ZR Nemčiji sprejem programov s komunikacijskih satelitov dovoljen vsakomur proti majhni odškodnini, poglejmo, kako to ureja Uradni list Zvezne pošte (št. 87 iz 1. 1985). Kako imajo urejeno drugod Določila predvidevajo, da se sme izdati dovoljenje za postavitev sprejemnih postaj za sprejem televizijskih in radijskih programov, posredovanih prek komunikacijskih satelitov, pod naslednjimi pogoji: Za zagotovitev javnega telekomunikacijskega prometa velja temeljno pravilo, da naprave za sprejem signalov s komunikacijskih satelitov postavlja in vzdržuje Zvezna pošta v okviru svojih tehničnih in ekonomskih možnosti. Zato ni zakonske osnove za izdajo dovoljenja komurkoli. Nemška pošta pa lahko izda posebno, toda začasno dovoljenje za sprejem in distribucijo v kabelsko omrežje le, če na določenem področju še ne obstaja javno kabelsko distribucijsko omrežje (v pristojnosti pošte) in v doglednem času ni predvidena njegova gradnja. Individualni sprejem ni dovoljen. Ker delujejo komunikacijski sateliti v frekvenčnem področju, ki ni dodeljeno radiodifuziji, ampak javnemu komunikacijskemu prometu, ne more -nihče zahtevati nemotenega sprejema in ga pošta tudi ne jamči. Dovoljenje se lahko izda (nikomur pa zakon takega dovoljenja ne zagotavlja) le /a naprave, ki so tako prirejene, da onemogočajo sprejem drugih signalov, razen signalov televizijskih programov. Naprava mora v celoti ustrezati predpisom nemške pošte in mora imeti zahtevani atest. Dovoljenje ne zajema pravice do sprejema programov brezplačno, kar pomeni, da sme lastnik programa kadarkoli zahtevati odškodnino. Na zahtevo lastnika programa ali kanala bo nemška pošta tudi dala vse podatke o lastnikih ali uporabnikih sprejemnih naprav. Imetnik dovoljenja mora ob vsakem polletju in ob koncu vsakega leta javiti pošti število priključkov na skupinskem sprejemnem sistemu. Dovoljenje ne zagotavlja stalnosti in zanesljivosti programa. Za dovoljenje je treba plačati enkratni prispevek in tudi mesečno pristojbino, kar se določi s posebno uredbo. Zaradi omejene življenjske dobe satelitov je treba računati s preklicom dovoljenja. (Za ECS-F1 je rok 31. 12. 1990, za INTELSAT pa 31 12. 1989). V Avstriji je dovoljen sprejem le določenih programov in mora biti sprejemna postaja temu ustrezno prirejena ter plombirana. h DELO KARAVANŠKI PREDOR Najtrša bližnjica v Evropi V lanskem avgustu so pričeli drugič prebijati Karavanke. Leta 1902 za železnico, lani za cesto. Gradnja nove bližnjice skozi Karavanke je zaradi specifičnih geoloških razmer ena najzahtevnejših predorskih gradenj v Evropi, zato graditelji starega časa vzbujajo še več spoštovanja. Za prebitje gore so potrebovali slaba tri leta, njihovi nasledniki ga ne bodo nič manj. Cena za to je bila visoka. Med gradnjami vseh predorov alpskih železnic je zahteva! največ življenj. Priprave na gradnjo so vključevale tudi pokopališče na obeh straneh Karavank. Pri novem napadu so Karavanke seveda veliko bolj nemočne kot pred desetletji. Množico so zamenjali stroji. Nekoč se je zlilo na majhno Hrušico zaradi tunela 3500 ljudi, danes jih je komaj nekaj več kot 200. Namesto nekdanjega človeškega mravljišča je videti le nekaj podolgovatih stavb. Sicer pa je gradbišče pod robom magistralne ceste na Belem polju pri Hrušici videti mirno, vse teče po ustaljenem, neprekinjenem redu. Noč in dan. O tem sta pripovedovala Milan Črepinšek, vodja projekta predor Karavanke pri izvajalcu del Slovenija ceste Tehnika Ljubljana, in Tone Marinko. vodja nadzora pri Združenih cestnih podjetjih Slovenije. DO Inženiring za nizke gradnje, projekt Karavanke. Pripravljalna zemeljska dela so se pričela v lanskem januarju (prva sicer že leta 1979, leta 1982 pa so jih zato. ker naložba ni bila finančno pokrita, prekinili), uradni pričetek gradbenih del pa 12. avgusta. Izvajalca del sta SCT ter avstrijski del zahodnonemške gradbene družbe Polensky—Zollner. Medtem ko so si sosedje pri gradnji predorov nabrali že veliko izkušenj, je bil za SCT tunel popolnoma nov izziv. Delo v treh izmenah Železniški predor so gradili Slovenci, Hrvatje, Bosanci, Srbi, Makedonci, Slovaki. Romuni, Čehi, Poljaki, Italijani, Avstrijci, Nemci in morda še kdo, cestnega pa poleg Sloven- cev grade predvsem Hrvati iz Medjimurja in Bosanci. Večina je mlada, izbrali pa so take k"i znajo uporabljati več strojev, kajti v utesnjenem prostoru je lahko naenkrat le malo ljudi. Delo poteka v treh izmenah, v eni izmeni pa je v samem predoru dvajset delavcev. Po dogovoru z njimi delajo tudi dva preddelavca in delovodja avstrijske firme. Gradbišče je zaokrožena gradbena celota. Sestavni deli so tudi kompresorska, vodna in elektroenergetska postaja, delavnice za vzdrževanje mehanizacije, prezračevalna postaja (zrak dovajajo po posebni plastični cevi s premerom 2.5 metra) in postaja za metano-metrijo, za katero prav tako kot za miniranje skrbijo delavci Geološkega zavoda Ljubljana. Poleg delavcev za nadzor delo stalno spremlja tudi varnostni inženir. Geološki zavod je s predorom povezan že od leta 1978, ko je na Kladjah nad Dovjem njegova vrtalna skupina pričela z raziskavami plasti Karavank. Geološke razmere pa so pri delu celo slabše, kot so pričakovali na osnovi geoloških raziskav, kar najbrž govori o tem, da je bilo vrtin premalo. Tako so graditelji računali, da bo v začetku le 305 metrov pobočnega grušča, bilo pa ga je 334 metrov, v katerem je zaradi sipkega materiala napredovanje zelo počasno. Na prvi pogled 29 metrov ne pomeni nič, pri takem delu pa zelo veliko. Zaradi slabšega terena, dosti težav pa jim je povzročila tudi huda zima (zlasti zaradi zamrzovanja vode pri brizganju betona), delo poteka počasneje, kot je bilo predvideno. Veliko zanimanje za gradnjo Na prelomnici grušča in skale so tudi prvič naleteli na vodo. ki so jo sicer pričakovali, vendar ne tako zgodaj in toliko (od 100 do 150 litrov na sekundo). Ta čas potekajo dela (prišli so dobrih 700 metrov daleč) v zdrobljeni dolomitni coni, ki naj bi bila dolga deset metrov, po 70 metrih pa je še ni bilo konec. Vdora metana še niso zaznali, več pa ga pričakujejo pri 900 metrih. Tam naj bi se pričelo metansko območje, v katerem bodo delali dve leti. Zaradi geoloških razmer, metana in vode bo delo na naši strani predora dosti težje kot na avstrijski, ki bo sicer daljša. V prvi etapi bodo zgradili zahodno predorsko cev ter okoli 50 metrov vzhodne cevi, nad Karavanški predor bo dolg 7864 metrov, od tega 3449 metrov na jugoslovanski strani. Avstrijska stran je za 950 metrov daljša, vendar poteka v geološko mnogo ugodnejših razmerah. Predračunska vrednost jugoslovanskega dela predora -investitorica je skupnost za ceste Slovenije -je znašala 60,103 milijarde dinarjev. Evropska investicijska banka je zanj odobrila 26,53 milijona ecujev (danes okoli 32 milijonov ameriških dolarjev) posojila, ostalo pa bo prispevalo slovensko cestno gospodarstvo. katerima bodo zgradili portalno zgradbo. Izkop poteka v dveh delih. V kaloti (zgornji del), ki ji po 60, 70 metrih sledi še spodnji del. V prihodnji zimi se bo začelo polaganje izolacije in nato betoniranje notranjega plašča. Delo poteka po tako imenovani novi av- Boris Mikoš, vodja projekta Karavanke pri Združenih cestnih podjetjih Slovenije: »Za gradnjo druge etape pričakuje Jugoslavija ponovpo pomoč Evropske gospodarske skupnosti v okviru drugega finančnega protokola, s katerim naj bi EGS namenila Jugoslaviji večja sredstva za modernizacijo transjugoslovanske ceste in železniške proge Jesenice—Beograd--Gevgelija. V tem okviru slovensko cestno gospodarstvo pričakuje kredit v vrednosti 35 milijonov ecujev, kar je okoli 40 milijonov ameriških dolarjev. Projekti za II. etapo gradnje, za elektrostrojno opremo in portalno zgradbo so končani. V Jugoslaviji bodo revidirani in nostrificira-ni letos, tako da bo prihodnjo pomlad možno razpisati licitacijo za dobavo in montažo elektrostrojne opreme. Za Karavanški predor v gospodarskih krogih v Srednji Evropi vlada veliko zanimanje, zato pričakujemo, da bo jugoslovanska zahteva za pomoč Evropske investicijske banke pri gradnji tudi sprejeta. To bi olajšalo tudi izpolnitev načrta skupnosti za ceste, da hkrati s predorom zgradi tudi obvozno avtocesto mimo Jesenic vsaj do Vrbe.« strijski metodi, ki so jo v Avstriji, kjer so gradili veliko predorov zlasti v šestdesetih, sedemdesetih letih, izoblikovali po izkušnjah. Ta metoda obsega cel sistem podpornih ukrepov (brizgani beton, sidra, tunelski lok, armaturne mreže), s katerimi v hribini ustvarijo obok, ki nosi samega sebe. S tem tudi dosežejo, da je odprt ves profil in zato možen transport s težko mehanizacijo. Napredovanje je pri takem načinu dela dosti smotrnejše in varnejše kot pri dotlej uporabljanih načinih. Smer v predoru kontrolirajo s petimi laserji. Dva sta v spodnjem delu predora, trije pa v kaloti. Površina izkopa znaša od 89 do 100 kvadratnih metrov. V višino enajst, v najširšem delu pa dvanajst metrov. Ves material iz predora bodo porabili za nasip za obmejni plato. Gradnja predora budi veliko zanimanja. Za graditelje ga je celo preveč, saj jih ovira pri delu. Bojijo se tudi, da bi se zgodila nesreča. Prostor je utesnjen, v njem je dosti strojev, hrupa, že sicer slaba vidljivost je še slabša zlasti pri brizganju betona. Obiskom se seveda ne morejo povsem izogniti, zato pa so zanje uvedli poseben urnik. Strokovnjaki raznih področij si lahko delo v predoru ogledajo ob četrtkih, ostali pa le v sejni sobi z video-napravami. Zaradi velikega zanimanja so oblikovali tudi geotehnični svet, ki ga sestavljajo strokovnjaki z več jugoslovanskih fakultet, njegovi člani pa lahko tudi predlagajo spremembe oziroma racionalizacijo dela. Na avstrijski strani bodo pričeli vrtati v Karavanke konec tega meseca ali v pričetku maja, nadaljevanje že pred leti začetih del pa so marca prepustili skupini podjetij, kije končala vrtanje predora Osvvadiberg pri Beljaku. Graditelji naj bi si v novi poti skozi Karavanke segli v roke v zimi 1989/90, po sklepu meddržavne komisije za karavanški predor pa bo promet skozenj stekel 1. junija 1991. VLASTA FELC Plombirana je tudi usmerjenost antene na predpisano pozicijo satelita. Zanimivo pa je vedeti, da na Švedskem in Norveškem ni dovoljen sprejem televizijskih programov s komunikacijskih satelitov. Priznati pa je treba, da večina držav ne preganja navdušencev, ki si lahko privoščijo nabavo dragih profesionalnih naprav in z anteno. skrito na dvorišču ali podstrešju, »kradejo« program. Komunikacijski sateliti konzorcijev Eutelsat m Intelsat posredujejo sedaj okrog 20 programov. Nekateri med njimi so plačljivi in so njihovi signali šifrirani. Sprejemati jih je mogoče le z ustreznim dekoderjem. ki ga prodaja lastnik programa. Za programe, ki so sedaj v prostem sprejemu, pa ni zagotovila, da bodo tudi vedno tako. V nedeljski oddaji smo slišali, daje sprejem kanala, prek katerega se prenašajo poročila ameriške vladne agencije, brezplačen, toda za sprejem kanala, v katerem posreduje novice in poročila 24 ur dnevno privatna organizacija, mora na primer hotel s 400 sobami plačati letno pristojbino okrog 80 dolarjev na sobo. »Satelitski« program je torej lahko salamensko drag. Ali se za določen program zahteva pristojbina ali ne, je odvisno tudi od določenih interesov in motivov proizvajalcev programov, včasih pa tudi od vladnih organov, ki nad njimi bedijo. 8 TV in 40 radijskih kanalov V oddaji Televizija zvezd je bilo nakazano, v kakšnih fazah bo Jugoslavija uresničevala program satelitske televizije, vendar pa je treba o samem sistemu satelitske radiodifuzije povedati še več. Iniciativi, naj bi z nekaj radiodifuznimi sateliti omogočili oddaje za več držav hkrati in bi torej programe lahko sprejemali v več državah, so nasprotovale dežele v razvoju in neuvrščeni. češ da to krši suverene pravice držav na področju informiranja in programske politike. Generalna skupščina OŽN je to stališče sprejela in na tej osnovi je bil v organizaciji Mednarodne unije za telekomunikacije leta 1977 sprejet plan, po katerem je bila vsaki državi določena orbitalna pozicija radiodifuznega satelita. Vsaki državi so bili dodeljeni 4 kanali za televizijske programe in 20 kanalov za radijske. Zaradi specifičnih narodnostnih in jezikovnih razmer je bilo Jugoslaviji priznanih 8 TV kanalov in 40 radijskih. Sateliti bodo nameščeni v fiksni točki (geostacionarni) na krožnici 36000 km nad ekvatorjem. Razmik med točkami je 6° in določene so države z isto orbitalno točko. Zaradi lažjega razumevanja bomo te točke navedli s časom, v katerem vidimo v Sloveniji sonce ob enakonočjih. Vse vzhodne socialistične države razen SZ ob enih, Jugoslavija. Albanija, Egipt in Sudan objtol dveh, Francija, Bene-lux, ZR Nemčija, Švica, Avstrija in Italija ob pol treh. San Marino. Monako, Vatikan in Liechtenstein ob tričetrt na štiri. Glede sprejema pa se bomo ubadali z več problemi. Prvi je ta. da mora biti porabolna antena usmerjena točno v točko, na kateri je satelit, saj lovi v kotu samo pol stopinje, diugi, da ne bomo mogli z istim antenskim sistemom sprejemati lihih in sodih kanalov (oštevilčenih od 1 do 40) in tretji, da bo format signala zaradi določenih tehničnih ovir povsem drugačen od tega. ki ga imamo sedaj v zemeljskih oddajah in v komunikacijskih satelitih, kar bo zahtevalo popolnoma nov sprejemnik. Celotni sistem za individualni sprejem bo sestavljen iz parabolne antene z mikrovalovnim sprejemnikom, vmesnika za izbiro kanalov in novega televizijskega sprejemnika, kar bo predvidoma stalo toliko kot sedaj dva barvna sprejemnika. V avstralskem vložku nedeljske oddaje je bilo rečeno, da jih bo dodatna naprava za 'sprejem signala po novem formatu stala 2000 avstralskih dolarjev. Kaže torej, da bo rešitev s kabelskim sistemom ugodnejša, saj se stroški porazdelijo, a težave so še večje. Če bomo pri individualnem sprejemniku lahko imeli eno anteno, ki jo bo s posebnim mehanizmom možno obrniti v ustrezni položaj, en mikrovalovni sklop in vmesnik, bo kabelski sistem zahteval toliko sprejmnih sklopov, kolikor je različnih položajev satelitov, ki jih hočemo sprejemati. Sprejetih signalov pa ne bo mogoče posredovati po enem kabelskem sistemu, ker se lihi kanali prekrivajo s sodimi in ker imajo nekatere države tudi iste kanale; npr. Francija, San Marino in Poljska, Čehoslovaška in Liechtenstein, Madžarska in Švica ter Jugoslavija z Monakom. NDR in Vatikanom. Razvit je sicer sistem za frekvenčno in modi lacijsko pretvorbo satelitskih signalov in tori njihovo vključitev v obstoječi kabelski s stem, vendar na račun kvalitete signalov i mnogih drugih prednosti ter ugodnosti, ki ji satelitski signal nudi. V tem primeru je preč viden poseben adapter, ki ga bo treba nab; viti za vsak sprejemnik. Vendar pa velik večina sprejemnikov, ki so pri nas v rabi. i opremljenih s priključkom za povezavo adapterjem. Torej bi morali sedanje sprejen nike temu ustrezno predelati, kar pa sprič sodobne tehnologije, v kateri so sprejemni! izdelani, ni preprosta naloga. Druga možnost je seveda takoj ob sprejemu satelitski signal tako predelati, da ga lahko sprejemamo s sprejemniki brez adapterja. To je seveda najslabša rešitev. S tako transformacijo formata signala bodo izgubljene vse prednosti, ki jih bo nudil satelitski signal. Te prednosti so npr.: boljša kvaliteta slike, več tonskih kanalov (tudi do 8), tako da bo možno posredovati komentar k raznim dogodkom v več jezikih in bo gledalec izbral tistega, ki mu je najbližji, vse potrebne informacije o programu, izbiranje podnaslavljanja oddaj v raznih jezikih, kar bo omogočilo tudi slušno prizadetim boljše dojemanje televizijskih programov. V individualnih sistemih so vse te prednosti seveda v celoti ohranjene. V obeh navedenih rešitvah za kabelske sisteme ne bo mogoče v obstoječe mreže spraviti vseh tistih kanalov, katerih signali bodo na voljo. Kabelski sistemi zmorejo sedaj zajeti teoretično 30 kanalov, vendar vseh zaradi določenih motenj in drugih vplivov ni mogoče izkoristiti. Pri nas moramo računati z desetimi kanali manj. kajti velika večina sprejemnikov ni opremljena za sprejem dodatnih kanalov. ki so predvideni samo v kabelskih sistemih. Inozemske firme imajo že pripravljene nove sisteme, ki bodo zajele širši frekvenčni pas, predvidoma celotno področje, namenjeno televizijskim oddajam (do 870 MHz). Zanimanje za tuje programe Najbolj se bodo lahko pohvalili tisti, ki bodo priključeni samo na skupinski antenski sistem. vendar na novega. V takem manjšem sistemu bo možno posredovati poleg vseh' sedaj razpoložljivih kanalov še 20 satelitskih, in to v originalnem formatu signala in z vsem komfortom, ki ga satelitski signal nudi enako kot v individualnem sistemu. Seveda pa bo za to potreben tudi praktično nov televizijski sprejemnik. To so predvidevanja možnih rešitev na osnovi sedanje tehnologije in nič ne kaže, da bi se tu kaj dalo izboljšati. Opis sistema oziroma formata signala, kakršen bo uveden v pravo satelitsko televizijo, presega okvir tega prispevka. Vsekakor se bomo s tem sistemom že srečali ob satelitu, ki ga bo kot prvega v Evropi poslala v orbito ZR Nemčija, njej pa bo kmalu sledila Francija. Lansiranje tega satelita je težko zagotovo napovedati, saj-se iz leta v leto odlaga. Pričakovati je, da bo začel delovati letošnjo jesen, če le ne bo spet prišlo do nepredvidenih zapletov z nosilnimi raketami. Potrebno pa je, da bi naša televizija pripravila posebno oddajo, ki naj bi gledalce kar najbolj nazorno seznanila z vsemi značilnostmi novega sistema. Tako bi ljudje zvedeli, kaj jih čaka. Satelitska televizija torej ne bo deževnica, ki jo bo kar tako vsakdo lovil v svoje vedro, kot se je dokaj drastično izrazil v nedeljski oddaji tov. Budakov. ! Motijo pa se tudi tisti, ki menijo, da bo kabelska