Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV. Lendava, 18. julija 1937. Štev. 29. Cena 1 Din. Naročnina: doma na skopni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din, Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarov? letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov, Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna takša posebi. Popüst po dogovori. Teštament nadškofa dr. Jegliča. Dober oča na smrtnoj posteli vküp pozove svojo deco i njoj zadnjikrat pove svoje žele. Te zadnje očinske žele so deca sveto dužna držati. Nadškof dr. Jeglič, oča slovenskoga naroda, so tüdi zbrali svojo deco na celjskom tabori i jim povedali svoje žele, čeravno šče te ne so znali, ka so to zadnje reči, povedane narodi. Njihov govor je bio sledeči: „Dnes je za Celje velki den, ve je tü zbrana tak velika vnožica vernih možov i dečkov. Živemo v velikih časaj ! Naš čas je velki, ar dela dosta hüdobije. Kak strašno se je hüdobija razpasla na vseh straneh. Države same jo podpirajo, ve že po šolaj včijo deco, da trbe odstraniti vse, ka spomina na Boga. Istina, hüdobija našega časa je velika. Velki je naš čas, ar dela mantrnike. Povsedi zahteva od vnogih, da dajo v najhüjšem trplenji živlenje za našo vero. Kelko so že spomorili pri najstrašnejšom mantranji, ravno tak kak v prvih dobaj krščanstva. Velki pa je tüdi naš čas po velikih možaj. Mamo papo, ki so nam v teh dobaj dali zaneslive smernice, po šterih se more naše lüdstvo obraniti pred nastopajočov hüdobijov. Zato bomo te smernice, možje i dečki, prevčili i včili lüdstvo, kak se trbe po njih ravnati. Mogoče bomo meli šče hüjše čase. Hüdobija bode šče rasla, to vidimo od leta do leta. Tüdi pri nas na Slovenskom je že začnola s svojim groznim delom. Vüpam pa, da vas, možje i dečki, ta hüdobija ne bo niti zapelala niti prestrašila, nego da se bodete z vsov krepostjov vprli proti njenomi vderjanji. Če dnes molimo za sv. Cerkev, da bi jo Bog obvarvao pred preganjalci, te molitve ne morejo biti zobston. Šatan ma že svojo fronto, pa ma tüdi Kristuš svojo fronto. Teliko verne mladine, teliko možov iz vseh vrst, ki ste tü zbrani, to je Kristušova fronta. V kak obilnom števili je ta vnožica dnes gojdno pristopala k svetomi obhajili ! Že na eucharističnom kongresi so bili ponovno postavleni temeli, na šterih moremo zrasti v močno armado, štera se uspešno proti postavi vsem hüdobnim silam. Bog najmre dugo püsti, zato da nas do dna sproba, ali smo Njegovi ali ne. Mi smo se Njemi pridrüžili i bomo pri Njem vsigdar ostali i vsigdar molili, naj sv. Mihal vrže v peklensko brežno šatanove sile. Držimo krstno oblübo! Mi smo deca boža, verjemo, da se je Kristuš za nas včlovečo. Verni bomo ostali katoličanskoj cerkvi, zavolo njenoga večnoga ustanovitela, zavolo njenih navukov, ki nas edini morejo obvarvati pogübe. Hüjše čase moremo od slovenskoga naroda odrinoti, keliko mogoče daleč vkraj, zato se moremo boriti že zdaj. Bog Stvarnik Bog Odrešenik i Sveta Cerkev, to so stebri našega delüvanja i nevsehlivi viri naših moči. Verni bomo ostali, pa naj pride med nas kaj koli. Kre roba se moramo postaviti hüdobnim silam, da se izognemo njihovim strahotam. Tak bomo veliki dočakali velike čase. Zato pa zahtevajmo: „Povsedi Boga!ˮ 15.00 mladih dečkov, zbranih iz vseh delov Slovenije, ga je poslüšalo. Vsi so si ga vtisnoli globoko v srce. A kda so za par dni zvedeli, da so nadškof vmrli, si je šče vsakši tem bole globoko zapisao v srce zadnje velke reči velkoga namestnika božega. Naj njuve reči ostanejo svete, naj obrodijo v srcih vseh Slovencov obilen sad. Dužnost dece je, da zadnje žele svojega oče držimo. Držimo je tüdi mi ! Velika skrb nadškofa Jegliča za Slovenske izseljence. Pokojni nadškof so dobro razmili, kak velka nevarnost je tüjina za naš narod. Zato so prvi začnoli skrbeti za izseljence na Nemškom i v Ameriki. Nihče se ne brigao za nje tü doma, oni so pa že pisali pisma, opozarjali na nevarnosti, šterim so naši izseljenci izpostavleni: vero hitro zgübijo i svojo narodnost pomali zatajijo. Zato so prosili, naj se domovina doma gene i naj začne skrbeti za svojo deco v tüjini, ovak nam je tüjina vzeme i spokvari. Nadškof sami so iskali dühovnike, ki bi jih poslali v tüjino. Pozavali so jih k sebi i nagučavali, naj se žrtvüjejo za brate v tüjini i na njuvo prošnjo so resan šli dühovniki, za njimi pa dobri slovenski vučitelje i so iskali raztrosene ovčice, jih zbirali, včili, rešavali. Nadškof sami so dvakrat šli med delavce v Nemčijo, jih navdüšavali, naj ostanejo tüdi v tüjini dobri katoličanci, dobri Slovenci. Ednok pa so celo obiskali naše izseljence v Ameriki i tam vednako misijonarili kak v Nemčiji. Te lepi zgled nadškofov je dao moči tüdi izseljeniškim dühovnikom, štere so nadškof poslali, da so se z vekšim navdüšenjom lotili težkoga dela. Naši slovenski izseljenci žalüjejo za svojim dobrim Očom, nadškofom Jegličom. Tolaži pa naj jih, da bodeta tüdi zdajšnjiva našiva škofa, mariborski i ljubljanska skrbela za naše izseljence z očinsko v lübavjov. Pokojni ljubljanski nadškof Dr. ANTON BONAVENTURA JEGLIČ Dühovnik za naše izseljence. Pred meseci smo v časopisaj čteli veseli glas, da se s 1. julijom pošle eden dühovnik med naše delavce v Franciji. 1. julij je že mino, pa ne samo da dühovnik šče ne odišeo, nego vse je nekam vtihnolo od toga. Niti se nikaj ne guči, če bi šteri gospod šo. Ne vemo, ka je vso stvar stavilo. Slovenska krajina je dala telko düšnih pastirov, da bi naša višja cerkvena oblast venda lehko izbrala zaednok bar ednoga dühovnika, šteromi bi zavüpala to težko misijonsko delo. Mislimo, da bi se nekak že najšeo, če bi ga cerkvena oblast poiskala. Ali so pa denarne potežkoče? Nema što bi tistoga dühovnika zdržavao ? Naša domovina ne more spraviti vküp telko, da bi omogočila uspešno delo toga misijonara med okoli 10.000 naših izseljencov v Franciji? če ma peneze za drüge vnogo menje potrebne reči, te tüdi toga dühovnika jako lejko zdržavle. Da je dühovnik krvavo potreben — to nikomi ne trbe dokazüvati. Nad 10.000 naših mladih je tam — popunoma zapüščenih v verskom i narodnostnom pogledi. Nihče se za nje ne skrbi. Tak so kak robi prepüščeni tühinci na milost i nemilost. Če bi bili njihovi gospodari sami Odlični kristjani, ki bi s svojimi hlapci i deklami ravnali kak s svojov decov i bi