SVOBODNA SLOVENIJA
ESLOVENIA LIBRE
Leto LXXVI | 6. avgusta 2017 - Buenos Aires, Argentina | Št. 6-7
www.svobodnaslovenija.com.ar ^^ ^^ Svobodna Slovenija
MLADINSKI PGV 2017
Centralni odbor mladinskih organizacij je 8. julija pripravil 48. pevsko-glasbeni večer v Slovenski hiši.
Srečanje se je začelo s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj, ki jo je daroval g. Robert Brest. Mladina je sodelovala s petjem, branjem, povezavo in darovanjem, po končani sv. maši pa smo se vsi navzoči zbrali v dvorani.
Večer je pričel s petjem Maura Tundisa, ki je zapel »No importa la distancia« (Ricky Martin), »Corazón en la maleta« (Luis Fonsi) in »Za prijatelje« (Andrej Šifrer). Pri tej zadnji pesmi ga je spremljal Tomaž Kenda na klaviaturi.Sle-dil je program, na katerem je sodelovalo lepo število nastopajočih. Udeleženci smo sodelovali med programom z odgovarjanjem kvizov s pomočjo telefonov, da smo igrali kdo bolje pozna naše umetnike. Na facebooku smo nekaj tednov prej lahko prebirali nekatere podatke o nastopajočih; nabirali smo točke, in na koncu so zmagovalci dobili nagrado. Za prijetno vzdušje sta poskrbela povezovalca Marjanka Grohar in Vanči Štrubelj.
Naslednjo točko sta predstavila Marjanka Grohar na klaviaturi in Agustin Malovrh na cello. Igrala sta »See you again« (Wiz Khalifa)
in »Cello Sonata« (Benedetto Marcello).
Nadaljeval je Martin Seljak, ki je na kitari zaigral verzijo »Hit the road Jack« (Ray Charles, pir. Sungha Jung) in »Stay with me« (Sam Smith, pir. Eddie van der Meer).
Za zaključek prvega dela je nastopila skupina
M.T.L (Marjan Loboda, Tonči Oblak in Ljudmila Smrdelj). Zaigrali so »Čakam« (Andrej Šifrer), »Feel« (Robbie Williams) in »Wild Horses« (Rolling Stones).
Po prvem delu je sledil kratek odmor, da smo poslušalci lahko kaj pojedli in popili. Ko
smo se malo okrepčali in se pogovorili o talentih prvega dela, se je nadaljeval drugi del večera.
Prvi nastopajoči drugega dela je bil Tomi Lenarčič, ki je na kitari zaigral »Yes« (Clap).
Naslednja je bila skupina Sitni, to so Ignacij Mehle, Santiago Rivero, Sebi Žnidaršič in Maksi Žnidaršič. Igrali so »Amor ausente« (Eruca Sativa), »It's not my time« (Three doors down) in »Zadnji Mohikan« (Trevor Jones, Randy Edelman).
Kot zadnja točka večera pa sta skupaj na kitarah igrala Tomi Lenarčič in Martin Seljak pesem »Hanuman« (Rodrigo y Gabriela).
Zahvalili smo se vsem, ki so pripomogli ob pripravi 48. pevsko glasbenega večera. Hvala Tomažu Kenda, Aleksu Šucu in Martinu Zar-niku, ki so skrbeli za luči ter fantom skupine Audio-Pristava za njihovo delo, Zofi Bokalič za oblikovanje programa, ter Martinu Zarni-ku, Aleksu Šucu in pomočnikom za pripravo scene.
Za konec pa smo še vsi skupaj zapeli mladinsko himno.
Gabriela Oblak
RAST XLVI SREČNO SPET DOMA
V soboto, 29. julija, so se petošolci našega Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka srečno vrnili iz enomesečnega abiturientske-ga potovanja. Objavljamo še nekaj odmevov njihovega obiska v Sloveniji.
Radio Ognjišče, 28. 7. 2017 Piše: Matjaž Merljak
Na enomesečnem obisku v Sloveniji so bili maturantje iz Argentine. Kjer so moje korenine, tam je moje srce, je geslo njihovega obiska. Poglabljali so znanje slovenskega jezika ter spoznavali lepote domovine starih staršev. Vse je teklo po načrtu, le vzpon na Triglav jim je splaval po vodi.
V skupini je bilo 24 dijakov iz Buenos Airesa in eden iz Bariloč. Mladi iz Buenos Airesa peto leto obiskujejo srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka. Ta poteka ob sobotah popoldne in takrat v Slovensko hišo v središču mesta pridejo iz različnih predelov mesta: Ramos Mejija, San Justo, Castelar, San Martin, Kara-pačaj in Lanus. Vsi so že prej obiskovali slovenski vrtec in osnovno šolo v krajevnih domovih. Obisk Slovenije je nagrada za njihovo zvesto in vztrajno obiskovanje tečaja, čeprav bi ob sobotah popoldne raje počeli kaj drugega. Tako pa obiskujejo šolo, ki traja pet ur in ima naslednje predmete: verouk, slovnica, slovstvo, zgodovina, etnografija, družbena vzgoja, svetovni nazori. Med letom zbirajo denar za potovanje, tako pripravijo različne plese, bolje se spoznajo na različnih dogodkih, starši tudi pripravijo program s pesmimi, plesi in recitacijami, s katerim se skupina predstavi v Sloveniji. Tako imajo od marca do junija še dodatne vaje ob sobotah dopoldne. Za recitacije so izbrali Martina Sušnika in Ludovika Ceglarja,
s plesi pa predstavljajo argentinsko folkloro.
Naša sogovornica, Tatjana Modic Kržišnik, je ena od treh spremljevalk skupine Rast 46, sicer pa podravnateljica srednješolskega tečaja in profesorica žive besede, sicer pa dejavna v Našem domu v San Justu. Povedala je, da spremljevalci niso imeli težkega dela, dijaki so lepo vzgojeni, zelo dobro so se počutili v Ljubljani, saj tudi sami živijo v mestu.
Alenka Štrifček iz Slomškovega doma iz Ramos Mejije je opisala obisk Mladinske poletne šole slovenskega jezika, ki ga na Filozofski fakulteti organizira Center za slovenščino. Razdelili so jih v različne skupine glede predznanja. Pouk je bil od 9. do 12. ure, pri tem so izpopolnjevali svoje znanje, v skupni so bili z
udeleženci iz drugih držav, s katerimi ohranjajo stike. Sicer je bil njen prvi jezik slovenski, šele kasneje se je naučila špansko.
Veronika Marija Brula, prav tako iz Slomškovega doma, je predstavila kraje, ki so jih dijaki obiskali na avstrijskem Koroškem in so povezani s povojnim begunstvom, ki je tudi njihove stare starše odtrgalo od domovine in pognalo v svet. V Sloveniji je sicer že drugič, a tokratno obiskovanje krajev je drugačno kot z družino. Spregovorila je tudi o nastopih, ki so jih v času gostovanja v Sloveniji imeli kar šest.
Viktorija Jerovšek iz Pristave v Castelarju je za našo oddajo povedala, da so se na poti iz Argentine v Slovenijo ustavili v Rimu, kjer so bili tudi na avdienci papeža Frančiščka in so ga
tudi pozdravili. V krajevnem domu je obiskovala že vrtec, nato osnovno šolo in zdaj je dejavna pri mladini. V Sloveniji je prvič in glede na tisto, kar je videla na fotografijah,je veliko pričakovala.
Igor Magister je bil edini udeleženec iz Bari-loč in v Sloveniji je bil prvič. Spregovorila sva o izletih, te so imeli že v času Mladinske šole, potem pa še v drugem delu njihovega obiska v Sloveniji v organizaciji Slovenije v svetu. Bili so na Bledu in v Bohinju, pa v Postojnski jami, v Prekmurju, na Obali ... Pripravljali so se na vzpon na Triglav, a žal vreme ni dopustilo, da bi se povzpeli na ta največji slovenski vrh. Med šolo so obiskali Šmarno goro, nato pa šli še na Kamniško sedlo.
Danilo Bonino Lipušček iz Balantičevega doma v San Justu, ki ga obiskuje od tretjega leta starosti naprej. Poje v zboru in igra nogomet. V Sloveniji je prvič, jo je pa že prej dobro poznal po fotografijah. Tu ima tudi sorodnike in tako kot drugi maturantje je bil nekaj dni pri sorodnikih. Z njimi so tudi odšli na krajše izlete.
Gabrijel Ravnik iz San Justa se je dotaknil tistega dela obiska Slovenije, ko so se spoznali s slovensko zgodovino, ki je ključna, da so oni Slovenci, rojeni v Argentini. Tako so bili v Kočevskem Rogu, kjer sta jim spregovorila Helena Jaklitsch in Benjamin Bevc. Obiskali so tudi ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, pa tudi Brezje, kjer sta z Alenko pri maši brala berilo. Predstavil je tudi almanah, kjer so ga maturanti napisali še v Argentini. Vsak je v njem objavil zgodbe svojih starih staršev.
Pogovoru s člani skupine maturantov iz Argentine Rast XLVI prisluhnite v oddaji Slovencem po svetu in domovini v nedeljo 30. 7. ob 17. uri (ob 12. po argentinski uri).
STRAN 2
10. SEPTEMBRA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA
RAST XLVI NA KOROŠKEM
Kjer so moje korenine, tam je moje srce!
V četrtek in petek (20. in 21. julija) so bili na obisku mladi iz Argentine. Za vsakoletno prijetno bivanje med nami skrbi (že več kot 20 let) Krščanska kulturna zveza, ki se ji je letos pridružila Mohorjeva družba.
Mladi so se takole predstavili: Smo roj ar-gentinsko-slovenskih abiturientov, ki letos zaključujemo Slovenski srednješolski tečaj v Argentini. Prišli smo v Slovenijo, da bi spoznali domovino naših prednikov.
Rodili smo se v Argentini, v deželi pampe, sonca in vinogradov, kjer kraljujejo »tango«, »chamame« in »malambo«. Živimo pod Južnim križem, izpod Andov smo, a po naših žilah se pretaka tudi triglavska kri. V naših srcih donijo melodije polk in valčkov, ki so nam jih babice mrmrale ob zibelki.
Prišli so preko Ljubelja in se najprej ustavili v Vetrinju. Leta 1945 so na vetrinjskem polju »pristali« njihovi stari starši. V cerkvi so se
spomnili vseh, ki so iz Vetrinja bili odpeljani v smrt, saj je bilo med njimi veliko sorodnikov.
Zgodovino Karantanije mladi dobro poznajo, zato je obisk Gospe Svete vsako leto, lahko bi rekli, obveza. Ogledi cerkva in znamenitosti so lahko zelo naporni, zato se je prileglo dobro kosilo, ki so ga pripravile pridne roke kuharic v Mohorjevi hiši.
