PLANINSKI VESTNI K glasilo planinske zveze slovenije 1951 LETNIK VII. - Ll. 6 VSEBINA: Rado Kočevar: ŠIROKA PEC / Janko Blažej: HOCHSCHWAB / Marijan Perko:. DVE VARIANTI V TRAVNIKU / Dr. Oskar Reya: VREME TRIGLAVA / Marijan Perko: DELO ALPINISTIČNIH ODSEKOV OD LETA 1945 DO 1951 / DRUŠTVENE NOVICE / RAZGLED PO SVETU Planinski Vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana zveza, urejuje pa uredniški odbor / Revija izhaja 12 krat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članki se pošiljajo na naslov: Tine Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Fizkulturna založba Slovenije, Ljubljana, Liko-zarjeva ulica, pošt. predal 58, tel. 33-85 / Tu se urejujejo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska Celjska tiskarna v Celju / Letna naročnina znaša 280 din Ln se lahko plača tudi v štirih obrokih po 70 din / Tek. rač. revije pri Narodni banki 602-90331-0 / Spremembo naslova naj naročniki javijo na Upravo Planinskega Vestnika / Pri spremembi naslova javljajte prejšnji in novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami, da ne bo pomot. » Obiščite GOSTINSKA PODJETJA -> GLAVNEGA MESTA LJUBLJANE Restavracije: Rio, Selenburgova ulica z barom Slavija. Gosposvetska cesta Daj dam, Cankarjeva ulica Činkole, Poljanska cesta Kavarne: Emona, Cankarjeva ulica Evropa, Gosposvetska cesta NeboUčnik, Gajeva 1 z barom Tabor, Skofja ulica Slaščičarna: Volga, Cankarjeva ulica Gostilne: Figovec. Tyrševa cesta Savica, Celovška cesta Sokol, Pred škofijo Belokranjc, Florjanska ulica Rožnik. Pot na Rožnik Podrožnik, Pot na Rožnik Ruski car, Mala vas 16, Jezica Hotel: Soča, Sv. Petra cesta Prenočišča: Pri starem Tišlerju (za prehodne gaate) Pri Belokranjcu, Florjanska ulica Restavracije: ¿a usl. na potovanju: Tavčarjeva ulica 4 Stari Tiiler, Kolodvorska ulica Rado Kočevar: ____ŠIROKA PEČ Široka peč je čudovita gora v Martuljkovi skupini. Stena strmo prepada na sever s skoraj 800 m visoko, navpično severno steno Malo je gora, ki bi me s svojo lepo obliko tako priklenile in ostale pri srcu, kakor je Široka peč. Ne vem, zakaj mi je ta gora tako všeč. Ce bi hotel odgovoriti, bi bil v zadregi kakor pred vprašanjem, zakaj hodimo v gore. Nisem dosti krčit zahajal v Martuljek, toda kadar sem se vračal iz njegovih sten, je bila vedno kaka težja tura za menoj. Steni Široke peči in Špika sta steni svetovnega slovesa. Tega nam ne dokazujejo le inozemske smeri v obeh stenah. Imeni obeh pozna mnogo alpinistov širom po Evropi. Ko smo' lani lazili po Evropi in prišli v stik z alpinisti raznih dežel, smo videli, da so Triglav, Travnik, Jalovec, Špik in Široka peč imena za Julijske Alpe v tujini. Leta 1947 sem bil prvič v gorah Martuljka. Moja prva plezalna pot m sploh prva pot v te gore je veljala severni steni Široke peči. 2e takrat me je stena prevzela. Bila mi je nato vedno pred očmi, na vsakem koraku v gorah in v dolini. Ko smo se z vlakom vozili v Planico ah Kranjsko goro, je bil pogled na Široko peč od vseh najlepši. Samo začetna razvojna stopnja v alpinizmu ni dovoljevala stopiti v njene najstrmejše robove. Težko sem čakal dne, ko sem stopil v severoza-padni raz te stene. Veliko sten, grebenov in razov je bilo treba prej preplezati. Zavedal sem se, da so za take stvari potrebne izkušnje, ki pa si jih pridobiš le na turah in to postopoma. Leta 1948 smo ponavljali smeri v Julijskih Alpah. Tako sem nekega julijskega dne stal v vstopu blizu znanih »petih macesnov«. Takrat se mi niti sanjalo ni, da bo to eden najtežjih dnevov mojega življenja v gorah. Doživel sem tisti dan silovito gorsko neurje. V najhujši strmini v rdečem krušljivem skalovju sva visela na vrvi in se tresla pod malim previsom za življenje. Po tej turi me je nekoliko minulo veselje do Široke peči. Stena je zahajala v pozabo, toda ne za dolgo. Ko smo nekega lepega poletnega popoldneva sedeli na zeleni travi pod Dedčevo steno in v miru uživali zmagovite dneve iz sten, mi je znova prišla na misel Široka peč. Tisti čas je bil v .ospredju zanimanja eden zadnjih naravnih problemov v Julijskih Alpah, direktna smer v severni steni Široke peči. Načrt nas je tako navdušil, da sm0 se zedinili za poizkus. Tretjega septembra 1949 smo se dobili zvečer na ljubljanskem kolodvoru. Prišli so s »Štajercem« Cic, Ivan, Koko in Veninšek. Vlak na Gorenjsko je bil skoraj prazen, le odpeljati ni hotel. Čakali smo skoro dve uri, ker lokomotiva ni imela pare. Tako smo se namesto ob sedmih odpeljali šele ob devetih. Seveda smo prišli v Martuljk šele po polnoči, v bivak za Akom pa tik pred prvo jutranjo zarjo. Tistikrat sva s Cicem šele pod steno določila potek bodoče smeri. Ni bila to najina navada, kajti običajno sva vsako smer prej dobro Severna stena Široke peči v Martuljkovi skupini Foto Jaka Čop preštudirala. Kar se tiče opreme, sva bila tisto leto izvrstno opremljena, tudi v kondiciji sva bila na višku. Lep dan se je porajal, ko sva se dvigala po desnem bregu grape proti steni, kjer se pozimi zbirajo plazovi, poleti pa hudourniki. Trikrat sem hodil dosihdob tod navzgor in vedno po drugi poti nazaj. Postajala sva le v toliko, da sva si sproti določevala in ugibala potek smeri. Izbire ni bilo velike. Edina možnost je bila v vpadnici vrha z vstopom iz konca velike grape. Kaj vse bo prišlo tam gori, naju ni