je čuvali, da ostanejo verni i moralno nepokvarjeni, kak dober oča pazi na svojo deco, te se ne bi bojali za naše drage nam sine i hčere. Nego malo šteri so tak srečni, ka majo dobroga, krščanskoga verta. Velka večina naših delavcov je pri gospodaraj, ki vere nemajo, verskih dužnosti ne spunjavajo, v cerkev ne hodijo, Boga ne molijo. Iz našega brata se norca delajo, če se pred i po jedi prekriži i moli, kak so ga mati doma včili. V nedelo je v cerkev ne püstijo, nego jih silijo na pole delat kak delaven den. Da po takšem vera naše mladine strašno trpi, ne trbe dokazüvati. Pa tüdi pri deli nemajo z našimi nikšega smilenja. Tirajo jih kak živino. Zajtra od tretje vöre večer do edenajste more iti kak mašin. Nešterni, ki so ne najbole močnoga tela, ščista obnemorejo tam. Nešterne majo s kravami telko dela, da presega njuve moči. Na pr.: dve Sestri slüžita pri ednom gospodari. Edna mora podojiti zajtra i večer 20 krav, poldne 15, drüga zajtra i večer 18 krav, poldne 12. Materi pišeta obvüpno pismo, da so njima roki tak otekli i tak boječi, da se niti mujvati, niti počesati ne moreta. Takših slüčajov je vse puno. I naše sirote, ki si niti zgučati ne vejo s kem, nemajo nikoga, ki bi jih zagovarjao pred nesmilenim tühincom. Kelko je pa takših, ki odidejo z doma z dobrih krščanskih drüžin — verne, čiste, poštene i bi doma skoro gvüšno prinesle lilijo pred oltar, pa njoj jo zamazani tühinec vkradne. Če njoj je ne more z lepa, pa z grda, s silov, z mitov, s protenjom. I naša sirota sestrica, ki nema nindri nikše moralna podpore — oča, mati so daleč, dühovnoga pastira nega, ne pozna je nišče — ka čüdo, če spadne i se pokvari. I na žalost je vnogo i prevnogo krat tak, da naše Prekmurske hčere morajo grdim, pohotnim tühincom stüžiti tüdi v tom zamazanom posli. Svet za to strašno krivico ne ve i ne zve, zna pa to tisti, šteromi se nesrečne düše odpirajo, gda pridejo vse potrte, vničene nazaj v materino naročje. I tüdi v knigi živlenja, ki jo piše angeo čuvar je zapisano. Če bi šo dühovnik, v začetki bar eden ali dva, bi vnogokaj napravo, da bi našim siromakom bar malo olejšao njuvo robijo. Zato prosimo tiste, ki so zato pozvani, da pošlejo kak najprle ednoga dühovnika. Nadškof dr. Ant. Bon. Jeglič gučijo zbranoj vnožici na tabori v Celji. Nadškof Jeglič na mrtvaškom odri v stiškoj baziliki. . 2 NOVINE 18. julija 1937. NEDELA po risalaj deveta. Evangelium (Lukač 19.) Tisti čas gda bi se Jezuš približavao k Jeružalemi, videvši varaš, jokao se je nad njim, govoreči: ar da bi spoznao i ti, i naj bole na ete tvoj den, štera so na mér tebi; zdaj so pa skrita od tvoji oči. Ar pridejo dnevi na tebe i opašejo te tvoji nepriatelje z grabov i obsedejo tebe i vküp te stisnejo vsej krajov, i na zemlo povalijo tebe, i sine tvoje, ki so vu tebi: i ne nihajo v tebi kamna na kamni: zato, ka si ne spoznao vremena pohodjenja tvojega. I notri idoči vu Cerkev, začao je vö goniti odavajoče v njej, i küpüvajoče, govoreči njim: pisano je, ka je hiža moja, hiža molitvena, ví ste pa njo včinili razbojnikov jamo. I včio je vsaki den vu Cerkvi. Razgled po katoličanskom sveti Okrožnica Pija XI. ˮDivini Redemptoris“ o brezbožnem komu-nizmu. — Širjenje komunizma. — Slepivi obeti. 15. Toda kako je mogoče, da se tak nauk, ki je znanstveno že davno premagan in ki mu tudi vsakdanje življensko izkustvo nasprotuje, tako hitro po vsem svetu širi? To nam bo jasno, če premislimo, da jih je le malo, ki bi zares doumeli, kaj komunisti hočejo in kam težijo, dočim se večina slepo vdaja njih premeteni agitaciji in varljivim obetom. Pravijo namreč, da hočejo samo izboljšali bedni položaj delovnih slojev, da hočejo le popraviti, kar je zagrešil liberalizem, da hočejo doseči pravičnejšo razdelitev dobrin. Širijo torej komunizem pod pretvezo teh teženj, ki so vse same po sebi brez dvoma popolnoma upravičene. Na ta način, zlasti ko še izrabljajo svetovno gospodarsko krizo, dobivajo na svojo stran tudi takšne ljudske sloje, ki načelno zavračajo vsak materializem in vse tiste zločine, ki jih komunisti neredko počenjajo. In ker je kakor v vsaki Zmoti tako tudi v komunizmu nekaj resnice, to plat resnice, ki smo jo označili tako lokavo pritožujejo, da zakrijejo, kadar je to potrebno, tiste mrzke in nečloveške zablode, ki jih ima komunizem v sebi. Tako prevarajo dostikrat tudi nenavadne poštene ljudi in jih tako razvnamejo, da postanejo še sami apostoli komunizma, ki zavajajo zlasti mladino, za take prevare bolj dovzetno, v komunistične zmote. Poleg tega klicarji komunizma umno v svojo korist izrabljajo nasprotja, ki so med raznimi narodi, nesoglasja in prepire glede na razne oblike vladavin, a tudi tisto zmedo, ki se širi na znanstvenem polju, kjer celo o božjem imenu vlada molk; zato se razleza komunizem tudi na univerze in skuša svoje nauke utrditi tudi z dokazi lažne znanosti. Liberalizem, pripravit pot. 16. Da se laglje umeje, kako je komunizmu uspelo, da je sprejelo njegove zmote brez presoje toliko delavcev, je treba še pomniti, da je te delavske množice za komunizem pripravil že gospodarski liberalizem, ki jih je s svojimi nauki in metodami privedel v versko in nravno zanemarjenost. Delo je tako raz-porejal, da ob nedeljah in praznikih niso mogli izpolnjevati verskih dolžnosti; ni skrbel za to, da bi se zgradile ob tovarnah cerkve in duhovnikom olajšalo dušnopastirsko delo; da, ne le da ni zabranjeval ustanov laicizma, jih je marveč še sam pospeševal. To so torej žalostni sadovi zmot, ki so jih Naši predniki in ki smo jih Mi sami ponovno napovedovali. Zakaj so torej čudimo, da se delavske množice, odtujene krščanstva prepajajo skomunizmom, da, v komunizmu potapljajo! Zvito in široka propaganda. 17. Vzrok, da se komunistične zmote tako hitro širijo in se kakor skrivši razlezajo v vse dežele, male in velike, kulturne in nekulturne, tudi v najbolj oddaljene kraje, je tudi tista silna in neslišana propaganda, kakršne morda še ni bilo, kar svet pomni. Ta propaganda izhaja iz enega središča, a se na spreten način prilagojuje razmeram posameznih narodov, deluje s silnimi finančnimi sredstvi, z brezštevilnimi organizacijami, s pogostnimi mednarodnimi kongresi, z zmnožnimi in izurjenimi pomožnimi četami; s časopisi, letaki, kinematografi, teatri, radiom; prodira po šolah in univerzah počasi v vse ljudske sloje, tudi med izobra- žene, ne da bi se zavedali, kako jim komunistične zmote bolj in bolj zastrupljajo glave in srca. Zarota molka v tisku. 