izvirno znanstveno delo UD K 598.2(497.12-15) STATUS, RAZŠIRJENOST iN GNEZDITVENE NAVADE BELOČELEGA DEŽEVNIKA (CHARADRiUSALEXANDRiNUS) NA SLOVENSKI OBALI Tihomir MAKOVEC ornitolog, Ornitološko društvo "ixobrycbus", 66000 Koper, Gasilska 8, SL O ornitologe, Societž ornitologica "lxobrychus", 66000 Capodistria, Via dei pompiert 8, SLO IZVLEČEK Avtor obravnava status, razširjenost in nekatere gnezdilvene navade beločelega deževnika (Charadrius alexandrinus) v Sloveniji. Se/oče// deževnik gnezdi v Sloveniji le na Slovenski obali. V obdobju od leta 1983 do 1993 je gnezdi! na treh območjih: ob izlivu reke Rižane pri Ankaranu, v Škocjanskem zatoku pri Kopru tervSečoveljskih solinah pri Piranu. Število gnezdečih parov se je gibalo od 10 do 40. V obdobju od 1980 do 1993 se je število pamv nekoliko povečalo, vendar je kljub temu obstoj populacije vprašljiv. UVO D Bel oče I i deževnik je kozmopolitska ptica, ki gnezdi na obalah in slanih mokriščih v notranjosti kontinentov (CRAMP & SIMMONS 1983). Število gnezdečih parov v Evropi je ocenjeno na 20.000 in večina od teh gnezdi na obalah Španije, Portugalske, Francije in Rusije (jONSSON 1991). O beločelem deževniku v Sloveniji ni bilo veliko napisanega. Kot gnezd i lec je omenjen v različnih ornito­loškth popisih na Slovenski obali. SCHiAVUZZ I (1883) ga je obravnaval kot verjetnega gnezdilca Sečoveljskih solin. Slabih sto let kasneje GREGOR! (1976) potrjuje njegovo gnezditev v Sečoveljskih solinah, kjer ga je re­gistriraI v vseh obiskih v času gnezdenja. Prav tako ome­nja, da je B. PonebŠek leta 1961 opazoval primerek v obdobju gnezditve na nekdanjih Piranskih solinah (GRE­GOR! 1976). ŠMUC. (1980) je v svojem diplomskem delu ugotovil, da je v obravnavanem obdobju na Sečoveljskih solinah gnezdilo 5-10 parov, od tega 4-7 parov na delu­jočem delu (Lera) in 1-3 pari na opuščenih solinah (Fontanigge). Leta 1980 je v Škocjanskem zatoku gnezdi­lo 7 parov beločelih deževnikov (5 parov ob zatoku in 2 para v tankerski luki) (GEISTER 1985). V favnističnem pregledu ptic Slovenske obale so avtorji (ŠKORNfK etal. 1990) zapisali, da gnezdi okoli 15 parov na Sečoveljskih solinah in okoli 6 parov beločelih deževnikov v Škocjan­skem zatoku. Leta 1990 so na konferenci pod okriljem Wader Study Group v Commachiu (Italija) poudarili ogroženost beločelega deževnika. Opozorili so na drastično upada­nje Števila gnezdečih parov v mnogih predelih Evrope (JONSSON 1991). Zato so organizirali mednarodno ak­cijo Wader Study Group Kentish Plover Project:, s katero nameravajo ugotoviti natančnejši status beločelega de­ževnika v Evropi ter nekoliko več izvedeti o njegovi biologiji. Pričujoči prispevek predstavlja preliminarne rezultate tega projekta za območje Slovenije. METOD A DELA I N OPi S OBRAVNAVANEGA OBMOČJ A 1. Metoda dela Podatke o opazovanju beločelega deževnika sem zbiral od leta 1983. Z a razširjenost beločelega deževnika je merodajno leto 1992, ko sem podrobneje pregledal celotno Slovensko obalo. Ptice sem opazoval z daljno­gledom (povečave 10x25) in s teleskopom (povečave 30x50). Poleg naključnih najdb sem gnezda iskal načrtno s pregledom gnezdišč (s pomočjo drugih ornitologov) ali pa z metodo, v kateri sodelujeta dve osebi; usmerjevalec s teleskopom opazuje deževnika na gnezdu in nato usmerja iskalca h gnezdu, s katerega je deževnik med iskanjem e odietei. Poleg najdenih gnezd sem obravna­val za gnezdeče primerke tudi pare, ki so se zadrževali na drugih gnezdiščih in se gnezditveno vedli. Biometrič­ Trhomtr MAKOVEG STATUS, RAZŠIRJENOST iN CNEZDiTVENE NAVADE BELOČELEGA BEŽEVNiKA iCHARADMUSALCMNDlitNUSl NA SLOVENSKI OBAll , 63-70 s/i/ca 1; Slovenska obala z obravnavanimi območji. ne podatke sem izmeril s kljunastim merilom in vzmetno tehtnico. 