550                               ANTON VODNIK: BOLNIK.
ANTON VODNIK:
BOLNIK.
— Gospod, večer je, naj spustim zavese? —
Ne, oh, sestra, ne!
Naj gori večerna zarja,
ki jo prižgala
je Njegova roka žalostna ...
O, kako sedaj je moje okno daljno,
o, tako skrivnostno daljno ...
In nebesa so zavesa
še bolj daljna ...
Oh, če iztegnem roko
globoko vanjo
in s kretnjo deklic jo razpnem pobožno —
moj Bog! —
O to zvonenje, o to zvonenje iz cerkva nevidnih ...
Ječim od bolečine grozne, odpiram ustnice od silne žeje — o to zvonenje, ki sinje, sinje veje od vsepovsod — predober si Gospod!
Meni, ki v greh bi me zvabili udje žene, kot trudna roža vonjajoči v poltemi... meni, ki oči bi lepe žene poljubljal do omamnosti... meni, ki lase bi deklic si ovijal krog dlani od njihovih vonjav opit v poltemi-------
O, kako opojno daljno pojejo, pojo zvonovi iz cerkva nevidnih! ...
cŽ^Š>