18. Še druga močna pomoč prihaja komunizmu brez dvoma od velikega dela svetov nega nekatoliškega časopisja, ki o komunizmu po dogovoru molči. Pravimo: po dogovoru, drugače si namreč ni mogoče razložiti, zakaj so ti listi, ki so sicer tako hlastežni tudi po malenkostnih dnevnih novicah, tako molčali o strašnih grozotah, ki so jih komunisti počenjali v Rusiji, v Mehiki, po velikem delu Španije, zakaj tako malo pišejo o tako silni svetovni or ganizaciji, kakršna je moskovski komunizem. Vsem je znano, dá so vzroki tega molka najprej politični oziri, ki, pravijo, da ta molk zahtevajo (ki pa se nikakor ne zde oziri resnične politične modrosti), potem pa nič manj vplivi raznih tajnih sil, ki se že dolgo bore proti krščanski uredbi držav. (Dalje). Za vero i dom. Kda so travniki zacveteli, pšenica zorila i se božega sunca veselila i kda je lüdstvo čakalo na boži blagoslov, je na našo lepo slovensko zemlo spadnola nedužna krv. Spadno je mladi slovenski mučenik i poškropo mučeniško slovensko zemlo. Zemla je vztrepetala i lüdstvo je zajokalo. Zgrozila se je, da mora piti mlado nedužno krv svojega dobroga sina. Plačani Kajn je bujo svojega brata Abela. Brat mori brata! Ali ne to strašno ? Namesto, da bi ga brano pred neprijateli, ga, plačani od tühinske roke, mori! O ti nesrečna Slovenska zemla! Zakaj hraniš takše Kajne na svojih prsaj ? Zakaj dojiš izdajalce svojega lastnoga naroda ? O Gospod, šteri si nam v svojoj modrosti i nedomlivosti dao najvekše trplenje, daj nam, da krv brata, šteroga so bili izdajalski bratje, nam nede v obsodbo, nego v spregledanje, razsvetlenje i složnost v vse, kak je tvoja sveta vola. Te dni se po celoj Slovenskoj zemli vršijo žalne spominske slovesnosti za našim narodnim mučenikom pokojnim Rudolfom Dolinarom. 8. junija toga leta so zločinske roke, štere kvarijo, nosijo i pijejo krv našemi kmečkomi slovenskomi lüdstvi, iz maščüvanja nit živlenja mladomi slovenskomi človeki, sini izmantranih slovenskih kmečkih starišov. Ar je lübo svojo katoličansko vero, ar je lübo slovensko kmečko grüdo, na šteroj se je narodo v siromaštvi i pomenkanji, ar je lübo i brano svojo lepo slovensko reč, po šteroj so že segale grde zamazane, Plačane tühinske roke, je spadno kak mladi hrast za obstoj Slovenstva i katoličanstva. Sin Slovenske kmečke matere je živo, trpo, lübo i mro na toj Slovenskoj grüdi. Zadeo ga je zahrbten vdarec. On, šteri je tak vroče lübo domačo grüdo, je ležao nemi i mrtev i stiskavao v rok pšenični klas z drobtinov Slovenske zemle. Njegove vmirajoče vüstnice pa so šče šepetale prisego vere, vdanosti i zvestobo svojemi Stvarniki. Njegova topla krv je orosila slovensko zemlo, štera rodi velke i verne sine. Žrtev njegove mladosti ne bode preprečila porasti i procvita novoga mladoga slovenskoga roda, šteri de popunoma naš: slovenski i katoličanski. Krv, štera je špricnola iz rane v ostroj naglošči, je vrgla na slovensko zemlo mogočen posvet, da se zdramimo i spoznamo, što si? Ali si naš, ali ne si naš? Ali si na strani žrtve ali pa da strani zločina ? Vmes nega nikaj, vmes so samo gledalci, šteri pridejo i odidejo. Mi, šteri ostanemo, se moramo boriti samo za eno miseo, pravo, sveto, slovensko miseo. Tista je naša, tista je prava, za štero je mro katoličanski, slovenski visokošolec, sin kmečke matere, naš narodni mučenik Rudolf Dolinar. To je naše: slovenstvo i vera! To je tisto, ka se ločiti ne da. Zločinec toga tüdi ne je ločo i vdaro je po obema: po slovenskom i katoličanskom sini. Pri toj velkoj vöri, gda Slovenska domovina obnavla spomin našega najvekšega slovenskoga sina i mučenika Rudolfa Dolinara, preglednimo tüdi mi naše vrste i če je potrebno, očistimo je. Tüdi med nas Prihaja, tüdi med nami žive i raste od naših trüdov seme, štero pripravla grob našemi kmečkomi katoličanskomi lüdstvi. Prihajajo k nam v lepom vučečom oblačili, se nam smejejo, laskajo i oblüblajo raj že na toj zemli. Tej krivi prorocje lovijo i zavajajo lehkoverne kmečke moške i dečke z zlatimi oblübami, s penezi, s častmi, z mitami, z vinom, s klobasami, z lažmi, z naprednostjov, z vživanjom i z vsemi mogočnimi sredstvi. Vse so pripravleni dati, samo edno neščejo i nemrejo dati i privoščiti našemi lüdstvi: slovenstvo i katoličanstvo. To dvoje oni mrzijo i zato tüdi blatijo. Tüdi Slovenska krajina s svojimi žüli i trüdi hrani i doji vnogo takših izdajalskih sinov i pritepencov. Zato je skrajni čas, da očistimo naše njive od raznih plevel, trnja i oseta, da bodo rasle v bodočnosti lepe i čiste, popunoma Slovenske i katoličanske. I da bomo se v teh dnevaj po naših vesnicaj; občinaj i faraj spominali našega prvoborca i mučenika za slovenstvo i katoličanstvo, za vero i dom, strnimo okoli njegove slike vse naše vrste, približajmo vse naše brate, šteri ešče potrti stojijo ob strani groba našega mučenika i sklenimo roke za našo edinost i bodočnost. Zlato slovensko Pšenično zrno, štero je mrlo, naj požene po našik vesnicaj i občinaj novi klas stoternih zrn. Vsakši dečko, vsakši možki naše Slovenske krajine naj postane i ostane pri tom spomini močen, odločen, zaveden, slovenski i katoličanski. I vi, slovenske matere i žene, odgajajte svoj mladi rod v šoli mladoga kmečkoga vzora mučenika. Ti pa, kmečko lüdstvo Slov. krajine, zapomni si, ka ti pravi tvoja mladina dnes pri spomini na našega velkoga slovenskoga mladenca: „Mi idemo naprej, cili naproti, v boj za svoj rod, za slovenstvo i katoličanstvo. Ne bomo prvle odnehali i mirüvali, dokeč naš rod ne de sloboden, ves slovenski i katoličanskiˮ. Zato strnimo naše vrste okoli slike našega slovenskoga Dolinara, sklenimo roke k molitvi i s slovenskim pesnikom povejmo bratom i sestram našo prisego i pesem: „Kdo z nami, kdo z nami? Bog, Oče naš. Kdo proti, kdo proti ? Tema i laž. Kdo z nami, kdo z nami ? Odrešenik, Bog Sin. Kdo proti, kdo proti? Zlogolki temin. Kdo z nami, kdo z nami? Bog, Sveti Duh. Kdo proti, kdo proti? Hudič, napuh. V imenu Boga, Troedinega, velja, da smo kladivo, kladivo, kladivo v rokah Boga !“ GRAČKI VILI. + SMEJ ŠTEFAN, občinski tajnik v Beltincih. 