Popoldan so uživali v Minimundusu, se vrnili na »mavžno« v Mohorjevo, se veselili ob nakupovanju in bivanje v Celovcu zaključili s sladoledom. Tako je vožnja na Reberco v poletni vročini hitreje minila. Pod gostoljubno streho reberške komende jih je za eno noč sprejela Anica Fugger.
V petek zjutraj so peli v Železni Kapli pri maši, se s Pavlom Zablatnikom povzpeli k sv. Hemi in bivanje na Koroškem zaključili na Jed-vovci - po 441-ih stopnicah, ki so jih kot trening za vzpon na Triglav premagali in uživali ob pogledu na gore in jezera. Proti večeru so se vrnili v Ljubljano. Ostaja jim še en teden bivanja v Sloveniji.
Ko boste prebirali Nedeljo bodo mladi že pod Južnim križem in svojim bližnjim pripovedovali o Sloveniji - o tej čudoviti deželi, kot sami pravijo: Zemlja naših dedov in pradedov si, veliko smo se o tebi učili, kljub razdalji si nam bila vedno blizu. Ljubezni polno je naše mlado srce, tako do Argentine kakor tudi do domovine, kjer naše so korenine. Iz njih bomo srkali sok in ga obogateni prelili v našo malo Slovenijo v Argentini.
Ti mladi so poroštvo, da ostaja
slovenska beseda živa pod Južnim križem.
Marija Gruškovnjak
Nedelja - Celovec
MISLI
Ljubimo življenje!
»Menim, da mora vsak pogledati v svoje srce in se vprašati, ali ljubi življenje. Samo če ljubimo življenje in se veselimo tega daru, najprej sami pri sebi, potem lahko življenje in vse, kar nam to prinaša, gledamo s pozitivne, svetle in lepe strani. Potem lahko tudi vse ljudi okrog sebe, najbližje, moža, ženo, otroke gledamo kot dar in se jih veselimo. Zagotavljam vam, tukaj na Sveti Planini, da je to najpomembnejša vzgoja, ki jo lahko damo našim otrokom - veselje do življenja.«
Na Sveti Planini nad Trbovljami je na romarskem shodu ob župnijski cerkvi Imena Marijinega na Anino nedeljo, 23. julija, sveto mašo daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Povedal je, da ni nobenih zapisov o tem, kako je Ana vzgajala Marijo, a dodal, da sta morala biti starša odlična vzgojitelja glede na to, da je Marija izrekla privolitev. Ob tem je spregovoril o tem, kako naj danes starši vzgajamo svoje otroke.
vir: Radio Ognjišče
SLOVENCI V BENEČIJI
Slovo Gandija iz Terske doline
V soboto, 22. julija, dva dni preden bi praznoval 80. rojstni dan, se je od zemeljskega življenja poslovil veliki narodni buditelj v Benečiji, izjemno markantna osebnost, prof. Viljem Černo.
Vsi, ki so poznali prof. Viljema Černa, zanj pravijo, da je bil velik človek. O njem govorijo le v presežnikih. Vse svoje življenje je posvetil prizadevanju za izboljšanje položaja svojih rojakov, a pri boju nikoli ni bil napadalen, nesramen ali oster. Prepričan je bil, da lepa beseda najbolj zaleže. Zato se ga je prijel vzdevek Gandi iz Terske doline.
Rodil se je leta 1937 v odmaknjeni vasici Bardo v Terski dolini, ki se je po potresu leta 1976 skoraj izpraznila. Tam danes živi nekaj sto ljudi, ki govorijo zelo staro slovensko narečje. Vsi priznavajo, da je to, da se je v teh dolina ohranilo slovenstvo predvsem zasluga prof. Černa.
Kot ključno, kako je lahko izoblikoval svoja prepričanja in začutil pomen ohranitve domače govorice in kulture je Viljem Černo navajal dejstvo, da je imel možnost obiskovati slovenske šole v Gorici in Trstu, kjer je končal učiteljišče in nadaljeval s študijem. Po vojni so namreč v Tersko dolino prišli slovenski funkcionarji iz Trsta in začeli iskati nadarjene otroke primerne za šolanje. Profesor Černo je pogosto pripovedoval, da je bila njegova mama ena redkih (oče mu je umrl ko je bil še zelo majhen), ki je imela pogum otroka poslati v slovenske šole, Italijani so namreč na župana pritiskali naj jih izobči, staršem pa grozili, da jim bodo vzeli pokojnino. Žu-
/ f
\
pnik pa mu je zaradi obiskovanja slovenskih šol odrekel obhajilo. A Viljem Černo je šole kljub temu obiskoval in se nato v Bardo vrnil kot izobražen profesor in zaveden pripadnik slovenske manjšine. Takoj se je vključil v družbeno življenje in postal aktiven na vseh področjih. Bil je soustanovitelj Kulturnega društva Ivan Trinko, kasneje je bil 10 let tudi njegov predsednik. Ustanovil je tudi Center za kulturne raziskave. Poleg kulture je bil vse življenje aktiven tudi v političnem življenju, tako na nivoju občine kot v slovenskih manjšinskih strukturah. Ne le v Benečiji, odgovorne naloge je prevzel tudi na deželnem nivoji, na primer predsedovanje Narodni in študijski knjižnici v Trstu. V zadnjih letih se je sicer postopoma umikal in novih fukncij ni več sprejemal, a do konca je ostal ena osrednjih kulturnih in političnih osebnosti v Benečiji. Pravi Čedermac.
Bil je tudi pesnik, ki je pisal v terskem narečju. Za svojo zadnjo pesniško zbirko Ko pouno noči je sarce je prejel tudi literarno nagrado Vstajenje.
Z veliko strpnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo je desetletja prenašal udarce italijanskih nacionalistov, postfašistov in protislovenskih organizacij. V času hladne vojne je prizadevanje za slovrenstvo v teh dolinah pomenilo biti deležen veliko osebnega šikaniranja, žaljenja in groženj, večkrat je bila ogrožena tudi njegova varnost. A je vztrajal naprej. V zadnjih letih življenja je ob spominjanju teh časov večkrat priznal, da njegovo življenje ni bilo lahko in pogosto razmišlja, če bi še enkrat prehodil takšno pot. ''Vse moje delo je izhajalo iz želje, da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre. Svoje delo sem namenil našim ljudem, vsaj tistim, ki še čutijo kar so podedovali, tisto dušo, ki je naša duša'' je večkrat poudaril. Na vprašanje kako zmore, da do svojih nasprotnikov ne čuti jeze
in zamer pa je odgovarjal: ''Vsak jezik je bogastvo, vsaka kultura je bogastvo, vsaka duša je bogastvo. Od nasprotnikov pričakujem, da bodo toliko širokogrudni, da bodo postopoma sprejeli ta zaklad, ki ga te doline imajo in bodo upoštevali vse, kar je pošteno. In naše izročilo to je. V nasprotnem primeru pa so sami na škodi''. Čeprav neomajen v svojih stališčih pa je bil za vse ljudi sprejemljiv zaradi osebnega pristopa. S svojo karizmo, toplino, prijaznostjo in odprtostjo se je prikupil vsakemu sogovorniku.
Veliko simpatijo je čutil Viljem Černo do čez-mejnega sodelovanja, vsega slovenskega sveta in vseh rojakov. V enem izmed svojih govorov je tako v duhu nauka »Pojdi in uči narod v njegovem jeziku« takole vzpodbujal: ''Pred 2000 leti se je Jezus Kristus sprehajal tako po beneških kot po koroških, kranjskih, štajerskih, kraških, porabskih vaseh in nas je vse v slovenskem jeziku učil evangeljskih resnic in ljubezni do materine hiše! Ostanimo zvesti temu bogastvu, ki smo ga podedovali, ne pozabimo očetovih žuljev in vonja materinega domačega kruha. Želim, da skupaj srečamo novo ljubezen ter naredimo življenje lepše, bogatejše in žlahtnejše, saj smo ljudje odprtega srca in duha''.
Kot najbolj ganljivo izkušnjo v življenju je profesor Černo opisoval dogodek, ko je njegov najstarejši sin začel hoditi v šolo, kjer je sam poučeval. Ker so ga hotele spoznati tudi druge učiteljice je sina med odmorom k sebi poklical in nagovoril v italijaniščini, da bi ga tudi ostali razumeli. Sin ga je pogledal v oči in mu dejal: ''Kaj nisi več moj oče?''. Dokaz, da je Viljem Černo tudi sam v družini živel vrednote, o katerih je vse življenje navzven govoril je, da zadnja leta njegovo vsestransko delo za ohranitev slovensta v Terski dolini zelo dobro nadaljuje sin Igor.
Dejan Valentinčič
SVOBODNA SLOVENIJA | 3. SEPTEMBRA 2017
STRAN 3
DAN PRIJATELJEV
Moram priznati, in mislim, da pri tem ne pretiravam, da se malokje na svetu temu dnevu posveča toliko pozornosti kot prav tu v Argentini. To trditev sem lahko preveril v razgovorih z znanci iz drugih držav. Na ta dan že zjutraj v službo kolega prinese "facture", mobilci kar naprej zvonijo, Whatsapp se sesuje od tolikih sporočil, večer je pa poln raznih srečanj.
Letos je bil 20. julij četrtek. Že na nedeljo prej, torej 16., je Mariana prevzela nalogo, da razpošlje kolektivno vabilo: zberemo se v Slomškovem domu v petek 21 - tako nas ne bo skrbelo, da bi naslednji dan morali zgodaj vstati. Mimogrede je še omenila, da bi bil tudi "prostovoljni" kuhar dobrodošel, in tako je končno Aleks tokrat sprejel izziv in obljubil že dolgo opevano lečino enolončnico ("guiso de lentejas"), ki smo jo že od lanskega leta nestrpno čakali. Nekateri smo se še ponudili za pomoč in enostavno tako je bila stvar organizirana.
V petek smo z delom začeli že zgodaj, okoli 18. Kar šest nas je rezalo: špeh, roast beef, svinjino, rdeče klobase, svinjske klobase, krompir, korenje, čebulo, zelene paprike, rdeče paprike, česenj. Počasi smo vse vnašali v stolitrski lonec, skupaj s stlačenim paradižnikom, posebej pripravljeno juho, rdečim vinom, poprom, papriko, lovorjem in končno, seveda, še lečo. S takimi sestavinami je bilo nemogoče, da končni izdelek ne bi bil izvrsten, zato Aleksa sploh ni skrbelo da ne bi prav ratalo. Tri ure smo tako kuhali, med tem ko so gostje že prihajali. Vsi so prvo vstopili v kuhinjo in pokukali v lonec.
Prav to smo iskali, tiste skupne ure dela,
pogovora, smeha. Čakanje sploh ni problem, ko se prijatelji srečajo, z edino izjemo lakote, saj smo morali potrpežljivo počakati, da je Aleks odločil kdaj je leča končno dosegla pravo gostoto. In takrat smo šele smeli posesti k dolgima mizama, ki sta nas že nekaj ur čakali. Miza mladih in miza malo manj mladih. Mladih med 5 in 60 leti.