skrbelo. Navadila sva se že toliko drug na drugega in bila tehnično na taki višini, da naju težave niso toliko skrbele kolikor čas. Saj je Cic moral naslednje jutro biti že v službi in to skoraj 200 km od tod. Prišla sva do mesta, kjer grapa prehaja v previsno skalovje. Dolgo se nisva obotavljala in tovariš je začel odvijati vrv. Obesila sva še kline za pas in pričela. Tu na koncu grape na njenem desnem delu, kjer sva si določila vstop, je bilo vse gladko in navzdol obrnjeno. Snežni plazovi in nalivi so izgladili steno, da ni bilo niti špranje za klin. Kazali sta se dve možnosti: ali iz skrajnega konca grape ali kakih trideset metrov niže. Položaj na obeh mestih je bil tako neroden, da sva skoraj uro izbirala obe možnosti. Slednjič nama je z veliko muko uspelo na desni strani. Več kakor uro je trajalo, preden je Cic preplezal prvih sedem metrov. (Jeseniška naveza Krušič-Šilar je vstopila pred enim mesecem tik rdečine v steno okrog 30 metrov više od najinega vstopa, po 200 m sta se oba plezalca vrnila. Vstop Krušiča in Šilarja sta uporabila tudi ljubljanska plezalca Vavken Vido in Levstik Igor, ki sta v poletju 1950 smer s svojo izstopno varianto ponovila.) Teh 7 metrov je skrajno težavnih. Plezaš na malih oprimkih po gladki previsni steni prosto brez klina. Sama sreča, da je bilo to pri vstopu, kjer sva bila še spočita in bi v najslabšem primeru lahko skočila nazaj. Cic je prevzel varovanje in izplezal sem po težki steni, uporabljajoč kline za varovanje do male strehe. Tu sem stal tako slabo, da so se mi začele noge tresti. K sreči pa je Cic kmalu preplezal streho in mi javil, da je na boljšem terenu. Ko sem dospel do njega, sem videl, da sva dosegla vrsto manjših teras, ki se zaporedoma vrstijo proti veliki previsni zapori. Tu sva našla star zarjavel klin z obročkom, verjetno še od poskusa pred 15 -imi leti. Takrat so namreč poskusili srečo znani jeseniški plezalci: Joža Čop, Matevž Frelih, dr. Miha Potočnik in Andrej More. Naslednjih kakih pet lahkih raztežajev sva se prav razveselila. Hitro sva pridobivala dragoceno višino brez posebnega napora. Sedaj je tudi padlo z naju tisto moreče razpoloženje, katerega sva se nalezla pri vstopu. V takih lahkih mestih se plezalec vedno oddahne, pa naj ga potem čaka še taka težava. Ni se potem Čuditi nekaterim izpostavljenim smerem, da zbujajo občudovanje, četudi nimajo posebnih težkoč. Kako drugače se človek počuti, ko pride na lažji teren po napetih trenutkih. Mislim, da se tudi najbolj udobna postelja in najidealnejši počitek ob morski obali temu ne da primerjati. Ni večjega zadovoljstva, kakor ko dospeš v Rampo iz Aschenbrennerjeve smeri v Travniku ali nad Herletevo prečnico v Ojstrici. Lahek svet se kmalu konča z veliko previsno zaporo. Nad previsi pa je zopet kazalo bolje. Zavedala sva se, da stojiva pod najtežjim delom stene, ki je obrnil že dve dobro opremljeni plezalni družbi. Tu sva se navezala še na eno vrv. Vrsta je bila na meni in Cic je prevzel V severni steni Široke peči V severni steni Široke peč; Foto Rado Kočevar varovanje. Omenjeni previsi se vlečejo od velike zajede, v katere območju sva plezala do severozahodnega raza. Midva sva si izbrala smer nekako po sredi. Že prvi metri so bili težki. Zabil sem specialni klin in izplezal na rob. Preden pa mi je uspelo zabiti naslednji klin, sem začutil, da so se mi udrla tla pod nogami. Hip nato sem videl v zraku pod seboj orjaški skalni blok. Treščilo je enkrat, dvakrat in čisto ozračje je polnil duh po žveplu. K sreči je tovariš varoval na desni strani in je šlo vse mimo. To je bilo že drugo doživetje v tej steni. Pred letom dni se mi je podobno pripetilo v Dibonovi smeri. Takrat je blok sprožila vrv. S težavo sem potem zabil specialni klin v nerodnem položaju. Plezal sem nekaj metrov navzgor in nato v tegu vrvi prečil zopet v levo, od tu dalje pa prosto do stojišča. Preplezani del je precej težak, dasi ne dosega tistih skrajno težavnih in tveganih mest, n. pr. v severni steni Travnika ali Dedca. Pri prvi ponovitvi smeri v poletju 1950 sta plezalca Igor Levstik in Vido Vavken to mesto imenovala s »hruško«. Kaj pa imajo ti previsi skupnega s hruško, sicer ne vem in tudi sama ne vesta, kako sta prišla na to misel. Baje se iz doline tako vidi. Toda ime je sedaj že tako udomačeno kakor n. pr. »ladja« v triglavski steni in bržkone bo tudi ostalo pri tem. Na dobrem stojišču sem si prižgal cigareto. Za hip sva obstala in pogledala naokrog. Desno od naju se je strmo dvigal Dibonov raz. Visoko gori nad glavama je bila ona rdeča kaminasta zajeda, iz katere se je od časa do časa odtrgal kak drobec kamenine. Tovarišu sem pravil .o dogodku prejšnjega leta. Sedaj je bilo ozračje mirno. Bili so lepi poletni dnevi. Lepo so se videli vrhovi Visokih Tur in doline Koroške. V stenah naokoli je bil mir, skoraj nobene naveze ni bilo. Le v steni Špika so bili najini tovariši. Bili smo sami tistikrat v teh gorah. Tam preko v dolini Vrat ipa se je tisti dan trlo naroda. V severni steni Triglava so plezali kakor »ščurki«, mi je pozneje pripovedoval tovariš, ki je bil tistega dne v Vratih. Za silo sva se oddahnila, a morala sva naprej, vrh je bil še daleč. Pohiteti je treba, da ga doseževa še pred nočjo. Plezala sva brez počitka, kajti tovariš je moral naslednjega dne biti že v službi. Stena je bila