6. julija je zatisno svoje oči za večno Smej Štefan v Beltincih, ki je bio eden redkih dobrih, značajnih katoličanskih mož. Veren v spunjavanji svojih tajniških dužnosti. Bio je velki organizator gasilstva v lendavskom srezi. Zato je bio tüdi župni starešina beltinske župe, podstarešina lendavske župe. Na zadnjoj poti ga je sprevodilo vnožino lüdi. Pri odpretom grobi so se poslovili od njega v krasnom govori g. kaplan Cigler, ki so sprevod vodili. Poleg toga so spregovorili odposlanec zajednice ptüjski šol. upraviteo, nato g. Német Štefan, lendavski župni starešina i g. Vöröš Štefan, predsednik gasilske čete Beltinci. Lepoto sprevoda je povzdignola tüdi žižkovska godba, ki je igrala žalostinke. Pokojni je bio tüdi goreči čtitel i podpornik naših listov. Priporočamo ga v pobožno molitev vsem naročnikom. Srce Jezušovo naj njemi bo smileno. Domačim pa izražamo naše globoko sožalje. N. p. v m.! — „Lübili smo te dragi Štefan, ar si to lübezen zaslüžo s svojim nesebičnim i požrtvüvalnim delom. Vmro si, ali spomin na tebe ostane živ med nami. Teško nam je za tebe i teško te nadomestüvali, ar si bio nevmoren i vsestranski delavec, ali usoda ne prizanese. Kruta jetika je položila mrzlo roko na tebe i ti v najlepšoj moškoj dobi zaprla oči. Kda smo s skuznimi očmi stali pri tvojem odpretom grobi i čüli vdarce grüde na tvojo belo škrinjo, nas je tolažba samo edna misel, da si s svojim odločnim i čistim krščanskim živlenjom eti na zemli zaslüžo srečo i mir za onkraj groba. Dragi Štefan, mi vsi bomo molili za tebe. Prosimo te, da tüdi ti se z nas ne spozabiš i prosi za nas pred obličjom svojega Gospoda, da tüdi mi pridemo srečno za tebov i da se po toj težkoj zemelskoj ločitvi ednok znova najdemo za vsikdar nad zvezdami.ˮ — Mladevec beltinske fare. Spalnice v stiškom samostani, v šteroj so pokojni nadškof Jeglič mrli. + Dr. Franc Ivanocy: Iz naše davnine. Kem više proti nebi se ščé zdigávati košnáti hrast, tem globše more svoje korenjé spüstiti v zemlo: ravno tak more vsaki narod v svojoj preminočnosti iskati krepčilo za svojo prišestnost, če ščé svojemi žitki naravnati vednako pot i nešče prejti v püstini medlo me nemarnosti. Nezmerno važno je poznavanje preminočnosti za narod, ar če zapravi vse hasnovito i dobro iz svoje preminočnosti, tem bole prazna de njegova prišestnost. — Za pisanje narodove zgodovine je pomenliva vsaka drobtina, če je istinska. Neščem pisati zgodovine, niti ne monografije, samo v zasnovi i jako krtako ščem posvètiti v to krajino, gde mi je po določitvi Pazlivosti tekla zibeo i gde živèm najlepši čas svojega delovanja. I. Dosta sem iskao, ali od premi- nočnosti naše krajine sem nindri nikaj ne najšeo. Ka sem pa v takzvanoj milleniumskoj (za jezeroletnico vogrske države izdanoj, op. prev.) knigi, štere naslov je: „Vogrskoga držanja županije i mestaˮ, od naše krajine čteo, to je niti ne zgodovina, niti narodopisje, ar se je na ednom mesti redko zbralo telko zmot, kak v toj bogato okrašenoj knigi v tistom poglávji, gde je guč od jüžnih delov Železne županije. Popisati zgodovino te krajine je jako težko delo ne samo zato, ar so nam iz davnine ne ostali gosti pisani spómenki, liki posebno zato, ar so vsi tisti zapiski, ki bi je morebiti najšli, komaj zavüpanja vredni i so vplivani v toj ali onoj smeri od tiste tendenčne kritike, ki je dnesden tak pokvarila zgodovinopisje, da ka zgodovinar ednoga naroda za belo pove, ono isto delo zgodovinar drügoga naroda kak seje čarno kaže. Jüžni kot železne županije (Vas- 18. julija 1937. NOVINE 3 GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Dr. Franc Ivanocy je najzaslüžnejši mož v novejšoj zgodovini Slovenske krajine. Premalo ga poznamo. Prišestni mesec bo 80. letnica njegovoga rojstva i te njemi postavimo nagrobni spomenik. Z denešnjov številkov začnemo objavlati prevod njegovoga vogrskoga spisa, šteri je 1900. leta izišeo v somboteljskih novinaj. Kaže nam njegovo velko lübezen do domače krajine, iz štere se nam je vsem včiti. Prisrčno novomešniško slavje v Martjancih. Po več kak 14. letaj se je martjanska fara palik odela v prisrčno novomešniško slavje. V nedelo 11. julija je v farnoj cerkvi sv. Martina v Martjancih prikazao prvič sv. daritev Bogi novomešnik g. Sukič Ivan iz Moravec. K tomi slavji se je zbrala velka vnožina lüdstva iz martjanske fare, kak tüdi iz drügih bližnjih i dalešnjih far. Deževno nedelsko jütro pa je vnoge, šteri so želeli biti navzoči na toj slovesnosti, zastavilo doma. Ves srečen je Pristopo novomešnik prvič pred Gospodov oltar, obdan od svojih presrečnih starišov, bratov i sester, rodbine i vnogih prijatelov, šteri so se od blüzi i od daleč popaščiti, da se ž njim najlepše poveselijo. Navzočih je bilo nad 15 novomešnikovih dühovnih sobratov, gospodov dühovnikov i bogoslovcov. Med verniki pa je bilo tüdi dosta evangeličanov, šteri so se ednako z nami veselili Gospodovoga dneva. Malo pred 10 vörov se je iz farofa razvila lepa procesija, v šteroj smo sprevodili novomešnika do cerkve. Pred sv. mešov je bila zvüna cerkve najprvle predga. Predgao je hotiški provizor g. Berden Jožef, šteri je v prekrasnih i navdüšenih rečaj pokazao vernikom, ka je lüdstvi katoličanski dühovnik, orisao njegov apoštolat, šteroga dühovnik vrši kak boži odposlanec istine, delivec milosti i kak voditeo, oča lüdstva, posebno mladine. Nato je g. novomešnik prikao v cerkvi prvo svojo daritev ob asistenci preč. g. Cigütha iz Sobote i gračkoga bogoslovca g. Kereca. Po meši jo g. novomešnik podelo številnim vernikom svoj novomešniški blagoslov. Popoldnevi je bilo na župnijskom vrti malo, ali prisrčno goščenje za povablene goste i prijatele. Pod očinskov brigov domačega plebanoša preč. g. Berdena, ki so novomešnika vodili pri oltari i pod vodstvom marlivoga ceremonera g. Gutmana je potekalo domače veselje v najvekšem redi, v globokoj sreči i radosti. Tüdi vreme nam je bilo, hvala Bogi ešče dosta prizaneslivo. Novomešniško veselje se je končalo, ali martjanska fara je srečna i ponosna, da je pali dala ednoga svojega sina v slüžbo Bogi, Cerkvi i našemi lüdstvi. Primicije v Beltincih i na Tišini so potekle jul. 11. v najlepšem redi i velkom veselji. V Beltincih je primicirao g. Rous Matjaš z Beltinec, predgao njemi je g. Tratnjek Štefan, lanski beltinski novomešnik. — Na Tišini je pá primicirao g. Nemec Matjaš, predgao njemi je g. Gabor Alojz, kaplan pri Sv. Jürji. Domačiva g. plebanoša sta vodila novomešnika pri