Ima pa čakanje tudi svoj čar. Obrazi so kar strmeli, ko so vroči krožniki prihajali na mizo. Vonj pa je že dolgo prej osvojil našo obleko. Zmolili smo pred paro krožnikov in poznalo se je, da smo nestrpni. Po kratkem trenutku tišine so žlice zažvenketale in se pogreznile v polne krožnike. Prav kmalu smo bili vsi potni, ušesa in nosovi pa zaliti v rdečico zaradi vroče in pikantne hrane. Nestrpno smo čakali, da se je vsaj malo pohladila predno smo jo okusili. Ali se nam je samo zdelo da peče, pa je vzrok bila močna kombinacija leče in vina. Po argentinski navadi smo seveda tudi zaploskali kuharju, našemu "master chefu" Aleksu.
To je bil vrhunec, leča, kruh in vino. A naj-pomembejši smo bili nedvomno mi, prijatelji. Hrana se nam je zdela še bolj okusna zato, ker smo se družili, da nadaljujemo naše neskončne pogovore. Stisnjeni ob mizah smo se vrteli okoli naših običajnih debat a z vedno novimi besedami in domislicami. Na vrsti je bila še druga porcija leče in spet kozarec vina, seveda, saj sta v tem drugem krogu prišla tudi na vrsti filozofija in spomini. Že iz otroških let se poznamo in smo si prijatelji, pri mizi ob nas pa so sedeli naši otroci, ki so prav tako prijatelji med seboj, tudi iz otroških let.
Argentinski Slovenci smo posebni tipi. Radi uživamo obe strani, argentinsko in slovensko. Kdor posluša naše razgovore hitro opazi, da je to težko razložiti. Slovenec in Argentinec. Človek, ki je istočasno rezerviran in komunikativen, discipliniran a tudi malce uporniški, zelo zmeren in hkrati sproščen.
Veliko skupnih zgodb imamo, že iz časov, ko so se naši predniki izkrcali iz ladij s kupom zgodb tragedije in upanja kot edino prtljago. Še vedno se te zgodbe vrtijo v naših pogovorih, neizogibni so pa tudi spomini na šolo, na Dom, na tečaj, obletnice, izlete, počitnice, dela, poroke, praznovanja, in še, in še, in še. Nekateri pravijo, da se sploh preveč poznamo. Morda to plaši tiste, ki so malo bolj oddaljeni, a brez dvoma nas pa prav to tako močno združuje. Ni druge razlage za dejstvo, da se po sedemdesetih letih še vedno na neki večer družimo, da kuhamo in klepeta -mo, kot so to počeli naši dedje.
Hvala vam, prijatelji, imeli smo se krasno! Ah, skoraj pozabim, leča pa je bila izvrstna.
Jože Lenarčič
STRAUSS, COLON, FILIPČIČ, BARRIENTOS...
22. julija so v buenosaireškem Teatru Colonu predstavili Straussovo opero "Der Rosenkavalier" - Kavalir z rožo. Zasedba je bila v glavnem lokalna, a kot se večkrat zna zgoditi na isti ravni - če ne celo boljši - kot tiste z gosti iz tujine.
Kavalirja si ne more privoščiti vsaka operna hiša. Potrebuje se fenomenalno zasedbo, odličnega režiserja - da ne govorimo o dirigentu, velikansko produkcijo, najbogatejši možni orkester. Colón jo postavi na oder povprečno enkrat na desetletje.
Delo je povsem originalno, ni zasnovano na romanu ali odrski drami, izum je celo "običaj" kavalirja. Krstna predstava se je vršila 1910, in (seveda kontrafaktično, gledano iz sedajne perspektive) se lahko razume tudi kakor neka simbolična anticipacija sprememb po prvi svetovni vojni: stara Evropa umira, v veliki meri utelešena v tem delu v Maršalki, a tudi v drugih junakih, in prikaže se nova v Oktavijanu in mladi zaročenki.
Vse to je za ta tednik pomembno zaradi Carle Filipčič-Holm in Guadalupe Barrientos, ki sta imeli dve od vodilnih vlog v tem delu. Najpomembnejši.
Guadalupe Barrientos - Carla Filipčič-Holm
O Carli smo že pisali v Svobodni Sloveniji (1.5.2014) ko sta solistične točke Brahmso-vega Nemškega rekviema izvajala z Lukom Debevcem-Mayerjem. Kar nekaj podatkov o njej, njenem poreklu in življenjepisu sem objavil v članku o "Primorkih Štimah" v spletni reviji Rodna gruda (prispevek je na razpolago na povezavi http://rodnagruda.si/pred-stavljamo_vam/2017060512370211 ).
V vlogi Maršalke je bila enostavno čudovita. S prodornim in lepim glasom je, kot pričakovano, brezhibno odpela in odigrala svojo vlogo in že takoj v prvem dejanju navdušila publiko, ki jo je nagradila z ovacijo takoj ko se je prikazala pred zaprtim zastorom.
Torej, da ima Carla svoj prostor v slovenskem tedniku je samoumevno. A zakaj pa Guadalupe Barrientos? Ker poleg nastopov tu in še kje drugje, poje tudi v Sloveniji. Da, slišal in videl in spoznal sem jo v Mariboru, v operi (sila lepa dvorana), ko je izvajala Bize-tovo Carmen. Temperamentna mezzosopra-nistka je bila odlična ciganka. Po predstavi sem jo takrat še osebno spoznal v kantini opere. Tokrat je odpela odličnega Oktavija-
na. Zahtevna vloga! Ženska, igra moškega, ki se v vlogi prelevi v žensko, potem nazaj v mladega moškega... in kar zadeva petja, nič manj zahtevna. Prepričljiva, simpatična, tudi ona je ob koncu predstave žela velikansko priznanje navzočih.
Torej sta ti dve pevki - seveda ni bilo za pričakovati drugega - odlično odigrali in odpeli zahtevni vlogi. Vsa zasedba je bila na visoki ravni, a gotovo nas zanimata le ti dve.
Kot rečeno, portret Carle je dostopen na omenjeni spletni strani, poleg seveda drugih, ne slovenskih, in zato tu nekaj o Guadalupi:
Julija 2012 je Guadalupe pela Charlotte v Teatro Argentino de la Plata (opera glavnega mesta province) pot taktirko Benjamina Pionnierja, ki je bil takrat direktor opere v Mariboru. Takoj jo je povabil, da se pridruži stalni mariborski zasedbi in pri tem začne kar s Carmen, ki so jo prav takrat pripravljali za gostovanje na Japonskem. Dospela je prvič v Slovenijo januarja 2013, pri 18 stopinjah por ničlo, ki jih je takoj začutila v grlu. Imela je na programu koncert zarzuele in nato začela z vajami za Carmen. Zna povedati, da je bila to čudovito lepa izkušnja, teater, publika, kolegi so jo vsi lepo, toplo sprejeli. Dejansko se je zaljubila v mesto in v ljudi tam. Sama pravi, da je Buenos Aires njeno mesto, Maribor pa mala nebesa.
Tam je pela v Puccinijevem Tritticu, Isabello v Italiani in Algeri, Amneris (Aida), Mère Marie (Dialogues des Carmelites), Dalila (Samson et Dalila) 2016, Fricka (Rheingold) 2017. Kmalu bo pa še Azuceno (Il trovatore) in Pre-ziosillo (Forza del destino) v 2018.
Maribor ji je torej omogočil izpopolnjevanje in rast v umetnico, ki se je v njej razvila. Seveda se je tudi naučila kar nekaj slovenščine!
Rok Fink
MLADCI IN MLADENKE
v
Športni dan v Našem domu
V soboto 29. julija smo se mladci in mladenke vseh domov zbrali, da bi skupaj preživeli Športni dan v Našem domu v San Justu.
Igrali smo se med dvema ognjema, človeški metegol, odbojko, košarko, nogomet in še mnogo drugih iger. Zelo smo se zabavali! Kosili in malicali smo skupaj, pa tudi kaj poklepetali.
Zahvalili smo se Magdi Skvarča Trpin in Stanku Jelenu za dolgoletno pomoč in za okusne jedi, ki sta nam jih kuhala pri taborjenjih.
Najlepša hvala vsem voditeljem, ki so nam pripravili ta krasen dan!
Tati Brula
STRAN 2
10. SEPTEMBRA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA
SLOMSKOV DOM POROČA
Veliko lepega se je v Slomškovem domu dogajalo od lanskega Božiča do zdaj!
Na božično jutro, 25. decembra 2016, smo se kljub dežju in slabemu vremenu zbrali in skupaj praznovali Jezusov rojstni dan. Sv. mašo je daroval nekdanji član in še vedno prijatelj Doma Pavel Novak, takrat na obisku v Argentini. Zbor Ex Corde (vodi Marta Selan Brula) je sveto daritev obogatil z lepim petjem.
Takoj po maši so nam voščili voditelji vseh organizacij, ki aktivno delajo v Slomškovem domu: Marcelo Brula za Slomškovo šolo, Miki Bokalič, Magdalena Mazieres in Marko Ko-želnik za Mladce & Mladenke, Štefi Bokalič in Damijan Loboda za mladino, Helena in Jože Oblak za Farni odbor, Marta Selan Brula za zbor Ex Corde, in končno še predsednik Doma Pavel Brula. Skupna želja vseh je bila: Mir ljudem na zemlji!
Nato so otroci in mladi voščili Novorojenemu v lepem prizoru (pripravil Marcelo Brula) ob petju našega zbora. Sledil je že tradicionalen božični zajtrk, za katerega se zahvalimo
mladini in skupini M&M!
Poletje je običajno miren čas, ko se v Domu zbiramo le ob nedeljah k sv. maši in potem še dolgo klepetamo na dvorišču pod lipama, ob kavi in pelinkovcu. Ta poletni čas so naši fantje izrabili, da so malo polepšali Slomškov dom. Zbrali so se na pustni ponedeljek in torek, in sicer že navsezgodaj, da so že pred sončnim vzhodom pobarvali igrišče, pa še popravili in pospravili vse potrebno. Najtežje delo je imel "asador", ki je v hudi vročini pekel asado za delavce.
Marca, ko smo že vsi nazaj s počitnic, se tudi življenje v Domu vrne v normalni tir: mladi ob večerih spet trenirajo v odbojki in nogometu, pevski zbor Ex Corde spet redno vadi ob četrtkih zvečer, ob sobotah otroci spet polnijo klopi Slomškove šole.