televizija le cenejša rešitev. Dejansko bo precej dražja, kot ljudje računajo. Predvsem bo treba kabelske sisteme v vsej državi graditi po enotnem konceptu in s čim bolj poenoteno opremo. Za to je več razlogov. Tov. Morije v nedeljski oddaji poudaril, da se ne more uvajati različnih kabelskih sistemov in jih opremljati z različnimi napravami, potem pa pričakovati, da bo take sisteme kdo prevzel v upravljanje, se pravi ne samo jih servisirati, ampak tudi investicijsko vzdrževati, to pa pomeni obnavljati, izpopolnjevati in modernizirati. Televizijsko kabelsko omrežje bo vsaj v mestih položeno v kanale telefonskega omrežja, vsaka druga rešitev bi bila neprimerno dražja. Načrtuje se enotno komunikacijsko omrežje, ki bo vključevalo tudi individualne teleinformacijske storitve (npr. informacije, rezervacije, bančne operacije ipd.). V isto omrežje naj bi sčasoma vključili še posredovanje radijskih in televizijskih programov. Gledano s te perspektive je logično in pametno, da celotno skrb za gradnjo, tehnično izvedbo in operativnost kabelskih sistemov prevzamejo PTT organizacije, ki imajo tudi že največ izkušenj s kabelskimi sistemi. Takšno rešitev so izbrale že mnoge evropske države. Jasno pa je, da ne smemo izgubljati časa. Predvsem bi se morali najprej proizvajalci opreme med seboj sporazumeti in dogovoriti za poenotenje svojih sistemov in opreme, in to v sodelovanju s PTT organizacijami. To je pot, ki jo je treba ubrati in ki je ne ovirajo nobene »kabinetske razprave« ali druge administrativne strukture. In končno moramo vedeti, ali so ljudje vse to pripravljeni plačati. Malo je verjetno, da je za kabelsko televizijo glavna želja po boljšem sprejemanju domačih programov. Podatki, ki so bili posredovani na posvetovanju o kabelski televiziji v Dubrovniku, kažejo, da se je v anketi, ki je bila opravljena v neki krajevni skupnosti v Beogradu, manj kot 5% ljudi opredelilo za sovlaganje v kabelsko televizijo, če ne bodo vanjo vključeni tudi tuji programi.' O tem, kakšna pa naj bo programska politika, so mnenja lahko različna, vendar bi bilo prav, da bi o tem spregovorili tako ljudje iz stroke, kakor tudi tisti, ki so za program odgovorni. ALBIN VVEDAM poštni, _ predal 29 Nadaljevanje s 16. strani se je po mojem mnenju osramotil drugič. Sprašujem se, ali ni to vznemirljivo znamenje, da se nam namesto tehnološke obeta lumpenproletarska revolucija, da iz modela povprečnosti, za katerega vidimo, kam nas je pripeljal, drsimo še za stopnjo nižje v model primitivizma. Kako naj sicer označimo vsebino pesmi Jugoslaveni? Kakšne ideje se skušajo vsiliti skozi nogometno tekmo? Kaj se v resnici ponuja z reklamami za izdelke pod imenom Jugo? Ne morem se znebiti občutka, da je predlagani scenarij izraz politične moči tistih v Jugoslaviji, ki so se v imenu bratstva in enotnosti navadili živeti na račun drugih in ki bi se radi še naprej zabavali ter popili in pojedli, kar je še ostalo, račun pa predložili drugim doma in v tujini. Kot opravičilo za takšno ravnanje pesem Jugoslaveni ponuja NOB, prelom s Stalinom in neuvrščenost. Ali to ne pomeni očitne zlorabe svetlih strani sodobne jugoslovanske zgodovine? Kaže, da pri nas nekateri ne morejo doumeti, da se z njimi ne moremo v nedogled trkati po prsih, še manj pa jih v nedogled vnovčevati, še najraje pri razvitem Zahodu. Kajti zgodovina teče dalje in svet naglo napreduje. Tudi razvite države so v krizi. Toda tam se vneto ukvarjajo z iskanjem odgovorov na izzive prihodnosti in se pripravljajo na vstop v 21. stoletje. Pri nas pa bi nekateri radi še kar naprej živeli od stare slave. Ko je predsednik ZIS pošiljal pisma v Zahodno Evropo s prošnjo za več razumevanja in pomoči, mi je bila nenehno pred očmi žalostna usoda enega zadnjih bizantinskih cesarjev Manuela II, ki je več let hodil s prošnjami za pomoč od ene zahodne prestolnice do druge. Povsod je bil deležen razumevanja in obljub, prave pomoči pa ne. Tudi stara slava in geostrateški pomen Bizanca mu nista pomagala, saj nihče več ni verjel v njegovo prihodnost. Kajti kdor ne najde moči v samem sebi, ga tudi zunanja pomoč ne bo rešila. Sedaj ko nam voda že teče v grlo, je skrajni čas, da se zavemo izzivov prihodnosti, sprostimo ustvarjalne sile v družbi in se pripravimo na vstop v 21. stoletje, zato je treba odločno in nedvoumno zavrniti težnje, da bi naši družbi na razne načine nataknili prisilni jopič nekakšnega jugoslovanstva, ki bi še bolj zavrlo voz razvoja in dušilo ustvarjalne sile. Ker predlagani scenarij na simboličen način ponuja prav takšen jopič kot univerzalno re-j šitev za naše današnje in jutrišnje tegobe, ga je treba odločno in nedvoumno zavrniti. Zato se strinjam z mladinci iz Ldgatca, da se bodo odpovedali »pasulju i ljutoj šljivovici«, če bo obveljal predlagani scenarij. Boris Verbič, Ljubljana ★ ★ ★ Zgrožena in z občutkom sramu sem prebrala članek, v katerem je predstavljen scenarij za zaključno prireditev dneva mladosti. Po mojem skromnem okusu bi bil predstavljeni scenarij primeren za kako pustno maškarado. Sploh je vse, kar se letos dogaja okrog štafete in priprav na zaključno prireditev ob dnevu mladosti, res že prava maškarada. Že naslednji dan berem, zopet v Delu. da je samo zakuska ob odhodu štafete stala 1,78 milijona din — plačnika seveda še ni. Ali si v tem kriznem obdobju lahko privoščimo vse to? Predlagam, da ZIS tudi tu sprejme kak intervencijski zakon. Pozivam slovensko mladino in druge, da se takemu scenariju upremo. Naj svoje razmišljanje podprem s tem, da sem že pred leti zardevala pred televizijo, ko je bil po scenariju uprizorjen nekakšen vnebohod. Ivica Nedved, Koper ★ ★ ★ V DELU je bil objavljen predlog scenarija za zaključno prireditev na dan mladosti. Na prvi pogled se mi je zdelo, da gre za slabo šalo ali neokusno provokacijo. Vendar pa — čim delj sem bral, tem bolj se mi je svetlikalo, da gre hudo zares in da to bedno in neužitno skrpucalo prestavlja le logično nadaljevanje vsega, kar se je dogajalo doslej in kar se bo — po vsem sodeč - dogajalo še naprej. Proslave dneva mladosti se torej nadaljujejo po ustaljenem vzorcu in že zdavnaj okosteneli šabloni, ki živi mimo dogajanja v družbi in nad njim. Za avtorje takšnih in podobnih množičnih telovadnih in baletnih nastopov se v zadnjem desetletju očitno ni nič spremenilo, zazibani so v blažen optimizem in sprene-vedasto zapiranje oči pred vsem, kar nam surovo in neprizanesljivo ponuja vsakdanja realnost, ki piše čisto drugačne scenarije. Zanimivo in poučno bi bilo vedeti, kaj o tem misli 2400 mežiških rudarjev, kako na to gledajo odpuščeni rudarji v Idriji ali delavci celjske Savinje in kaj bi k temu scenariju dodalo 800.000 mladih, ki z diplomami in spričevali v žepih čakajo na svojo prvo zaposlitev. Avtorji in zagovorniki takšnih spektaklov pričakujejo seveda določen politični učinek: utrditev bratstva in enotnosti, ideološki navdih in pobudo in kar je še takšnih lepih reči. Vendar utegne biti učinek ravno nasproten od pričakovanega, kajti med vzvišenim in smešnim je le majhen korak. S sprejemom predloženega scenarija bo tak korak nedvomno storjen. Bogomir Celcer Slovenj Gradec Delo, 11. aprila________________________ Slovenski mladini! Pod gornjim naslovom pozivajo slovenski preporodovci slovensko mladino k zvestobi Jugoslaviji. Ta poziv se mi zdi nekako odveč in nepotreben. Nepotreben zato, ker je večina slovenske mladine in Slovencev na sploh dokazala in dokazuje, da je za Jugoslavijo, za demokratično socialistično Jugoslavijo enakopravnih narodov, ne glede na njihovo številčnost. Vse ostalo, kar navajajo v omenjenem pozivu. je nesporna zgodovinska resnica in nihče, ki vsaj delno pozna zgodovino južnoslovan- skih narodov, ne more zanikati vloge, ki jo je imela Srbija in seveda Srbi pri združitvi v skupno državo. Rekel bi celo, da je za Jugoslavijo Srbija isto kot za Italijo Piemont. Vsa čast Srbom, predvsem Šumadincem, ki so našim izgnancem odprli svoje domove v drugi svetovni vojni, in tega Slovenci, tudi brez poziva preporodovcev, ne bodo nikoli pozabili. To dejansko dokazujejo z dejanji, brez odvečnih fraz in parol. Sicer pa tudi Slovenci nismo stali križem rok in čakali, da nas bo kdorkoli osvobodil ne glede na to, v katerem kraju smo živeli. To smo dokazali v obeh vojnah in še prej, kar pa žal prebivalci drugih republik premalo poznajo in to ima tudi določene negativne posledice. Ne bom se spuščal v podrobnosti. Zgodovinsko dejstvo je, da Slovenci nismo kot narod nikoli imeli nobenih sporov z drugimi južnoslovanskimi ali jugoslovanskimi narodi in tudi s Srbi ne. Nasprotno, vedno smo se medsebojno spoštovali in se še spoštujemo, čeprav je Slovence nova država SHS precej razočarala. Tudi v novi federativno urejeni državi so se dogajale in se še dogajajo napake, ki predvsem Slovence in Makedonce nemalokrat postavijo v položaj narodne manjšine, ne pa naroda v Jugoslaviji. Smo majhen narod, v preteklosti so nas hoteli neslovanski sosedje 'potujčiti. To v glavnem počno še sedaj z milejšimi oblikami z našimi manjšinami izven meja Jugoslavije. Zaradi vsega tega nam je izredno veliko do tega, da živimo kot enakopraven narod in republika v federativni Jugoslaviji v ureditvi, ki temelji na avnojskih sklepih, ki odvrača vsako hegemonijo naroda ali skupine (jezikovne) nad drugim narodom in jezikom, kot to počno danes takoimenovani »jugoslave-narji«, poznani kot unitaristi, ki hočejo postopno (ker na hitro pač ne upajo) ukiniti vse, kar ima narodni predznak z ustanavljanjem umetne tvorbe nekakšnega jugoslovanskega naroda s srbohrvatskim jezikom. Vse to pa ni nič drugega kot potujčevanje ali asimilacija, čeprv bi taki asimilaciji lahko rekli tudi »bratska«. Nič čudnega tudi ni, da v Sloveniji nekako zaskrbljeno spremljamo spremembo ustave, v katero bi lahko vnesli razne člene, ki bi se jih kasneje lahko različno interpretiralo. Ena takih pasti je tudi v predlogu o enotnem šolskem sistemu, ki je na videz čisto v redu, vendar se potem lahko to na videz čisto »nedolžno« ustavno določilo v rokah birokrata spremeni v dvorezni meč za uveljavitev proslulih šolskih jeder. Slovenci smo že nekaj let »dežurni krivci« za vse napake. Nehote se mi vsiljuje vprašanje, pod kakšnim pritiskom bi šele bili, če bi spadali med nerazvite republike in bi potrebovali, namesto da dajemo, pomoč za nerazvite. Še marsikaj bi lahko napisal, vendar naj zaključim s tem. da svetujem vsem tistim, ki nam hočejo na kakršen koli način odvzeti naš jezik oziroma ga postaviti kot drugorazrednega in manj vrednega v podrejen in ponižujoč položaj. da se bomo temu upirali, kot bi se. če imajo le kaj narodnega ponosa, tudi oni upirali, če bi se znašli v enakem položaju. Žarko Žbogar, Piran ★ ★ ★ Dragi preporodovci! V družini mojih staršev smo imeli dobrega prijatelja, preporodovca dr. Janžeta Novaka. Torej mi gibanje ni neznano. Prebrala sem vaš poziv slovenski mladini in rada bi vam (čeprav nisem mladinka, saj sem udeleženka NOB) povedala, da zelo zelo velika večina naše mladine ni proti Jugoslaviji, ampak je le za boljšo Jugoslavijo, za tako, na katero bi bila lahko ponosna. In mislim, da tisti, ki hoče nekomu dobro, odkrito pove. kaj je slabo, da bi se tisto odpravilo in popravilo. Silva Rozman, Ljubljana Delo, 7 aprila Krvavec prekril umazan sneg, je onesnaženje pomorilo ptice ? Prebrali smo uokvirjeno vest. da je bil v nedeljo 5. 4. na Krvavcu sivo-rumen sneg, opaziti pa je bilo tudi številne poginule ptiče. Bili so to večinoma majhni ptiči, vmes pa tudi večji, med njimi nekaj planinskih kavk. Delavci UNZ so vzeli vzorce snega in eno (!) mrtvo ptico, ter jih izročili Živinorejsko-vete-rinarskemu zavodu v Kranju, od tam pa so vse skupaj poslali v preiskavo na Biotehniško fakulteto. Spomnil sem se dogodka iz daljnega leta 1894, ko je na Stephenovem otoku pri Novi Zelandiji izumrl droben ptiček, Lvallov novozelandski stržek. Zadnje tri omenjene strž-ke je prinesla domov svetilničarjeva mačka. Svetilničar ji je odvzel plen in ga poslal v muzej, kjer so ga primerno spreparirali in shranili. To so zadnji trije poznani osebki vrste, ki je za vedno zginila s površja zemlje. Od tem dogodku našemu načinu razmišljanja ostaja nerazumljiva skrb in osveščenost preprostega svetilničarja, da je mačku odvzel ptiče in jih poslal na pravo mesto. Na Krvavcu so baje množično poginjali ptiči, pa vendar o tem ni bila obveščena nobena biološka ustanova, ki bi lahko ustrezno ukrepala. S ptiči se strokovno ukvarja Prirodoslovni muzej Slovenije, v njegovem okviru deluje kustodiat za ornitologijo, v Sloveniji pa uspešno deluje tudi Društvo za proučevanje in opazovanje ptic Slovenije - in kdorkoli izmed njegovih 300 članov bi bil takoj pripravljen priskočiti na pomoč. Pogin ptičev na Krvavcu je za nami in upajmo. da se kaj podobnega ne bo več ponovilo. Naj bo vzrok zanj kakršen koli že (to bodo odgovorili drugi), ostaja žalostna ugotovitev, da ne vemo niti tega, katere vrste so bile prizadete in kakšna je bila količinska zastopanost posameznih vrst, kar bi bili glavni kazalci pri iskanju vzroka pogina. In končno, če bi se izkazalo, da poginuli ptiči ne bi pomenili nevarnosti za muzejske delavce, bi z njimi lahko obogatili študijske in razstavne zbirke muzeja in tudi na ta način izkazali svoje spoštovanje naravni dediščini. Janez Gregori, Prirodoslovni muzej Slovenije Delo, 10. aprila Rekli so: prerazporeditev dohodka v državi? Nemalo sem bil presenečen, ko sem prebral kritično izjavo guvernerke slovenske Narodne banke Milice Ozbičeve »o predvideni ustanovitvi specializirane osrednje agroban-ke, v katero naj bi se stekala sredstva vseh družbenopolitičnih skupnosti v državi. Po zveznih programih naj bi zagotovili pogoje za intenzivnejši razvoj kmetijstva v glavnih kmetijskih območjih.« Ob koncu pa je tov. Ozbičeva dejala, »da bi s tem opredeljevali prerazporeditev dohodka v državi, kar pomeni (za SR Slovenijo) praznjenje naših blagajn in absolutno krčenje naših načrtov.« Takoj, ko sem to prebral, sem zagrabil za svinčnik (čeprav si znam s tem pridobiti sloves dežurnega dopisnika PP 29), ker želim temu, kar je povedala guvernerka Narodne banke, še nekaj dodati. Pridelovanje hrane smo nekdaj (pa tudi danes) večkrat označili kot pomembni ohramb-no-strateški dejavnik naše domovine: in sicer naj bi vsaka republika ali pokrajina pridelala zase dovolj živil, da bi se lahko v največji meri tudi sama oskrbovala. Kako je to pomembno, da neka dežela ni odvisna od druge, sem imel priložnost doživeti v Boliviji, kije zaradi tega, ker je dobivala pšenico oziroma moko od Združenih držav Amerike, povsem opustila pridelovanje žitaric. Tako je postala dejansko odvisna od velikega severnega soseda, ki je z dobavo osnovnega živila postavljal večkrat tudi politične pogoje mali andski deželi. Kot ekspert UNI-DO pa sem dobil nalogo, da pripravim na zahtevo bolivijske vlade študijo, kako bi z obnovo kmetijskih površin na podnebno primernih območjih dežele čimprej spet zagotovili dovolj domačega pridelka, s čimer bi prihranili devize za uvoz in se nekoliko izmaknili vplivu Združenih držav. S tem ne mislim delati neposredne primerjave s prerazporeditvijo finančnih sredstev za kmetijstvo iz Slovenije na velika kmetijska območja Jugoslavije, vendar pa to pomeni, da bomo naše že tako zapostavljeno kmetijstvo še bol zapostavili in hkrati zmanjšali pridelovanje hrane in s tem oslabili tudi obrambno-strateško moč Jugoslavije, kjer naj bi na vseh možnih območjih pridelali dovolj hrane (spomnimo se na partizansko vojskovanje in na kmete, ki so v vseh krajih Jugoslavije s hrano oskrbovali partizane). Res pa je, da moramo odločno prenehati pozidovati kmetijske površine! Nedavno je celo Hakija Pozderac izjavil, da je treba ukiniti osrednji sklad za manj razvite republike in pokrajine ter ga v celoti nadomestiti s skupnimi vlaganji. To danes že v dokajšnji meri počnemo (50 odstotkov). Sedaj pa se nam obeta ponovno nek osrednji sklad za financiranje skupnega kmetijstva, kar pomeni, da bo težko nadzorovati porabo nakazanega denarja v tem skladu, vprašanje pa je. kako si bomo zagotovili nato redni pritok žita in mesa, kajti naši samoupravni sporazumi žal ne predvidevajo nikakršnih ukrepov za neizpolnjevanje. Bojim se, da se nam bo zgodilo tako, kot se je pri skupnem vlaganju v termoelektrarno v Bosni, ko so nam naenkrat začasno prekinili dobavo toka. Tudi dobave premoga, kjer smo sovlagali, so bile večkrat vprašljive. Sedaj pa se nam naj zgodi podobno pri hrani, brez katere je težje zdržati kot brez elektrike ali premoga (oziroma z manjšimi količinami le-teh). Deviz takorekoč nimamo, da bi lahko potrebno nadomestili iz uvoza, ker odtekajo v osrednjo blagajno (pravimo ji devizno tržišče). Res ne bi rad doživel, da na policah pekarn ne bi bilo dovolj kruha. Zadnjič mi je znanec povedal dva zanimiva pregovora: Obljuba dela dolg, drugi pa se glasi v originalu: Ohečanjc ludog verovanja. Po pravici rečeno, res ne verjamem več vsega, kar smo se na začetku samoupravno dogovorili, kajti dovolj je izkušenj, da se tega pozneje nismo držali ali pa izpolnili dogovorjeno le delno. Zanimivo pa bi bilo o tej agrobanki in njenih projektih izvedeti kaj več, kajti v preteklosti je bila v Beogradu podobna banka, ki se je imenovala Pofjopri-vredna banka in se je pečala z vsem mogočim, najmanj pa s kmetijstvom - in je kaj žalostno končala. Danes si zagotavljamo v SR Sloveniji 80 odstotkov hrane sami. za preostali del pa imajo nekatere naše delovne organizacije sklenjene dogovore o skupnih vlaganjih s kmetijskimi kombinati v drugih republikah. Sodim, da je takšen način najbolj konkreten, pa čeprav ne teče vedno gladko, vendar pa vsaj vemo. kje je naš denar in od kod bomo kaj dobili' V neki agrobanki pa se bodo sredstva stopila, in vprašanje je. kaj