oltari. Lendava. Preminočó nedelo je bilo otvorjeno kopališče na potoki Črnec. Otvoritveni govor je meo g. Janko Vrbanjšek, lendavski katehet. Kabinice so napravlene po načrti g. inž. Živica iz Maribora, ki lendavsko cerkev popravla. Petišovci. Preminoči tjeden smo sprevodili k zadnjemi počitki Farkaš Jožefa, cestara v Petišovcih. Pokojni je bio zgléden katoličanec. Sprehlado se je na cesti i dobo hüdo bolezen. Večkrat je bio operiran i pri tom prestao strašne moke. Smileni Bog ga je rešo trplenja. Sprevoda so se vdeležili g. Cigan Jožef, cestni nadzornik iz Črensovec i drügi cestari. Náj počiva vu mirü Volitve v cestni odbor so bile 6. julija v Lendavi. Mesto dozdajšnjega lendavskoga župana g. Bačič Arpada je bio zvoljeni za predsednika g. Horvat Anton, predsednik občine Črensovci. Černelavci. Strela je vdarila v gostilno Sočič, zgorelo je vso gospodarsko poslopje. Krava spehala očo g. Lutar Štefana, črensovskoga šol. upravitela. Dedek so krave pasli na placi pri cerkvi. Tam so se pasle tüdi zvonarove krave. Edna zvonarova je napadnola Lutarovo. Dedek so šli narazno gonit. Gda so jivi razgnali i so šli vkraj, se je zvonarova odzaja zakadila v, njih, jih podrla i kak divja po njih z nogami klačila. Dobili so notranje hüde poškodbe i po nogaj so ogüljeni. Bili so doma spovedani, pa se njim zdravje povračüje. Dobromi dedeki želemo, ka bi skoro ozdravili. Ivanci. Od nas ivančarov se malo kda kaj čte v Novinaj. Mamo pa dosta novoga. Kreganje, burka nje i veliko preklinjanje. Pa zakaj ? Vse zavolo mejé! Eden sosed ma naednok z dvema posla. Meri se vsakši čas, da mo za kratek čas mogli voliti poseben odbor za merjenje mej, a za količe pa küpiti Zichyjovo šumo. Bolše bi bilo menje greha i več popüstlivosti. Fiškališje že bodo določili dobre meje. — Šacanje kvarov je tüdi v navadi. Vse te navade majo samo tisti, šteri pred sebov ne vidijo trama pred drügim pa pavukovo nit. Kamen na občinske ceste je tüdi razdeljen. Zdajšnja nova veška uprava pa je stari red predrügačila. Bomo vidili, če ta nova mera bo vgajala tüdi na dalša leta. Kratki glasi. Veličastno slavje na gorenjskom prosvetnom tabori. Preminočo nedelo sta se vršila dva veličastni kat. prosvetni tabora na gorenjskom. Prvi se je vršo v Kranji, gde so bili navzoči: Nj. kral. Vis. knez namestnik Pavle i kneginja Olga, ministra Dr. Korošec i Dr. Krek, ban Dr. Natlačen i nad 20 jezero vernoga katoličanskoga naroda. Drügi se je vršo v Trnovom, gde se je tüdi zbralo nad jezere i jezere vernoga naroda. Pri obema táboroma je veren slovenski narod pokazao kak visiko časti sv. Cerkev, kralevski dom i svojo domovino Jugoslavijo. Ženska brez glave. V pondelek večer so najšli poleg Zagreba na železniškom tiri edno žensko mrtvo telo, šteroj je vlak odrezo glavo. Mislijo, da se je navolila toga živlenja i se je sama vrgla pod vlak, ar je živela v siromaškom stani. Podgani zgrizli deteti nos, vüha i lice. Kmet Solar i njegova žena poleg Virovitice sta odišla preminočo soboto na pole po silnom opravki. Doma sta püstila v kolicaj malo dete, štero je spalo. Domo pridoč z pola je mati šla gledat v hišo, ka dela dete. A na velko začüdenje vidi, da podgani skačejo vö iz kolic, gde je ležalo dete. Podgani so deteti zgrizli ves obraz, odgrizli nos i vüha. siroče je naskori na to vmrlo. Strelo svojo ženo, mesto tolvaja. V vesi Kozjak poleg Zagreba je te dni kmet Juraški opazo v noči, da nekak hodi po njegovom dvori. Misleči pa, da je tolvaj, je hitro vzeo pükšo i strelo skoz okno. Na krič žene, štero je mož zadeo, je Juraški bežao vö i vidi, da je mesto tolvaja strelo svojo ženo, štera se bori s smrtjov v bolnici. Brat bujo brata zavolo zemle. V Karlovci sta se Preminoči pondelek svadila dva brata zavolo zemle. Starejši brat je mlajšega počo za vüha. Te pa je potegno iz žepa nož i je starejšega smekno tak, da je taki obležao mrtev. Krave pod automobilom. V Virovitici so deca gnali domo s paše krave. Bližao se pa proti kravam automobil, šteri je redno vozo. Dve kravi sta se prestrašile od automobila i sta štele bežati prek ceste na pašnik. Med tem pa sta naletele na auto, šteri jive je podro i vlekao kakši 20 m. za sebov. Obe sta prejšle. Spominska slovesnost pri Gradi. Ešče nam je vsem v živom spomini letošnji krvavi 8. junij, gda je med poljom i travniki, zelenjom i cvet jom, na lepoj Slovenskoj zemli izkrvavelo za velko slovensko idejo: za slovenstvo i katoličanstvo — mlado i plemenito slovensko srce sina kmečkih starišov Dolinar Rudolfa. Zadet od Kajnove zločinske roke, se je zgrüdo na tisto slovensko grüdo, štero je tak vroče lübo, za štero se je borio, delao i trpo. Spadno je kak narodni mučenik za vero i dom i pokazao svojemi narodi, kak se mora lübiti slovenstvo i katoličanstvo. V tej dnevaj bo cela Slovenija počastila spomin tistoga, šteri je s krvjov dokazao svojo lübezen do naroda i domovine. Tüdi gračka fara bo primerno počastila spomin narodnoga mučenika Dolinara. Zavolo tehničnih zrokov se bo ta slovesnost pri nas vršila komaj prišestno nedelo, to je 25. julija. Že v soboto, 24. julija de vgojdno ob 7 vöri v gračkoj farnoj cerkvi sv. meša — zadüšnica za + Dolarom. Vabimo predstavnike, zastopnike uradov, korporacij, drüštev i vse gračke farnike, da se vdeležijo te svete meše. V nedelo, 25. julija pa bo po večernicaj ob pol 4 vöri popoldne v gornjoj šoli pri Gradi spominska slovesnost z lepim žalnim rasporedom. Vstopnine nede nikše. Vabimo vse občane i gračke farnike, da se te žalne slovesnosti v najvekšem števili vdeležijo, da tak sküpno počastimo spomin velkoga sina slovenske zemle. Očevje i matere naj pripelajo tüdi svojo deco. Prebivalce Grada pa prosimo, da v dnevaj 24. i 25. julija izobesijo Čarne zastave. — Prosi i vabi PRIPRAVLALNI ODBOR. CENE. Živina. Kg na živo vago v dinaraj: Jünci debeli 4.50-4.75, poldebeli 3.75— 4.25, biki za klanje 3.20—3.50, krave za klanje 3—4, plemenske krave 2.90—3.65, krave za kolbase 2—3.60, telice 3.70—5.50, teoci 6—7.50, praščiči 5.50—7.25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 90—110, 7—9 tjednov stari 120—130 Din. po falati. Konji 3000—3500 Din. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 160, žito 130—140, oves 110—120, kukorica 100 do 115, grah 250—260 Din. Pošta. Zver I. Sobota. Javite nam, v šteroj številki je objavien vaš Oglas. — Vrečič Apolonija, Francija. Sprejeli 201 Din. Kak naj razdelimo te penez. — Lenarčič Marije domači, O. Slaveči. Vašoj redno pošilamo naše liste v Francijo, ne smo je stavili i ne so prišli nazaj. Naj nam točen naslov napiše i javi, štere številke ne bi dobila. Ona je v Beuvardes-i. — Gerič Ivana domayi, Hotiza. Vašega Novine so prišle z Francije nazaj, naznanite nam njegov novi naslov. megye) med Mürov i Rabov je v pre-minočnosti poznani bió z imenom „tót-ság“. (Tüdi slovenski deo županije Zala je spadao pod to ime, op. prev.) To nazivale je jako zmotilo i je na-rodopisno nikak ne pravično. Izhaja iz tistoga patriarhalnoga (to je pre-prostoga) časa, gda so vsakoga človeka, ki je gučao Slovanski jezik, imeno vaji (najmre Vogri, op. prev.) samo Tota: Dnes že vsaki izobraženi človek zna, da Tote imenüjejo samo Slovane v severnoj Vogrskoj, četüdi je to naziranje tüdi tak zmotno, ar rèči „Tot“ v jeziki tistoga naroda, šteroga tak zovéjo, nega. (To so Slovaki, op. prev.) Pa svoje lastivno ime vsakši sam najbole pozna. Slovane v jüžnom deli Železne županije so zvali tüdi .Vende*. Pa zaman iščem to reč v jeziki toga lüdstva. Ar pa to lüdstvo sebé vsigdar, tüdi dnes, za Slovene zové, zato je samo to ime pravično i pravo. Mišlenje, da moramo vsakši narod z njegovim lastivnim imenom nazivati, če ščemo prav gučati, je dnes že sprejeto pri vsej izobraženih narodaj i dnes je Vogrin ne več „Ungar,ˮ liki „„Magjarˮ tüdi v najbole germanskih (nemškoga roda) vüstaj. Gda je prišlo v to krajino slovensko lüdstvo, toga je Čisto trdno ne mogoče ugotovili zavolo pomenkanja zgodovinskih vretin. Po ništernih vučenjaki so že v 6. stoletji po Kri- stuši tü živeli Slovani. (Tak je tüdi zgodovina dokazala, op. prev.) Gotovo pa je, da je slovensko lüdstvo že tü živelo, gda so prišli Vogri esi, pa da sta sv. Ciril i Metod to lüdstvo že kelko-telko v krščanskoj veri najšla pa sta njeva i njidva vučenicje samo izpopunili i vtrditi tü krščanstvo. Sabaria i Celea (Somboteli i Celje), znamenitivi rimskivi mesti, sta rano postanoli središči krščanstva, pa čeravno je preseljávanje narodov večkrat pogásilo ogen krščanstva, je té ogen nigdar ne čisto vgasno v toj krajini, gde je v bližini püšpekovskoga mesta Ptuja v prvih stoletjaj našega časovnogá računa moglo cveteti krščansko živlenje. Da je za časa Hunov ta krajína bila naseljena i za tiste prilike vrejena, kaže to, da je Atila na poti v Aquileo tű taborio i se eden sosednih bregóv od lüdstva ešče dnes zové Atilov breg. V tistih slabih prilikaj pa je v püstini ne bilo mogoče taboriti. Četüdi je mogoče, da so te že tü Slovani prebivali, so vendar kak posebno lüdstvo ešče ne nastopali. Samo v zvezi gospostvom. Gotov je guč od njih kak od zavezniškoga lüdstva. Zavezniki so bili tüdi z Avari i z njimi so se borili proti Frankom. Ar so bili Slovenje mirno lüdstvo, kelko je bilo mogoče, so se Ogibali bojov i so se trüdili, da bi s sosedi v miri živeli. Samo tak si lehko tolmačimo, da so nazlük svojemi malomi števili, nazlük drügoga jezika sosedom, nazlük velikanskim bojom, šteri so se v stoletjaj vršili v Panoniji: da so obdržali svoj jezik, svoje narodne návade i čisti značaj svojega roda. Njihova lübezen do mirü njim je zagotóvila prijaznost sosedov i njim je pripomogla, da so sprijali krščansko kulturo i se razvijali gledoč na razmere. (Dr. Ivanocy je ne smeo zapisati, da so Vogri prepravili jezere Slovenov, ki so prebivati gor do Blatnoga jezera! Op. prev.) Nega vekše nesreče za narod, če se s svojov močjov spüšča v prevelka dela, če šče premagati od sebé dosta močnejše narode. Konec takše tekme je redno pogibeo naroda. Žela po veličini se maščüje ne samo v živlenji posameznika, liki tüdi v živlenji naroda ; premišlena ponižnost ki ne ceni previsiko sebé i svoje moči, drüge ne žali, pa je hasnovita. Po prrhodi Vogrov je jako dugo državna meja ne bila vrejena i spodobno tüdi sledkar v državnih razmeraj srednjega veka: zato je v preminočnosti denešnjih, štajerskih i vogrskih Slovencov ne bilo takše meje, ki bi lüdstvo v náródnostnom pogledi delila na dvoje. Edno je to lüdstvo po svojem shajanji (izvori), edno po jeziki, edno pp. rodovnóm značaji. Silno da so Slovenci prek Müre zavolo nemškoga pritiska se odNemcovod- daljávali i si stvarjali samostojno izo-braženost, šoTsistvfl riti osnovo národne kulture. Slovenci ha tom kraji Müre pa so živeti v družbr z Vogri T so si ob varvati starinski jezik .stare návade, politično pa so se potopiti V vogrski harod. ' Nigdar so ne zatajiti svoje slovensko .pokolenje, Četüdi so bili pri-padniki vogrske države, očuvati so si jezik i vero, slovenskomi lüdstvi dva najdragšiva zaklada. Gda so poštüvali lastivni jezik, kak zapüščino svojih očákov, so ne zamüdili prilike, da so se navčili vogrski jezik svojih gospodarov. Med vsemi drügo jezičnimi narodi vogrske države je Sloven tisti, ki se tak navči vogrščine, ka je niti ró-jeni Vogrin ne guči bole. Miróvnost slovenskoga lüdstva i vernost k vogrskoj državi, na drügoj strani pa vladajočega vogrskoga naroda vitéško, pravično mišlenje, ki ne dovoli proti dragomi kakše napadal-ne politike, liki tüdi v državnom živlenji pozna krščansko lübav — Uspeh toga je, da se je zgodovina slovenskoga lüdstva stopila z vogrskov zgodovinov. Zato je ne potrebno i ne mogoče pisati pksebno zgodovino toga slovenskoga lüdstva, liki trbe obrav-navati krajevne dogodbe i razmere kak dopolnilo domače zgodovine. (Te reči je Ivanocy pisao v tedašnjih razmeraj. Ne je pa pozabo povdarjati, da smo Slovenje. Op. prev.) (Dale) 4 NOVINE 18. julija 1937. Mladini za počitnice. Pšenica na grobovih. Pred leti so bile iz daljnje Kanade prišle matere padlih sinov na francoska bojišča in s svetim spoštovanjem zrle na tista s človeško krvjo prepojena tla. Francoskemu škofu, ki jih je spremlal, je ena izmed teh pripovedovala to-le: Moj sin je ležal v smrtnih drgetljajih na krvavi poljani in glasno klical duhovnika in vode. Nedaleč od tam je res ležal tudi težko ranjen nek vojni kurat, imel je odtrgani obe roki. Z naporom vseh svojih sil se je priplazil do umirajočega Kanadca in mu zaklical: „Gospodovo telo nosim na svojih prsih shranjeno, sam ti ga dati ne morem, ampak če moreš, odpri mi mojo bluzo, vzemi ven torbo z najsvetejšim in obhajaj samega sebe.