Tudi kulturnega življenja ne zanemarjamo. V nedeljo 2. aprila po sv. maši in zajtrku, nam je gostja in prijateljica iz Slovenije dr. Helena Jaklitsch pripovedovala o svojem raziskovalnem delu. Že njeno doktorsko delo je
bilo povezano z zgodovino Slovencev v begunskih taboriščih po Drugi Svetovni Vojni, zdaj pa ta raziskovanja še nadaljuje in poglablja. Veliko zanimivega nam je povedala o naši lastni zgodovini; s svojim pripovedova-jem nam je segla globoko v duše in nam tudi potrkala na vest: a preteklost naših lastnih družin ne smemo pozabiti!
V	postnem času smo se ob petkih zvečer zbirali k molitvi križevega pota, dvakrat je bila ta molitev v pripravi mladih: v petek 31. marca so križev pot pripravili in vodili mladci in mladenke, v petek 7. aprila pa ramoška mladina.
Cvetna nedelja je eden najbolj obiskanih praznikov v Slomškovem domu. Butarice, procesija, branje Pasijona pred Velikim tednom, vse te slovenske navade privabijo v Dom veliko število rojakov. Letos smo morali tradicionalno procesijo prilagoditi zahtevam vremena: molitev in petje v dolgem sprevodu po dvorišču je nadomestila simbolična procesija okoli polne dvorane. Kljub temu so pa dobro znane ramoške butarice tudi letos krasile Jezusov prihod, saj so se mamice Slomškove šole in druge izkušene izdelovalke butaric kar dvakrat zbrale, da so jih spletle.
Na Veliko soboto, 15. aprila, so kuhinjo Slomškovega doma že zgodaj prevzeli mladi, ki so pekli potice za velikonočni zajtrk. Izkušeni pek potic Aleks Cestnik je vodil njihovo delo in jih poučil o tem, kako se pripravi najboljšo potico. Vsi, ki smo jo kasneje okusili smo priče, da jim je uspelo! Popoldan se je v Dom približalo še veliko število Slovencev, ki so po stari navadi prinesli velikonočna jedila k žegnu - blagoslovil jih je g. Robert Brest. Zvečer smo se pa zbrali v naši skupni cerkvi Marije Pomagaj k Velikonočni vigiliji, kjer smo skupaj molili in pričakali vstajenje našega Zveličarja. Ex Corde je praznik obogatil s svojim petjem.
Na največjo nedeljo v letu smo se zbrali k vstajenjski sveti maši, pri kateri je pel zbor Ex Corde. Skupni zajtrk, za katerega je poskrbela mladina, je v velikonočnem duhu združil vse prisotne.
V	nedeljo 23. aprila je bil na vrsti letni občni zbor Slomškovega doma. Odborniki so članom poročali o storjenem delu v letu 2016 in o načrtih za leto 2017. Tokrat ni bilo volitev za novi odbor, ker je sedanji "v službi" še do prihodnjega zbora.
V	soboto, 20. maja, so ramoški mladi vabili na glasbeni "Validom". Že več let pripravljajo ta večer in mladi iz vseh domov radi pridejo, da poslušajo lepo glasbo in se srečajo s prijatelji.
Med tolikimi dejavnostmi, študijem in službenim stresom pa vedno radi najdemo tudi čas za druženje in klepet. To seveda radi obogatimo z dobro založeno mizo in zalijemo s primerno pijačo. V petek 9. junija zvečer se je Ariel Mazieres ponudil, da bo poskrbel za locro. Tipična argentinska enolončnica je privabila lepo število slovenskih prijateljev, ki smo se do pozne ure lepo imeli.
Tretja nedelja v juniju je v Argentini namenjena očkom. Letos jih je posebno pogostila Slomškova šola. Nastopi otrok, kosilo, skupne igre. V najlepši družbi, s svojimi otroki, so očki preživeli lepo soboto!
9. julij: churros in topla čokolada, tipičen argentinski zajtrk ob državnem prazniku. Za to sta poskrbela najbolj aktivna "Argentinca" v Slomškovem domu, Andrea Q. in Ariel M.
Opisali smo vam naše dosedanje "redno delovanje", v prejšnjih številkah Svobodne Slovenije ste pa že brali o tem, kako smo se junija spomnili naših žrtev, o nastopih zbora Ex Corde in še kaj. V drugi polovici leta nas čakajo največja praznovanja v Slomškovem domu: 6. avgusta mladinski dan, 17. septembra pa obletnica, tokrat že 56. Že zdaj vsi lepo vabljeni, da se nam pridružite!
Mariana Poznič
DAN
DRŽAVNOSTI V BARAGOVI ŠOLI
V soboto 1. julija smo v Baragovi šoli praznovali Dan državnosti. Po odmoru smo se vsi skupaj zbrali pred plakatom, kjer je bil narisan zemljevid Slovenije. Najprej je ga. Luciana Servin prebrala nekaj misli o Dnevu državnosti in kako je bilo, ko je Slovenija postala samostojna država.
Otroci so pozorno poslušali in sledili pogovoru, ki je sledil z učiteljicami glede nastanka državnih simbolov in slovenskih znamenitosti.
Najmlajši so držali Slovenske zastavice v rokah in z njimi vihrali, kot če bi prav tisti večer pred parlamentom praznovali in se veselili s celim srcem.
Nato so najstarejši učenci stopili naprej in prebrali Cankarjevega »Kurenta«, ki nam s čustvenim glasom pove kaj nam res pomeni daljna domovina Slovenija; to velja še posebno za vnuke izseljencev.
Takoj za njim je bila na vrsti »Slovenska zemlja«, Kremžarjeva poezija iz zbirke »Bogoljub«, ki nam tudi govori o domovini, njenih lepotah in o vsem kar pomeni biti Slovenec.
Za konec smo vsi skupaj zapeli »Moja Slovenija« in zopet so vse zastavice vihrale.
Prav lepo je doživeti take praznike z otroki in jih navdušiti, da spoznavajo Slovenijo, deželo dedov ali celo pradedov v nekaterih slučajih.
Tako se bodo naučili ljubiti našo srčno domovino, saj mislim, da je to ena izmed naših glavnih nalog.
LvS
SVOBODNA SLOVENIJA | 3. SEPTEMBRA 2017
STRAN 3
NAŠ DOM SAN JUSTO | Božičnica 2016
Koledar zopet oznanja mesec december. Leto prihaja h koncu in prazniki se že vrstijo ter z njimi mrgolenje po trgovinah, na ulicah. Pri delu marsikdo dvigne čašo s sodelavci in sklepa projekte, načrtuje letni oddih. Skoraj
vsi hitimo, vročina stiska, zaključki, srečanja ... ni časa ... kaj še moramo ... in kot motorji brezhibno delujemo naprej. Na južni polobli koledar kaže, da se je začelo poletje. Malo za tem prihaja prvi sveti večer. Bo šel kar mimo?
Božji zvonovi oznanjajo, da Zveličar se je rodil. Čujmo in radujmo se! Borne lesene jaslice so ga sprejele in zvezda repatica je pokazala pastirjem pot do Jezusa Boga. Slavili so ga, in slavimo ga tudi mi sedaj. Sveto Dete se je učlovečilo, da bi nam posušilo solze, da bi se naučili bratu odpustit, da bi nam podarilo milost ljubezni do sočloveka. Božič je.
Nedelja 25. decembra, naj bi se že v prvih urah tu v Buenos Airesu začela z dežjem. A ni bilo tako. Nekaj ur se je prestavilo in ob začetku svete maše v sanhuški stolnici se je ulilo kot iz škafa. Jezusovo rojstvo smo farani slavili med mašno daritvijo, ki jo je daroval g. Robert Brest. Številna skupina ministrantov je, kot vedno, pomagala mašniku. Na koru je prepeval Mešani pevski zbor San Justo, pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar.
Oblaki so nas še naprej blagoslavljali. Hitro smo se pomaknili v Naš dom in tam nadaljevali z božičnim praznikom. Lepe želje so se slišale tu in tam, ko smo se srečavali med potjo do dvorane in okoli lepo pripravljenih miz.
Napovedovalka Lucijana Oblak je pozdravila vse navzoče ter povabila predsednika Našega doma Marjana Grilja, da pozdravi v imenu vseh odsekov. Med nagovorom se je zahvalil vsem odsekom, članom in prijateljem Doma za pomoč, sodelovanje in želel je, da bi mir kraljeval med nami ter, da bi še naprej složno delali v prid naše skupnosti.
Na odru je sledila uprizoritev božje skrivnosti. Odprli smo srca in se napojili z večno dobroto, ki poruši medsebojne meje in razveseli vsakogar. Tokrat so sveto družino upodobili Erika Poglajen in njen mož Gabriel Dellacasa z malim Dantejem. Nad hlevom je zvezda re-patica odsevala luč in s skupino angelov vabila pastirje (otroci, mladina ter odrasli). Vrstili so se tudi recitatorji (Danilo Bonino, Leila Erjavec, Katerina Javoršek, Gabrijela Malovrh, Niko Puntar, Gabriel Ravnik in Sebastjan Žgaj-nar), ki so s poezijami pripomogli k uspehu prizora. Prav tako so pa pevska skupina mladine Našega doma ob spremljavi kitar, otroški pevski zbor Balantičeve šole (vodita Kristina Skvarča Šenk in Veronika Malovrh) ter Mešani pevski zbor z lepo izbranimi pesmimi še dvignili slovesnost. Skupno petje Svete noči, je povezovalo vse prisotne in poneslo v srca najgloblje želje: mir, zdravje, lepo sožitje in veselje.
Zamisel in režija je bila na skrbi Mirjam Oblak; scenografija: Tone Oblak, Klavdij Selan, Lojze Erjavec in sodelavci ter tehnika: skupina Luč in zvok NDSJ.
Sledil je skupni zajtrk. Vsi smo bili deležni koščka potice ter kave in seveda smo nadaljevali s pozdravi in lepimi željami, saj nas betle-hemsko Dete blagoslavlja v našem domačem ognjišču.
Marta Petelin
VELIKA NOC V NAŠEM DOMU
Velika noč! Vstajenja dan! Veseli se Kristjan!
Priprava na tako pomemben in obenem slovesen dan za vsakega kristjana se je v Našem domu pričela že prve dneve v aprilu, ko se je mladina zbirala k razmišljanju ob pripravi na 32. Mladinski križev pot. V četrtek pred Velikim tednom pa smo imeli, ob 20.uri, v san-huški stolnici, velikonočno obnovo. Letos je duhovno obnovo vodil lazarist g. Toni Burja, ki nas je med pridigo spodbujal k spreobrnjenju. Rekel je, da moramo opustiti, kar je bilo slabega v nas, se skesati in začeti novo življenje. Med sveto mašo je bila tudi priložnost za sv. spoved. Spovedovala sta dr. Jure Rode in g. Matija Borštnar. Tisti teden pred Cvetno nedeljo so se v Našem domu zbirale lepo število žena, mladenk in tudi nekaj otrok pri pletenju butaric, katere smo v nedeljo lahko ponesli k blagoslovu.