bomo lahko od tam (seveda proti plačilu, ker so sredstva nepovratna) dobili. Prepričan sem. da bodo naši delegati v zvezni skupščini zastopali pravilno stališče. Edo Kasberger, Ljubljana Delo, 3. in 28. marca, 4. in 11. aprila Usodna inovacija Če profesorju doktorju Matjažu Muleju njegov naziv ne pomaga, da bi vsaj prebral to. zaradi česar se je. sicer posredno prek skupščine ZDIATIS, moral oglasiti, pa se očitno zadovoljuje samo z naslovi, mu jaz, ki sem1 samo novinar, še celo ne morem pomagati. Ob tem bi vendarle pripomnil: če bi pri časopisih upoštevali njegovo fenomenalno odkritje o naslovih, bi bilo najbolje, ko bi izhajali brez naslovov. Ampak to sploh ni bistveno. Bistveno je, da je za lase privlekel nekakšno tezo o novinarjevem dozdevnem nasprotovanju inovacijam, da bi lahko potlej »razvil« zelo skromno in zelo obrabljeno »filozofijo« ter ga pokroviteljsko »poučil«, kako moramo vendarle »živeti od nenehnega iskanja možnih sprememb«. (O tem v enakem stilu že vrabci na strehi). Preden je skušal novinarja razglasiti za nazadnjaškega, bi se moral prepričati, ali je taka etiketa utemeljena (ali ni celo žaljiva in nesramna) ali je samo izraz nekakšne zaletavosti in nepremišljenosti, ki si je pravzaprav ne more dovoliti, ne da bi se pokazal v bleščavi neonske svetilke. To je najmanj, kar bi človek pričakoval od tako zvenečega naziva. Občutek imam. lahko pa se tudi motim, da prof. dr. M. Mulej s svojim zapisom igra nekakšnega (nepotrebnega) advokata, ki bi se rad komu oddolžil, ker so v štorski železarni, če sem pravilno obveščen, prvi vpeljali njegovo tako imenovano usmerjeno množično inventivno dejavnost (toda ta. po mnenju strokovnjakov zunaj železarne, ni zveličavna). Da »je precej škode povzročil naslov«, a ne samo v naši republiki, marveč kar v državi, in da torej celo naslovi povzročajo škodo - s to (Nadaljevanje na 26. strani) DEI.O P°p™dal 29 (Nadaljevanje s 25. strani) domislico p;i kur nu škodni seznam zavaro-vulnice! Po tej logiki lahko, na primer, naslov Lopnil ga je po glavi povzroči fizično bolečino. naslov Ustrelil ga je pa celo smrt. Kakšna inovacija! Doslej sem bil namreč globoko prepričan, da naslov sploh ni pomemben, ampak je vedno in izključno pomembna vsebina pod njim (zdaj je treba dodati: za tiste, ki berejo), kot je pomembno samo. kaj in kako človek zna. ne pa. s čim se postavlja. Na koncu bi dodal, da se lahko tako posamezniki kot D!ATI. ZDIATIS in druga društva še naprej ukvarjajo z oslovo senco, če jih to razveseljuje, če že imajo preveč časa ali če nimajo pametnejšega dela. Zase osebno vem. da sem skušal opozoriti na bistveni problem \elike štorske tragedije, na katerega ni bilo nikakršnega odgovora! To je sicer zelo simptomatično. a prav nič presenetljivo. V brezdušnih medčloveških odnosih od ljudi, ki niso sposobni, ki nočejo ali tudi ne znajo opreti svojih ugovorov na tisto, čemur hočejo ugovarjati. ampak govorijo povsem o nečem tretjem. da ne rečem četrtem, od takih česa ustvarjalnega niti ni pričakovati. Če je med njimi celo profesor doktor, ki se povrh poslu-ži kakšnega nečastnega, rekel bi. parternega sredstva, toliko slabše, toliko bolj žalostno in brezupno. Drago Hribar, Celje Delo. 4. in 11. aprila Borisu A. Novaku imenovali za v. d. urednika Nove revije Boris A. Novak. Aleš Debeljak in F. Lainš-ček Feri so v delu navedli razloge, zaradi katerih sta Debeljak in Lainšček izstopila, oz. »odšla« iz uredniškega odbora Nove revije: prvi zaradi prevzema dolžnosti glavnega urednika Problemov, drugi pa zaradi tega. ker živi v Murski Soboti in »zaradi geografske oddaljenosti ne more več aktivno sodelovati pri delu uredništva«. Debeljakov razlog se mi zdi prepričljiv. Lainščkov pa ne. saj bi bila geografska oddaljenost ovira kvečjemu pri urejevanju dnevnika ali tednika — Nova revija pa izhaja praktično kot dvomesečnik. Navsezadnje pa je Nova revija slovenska in ne zgolj ljubljanska revija. Murska Sobota pa je še zmeraj slovensko mesto, ne več kot štiri ure vožnje z vlakom oddaljeno od Ljubljane. Kdo Torkar. Jesenice Delo, 4. novembra 86, 31. januarja, 7. in 28. marca, 11. aprila Kritična analiza zaobšla pok ojninsk i si s tem Odkar se posledice inflacije pri nas blažijo z nominalnim povečanjem prejemkov delovnih ljudi in upokojencev, je slišati pripombe nekaterih upokojencev z nižjimi pokojninami, da bi to povečanje moralo biti za vse v enakem znesku, in ne v odstotkih. Čeprav je bilo okrog tega že dovolj pojasnil in utemeljitev obstoječega usklajevanja pokojnin, se še vedno oglašajo posamezniki, ki se tam niso zadovoljni. Tako je Jože Špilak zavrnil Jožeta Puharja iz Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je pred tem pojasnjeval in utemeljeval procentno usklajevanje pokojnin. Glede na to Puharjevo pisanje naj še jaz njemu in enako mislečim povem svoje mnenje. Tako kot osebni dohodki se tudi pokojnine povečujejo zato. ker je zaradi inflacije kupna moč dinarja padla. Ce se hoče zaradi tega do neke mere standard obdržati, je treba vsakemu dinarju, ki ga posameznik prejema ali ima v banki, nekaj dodati. Jasno je. da bo ta dodatek za tistega, ki ima večjo osnovo, tudi večji. To je tudi razumljivo, saj kdor ima večje prejemke, ima tudi večje izdatke, ker ima višji standard, kateiega naj bi kot vsi ostali tudi obdržal. Nevzdržen bi bil tak sistem pokojnin ali plač, kjer bi se standard nekaterih kategorij dvigal na račun drugih. Za zaščito ogroženega prebivalstva obstajajo pri nas solidarnostne oblike za zmanjševanje socialnih razlik. Če bi obveljalo načelo, da se morajo izplačevati vsem enaki zneski zaradi padanja vrednosti dinarja ne glede na njihovo osnovo, potem bi moral po tej logiki tudi vsak bančni varčevalec dobiti ob koncu leta enak znesek na račun obresti, ki imajo tudi vlogo, da zmanjšujejo vpliv inflacije, ne glede na to. koliko denarja ima vloženega. Saj tudi pravica do pokojnine ni nič drugega kot vloženo delo, ki je različno. Pokojnine so se odrejale ob upoštevanju delovne dobe In teži-ne dela. pa ni tako nobenega razloga, da bi tako postavljena razmerja spreminjali z inflacijo. za katero so bolj malo krivi delavci z visoko fakultetno izobrazbo, kot trdi Špilak v svojem prispevku. Še to je potrebno povedati, da se pri sedanji tehniki izračuna korekcije pokojnin povprečni republiški OD v preteklem letu ugotavlja zato. da se ugotovi najbolj točen odstotek korekcije vseh pokojnin, ne pa kot dodatek. Slednje bi namreč pripeljalo do iz'azite uravnilovke, čeprav očitno Špilak tega ne razume. tako kot tudi sam ni razumljiv, ko trdi. da bi pri povečanju pokojnin vsem enako za 67493 din bila čez 20% let razlika med maksimalno in minimalno pokojnino še vedno 300.000 din. Da je v matematiki šibek, je mogoče sklepati tudi iz njegovega zanikanja, da povečanje 34967 din OD za 122.8% predstavlja 67493 zaokroženo. S takim znanjem računstva pa tudi njegovo znanje o pravni ureditvi SFRJ. ki je na višini »dohtarstva«, ne more pomagati, da bi lahko zdravo razsoja! o tej problematiki. Otmar Rehberger, Ljubljana Zgodovina nas uči, da mora domala vsak politik, po nemškemu Henriku IV., prej ali slej v svojo Canosso. Ci.nossa I-iruščova je bi! Beograd. Brandtova Varšava. Nixonova Peking. Sadatova in Beginova Canossa je bil Čamp David, za kar sta bila nagrajena z Nobelovo nagrado, ki je bila v tistem času tudi na spisku naših tihih, nerealnih želja. V še večje zadoščenje pa jima je - brez dvoma -bil mir med njunima vojskujočima se državama. Canossa jugoslovanskega ministra za zunanje zadeve bo, prej ali slej. Tel Aviv. Če se bo na pot odpravil pred načrtovano konferenco o miru na Bližnjem vzhodu, pod okriljem OZN, in še posebej, če bo naš minister za zunanje zadeve prispel v svojo Canosso pred svojim sovjetskim kolegom, nam bo prihranil marsikatero sarkastično opazko. Predvsem s strani tistih, ki jim dolgujemo vse dolarje, svoje in bodočih generacij. Zaenkrat kaže, da na takšen razvoj dogodkov ne gre staviti niti beliča. Edvard Ševard-nadze je recimo podprl neposredna sovjet-sko-izraelska pogajanja v Helsinkih in Rimu ter se ni obotavljal sestati se s Šimonom Peresom v New Yorku. Raif Dizdarevič je podobno iniciativo svojega (tedanjega) kolega Jicaka Šamirja na jubilejnem zasedanju Generalne skupščine ob 40-letnici OZN gladko zavrnit. Na vprašanje, zakaj tako (na javni tribuni Marksističnega centra CK ZKS v Cankarjevem domu), je zvezni sekretar izjavil, da bi od takšnega srečanja imel korist le Izrael, država, ki ne kaže nobenih namenov, da bi spremenila svojo agresivno politiko. To stališče je Raif Dizdarevič ponovil tudi v pogovoru z Goranom Miličem v zadnji zunanjepolitični oddaji TV Beograd. Želim poudariti (že pred časom zapisano v Teleksu in NIN), da ni dileme, da mora ostati vsestranska pomoč žrtvam agresij temeljni kamen naše zunanje politike. Vseeno pa velja imeti pred očmi, da to, kar eden imenuje agresija, drugi praviloma razglaša za obrambo svojih državnih interesov in meja. Tudi najbolj »agresivne« države nimajo ministrstev za agresije, ampak le miroljubna obrambna ministrstva. Popolna prekinitev diplomatskih, kulturnih in športnih odnosov z Izraelom leta 1967 je bila bolj čustveno dejanje podpore ponižanemu prijatelju - ki je v samo šestih dneh doživel popoln vojaški polom - kot razumno dejanje zaščite nacionalnih interesov Jugoslavije. Nekateri avtorji se danes sprašujejo, kaj bi se zgodilo in dogajalo v odnosih Jugoslavije z arabskimi državami, če takrat ne bi prekinili odnosov z Izraelom. Na takšna vprašanja, kot tudi sicer na vprašanja v stilu: Kaj bi bilo, če bi bilo? je danes težko odgovoriti. Kljub temu tvegam: nič dramatičnega se ne bi zgodilo. Kot se ni nič dramatičnega v odnosih z Arabci pripetilo našim sosedom Avstrijcem, Italijanom in Romunom, ki sicer niso neuvrščeni, so pa obdržali svoje odnose z Izraelom v obojestransko korist. Kot medicinci uporabljajo amputacijo kot zadnje sredstvo, tako tudi diplomati poznajo manj radikalne načine, da nekomu pokažejo svoja nestrinjanja. Prav Izrael je recimo nezadovoljen z izvolitvijo bivšega Hitlerjevega štabnega ordonanca za predsednika republike (presenetljivo dvakrat odlikovanega na naših tleh od NDR in SFRJ) odpoklical svojega ambasadorja na Dunaju. Ni pa s tem tudi zaprl svoje ambasade v A vstriji. V zadnjem času se omenja tudi delitev na »slavne dni« jugoslovanske zunanje politike in na »obdobje po Titu«. Menim, da prav prekinitev z Izraelom dokazuje, da smo imeli manj srečne trenutke v zunanji politiki že prej. V to poglavje sodi navsezadnje tudi prezgoden odhod Koče Popoviča iz diplomacije in kasneje tudi iz politike nasploh. Kdo ve, če ne bo nekoč tudi on (kot Stane Kavčič) uvrščen med »prezgodnje peteline« ? Žal živimo v času. ko je pregovor: Rana ura - zlata ura, odstopil mesto modificiranemu: Rana ura — slovenskih fantov grob. Če velja, da je gospodarsko močna država tudi (zunanje) politično močna, velja tudi, da se nahajamo v najmanj slavnem obdobju naše zunanje politike, ki mu konca - žal - ni videti niti na obzorju. Komajda se nas sliši v reševanju svetovne dolžniške krize, čeprav smo v samem vrhu klavrne lestvice največjih evropskih dolžnikov. Vse kaže, da je udobneje prepuščati pobude latinskoameriškim »kolegom«. Ni nas v Evropi, drugače povedano, naša zunanja politika nas ni uspela vključiti v EUREKO, čeprav so vanjo vključene - in to na državni ravni - tudi Portugalska, Turčija in Finska, države, ki smo jim v »slavnih časih« naše zunanje politike lahko mirno pogledali v oči. Seveda so nam vrata v Kompleksni program SEV široko odprta. Tragična neuravnovešenost naše zunanjetrgovinske menjave nam napoveduje še težak boj (če sploh obstaja nacionalni konsenz zanj), za ohranitev naše dejanske, ne le verbalne neuvrščenosti. Naj zaključim z izjavo člana Predsedstva CK ZKJ s plenuma o strategiji tehnološkega razvoja Jugoslavije. Povzemam dobesedno po NIN-u z dne 1. 3. 1987: »Marko Orlandič je poudaril, da je nasprotovanje potrebi po vključevanju našega gospodarstva v znanstveno-tehnološki program SEV, ki ima po splošnih spoznanjih civilno naravo in temelji na načelih prostovoljnosti in enakopravnosti, vzajemnosti in vzajemne koristi, istočasno pa zavzemanje za institucionalno priključevanje nasprotni ekonomsko-politični grupaciji pomeni poskus vzbujanja brezperspektivnosti socializma kot sistema. V vsem tem ni težko spoznati elementov iz orožarne protikomunizma. Primož Blaganje Rimske Toplice Delo, 9. aprila Čas za pogumno diplomacijo Mojca Drčar-Murko se v komentarju med drugim sprašuje, zakaj so države vzhodnega bloka potrebovale devet let (po Čamp Davidu). za spoznanje, da jim prekinjeni diplomatski odnosi z Izraelom ne koristijo. V tej zvezi se tudi sum sprašujem, ali nemara tudi mi ne potrebujemo svojega Gorbačova, da bi prezrači! našo diplomatsko ropotarnico ? Delo, 9. aprila Revija Naš dom v polivinilasti vrečici Vestička v Delu vsekakor terja odgovor. Avtor ali avtorica L B. se je spotaknil(a) ob embalažo revije Naš dom, zaradi katere menda z revijo kupujemo mačka v Žaklju. Težko je soditi o dobronamernosti takšnega zapisa in namigovanj v njem, saj obsoja nekaj, kar bi pravzaprav moralo biti zaželeno pri marsikateri naši publikaciji, še posebno pri tistih, ki so trajnejšega pomena in jih ne odvržemo, takoj ko smo jih prebrali. Vsakdo od nas želi — naj kupi karkoli — da je izdelek nepoškodovan in skratka tak, kot ga plača. To je eden od pomembnih razlogov, da ponujamo revijo primerno ovito, kar je v Jugoslaviji res redko, marsikje v razvitem svetu pa običajno. Jože Rajšp, odgovorni urednik revije Naš dom Delo, 11. aprila Kidričeve ekonomske ideje in sedanjost V sobotni prilogi Dela je objavljen članek dr. Ota Norčiča z gornjim naslovom, ki je obenem spomin na 75. obletnico rojstva Borisa Kidriča. Članek je po mojem mnenju realen in je za našo družbeno-gospodarsko ureditev gotovo trajne in pri dosledni realizaciji neprecenljive gospodarske vrednosti. Vsebina metodično ponazarja resnico, ki je naši družbi v gospodarstvu marsikje primanjkuje. Današnji rezultati dela, ekonomski učinki, prosta akumulacija so slabi, standard pada, disciplino in red si nekateri predstavljajo po svojem okusu, samoupravljanje pa se marsikdaj pojavlja kot anarhija, vse to zahteva streznitev. Slepomišenje, kateri gospodarski sistem je boljši, zahodni ali vzhodni, je jasno - oba imata tudi svoje slabosti. Plansko-tržni sistem. ki naj bi se potrdil v demokratičnem samoupravnem sistemu, pa se do danes v praksi ni dovolj uveljavil zaradi »birokratskih slojev«. Moje globoko prepričanje je tudi, da je bila večina teh birokratskih posameznikov - sicer tudi pošteno mislečih nesposobnih in niso dojeli pravega plansko-tržnega modela, popolne preobrazbe z državne na družbeno lastnino. To se je zelo pokazalo s kampanjskim odločanjem. To absurdno nerazumevanje se je pojavljalo še posebno na občinskih ravneh (vzrok slaba predizobrazba), zato je treba velik del vzrokov slabih rezultatov danes pripisati tudi njim. Članek dr. Ota Norčiča sem sprejel kot dober in koristen ter njegove ugotovitve v celoti podpiram. Najbolj pa to ponazarja uporabljena metoda, ki je zajemala plansko-tržni sistem in je bila pri doslednem izvajanju v dveh delovnih organizacijah, kjer sem služboval, zelo uspešna. Obe DO sta bili pred tem na robu obstoja z vsemi slabostmi — celo pred likvidacijo. V nekaj letih požrtvovalnega trdega dela in z uvedbo navedene metode ter v celoti z upoštevanjem samoupravnih delavskih norm sta podjetji zaživeli od lastnih rezultatov dela z neprestranim naraščanjem akumulacije. Fizična produktivnost proizvajalnih sil je bila aktivirana in produktivnost je bila ob mojem odhodu v prvi DO za 400% večja, v drugi DO pa za 200% večja. Pri uporabi demokratičnega (ne anarhosa-moupravnega) samoupravnega tržnega-plan-skega sistema so delavci dobili interes in zaupanje v svoj nadaljnji obstoj. Tržni-planski sistem gospodarske celice zahteva na čelu kvalificiranega delavca, ki se zna pogovarjati in organizirati naloge z vodilno strukturo vseh sektorjev in jih odgovorno spodbuditi za izvedbo nalog in plana - koc skupne naloge celotne celice. Plan mora vsebovati poleg ostalega ustrezno akumulacijo in maso OD s strogim upoštevanjem stimulativnega nagrajevanja, ki je odvisno od dejanskih rezultatov dela posameznika v proizvodnji in uspeha na ravni celotne delovne organizacije. Potreben je operativni plan, ki omogoča na ravni celotnega podjetja mesečno zasledovanje fizičnega obsega proizvodnje in vrednostne realizacije prodaje. Franc Tesovnik, Šoštanj Delo, 28. marca Zadružništvo v svetu in pri nas V sobotni prilogi Dela sem bral članek o stanju zadružnega sistema pri nas. Sam zadružni sistem mi je kolikor toliko znan še iz dobe med obema vojnama, ko se je pri nas mogočno razvijal, saj to obliko, kot pravi pisec članka tov. Perovič, temelji na stoletnih znanstvenih izkušnjah in podlagi — samo delo v zadrugah in poslovanje ne negira naše socialistične ureditve - nasprotno, je res socialna gospodarska ustanova, ki kroti cene na tržišču in je resnični regulator cen po vsem svetu. Zato bi ga morale podpirati vse države in tudi naša. Nad 75 milijonov raznih zadrug po vsem svetu (največ porabniških, kreditnih in kmetijskih) z več kot 600.000.000 člani — to je brez dvoma ogromna sila. Če to več kot ustreza vsem po svetu - tudi nam ne more škodovati. To ni vračanje na staro ali preživelo. Res je, da naš monopolni sistem ni za naš socializem. Ta oblika mora nujno dobiti konkurenco. Sistem, ki vlada pri nas, se velikokrat sklicuje na ekonomske tržne zakonitosti Zahoda, češ da je ta kapitalistični sistem najboljši. Toda poleg tega obstaja še socialistični tržni sistem in ekonomske zakonitosti, ki ne poznajo samo hlastanja po dobičku. Kam smo zabredli s temi giganti, ki gospodarijo pri nas, opisuje tudi novinarka Križniko-va pred meseci v sobotni prilogi. Res je. da ta sistem, ki vlada sedaj pri nas, diktira našemu gospodarstvu in izsiljuje včasih nemogoče zahteve, elektrogospodarstvo, banke, gradbena podjetja in mnogo drugih, ki so v sklopu teh monopolov, trustov, kartelov, koncernov, kombinatov in drugih gigantov ne glede na težko stanje in položaj, ki vlada pri nas, brezpogojno zahtevajo »svoje«. Ob tej priložnosti bi še dodal nekaj, kar mi leži na srcu. Že tovariš Tito je dejal, naj ne prehitevamo z investicijami raznih gradenj po domovini. Ni nujno, da imamo vse takoj. Pustimo, naj še nekaj zgradijo naši zanamci. Toda mi gradimo naprej, čeprav s kapitalom drugih. Dogovorjeno je bilo pred časom, da se v domovini nihče več ne sme zadolžiti v tujini - toda mi bomo dobili spet novo posojilo z »visokimi obrestmi« (npr. za ceste in predor), pa še sedanjega ne moremo odplačati - niti obresti niti kapitala. Le kam drvimo? Pošteni in pametni ljudje ne živijo z dolgovi - odlaganje dolgov na prihodnje rodove t. j. sinove, vnuke in pravnuke se mi ne zdi niti pošteno niti prav. Namen tega gotovo ni njihova srečnejša bodočnost. Zato se ne čudim, da je del mladine v zadnjih časih precej revolucionarno nastrojen. Gradimo draga stanovanja, ki jih težko prodajamo in kupujemo — zakaj še gradimo? Po vsem svetu velika gradbena podjetja grade ceste, tovarne, mostove, predore itd., mala stanovanja pa si po večini gradijo občani sami in mnogo ceneje preko svojih stanovanjskih gradbenih zadrug. Zato bi priporočil mladini, naj se vključi za bodoče stanovanje v tako zadrugo. ki jo omenjam tu. Da, še veliko bi lahko pisal o velikih in malih »kiksih«, ki jih delamo v našem gospodarstvu! Oskar Lavrač, Ljubljana Delo, 9. aprila Referendum brez haska ? K sestavku z gornjim naslovom, v rubriki Vsakdanje spotikanje, dajemo naslednje pojasnilo: Trditev, da je urejanje odnosov med temeljno organizacijo, ki se izloča z drugimi temeljnimi organizacijami, in delovno organizacijo kot celoto, v zakonu o združenem delu »ni preveč natančno in so razlage širše« (kar naj bi trdili družbeni pravobranilci samoupravljanja), ni točna. 