ˮ To je mladi Kanadec tudi storil z največjo pobožnostjo in dal zaužiti tudi umirajočemu duhovniku nakar sta oba zaspala večno v objemu evharističnega Kralja. „Me kanadske matere, je nadaljevala gospa, „ne bomo vzele trupel padlih sinov s seboj v daljnjo Ameriko. Na zemlji, za katero so umrli, naj počivajo, kakor je tudi Kristus Gospod bil pokopan tam, kjer je trpel in umrl in ne kjer je bil rojen. Samo nekaj vas prosimo. Zasejajte na teh grobovih naših sinov pšenico in ko dozori, pošljite nam klasje.ˮ Zgodilo se je tako. Francoski varuhi vojnih grobov so pšenico povito v bele marjetice, rudeči mak in plavico peljali v Kanado. Tam so jo posejali in bohotno kakor le v Kanadi je pognalo to žito iz bojnih poljan in služi, po želji kanadskih mater, za moko hostijam po vseh kanadskih katoliških cerkvah. Pravila rim. kat. cerkvenih občin sobočkoga i lendavskoga dekanata. § 14. Cerkvena občina skrbi po svojem odboru, kakor za župnijske cerkev, tako za podružne cerkve, ki se nahajajo v župniji. Kjer obstojajo rim. kat. šole, tam izvoli cerkveni odbor iz svojega krila šolski odsek ali šolski svet, ki upravlja šolske zadeve po lastnih pravilih. V tem oziru do sedaj veljavna pravila ostanejo v veljavi do nadaljne uredbe po višji cerkveni oblasti. Organist cerkvene občine in drugi njeni nameščenci spadajo glede nato službo in na disciplino v prvi vrsti pod cerkveni odbor, v zadnji vrsti pa pod vrhovno cerkveno oblast. Pravice in dolžnosti vsakega svetnega uslužbenca cerkvene občine se urejujejo po odloku, s katerim je bil nastavljen. Zanemarjenje predpisanih dolžnosti tvori disciplinarni prestopek. § 15. Cerkvena občina izvršuje svoje pravice in dolžnosti potom občnega zbora in po cerkvenem odboru. C. Občni zbor. § 16. Člani občnega zbora z aktivno volilno pravico so: a) vsak moški in polnoleten član cerkvene občine, ki stalno prispeva k bremenom, oziroma, kateremu je podpisan davek cerkvene občine in ki je svojim dolžnostim zadostil do konca preteklega koledarskega leta. Zaradi tega se vodi o dohodkih, oziroma o cerkvenem davku redna glavna knjiga, ki je obenem uradni volilni imenik. Vsak davkoplačevalec pa dobi radi kontrole in evidence, davčno knjižico, v katero se vpisujejo predpisani in plačani zneski. Pri ustanovnem občnem zboru navzoči verniki morajo izkazati svojo volilno Upravičenost. Radi po številu duš določenega, eventuelno pozneje potrebnega obdavčenja, nadalje radi matrične evidence, dobi vsaka družina pri župnijskem uradu družinski list, v katerega se vpišejo vsi člani drüžine. Ta drüžinski list naj se ob vsaki izpremembi v družini (rojstvo, Poroka, smrt) predloži župnijskemu uradu. O družinah se na župnijskem uradu sestavi osnovna knjiga. Prihod in odhod rim. kat. vernikov v župnijo ali iz nje se mora naznaniti župnijskemu uradu. b) Patron, če je katolik, v nasprotnem slučaju, ali pa, če patronat- | sko pravico izvršuje kakšna korporacija, pravilno določen zastopnik. c) V župniji bivajoči rim. kat. duhovniki, na rim. kat. šolah službujoči, od zastopstva cerkvene občine izvoljeni učitelji, od cerkvene občine izvoljeni in od ordinarijata potrjeni organist (kantor). § 17. Pasivno volilno pravico na občnem zboru imajo vsi v prejšnjem § imenovani aktivni Volilci, izvzeti so pa oni: a) ki so pod kuratelo, tutelo, konkurzom, ali stojijo pod očetovsko oblastjo, b) ki so zapadu kakšni cerkveni kazni, c) ki niso sklenili zakona cerkveno, d) ki novorojenčka niso dali krstiti tekom enega meseca, ali svoje otroke vzgajajo v drugi veri, e) ki so člani od cerkve prepovedanih društev, f) ki so cerkvi, duhovništvu, verskim institucijam sovražni ali hujskajo proti njim, g) ki so zavoljo kakšnega hudodelstva, ali prestopila zoper sveto vero ali javno nravnost v sodnijski preiskavi, ali pravomočno obsojeni, dokler niso prestali prisojene jim kazni. § 18. Posle občnega zbora vodijo: a) Cerkveni predsednik, ki je vsakokratni župnik, oziroma župnijski upravitelj, b) svetni predsednik, katerega voli cerkveni odbor, c) zapisnikar, običajno tisti, ki vrši to službo v cerkvenem odboru: kantor cerkvene občine, d) dva poverjevalca zapisnika, ki ju določi občni zbor. § 19. Delokrog občnega zbora obsega: a) volitev cerkvenega odbora, b) Odobritev ali odklonitev letnih poročil cerkvenega odbora o njenem delovanja v prejšnjem letu, c) disciplinarna preizkava zoper svetne člane cerkvenega odbora in njih izključitev, d) pridobitev novih premičnin ali nepremičnin in Vsled tega potrebna obremenitev cerkvene občine, e) ustanovitev morebitnih novih službenih mest v cerkveni občini. § 20. Čas občnega zbora: 1. Redni občni zbor se vrši vsako leto meseca februarja in kadarkoli doteče rok za volitev cerkv. odbora. 2. Izredni občni zbor se vrši tolikokrat ga predsednik s škofijskim pismenim dovoljenjem skliče. § 21. Občni zbor se naznani po cerkvenem predsedniku iz prižnice, eventuelno v lokalnih časopisih ali po lokalnih običajih, a vsikdar 14 dni poprej. § 22. Občni zbor izvaja volitve in sklepa o predlogih: a) s soglasnim vsklikom, b) relativno večino, ki se ugotovi na primeren način, ali c) s tajnim glasovanjem po listkih, katero odredi predsednik, to pa na pismeno prošnjo 20 upravičenih članov (§ 16) občnega zbora. V tem slučaju se voli odbor, ki sestoji iz cerkv. ali svetnega predsednika, zapisnikarja in iz dveh poverjenikov, katera predlaga cerkveni predsednik. Ta odbor zbere in pregleda oddane glasove. V slučaju od obeh strani enako številno oddanih glasov odloča cerkveni predsednik ali srečkanje. (Dalje) Zdravstvo. Iz dnevnika düšnoga pastira. Prišeo je k meni ugleden i bogat kmet na razgovor. Najvažnejše ka mi je šteo povedati, je bilo to, da se je odločo sina oženiti. „Mladi je šče. Komaj 22 let je star i jako je slab ... Počakaj šče nekaj letˮ, sem njemi svetüvao. „Ne mogoče, gospod! Trbe mi namestnika ˮ. „E, če si že zagrizo v to misel, izberi njemi konči Zdravo deklinoˮ. „Ve ne bode orala pri meni ˮ, se je začüdo. „Njeni posel bo ešče važnejši od oranjaˮ. „Kakši?ˮ „Ali ti nede rodila vnükov?ˮ „Ka mi to pravite?ˮ „Zato, ka je jako važno, kakšo ženo si što vzeme. Če bi pri ženitvi vsakši gledao tüdi na to, če je nevesta zdrava, bo dosta menje slabe i menje slabe i betežne dece. Iz dece pa nastanejo lüdjeˮ. Nato je kmet zasükao reč na drügi razgovor. Vido sem, da ne bio zadovolen z mojim tanačom, * * * Prišla sta zaročenca na razgovor. Dečko zdrav kak riba, deklina pa slaboga, jetičnih roditelov. „Ali maš Ivan, trdno volo, da vzemeš Mimiko za ženo?