Na cvetno nedeljo, ki pomeni začetek velikega tedna smo se spominjali Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Z butaricami in oljčnimi vejicami v rokah smo sprejeli prihod duhovnika in število ministrantov. Predno se je začela sveta daritev je mašnik, dr. Jure Rode, blagoslovil vsa zelenja, ki jih je ljudstvo dvigalo kvišku. Med mašo smo poslušali poročilo o Jezusovem trpljenju s petjem pasi-jona. Pela sta ga g. Martin Selan in g. Andrej Grilj s spremljavo sanhuškega Mešanega pevskega zbora.
Ob petih popoldan se je v Našem domu zbralo lepo število mladih ob pripravi na Veliko noč pod vodstvom g. Roberta Bresta. Tej dejavnosti je ob 19.30 uri sledil Mladinski Križev pot. V zbranosti smo vsi navzoči sledili razmišljanju pri vsaki postaji Križevega pota. Prebrane misli in slike na platnu, ter vmesno petje s spremljavo kitar je nas vse ganilo do solz, ko smo dojemali trpljenje, ki ga je iz ljubezni do nas prestal naš Zveličar.
Na veliki četrtek so se v zgodnjih urah dekleta Našega doma zbrale pri peki potic.
Na veliki petek se je mladina lotila barvanja
pirhov in priprave prostorov za velikonočno akademijo. Ob treh popoldan so se zbrali pred kapelico in zmolili desetko rožnega venca. Zvečer je ob slovesnem liturgičnem opravilu, v slovenski cerkvi Marije Pomagaj, pel naš Mešani pevski zbor San Justo. Po obredih je mladina Našega doma pripravila, za vse vernike, skupni križev pot.
Na Veliko soboto, na dan pričakovanja, smo se zopet zbrali v Našem domu ob blagoslovu velikonočnih jedil (gnjati, pirhov, hrena in potic). Vsaka družina je prinesla svoj jerbas in tako izrazila vero naših prednikov, ki so z blagoslovom jedil hoteli priklicati božji blagoslov na svoje domove. Ob štirih popoldne je naš dušni pastir dr. Jure Rode delil blagoslov na jerbase in vodo, ki so bili razstavljeni po mizah ter vsem rojakom podelil podobice.
Prebudil se je novi dan! Prebudili smo se tudi mi! Kristus je vstal in obnovil v nas vero in upanje, da bomo tudi mi nekoč vstali k novemu, večnemu življenju! Sanhuška stolnica se je napolnila z zbranim vernim ljudstvom. Mogočno petje mešanega pevskega zbora San Justo je oznanjalo zmagoslavno vstajenje! Naš dušni pastir se je po sredini cerkve bližal k oltarju v spremstvu množice ministrantov. Vsi verniki smo z radostnim srcem sledili mašne-mu obredu. Med pridigo nas je dr. Jure Rode spomnil, da smo vero dobili in ohranili, ker so bili naši starši in stari starši za nas živi pričevalci Jezusovega vstajenja. Opomnil nas je in posvaril, naj bomo tudi mi našim otrokom pričevalci Jezusovega vstajenja in tako bomo v naših družinah ohranili vero in upanje v večno, neumrljivo življenje.
Po maši smo si voščili vesele praznike in se napotili v Naš dom, kjer so nas v zgornji dvorani že čakale pogrnjene mize in žegnana jedila. Po velikonočni akademiji so nam mladci in mladenke postregli še s kavo. Za žegen je poskrbel in pripravil odbor Našega doma.
Stopila je k odru gdč. Tatjana Groznik in v imenu odbora izrekla velikonočno voščilo vsem navzočim. Sledili so ji predstavniki vseh odsekov, ki delujejo v našem domu. Na čelu sta bila predsednik Našega doma, g. Andrej Mehle in voditeljica Balantičeve šole ga. Irena Urbančič Poglajen. Sledila jima je predsednica krajevne mladinske organizacije gdč. Mikaela Oblak. V imenu zveze mater in žena je pozdravila predsednica ga. Nežka Lovšin Kr-
žišnik, v imenu mladcev in mladenk je voščila gdč. Nadja Miklič, v imenu folklorne skupine Mladika g. Matjaž Groznik ter v imenu društva upokojencev gdč. Marjanka Furlan. Nato nam je napovedovalka prebrala misel, ki primerja Veliko noč kot praznik vseh praznikov, s soncem, ki sveti med vsemi drugimi zvezdami!
Akademija se je nadaljevala z recitacijami in petjem. Zamisel ter uskladitev pesmi za predstavo je bila zasluga gdč. Mirjam Oblak . Izvedba in režija akademije pa je bila na skrbi g. Tonija Rovana.
Ko se je zastor začel odpirati nas je sredi odra presenetila mogočna slika vstalega Kristusa. Kot vsako leto nas je znova očaralo mojstrsko delo g. Toneta Oblaka. Nato so se na odrske stopnice, počasi eden za drugim, postavljali recitatorji: Klavdija Belič, Mikaela Malovrh, Tatjana Malovrh, Kamila Mehle, Lucijana Oblak, Agustin Malovrh, Ignacij Mehle, Aleks Puntar in Vanči Štrubelj. Izrazito in veselo so deklamirali sledeče recitacije: Vstajenje! (Ljubka Šorli), Vstal si Gospod in Vstajenska procesija (Stanko Janežič), Kristus je vstal! In Velikonočna (Gregor Mali) ter Veselje Velike noči in Kristus je vstal (neznanega argentinskega avtorja, ki je prevedla Breda Cigoj Leben). Med recitacijami je Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar zapel: Veliko noč praznujmo!, Razveseli se Kraljica ter Zapoj veselo. Sodeloval je tudi otroški pevski zbor Balantičeve šole pod vodstvom ge. Kristine Skvarča Šenk in gdč. Veronike Malovrh, ki so navdušeno zapeli: Ale-luja! in Vstal je kakor je rekel!
Po velikonočni akademiji je predsednik g. Andrej Mehle zmolil in prosil za blagoslov. Med zajtrkom ob lepih pirhih, dobrimi poticami in drugimi dobrotami se je napovedovalka zahvalila mladini, ki je pobarvala pirhe in mladenkam, ki so se pod vodstvom gdč. Monike Oblak, rade volje pridružile peki okusnih potic.
Sledilo je žrebanje dveh velikonočnih košar in čokoladnih pirhov. Z nakupom srečk se je podprlo delo Zveze mater in žena Našega doma.
Po tako lepem in prazničem doživetju smo se odpravili domov, da bi v družinskem krogu nadaljevali velikonočno praznovanje.
Marta Urbančič Oblak
STRAN 2
10. SEPTEMBRA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA
POGOVOR: Ko spoznaš Slovenijo, se moraš vrniti!
Izseljensko društvo Slovenija v Svetu je pred kratkim slavilo svoj srebrni jubilej. Ob tej priliki vam iz tednika Družina posredujemo pogovor z našim rojakom Boštjanom Kocmurjem.
24. Tabor Slovencev po svetu, ki je prvo julijsko soboto v Zavodu sv. Stanislava številnim obiskovalcem ponudil bogat duhovni, kulturni in razpravni program, je izzvenel v znamenju 25-letnice delovanja prireditelja tabora, Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Srebrni jubilej civilnodružbene ustanove, ki je eden najbolj prepoznavnih povezovalcev globalnega slovenstva, je prava priložnost za pogovor s človekom, ki upravičeno velja za spiritus mo-vens društva, njegovim ustanovnim članom, dolgoletnim predsednikom in zdaj generalnim tajnikom BOŠTJANOM KOCMURJEM.
Te dni so na obisku v Sloveniji argentinski dijaki, maturanti 46. generacije slovenskega srednješolskega tečaja. Ali ob njih podoživ-ljate tudi lastno argentinsko mladost?
Res je, ob dijakih velikokrat podoživljam svojo mladost, saj sem pred 44 leti bil tudi sam maturant Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. Mi smo bili RAST 2 (roj abiturientov srednješolskega tečaja), ki smo ob koncu petletnega sobotnega slovenskega šolanja (prej pa še osem let osnovnošolskega sobotnega tečaja) šli na maturantsko taborjenje na jug Argentine, v 1800 km oddaljene bariloške hribe, ki so nekako podobni naši Gorenjski. Po 48 urah vožnje z vlakom čez puščavno Pampo in Patagonijo smo srečno prispeli v Bariloche, kjer smo štirinajst dni preživeli v naravi in spali v šotorih. V nahrbtnikih smo nosili hrano, spalno vrečo, nekaj oblačil in veliko dobre volje. Spremljali so nas pok. profesor Tine Debeljak, prelat dr. Jure Rode in astrofizik, ki je zdaj že mnogo let v Parizu, dr. Janez Zorc, s katerim smo odkrivali za nas nova ozvezdja pod Južnim križem. Iz Buenos Airesa smo se odpeljali kmalu po novem letu in temperatura je segala do skoraj 40 oC. Po prihodu v Bariloche pa je postajalo vedno hladneje in po nekaj dneh je začelo snežiti. Brez zimske opreme in zadostne obleke smo hodili po zasneženih gorskih poteh in se na vrhovih ustavljali po planinskih kočah,
kjer smo se lahko malo pogreli do naslednjega dne. Na poti smo vedno veliko peli in se zabavali. Kljub temu da smo bili večkrat premočeni od glave do nog, ni nobeden izmed nas zbolel. Kaj takega bi bilo pri sedanjih skupinah nepredstavljivo. Zaradi bolj zahtevne logistike morajo biti stvari veliko bolj načrtovane in predvidene.
Kako so vam starši v otroštvu predstavljali Slovenijo? Ali ne prinaša geografska razdalja »skušnjave«, da bi idealizirali nekdanjo domovino?
Starši so nam vedno predstavljali Slovenijo kot našo domovino, za katero se je treba boriti z vsemi svojimi močmi, da dosežemo njeno svobodo in pravo mesto v zboru narodov, kateremu pripada. Zavedali smo se, da smo del Slovenije, kjer so naši sorodniki in naše korenine. Nismo je pa idealizirali, saj smo ohranjali redne stike s sorodniki, še posebno z našo staro mamo, ki nam je vsako leto pošiljala knjige, nekaj za starše z bolj versko in aktualno tematiko, nekaj pa za otroke. Naša domača knjižnica je bila polna zanimivih slovenskih knjig, tako da smo lahko že v zgodnjih letih srkali bogastvo slovenske kulturne dediščine. Tudi slovenske glasbe ni manjkalo, saj so starši kupovali vse slovenske plošče, ki so prihajale v Argentino. Slovenske družine pa so povezane v slovensko skupnost, ki živi v slovenskem duhu in s slovensko besedo. Med tednom smo bili v argentinskem okolju, konec tedna pa v slovenskem, kjer smo imeli slovensko mašo in različne prireditve, ki so nas še dodatno utrjevale v naši pripadnosti.
Kdaj se je pri vas doma v povezavi s Slovenijo prvič slišala beseda »vrnitev«?