strma, toda toliko razčlenjena, da sva lahko plezala brez klinov. Po nekaj raztežajih sva se močno približala veliki prižnici severozahodnega raza. Bila sva od nje oddaljena le kakih 80 metrov. Lahko bi tu izplezala na raz, s tem pa problem smeri še zdavnaj ne bi bil rešen. (Levstik in Vavken sta tu prestopila iz originalne smeri in izvedla varianto na Dibonov raz, tako da je gornji del smeri ostal še do danes neponovljen.) Položaj v tem delu stene je precej izpostavljen, toda skala je trdna, medtem ko se ostala mesta v steni odlikujejo po svoji rdeči barvi in krušljivosti. Kar vesela sva bila zopet trdne pečine. Iz zajede sva nato prečila v izpostavljeni steni na levo in zabila dva klina. Teren je postajal čedalje bolj strm. Posebno težka je bila previsna poč, kjer je Cic zabil številne kline za varovanje. Težki vrvni raztežaji so se vrstili. Nad seboj nisva mogla razbrati težavnost terena. Že sva mislila na bivak, ko naju je lepa polica privedla v lažji svet. Bila sva prijetno presenečena, ko sva zopet začutila varnejša tla pod nogami. Nahajala sva se v vznožju velikega kamina, ki od tu reže steno prav do vrha. Bila sva presenečena tembolj, ker tai nisva pričakovala lažjega sveta. To nama je dalo novo upanje in še nocojšnji izstop iz stene. Kamin je v sredi zaprt z veliko streho. Ta streha naju je že iz doline skrbela, ko sva zjutraj stopala proti steni. Toda imela sva srečo. Pod streho sva našla majhno poličko, ki naju je okoli strehe pripeljala zopet v kamin. Tako je odpadlo v duhu zamišljeno besno zabijanje klinov in visenje na stopnih zankah. Kamin se nadaljuje proti vrhu in je večkrat prekinjen s pragovi. Dan se je nagibal že proti večeru, ko naju je sveža sapa opozorila, da greben ni več daleč. Bil je že skrajni čas, saj sva se dolgega kamina že naveličala. V mali lopi tik pod vrhom sva še postavila možica, nato pa kmalu izstopila direktno na sam vrh... Na vrhu Špika sva zagledala drobne postave. Bili so najini tovariši: Koko, Staža, Zupan in Veninšek. Mrak naju je prisilil, da sva začela sestopati v dolino. Spuščala sva se z vrha po ozkem kaminu naravnost v Amf¡.teater. Tu sem pred letom sestopal v dežju sredi noči. Temno je že bilo, ko sva preko »skoka« dosegla Za Ak. Tu sva ublažila tempo, saj nama je zadnji vlak že zdavnaj ušel. Brezbrižno sva se usedla na mehki rododendron pod skalo, kjer sva zjutraj pustila odvisno opremo. Skoraj bi zaspala, ko so naju zdramili klici. Kmalu so prišli trije gorniki. Bili so dr. Bogdan in Marijan Brecelj in dr. Miha Potočnik, ki so se vračali iz Dovškega Križa. Z njimi skupaj sva nato stopila v dolino. Povabili so naju v svoj avtomobil, prej pa še ponudili hrane. Z avtomobilom smo bili hitro v Ljubljani in prišli smo še ravno prav, ker je k sreči imel »Štajerec« zamudo. Bil je čuden prizor na peronu ljubljanskega kolodvora, ko sva s Cicem delila -ob pol enih ponoči plezalno opremo. Nisva delitve niti dokončala, ko sva morala pograbiti vsak nekaj in vlak je odpeljal. Še bolj zabavno pa je bilo na celjskem kolodvoru, ko so vsi trije prišli vkup. Čudno sta majala z glavami Ivan in Koko, ko sta zagledala Cica na postaji. Ob šestih pa je bil Cic zopet na svojem delovnem mestu po skoraj 36-ur-nem presledku brez počitka ... Tehnični opis. Iz Za Aka po poti na Grlo. Pod petimi macesni pod severozahodnim razom levo v široko grapo. Vstop v desnem bregu grape okrog 30 metrov, preden se grapa konča v rdečih previsnih stenah. (Možic.) Iz grape sledi 6 m izredno težavna prečnica v desno preko gladkih plošč, nato navpično navzgor do strehe. Pod streho desno (stojišče slabo, klin pod streho ostal v steni). Preko strehe in levo v lažji svet. Sedaj ca. 200 m naravnost navzgor po lažjem svetu do ogromnih preves. Na desni so previsne plošče, levo rumeni previsi. Od stojišča v ploščah levo do klina, nato prečnica nekaj metrov levo in navpično navzgor (klin). Sledi teg vrvi na levo, nato zopet navzgor in levo do stojišča. (V steni ostali trije klini, izredno težavno.) Od stojišča 30 m laže do klina. Zopet 30 m navzgor do votline. Iz votline desno 15 m po krušljivi polici, nato poševno levo navzgor do lope. Od lope še ca. 10 metrov navzgor nato prestop levo. V začetku krušljivo 8 m do klina z obročkom. Sedaj pod streho (klin) in navzgor na stojišče. Dalje 20 m navzgor (klin z obročkom). Sledi prečnica v levo in zopet strmo navzgor do stojišča. Od stojišča prestop levo v previsno poč (v poči ostala dva klina), 20 m nad počjo dobro stojišče. Od tu poševno proti levi okrog 50 m laže. Nato zopet laže proti desni poševno navzgor. Sedaj po značilnem velikem kaminu, ki je v sredi prekinjen z veliko streho dobro vidno iz doline. Do strehe okrog 60 m. Streha se obide na desni po krušljivem skalovju, nato zopet levo v kamin. Po njem dalje. Kamin se zoži, delno pa tudi prehaja v pragove. Preko njih težavno. Okrog 30 m pod vrhom možic. Izstop na grebenski stolp levo od stolpa, kjer izstopi smer Dibona-Lipovec-Escher. Na stolpu možic. Višina stene 700 m. Smer se v glavnem giblje po naravnih prehodih v vpadnici vrha. V tehničnem ozir.u je smer težavna z zelo in izredno težavnimi mesti. Celotna poraba okrog 25 klinov, od katerih jih je v steni ostalo 10. Plezala dne 4. septembra 1949 Ciril Debeljak (Celje) in Rado Kočevar (Ljubljana). Čas plezanja 10 