ˮ „Ali te ne nihče nagovarjao?ˮ „Nihče !ˮ „Ali se ne si mogoče polakomno Mimikinoga imanja?ˮ „Ne sem !“ „Pazi dobro, Ivani To je ne za eden ali dva dni . . . To je, znaš, do groba !ˮ „Znam !“ je komaj spregovoro. Šo sem k Ivanovim starišom, da bi jih spreobrno. Začeo sem pazlivo. Kda so vidili, ka ščem, so se jako raztreščili. „Ne tak, gospod ! Ne preprečüjte srečo našemi sini !ˮ „Kakšo srečo?ˮ „To lepo imanje pri Mimiki !ˮ „Lüdje boži, ka vam bo pomagalo imanje ? Ali ne Vidite, da bode Mimika mrla na süšici?!ˮ „To je v božih rokaj!ˮ „Istina je, ali vendar . . . Bog tüdi hišo čuva, ali je ne zapira. To morete ví . . . Ali ne so mrli vsi njeni svojci na tom nesrečnom betegi? Pa ne samo to, nego zapüsti vam tüdi jetičnoga vnüka ino vam prinese klico pod streho. — Oküži vam hišo, pa tüdi ves rodˮ. „Boža vola, gospod!“ I ohladili so se proti meni. Poslüšali me ne so. * Za tri leta se je zgodilo tak, kak sem njim pravo. Šče hüjše. Ostao ne samo eden vnük, nego dva. I Ivan betežen, prebetežen — z vidnimi znaki süšice. „Zakaj vas ne smo poslüšali, gospod!ˮ so zdaj jokali pred menov. Ali prepozno. I. R. Pisma naših iz tüjine. Režonja Martin iz Trnja, Oberöblingen Nemčija: Pozdravlam vse domače i gasilsko četo v Trnji i Vas dragi g. urednik i tak nadele črensovsko faro i Vam naznanjam, da sam srečno prišeo na mesto. Tü nas je več domačih vküper a nieden je nej pri krščanskoj drüžini, hodimo pa zato lejko k svetoj meši v cerkev, štera je 2 vöri od nas. Dugo smo jo iskali i veseli smo, da smo jo najšli, čeravno je tak daleč od nas. Ešče ednok Vas vse vküp lepo pozdravim v imeni božem i Vam želem vse dobro I Bohnec Štefan iz lendavskih goric, Francija: Prečastiti g. urednik! Hvalen bodi Jezuš Kristuš i Marija z Svetim Jožefom. Najobprvim vas iz srca pozdravlam i vse naše dühovnike lendavske i g. dekana Jeriča. Želem vsem lübo zdravje, posebno vam g. urednik, da bi nam ešče vnogo let mogli pošilati Novine i Marijin list, šteri me jako veselijo, ar konči iz njih zvem i čüjem v našem slovenskom jeziki od naše drage domače zemle glase. Eti v tüjini samo ešče človek zna ceniti, na keliko so nam na hasek naši listi. Zdaj pa ostanite vsi z Bogom. Društvo „Zveza kmetskih kolesarjev v Ljutomeruˮ oblastveno dovoljeno. Prva kolesarska organizacija na podeželju. — Naša vas napreduje. Ministrstvo za telesno vzgojo naroda v Beogradu je Potrdilo pravila in dovolilo ustanovitev zaželjenega društva Zveza kmetskih kolesarjev s sedežem v Ljutomeru, katerega delokrog se razteza na vse politične okraje bivše mariborske oblasti, kakor: Ljutomer, Lendava, M. Sobota, Ptuj, Maribor levi breg, Maribor desni breg, Dravograd, Gornjigrad, Slovenjgradec, Konjice, Šmarje, Brežice in Laško. Namen tega društva je zdrüžiti vse podeželske kmetske kolesarje v eno samostojno in neodvisno kolesarsko organizacijo, — med kmetskim ljudstvom širiti smisel za praktično uporabo kolesa, — uvajati kolesarstvo kot važno gospodarsko-prometno sredstvo, — vzbujati zanimanje za sodobni tehnični razvoj in potrebo kolesa na vasi, — prirejati po vaseh podučne tečaje, kolesarske tekme, izlete in tako seznanjati svoje člane z raznimi kraji in prirodnimi lepotami svoje domovine ter na ta način nuditi mladini priliko do nedolžnega veselja in zabave, kar je Vsakemu človeku neobhodno potrebno za njegov duševni in telesni razvoj. — Ravnotako Važna je gospodarska stran društva, katerega člani bodo imeli velike denarne ugodnosti. Vsak član, ki se bo izkazal z društveno legitimacijo, bo lahko dobil novo kolo in vse kolesarske potrebščine neposredno iz tovarne po najnižji tovarniški ceni. Take ponüdbe je dobilo društvo od naših in inozemskih tovarn ter veletrgovcev s kolesi. Tudi mehaniki, ki popravljajo kolesa so se izjavili, da bodo članom društva izvrševati vsa popravila mnogo cenejše kot nečlanom. Društvo je moderno in sodobno zamišljeno in bodo člani ob priliki nastopov, izletov in tekem nosili svoj kroj (uniformo) iz domačega platna v svrho propagande za nošenje domače obleke in pa da se utrdi zavest v ponos kmetskega stanu. Društvo je strogo nadstrankarsko. Člani so moškega in ženskega spola. Vsak kolesar plača ob vstopu v drüštvo Din 2 pristopnine enkrat za vselej in 25 para mesečne članarine, katera se lahko poravna tudi vnaprej za celo leto. Pristopnino, članarino in druge ev. društvene prispevke pobirajo od upravnega odbora Pooblaščeni Poverjeniki ki imajo za to izstavljeno legitimacijo. Društvo je enotno in ga vodi: občni zbor, upravni in revizijski odbor. Radi hitrejše izvedbe organizacije, lažjega poslovanja in nadzorstva, ima društvo za vsako vas posebej krajevnoga, — za vsako upravno občino občinskega in za vsak pol. okraj po enega krajnega poverjenika. Sedež društva je Zaenkrat v Ljutomeru, ki pá se po potrebi lahko Prenese na katero drugo mesto. V nedeljo dne 23. maja 1937 se je vršil občni zbor Zveze kmetskih kolesarjev v Ljutomeru, na katerem se je ugotovilo, da društvo deluje že v vseh okrajih svojega področja in se je v kratkem času zelo lepo razvilo. Podeželski kolesarji so začeli v velikem številu pristopati v organizacijo in to možje in fantje, žene in dekleta. Sklenilo se je, da se društvo razširi in razvije svoje delovanje na celo Slovenijo, po potrebi pa tudi na ostale dele države. Na obstoj tega prepotrebnega društva se posebno opozarjajo vsa naša podeželska društva na vasi, da, če v katerem mestu še ne obstoja, naj sporazumno med seboj in za vsako vas posebej izvolijo po enega krajevnega poverjenike, katerega natančni naslov pošljejo Zvezi, ki mu izstavi legitimacijo, pošlje potrebne tiskovine in navodila za izvedbo organizacije na vasi. Za pismene odgovore je priložiti znamko za Din 2. Naslov društva je „Zveza kmetskih kolesarjev v Ljutomeruˮ. Tako društvo za naše podeželje v Sloveniji je bilo že zdavnaj potrebno. S svoje strani ustanovitev tega društva prav iskreno pozdravljamo in priporočamo vsem podeželskim kolesarjem in kolesaricam, da brez pomislekov pristopijo v organizacijo, kateri so dani vsi pogoji za uspešen razvoj in napredek naše vasi. To društvo zasluži vso moralno podporo vse naše javnosti in oblasti. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.