Naša mama je nas, pet bratov in sestro, vedno spodbujala k vrnitvi, bila je velik domoljub! Sam sem večkrat razmišljal o tem, zlasti ob koncu študija.
Leta 1986 ste bili prvič v domovini svojih staršev. Ali je bil ta obisk »sprožilec« poznejše odločitve, da z ženo Pavlinko za stalno prideta v Slovenijo, ko je bila ta na pragu demokratizacije in osamosvojitve?
Ko spoznaš Slovenijo, se moraš vrniti! A ne več kot turist, ki te sorodniki tako lepo sprejmejo, ampak kot en Slovenec več, ki tukaj
študira, dela. Pavlinka je v tistem času vodila slovensko radijsko oddajo Slovenski kotiček v Argentini primorskega Slovenca Alberta Čuka, ki še danes obstaja, in poučevala slovenščino na srednješolskem tečaju. Dobila sva mikavno ponudbo službe na slovenski radijski oddaji Voice of America v ZDA, a je bila žena zelo odločna - iz Argentine gre samo v Slovenijo. In kmalu, leta 1989, se je nama ponudila priložnost, da prideva v Slovenijo na izpopolnjevanje slovenskega jezika, a verjetno ni bil še pravi čas. Leta 1990 pa je Ministrstvo za Slovence po svetu razpisalo prve štipendije za povojne izseljence, tako da sva se z ženo prijavila in bila izbrana, naj prideva oktobra. V tem času sva sodelovala v raznih dejavnostih v podporo slovenski samostojnosti. V nedeljo, 30. junija 1991, sva se v narodnih nošah udeležila velike slovenske manifestacije in sv. maše v buenosaireški katedrali v priprošnjo za Slovenijo in konec jugoslovanske agresije, naslednji dan pa sva se odpravila na pot preko Moskve v Milan, od tam pa preko Gorice v Celovec. Po nekaj tednih bivanja in dela v Modestovem domu v Celovcu sva prišla v Ljubljano, k Čampovim, ki so nama ponudili prvo bivališče v Gameljnah.
Prihod v Slovenijo pa ni bil prav »gladek«, temveč povezan s težavami pri pridobivanju državljanstva in možnosti za delo. Ali so bili lastni problemi in iskanje poti za njihovo reševanje spodbuda za ustanovitev društva, ki bi drugim izseljencem pomagala reševati podobne zagate?
Ugotavljanje slovenskega državljanstva in pridobivanje stalnega bivališča, v katerega so sorodniki zaradi strahu pred oblastjo stežka privolili, je bilo res zelo mučna procedura, oboje pa pogoj za redno zaposlitev. Precej težav je povzročala tudi nostrifikacija diplom. Vse se je vleklo mesece. Težave smo najprej reševali sami, kmalu pa smo se začeli srečevati in si z izkušnjami pomagali med seboj in tem, ki so prihajali za nami. Tudi Slovencem, ki so ostali v Argentini, ZDA, Kanadi, smo pomagali pri urejanju državljanstva, denacionalizaciji idr. Takrat Slovenija še ni bila pripravljena sistematično sprejemati Slovencev iz izseljenstva razen začasno preko štipendij.
Pobuda za ustanovitev društva pa je prišla po eni strani zaradi napovedanega prihoda skupine dijakov iz Argentine, ki ga je bilo treba organizirati in zbrati sredstva za prehrano, vstopnine in prevoz po Sloveniji, po drugi strani pa zaradi želje in potrebe povojnih izseljencev in slovenskih skupnostih po svetu, ki so se obračale na nas, da bi imeli v Sloveniji sogovornika in podpornika. Delo je bilo volon-tersko, vse dokler niso na Uradu za Slovence po svetu zaznali koristnosti našega delovanja in nam leta 1997 pričeli financirati eno delovno mesto.
Kdo so bili pravzaprav pobudniki ustanovitve društva Slovenija v svetu? Predvsem krog argentinskih Slovencev?
Pobudniki za ustanovitev društva so bili poleg argentinskih Slovencev, ki smo se »vrnili«, še vodilni iz Katoliškega središča Slovencev po svetu, Nove Slovenske zaveze, zlasti pa predstavniki slovenskih skupnosti iz ZDA, Kanade, Nemčije in Avstralije. Ti so bili takrat na obisku v Sloveniji in so predlagali oz. potrdili našo zamisel, da ustanovimo društvo »izseljencev za izseljence«, ki bo skrbelo za povojne izseljenske skupnosti po svetu in predstavljalo njihove interese v matični domovini.
Registracija društva leta 1992 ni bila ravno lahka misija. Kje se je zapletalo?
Najbolj se je zapletalo na Ministrstvu za notranje zadeve, ki je takrat vodilo register društev. Štiri mesece smo brez uspeha hodili na to ministrstvo in popravljali večkrat že popravljeno besedilo statuta, dokler nismo končno zaprosili za posredovanje takratnega ministra Bavčarja; kmalu za tem je registracija končno stekla.
V kolikšni meri se je Slovencev po svetu,
posebno recimo tistih, ki ste prišli iz Argentine, tisti čas še držala nalepka »politične emigracije«, ki je bila v povojnih desetletjih vedno razumljena kot ena glavnih ideoloških sovražnic?
Slovenci, ki so skoraj pet desetletij trpeli komunistični režim, so nas prav zaradi te »nalepke« izjemno srčno sprejeli za svoje. Na splošno mislim, da nismo čutili kakšnih pritiskov razen kontrole, ki smo jo zaznavali ob telefonskih pogovorih, in opazke nekaterih, češ da smo prišli v Slovenijo odžirat Slovencem njihov kruh. Ta opazka me je najbolj bolela, hkrati pa spodbudila, da sem že prvo leto, poleg honorarnega dela pri časopisu Slovenec, odprl podjetje (d. o. o.), s katerim sem lahko začel več dejavnosti na področju turizma, uvoza in založništva. Izposojal sem avtomobile, vodil špansko govoreče turiste po Sloveniji; z ženo sva ustanovila lastno založbo in izdajala knjige s tematiko naše polpretekle zgodovine ter prevode španske in špansko-ameriške književnosti. S podjetniško dejavnostjo sva dajala delo Slovencem in se »oddolžila« za vso pomoč, ki sva je bila deležna ob prihodu v Slovenijo.
Ali ste pri kom zaznavali strah pred vami tudi zato, ker ste bili nosilci celovite resnice o medvojnih in povojnih dogodkih?
Tega smo občutili tu in tam, morda ob nekaterih hladnih sprejemih na uradih ali ko je mojo ženo profesorica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti poklicala v kabinet in jo skušala prepričati, da ni vse res, kar so nam starši v Argentini pripovedovali. Tudi mene je neki daljni sorodnik prepričeval v tej smeri. Medtem ko so nas podobno misleči zelo podpirali in vabili, da smo o tem predavali, saj so nas morda jemali kot dokaz, da »izdajalci« slovenskega narodna ne bi vzgajali svojih otrok v domoljubju.
Naš narod nujno potrebuje, da si nalijemo čistega vina; dovolj je vzgoje mladih rodov v laži o pred-, med- in povojnih zločinih ter v preziranju najbolj ključnega trenutka vse tisočletne zgodovine za nazaj in za naprej - to je, ko smo postali samostojna država.
Upam, da mi bo uspelo ponatisniti - kot kamenček v tem slovenskem mozaiku - Odprte grobove, štiri zvezke pričevanj, ki jih je moj stric dvajset let zbiral, opremil z dokumentarnimi fotografijami ter skicami in izdal pod psevdonimom Franc Ižanec.
Ali obstaja podatek, koliko izseljencev je od osamosvojitve do danes prišlo v Slovenijo?
V prvem desetletju po osamosvojitvi Slovenije nas je prišlo le manjše število, veliko več pa ob argentinski gospodarski krizi leta 2001/2002, v glavnem družine z malimi otroki. V naslednjih letih je prihajalo več deset oseb na leto. Ta trend se je počasi ustavljal. Vseskozi pa prihajajo mladi, ki so Slovenijo obiskali kot RAST in se nato opogumili za študij na slovenski univerzi. Tako da bi lahko na današnji dan trdili, da je od osamosvojitve prišlo iz Argentine približno 500 ljudi. Nekaj družin se je tudi vrnilo iz Francije in Nemčije. Naš sedanji predsednik mag. Uroš Zorn se je rodil v Parizu, njegova družina se je leta 1995 vrnila v Slovenijo. Iz Venezuele je tudi nekaj vrnjenih Slovencev; iz drugih držav pa nimamo podatkov.
Na okrogli mizi Tabora Slovencev po svetu, s katerim ste zaznamovali 25-letnico društva, ste opozorili, da je bilo v prvem obdobju slovenske tranzicije sodelovanje med matično domovino in izseljenci omejeno le na področje šolstva in kulture, druga področja pa so bila izvzeta. Katera so bila ta »izvzeta« področja? Kako ste dosegli premike na njih?
Dobro desetletje po osamosvojitvi Slovenija ni bila pripravljena sprejemati svojih izseljencev, podpirala je le nekaj programov na področju šolstva in kulture. Tako smo na društvu Slovenija v svetu poleg tega pomagali tudi, kot rečeno, pri ugotavljanju državljanstva, denacionalizaciji, popravi krivic, nostrifikaciji
SVOBODNA SLOVENIJA | 3. SEPTEMBRA 2017
STRAN 3
RAST XLVI na Taboru SVS 2017
diplom, iskanju zaposlitve, bivališča in urejanju dokumentacije za prihajajoče, pri šolanju, učenju slovenskega jezika, pridobivanju štipendij; organizirali smo druženja, tabore, predavanja, okrogle mize, ozaveščali smo slovensko javnost o delu povojnih skupnosti, se trudili za vsake volitve, da bi se postopek za izseljence poenostavil. Uspelo nam je prepričati urade, da se slovenska zavest utrjuje tudi prek športa, tako da smo organizirali že kar nekaj tekmovanj Slovencev iz sveta. Tudi glede štipendij - včasih so jih lahko dobili le Slovenci brez slovenskega državljanstva, kar je nesmisel. No, zdaj je tudi to urejeno. Bili smo pobudniki prvega obiska učiteljic, ki so v Argentini ustanovile slovenske sobotne šole, in možnosti tečaja slovenskega jezika za dijake. Tudi to dvoje je zdaj redni program.
Pomemben del poslanstva Slovenije v svetu od vsega začetka je torej bilo svetovanje rojakom pri čisto konkretnih zgodbah denacionalizacije, privatizacijskih certifikatov, pridobivanja državljanstva, nostrifikacije diplom in spričeval, tudi poprave krivic. Ali so te zgodbe v glavnem končane?
Hvala Bogu, v času prve Janševe vlade v letih 2004-2008, pod ministrovanjem dr. Lovra Šturma, je uspelo rešiti veliko teh zaostankov in je večin teh zgodb končana.