341. člen ZZD namreč jasno določa način in pogoje za izvršitev medsebojnih pravic in obveznosti, ki so nastale do izločitve, kakor tudi vprašanja povrnitve z izločitvijo nastale škode. Na ta postopek so bili s strani družbenega pravobranilca samoupravljanja Murska Sobota in Maribor opozorjeni predstavniki tozda AP Murska Sobota in delovne organizacije Certus Maribor. Družbeni pravobranilec samoupravljanja v Mariboru je celo predlaga! objektivno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti, kar pa ni bilo v celoti sprejeto. Jasno je torej, da bo nastalo sporno razmerje možno rešiti le pred , sodiščem združenega dela. Iz navedenega izhaja, da problem ni v predpisih oz. pomanjkanju ustreznih nasvetov, temveč v pomanjkanju pripravljenosti prizadetih kolektivov, da zadeve čimhitreje in po čimkrajši poti uredijo. Franc Kolarič, družbeni pravobranilec samoupravljanja Murska Sobota Delo, 25. marca in besede izenačuje s pamfletisti, ponarejevalci zgodovine, s šovinizmom neozdravljivo okuženimi posamezniki, ki svojo ustvarjalno nerazsodnost nadomeščajo s sovraštvom, svojo ustvarjalno moč pa zlorabljajo za sejanje sovraštva. Sarajevski borci in borci vse države odločno obsojajo tako blatenje naših velikanov in nadvse resno opozarjajo na poskuse za njihovimi imeni skrivati vse tiste, ki delujejo proti pridobitvam NOB in proti naši ustavi. Vojko Flegar končuje svoje besedilo: »Le pogumno. Sarajevu že celo zimo primanjkuje plina za ogrevanje. Več bomo našli takih knjig, manj bo treba deviz za kurjavo.« Človek, ki to prebere, se vpraša, kako lahko normalen novinar sploh napiše kaj takega, odgovorna redakcija pa to objavi! Za vsakogar, ki zna misliti, ah ki saj malo pozna zgodovino (iz življenja ah iz knjig), je namig več kot jasen. Sarajevskim borcem pripisuje željo po sežiganju knjig, znano pa je, kdo jih je sežigal v novejši zgodovini - fašizem in fašisti! Potemtakem lahko sklenemo: fašizem oziroma fašistoidnp je to, kar zahtevajo sarajevski borci, ne pa nekaj drugega - namreč tisto, na kar ti opozarjajo in kar obsojajo! Le redko lahko najdemo tako kratko besedilo, v katerem je toliko strupa. Vojko Flegar lahko napiše, kar hoče, vendar redakcija ne more objaviti vsega, kar kdo napiše. O tem smo trdno prepričani. Predsedstvo mestnega odbora ZZB NOV Sarajevo Delo, 14. aprila Vlak treščil v avtobus Že več letošnjih hudih nesreč potnikov, ki so zaupali avtobusni vožnji, potrjuje misel, da do svoje varnosti na potovanju nismo pozorni, češ, mi plačamo, šofer odgovarja, da pridemo na cilj. Nekaj utrinkov s poti po Koroški, skozi kraje ob Dravi, naj potrdi, kaj bi se zgodilo, če neki potnik ne bi gledal skozi okno. Sporne knjige iz knjigarn V Delu je bito objavljeno besedilo Vojka Flegarja z gornjim naslovom, v katerem govori o stališču borcev NOB mesta Sarajeva do sovražnega delovanja posameznikov in različnih skupin. Po Flegarjevem pisanju ni »nič neobičajnega za sedanji čas«, če borci obsojajo take pojave in tako dejavnost. O pomenu te ugotovitve ne bomo razpravljali, kajti to za Flegarjevo besedilo sploh ni posebno pomembno, pa čeprav se pomen vsiljuje sam po sebi. Pač pa bi radi opozorili na tisto, kar se skriva za njo. Flegar namreč pravi, da so sarajevski borci šli še korak naprej in »zahtevajo, naj iz knjigarn in izložb odstranijo vse knjige in revije, ki so v nasprotju s sprejetimi političnimi in družbenimi opredelitvami, ki s svojo protikomunistično, protijugoslovansko, nacionalistično in proti-humanistično vsebino vnašajo nemir med delovne ljudi in občane«. Po tej ugotovitvi, ki jo je natančno povzel iz sporočila mestnega odbora ZZB NOV, Flegar pravi, da borci niso povedali, da bodo naredili seznam inkriminiranih knjig (index prohibitorum), vendar »tega ni težko uganiti«. Ni naša dolžnost, prav tako ni v skladu z etiko javnega družbenega občevanja ugibati, kaj je Vojko Flegar mislil, ko je zapisal, da ni težko uganiti, kdo bo sestavil ta seznam. Naša naloga je povedati, da se borci med razpravo o sovražni dejavnosti v pisani besedi niso ukvarjali s sestavljanjem »indexa prohibitorum«. ker to n : potrebno. Knjige in druge publikacije, na katere so opozarjali - katere so, je dobro znano — so se namreč same uvrstile onstran fronte, bolje rečeno, tja so jih postavili njihovi avtorji, založniki, uredniki itd. Zato so sarajevski borci v istem odstavku, iz katerega je Flegar citiral samo prvi, del, opozorili na nosilce odgovornosti; borci »zahtevajo večjo odgovornost založniških svetov in redakcij pri onemogočanju tiskanja takih del«. V okviru te zahteve, ki upošteva ustavni in zakonski sistem odnosov, sodi tudi odgovornost organizacij ZK, samoupravnih organov in drugih tako imenovanih subjektivnih sil v založniško-izdajateljskih organizacijah združenega dela za tisto, kar tiskajo, izdajajo in prodajajo. Če bi novinar navedel tudi ta del objavljenega stališča borcev, ne bi zavajal bralcev, kar je poklicno nekorektno. Ker je ime/ Vojko Flegar v mislih nekakšnega sestavljalca »indexa prohibitorum«, mu je predlagal, naj na ta seznam uvrsti tudi Njegoša, Andriča in Mažuraniča »in še koga, ki podpihujejo protimuslimanski šovinizem«. Flegar torej poudarja protimuslimanski šovinizem, s čimer dejansko izpostavlja mnenje, da sarajevski borci s svojimi stališči ščitijo Muslimane pred protimuslimanskim šovinizmom, ker pa ne govori o drugih šovinizmih, vsiljuje sklep, da so s tem ščiteni samo »Muslimani pred protimuslimanskim šovinizmom«; na podlagi tega pa je možen še en sklep, ki naj bi potrdil nacionalistične teze, da so Muslimani posebej ogroženi (funda-mentalistična teza) ali privilegirani (velikosrbska ali velikohrvaška teza). Kar zadeva Njegoša, Andriča in Mažuraniča, »ki spodbujajo protimuslimanski šovinizem«, pa sarajevski borci vedo nekaj drugega: omenjeni pisatelji in njihova dela ne spodbujajo proti-muslimanskega šovinizma, marveč ga spodbujajo tisti, ki so ta dela iztrgali iz časa in razmer, v katerih so nastala, manipulirajo z njimi in tako spodbujajo šovinizme - proti-muslimanske, a tudi protisrbske, protičrno-gorske, protihrvaške, ali - če smo natančnejši - protiislamske in protikrščanske. S tistim, kar je napisal, Vojko Flegar dela uslugo tem šovinizmom in vsem, ki jih podpihujejo. Flegar pravi, da sta sumljiva tudi Čopič in Domanovič. To je zapisal on, Flegar, kar torej pomeni, da so sumljivi njemu. Nedvomno ima pravico dvomiti, pač pa nima pravice svojih dvomov podtikati drugemu. Po njegovem mnenju je Krleža pisal čudne reči in se čudno obnašal. Tukajšnje okolje ni Flegarje-vega mnenja. Že večkrat doslej je dokazalo, da ima Krleževo ravnanje in pisanje za povsem normalno in da visoko ceni tako eno kot drugo. Sarajevski borci to vedo in zanjo ceniti. Da je Flegar drugačnega mnenja, je njegov problem, vendar samo dotlej, dokler ga ne poskuša podtikati drugim. ta imena, odvrača pozornost bralcev od im tistih, ki s svojimi deli danes podpihuje nacionalizme in šovinizme; bralcu namr vsiljuje sklep, da sarajevski borci (ali Sara, vo kot politično in kulturno okolje) obsoja tudi take pisatelje, kot so Njegoš, Andr Mažuranič (o Selimoviču ne bomo govorih tega je Flegar v svojem tekstu omenil san mimogrede). Še več - Flegar te velikane mi Ko si skupine naročijo avtobus za izlet, si privoščijo tudi vožnje po poteh, kjer še nikoli ni vozilo tako veliko vozilo. Tako smo naleteli na zelo nizke strehe ob ozki cesti, da bi si avtobus v enem primeru lahko poškodoval streho, drugje pa razbil šipo, kajti obakrat je le četrt metra prej izletnik presodil, kaj lahko nastane in opozori1 šoferja. Toda nekdo se je le našel in rekel: »Kaj vpiješ, to je šoferjeva skrb...« Ta opazka je bila žaljiva za potnika, šoferja in v škodo — družbene lastnine. Če vsak izmed nas malo pogleda vase, mora ugotoviti, da je kar precej brezskrben, kmalu potem ko sede na avtobus, že spi, drugi se kako drugače sprosti, v prednjem delu »razdirajo« med vožnjo take, da še šoferju nekako preusmerijo pozornost, večina se obnaša kot v gostilni. Tudi zadnja avtobusna nesreča pri Stubiških toplicah z dosti mrtvimi in desetinami poškodovanih je nastalo verjetno tudi zato, ker šofer zaradi številnih potnikov ni imel pregleda v obe smeri, ker se potniki tako radi spredaj nagnetejo, zadaj pa je vzrok prenešen na - neprevidnost šoferja in podjetja, ker ne da več vozil. Tako se bo spet razblinila prometna odgovornost na nekaj oseb, ostali bodo pokojni, pa invalidi in vtis - neodgovornosti. Pri našem obnašanju na poti bi morali postati tudi sami varuhi svoje varnosti s tem, da opazujemo, kaj se dogaja na cesti, podobno kot recimo, ko se peljemo s kolesom, kajti v prometu še zdaleč ni vse popolno. Še najmanj je primerno, da smo čisto brezskrbni, ker je šofer za vse odgovoren. Zakaj? Ali ni dolžnost, da smo v sodelovanju z njim odgovorni tudi mi? Za zdravje! Fran Vodnik, Pirniče — Medvode Delo, 11. aprila Slovenci smo narod Med spremembami, s katerimi je Delo pod uredniškim naslovom Slovenci smo narod objavilo moj dopis z dne 17. III. o neprimernosti ukaza o napisih imen na javnih objektih JLA, sta dve spremembi taki, da maličita vsebino. V 7.-8. vrstici prvega odstavka bi moralo namesto »v srbohrvatskem ali hrvatskem jeziku« stati »v srbskohrvatskem ali hrvatsko-srbskem jeziku«. Gre namreč za citat iz Delove novice z dne 17. III. Vrh tega je le na podlagi posebnega izrazja v tem citatu mogoče prav razumeti moje unarekovajene izraze kot »hrvatskosrbščina« v četrtem odstavku. V 3.-4. vrstici petega odstavka bi moralo namesto »in s tem onemogoča« stati »in s tem omogoča«, kajti Mamulov ukaz s tem, da celo različicam knjižne srbohrvaščine priznava enakoprvnost. večini jugoslovanskih narodov omogoča napise v samo njihovem jeziku; onemogoča jih Slovencem in Makedoncem, katerih knjižna jezika podobnih različic nimata. Velemir Gjurin, Ljubljana Delo, 2. aprila Italijanski ribiči že začeli »izvajati« ribolovni sporazum Zgodilo se je to. na kar smo opozarjali pred ratifikacijo sporazuma, čeprav so nas nekateri »strokovnjaki« oz. politiki (ne)avtoritativ-no prek sredstev javnega obveščanja označili za nevedneže oz. za nepoučene (Tone Poljšak in še nekateri). Suverenost naših ozemeljskih voda se krši še bolj množično in še globlje v notranjost proti naši obali kot prej. Ob še neveljavnem jugo-slovansko-italijanskem ribiškem sporazumu italijanski ribiči porogljivo prehajajo s svojimi učinkovitimi in hitrimi ladjami že pred slovensko obalo. Kmalu nam bodo ob naši počasnosti in pohlevnosti pred nosom izropali vse - od rib in školjk do narodnega ponosa -ne da bi mi proti temu sploh ukrepali. V kar so nekateri odgovorni posamezniki ali tozdi pred časom (tozd Riba — Droga Portorož) nepremišljeno in lastniško privolili kot »mešetarji« na trgu in se sedaj izgovarjajo drug na drugega, bo narod plačeval desetletja ali pa še dlje. Ti ljudje bodo takrat že v pokoju ali na drugih delovnih mestih. Ali nas ne bo nekoč sram, da smo to dovolili? Globalni interesi Jugoslavije se rešujejo prek slovenskega morja in naroda ob podpori nekaterih slovenskih politikov. V javnosti ne vemo, kakšni so ti interesi! Vendar ga ni opravičila, ki bi dovoljeval kršenje suverenosti naših ozemeljskih voda in morja ter prodajanje in ropanje naših - vseslovenskih narodnih bogastev v njih. To so nam trdna in neovrgljiva načela. Italijani jih lahko mirno kršijo in teptajo. Naše oblasti so prepovedale, da se ti izpadi preprečijo z našo narodno vojno mornarico ali z obmejno milico kljub ogorčenim zahtevam javnosti. Storjenih napak se ne priznava, podpisani sporazum se brani (z obljubami), pa čeprav ni niti z besedo vezan na osimske sporazume ali na ratifikacijo zakona o zaščiti slovenske manjšine v italijanski skupščini. Stališče in zahteve slovenske javnosti, zahteve SZDL obalnih občin se niso upoštevale, upoštevale se niso zahteve Zveze borcev obalnih občin niti opozorila Zveze društev za varstvo okolja v Sloveniji. Obljube RK SZDL Slovenije, ki je pred nekaj tedni s svojimi stališči pomirila takrat razburjeno in ogorčeno javnost, ne veljajo več. Problem sta kasneje zasenčila plakat in štafeta mladosti ter podobne zadeve. Sporazum je bil vseeno ratificiran, sklepi RK SZDL pa se ne izvajajo. Zato Zveza društev za varstvo okolja v Sloveniji predlaga takojšen sklic predsedstva SRS z odločno zahtevo, da se takoj z vsemi sredstvi brani suverenost naših meja na morju in narodnih bogastev v njem do začetka veljavnosti sporazuma ter da se kasneje sporazum izvaja s strogimi določili in močnejšo in bolje opremljeno kontrolo obmejnih organov oz. milice z ostrejšimi ukrepi in ne le simbolnimi odškodninami. Vsi prekrški naj se takoj kaznujejo z daljšimi zapornimi kaznimi in z zaplembo ujete ladje. Takšni ukrepi naj se izvajajo do sprejetja italijanskega zakona o prepovedi prehoda italijanskih ribičev v jugoslovanske ozemeljske vode zunaj dogovorjenih območij in pozneje, po sprejetju določil komisije, predvidene v ribiškem sporazumu, za vse prekoračitve teh določil. Takšni ukrepi bi pomenili tudi ključ do dobrih sosedskih odnosov in vzajemnega spoštovanja, ki naj bi bilo temeljno vodilo osimskih sporazumov oz. naših odnosov z Italijo na tem koncu Slovenije oz. Jugoslavije. Soglasno sprejeto na seji VO ZVOS, 6. 4. 1987 v Ljubljani. Miran Čas, Za Zvezo društev za varstvo okolja v Sloveniji ★ ★ ★ Milo rečeno neprijetno me je presenetila vest o ratifikaciji sporazuma o ribolovu z Italijo. To po naši parlamentarni praksi nikakor ni kakšno posebno presenečenje, preseneča pa me, na kako hiter in lahek način so slovenski delegati uskladili mnenja s svojo bazo. Preseneča me, da so za ta sporazum tako zlahka glasovale tudi delegacije drugih republik in pokrajin, ki so sicer na vsakem koraku Slovencem očitale nacionalno egocentričnost, pomanjkanje občutka za jugoslovanstvo itd. Povsem naravno je, da je končno enkrat treba zapreti žalostno knjigo medsebojnega sovraštva in nezaupanja ter zaceliti (ne pozabiti) rane iz preteklosti. Toda miru ni in ne more biti, če ga sklepaš ali utrjuješ z občutkom, da si opeharjen. Ne gre za vprašanje zgolj nacionalne prizadetosti, v tem konkretnem istrskem primeru gre za vprašanje ekonomske eksistence ribičev, privatnih in družbenih. Zaman so bila opozorila morskih biologov, ribičev in ekologov. Zaman so bili protesti bivših borcev, ki so že enkrat s težkim srcem sicer, a z zaupanjem v Titovo avtoriteto in njegovo državniško miselnost prenesli izgubo Trsta za ceno miru. Takrat je bilo to nujno. Treba je bilo pač žrtvovati, bodimo pošteni, za preživetje naših narodov. Danes nam to ni potrebno. Če se gremo najodprtejšo državo, kar sicer že dolgo nismo, moramo tudi od drugih pričakovati, da se bodo do nas obnašali podobno. Po »tragičnem« dogodku - zame je »tragikomičen« - v Tržaškem zalivu so postali italijanski ribiči še predrznejši. Vprašujem se, kot se je pred menoj že nekdo, komu in zakaj zagotavljati, da naši varnostni organi ne bodo več streljali v primeru kršitve meje. S kakšno pravico? In ali to velja za kršitve morske ali morda tudi kopenske meje? In ali smo se morda opravičili vladam držav - če so bile zainteresirane -zaradi žrtev med njihovimi državljani, ki niso SFRJ povzročili nobene druge škode, razen da so poskusili ilegalno prestopiti državno mejo. Italijanski ribiči pa pustošijo po našem morju sedaj in bodo po ratifikaciji sporazuma še bolj. Kaj bi za njimi ostalo, so napovedali že mnogi pristojnejši od mene. Kaj pa bo ostalo v naših glavah, o tem si pa lahko mislite, kar hočete. Vprašujem pristojne republiške in zvezne organe, zakaj ne pokličejo na pomoč JVM, če ne morejo za teritorialno integriteto in zaščito našega morskega bogastva zagotoviti patruljne čolne milice? Dokler nas namreč ne ropajo z uradnim blagoslovom skupščine SFRJ, naj nas ne ropajo, sicer naj bodo pripravljeni na posledice. Saj konec koncev nimamo milice samo zaradi pobiranja mandatnih kazni ob prometnih prekrških in vojske ne samo za parade. Ob vprašanju svoji delegaciji in konkretno svojemu delegatu pa še tole: Kar precej sem potoval po Evropi in niti najmanj mi ni do tega, da bi se pred komerkoli zapirali in sprejemali ukrepe (kakršne s(m)o že) in kijih tudi nihče v Jugoslaviji (upam) več ne želi, toda kdor hoče priti k nam, oziroma hoče z nami sodelovati, naj do nas in naših meja pokaže vsaj najskromnejše človeško spoštovanje in strpnost. Če hoče ZIS ali skupščina SFRJ po klofuti po levem licu nastaviti še desno - to vzbuja strah. Če imamo take delegate, pa se lahko kar osebno zglasijo pri volilcih. - Torej, tovariš(i) delegat(i). vprašujem vas, zakaj ste glasovali za takšen sporazum o ribolovu? In ne omenjajte mi časa, ki vas je priganjal! Tugomer Kušlan, Logatec ★ ★ ★ Zbor republik in pokrajin in Zvezni zbor skupščine SF-RJ sta na sejah konec marca po skoraj triletni odložitvi ponovno obravnavala in sprejela predlog zakona o ratifikaciji sporazuma med SFRJ in republiko Italijo o ribolovu v Tržaškem zalivu v okviru obmejnega gospodarskega sodelovanja in blagovne menjave z Italijo. Do tega premora v sprejemanju te ratifikacije v Skupščini SFRJ je prišlo zaradi zahteve slovenskih delegatov, da morajo geografske ► karte, ki so v prilogi tega sporazuma, vsebovati dvojezična imena krajev. Drugih pripomb takrat ni bilo in pristojna zbora Skupščine SR Slovenije sta na sejah 25. 7. 1984 sprejela sklep, da se da soglasje k predlogu zakona o ratifikaciji tega sporazuma in da na podlagi tega lahko delegacija Skupščine SR Slovenije v Zboru republik in pokrajin skupščine SFRJ glasuje zanj. Ob znanem incidentu v Tržaškem zalivu sredi novembra lanskega leta je vprašanje ratifikacije tega sporazuma postalo ponovno aktualno. Skupščina SR Slovenije, njena delegacija in delegati iz naše republike v Skupščini SFRJ ter pristojni republiški organi so z vso pozornostjo spremljali razprave v naši javnosti glede ratifikacije in kasnejše uveljavitve ribolovnega sporazuma z Italijo. Vsa pametna opozorila in upravičena zaskrbljenost naših ljudi v zvezi z varnostjo in nedotakljivostjo naše morske meje. ohranitvijo favne in flore ter izboljšanjem ekološkega stanja v Tržaškem zalivu (ne samo v našem delu) so bila vodilo pri našem delovanju v Zvezni skupščini. Ob tem so bila tako v skupščini SFRJ kot tudi v Skupščini SR Slovenije sprožena vprašanja in pobude o ureditvi nekaterih vprašanj, ki so povezana z uveljavitvijo in izvajanjem tega sporazuma in z vdiranjem italijanskih ribičev v naše teritorialne vode. Ob tako težkem položaju v javnosti, še zlasti na Obali, je Družbenopolitični zbor skupščine SR Slovenije na seji 18. 3. 1987 obravnaval že omenjeno delegatsko pobudo in sprejel ugotovitve in stališča, ki so bila tudi osnova za ravnanje delegatov v. zborih Skupščine SFRJ. Družbenopolitični zbor skupščine SFRJ. sko mejo ter meni, da je treba po diplomatski poti zahtevati od italijanske strani večje angažiranje, da bi se onemogočile nadaljnje kršitve jugoslovansko-italijanske meje, italijanske ribiške ladje morajo spoštovati jugoslovansko suverenost in določeno mednarodno mejo. Zvezni zbor poudarja, da spoštovanje meddržavne meje krepi medsebojno zaupanje in prijateljstvo ter prispeva k razvijanju in krepitvi dobrososedskega vzdušja, kar je pomembno za popolnejše in bolj vsebinsko izpolnjevanje tega sporazuma. Na tej seji Zveznega zbora pa je o tem sporazumu razpravljal delegat Silvano Sau z obale in v razpravi povzel razpoloženje ljudi na Obali glede predvidene ratifikacije, vendar se je do nje pozitivno opredelil in se zavzel za dosledno uresničevanje ugotovitev in stališč Družbenopolitičnega zbora skupščine SR Slovenije, ki jih podpira tudi Obalna konferenca SZDL Slovenije. Menimo tudi, da je bilo pretežno mnenje delegatov iz SR Slovenije v Zveznem zboru skupščine SFRJ lepo izraženo v sklepnih besedah Silvana Saua, ko je poudaril, da naj ratifikacija sporazuma med SFRJ in Italijo o ribolovu v Tržaškem zalivu ne bo samo zaključni akt diplomatskega delovanja dveh vlad in držav ampak predvsem začetek konkretnih dogovarjanj med dobrima gospodarjema v interesu obeh in v interesu ljudi, ki ob tem morju živijo in delajo. Jože Šušmelj, delegat v Zveznem zboru skupščine SFRJ Delo, 21. in 28. marca, 11. aprila Verujoči in drugačni Družbenopolitični zbor skupščine SR Slovenije je še posebej predložil delegatom iz SR Slovenije v Zveznem zboru skupščine SFRJ. da ob ratifikaciji tega sporazuma predlagajo sprejem posebnega sklepa, ki bo vsebinsko skladen z ugotovitvami in stališči tega zbora. Tovariš doktor Aleksander Nardin, visoko cenim Vaše doslej objavljene prispevke v Delu. le z zadnjim nisem v celoti zadovoljen. Sem namreč eden četverice, ki vnepotrebno razburja delovnega človeka« in sem si zato prislužil lekcijo. Ugotovitve in stališča Družbenopolitičnega zbora skupščine SR Slovenije zlasti opozarjajo na vrsto odprtih vprašanj glede izvajanja sporazuma o ribolovu v Tržaškem zalivu, ki jih je treba razjasniti ali ustrezno urediti pred njegovo uveljavitvijo, ki zadevajo biološko stanje in ekološko ravnovesje v morju, zaščito ekosistemov in biotopov v njem ter nadzora nad tem: obseg in način ribolova ter kontrolo izvajanja dogovora o tem. ugotavljanje in ukrepanje pri fizičnem prelovu in ugotovljenih negativnih bioloških stanjih ter omejevanje in prekinitev ribolova in varstvo okolja v Tržaškem zalivu zlasti z vidika odpravljanja onesnaževanja morja. Vse te aktivnosti so kot obveznost tudi zapisane v sporazumu. Družbenopolitični zbor je podprl program ukrepov in aktivnosti za operativno izvajanje tega sporazuma, ki ga je sprejel Izvršni svet skupščine SR Slovenije, zlasti pa je pomembno, da je potrebno v podkomisiji, ki se bo ukvarjala z izvajanjem sporazuma o ribolovu v Tržaškem zalivu, še pred uveljavitvijo sporazuma podrobneje razčleniti in razjasniti vprašanja, ki zadevajo gospodarjenje z morjem na način, ki bo zagotavljal ohranjanje in varstvo življenja v morju ter s tem smotrno izkoriščanje morskega bogastva. Za uresničitev te zadeve je bistvenega pomena določitev obsega ribolova, ki mora biti v skladu s predhodno ugotovljenim ničelnim stanjem v morju, evidenca ladij in njihovih posadk (dovolilnice in znaki) ter nadzor-nad skupnim ribolovnim območjem kot tudi nad izvajanjem sporazuma in v podkomisiji dogovorjeni aktivnosti v celoti. Operativno izvajanje sporazuma se lahko prične, ko bo ustanovljena podkomisija in operacionaliziran sporazum v okviru nje. Ob spremljanju uresničevanja vseh ukrepov je treba sproti prilagajati obseg ribolova ter po potrebi uporabiti tudi možnost za prekinitev sporazuma o ribolovu, ki jo daje tržaški sporazum o obmejnem gospodarskem sodelovanju in blagovni menjavi. Med drugimi stališči tega zbora pa je bila za delegate v zborih Skupščine SFRJ pomembna tudi zahteva tega zbora, da je treba takoj pripraviti biološke in ekološke analize razmer v tem delu morja, ki bodo podlaga za operacionalizacijo sporazuma, za sklenitev konkretnih dogovorov in programov o varstvu morja in preprečevanje onesnaževanja morja ter za skupna vlaganja v bio-reproduk-cijo. kot tudi za razvoj ribištva in izvajanje skupnih programov izkoriščanja morskih dobrin. Pri tem je izjemnega pomena tudi ustrezna organiziranost ribištva pri nas kot tudi prizadevanja za ustanavljanje mešanih podjetij za ribolov. Na osnovi teh ugotovitev in stališč Družbenopolitičnega zbora skupščine SR Slovenije je tudi Obalna konferenca SZDL Slovenije, ki je bila vseskozi zelo aktivna v razpravah o ribolovnem sporazumu, ugotovila, da so bile njene pripombe upoštevane in so prisotne v sklepih Izvršnega sveta skupščine SR Slovenije in ugotovitvah in stališčih Družbenopolitičnega zbora skupščine SR Slovenije. Obalna konferenca je sprejela večinsko mnenje, ki je najbolj izraženo v ugotovitvah in stališčih Družbenopolitičnega zbora skupščine SR Slovenije in zahteva, da se pri nadaljnjem postopku nekompromisno realizirajo in izvajajo sprejeti sklepi, ugotovitve in stališča. Na osnovi teh in še drugih stališč v SR Sloveniji smo delegati zahtevali, da o ratifikaciji tega sporazuma ponovno razpravlja in sprejme stališča Odbor za zunanjo politiko zveznega zbora skupščine SFRJ, ki je na podlagi ugotovitev1 in stališč Družbenopolitičnega zbora skupščine SR Slovenije ponovno o tem razpravljal in predložil Zveznemu zboru skupščine SFRJ naslednje sklepe, ki jih je ta sprejel: Zvezni zbor skupščine SFRJ nalaga Zveznemu izvršnemu svetu, da predstavniki Jugoslavije v mešani medvladni komisiji za obmejno gospodarsko sodelovanje in blagovno menjavo spodbujajo in s svojim delom prispevajo, da mešana medvladna komisija pravočasno in nenehno sprejema aktivnosti v skladu z njenimi pooblastili in obveznostmi, ki so določeni v sporazumu in da se v skladu s sporazumom v okviru mešane komisije ustanovi podkomisija. Zvezni zbor skupščine SFRJ nalaga zveznemu izvršnemu svetu, da nenehno spremlja uresničevaje tega zakona in da prek Zveznega sekretariata za zunanje zadeve, obmejnih organov in v sodelovanju z organi v SR Sloveniji sprejema aktivnosti in ukrepe za doslednejše in popolnejše uresničevanje sporazuma in zagotavljanja interesov SFRJ pri njegovem izvajanju. Zvezni izvršni svet bo po potrebi o izvajanju tega sporazuma obveščal Skupščino SFRJ. Zvezni zbor ugotavlja, da italijanske ribiške ladje še naprej kršijo jugoslovansko-italijan- Harmunično sožitje dveh poglavarjev različnih nazorov prek meje res vabi k posnemanju. Podobno sožitje opažam v več družinah tudi pri nas. ko doraščajoči člani opuste sicer v družini vladajoči nazor. Predpogoj za lepo sožitje pa je, da si v medsebojnih odnosih v dnevni praksi priznavajo in izvajajo vse pravice, ki človeku gredo po ustavi in splošni deklaraciji človekovih pravic. da se tenkočutno izogibajo vsega, kar bi sočloveka utegnilo žaliti. Torej je treba sočloveka poznati, priznati in spoštovati. Pogoji niso lahki. Ljudje smo z darovi različno obdarjeni, eni so usmerjeni bolj v naravoslovno, drugi spet v humanistično smer, eni imajo posluh samo za določena področja. Kljub gospodarski stiski se ljudje še vedno zanimajo tudi za umetnost in kulturo sploh, kar dokazuje, da ne živijo samo od kruha. Sklepam, da Vam razprave o religiji ne leže, da so Vam celo odveč, da ta vprašanja odvračajo ljudi od ustvarjanja novih boljših družbenih odnosov. To je res stara marksistična teorija, kije pa sodobni marksistični teoretiki kot dr. Zvone Roter ne vzdržujejo več. Enačenje svetovnega nazora z mitom tudi ne bo prispevalo k sožitju. Naj še pripomnim, da mi je manjša rahločutnost v izražanju bolj všeč kot pretirana, ki meji na neiskrenost. Le razčiščeni pojmi in računi so pogoj za harmonično sožitje! Franc Jenko, Ljubljana ★ ★ ★ Ko sem že primoran igrati nek'akšno simultanko, bodo drugi moji spoštovani nasprotniki gotovo z uvidevnostjo sprejeli navado Matevža Krivica, da se meni nič tebi nič usede za prvo desko. Ko sem si ogledoval njegovo zadnjo potezo, sem se brž spomnil pokojnega profesorja Antona Debeljaka, ki je pri latinščini kar iz rokava stresal posrečene reke in citate. Tako mi je ostal v ušesih tudi pogodljiv heksameter rimskega klasika, sicer posvečen žabam oziroma klepetuljam, opravljivkam: Quamqu-am sunt suh aqua sub aqua maledicere temp-tant. Poleg spoznanja, ki ga vsebuje, sta temu verzu tudi besedna oblika in zvočnost pripomogli. da se je ohranil prek stoletij. Veselje, ki ga je imel nad duhovnimi umetnijami Anton Debeljak, pa je Matevžu Krivicu tuje. Njegova jezičnost je suhoparna in kar se da monotona. O tem priča tudi njegov odnos do Voltaira. Od vsega si je zapomnil samo njegov predrzni vzklik zoper katoliško cerkev, povsem pa je izgubil iz vida osvobajajočega in poživljajočega duha francoskega osemnajstega stoletja. Čeprav sem v svojih zapisih med drugim priporočil individualno podoživljanje občega kulturnega razvoja. Krivičeva legalistična evforija ne pozna meja in z njeno pomočjo se prekopicuje na neverjetne načine. Opozarja me. naj se ne obregu-jem ob cerkev, marveč naj se borim zoper Hitlerja in Stalina. Kolikor vem, smo se obeh ubranili, in to za visoko ceno. Poleg tega nista več med živimi, medtem ko cerkev — z vso svojo zgodovinsko prtljago od križarskih ropanj in pokolov dalje — slej ko prej nastopa z velikim legitimističnim pompom. Za pravnika Krivica je nezaslišana avantura, če kdo o tem kdaj spregovori kako besedo. In ko se s svetim ognjem žene za pravico verujočih oziroma za nedotakljivost njihovega nauka, bi v isti sapi vsem drugim silno rad predpisal, kaj smejo misliti in česa ne. Zlasti novinarjem in urednikom. In razlikovati hoče celo med tem, kaj so dolžni misliti člani SZDL kot taki in člani SZDL kot poklicni delavci. Res, vse. kar je prav. A ko je že globoko pod vodo, bi ga rad vendarle malo potolažil: Est longa vita plena multis casibus. Morda se v kaki pravdi tudi njemu še kdaj nasmehne sreča. Seveda, če bo kdo pristal na njegovo tolmačenje lega-Iitete in če se bo kdo prostovoljno javil za krivca. Dr. Rudi Koncilija se je sicer oglasil pod drugim naslovom (Velike preglavice z razvojem), toda vprašanja so očitno nekako povezana. Kar zadeva ameriško javno mnenje o tem. ali naj v šolah razlagajo evolucijsko teorijo ali pa naj vztrajajo pri krščanskem nauku o stvarjenju sveta, moram pojasniti, da je ta podatek iz Analov, ki jih izdaja ameriška akademija za politične in socialne vede. Videti je, da se niti tam še ne zavedajo, kakšno prazno slamo mlatijo. Kako neuki smo z Američani vred, pa se nam šele prav razkrije, ko nam dr. Koncilija pove, da sta bila Avguštin in Tomaž Akvinski tako rekoč notorična darvinista. Škoda, da za to njuno nagnjenje k znanstveni interpretaciji sveta nista vedela, denimo Galileo Galilei ali Giordano Bruno, ki je med drugim hotel vizionar- sko obljuditi vesolje, pa je potem zgorel na rimskem Cvetičnem trgu. In škoda je, da si tega niso bili v svesti papeži, ki so se prav pod konec Darvvinovega življenja razglasili 'za nezmotljive, pa imajo še do današnjega dne velike preglavice s tem, kako bi znanstvena spoznanja spravili pod kapo cerkvenih dogem. V to poglavje spada tudi Einstein. Kar pa zadeva citat, ki se ga poslužuje dr. Koncilija, nam lahko služi samo za dokaz, da se tudi duhovi Einsteinovega kova v splošnem razmišljanju težko odpovedo antropocentričnemu gledanju in antropomorfnim razlagam pojavnega sveta. V Južničevi latinski vadnici je bil že med prvimi lekcijami zapisan stavek: Parva scintil-la magnam flammam excitat. Odmevi na moje bežno pisanje spet kažejo, kako izkušeni so bili že stari Rimljani. Seveda pa so za tako burne reakcije potrebne posebne okoliščine, zlasti primerno ozračje oziroma družbena klima. Očitki na moj račun so taki in drugačni, strastni in kvalunkvistični. Nemogoče je, da bi odgovarjal na vsak očitek posebej, tudi časopisni prostor tega ne bi prenesel. Vsekakor pa si pridržujem pravico, da še kdaj posvetim kako misel sodobnemu katoliškemu aktivizmu in slovenski klerikalni tradiciji, najsi še tako bojevito žugata. Ali pa prav zato. Tit Vidmar * ★ ★ Razprava, ki se je razvila ob zapisu Tita Vidmarja, kjer je bil govor o »verujočih, »neverujočih« in »mislečih«, me je spodbudila v drugem smislu kot večino sodelujočih. Po našem pojmovanju je vera zasebna zadeva vsakega državljana. Cerkev je ločena od države in šola od cerkve. Ali bo nekdo krstil svoje otroke ali ne — ali se bo poročil tudi v cerkvi, je njegova stvar. Ali bodo nekoga pokopali tudi z duhovnikom, je stvar sorodstva. . . itd. Noben državljan, ki versko čustvuje ali ne, opravlja obrede ali ne, zgolj zaradi tega ne bi smel biti niti zapostavljen niti v prednosti. Hkrati pa je treba povedati, da je krščanska oziroma katoliška cerkev tisočletje in pol od takrat, ko je dobila »versko svobodo« zase, uvedla grozljivo nesvobodo za vse tiste, ki niso bili verniki oz. pravilneje, ki so verovali drugače kot oni. Mučenja, razčetverjenja, sežiganja in pobijanja na druge najokrutnejše načine stotisočev drugače verujočih je strahotna cena, ki jo je človeštvo moralo plačati, da so do svobode prišli tudi »neverujoči« oziroma drugače verujoči oz. drugače misleči. Ironija tega dosežka civilizacije je (in prav je tako), da to univerzalno svobodo uživajo tudi tisti, ki so bili celo zgodovino proti njej. Mučencev, ki so žrtvovali svoja življenja v strahovitih mukah za to in tako svobodo, je bilo neskončno več, kot jih lahko zbero v svojih martirologijih vse cerkve tega sveta. Samo kot primer naj navedem, da je že rimski cesar Konstantin Veliki leta 329 uvedel prvi zakon za zatiranje in preganjanje Judov. Od Judov so >i kristjani prisvojili njihove svete knjige, v zahvalo so jih divje preganjali. V pismih papeža Gregorija (cerkev mu je dala naslov Veliki) iz 6. stoletja lahko beremo nikakor ne mila navodila, kako naj se spravi »nevernike k pameti« — predvsem seveda Jude. Vsa ta »navodila« so se v kasnejših stoletjih od papežev le še zaostrovala. »Posvetna gosposka« je pa rade volje »izvrševala sodbe«. Kar zadeva Jude, sta Hitler oz. v NDH Ante Pavelič (papež Pij XII. ga je imenoval »praktični katoličan«) ta odnos pripeljala le do zadnjih konsekvenc. Potrebno je, da na tale dejstva spomnimo, da bi bili danes malo previdnejši. Ni mogoče kar odmahniti z roko, češ, to je bilo že zdavnaj oz. to sedaj ni več važno. Sedaj so aktualni le še stalinistični lovi na