2. Opi s obravnavanega območja Slovenska obala je dolga približno 46 km in je veči­noma preobremenjena z raznimi dejavnostmi. Naravne obale, kije predvsem Izflišnih klifov, je približno četrtina. O b izlivih rek Rižane, Badaševice in Dragonje je obala ravna in nizka. Te aluvialne ravnice je človek v preteklosti spremenil v soline, od katerih so danes ohranjene le Sečoveljske in Strunjanske. (slika 1) Z a obravnavano območje je značilno relativno blago submediteransko podnebje, ki se nekoliko zaostruje ob prehodu v notranjost (GAMS 1972). Slovenska Istra spada po razdelitvi M. VVRABERJA (1968) v submedite­ransko fitogeografsko območje. Obravnavana območja so antropogene tvorbe z moč­virnimi muijastimi predeli, bogatimi s halofitno vegetaci­jo, in pomenijo resnično specifičnost slovenske morske obale. (KALIGARIČ 1990). Obenem so to tudi izjemne ornitološke lokalitete, kjer gnezdijo in se ustavljajo Šte­vilne ptice na selitvi in prezimovanju. a. Sečoveljske soline So najbolj jugozahodni del Slovenije in se razprosti­ rajo na 650 ha (slika 2). S kanalom Grande (Drnica) so predeljene na približno enako velika dela: severno polje - delujoči del (Lera) in južno polje - opuščen del (Fonta­nigge). Na Leri aktivno pridelujejo sol. Tu so manjše kristali­zacijske solne grede in večji bazeni z urejenimi nasipi za koncentracijo morske vode. Večji bazeni prve izparilne stopnje so poraščeni z bolj ali manj gostimi sestoji haio­fitne združbe Saiicornietum. Prisotna je tudi zdmžba Limonietum venetum var. z vrsto Juncun maritimus (KA­LIGARIČ 1990). Fontanigge so po drugi svetovni vojni opuščeni del solin, kjer so ohranjeni nasipi večjih bazenov in glavnih kanalov, na katerih se opravljajo le nujna vzdrževalna ždela. Ozki nasipi in osušeni bazeni so poraščeni s halofitno vegetacijo. Dobro je razvita združba Limo­nietum venetum v vseh njenih variantah. Razvite so tudi druge združbe, od pionirske Safcorn/etum do relativno kserofilne Stat/cefo - Artemisietum caerulescentis (KALI­GARIČ 1990). O b ustju reke Dragonje so Stare soline, kjer sledov nekdanjih solin ne opazimo več. Sedaj je to del izliva, kjer se ob oseki razkrijejo večje površine (3-4 ha} muljastega dna. O b robu tega je največje trstičje v Sloveniji. Sečoveljske soline so decembra 1989 razglaše­ne kot krajinski park s petimi naravnimi rezervati in so edina bkaiiteta v Sloveniji, ki jo ščiti Ramsarska konven­cija. b. Škocjanski zatok Z razširitvijo Luke Koper čez Škocjanski zaliv je nas­tala plitva laguna - Škocjanski zatok z največjo globino 2 m (slika 3). Ta je leta 1975 znašala 200 ha vodne površine (REjEC-BRANCELj, 1991). Širok kanal, ki je speljan skozi Luko, povezuje zatok z morjem. Ker se vanj izlivata razbremenilnik reke Rižane (Rekica) in reka Baciaševica, slika 2: Gnezdišča beločelega deževnika (zvezdice) v Sečoveljskih solinah leta 1992. Največ parov je gnezdilo v osušenein bazenu, poraščenem z ozkolistno mrežico (limonium angustifolium). je voda vzatoku brakična. Zahodni del porašča ozek pas kraj je sedaj prekrit s posušenim muljem, ki so ga pre­trstičja in grmovja. Na nasprotni strani je obala plitka in črpali med poglabljanjem morja v Luki Koper. Zanimi­muljasta ter poraščena predvsem z osočnikom (Saiicornia vost tega približno 2 ha velikega območja so velike europaea) in navadnim členkarjem (Artbrocnemum fru-količine naplavijenih lupinic Školjk in polžev (tanatoce­ticosumj. Na tej strani so vsakoletna zasipavanja, ki so noza). povezana z razvojem Luke in mesta Koper. Zaradi tega se oblika Škocjanskega zatoka vsako leto spreminja (slika REZULTAT I 3). Tako je sedaj največja globina zatoka T m in njegova površina znaša le približno 100 ha. Zaradi zooloških in Beločeli deževnik se redno pojavlja ter gnezdi v Slo­botaničnih značilnosti tega največjega braktčnega moč-veniji lena Slovenski obali. Gnezditev sem potrdil na treh virja v Sloveniji je Škocjanski zatok oktobra 1992 inter-območjih: ob izlivu reke Rižane pri Ankaranu, v Škocja­ventno zavarovan. nskem zato k u pri Kopru ter na Sečoveljskih solinah. V obdobju od 1983 do 1993 se je število gnezdečih parov c . Ankara n gibalo od 10 do 40 (tab. 1). Obravnavani predel se razprostira med staro bolnico Prve primerke sem opazoval že v drugi polovici feb-Ankaran in ustjem Rižane v zalivu Polje (slika 4), Med ruarja, sicer pa se na obravnavanem območju zadržujejo oseko se razkrijejo večje površine plitke in muljaste do oktobra. Večje jate od 50 do 100 primerkov se obale. Še do nedavnega s trstičjem in halofiti poraščen pojavijo nekje od marca do aprila. Med njimi sem videva! LETO Sečoveljsk e solin e Škocjansk i zato k Ankara n SKUPA J ŠT GNEZD ŠT, PAROV ŠT GNEZD ŠT. PAROV ŠT.GNEZO ŠT.PAROV ŠT,GNEZD ŠT.PAROV 1983 5 6 I 5 6 1984 6 6 3-5 6 9-11 1985 3 5-7 3 3 8-10 1986 11-15 6 2 19-23 1987 4 5-7 g 3 4 8-10 1988 6 6-8 4 5 j I 10 11-13 1989 2 5-8 6 7 4 8 16-19 1990 7 7 1991 2 8-10 8-10 2 16-20 1992 17 25 3 9-11 4 4 24 38-40 1993 10 6 8-10 l 6 18-20 tabela 1: Število najdenih gnezd in ocena šlevila gnezdečih parov v obdobju od letu 7 9H3-7 993. februar marec april maj junij julij avgust septe. oktober oglašanje * it * k * * •k večja skupina (50-100 p rim.) •k •k manjša skupina (&-20 prirn.) •it •k •k •k •k * potuhnjeno tekanje k te •k formirani pari •k •k •k posedanje po gnezdišču •k * parjenje •k gradnja gnezda •k * •k •k * gnezdo prazno gnezdo - kotanjica •k k k hfinjenje ranjene ptice •k •k •k begavci •k •k •k * operjeni mladiči •k * •k tabela 2: Gnezdenje beločelega deževnika v Sloveniji. Na tebeli je prikazan časovni potek posameznih predgnezditvenih in gnezditvenih stadijev. 1983-1985 1982 1988 1986-1987 1989-1991 1992 droben grušč grob grušč prečrpan mulj asfaltirano ^ r gnezdišče 1994 slika 3: Zasipavanje Škocjanskega zatoka od leta 1982-1993. Beločeli deževnik je gnezdil na novonastalih površinah, dokler jih ni zarasla vegetacija ali pa dokler jih niso asfaltirali slika 4: Na 3 m širokem in SO m dolgem pasu naplavljenih lupinic Školjk in polžev so leta 1992 gnezdili 4 pari betoče­lih deževnikov. tudi (10-20 primerkov) komatne (Charadrius hiaticula) in maie deževnike (Charadrius dubius), ki so se zadrževali na večjih blatnih površinah (polojih), kjer se prehranju­jejo posebej ali pa z drugimi pobrežniki (martinci, pro­dniki). Konec marca in aprila sem opazoval tudi manjše skupine beločelih deževnikov (5-15 osebkov), ki so letale od plitvine do plitvine in med bazeni. V teh skupinah so deževniki zelo živahni; potuhnjeno tekajo, se preganja­jo, šopirijo in medtem se zelo radi oglašajo (slika 5). Takrat tudi posedajo v kotanjicah, ki pa niso zasnova z a bodoče gnezdo. Deževnik s prsmi izdolbe plitko kotanjico-gnezdo premera 9-12 cm. Skoraj v vseh primerih sem našel gnezda obložena z drobnim materialom, katerega je bilo največ v njegovi bližini: drobni kamenčki, drobno posu­šeno blato, morska trava, zdrobljena petola, koščki ha­lofitov, žagovina in večji kosi polivinila. Večino gnezd z jajci sem našel aprila ali v začetku maja. Najbolj zgodnje gnezdo sem našel 22. marca, zadnje gnezdo pa 20, julija. V različnih letih ter mesecih sem v 77 gnezdih naštel 60 stremi, 9 z dvema in 8 z enim jajcem. Povprečna dolžina 57 izmerjenih jajc je bila 32,3 mm (SD=1.33)i n povpre­čna širina 23.3 mm (SD-0.63) . O d aprila naprej sem videval tudi begavce beločelega deževnika, ki so se s starši zadrževali v bližini gnezdišča. Takrat ali pa v ob­dobju pozne valitve samica zelo aktivno hlini ranjeno ptico. (tab. 2) V Sečoveijskih solinah gnezdi predvsem na opušče­nem delu (slika 2). VeČino gnezd sem našel na neporaš­čenih nasipih in v delno ali popolnoma izsušenih bazenih. Na začetku so nekateri pari gnezdili med kolo­nijo navadne čigre (Sterna hirundo). V zadnjih letih je pričel gnezditi tudi na poraščenih površinah. Leta 1992 sem našel 12 gnezd v osušenem bazenu, poraščenem z ozkolistrto mrežico (Limonium angustifolium). Cnezdi­šče, ki se nahaja ob Muzeju solinarstva, obsega približno slika 5: Beločeli deževnik (Charadrius a!exandnnus). 1 ha površine. Zadnja gnezda so bila le nekaj metrov oddaljena od ceste, ki vodi do muzeja. Na delujočem delu solin sem dva para deževnikov zasledil šele v baze­nih prve izparilne stopnje, kjer so bili nekateri bazeni delno suhi, V Škocjanskem zatoku gnezdi na predelu, kjer zatok že več let zasipavajo. Najbolj pogosta materiala za zasi­pavanje sta bila fliš in mulj, ki so ga po cevi prečrpali med poglabljanjem morja v Luki Koper. Nekatere površine so zasuli najprej z grobim gruščem (drobljeno kamenje) in nato z drobnim. Deževnik je gnezdil na teh novonastalih površinah, dokler jih ni zarasla vegetacija ali pa dokler jih niso asfaltirali (slika 3). Gnezda v Škocjanskem zatoku so bila najpogosteje obložena z lupinicami školjk in polžev, ki jih na prečrpanem mulju ni primanjkovalo. Te je deževnik s kljunom čez hrbet zmetal v bližino gnezda in jih nato med valjenjem polagal v gnezdo. V nekaterih primerih so gnezdili poleg večjega predmeta ali rastlin. Tako so leta 1989 trije pari gnezdili ob manjših kosih belega polivinila (slika 6), Eno gnezdo je bilo na polivini­lu, ki je deževnika med valjenjem prekril. Leta 1992 pa so bila tri gnezda pod rogozom (Typha sp.}, zasutim z muljem (slika 7). Gnezdišče pri Ankaranu je ob izlivu reke Rižane v manjšem zalivu Polje. Na 3 m širokem in 50 m dolgem pasu napiavijenih iupinšc škofjk in polžev so leta 1992 gnezdili 4 pari beločeiih deževnikov. Leta 1993 pa je tudi tu gnezdil na prečrpanem mulju (slika 4). DISKUSIJ A V obravnavanem obdobju je gnezdilo na Slovenski obali 10-40 parov beločeiih deževnikov, od tega 2-4 pari ob izlivu Rižane v Ankaranu, 3-11 parov v Škocjanskem zatoku in 5-25 parov v Sečoveljskih solinah. N a Obali je gnezditvena populacija dokaj stabilna, kar je ugotovil že SMUC (1980), ki je zapisal, da število gnezdečih parov na Sečoveljskih solinah ne variira in da jo sanacijski ukrepi ne prizadenejo. V Evropi pa je po podatkih JONSSON A (1991) očiten trend upadanja (tab.3). Z a vsa obravnavana območja je značilno, da so bila gnezdišča na večjih odprtih sistemih (soline, izlivi rek, zasutja...) in ob vodnih površinah. Domnevam, da v Strunjanskih solinah ne gnezdi, ker ni polojev. Na delu­jočem delu Sečoveljskih ^ ' :;! ie na bazenih prve izparilne stopnja, bili nekateri bazeni delno suhi in kjer so gospodarske dejavnosti manj intenzivne. Tudi v Ulcinjskih solinah je HAM (1986) poročal o Država Št. parov Trend populacije NORVEŠKA 0 IZUMRLA ŠVEDSK A 8-10 UPADANJE DANSKA 48-57 UPADANJE NEMČIJA 412 UPADANJE NIZOZEMSKA 500-700 UPADANJE BELGIJ A 55-60 UPADANJE VELIKA BRITANIJA 0 IZUMRLA FRANCIJA 1285-1420 UPADANJE ŠPANIJ A > 5000 UPADANJE PORTUGALSK A 1500-3000 ITALIJA 1520-2000 AVSTRIJ A 15-20 UPADANJE MADŽARSKA I 101-130 UPADANJE JUGOSLAVIJA 44-71 UPADANJE Siovenija 12-17 Hrvaška 4-6 Vojvodina 13-33 Črna gora 15 BULGARIJA 200-400 CIPE R 25-30 UPADANJE TURČIJ A 3000 RUSIJA > 5000 UPADANJE v nekaterih dra­vah Evrope. Podatki za bivšo Jugoslavijo (abela 3: Ocena števila gnezdečih parov so le okvirni (pov­zeto po JÖNSSONU, 1991) WMESMEEm v." ­ sliha 6: Leta 1989 so trije pari gnezdili ob manjših kosih belega polivinila. (foto.: T. Makovec) gnezdenju beločelega deževnika v bazenih prve izparil­ne stopnje. SZEKELV (1991) opisuje, da so gnezdišča na Madžar­skem poraščena z redko in nizko vegetacijo. Najbolj poraščeno gnezdišče na Slovenski obali je bilo v Sečove­ljskih solinah, kjer so deževniki gnezdili v bazenu, poraš­čenem z ozkoiistno mrežico (Limonium angustifolium). Tu je bila tudi najbolj zgoščena populacija z 12 pari/ha. Ker je več osebkov gnezdilo ob isti vrsti rastline ali predmetu (grušč, rogoz, ozkolistna mrežica, polivinil), sklepam, da bebčefi deževnik gnezdi po nekem gnezdi­tvenem vzorcu. V Ulcinjskih solinah je prav tako pogosto gnezdil ob odpadnem materialu (HAM 1986). Po drugi strani pa je SZEKELi (1991) med 26 gnezdi našel le dve, ki sta bili ob večji rastlini in palici. Deževnik verjetno uporablja material v gnezdu za preprečevanje lepljenja jajc na podlago. V enem prime­ru, ko v gnezdu ni bifonanešenega materiala, so bila jajca po dežju zalepljena na mulj, naslednji dan pa so pod jajci že bile lupinice školjk in polžev. Gnezditveno populacijo ogrožajo nekateri naravni dejavniki. Pogosto so poplave in obilnadeževja poplavila gnezdišča. Verjetno ogrožajo gnezda deževnikov tudi i ­ . .f j V;" : ' " V '! ' \ ­ slika 7: Leta 1392 so bila tri gnezda pod rogozom (Typha sp.) zasutim z muljem, (foto.: T. Makovec} mnogi plenilci, kot so rumenonogi galeb (iarus cachinan­ns) in zveri. L!REJ (1993) je ugotovil, da je glavni vzrok za drastični upad solinske populacije navadnih postovk (Falco tinnunculus} plenjenje kune belice (Martes foina), ki je izropala tako gnezda z jajci kot tudi z mladiči. ŠKORN!K(1992) navaja, da rumenonogi galebi pogosto plenijo jajca in mladice drugim galebom iste vrste in gnezda drugih v bližini gnezdečih vrst. Po drugi strani pa hitra rast populacije rumenonogega galeba in širjenje na druge predele SeČoveljskih solin (SKORNIK 1992) ogro­ža deževnika zaradi pomanjkanja gnezdilnih niš na na­sipih. V Škocjanskem zatoku je leta 1992 ponovno pričel gnezditi mali deževni k (Charadrius dubius), ki je zasedel nekatera potencialna gnezdišča beločelega deževnika. Kljub temu daj e beločeli deževnik na obravnavanem območju oportunistična in razmeroma tolerantna vrsta, pa je njegov obstoj na vseh obravnavanih območjih zelo Gnezdo beločelega deževnika v predmestju Kopra, (foto: T. Makovec, 1989) vprašljiv. Gnezdišče v Ankaranu je zaradi gradnje tretjega pomola Luke Koper zapisano propadu. Gnezditvena populacija v Škocjanskem zatoku je ogrožena zaradi nenehne degradacije zatoka in njen obstoj bo odvisen od ustrezne ureditve predvidenega naravnega rezervata. V SeČoveljskih solinah razen številnih obiskovalcev, zaenkrat ni večjih antropogenih vplivov na gnezditveno populacijo beločelega deževnika. Zahvafa iskreno se zahvaljujem mag. Lovrencu Lipeju in Izto­ku Škorniku za kritične pripombe pri pregledu rokopisa in nekatere podatke o beločelem deževniku. Na tem mestu bi se rad zahvalil tudi Miranu Gjerkešu, ki mi je odstopil podatke za Ankaran. RIASSUNTO L'autore esamina lo status, /a diffusione e a/cune abitudini nidificatorie de! Charadrius alexandrinus in Slovenia. L'ucceüo in questione nidifica solamente tungo la costa. Nelperíodo compreso (ra !i 1983 ed il 1993 é stata riscontrata la presenza deisuoi nidiin tre zone: lungo ta foce det fiume Risano presso Ancarano, ne//a bata di San Canziano presso Capodistria e nelle saline di Sicciole presso Pirano. Sono state individúate fra le 18 ele 40 coppie che nidificavano. Nel período fra il 1980 ed il 1993 il numero deile coppie é leggermente auméntalo ma nonostante ciórímanedubbia la futura esistenza della popolazione. Con la costruzione del molo portuale neipressi di Ancarano e l'ulteriore degrado delta baia di San Canziano esiste la fondata possibilitá che le saline di Sicciole, grazie a un regime di tutela ambiéntale, restino !'ultima zona di nidificazione di tutta la Slovenia per questo caradríde. LITERATURA Cramp, S. & K.E.L. Simmons (1983) The Birds of the Lipej, L. (1993) Status in ogroženost gnezditvene popu-Western Palearctic. Vol. 3. Oxford University Press. Ox-lacije navadne postavke (Falco tinnunculus) na Sečove­ford. ljskih solinah. An nales 3:29-37, Gams, I. (1972) Prispevek h klimatogeografski delitvi Rejec B ranče S j, I. (1991) Antropogeno spreminjanje Slovenije. Geografski obzornik 1972/1 obalne linije v okolici Kopra. Annaies 1:13-18. Schiavuzzi, B. (1883) Materiali per un avifauna de! Geister, i. (1985) Predlog za zavarovanje dela Sečove­territorio d i trieste fino a Monfalco ne e defl Istria. Ijskih solin. Acrocephalus 6(26):57-58. Boll.Soc. Adr.Sci. Nat. Trieste 8:3-78. Geister, L (1987) Prezimovanje in prelet ptic v Škocja-Szekeiy, T . (1991) Status and breeding biology of Ken­nskem zatoku in Zalivu Polje pri Kopru. Varstvo narave tish Plover Charadrius alexandrinus in Hungary - a pro­13:59-68. gress report. WSG Bulletin 62:17-23. Geister, I. (1992) Deževniki. Iz Ornitološke beležnice. Škornik, I. (1982) Škocjanski zaliv, ptičji raj skoraj v Acrocephalus 13(51):50. Kopru. Proteus 45<3):123-125, Škornik, J. (1992) Prispevek k poznavanju ekologije Gregori,j. (1976) Okvirni ekološki in favnistični pregled rumenonogega galeba larus cach'mnans Pall. (Aves, La­ptičev Sečoveljskih solin. Varstvo narave 9:81-102. ridae). Annaies 2:53-72. Ham, S. (1986) Naselja ptica Ulcinjske šolane u drugoj Škornik, 1., T. Makovec & M. Miklavec (1990) Favnis­dekadijula. Larus 36-37:125-142. tični pregled ptic Slovenske obale. Varstvo narave 16:49­Jonsson, P.E. (1991) The WSG Kentish Plover Project. 99. Newsletter no. 13 1 str.. Šmuc, L, (1980) Ptice Sečoveljskih in Ulcinjskih solin. Kaligarič, M. (1990) Botanične podlage za naravovar-Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. stveno vrednotenje Slovenske Istre. Varstvo narave Wraber, M. (1968) Kratek prikaz vegetacijske odeje v 16:17-44. Slovenski istri. Proteus 30:182-188.