V	pomoč pri reševanju številnih vprašanj, s katerimi se srečujejo naši rojaki v zamejstvu in po svetu, naj bi bil zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki je bil sprejet prav tako v mandatu te vlade, leta 2006. Pravzaprav bi moral dodati »šele« leta 2006, celih petnajst let po osamosvojitvi. Zakaj se je po vašem mnenju toliko časa odlašalo z oblikovanjem takega zakona?
Levi pol slovenske politike je vsa leta temu zakonu nasprotoval. Šele po vstopu Slovenije v EZ so se stvari malo omehčale in se začele premikati v pravo smer. Nedopustno je, da Slovenci po svetu ne bi bili obravnavani kot del slovenskega narodnega telesa, saj je to ustavna kategorija. Hvala Bogu, je zdaj s tem zakonom vsaj formalno rešeno.
Kako je Slovenija v svetu sodelovala pri pripravi tega zakona? Ali so bili upoštevani vaši predlogi?
V	času prve Janševe vlade je bil Franc Puk-šič predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu in se je osebno zavzel, da je bil zakon sprejet. V tem času je bilo upoštevanih veliko naših predlogov posebno v zvezi z repatriacijo Slovencev po svetu, z državljanstvom, s šolanjem, financiranjem.
Ali so se po dobrih desetih letih izvajanja tega zakona v njem pokazale kakšne vrzeli, ki bi jih bilo dobro dopolniti, spremeniti?
Nedokončana zgodba so nerazumne omejitve pri priznavanju slovenskega državljanstva Slovencem, živečim po svetu, in dejansko izvajanje repatriacije. Trenutno je huda splošna kriza v Venezueli (nemiri, kriminal, lakota, pomanjkanje zdravil, zdravstvene oskrbe itd.), a kljub zakonu ne moremo pomagati tem našim Slovencem!
Slovenija v svetu je bila pred desetimi leti pobudnica akcije, ki bi na zelo viden način umestila Slovence po svetu v politično stvarnost domovine. Zbirali ste namreč podpise v podporo taki spremembi ustave, ki bi med poslance državnega zbora umestila tudi Slovence po svetu. Kaj se ta čas dogaja na tem področju?
Za spremembo ustave bi bila potrebna ustavna večina, žal, te politične volje trenutno ni. Ob sprejetju zakona smo bili zelo blizu tega, saj smo v soglasju s komisijo, uradom in z drugimi izseljenskimi organizacijami v državnemu zboru dobili prvega zastopnika dr. Branka Zorna, žal, za kratek čas. Trenutno se SDS zelo zavzema za poslanca iz vrst Slovencev po svetu, kot ga imajo manjšine.
Kaj ste si oziroma si še vedno obetate od parlamentarnega zastopstva Slovencev po svetu?
Zlasti ozaveščanje, da so Slovenci zunaj slovenskih meja tudi subjekt narodovega telesa, za katerega mora matična domovina skrbeti, zlasti ko ti ostanejo na slovenskem ozemlju, a zunaj naših politično začrtanih meja.
Jeseni bodo predsedniške volitve. Ali so volilni postopki za slovenske državljane v tujini že tako utečeni, da ne pričakujete posebnih težav?
Da, v zadnjem času večjih težav ni.
Kolikšno je sploh zanimanje slovenskih državljanov po svetu za volilno udeležbo?
Tam, kjer so Slovenci organizirani, je zanimanja kar veliko.
Kako pa izseljenska tematika »živi« na lokalni ravni? Ali občine, iz katerih se je v preteklosti izselilo razmeroma veliko ljudi, kažejo zanimanje za svoje rojake po svetu?
Največ zanimanja kažejo občine, kjer je bilo izseljevanje najhujše, na primer v Prekmurju in Beli krajini. Drugje se podpora izseljencem pojavlja bolj v družinskem krogu in manj na lokalni ravni. Nekaj let smo po različnih občinah skušali širiti akcijo »Rodni kraj, povezovalec Slovencev doma in po svetu«. Nekaj malega se je premaknilo, a veliko je odvisno od posameznikov in od komunikacije s sorodniki. Če bi bilo v šolskih učnih programih malo več informacij o slovenskem zamejstvu in izse-ljenstvu, bi bila ta akcija uspešnejša.
Ali je za nekatera slovenska lokalna okolja mogoče reči, da so bolj naklonjena vračanju slovenskih rojakov in jim prihajajo naproti denimo s pomočjo pri nastanitvi, iskanju zaposlitve, izobraževanja za njihove otroke?
Največ naklonjenosti je bilo čutiti v času argentinske krize v letih 2001/2, ko je prihajalo več družin z majhnimi otroki. V tistem času se je zelo angažirala Cerkev na Slovenskem s
U
Naš narod nujno potrebuje, da si nalijemo čistega vina; dovolj je vzgoje mladih rodov v laži o pred-, med-in povojnih zločinih ter v preziranju najbolj ključnega trenutka vse tisočletne zgodovine za nazaj in za naprej - to je, ko smo postali samostojna država.
svojimi institucijami. Tudi nekaj delodajalcev je ponujalo zaposlitev.
V kolikšni meri se slovenska splošna javnost zanima za Slovence po svetu? Ali osrednji mediji tej tematiki namenjajo dovolj pozornosti?
Izseljenska tematika je deležna največ pozornosti v poletnem času, čez leto pa te pozornosti ni. Kljub temu da naši programi tečejo vse leto, osrednji mediji, posebno TV Slovenija, o tem ne poročajo. Zelo veliko pa poroča Radio Ognjišče, tudi tednik Družina in petkova izseljenska oddaja na Radiu Slovenija ter nekaj lokalnih radijskih postaj.
Slovenija in skoraj vsa Evropa se pospešeno srečuje z demografskim problemom. Ali je spodbujanje prihoda slovenskih rojakov iz sveta ena izmed poti, ki bi ga lahko blažile?
Po osamosvojitvi Slovenije smo bili prepričani, da je tako in da bi s prihodom večjega števila slovenskih izseljencev lahko prispevali k boljši demografski sliki Slovenije in njenemu napredku. Ampak za ta proces, žal, ni bilo politične volje.
Sami ste po izobrazbi ekonomist, hoteli ali ne ste morali, kot ste dejali, tudi na začetku lastne slovenske zgodbe »zaplavati« v podjetniških vodah, da ste si omogočili eksistenco. V kolikšni meri je poslovni »kapital« Slovencev po svetu izkoriščena ali neizkoriščena priložnost za matično Slovenijo?
Po osamosvojitvi je bila vloga podjetnikov v glavnem neizkoriščena. Nekaj podjetnikov je sicer poskušalo investirati v obstoječa podjetja, a jim to ni bilo omogočeno. Morda ena od redkih izjem je bila družina Lajovic iz Avstralije, ki je odkupila svoje lastno podjetje. Za odpiranje vrat slovenskemu gospodarstvu na tujem pa so slovenski podjetniki po svetu vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.
Slovenija v svetu seveda ni edina civilno-družbena ustanova, ki želi biti povezovalka slovenstva v matični domovini in svetu. Kako sodelujete z ustanovami, kot sta Svetovni slovenski kongres (SSK) in Rafaelova družba?
Sodelovanje med civilnodružbenimi ustanovami je predvsem dopolnilne narave. S skupnimi močmi skušamo pokriti čim večji spekter potreb slovenskih izseljencev. Rafaelova družba pokriva potrebe Katoliških misij v Evropi, SSK se že dolga leta ukvarja z raznimi kongresi, mi pa svoje delo osredinjamo na podporo slovenskim šolam, kulturnim ustanovam in mladinskim organizacijam po svetu. Pripravljamo razne seminarje, gostovanja ter športne in kulturne dogodke. V prvih petnajstih letih smo zastopali veliko izseljenskih ustanov, Slovensko kulturno akcijo in Zedinjeno Slovenije iz Argentine ter različna društva in svete iz ZDA, Kanade, Evrope in Avstralije. V dogovoru s temi društvi in katoliškimi misijami smo organizirali več gostovanj po Severni in Južni Ameriki, Evropi in Avstraliji ter organizirali gostovanja pevskih zborov, gledaliških skupin,
šolskih in skavtskih skupin v Sloveniji. Ves čas smo pazili, da naše delovanje se ne bi podvajalo ali prekrivalo z drugimi civilnodružbenimi organizacijami v Sloveniji.
Kako presojate nekdanjo in sedanjo vlogo Cerkve pri ohranjanju slovenstva v svetu? Generacija duhovnikov, ki je po vojni morala oditi v tujino, se je poslovila, Cerkvi na Slovenskem že doma primanjkuje duhovnikov, zato toliko teže pošlje kakšnega med izseljence ...
Vloga Cerkve pri ohranjevanju slovenstva v svetu je izjemno pomembna. Povsod, kjer je navzoča slovenska Cerkev, se tudi ohranjata slovenski jezik in kultura. V Argentini se vera in slovenska pripadnost ohranja celo v četrti generaciji. Pomanjkanje slovenskih duhovnikov doma in po svetu pa postaja problem pri ohranjanju verske in narodne pripadnosti.
Po drugi svetovni vojni je prišlo v Argentino veliko duhovnikov in bogoslovcev, tako da smo imeli slovensko semenišče. Potem so mladi prihajali v bogoslovje v Ljubljano, da so lahko delovali med Slovenci v Argentini. Več duhovnikov iz njihovih vrst je šlo v misijone: Opeka, Buh, Tomažin ... Drugi so se vrnili v Argentino ali ostali v Sloveniji. V zadnjem času pa povsod primanjkuje duhovniških poklicev.
Prav katolištvo je bilo v veliki meri poleg slovenstva tista podlaga, ki je družila prvi krog ustanoviteljev društva Slovenija v svetu. Ali pripadnost istemu vernemu občestvu danes še povezuje izseljenske skupnosti?
Pripadnost istemu verskemu občestvu je bila vedno močno vezivo. Tudi za nas, ki smo leta 1991 prihajali v Slovenijo. Povezovali smo se s Cerkvijo in celo trije bogoslovci so bili med ustanovnimi člani društva. Posebno ker takrat številni izmed nas še nismo imeli slovenskega državljanstva, argentinski semeniščniki pa so bili že nekaj let pred nami v Sloveniji in so tudi bili pripravljeni podpisati ustanovno listino, na podlagi katere smo lahko registrirali društvo. Dva sta bila celo člana prvega odbora, eden kot tajnik, drugi pa kot blagajnik.
Na katerih temeljih lahko po vašem mnenju živi in preživi slovenstvo tretje, četrte generacije izseljencev?