čarovnice. Neokusno je, da nas Krivic na to spominja, saj je prav ta priimek še mnogim v spominu prav v zvezi s stalinističnim lovom na čarovnice pri nas. Potrebno pa je postaviti naslednje vprašanje: s kakšno pravico ima Vatikan Kongregacijo za neverujoče? Naj nas »neverujoče«, »misleče« itd. pusti pri miru. Jaz sem proti agitpropom in podobnim ustanovam za pranje možganov oziroma proti organiziranemu nasilju nad drugače mislečimi, pa naj prihaja s katerekoli strani. Mi »neverujoči« (oz. po Vidmarjevo »misleči«) bi morali prek naših državnih organov zahtevati ukinitev tega ministrstva v "državi Vatikan. Če je naša država priznala s konkordatom Vatikanu kakšne pravice v odnosu do naših (katoliško) »verujočih« državljanov, tega ni mogla storiti v odnosu na vse ostale »misleče«, »drugačeverujoče« itd. Te in take ustanove so težka kršitev in posmeh Helsinški listini. Dr. Franc Rode — naše gore list — je drugi človek v piramidi te protihelsinške ustanove v državi Vatikanu. Zadnjič je poročal Jure Pengov iz Rima, da bo tale častivredna vatikanska ustanova organizirala neko posvetovanje s svojimi sovjetskimi kontrapartnerji (predpostavljam, da je bilo poročilo točno, saj ga dr. Rudi Koncilija ni popravljal). Ta dva agitpropa naj bi menda organizirala simpozij v Leningradu ali Moskvi, kjer se bodo prepričevali z dokazi »Bog obstaja« oz. »Bog ne obstaja«. Rode je s prepričanostjo »napovedal banko«: »Naj pridejo 's svojimi kartami; mi bomo prišli s svojimi«. Bog jim požegnaj. Bolje bi bilo, če bi se pogovarjali o tem, kako bi povečali svobodo svojim ovčicam znotraj svoje »(ne)vere«. Glede nadaljnjega preciziranja izrazov bi bilo treba vztrajati na naslednjem: — »misleči« so najbrže vsi ljudje; tako »verujoči« kot »neverujoči«; ■— na tak ali drugačen način so »verujoči« tudi najbrž vsi. Zato naj se verniki označijo tako, kot je edino točno: »v boga verujoči«. Izraz »nevernik«, »neverujoč«, »brezverec« itd. je še iz preteklosti na tako slabem glasu, da je, kot kaže, tudi tistim, ki to so, nelagoden. Zato bi bilo bolje, da Rodeta zaprosimo, naj svojo ustanovo vsaj začasno preimenuje v »Kongregacijo za Tomaže«. Nedopustno je, da na prehodu v tretje tisočletje človeštvo še vedno nadlegujejo ogromni birokratski stroji za lovljenje ali »spreobračanje« duš. Razpravo moramo usmeriti predvsem proti vsem tem agitpropom. Lojze Skok, Ljubljana PREJELI SMO Uganka je avtorsko delo Pred leti so slovenski časniki in revije odpravili nerazumljivo navado, da niso podpisovali ugank (križank .in drugih ugankarskih vrst) z imeni njihovih sestavljalcev. Tako so danes podpisane s pravimi imeni (le tu in tam ponekod še srečujemo psevdonime in šifre) vse uganke v Delovi reviji Kih, v izdajah Pavlihe, v reviji 7 dni, v mariborskem Večeru, da ne govorimo o ugankarskih rubrikah Kurirčka, Pionirja, Naše obrambe in drugih periodičnih publikacij, kjer je naveden sestavljalec in urednik rubrike. Eden zadnjih časnikov, kije pretrgal z nelogično prakso in začel (v začetku letošnjega aprila) podpisovati tudi ugankarske izdelke, je bil ljubljanski Dnevnik. Tako danes (če izvzamemo praznične slikovne križanke) le še dnevnik Delo ne podpisuje križank, ki izhajajo med tednom in v soboto, z imenom sestavljalca, kar se zdi že kar anahronistično, predvsem zaradi naslednjih razlogov. • Pri Delu je podpisano vsako novinarsko besedilo, tudi najmanjša vest, bodisi s polnim imenom ali začetnicama novinarja ali samo s posrednikom (npr. tiskovno agencijo). Podpisane so tudi fotografije in karikature, pogosto tudi uredniki rubrik - le križanka, ki npr. v sobotah zavzame kar precejšen kos Delove strani, že leta in leta izhaja brez imena svojega avtorja. • Uganka, npr. križanka, je nedvomno avtorsko delo. V Sloveniji je morda kakih 100 sestavljalcev, med njimi 20 zelo aktivnih, nekaj pa jih celo poklicno živi od enigmatske dejavnosti, zato jim gotovo ni vseeno, če je njihovo delo tako malo cenjeno, da ni vredno niti podpisa, javnega dokaza o njihovi poglavitni življenjski dejavnosti, s katero se identificirajo. Tam, kjer so imeli ugankarji večji vpliv na uredniško politiko, so že zdavnaj dosegli, da so uganke podpisane; pogosto so uredniki sami sprevideli, daje to najpoštenej-ši način, kako zadovoljiti tako pravice avtorjev (sestavljalcev) kakor tudi ustreči porabnikom ugank (reševalcem). Kot rečeno - edinole Delo doslej še ni vpeljalo te prakse. • Vsakdo je odgovoren za svoje delo. Če je torej avtorska stvaritev, sestavljalec s svojim podpisom jamči tudi za kvaliteto opravljenega dela. V primeru, da je kvaliteta slaba - če križanka npr. ni sestavljena v skladu z veljavnimi pravili, če v nji mrgoli napačnih besed in drugih spodrsljajev (neprimeren lik, nenatančni opisi, nizko povprečje itd.) - je sestav-ljalec-avtor dolžan za to tudi nositi odgovornost, kar se mu lahko pozna npr. pri avtorskem honorarju. Če je enigmat mojster svojega posla, si želi, da ga porabniki (reševalci) poznajo s polnim imenom. Če pa ie enigmat slab, mu takšna javna odgovornost seveda ni povšeči in se izogiba kritike, tudi na ta način, da noče postavljati svojega podpisa pod lastne izdelke. Prav tako si tega ne želi urednik, ki objavlja nekvalitetne uganke, včasih celo zmazke. Prikrivanje avtorstva omogoča ribarjenje v kalnem. Verjetno pri Delu ne gre za to — ali morda tudi? • Z javnostjo dela in odgovornostjo zanj postaja tudi stroka (v našem primeru enigma-tika) med ljudmi vse bolj znana, cenjena, tudi priljubljena, če jo sprejme dovoljšnje število ljudi. Vsekakor si tudi ugankarji želimo, da bi naše delo poznalo in cenilo čim več ljudi, saj je ta redka specialnost koristna tako za splošno izobrazbo (npr. popularizacija vseh področij človekove duhovne ustvarjalnosti, razvijanje logičnega mišljenja) kot za posebne veščine razuma in duha (mnemotehnika, psihofizična observacija ipd.) Gotovo se Delo ni zavestno odločilo, da bo z nepodpisova-njem križank namerno preprečevalo ugankarjem družbeno uveljavljanje. Tudi verjetno ni pripravljeno prevzemati odgovornosti v primerih, ko je bilo delo enigmata slabo, kar se lahko pokaže zlasti pri nagradnih ugankah. Zato ugankarji pričakujemo, da bo uredništvo prisluhnilo tem besedam in tako kot drugi časniki in revije, ki so to že naredili, tudi samo v najkrajšem času začelo podpisovati objavljene ugankarske izdelke. Drago Bajt, Ugankarsko društvo Domen. Trebnje Iz pisem bralcev Pisem bralcev je čedalje več in to z različnimi odmevi na nekatere naše objavljene članke. Predlagajo različne rešitve in kritično popisujejo pojave in dogodke v življenju. Časnik Delo ima omejen prostor. Ker zaradi tega vseh pisem ne moremo objaviti, želimo pa predstaviti panoramo mnenj in odmevov, smo se odločili, da nekatera po svoji presoji skrajšamo, oziroma napravimo iz njih izvlečke in jih objavimo. Biti Slovenec ni lahko O pisanju v Novi reviji so govorili visoko kvalificirani ljudje in njegov debatni kamenček, pravi Andrej Marinšek iz Rimskih Toplic, bi bil v tem gigantskem jeziku ekspertov najbrž periferni glas rudarja, ki se ga je spet nalezel in čveka neumnosti. Ni paničar, toda napovedi z juga, da bo slovenski jezik ugasnil, niso iz trte zvite. Šolski mehanizmi delujejo pač le še avtomatsko, učitelji so bledi posredniki obstoječega, motivacije za njihov slovenski jaz že zdavnaj ni več. Generacije dijakov so zato prepuščene svojemu krogu -to pa je krog kavarniško — disko »vzgoje«, ki jo lahko čutimo na vsakem koraku. Koliko je v njih še slovenske zavesti in kdo sploh je pripravljen tu kaj storiti ali drugače, če je kdo sploh odgovoren za to? Vrsto let dela med ljudmi iz drugih republik in prav delavci v livarnah, železarnah, v rudniku, na gradbišču, na železnici vedo, kaj je bratstvo in enotnost ter ju skušajo krepiti, kolikor je o tem še možno govoriti s tega stališča. Odkod vodilni politiki naše republike vedo, daje med delavskim razredom vse tako v redu, kot nenehno ponavljajo iz dneva v dan? Delal je v slovenskem industrijskem gigantu, kjer se je kot Slovenec zelo nelagodno počutil, in pravi, da je takšnih podjetij vse več. Življenje in delo s tovariši iz drugih republik ni tako gladko, še najmanj enostavno, kot vlada slepo prepričanje v višjih krogih. Še najmanj je to sožitje funkcionalno, če so Slovenci v manjšini in še zavedni, kolikor je ta redkost še kje živa. Biti Slovenec res ni lahko. Čutiti je že trenutek, ko boš bližnjega moral bolj ljubiti kot sebe. Za slovenščino pa je vse manj prostora. Ko gre čez republiško mejo, govori po njihovo, skuša biti takšen kot oni, pri tem pa pozablja, da je Slovenec. Menda ni velik greh, še Slovenec spregovori v srbohrvaščini. Ne trpi pa, da mu jo kdo za vsako ceno vsiljuje danes in tukaj, ko postaja slovenski kulturni prostor zares vse ožji, tudi in predvsem po naši zaslugi. Smo v začaranem krogu, iz katerega nam nihče ne bo pomagal, če si ne bomo sami — od drugače govorečih in predvsem mislečih tega zares ni pričakovati. Apel k svoji kulturi in materinščini ni in ne more biti nacionalizem, kot to menijo naši družbenopolitični vrhovi, razen tistih, ki pojem demokracije jemljemo pogumno in svobodno. ★ ★ ★ Branko VVebder iz Logatca pravi, da je v sedaj že »zloglasni« 57. številki Nove revije zanimivo brati zadrto antikomunistično nastopanje dovčerajšnje članice ZKS Spomenke Hribar, ki s citati in seciranjem misli Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja iz vojnih dni skuša dokazati, da je bilo partijsko delovanje ena sama laž in prevara. Zaustavlja se le ob dveh citatih, ki jih ona, na primer, razume povsem drugače kot on. Prvič. »Avantgardistični položaj partije v tej dobi revolucije ni, da bi imela partija formalne predpravice. Nima jih niti v diktaturi proletariata. Formalne predpravice ima IOOF. Avantgardistična vloga partije ne obstaja v predpravicah, tako prizadevanje pomeni ustvarjati brez potrebe konflikte. Avantgardistična vloga partije je v tem, da ima partija dejansko v rokah pozicije, ki bi jih kdo drug lahko izkoristil, da bi partija izgubila svoj globoko ljudski narodni značaj. Eno je dejanska avantgardistična vloga partije, drugo so formalne predpravice.« Drugič: »Naša partijska tehnika mora biti popolnoma neodvisna od drugih političnih skupin, kajti če tega ne bi bilo, naša partija ne bi bila revolucionarna avantgarda.« Spomenka Hribar vidi v njih licemerstvo in zgolj oblastveno težnjo komunistov, medtem ko on meni, da je prvi citat izjava pravega, poštenega komunista, ki ne vidi mesta partije »na stolčkih«, temveč med ljudmi. Formalne predpravice pripadajo v današnjem jeziku torej SZDL, dejanska avantgardistična vloga ZKS pa bi bila v tem, da drži v rokah tiste pozicije (vpliv idej), ki bi jih kdo drug lahko izkoristil, da bi ZKS izgubila svojo globoko ljudsko narodno naravo. Tega pa ne more doseči z zasedanjem formalnih položajev, temveč izključno z delovanjem med ljudmi, in sicer z dajanjem lastnega zgleda. Žal danes temu ni več tako. Prav zaradi tega, ker so člani ZK pozabili na to in na podobne misli naših nekdanjih voditeljev, imamo danes to, kar pač imamo — gospodarsko in družbeno krizo. Drugi citat je povsem logičen, saj partija, če ne bi imela možnosti propagirati svojih pogledov na družbene probleme, tudi ne bi mogla idejno izstopati iz OF, kjer so morali komunisti pristajati tudi na kompromise z ostalimi partnerji v njej. K idejam Spomenke Hribar o spravaštvu pa le to: Sam je rojen po vojni , zato v sebi ne nosi nobene krivde za dogodke med vojno in po njej, med belimi in rdečimi. Zato tudi ne čuti nobene notranje potrebe po kakšni spravi z enimi ali drugimi. To mu je povsem tuje. V tej družbi živi že štirideset let, ne da bi vedel, razen za tiste s položajev, kdo je rdeč in kdo je bel. Ljudi loči le po njihovem odnosu do dela in do soljudi. Komu in čemu lahko služi to sprava-štvo? Veliki večini prebivalstva SR Slovenije (rojenih po vojni) gotovo ne. Očitno se torej skuša neka skupina »odrinjenih od oblasti« dogovoriti z vodstveno strukturo ZKS, da bi s skupnimi močmi vladali temu ljudstvu. Ta skupina je nekako ugotovila, da gre ZKS v sedanji naši nezavidljivi situaciji za nohte in da je sedaj pravi trenutek, da se tudi oni zavihtijo iz anonimnosti v sedlo. Seveda na račun tukajšnjega delavskega razreda in tistega naroda, za katerega interese se »baje« borijo. V resnici pa jim gre za čiste osebne interese. Na koncu izraža podporo sprejetemu strpnemu dialogu, ki bi moral, še zlasti s strani ZKS, dosledno temeljiti na trdnih argumentih. Zoper potvarjanja in prekrojeva-nja dejstev ter laži se je mogoče boriti le z resnico, pa čeprav je ta včasih boleča. Poosebljanje ZKS, ko se posamezni njeni člani poistovetijo z njo samo, pa ZKS bolj škodi kot koristi. Kot celota mora namreč potem nositi posledice slabosti teh posameznikov, namesto da bi se od njih ogradila s primernim sankcioniranjem le-teh - moralnih ali dejanskih krivcev negativnih posledic nekih dejanj (po možnosti pravočasno, a bolje tudi pozno kot nikoli). Če se bo še dlje nadaljevala praktična mlačnost in dezorientacija članov ZKS. se kaj lahko zgodi, da bodo takšni ali bolj prefinjeni avtorji zavzeli in izkoristili med ljudmi tiste »pozicije«, da bo partija izgubila svojo globoko ljudsko narodno naravo. Torej tedaj, ko bi ZKS zaradi širšega nezadovoljstva ljudi s stanjem v družbi ter z dnevno aktivnostjo njenih članov in da bi zavarovala pridobljene »formalne predpravice«, morala poseči po državnih represivnih ukrepih zoper delavski razred ali zoper narod, ki jima pripada. Tega pa si nihče od dobromislečih ne želi. Zato s tistim, kar lahko storimo danes, ne odlašajmo do jutri! ★ ★ ★ Kaj je pomembnejše, naš kras. ki postaja strupen, ali Nova revija (57. številke) in kar je bilo v njej natisnjeno, se sprašuje Bogomil Lilija iz Kopra. Ne strinja se z vsem, kar je v NR napisano, pravi pa, da bi se morali navaditi tudi na to. da dobimo drugačen poduk, kot smo ga sicer vajeni. Ima zanimiv predlog: 'vodilni družbenopolitični delavci naj bi sedli za okroglo mizo in se dogovorili za očiščevalno štafeto, ki naj bi obšla vse jugoslovanske kraje. Tako bi naposled le imeli spet čisto okolje. ★ ★ ★ Na polemiko med Francetom Bučarjem in Ivanom Kristanom se navezuje Ivan Kuščer iz Ljubljane, ki se spominja volitev leta 1945. Takrat so imeli volilci na razpolago »pravo« in »črno« skrinjico, izbire med enakopravnimi kandidati ni bilo. Zdi se mu celo, da je na volišču zraven črne skrinjice-sedel možak, ki je poslušal, kdo je vanjo vrgel kroglico. Škoda, pravi Ivan Kuščer, da je to pokvarilo marsikateremu takratnemu volilcu dober vtis. Volilna zmaga je bila takrat našim že tako zagotovljena (uradni kandidati so dobili 90 odstotkov glasov), saj je bilo po vsej deželi velikansko navdušenje ob osvoboditvi in je prevzelo tudi večino takšnih volilcev, ki se niso ravno ogrevali za komuniste. ★ ★ ★ V naši domovini se zadnje čase pojavlja nekakšen slovenski sindrom. Porajajo ga tisk in sredstva javnega obveščanja nekaterih republik. Slovenija potrebuje Jugoslavijo in Jugoslavija potrebuje Slovenijo. Kdo koga bolj potrebuje, bi bilo jalovo razpravljati. Gotovo je, da bi Jugoslavija brez slovenskega konver- tibilnega izvoza, ki državi daje več kot četrtino izvoznih deviz, bankrotirala. Res je tudi, da slovenska industrija brez jugoslovanskega trga ne bi bila to, kar je sedaj. Zato* razpihovanje medsebojnega sovraštva ne koristi prav nikomur. Laho le škoduje. Zato ga je treba čim bolj krotiti. Tistim, ki vodijo tisk in sredstva javnega obveščanja iz enega centra, to pač ni težko storiti, meni Sergej Bubnov iz Ljubljane. ★ ★ ★ Silvo Kristan iz Ljubljane pravi, da z zanimanjem sledi spektaklu okoli 57. številke Nove revije z željo, da si o vsej zadevi vendarle ustvari lastno mnenje in ne nasede ne enemu ne drugemu. Pravi, daje povprečen občan, ki bi rad samoupravni socializem še za tistih nekaj let, ki jih ima pred seboj, predvsem pa bi rad samoupravni socializem za svoje otroke in vnuke. Pristavlja pa, da ni za takšen socializem, kjer je glas enih neprizivno zveličaven, vsak drugačen glas ali dvom pa se že vnaprej in neargumentirano šteje za zlonameren in sovražen napad na družbo, predvsem pa na pridobitve revolucije. Ob izvajanjih Boga Gorjana meni, da ni prava njegova trditev, da nastop revijašev »zasluži sam po sebi obsodbo«. Saj še vojnih zločincev nismo obsojali kar »samo po sebi«. Upira se mu takšna oblika »dialoga« (pravzaprav gre za monolog). Samo z ustvarjalnim dialogom lahko ustvarjamo samoupravni socializem po meri vseh - in ne samo enih. Strinja se, da moramo iti samo z modrostjo nad neumnost ali z večjo modrostjo nad manjšo modrost. Ob kršitvah naših meja na morju Vladimir Logar sporoča, da so ob stalnih kršitvah italijanskih ribičev naših meja borci na letni skupščini ZZB NOV Piran sprejeli naslednje stališče: »Borci zbrani na programski skupščini smo zaskrbljeni zaradi neaktivnosti naših obmejnih organov v zvezi z arogantnim poseganjem ribičev iz republike Italije v naše morje. Sprašujemo se, ali s tem ne hrabrimo sil, ki jim suverenost SFRJ predstavlja prepreko pri uresničevanju njihovih sovražnih naklepov. Nezadostna premišljenost sporazuma o ribarjenju se ne bi smela ponoviti. Organi federacije so dolžni zagotoviti restriktivno tolmačenje tega nesrečnega sporazuma. V nadaljnjem izvajanju sporazuma je treba omejiti posege italijanskih ribičev na minimum, ki bo še v okviru določil sporazuma. Organi varovanja suverenosti SFRJ pa morajo biti sposobni nadzirati mejo in intervenirati pri vsaki kršitvi. Obsojamo defetistično obnašanje stražnih čolnov iz Kopra in Umaga, ki v noči z 31. marca na L april nista izplula z izgovorom, a so dobili tak namig od »višjih organov«. Odlikovanje, ne pa opomin Anton Susič iz Ilirske Bistrice reagira na pismo Bogomila Lilije iz Kopra pod naslovom Odlikovanje, ne pa opomin. Resje, da je SZDL pri nas najmnožičnejša politična organizacija, ki tako zajema verujoče kot neverujoče Slovence. Javno izrekati prek družbenih in necerkvenih sredstev javnega obveščanja čestitke pa zanj in za druge neverujoče Slovence po njegovem ni sprejemljivo. Ce je hotel predsednik SZDL Slovenije verujočim Slovencem izreči božične čestitke, potem je imel na voljo katoliški tisk. Neopredeljeni so zelo opredeljeni »Vsak je lahko to, kar čuti, da je in nihče nima pravice, da mu vsiljuje nacionalno pripadnost, če se on čuti samo državljana Jugoslavije,« ta Titova misel je zlasti pomembna za predvidene spremembe ustave in zakona o združenem delu. Zdaj ko so nesoglasja okrog jugoslovanstva, in kljub prizadevanjem, da si ga ne bi prisvojili unitaristi ali mu zmanjšali pomen nacionalisti, mu je treba dati pravice politične uveljavitve in pravne regulative. Jugoslovanstvo, ki izključuje nasilno asimilacijo, je hkrati preventiva pri nastajanju »podvojenih osebnosti« (gre za tiste, ki svoje pripadnosti v sebi ne morejo deliti) in navsezadnje, to je kategorija resničnih nosilcev univerzalnih jugoslovanskih vrednot. Jugoslovanstvo in Jugoslovani nimajo ničesar proti uveljavitvi in suverenosti obstoječih narodov, celo nasprotno, v njihovi svobodi lastnega izražanja vidijo poroštvo svobode, demokratičnega izražanja in doživljanja jugoslovanstva kot nacionalne zavesti. V stopnji svobode, razvoja vsake narodnosti je ustrezna predpostavka razvoja jugoslovanstva pa tudi Jugoslovanov. Zelo neznanstveno in politično škodljivo pa je, da se vsako odkrito doživljanje jugoslovanstva istoveti z nacionalnim unitarizmom. Ta škodljivost se še bolj krepi, kadar je nacionalni unitarizem naslovljen na unitarizem večinske nacije - kot metoda »obranaških« separtistič-nih procesov, meni prof. mr. Božidar Veljko-vič iz Brežic. Pripravil: DUŠAN VRTOVEC DELO POVABLJEN K RAZMIŠLJANJU Kulturna suverenost osmih I v v» * v druscmi Kakorkoli je že zgodovinsko, pravnoteoretič-no. politično, gospodarsko in še po kateri plati s tole našo federacijo in z republiko Slovenijo v njej. eno je dandanašnji videti več kot samoumevno: vsaka od republik, tedaj tudi Slovenija, ima sama vso suverenost za področje kulture. Kako bi le moglo biti drugače? Mar naj na primer Slovenci vtikamo svoj nos v to, kako se hočejo Makedonci lotevati vprašanj svojega kulturnega »biti« in »rasti«? Ali pa naj stopimo vsi v Jugoslaviji skupaj in učimo Makedonce, kaj in kako in koliko naj. denimo. počno s svojim založništvom ali pa gledališko umetnostjo? Po drugi strani, na koga naj prelagamo Slovenci svoje stiske in dvome in pomanjkanja v kulturi, kdo naj bo namesto nas kriv. če na posameznih področjih kulturnih dejavnosti slabo presojamo sami sebe, svoje interese in zmogljivosti in sposobnosti? S kakšno pravico bi terjali od koga drugega ali od vseh skupaj, naj jih boli glava zaradi notorične slovenske kulturne podhranjenosti. spremljevalke naše usojene maloštevilno-sti (in drugojezičnosti), po malem pa tudi že kulturne lakotnosti (lakote)? »Kulturna suverenost« zveni morda malce privzdignjeno, pa naj le: Morda lahko vpliva samozavest, in to je kar dobro, kar potrebno. Predvsem je namreč ta suverenost tako in tako še kar precej prozaična samozadolže-nost. Sami in v celoti moramo varovati kulturne vrednote, ki jih je zgodovina posejala po naših tleh, naravne vrednote, ki jih civilizacija (še) ni pometla z naših tal, ustvarjeno in pridobljeno umetnostno zakladnico, opornike zgodovinskega spomina. Sami se moramo dokopavati do temeljev vsakdanjega kulturnega utripa po meri in čudi našega človeka. Sami si moramo zagotavljati umetniško ustvarjanje vseh vrst in zahtevnostnih stopenj. kar jih tradicija pozna in sodobni razvoj prinaša - in brez katerih je narod kot škrbast, škrbina se pa ne majhnim ne velikim ustom ne poda. Sami moramo z lastno prejo vezati konce svojega narodnega kulturnega telesa, razletenega po vsem svetu. Ozirati se moramo po svetu, zajemati iz njega in ga opominjati nase . . . Vse to zares in kratkomalo moramo, to smo kar naprej sebi in svojim prednikom in svojim naslednikom dolžni. Kdor hoče na temle našem koščku sveta biti. veljati in obstati kot narod, to mora. Zastonj je cviliti, kako je vse to težko in drago in izčrpavajoče, kako se »mali« po krivici upeha med »dolgonogimi« v teku čez drn in strn mednarodnega kulturnega vsakdana. Zaman je pričakovati, da bodo zaradi nas spreminjali pravila tega teka. »Smešno je misliti, da bo kdo predlagal: počakajmo »malega«. Naša kulturna suverenost je torej, če jo pogledamo od znotraj, predvsem ta »moramo«. In k temu še ta »zanesi se nase.« »računaj sam s seboj.« »drži se!« Razumljivo, da je potlej vidik kulturne suverenosti tudi. kako bomo to delali. V skladu s temeljnimi načeli naše družbene ureditve, ki nam je takointako vsem skupna, to se razume. In z uporabo vsega pravnega instrumen-tarija. zapisanega v naši veliki in »mali ustavi« itd., tudi to se razume. Še prav posebno se mi zdi samoumevno, da se moramo in moremo in hočemo sami odločati. kako globoko bomo v Sloveniji segali v družbeni žep. da se bomo kulturno prehranili. da bomo s kulturnim bogastvom pošteno gospodarili in da bo tudi naši prihodnosti kaj o naši sedanjosti ostalo. Koliko je to. je kar najintimnejši račun naroda s samim seboj; v njem mora seštevati vrednosti različnih vrst. natanko mora tehtati, prisluškovati samemu sebi. Kdo drugi bi mu tu mogel kaj malo pametnega svetovati, kaj šele vsiljevati. Če je tisto pod črto pri dveh narodih približno enako, gre le za naključje: če pri narodih različnih velikosti, zgodovine, tradicije, - kultur, pa presneto čudno. Predvsem pa čisto nič važno za nobenega od narodov, ki se primerjata. Ta naša suverenost, ta živa, konkretna, ta iz mesa in krvi in živčevja, je postavljena v naš čas. v našo družbo in v ta naš skupni prostor med Triglavom in Gevgelijo. Tu se srečuje in druži s prav tako suverenostjo kultur, s prav takimi suverenimi kulturami drugih jugoslovanskih narodov in federalnih državnih enot. To je prav gotovo bistvena okoliščina njenega bivanja, njenih danosti. To je tudi njena trajna priložnost. Toliko pomembnejša, kolikor bolj so tudi te. druge, sosednje kulture zares suverene, polnokrvne, samosvoje, samozavestne. celostne. A to velja najbrž tudi za razmerje teh drugih do naše kulture. Torej je tudi nasproti drugim jugoslovanskim narodom, tudi zaradi njih. naša dolžnost, da svojo kulturno suverenost kar najbolj in najbolje porabljamo, jo utrjujemo, polnimo, jo oblikujemo po svoji podobi, po svojih pojmovanjih, po svoji mentaliteti, tradiciji, viziji, možnostih ... in to v ustvarjalnem, strokovnem, poslovnem, organizacijskem. gmotnem, pravnem pogledu - kakor se pač družba loteva tega. čemur sektorsko rečemo kultura. Osem takih je zares lahko vznemirljiva druščina, da bi nam jo vsakdo zavidal. Osem takih se v medsebojni naklonjenosti, radovednosti, vzpodbudnosti lahko loti marsičesa, kar je vsakemu od njih v prid in v olajšanje in v obogatenjc: loti skupaj ali v posamičnih sodelovanjih. navznoter ali navzven. Marsičesa, pravim, toda ne zlivanja, prežemanja. enotenja. enačenja! Vsaj iz tehle temeljnih razlogov ne: ker si tega nihče ne more zares želeti, ne o sebi ne o drugih: ker bi to bilo vsakomur od osmih v škodo in razočaranje: ker bi to bilo sploh skregano z najglobljim bistvom narodove kulture - in bi se potemtakem moralo takointako sfi-žiti. Čvrsto sem torej prepričan, da nobenemu od naših narodov ni zares do tega, da bi postajal v svoji kulturni identiteti podoben ostalim, da bi celovitost svoje kulturne suverenosti preparal in bi se iz nje sesipalo na neki skupen kupček ali kup - kakšen? čigav? kakšne identitete? Eni pravijo: enotno jugoslovansko tržišče! Ta odgovor sicer zazveni, a nima nič v sebi. Še doma nimamo V upravnih in izvršilnih pa v političnih sferah naše širše ■ domovine vendarle naletavam na predloge, opozorila, priganjanja, stališča, ki zdaj neposredno zdaj posredno, globalno ali parcialno, izhajajo iz nezadovoljstva s tem, kar je. namreč s kulturno suverenostjo vsakega od narodov, vsakega od subjektov naše federacije, pa pozivajo k izenačevanju na tem področju in imajo enoten jugoslovanski kulturni prostor za legitimen cilj svojih prizadevanj. »tržišča« za umetniška dela in še manj za umetniška dejanja. Če pa gre za publikacije, je Slovenija resda kar dober del enotnega jugoslovanskega tržišča npr. za srbohrvatsko knjigo, za slovensko publikacijo pa v Jugoslaviji zunaj Slovenije tržišča ni. Že zaradi jezikovnih razlik. A ne le zaradi njih: saj je enaka tudi z jugoslovanskim filmom v Sloveniji pa s slovenskimi v Jugoslaviji. Različnosti pač! Zato pa tudi je tako, da moramo na Slovenskem svoji kulturi specifično veliko pomagati in sc na njeno potrjevanje na našem »trgu« specifično malo zanašati. Različnost pač. Ena od značilnih potez naše kulturne suverenosti. Nezadovoljnost utemeljujejo z različnostjo, kot da različnost na tem področju že sama po sebi obtožuje. Poenotenje jim je rešitev iz te nezaželene različnosti, in torej, kot nasprotje slabega, že samo po sebi dobro. Enotnost jugoslovanskega kulturnega prostora razumejo kot nekaj politično povsem nespornega, kljub temu pa v praksi še ne doseženega: seveda, ko pa ni prave izenačenosti in se zato bohoti ta grda slaba -različnost. Tudi različnosti so različne. Naša je v nekaterih pogledih posebno velika, v drugih spet ne. A kakršna že je. ni zaradi sebe - gojiti jo kot tako hi bil prav tak nesmisel kot odpravljati jo kot tako - temveč je nehotena. je rezultat suverenosti. V skupščino SR Slovenije je zdaj prišel, po dolgem premikanju s federalnega tira na tir. predlog »dogovora o temeljih varstva naravnih in kulturnih dobrin Jugoslavije«, to bodi zdaj dogovor republik: vse da je že dogovorjeno in usklajeno, skupščina naj določi podpisnika. Temeljno in vsebine: z dediščino delamo slabo, vse dosedanje rešitve so parcialne, to je zgolj republiške. Dogovoriti se moramo, da bomo poslej za dediščino skrbeli bolje, to je enotno. Oba sveža primera, z dediščino in z davki, bi človek rad razumel kot zablodela osamelca, pa nista. Ta čas smo v RK SZDL dobili tudi gradivo Akcijski načrt v kulturi že kuhano in pečeno za sprejem v ZK SZDL. V njem bereš: Kulturo smo decentralizirali, identiteta Jugoslavije pa je v enotnosti njenega kulturnega prostora. Najprej: decentralizacijo. Tako smo pred nekaj leti tudi na svetovni Unescovi konferenci o kulturni politiki prikazali kulturno podobo Jugoslavije: decentralizacija. In že tedaj mi je bilo žal. Saj potek stvari je bil v zadnjih desetletjih navidez res tak. A republika svoje kulturne suverenosti nima od federacije: nasprotno, kar že federacija ima. ima od republik. Torej vendarle: temeljna podoba kulture v Jugoslaviji ni decentraliziranost, temveč suverenost! Torej: republiška suverenost je enako parcialnost; celovitost je lahko le jugoslovanska; enotnost je pogoj in zagotovilo kvalitete. Tak pogled ne more biti pravi in tako sporazumevanje ne more biti uspešno. Vsaka od republik ima svojo dediščino v celoti na svoji vesti, to je integralni del njene kulturne suverenosti. Svojim dolžnostim do dediščine mora biti zvesta, kakor ve in zna, toda po najboljših močeh. Če ni, če je do tega ne pripravi njena ustava, njena samozavest, je tudi sporazum med republikami ne more. To zvestobo sebi je prav zares dolžna tudi vsem ostalim, a mednarodni skupnosti tudi. Ponavljam: v celoti, ne »parcialno«. Dediščini — in zanjo gre! - odpomore aktivno uveljavljanje (vsake od) suverenosti, ne enotenje sistema ali režima varovanja! Nato pa to o identiteti in o enotnem jugoslovanskem kulturnem prostoru. Jugoslavija brez dvoma ima svojo kulturno identiteto. A ta ni v enotnosti njenega kulturnega prostora (ki je ni), temveč v njegovi mnogokultur-nosti. Kaj manjka tej identiteti? Mnogokulturnost ni nobena napaka, noben znak nerazvitosti, nobena sramota! Prav nasprotno je res. In kar je treba v Jugoslaviji skupnega (!) graditi v kulturi, je treba in mogoče graditi le na temelju suvernosti vseh njenih kultur. Te temelje je torej treba utrjevati, ne pa dvomiti o njih in jih skrivati pred seboj in pred svetom. Na izvršni svet skupščine SR Slovenije pride iz Zveznega izvršnega sveta pobuda, pripravljena na temelju gradiva stalne konference mest in občin Jugoslavije. Govori o davčni politiki in kulturi. Kritizira davčno politiko, ki (ali ker) se ne prilagaja posebnemu družbenemu pomenu kulture, temveč jo obravnava kot sleherno gospodarsko dejavnost. Lepo. Tako kritično spoznanje pa terja ukrepe. Res. In kaj je prva smer ukrepanja, ki jo predlaga gradivo? Izenačevanje davčne politike na področju kulture. Izenačevanje! V ZK SZDL se je pokazalo, da ne gre za napako v formuliranju, temveč za zablodo. Kar čudno bi bilo, ko bi taka zabloda, na takem mestu nastala, ne porajala drugih. Od trdega drevesa torej letijo iveri na vse strani. Zares hudo šele pride Ker že imamo dogovor o davčnem sistemu in davčni politiki, »medrepubliško-pokrajinski«, predlaga to gradivo. naj bi predvsem razmislili o posebnem takem dogovoru o obdavčevanju v kulturi. Iz Beograda priletijo paragrafi, lepo ustavno in s konsenzom, kot je prav: najprej zakon o celotnem prihodku in dohodku, nato zakon o začasni prepovedi razpolaganja z delom družbenih sredstev za osebne dohodke .. . nato še pravilnik o določanju zneskov in sestavljanju obračuna . . . Strokovnjaki staknejo glave, računalniki zabrnijo, kar se pokaže, je za slovensko kulturo čisto nesprejemljivo. Kako more to biti? Čisto druga in drugačna misel o kulturi o njeni vlogi v družbi je s čisto nekulturnimi nameni treščila v našo nacionalno trgovino s kulturnim porcelanom. Jaz pa mislim, da imamo dogovorjenosti prav o tem že zdaj preveč. Pa prav o tem! Če namreč prepozmamo, da je davčna politika eno od možnih sredstev kulture politike, tedaj je davčna politika v kulturi le toliko dobra in prava, kolikor je prav uporabljena v celoti vsega mehanizma kulturne politike in se kot uspešna pokaže v kulturnem življenju vsake od republik; enaka uporaba davčnih instrumentov ne pomeni prav nobene kvalitete; enakost instrumentov, uporabljanih v neenakih razmerah, pa je le primer Prokrustve postelje! Čemu? Komu in čemu v prid? Čemu takole od zadaj »puščati« vsaki od osmih kulturnih suvernosti? Čemu naj bi na primer morali do kraja izenačiti odstotek, ki se avtorju prizna kot materialni strošek pri ugotavljanju davčne osnove za občinski davek od avtorskega honorarja (primer ni izmišljen in ne karikiran, zares gre za zadevo, ki da jo je treba že slednjič izenačiti od Triglava do Ohrida)!? Ne maram razmišljati o številkah, čeprav so v nebo vpijoče zgovorne. Celo s to ne maram grebsti, kako bomo nesrečniki s kleščenjem kulturnih fičnikov zdravili ekonomsko in kako politično in kako moralno krizo, čeprav me ta mešanica majhnih absurdov in velikih zmot žre. i O kulturni suverenosti bi rad razpredal - pa mi iznenada ne gre več ne naprej ne nazaj. Pustil bi vnemar, saj o suverenosti, ki je bolj občasna, neobvezna, in ji lahko »po potrebi« vselej spodmakneš noge, ni vredno. A tudi pustiti me je sram, jeza in strah: brez kulturne suverenosti ni mogoče biti svoboden narod ne narod -država. Zatorej bom povsod, kjer se mi bo ponudila priložnost, ponavljal; tole je narobe, to malo nese in veliko škoduje, tega ne smemo delati, to moramo popraviti! Začel bom pa v Delu, ki je glasilo SZDL - če bo šlo. DRAGISA BOSKOVIC Zadrska in druge metafore vem izračunu efektivno delali samo 4,5 ure. Ko je opisoval položaj v tovarni vagonov v Mitišici, se je pritoževal, da pride velikanski del vloženih delovnih naporov na medsebojno dopisovanje velikanskega števila uradnikov, namesto na izdelovanje vagonov. V administraciji je bilo tudi 36 inženirjev (v vsej tovarni pa 55). Citiral je nekega starega mojstra, ki je o njih dejal: »Ker nimajo kaj delati, vzamejo svinčnik in pišejo.« nega od tistega, ki ni dajal rezultatov ne v tridesetih ne v osemdesetih letih. Učitelji v nekem dalmatinskem mestu so pred kakim tednom dni reagirali na intervencijske zakone o osebnih dohodkih na zares edinstven način. Na zahtevo, naj plače (okoli 90.000 dinarjev na mesec) znižajo približno za petino, so odgovorili tako, da so šolsko uro skrajšali s 45 na 20 minut. To je bil čas, ko so povsod po svetu vladali despotski režimi, ki sta jih porajali množična brezposelnost in lakota, posledici velike depresije tridesetih let. Neki angleški analitik, mož iz države, kjer so takrat delali nekaj manj kot sedem ur na dan, je približno v istem času, v katerem se je citirani sovjetski voditelj pritoževal zaradi 4,5-urnega delovnega časa v svojih tovarnah, ugotavljal, da v japonskih železarnah (mrzlično) delajo 12 ur, v jekkarnah 10,5 ure, v lesni industriji 11,5 ure itd. Morda se današnjemu bralcu ne zdi tako, vendar je res, da je takratni Japonec živel pod skrajno tiranskim in militarističnim režimom, ki je svoji delovni sili vsilil zanjo precej bolj neugoden — vsaj dvakrat neugodnejši — dogovor. V japonskih tovarnah namreč ni bilo pisarjenja med uradništvom, ker ga tudi ni moglo biti: šele najnovejši razvoj elektronike je omogočil tisk zapletenih kitajskih pismenk, ki so osnova japonske pisave, in njihov prenos s hitrostjo, ki ustreza ritmu tovarniškega dela. Jugoslovanski novinar je še v zgodnjih sedemdesetih letih na nekem sestanku osupel poslušal japonskega poslovneža, ki je trdil, da v tovarnah njegove dežele nihče nikomur ne piše naročil, sporočil, zapisnikov, pisem itd. Vprašanje je preobsežno tako za odmerjeni prostor kot za časopisnega komentatorja, ki to piše zaradi žalosti - čustva, ki se ga mora novinar izogibati - zaradi tistega, kar je pred kakim tednom v razmiku dveh dni o Jugoslaviji pisal Wall Street Journal, ki je že poldrugo desetletje obvezno dnevno branje podpisanega. Stališča časopisa so vam lahko všeč ali pa tudi ne, toda priznati mu je treba, da skorajda nima tekmeca v natančnosti informacij ter hladnokrvnem, brutalno odkritem in jasnem izražanju nacionalnih in svetovnih interesov ameriškega imperija, seveda, kot jih vidijo konservativci. Časopis je pred kakim tednom dni najprej objavil izčrpen, korekten in nekoliko zabaven opis razmer v beograjski tovarni motorjev, kot jih je videl njegov poročevalec. Toda dan pozneje je v uvodniku v zvezi s pariškimi pogajanji z državnimi upniki Jugoslavije opisal delavske reakcije na intervencijske zakone kot neizogibni rezultat bistva jugoslovanske družbenoekonomske ureditve. Tam, kjer je vse od vseh in zato nič od nikogar — se glasi poglavitni sklep - se delavci bore samo za to, da bi čimveč pridobili zase. To bi lahko bila ne samo nova, temveč tudi odlična prispodoba za ključni mehanizem osnovnega »družbenega« dogovora med delodajalci in delavci v državnolastninskih ureditvah. Pri tem gre pravzaprav za pogodbo, v kateri zaposleni soglašajo, da bodo delali za majhno mezdo, delodajalci pa v zameno pristanejo, da ne bodo zahtevali preveč oziroma. da jih k delu ne bodo preveč priganjali. V žargonu vsakdanjega življenja lahko pogodbo opišemo z znanim reklom, po katerem »me ne morete plačati tako malo, kolikor malo lahko delam«. Kot vidimo, so učitelji iz tistega dalmatinskega mesta metodo uporabili čisto dobesedno in tako so - vsaj računsko in vsaj začasno — v primerjavi s svojimi oddaljenimi »delodajalci« na dobičku. Le-ti so jim naročili, naj plače vrnejo na povprečje zadnjega lanskega četrtletja. Toda zgled učiteljev si zasluži kar največjo pozornost, ker gre za redek primer, v katerem je delovanje omenjene metode mogoče ugotavljati in izražati s številkami ali z odstotki. Učitelji menijo, da si »delodajalec« za petino nižjo plačo zasluži samo približno dve petini prejšnjega delovnega učinka. Razsežnost reakcije lahko tokrat, drugače kot v sto tisoč drugih primerih, v katerih to ni mogoče, natančno izmerimo. Danes vemo, do kam je kdo prišel. Politiki v ZSSR probleme svojega sistema opisujejo na skorajda enak način kot Lazar Kaganovič leta 1934. Japonci so zadevo spremenili toliko, da sicer garajo skoraj enako kot nekoč, vendar jim je delovno silo uspelo prepričati, da jih v ta mrzlični delovni ritem silijo domači in tuji tekmeci, ne pa lastni delodajalci ali menedžerji. Iz te na hitro in zato neizogibno površno opisane zgodovine najbrž lahko povzamemo vsaj naslednje: v sedanjem stoletju nobeni od držav, ki same sebe opisujejo kot delavske, delavcev ni uspelo prisiliti, da bi se na delovnem mestu pretegnili. Morda imajo ravno zaradi tega pravico, da se opisujejo kot delavske. Toda očitno je, da z uravnilovko niso odpravile tekmovanja za boljšo plačo, temveč kaže, da so ga samo preusmerile: kdor za manj dela dobi isto kot drugi, ki se bolj trudijo, je očitno bolje plačan "kot oni. Opisani mehanizem pa v tej vrsti državnolastninskih ureditev traja že tako dolgo, da ga je treba resno analizirati. Vzemimo referat Lazarja Kaganoviča, ki ga je imel leta 1934 na 17. kongresu KPSZ; v njem je sovjetski voditelj med drugim opisal razmere v novih tovarnah, kjer so po njego- Ne glede na to, kaj si kdo misli o naših »intervencijskih« zakonih, je zelo žalostno dejstvo, da prihaja država, ki je bila na področju odpravljanja tega brezplodnega modela pionir, občasno v položaj, ki jasno kaže, da ni prišla daleč in da še vedno deluje mehanizem, ki ga tako dramatično osvetljuje primer zadrskih šol. To, da sproščenejše jugoslovansko stališče do »sive ekonomije« omogoča valorizacijo sil, prihranjenih na delovnem mestu, drugod, je slaba tolažba. Osrednje vprašanje dohitevanja razvitejših se glasi, kako priti do »družbenega dogovora«, drugač- Tako nam je uspelo sebe in tujino prepričati, da so žrtve krize njeni povzročitelji. Niti tako obveščen časopis, kakršno je glasilo glavne ulice kapitalističnega sveta, ne ve. da so jugoslovanski delavci med letoma 1981 in 1985 -tako vprašani kot tisti, ki jih ni nihče nič vprašal - privoli v znižanje zaslužkov za najmanj tretjino, kar je občutno več od tistega, kar je časopis hvalil pri sodelavcih bankrotiranega Chryslerja. Le-ti so namreč soglašali, da bodo nekaj časa delali za 90-odstotne mezde, razliko, je bilo rečeno, pa bodo dobili povrnjeno pozneje iz dobička, če ga bo kaj. Ne moremo reči, da je v naših okoliščinah to mogoče, vendar velja pripomniti, da je slavni Lee laccoca, rešitelj Chryslerja. ves čas druž-bine krize delal za plačo enega samega dolarja na leto. Tega ni mogoče povzeti iz nobene statistike, vendar ima novinar občutek, da je bila stavka v tovarni Veriga v Lescah (spomladi 1985) dogodek, ki je pomenil preobrat v molčeči privolitvi jugoslovanskih samouprav/ja/cev, da bodo delali za precej manjšo plačo, medtem ko vodstvo države išče način za odpravo krize. Nekaj let je zelo dolgo obdobje. Novinar, ki pozna stališča Wall Street Joumala, lahko stavi, da bi bil sklep bistveno drugačen, če bi upoštevali jugoslovansko denarno (devizno n obrestno) in davčno politiko v tem obdobju. Take orgije z denarjem in davki bi omajali vsak sistem, tako nelastninskega kot lastninskega. Kot da uničevanje mere vrednosti v lastninsko »čistih« latinskoameriških državah ne daje še bolj dramatičnih rezultatov. Čeprav seveda ni vseeno, kaj svet misli o nas. je najbolj pomembno, da se zaradi nas samih zedinimo, kaj od nujnega je najnujnejše. Seveda je zaželeno, da vsak od nas dela hitreje in bolje, vendar s tekmovanjem med »delodajalci« in zaposlenimi, v katerem si obe strani prizadevata dati čim manj, nimamo kaj dosti možnosti. Največje rezerve se skrivajo drugje. Pri ms ni polovičnih rešitev, so samo katastrofe Gospod Jakobson je bil danes prav posebno zloben. Tega mu sicer ne zamerim, ker revež naposled ni kriv, da ga je narava zavrgla in odložila nekam sredi dekadentnega okolja, ki je s svojim pogubnim vplivom pomagalo izoblikovati najbolj nesprejemljiv značaj, in kar je še huje, najbolj nesprejemljiv način razmišljanja, tuj vsem svetlim pridobitvam našega uma, katerega blagodati si nesebično delimo med seboj. Kljub temu mi je zaradi mr. Ja-kobsona neprijetno, ker bi že samo dejstvo, da se družim z njim, utegnilo vreči name slabo luč. O tem bom moral nekoč zelo resno razmisliti. brezno, pred katerim smo se znašli, potem ko so nam drugi sešteli, koliko smo dolžni. Pravzaprav,« sem se dopolnil, »ko so nam povedali, koliko moramo začeti vračati.« vzeti. Če pa takih ni več, bomo zbrali po malem, od vsakega nekaj. Huje je to, da imamo poleg tega še dve republiki in eno pokrajino na robu bankrota in da vsa nesebična pomoč ne zadošča več niti za krpanje lukenj, kaj šele, da bi jih postavili na noge. Vidite, vse to vemo, a zaradi takšnih spodrsljajev ne izgubljamo vere, da bo že kako. Važno je, da se sporazumevamo, komu bomo vzeli največ in koliko tega komu pripada. Kako bo jutri, pa se bomo pogovarjali jutri in pojutrišnjem za popojutrišnjem, lepo po vrsti, kolikor zmorejo naši delegati.« V sobo je prilomastil zvrhano založen z informacijami. ki mu jih je očitno z zlim namenom kdo prišepnil: »Gospod Sulc,« je vzkliknil, »čudi me, kako vas mora sploh še kdo na svetu jemati zares!« »Figo ste se streznili,« se je skremžil mr. Jakobson: »Če bi se res, bi nagnali vse nesposobne investitorje in njihove botre, padli bi na kolena pred tistimi, ki znajo, a so vam ušli, za roko bi jih pripeljali nazaj, in pljunili bi v roke, pripravljeni, da se poberete in začnete bolj umno gospodariti. A kaj ste storili? Namesto streznitve ste se uspavali od samega strumnega pozivanja k streznitvi. V nekem smislu se mi zdite kot poklicni lumpi, ki vpijejo: primite tatu!« Videl je. da ga je zaneslo predaleč, zato je bolj milo pristavil: »Ali kot tercialke. ki se pobožno prekrižajo, preden napravijo novo svinjarijo.« Gospod Jakobson je zleze! v dve gubi: »Ampak vi ste nekoč že sprejeli stabilizacijski program,« je zastokal: »Dogovorili ste se, da boste ravnali drugače.« »Saj tudi ravnamo. Prej smo zapravljali denar nestabilizacijsko, zdaj ga poženemo sklicujoč se na stabilizacijska načela. Kritična analiza in Protiinflacijski program sta tudi dva zelo lepa dokumenta. Potem se kot zreli ljudje dogovorimo, koliko kdo potrebuje in koliko mu lahko damo. Ko ni več, se je treba spet malo zadolžiti in doseči preložitev vračanja starih dolgov. Vse to so rutinske zadeve, ki jih obvladamo.« V moji navadi je, da se skromno potegnem nazaj, kadar kdo od humorista zahteva več resnosti. Tudi preveč nasilnega prebujanja premajhne čuječnosti nimam rad. Rekel sem, da je dobro znamenje, če mojega dela ne jemljejo preveč zares (nisem rekel kateri, a to se lahko ugane). Mislim, da je mr. Jakobson resnično izgubil vsakršen smisel za mero. Zato sem mu odločno povedal, da smo — če smo res — zapravljali svoje nacionalno premoženje, ki ga čisto nič ne briga, ugonobili smo — če smo ga res — svoj gospodarski razvoj, sebe in svoje otroke in morda še otroke svojih otrok smo prignali v slepo ulico, no, prav, zdaj bomo zategnili pasove . . .« Mr. Jakobson je živčno zamahnil z roko: »Ne mislim vas osebno, govorim o vas nasploh.« Ojej, to je še slabše. Še zase ne najdem dovolj opravičil, kako jih naj za vse, ki smo se prostovoljno združili v nasploh. Bilo mi je ljubo, ko sem ga videl tako dotolčenega. Kot riba, ki jo vržeš na suho, je odpiral usta, in njegovega znamenitega pragmatizma je bilo konec. S poslednjimi močmi se je oprijel misli, da imamo vendar toliko dobrih podjetij: »Zakaj jim ne omogočite, da bi se razmahnila ? Dajte jim proste roke, pomagajte jim, da vas potegnejo iz težav, saj edina znajo, vedo, kako se to napravi.« »Slišim, da ste začeli graditi Feronikel — svojo drugo največjo ali celo največjo polomijo -šele leta 1984!« »Od zategovanja si ni še nihče opomogel,« me je prekinil: »Vam so potrebni najboljši možgani in kar se da oprijemljiv interes slehernega človeka, da bo dal vse od sebe. Jaz bi rekel temu totalna mobilizacija ustvarjalnih moči — vi pa klobasate o zategovanju pasu kot o rešilni bilki, ki naj vas obdrži nad vodo!« »To bi vsekakor bila ena izmed možnih poti,« sem priznal: »Vendar bi sprožila nepopravljive posledice. Dobri bi nam ušli še bolj daleč naprej. Razumeti morate, da tega ne moremo dopustiti.« »Ne vem, kaj naj bi bilo leta 1984 tako posebnega, da vas vznemirja,« sem rekel spravljivo: »Ali ni vseeno, kdaj smo ga začeli graditi, bolj pomembno je, kdaj ga bomo zaprli.« »Leta 1984,« je rekel ledeno, »ste bili že do vratu v godlji; na vsa usta ste prisegli, da se je treba začeti obnašati bolj gospodarno.« Malo je pomislil: »Natanko štiri leta ste takrat že trobili o nujnosti smotrnejšega investiranja, o uvajanju tržnih zakonitosti, o večjem izvozu, rentabilnem poslovanju in,« pobrskal je po beležnici ter zmagoslavno zrecitiral: »da se je treba stegniti samo toliko, kolikor je dolga odeja. Ste se zaklinjali tako, ali se niste?« »Smo govorili,« sem reke! ponosen, da je že toliko let od tega: »To je bila naša ura streznitve. Vsakdo doživi svojo streznitev. No, nam je odprlo oči nenadno gospodarsko Bil je skrajni čas, da vzamem pobudo v svoje roke: »Dragi moj gospod Jakobson,« sem rekel z glasom bolj izkušenega, »vse, kar ste povedali, ni čisto res, a sploh ne bom ugovarjal. Lahko vam še sam natrosim koš podobnih primerov, saj tudi jaz berem časopise. Prosim lepo: samo v prvih devetih mesecih lani je služba družbenega knjigovodstva ugotovila, da kar 93 od 291 uporabnikov družbenih sredstev ni zagotovilo denarja za svoje investicijske programe! In to lani, leta 1986, ne 1984! Ugotovili so, da 238 investitorjev ni plačalo 4. 777 milijonov dinarjev povprečno vsak v treh primerih, tako da je teh nepokritih investicij za 670 primerov. No, pa kaj! Smo se pač spet enkrat zainvestirali. Tistih 300 milijonov dolarjev, kolikor jih je padlo za lepšo prihodnost v Feroniklu, bomo že komu vzeli, ki še ni čisto na psu in se mu da kaj »Saj ni treba, da bi one druge pustili v zaostalosti,« je šepnil mr. Jakobson: »Pustite, naj jih dobri potegnejo za seboj. Nikjer na svetu nerentabilnih tovarn ne poženejo z delavci vred v zrak, ampak jih prevzamejo iznajdljivejši. « »Ne rečem, da ni tako po svetu,« sem rekel trdo, zdaj že s popolno obvladanega položaja. »Pri nas bi bilo to ideološko nesprejemljivo. Naši manj sposobni in manj razviti imajo pravico zahtevati, ne morejo pristati na nekakšno komercialno sodelovanje, ki žali humana načela. Preveč in predolgo smo krepili te plemenite odnose, da bi si jih zdaj kdo pustil odvzeti.« RAZPOTJA Natočil sem nama kozarca in ker je bil agitpropovski del naloge za mano, sem pomirjeno vzdihnil: »Tako, vidite, pri nas ni objektivno nobene poti iz brezna navzgor. Pri nas lahko samo oni spodaj potegnejo k sebi še tiste od zgoraj. To je edina možna oblika odpra vljanja razlik.« Zdaj zapojmo pesem o svobodi lepo obarvano tvarino. In ljudje voljno spoštujejo ta predpis, vsaj zdaj, ko sezona sladoleda še ni na vrhuncu. Precej drugačna pa je podoba v naših duhovnih, literarnih in sploh pisarijam namenjenih omnibusih. Spodobnost je tu malo znana, vsaka pripomba pa je že atentat, čeprav na razpašno in vprašljivo osebnost. In bog ne daj, da bi razgrajača in packača kdo povabil, naj na prihodnji postaji rajši izstopi. Demokracija naj bi bila torej široko in strpno dogovarjanje o tem, kaj nam je početi, da bi nam bilo vsem skupaj laže in bolje. In k temu. da bi nam bilo v dostikrat neprostovoljni druščini vsaj kolikor toliko znosno, brez dvoma lahko veliko pripomore že samo vedenje o primernem vedenju. Za to. da bi iz demokracije kaj vrednega in trajnega nastalo. pa se je najbrž treba zavedati še drugih stvari. Predvsem tega, da demokracija in njena praksa nista in ne moreta biti nič statičnega. Ko je bila zadnjič na kratko beseda o odnosu do knjige, o pojmovanju te kulturne dobrine, sem se seveda znašel na pragu še bolj imenitnega vprašanja. Imenuje se: svoboda, demokracija. Vsebina dveh besed je sorodna, delno se prekriva, delno pa je med njima bistvena razlika. Svoboden je lahko človek predvsem tudi sam zase, sam v sebi, za demokracijo pa potrebuje množico drugih ljudi. Na svetu ni nič stalnega. Mrtva in živa narava. s človeško družbo vred, vse se spreminja. Pri tem pa je treba upoštevati, da se enako uspešno razvijata tako »dobro« kot »zlo«. Pravzaprav je še huje. Bog in hudič venomer izpopolnjujeta svoj arzenal, samo da je bog vselej nekoliko v zaostanku. Ali še z drugimi prispodobami povedano: Najprej mora biti vojna, da je lahko potlej mir. Najprej mora eksplodirati atomska bomba, da se potem začnemo bolj ali manj prebrisano izogibati atomske smrti. Najprej mora priti onesnaženje. šele potem se pojavijo zeleni nadangeli, da spet počistijo zemeljski rajski vrt. Je že tako: zmeraj je najprej nesreča in šele potlej se zgodi »razvoj«. Pri tem pa si svobodo in demokracijo predstavljamo kaj različno. Pač v skladu s »pluralizmom interesov« in s tem, kako vroča je čigava želja po »participaciji« pri oblasti. Priznati pa si moramo, da je trenutek, ko lahko vsakdo zavpije, kar hoče, zelo nizka, komaj začetna ali sploh še nikakršna stopnja demokracije. »Interesi«, ki jih ta čas »pluralistično« izražamo, so simo raznorodni in segajo od stvarnih problemov, ki zares zahtevajo skupno reševanje, do hrupnega razglašanja popolnoma osebnih bolečin in bolečinic, ki ne morejo zanimati nikogar. Demokracija ni vsiljevanje privatnega razpoloženja javni pozornosti. Demokracija ni sama sebi namen, upoštevati mora neka pravila oziroma temeljiti mora na neki ravni civilizacije. Vemo, kakšna je bila demokracija v slavnih Atenah, kjer so si sploh izmislili to besedo, kakšna je bila za gospodarje in kakšna za sužnje. Tudi ljudožerci imajo med sabo svojo demokracijo. Vsaka družba si mora izmisliti in urediti demokracijo po lastni meri. V tako urejenem svetu ima demokracija brez dvoma važno vlogo. Pomaga, da se ne izgubi noben obupen glas, ki opozarja na grozečo nevarnost, in omogoča, da se pravi čas staknejo pametne glave, ki bodo potuhtale. kako se bomo spravili čez naslednjo oviro. Oviro, ki je napoti našemu počutju in zlasti našemu smislu za vseobči napredek. Z vsem tem pa smo vendarle zelo malo povedali o svobodi. Težko si je namreč predstavljati popolnejšo demokracijo, v kateri ne bi imeli svoje besede notranje svobodni ljudje. Formalna svoboda se prav tako konča v permisivni družbi, ki nima nikakršne perspektive. »Svoboda« za sleherno puhlico ne prispeva ničesar, svobode ni moč in ne bi smelo biti možno zamenjavati z dovoljenjem, da lahko počneš kar koli. Svoboda je pravzaprav zelo čudna stvar. Človek je lahko svoboden pod najbolj mračnjaškim in surovim režimom. Kako bi sicer sploh kdaj nastale kake pomembne duhovne stvaritve? Svobodni so bili misleci, čeprav so bili obsojeni na grmado. Svobodni so bili talci, ki so stopali pred nemške puške. Svoboda je s tega vidika predvsem dolžnost, ki jo mora vsak posameznik opraviti zase. Vsak dan se demokratično vozimo z avtobusom. čeprav v njem nekateri sedijo, mnogo več pa jih stoji. A na vozilih ljubljanskega mestnega prometa je pri vhodnih vratih še nalepka, ki prepoveduje vstop s sladoledom v roki. Pač zato, da ne bi kdo packal po sopotnikih, čeprav s sladkobno, aromatizirano in S tem. da osvobojen v sebi stopa med ljudi — osvobojen zanikrnih instinktov, škodljive nevednosti, udobnih zablod - pa seveda lahko, vsaj po mojem mnenju, veliko in največ prispeva k skupni demokraciji. TIT VIDMAR