ur. Janko Blažej: H O € H S C H WA B (Po zapiskih iz beležnice.) * 8. januar. Danes popoldne smo si ogledali plezalno šolo blizu Gradca. Ve-čerilo se je že, ko smo prišli tja. Zelo me je zanimala Dulferjeva poč, ki je miniaturna izdaja velikega »Domiiberhanga« v Zajedi smrti in je približno tri metre previsna, začenja se pa poldrugi meter od tal. Ne morem reči, da bi ta previsna zadevščina napravila name sploh kakšen vtis. Tista poč je zame sicer odličen trening za težka mesta v steni, nikakor pa ne veliko dejanje. Nekdo je ugotovil, da bi izredno pridobil na svojem alpinističnem renomeju, če bi preplezal tisto nemogočo reč. Poizkusil je in po nekaj mesecih neuspelih poizkusov se je končno le naučil vseh prijemov na pamet in je preplezal poč. Sedaj razkazuje tam svoje umetnosti. Zupan je v eni zadnjih številk Vestnika zapisal, da Avstrijci resneje pojmujejo alpinistiko kot mi. O tem, kje se v alpi-nistiki neha resnost in pričenja neresnost, je pravzaprav težko in tudi nepotrebno govoriti, vendar sem v nasprotju z Zupanom prepričan, da smo, vsaj kar se etičnih pogledov na alpinistiko tiče, precej pred Avstrijci. Vse dogajanje in tudi alpinistika je nekak produkt okolja, družbenih in življenjskih razmer in te so v Avstriji bistveno drugačne kakor pri nas. Avstrija je alpska dežela z ogromnim tujskim prometom in renomiran plezalec prav lahko živi od tega, da prevaža preko sten petičnike. V naših Julijskih in Kamniških Alpah je pa skoraj vsaka misel na profesionalizem blizu absurdu. Pri nas cenimo in spoštujemo plezalce ile, če poleg uspehov v skalah napredujejo tudi v svojem poklicu, konkretno, če tudi dobro študirajo, saj so večinoma naši mladi plezalci študentje. Pri Avstrijcih pa so mladi alpinisti bolj ali manj \ profesionalci in pogosto si poiščejo zaposlitev, le za nekaj mrtvih mesecev med dvemd sezonama. Na svoje alpinistično ime zelo pazijo, kajti to jim prinaša denar. Če se sedaj postavimo na stališče, da je vsak profesionalizem bodi.'si v športu ali pa v alpinistik-i negativen pojav in da je nSmen alpinistike predvsem ta, da nam je nekako dopolnilo življenja s svojimi neštetimi vzgojnimi, narodnoobrambnimi in drugimi momenti za nameček, potem mislim, da sem svoje mnenje dovolj podprl. 11. januarja. Danes smo se temeljito spoznali z avstrijskim birokratizmom. Dan se je za nas že precej zgodaj začel; ob enih smo zapustili z brzovlakom Dunaj in glava nam je bila še polna velemestnih vtisov. Stolnica sv. Štefana, Prater, Bofburg, obisk na našem poslaništvu, dolga debata s študenti pozno v noč. kavarna, veletrgovina Gerngross itd. — vse je vrvelo v naših glavah in le polagoma se je ustvarjal nek sistem. Tcda na Semmeringu nas je pričakovanje ruske obmejne kontrole zopet vrglo iz ravnotežja. Živci so nam bili napeti do- skrajnosti, ko so v vagonu zaropotali škornji in so nam mladi ruski vojaki v kučmah pregledali potne liste. Brez besed so nam jih vrnili in takoj smo olajšano zadihali. Ob štirih zjutraj smo bili že v Brucku in na postaji nas je natakar pri zajtrku odri in nam lOlajšal že itak zelo lahke denarnice. To pa Kranjcem ne vzame morale; nemoteno smo se menili o Rolandu Sternu in o njegovih slikah iz severne stene Velike Zine. Fotografiral • ga je Gaston Rebuffat, ki si je v zadnjem času pridobil svetovno ime s svojimi turami v Zapadnih Alpah, predvsem v Grand Conbinu, še posebno pa pri vzponu na Anapurno v Himalaji. Roland nam je bil po pripovedovanju že dober znanec, ko smo prekoračili mejo. in ni dosti manjkalo, pa bi bili verjeli, da mu Rebufbfat prenaša nahrbtnik po gorah; v resnici pa sta se menda le po naključju srečala v steni Zine in Roland je govoril o Rebuffatu z velikim spoštovanjem. Ob osmih zjutraj so se odprli uradi in začel se je naš križev pot. Potni list nam je potekal in radi bi si podaljšali bivanje v Avstriji za nekaj dni. Naše poslaništvo na Dunaju nam je šlo zelo na roko in rabili smo le še privoljenje avstrijskih oblasti. Že na Dunaju smo porabili pol dneva, da smo letali po tistih nesrečnih »Bezirkih« ter se lagali, da stanujemo v tistem »Bezirku«, čeprav nismo stanovali nikjer. Bili smo naivni in smo odšli, ko so nam dejali, da je bolje, če opravimo to stvar mimogrede v Brucku. Tisti dan niso bile uradne ure in šele ob četrt na devet smo imeli toliko poguma, da smo vdrli v pisarno, a potem smo vztrajali in se na noben način nismo dali vreči ven. Tako je bil začetek slab, a še slabše je bilo to, da nismo imeli dovolj denarja, kajti polna denarnica je v Avstriji čarobna palica, s katero se da vse doseči. Ne bi vas rad dolgočasil z naštevanjem vseh uradov in instanc, katere smo morali obrati, povedal bi le še, da so nekateri argu- menti avstrijskih uradnikov bili kar tehtni. Tako nam je eden skušal vliti malo upanja in nam napraviti slovo slajše, ko nam je dejal, naj se oglasimo pri njem opoldne. Ko smo ga vprašali, zakaj nam ne more ustreči takoj, je odvrnil, da se mu ne ljubi, toda popolnoma mogoče pa je, da se mu bo ljubilo sprejeti nas popoldne. Nas so že skoraj srbele pesti, toda ker smo kot inozemci hoteli ohraniti svoje dostojanstvo in na noben način nismo smeli povzročiti izgredov, smo 'le prekleli vse avstrijske uradnike in pisarne ter smo odšli v gore. Čez nekaj dni smo z dvodnevno zamudo prekoračili mejo pri Podrožci. Opravičiti smo se hoteli avstrijskemu pregledniku, a ta se je nenadoma pričel opravičevati nam in bilo mu je resnično težko, da smo si podaljšali bivanje le za dva dni in ne za več. Naša skupna blagajna je znašala takrat le še en šiling 45 grošev in ta denar smo nosili v domovino kot kapital za naša podjetja v tujini, Avstrije pa smo imeli že dovolj in zopet bi bili radi med slovenskimi obrazi. Opoldne smo z avtom zapustili Bruck in smo se preko Kapfen-berga odpeljali v Aflenz, odkoder smo nadaljevali pot peš. Snega je bilo malo in po triurni hoji smo že preplašili velika krdela gamzov pod planino Folzalm. Z nočjo smo bili tudi v koči. 12. januar. Naslednjega dne smo malo pobliže spoznali skupino Hochschwab. Ko je Gsellmann pri nas v svojih predavanjih pokazal tudi posnetke iz Hochschwaba, je dejal, da je to gorovje zelo podobno našim Kamniškim Alpam, toda to je gotovo bila drzna trditev. Naše Kamniške so dosti večje ter so res prava gorska skupina, medtem ko bi mogel Hoch-schwab, če bi ga hotel omalovaževati, šteti le za ogromno plezalno šolo. Predstavljajte si gorsko planoto, visoko približno 1600 m, iz nje moli nekaj vrhov in sten, zarezanih pa je vanjo tudi nekaj dolin — to je Hochschwab. Najvišji vrh Hochschwab, ki je dal vsej Skupini ime, je visok okoli 2200 m, nižji od naše Mojstrovke. Ta vrh ima tudi na južni strani znano steno, ki je visoka 500 m, in to je najvišja stena v tem pogorju. Te stene žal nismo videli, imeli pa smo zato v naslednjih dneh lepo priložnost, da bi padli v megli preko nje. Stene v Hochschwabu so kratke, redke presežejo višino 200 m, so pa zato zelo strme in skala je dobra. V vsem gorovju sta nekako dva plezalna centra, središče prvega je znana Strangenwand s Schinkovo smerjo, središče drugega pa Folzalm z vrhovi Schartenspitze, Mitteralpenturm ter z Malim in Velikim Winkel-koglom. Prenočili smo torej na planini Folzalm in naslednje jutro smo proučili vse stene ter se zanimali za vse smeri v njih. Te smeri so zelo strme in izpostavljene ter so verjetno celo za spoznanje težje od naših smeri, oziroma težka mesta slede neposredno drug za drugim in med njimi ni dolgih presledkov, kjer bi bila stena lažja, kakor je to pri nas z redkimi izjemami sikoraj pri vseh smereh. Seveda smo takoj primerjali naše gore s temi stenami, a reči moram, da nismo prišli do nikakega absolutnega zaključka. Pri nas se v zadnjem času precej govori in piše o razvojni stopnji naše alpinistike in kdor prebira članke o alpinistiki, je gotovo že dostikrat naletel na trditev, da smo dosegli evropsko raven. Ta trditev ali bolje rečeno hipoteza je lahko točna, lahko pa tudi ne. Vsekakor je tako razpravljanje brezplodno in edino, kar nam lahko da, je nekaka predstava o naši lastni pomembnosti in veličini, ki je sicer lahko popolnoma resnična, a je razen nas samih nihče ne pozna. Mislim, da bi bilo razvoju naše alpinistike le koristno, če bi tudi te trditve spravili v naš alpinistični arhiv pod rubriko »oguljene fraze«; gredo naj po isti poti minljivosti, po katerih je šlo pri nas v zadnjih letih že precej drugega. Dosti bolj zanimivo bi bilo ugotoviti, kakšno mnenje imajo o naši alpinistiki v inozemstvu in utrditi ter povečati nas vpliv ter sloves. V tej smeri bi bilo treba uravnati naše delovanje m za ta cilj bi bilo treba iskati nova pota. Moje mnenje je, da npr. zaostajamo nekoliko, kar se tiče plezanja ekstremnih in akrobatskih smeri n pr. za plezalci v Hochschwabu. Toda to prav gotovo ni pomanjkljivost, veseli smo lahko, da imamo na svojem ozemlju poštene vrhove in visoke stene ter nam ni treba iskati nadomestka za dolžino stene, čut orientacije itd v tem, da bi morali ure in ure potrošiti zato, da bi preplezali en sam del v steni. To lahko prepustimo tistim pilezalcem v Hochschwabu, katerim razmere in blagajna ne dovoljujeta, da bi si ogledali druga gorovja Tak način plezanja se v naših dolgih stenah tudi ne bi obnesel, ker je dan kratek in v steni prenočevati končno le ni prijetno, koristi pa le onim, ki zbirajo revmo za stara leta. Prav tako sem tudi prepričan, da močno zaostajamo za inozemci, kar se tiče plezanja v granitu ter v večnem snegu in ledu. Tudi to ni naša pomanjkljivost, kaj moremo zato, da ima naš Triglav le 2864 m in ne premoremo ne štiritisočakov niti granita kot Švicarji ali Francozi. Vse je torej odvisno od geografskih, družbenih in drugih razmer v neki deželi in te razmere moramo pred vsako primerjavo kot odločilne faktorje upoštevati. Na drugi strani se^ mi pa zdi, da smo, kar se plezanja v zasneženih apnenčastih stenah tiče, vsaj enakovredni tujcem, če nismo celo boljši. Lansko jesen sem plezal z Gsellmannom Dibonovo smer v Špiku, ko je bilo v njej skoraj en meter novega snega. To je bil seveda nesmisel, toda midva sva takrat prišla na to šele, ko sva bila že v sredi stene ter sva imela bliže na vrh kot nazaj v kočo in ko je nama že zares šlo za nohte in sva bila prepričana, da bova morala bivakirati v snegu. Toda do večera sva se le pretolkla na vrh in zame vsa stvar ni bila nič drugega kot tura, pri kateri človek »plača gor«, ker je tako neumen, da gre plezat ob slabih razmerah, popolnoma drugače pa je gledal na stvar Gsellmann. Primerjal je turo z ekstremnimi turami v kopni skali ter je dejal, da ga je severna stena Velike Zine stala 6 ur težkega dela, medtem ko sva se v Špiku res borila 8 ur. Vso turo je ocenil z dobro peto stopnjo in ko sem mu dejal, da je vzpon preko stene v pravi zimi, ko so bile težave neprimerno večje, ocenjen le mestoma s peto stopnjo, je odvrnil, da smo norci, kar se ocenjevanja tiče, in tega mnenja ni spremenil, ko sem ocenil najin vzpon po naših pojmih kljub neprilikam (katere pa mi eliminiramo) za turo, ki je mestoma rahle četrte stopnje. Sicer je to razpravljanje zelo kočljivo in zavedam se, da taka individualna mnenja često stoje na šibkih nogah in zato ne morejo biti splošno veljavna, vendar bi v podkrepitev svojega mnenja povedal še kratek dogodek. Na sestopu s Špika mi je Gsellmann še pod vtisom doživetja podaril Zdarskyjevo vrečo in mi je s tem napravil resnično veselje. Počutil sem se kakor kulak in najmanj desetim tovarišem z gora sem obljubil, da jim bom posodil vrečo, ko bodo bivakirali v letošnji zimi. Toda čudno, niti eden se ni oglasil in tudi sam nisem uporabil vreče drugače kot za vzglavje, kadar sem se sončil. Iz tega bi se dalo sklepati, da je le nekaj na stvari in da smo se pri nas šele naučili spoštovati zimo, na drugi strani nam pa dejstva, da v letošnji zimi ni bil pri nas izvršen niti en pomembnejši vzpon, zopet ne pove nič drugega kakor to, da je bila vsa zima tako izredno neugodna, da nihče do plezanja ni mogel priti. Take in podobne misli so nas navdajale in okoli teh stvari se je pletel naš pogovor, ko smo s smučmi na nogah potovali proti Voisthalski koči, ki je bila naše izhodišče za ture naslednjih dni. Med potjo smo naleteli na nekaj križev, ki stoje na mestih, kjer so se v bližini ponesrečili alpinisti, pa tudi smučarji. Oskrbnik v koči nas je precej neprijazno sprejel, na prvi pogled je namreč strokovnjaško ugotovil, da ne bo dosti zaslužka. No, možu ne smemo delati krivice, kasneje smo se prav dobro razumeli. Ko smo mu podarili vžigalnik, katerega smo dobili zastonj na Dunaju, smo postali celo dobri prijatelji. Na vsak način se nam je hotel revan-žirafi z mesno juho. Zaradi lepšega smo se branili, a ne dolgo; ko smo jiuhio pojedli, smo videli, da nam jo je ponudil zato, ker je bila že kisla. Tudi prepevali smo precej. Oskrbnik je na vsak način hotel slišati »das schone Lied«. Dolgo časa smo poskušali, katera pesem bi bila prava, a končno smo le ugotovili, da je bila oskrbniku izmed vseh slovenskih pesmi najbolj všeč tista o »tri tavžent mravljincih«. Teden dni pred nami so se mudili namreč v koči Perko, Kočevar in Lukanc, ki so, kakor kaže, tudi precej prepevali. Toda besedila pesmi oskrbniku niso prevedli in mi iz umljivih razlogov tudi ne. Popoldne smo odšli s smučmi nazaj na Folzalm ter smo smučali po bližnjih lepih terenih, toda smučanja sem se kmalu naveličal ter sem se odpravil sam na vrh Folzsteina. Na vrhu je križ in vpisna knjiga, s ponosom sem se vpisal vanjo kot Jugoslovan in kot prvi obiskovalec v letu 1951. Bil je lep razgled in v daljavi so se kopale v zahajajočem soncu precej blizu mogočne goske.rajde. Kasneje sem zvedel, da je to bilo Ge-sause. Predal sem se počitku na vrhu. Čeprav doživljam lepoto v gorah posebno močno navadno le, če je vzpon terjal od mene precejšnjega napora, se mi je začuda tisti počitek na Folzsteinu globoko vtisnil v spomin. S temo smo se vsi vrnili v kočo. 13. januar. Vreme se je spridilo, divjal je vihar, a kljub temu se gosta megla, ki je ležala nizko, ni hotela pretrgati. Odšli smo smučat, toda ker nismo dobro razločili oblikovitosti terena, smo se kmalu vrnili- v kočo. Tam smo preganjali čas na različne načine. Z avstrijskim znancem Francem sva priredila mednarodno srečanje Jugoslavija : Avstrija v kvartanju. Pri rezultatu 3:0 v slabo Jugoslavije sem končno pričel goljufati tudi jaz in tako je Jugoslavija kmalu zmagala z rezultatom 5:3. V šahiranju pa smo bili Jugoslovani nenadkriljivi. Debatirali smo tudi o naši alpinistiki in o naši alpinistični literaturi. Ugotovili smo, da je dosegla mlada generacija pri nas po vojni sicer ogromen tehnični napredek, da pa ni skušala alpinističnega pokreta tudi duhovno poglobiti ter mu dati v pisani besedi pravega izraza. V tem pogledu je bil nujno potreben nek Malovrhov članek in če so mladi alpinisti samokritični, se morajo zamisliti ob besedi »duševna preproščina«, čeprav je meril celoten članek v nekoliko zgrešeno smer. Niso tako važne police, kamini, previsi itd., katere je preplezala mlada generacija, pomembnejše je, kaj je pri tem doživljala. Vendar so obdobja v svojih spisih navadno najbolje zajeli duševno zelo močni posamezniki (n. pr. pri Nemcih Maduschka) in mogoče je ravno pomanjkljivost naše mlade generacije, da je brez njih. Kljub viharju smo se skušali danes povzpeti s smučmi na vrh Hoch-schwaba. Sledeč zimskim markacijam smo prišli do Schiestlhausa, ki leži že 2100 m visoko, toda kmalu za kočo je zmanjkalo znamenj. V megli smo tavali dalje in bili smo že v neposredni bližini vrha. Vsak hip bi lahko zleteli preko opasti čez južno steno Hochsch\vaba, zato smo se s težkim srcem obrnili in smo le s težavo zopet našli kočo. Nato smo v četrt ure in z nekaj padci odsmučali nazaj k Voisthalski koči, katero smo zapustili pred dobrima dvema urama. Bivanje v tujini smo zaključili. Še dolg smuk preko doline v Seewie-sen, kjer nas je že čakal avtobus. Nad Hochschwabom so še vedno visele megle. Preko Brucka in Celovca smo se zopet vrnili v domovino. 14. januar. 15. januar. Marijan Preko: PVE VARIANTI V TRAVNIKU Bilo je leta 1946, ko sem prvič stopil v dolino Tamarja. Takrat prav gotovo nisem mislil, koliko bridkih in veselih uric bom delil s tem planinskim rajem. Mračno ostenje Mojstrovke, Travnika, Sit in Jalovca je naredilo name velik vtis. Ostrmel sem in občudoval. V koncu doline je kraljeval Jalovec, o katerem sem mnogo čital. Strmi ozebnik se mi je takrat zdel nemogoč. Skrita želja me je vedno in vedno pripeljala zopet v ta kraj. Leto pozneje sem se tu spoznal s prvimi alpinisti. Kmalu zatem sem uresničil svojo največjo željo. Stopil sem na vrh Jalovca. Naslednje leto sem se spoznal z Radom. Tudi on je bil stanoviten gost. Plezali smo v Jalovcu, Mojstrovki in Travniku, tihe želje so se uresničevale. Spominjam se dnevov, ko smo se vračali prežeti z novimi doživetji v dolino. Nad stezico med grmovjem volčina, ki ga je bila vsa krnica polna, je ležal Rado. Opazoval je ostenje Travnika. Kaj veš, kakšne misli so mu rojile po glavi. Tu smo presedeli ure in ure, kramljali in kovali načrte. Življenje nas je za nekoliko časa razkropilo. Med tem se je Radu in Janezu posrečilo preplezati Aschenbrenerjevo smer v severni steni Travnika in tudi drugod je osvajal. Vedno veseli in nasmejani smo se večkrat srečali v robeh. Sanje so pričele postajati stvarnost. V Jalovcu, Mojstrovki in Travniku je pelo naše kladivo poleti in pozimi. Prišlo je poletje 1950. S Cicem sva si postavila cilj: Aschenbrenner. Po opisih so me mikali občutki in doživetje, veličina stene in težkoče. ...Julija 1950 sva težko oprtana prispela v Tamar. Jalovec se je zavil v meglo. Slabo znamenje! Z nočjo je besnela nevihta. Od časa do časa je pretrgal temo blisk, šumenje dežja pa je prekrilo grmenje, ki je strahotno odmevalo v ostenju. Zgodnja jutranja ura naju je vrgla na noge. Zunaj je sijal mesec. Oprema je bila že pripravljena. Še požirek čaja, katerega sva si nalila že prejšnji večer v steklenico, in odhod. Ob žvenketu klinov sva zapustila kočo. Nebo je bilo čisto. Tiho sva ubirala pot. Na vzhodu je vstajal dan. Na tihem sem želel, da bi že bil v steni. V poldrugi uri sva bila pri vstopu. Nekoliko desno naju je premotil žvižg divje koze. Začudeno je opazovala nenavadna gosta. Končno sva se navezala, porazdelila kline in vponke. Stena se je dvigala mogočno navkreber, same gladke plati in grozna strmina. Toda kljub temu tako privlačno. Z običajnim »Gotovo!« je Cic potegnil prvo dolžino. Naslednje dolžine do prvega možica so bile kaj lahke, tako da sva jih hitro pustila za seboj. Oba sva bila zelo dobre volje. Dvomi, so izginili. Stena je oživela. Temna barva in gladke plati so izginile. Vsepovsod se vijejo male poličke porasle z blazinicami alpske velese, nageljčkov in resastih klinčkov. Skala je razčlenjena, dobri in trdni oprimki. Klin v prečki h kaminu je napovedal pravo smer. Vodni curki so naju pošteno namočili, preden sva zlezla iz kamina. Od tu sem iskal prehoda; levo navzgor pelje mala polička, ki je v sredi prekinjena. Po izjavah Rada gre od tu levo. Torej je to edina možnost. Zabil sem klin in varoval Cica, ki je v trenutku dosegel poličko. Zapeli so klini. Sedaj bo treba posvetiti vso pažnjo varovanju. Po polički sem sledil tovarišu. Izredna strmina me je skoro iznenadila. Nehote sem preizkusil oprimke. Na koncu poličke sem se razkoračil in prestopil na drugo. Pogled med nogama je padel skoraj tri sto metrov v globino. »Pejaa, vidiš koj šoder, kaj?« se smeje Cic. Desno pod steno na pobočju se je pasel trop ovac. Kakor bele pike na zelenem polju. Zvok zvoncev je prihajal do naju. Pogled navzgor je naznanjal še težko borbo. Izredno težka poč me je pripeljala do dobrega stojišča. Usidral sem se v lusko. Po opisu bi tu nekje moral tičati klin. Toda oči so zaman iskale, vsenaokrog siva skala. Kam pa sedaj? Nad nama so se dvigali previsni skladi. Levo sploh ni govora, morda bi s klini poizkusila desno navzgor. Toda tudi tu je skoraj nemogoče. Vse gre tako gladko navzdol. Cic je podvomil. »Če je pa tu prišel Rado čez —! Vsak prehod izgleda nemogoč.« Po ugibanju sva se odločila. Morda pa bo le šlo. Sedaj si je kline opasal Cic. Približno dva metra nad lusko je spravil v steno prvi klin. Z opičjo spretnostjo se je povzpel više in zabil drugega. Koliko truda, preden se spravi en klin v steno. Cele pol ure so mišice krčevito drgetale, najmanjši sunek bi pognal telo od stene. Hitri in lahni udarci kladiva so napeti položaj slikali dovolj jasno Končno je hlastnila vponka, izpustil sem pridržano sapo. Tu je stena ukazala: »Stoj!« »Poizkusi desno!« sem predlagal ter pritegnil vrv. Cic je prečil v tegu vrvi sedem metrov navzdol proti desni. Po skromnih oprimkih je zlezel zopet nekoliko više, tu se je pa vrv zopet ustavila. Za nadaljnjih pet metrov je rabil celo uro. Občudoval sem moč njegovih rok Končno je zabil klin, čigar zvok mi je ohlajal srce. Dalje zopet m šlo. Po nekaj poizkusih se je spustil do klina. »Poizkusim zopet levo« m že je v tegu vrvi prečil proti levi. Visoko nad menoj je obstal. V špranjo je zlezel slab klin. Cic je vpel in počival. Poizkusil je zabiti nekoliko više. vendar ista pesem. Pri prvem udarcu se je z milim cvenkom poslovil od naju in odžvižgal v dolino. Pogled navzgor je bil kar grozen. Stena se je nagibala navzven, tako da se je telo Cica odražalo v modrim neba. Živci so bili do skrajnosti napeti, kite pa pripravljene, da vsak cas zdrže strašni padec. Zaupal sem tovarišu. Zadnji klin je sedel le za polovico v skali. Cic sam mu ni zaupal. 2e tretjič je poizkušal obtežiti klin, toda vedno znova se je pomaknil niže. Bližine padca nisem občutil nikoli tako blizu kot tedaj. Kot odmev se mi je zdel glas Cirila, ko je zaklical: »Potegni, toda počasi, počasi!«'Vedel sem. da so ti trenutki odločilni. Cic je vstopil v zanko in se polagoma dvignil kvišku. Klin se je nekoliko vdal, zaječal in vzdržal. Vrv je počasi drsela navzgor. Še tri metre, še dva,'konec. Toda Cic je še vedno v prevesi. Zabil je dva klina, eden pa se je zopet poslovil in zažvenketal za prvim. Zavaroval je sebe, meni pa je zaklical, naj zlezem vsaj do prvega klina prosto, ker je varovanje nemogoče. Zelo nerad sem se poslovil od svojega varovališča. Počasi in z muko sem se povzpel do prvega klina. Da bi na tem mestu varoval tovariša, ni bilo govora, saj sem se komaj sam držal ob klinu. Cic je pridobil' nekaj metrov vrvi. Nevarovan je plezal dalje, zabil še en klin, Skalnati zid Velike Mojstrovke, Travnika in Sit Foto Rado Koč«var vzpel, preprijel in se prosto zavihtel preko prevese. Zadnje sem videl noge, katere je v krčevitem drgetanju potegnil za seboj. Po čelu so mi drsele kaplje. Vrisk tovariša mi je naznanil, da je težava premagana. Toda kaj sedaj? Tovarišu je zmanjkalo klinov. Odvezal sem si eno vrv; Cic jo je potegnil skozi karabinerje in nato vrgel nazaj. Kljub dobri volji pa vrvi nisem mogel doseči. Po nekaj poizkusih sem vpel v klin več vponk in tako izvešen ujel ponovno vrženo vrv ter po njej poslal kline. Pri premagovanju tega mesta sem moral uporabiti vso plezalno in vrvno tehniko. Preveša me je nesla navzven. Telo je dalo od sebe poslednje moči. Tovarišu sem za to mesto iskreno čestital. To je dejanje, ki bo vsem po-navljalcem vprašanje. Malo više se plati končujejo s poč j o, ki desno poševno navzgor reže steno. Levo iz stene moli majhna luska, za katero sva zlezla in si odpočila utrujene ude. Silno žejo sva pogasila s prvo čutaro vode in džemom. Šele sedaj sva spregovorila nekaj besed. V pogovoru naju je prekinilo daljno grmenje. Gu'til sem, kako me je stisnilo pri srcu. Oba sva čutila nekaj hudega. Črni oblaki so se valili preko Ponc. V ozadjiu se je od časa do časa močno zabliskalo. Grmenje je prihajalo vedno bliže. Obema je bila v mislih le ena beseda — nevihta. Vedela sva, da morava do nevihte biti pod streho ali pod kakšnim previsom, kjer bova varna pred zapadnim kamenjem in slapovi. 2e spomladi sem opazoval plazove, ki so padali v globino ravno na tem mestu in so se ob steni razpršili. Toda kam v tako gladki steni, kjer vse tako neizprosno padi v globino? Zabil sem in varoval, tovariš je premagoval strmo poč s stransko oporno tehniko. Za polovico vrvne dolžine mi je izginil izpred oči. Glas od zgoraj mi je naznanil, da se sprehaja po udobni polički. Proti desni pelje na ostalo dolžino vrvi lepa polica do malega koritastega stojišča. Vse skupaj bi lahko primerjal nekako s Herletovo prečnico, malo lažjo in brez klinov. V koritu sem poizkušal zabiti klin, vendar ga nisem spravil niti do polovice v skalo. Cic je nadaljeval po poči navzgor, izredna hladnokrvnost in moč v rokah ga odlikujeta. Če bi se dalo zabijati, bi zabil v tej vrvni dolžini najmanj deset klinov. V dolini je za-grmelo. To pot se je odlomila snežna plast snega pri vstopu v steno i.i s strašanskim truščem izginila po grapi v dolino. Na desni so se splašile bele pike. Vrh peči je zapiral previs, desno od njega se dviguje steber, ki se malo više končuje in tvori prižnico. Od tod pelje poč navzgor do pod strehe. V mislih sem bil že pod streho. Zal pa je bilo do tja kakih 200 m. Jalovec se je zavil v meglo. Za Mangartom je že deževalo. Zahrbtni in mrki valovi megle so se pričeli spuščati čez Kotovo sedlo. Do vrha Prižnice si je Cic utrl pot z nekaj klini. Z vrvnimi potegi sem tovarišu pomagal preko strme zajede. Končno sva stala zopet skupaj. Od tu gre poč zopet strmo navzgor. Poizkušala sva vstopiti v poč. Najprej desno, nato levo. Ciril je poizkusil še enkrat desno in zabil klin, kateremu sem po tonu res zaupal. Vstopil je v poč in jo v stranski tehniki kaj hitro premagal. Preden sem prišel do tovariša, so me roke že močno bolele, čutil sem utrujenost. V steno je prhnila megla. Do strehe sta še dve vrvni dolžini, morda bova uspela? Skala je postala temna. Prve kap- lje so naznanile bližajočo se nevihto. Vsenaokrog se je zmračilo. Prva ploha naju je že začela strašiti; Cic se je nahajal še kako vrvno dolžino pod streho. Pogled mi je za trenutek vzel močan blisk. Podzavestno sem se stisnil k steni. Voda je polzela po skali, hladila oznojeno čelo. Takoj nato je nekoliko više udarilo v steno in zagrmelo, da se je v ostenju Mojstrovke in Travnika kar treslo. Odmev je bil kar strašen. Po steni je pričela teči voda, mi \(r "¿t cy> >> % y ■V LJUBLJANA TYR$EVA CESTA 8 S SVOJIMI PODRUŽNICAMI: MARIBOR, Gosposka 19 CELJE, Stanetova 9 JESENICE, Cankarjev trg 3 NOVO MESTO, Gl. trg 34 SOLKAN, Ulica IX. Korpusa 158 v a. nt nu cLi fizkulturne potrebščine za vse panoge športa