S tem vprašanjem se ukvarja večina slovenskih skupnosti po svetu. Ljudi, ki so se šolali v Sloveniji, počasi zmanjkuje. Mladi, ki se v zadnjih letih izseljujejo, pa si ne želijo povezovanja z obstoječimi skupnostmi. Druga generacija Slovencev, že rojena v izseljenstvu, se trudi in išče rešitve. V Argentini se slovenski domovi s prenovljenim vodstvom združujejo v tesnejše članstvo z Zedinjeno Slovenijo. Za duhovno pomoč jim je škof dr. Peter Štumpf že poslal enega duhovnika. Slovenske šole še naprej delujejo z brezplačnimi učnimi močmi, ki vsako soboto po vseh slovenskih središčih učijo slovenščino, slovensko zgodovino, zemljepis, živo besedo in verouk. Podobno je pri drugih slovenskih župnijah.
Slovenci v zamejstvu in po svetu so enakovreden del enotnega slovenskega naroda, je zapisano na prvem mestu med temeljnimi načeli, na katerih »počiva« zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Ali upate, da bo ta »enakovrednost«, o kateri govori zakonodaja, kdaj polno dosežena?
Imam občutek, da se je, medtem ko se je zavlačevalo s tem zakonom, generacija zamenjala in ta nova generacija že ne zahteva več tako odločno enakovrednosti. Danes se slovensko izseljenstvo bori predvsem za svoj obstoj. V zadnjem času so se, hvala Bogu, zgodili tudi pozitivni premiki, ki Slovencem po svetu dajejo večje možnosti za ohranjevanje njihovega slovenstva po svetu. Slovenska država v zadnjem desetletju že redno podpira nekatere slovenske ustanove po svetu, čeprav z majhnimi vsotami, so pa te zelo dobrodošle za njihovo preživetje.
Bogomir Štefanič ml.
Družina, 30. 7. 2017
STRAN 2
10. SEPTEMBRA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA
ROMANJE TREH SLOVENIJ NA SVETE VIŠARJE
»Da bi vsi čutili eno, da nismo trije, to je bil prvi namen srečanj tukaj na Svetih Višarjah, ker smo čutili, da se ravno te tri enote nekako ne poznajo, nekako ne spoznavajo in če je to tako, da je čas, da začnemo govoriti o eni, je to hvala Bogu najbrž tudi zasluga srečanj na teh Svetih Višarjah.«
Danes, 6. avgusta, poteka že 29. romanje treh Slovenij na Svete Višarje: matične, zamejske in zdomske. Organizirata ga Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. S tem srečanjem so povezani še Višarski dnevi mladih, ki so začeli v četrtek 3. avgusta zvečer, ko se je skupina mladih romarjev odpravila iz Ljubljane.
Svete Višarje v Kanalski dolini v Italiji so ena izmed najstarejših, najbolj znanih in najvišje ležečih romarskih poti, kamor poleg Slovencev romajo tudi Italijani in Avstrijci. Prva kapelica je bila na Višarjah postavljena že leta 1360, ko je pastir našel izgubljene ovce ob kipu Marije z Jezusom, ki ga je počastil s poklekom in odnesel v župnišče, vendar se je kip že naslednji dan vrnil na Višarje. Isto se je ponovilo še naslednja dva dneva. Po posvetu z oglejskim patriarhom so zato na kraju, kjer se je kip pojavljal, postavili kapelico, cerkev pa je
bila zgrajena leta 1645. Na oltarju pa stoji Marijin kip z detetom, ki je bil narejen že v 14. stoletju.
Božja pot na stičišču narodov in dežel tradicionalno na prvo nedeljo v avgustu od leta 1989 vabi k sebi romarje iz vseh 'treh Slovenij' z namenom, da se spoznajo in povežejo - kakor je prav na tem romanju l. 2011 povedal župnik Janez Pucelj v besedah, ki smo jih zgoraj povzeli.
Letošnji program je pričel z "Dnevi mladih", ki so se iz Ljubljane odpravili v četrtek ob 18. uri. Prespali so na Repentabru in se v petek podali na ogled Tržaškega zaliva in samega Trsta. Obiskali so stolnico Sv. Justa, Znanstveni licej dr. France Prešeren, višjo srednjo šolo, Narodni dom in slovenske organizacije, ter se srečali z vidnimi predstavniki slovenske zamejske skupnosti. V soboto so se odpeljali proti Kanalu in se popoldne peš povzpeli na Svete Višarje, kjer so se nastanili v Ehrlichovem domu.
Program letošnjega romanja vključuje predavanje dr. Andreja Finka z naslovom "Upanje v večno Slovenijo!", slovesno sveto mašo ob 12., ki jo je daroval nadškof msgr. Stanislav Zore skupaj z izseljenskimi duhovniki, in nato kratki kulturni program.
osebne novice
^ ROJSTVI
Vesela novica pri Golobovih! V torek 18. julija se je rodila Ambar. Starša sta Mana Lujan Pisco de Figueiredo in Niko Golob. Čestitamo!
26. julija se je rodil Valentin Mateo Brulc. Očka je Brian, mamica pa Andrejka Loboda. Čestitamo in želimo obilo božjega blagoslova!
»Universidad de La Matanza« zaključila študije Lucijana Jakoš - prejela bo naslov: »Licenciada en Relaciones Públicas«. Čestitamo, Luči!
"j" SMRTI
Po hudi nesreči je 24. julija odšel k Bogu Marko Bavec iz Miramara, star 40 let. Naj počiva v miru!
DIPLOMA
V petek 28. julija je na univerzi
27. julija je v Mendozi -v 64. letu starosti- umrl Dante Carlos Modiga. Poročen je bil s Kristino Grebenc. Priporočamo ga v molitev!
80-LETNICA V SLOVENIJI
Kako hitro se nabirajo leta! Še predno sem se dobro zavedel, se jih je nabralo kar osemdeset. Tako visoko obletnico rojstva je pa res treba malo bolj svečano praznovati. In kje bolje, čeprav z zamudo, kot »doma«, kot pravimo mi »ta stari«, kadar se nanašamo na Slovenijo.
Otroci so navdušeno podprli ta predlog, prišli so iz različnih koncev sveta s svojimi družinami in tako se nas je sredi junija v Škofji Loki zbralo vseh 20 članov naše družine in še dva argentinska sorodnika in prijatelja. Bili smo skupaj en teden, delali izlete v najetem avtobusu z vodičko po Sloveniji in uživali njene lepote.
Slavnostno kosilo je bilo v gostilni blizu naše nastanitve. Povabljeni so bili tudi moji tamkajšnji sorodniki in pa prijatelja zakonca iz naše skupnosti, takrat ravno na počitnicah v domovini. Tako se nas je nabralo čez štirideset gostov.
Zdelo se mi je primerno, da izrabim to srečanje, da povem povabljenim sorodnikom, kako jaz doživljam več kot sedemdesetletno izseljenstvo:
"Ko boš tujina vso mi kri izpila, ko neizgovorjena bo beseda prišla kot ogenj mi na usta bleda, bo davna želja domu me vrnila«.
Tako je napisal naš pesnik France Balantič v svoji pesmi »Sen o vrnitvi». In tako sem sedaj jaz, kot osemdesetletni starec prišel v domovino, ki sem jo zapustil kot osemletni otrok, prišel, da še enkrat globoko doživljam to svojo zemljo, da »okusil spet bom sok planinskih trav« in vezi s sorodniki in prijatelji tukaj. Zaradi starosti lahko tudi nanese, da bo slovo od nje.
Vnesel bi pa spremembo v te pesnikove verze. Meni tujina ni vse krvi izpila, ampak pognala mi jo je po žilah, da sem lahko v polnosti razvil svoje življenjske sile.
Prišel sem še otrok v daljno, neznano deželo - Argentino. Gostoljubno me je sprejela, nikoli nisem bil diskriminiran, imel sem dostop do vsega, kar sem si namenil in za kar sem se potrudil. Študiral sem z značilno slovensko zavzetostjo in dokončal študije, napredoval pri delu, radi odgovornosti in poštenosti, značilni za Slovenca, vsaj v mojih časih.
Bil sem odprt do drugačnosti, do novega, radovednost mi je širila obzorja, vključil sem se v ta novi svet.
V tej novi deželi sem rastel, študiral, delal in jo prepotoval, da sem jo bolj spoznaval, eno leto sem celo preživel na njeni bazi na Antarktiki, zame najlepšem kraju, kar sem
jih kdaj videl.
V	tej deželi sem si našel družico, ki me zvesto spremlja skozi življenje in ki spoštuje moje posebnosti - in jih mora včasih tudi potrpežljivo prenašati. Vzgojila sva pet otrok, ki se zavedajo, da imajo tudi slovensko kri in ki svojim otrokom govore z ljubeznijo o Sloveniji in ki so danes tukaj ob meni, da skupaj doživljamo domovino, deželo, katero tudi oni čutijo kot svojo.
Ni smiselno vprašanje »ali imaš rajši mamo ali ženo?« Obe ljubezni sta pristni, globoki, a različni, zrasli v drugačnih odnosih. Če imaš še tako rad ženo, ne boš radi tega nič manj imel rad matere.
Slovenija je moja mati domovina, nikoli je nisem zatajil. Tu sem se rodil in prejel vse značilnosti slovenstva, ki so me zaznamovale in ki jih ohranjam. Kot aktiven član povojne emigracije sem tudi vložil del svojega časa, da se ohranja slovenstvo že skoraj sedemdeset let onkraj morja. Saj domačnost najbolj občutiš v domačem okolju in tudi pesem in molitev sta ti bližji v materinem jeziku.
Argentina je moja dežela, v njej sem se razvil, tam mi poteka življenje, tam je svet, kateremu sem se privadil, tam sem sanjal o ljubezni in družini in te sanje uresničil. Dobivam se z res dobrimi prijatelji -prijateljstvo je spoštovana in gojena vrednota-tam živim med narodom ki me ima za svojega, brez nobenega "ampak..." - in ki me je v svoji različnosti, s svojimi vrlinami in tudi napakami, obogatela.
Ali imaš rajši Slovenijo ali Argentino ? Ali se čutiš bolj Slovenca ali Argentinca? Zame nesmiselno vprašanje, saj eno ne izključuje drugega, ampak se dopolnjujeta.
Kot otrok sem moral z družino zapustiti nepozabno domovino, zaradi zvestobe Bogu in narodu, da si ohranimo življenje in svobodo, najvažnejši prvini človeka. A ljubezen do domovine zaradi tega ni prizadeta.
V	naši izseljenski himni pojemo:
»Slovenija, moj dom brez mej,
ker nosim te s seboj,
kjer rod je moj, kjer sin je tvoj,
tam si, Slovenija »
Argentina je dežela, ki mi je dala vse možnosti, ničesar mi ni odrekla in zato ljubim to svojo deželo.
In zato sem in bom ostal zvest obema.
Bog blagoslovi mojo domovino Slovenijo in mojo deželo Argentino!
Hvala lepa.
Franci Markež
SVOBODNA SLOVE N IJA | Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar
Uredniški odbor
Mariana Poznič, Erika lndihar, Jože Lenarčič, Marko Vombergar, Miloš Mavrič Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznič Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbančič
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar