Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman veljd: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman velji: Za celo leto 13 gl., za pol leta, 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/jB. uri popoludne.
Štev. rs.
V Ljubljani, V sredo 31. marca 1886.
Letiiilt XIV.
Državni zbor.
Z Dunaja, 80. marca.
Vlada pa socijalisti.
Včerajšnja seja državnega zbora bila je raarsi-kteri zadevi znamenita. Nekterih reči sem omenjal že včeraj, o nekterih moram danes malo obširneje spregovoriti. Precej v začetku seje jezil se je profesor Kraus, da stenografični zapisnik zadnje seje ni prav natančen. Ko je govoril namreč Kronawetter o socialističnih zadevah in omenjal raznih dogodkov s socijalisti in delavci, s kterimi je vlada boje jako neusmiljeno ravnala, ker je ponoči pri preiskovanji hiš stare žene in mlade deklice nage iz postelj podila, pisma prestrezala in odpirala, socijaliste po grdih luknjah zapirala itd. itd., klicali so levičarji vladi: Odgovorite, odgovorite 1 V stenografičnem zapisniku pa teh besed ni; menda se jez višje strani stenografam ukazalo, pravi Kraus, da naj to izpuste! Smolka je drznega gospoda profesorja zavrnil, da se od nobene strani stenografom ni nič ukazalo, ampak da je on (Smolka) stenografičnemu vodju že zdavnej pri neki priliki rekel, da naj takih medklicev v zapisnik ne sprejema, ako se ne ve, od koga da prihajajo. Ako se je toraj kaj izpustilo, zadeva krivda le njega. Sicer pa meni, da taki medklici ne spadajo v zapisnik.
Neslane opazke profesorja Krausa dale so mi-nisterskemu predsedniku priliko, da je poprijel besedo in omenjal, zakaj Kronavvettru ni odgovoril. Policijski vodja bi bil sicer večidel na vse lahko odgovoril, ali s pismi bi ne bil mogel vsega dokazati, ker ni imel vseh pri sebi. Ravno tako bo tudi justični minister zavrnil vse, kar se je očitalo sodnijstvu. Zbornici bo menda bolj vstreženo, da se bo to zgodilo na podlagi uradnih pisem in zapisnikov, kakor pa s splošnjimi frazami ali izgovori. Živahni dobro-klici so pričali, da je zbornica v tej zadevi enih misel z ministerskim predsednikom.
Dasiravno je pa grof Taaffe natančneji odgovor na Kronavvettrove tožbe odložil za poznejši čas, se je vendar minister Pražak že včeraj oglasil in je povedal, da je zastran socijalista, ki je bil baje v tesni luknji zaprt v Plznu, nemudoma pozvedoval, da pa v omenjeni kaznilnici ni nobene take luknje, kakor jo je opisoval dr. Kronavvetter, kteremu seje toraj v tej zadevi napačno poročalo. Kronavvetter se je skušal proti koncu včerajšnje seje izgovarjati, češ, da se dotični dogodek ni pripetil v Plznu, ampak v Kartovcih pri Jičiuu. Pa tudi ta trditev mu ni obveljala. Danes je namreč minister Pražak zopet vstal in rekel, da je pozvedoval in se prepričal, da se tudi v Kartovcih ui zgodilo, kar je trdil Kronavvetter, in da tudi v Kartovški kaznilnici nobene take luknje ni. Enaka je menda tudi z nekterimi drugimi pripovedki, ki jih je Kronavvetter zadnjič spravil na dan. O tem govoru pripovedujejo, da so bili demokratični in delavski krogi Dunajski s Kro-nawettrom že nezadovoljni in da se je hotel s tem govorom, v kterem je tako živo opisoval trpljenje socijalistov, delavcem zopet prikupiti. Prav in hvalevredno je potegovati se za slabe in zatirane, ali to se ne sme goditi z neresničnimi trditvami, ki napravijo večidel ravno nasprotni vspeh.
Vojne zadeve.
Pri ministerstvu za deželno brambo omenjal je Popovski velikih zaprek, ki jih prizadeva vkvarti-
rovanje vojakov in navod za zidanje vojaških kasarn. Silno dolgo tudi trpi, preden vojaštvo prevzame so-zidane kasarne. Minister si bode pridobil veliko zaslug, ako polajša dotično vojaško upravo.
Tiirk je govoril o deželni brainbi, rekši, da naj bi se vežbauje novincev od 8 tednov raztegnilo na 12 tednov, ker novinci v 8 tednih preveč trpe. Stroški bi bili sicer malo veči, pa to nič ne de, kadar gre za zdravje vojakov. Tudi meni, da so vsakoletne vaje deželnih brambovcev jako neprilične in da bi morda zadostovalo, ko bi se te vaje vršile vsako drugo leto.
Oberndorfer se je pritoževal, da se je pri nabiranju vojakov letos v njegovem okraji preostro ravnalo, in se je veliko več fantov potrdilo kakor druga leta.
Minister je odgovarjal, da to prihaja menda od tod, ker se potrdilo več ne izreka pri nabiranju, ampak še-le pozneje, in se za vojaštvo zmožni samo zapisujejo, kterih se pozueje izbere potrebno število. Ljddje so pa menda mislili, da so res tudi vsi potrjeni, kar jih je bilo zapisanih. Sicer si pa vojaško vodstvo na vso moč prizadeva ljudem kolikor mogoče vstrezati ob enem pa vojaštvo obdržati na stopnji, kakor je državi naši primerna.
Pri žandarmeriji je govoril Schonerer, pa jako mirno in zmerno, kakor dozdaj ni bil vajen. Njemu samemu je bilo to tolikanj všeč, da se je sam pohvalil, kako stvarno in brezstrastno je govoril. Prosil je ministra, naj pove, zakaj se je žan-darmerijski vodja v Korneuburgu vstrelil in zakaj so žandarji na Spodnjem Avstrijskem nezadovoljni s svojim sedanjim poveljništvom. Ako mu ne more minister precej odgovoriti, mu zadostuje, ako se na njegove opazke ozira pri svojih ukazih in na-redbah.
Naučni minister Gautseh.
Posebno slaven dan bil je včerajšnji dan za ministra Gautscha. Na vrsto je prišel namreč proračun ministerstva za uk in bogočastje, pri kterem se je že pri »vodstvu" k besedi oglasilo 8 nasprotnih govornikov, eden hujši ko drugi, izvzemši barona Pirqueta, ki pripada k zmernejši stranki in je po svojem mišljenji bolj konservativec kakor liberalec. Ti nasprotni govorniki so: Fuss, Pirquet, Ausserer, Weitlof, Knotz, Derschatta, Bendel in Fiegl. Izmed teh sta Fuss in Fiegl profesorja na občinskih gimnazijah na Dunaji, Bendel pa gimnazijski profesor v Prag; na Mali strani. Za proračun so se oglasili Czarkievič, Šuklje, Burgstaller, Luzzato, Svvieczi, Adamek, Engel, Kaunic, Skokanek, Klima in Wurm.
Znano je, kako ponosni in neznosni so v liberalni dobi postali nemški profesorji, in kako hočejo pri vsaki priliki in povsod veliki zvonec nositi in vse strahovati kakor paglavce v šoli. Tudi minister za nje nima nobene veljave, tudi v njihovih očeh ni več, kakor kak učenec. Oni so mojstri in nemška učenost je luč, ki razsvitljuje vse. To so glavne misli, ktero je včeraj profesor Fuss razodeval v svojem skoraj dve uri dolgem govoru. Letošnje razprave, rekel je Fuss, bodo posebno zanimive, ker imamo novega ministra in so mu že v odseku razne stranke razodevale svoje želje in pritožbe. Radoveden je, kako se bo minister obrnil in kaj bo storil. Potem je začel profesor Fuss, misleč, da je v šoli na katedru pestiti naučnega ministra in grajati njegove ukaze, zlasti ukaz, s kterim je zapovedal, da naj se pregledajo vse šolske knjižnice in iztrebijo iz njih
vse knjige, ki so v patrijotičnem, verskem ali nrav-nem oziru spodtakljive. Kdo more povedati, kaj je patrijotično? Čehom je patrijotično samo češko mišljenje, ultramontancem se zdi precej vsaka reč v verskem oziru spodtakljiva in pohujšljiva itd. Fuss je zlasti ministru bral levite, da je za šolske knjižnice prepovedal neko knjigo, ki popisuje zadnjo nemško vojsko. Nemški otroci naj toraj ne zvedo hrabrih in junaških činov svojega naroda, da bi se navduševali za nemštvo ! Nemški profesorji tega ne smejo trpeti: oni morajo mladež za nemštvo vne-mati, in se tega ne smejo vstrašiti, ko bi vsled tega tudi z ministrom prišli v navskriž. Od svojih tovarišev, profesorjev, v državnem zboru pričakuje, da bodo ministru enako neprestrašeno povedali kar mu gre, kakor on profesor Fuss!
Tako je govoril ta nemški profesor; ni se nadejal, da bode letošnja obravnava o naučnem ministerstvu res znamenita in da bode glavni predmet te znamenitosti ravno njegova oseba. Komaj je namreč izgovoril, oglasil se je novi naučni minister pl. Gautseh in mu je dal tako jasen in odločen odgovor, da je njemu in njegovim tovarišem na levi kar sapo zaprlo. Hotel sem pozneje govoriti, rekel je minister, ali oglasil sem se precej, da bodo besede, ki jih je Fuss kot profesor in kot zastopnik učiteljev govoril proti svojemu ministru ob enem z mojim odgovorom prišle med svet. Ko bi bil te besede govoril kje drugje, bi se mu bil vse drugači nasproti postavil; učiteljstvo naj bo imelo izbrati med ukazi svojega odgovornega načelnika in med tem, kar mu je svetoval poslauec profesor. Učiteljstvo bo imelo izbrati in vem, kako bode izbralo! Te odločne besede ministrove so na desnici zbudile burno pohvalo, na levici pa oporekanje in Knotz je omenjal, da je to ostrejša govorica. Minister je potem razkladal, da je dotični ukaz sam dal, da ga nihče ni silil in da se on sploh nobeni sili ne vdaja, naj pride od ktere strani koli hoče. Konečno se je minister po robu postavil proti svobodni nemški šoli, rekši, da on pri nas pozna samo eno šolo, namreč avstrijsko šolo, ki mora vsakemu dati priliko, da postane dober državljan. Ko bi imel tudi moč, bi te šole vendar nikdar tako ne osnoval, kakor želi Fuss, ker šola ne sme vstrezati eni politični stranki. Šola mora človeku podajati svetilnice, ki razsvitljujejo ura, pa tudi ogrevajo srce! Silno burna pohvala donela je ministru nasproti in od vseh strani so se gnjetli k govorniku g. ministru poslanci, da so mu čestitali k tako izvrstnemu prvemu govoru. Pomenljivo je tudi to, da noben liberalen list danes ne graja ministrovega govora, ampak vsi pripoznavajo posebno moč in veljavo njegovo. Pač pa grajajo Fussa, češ, da je bil njegov govor jako nepriličen in da je z njim pripomogel ministru k slavnemu vspehu, ki ga je s svojim prvim govorom dosegel. Govor ministrov Vam pošljem v stenografičnem zapisniku, da ga objavite, ker je prav, da vsi zvedo, kako misli in sodi minister.
Naj pa pri ti priliki še omenjam neke govorice, za ktero sicer poroštva ne prevzamem, ki se je pa razširjala po Dunaji meseca novembra, ko je bil Gautseh imenovan za ministra, in mi je sedaj zopet prišla na misel. Pravili so namreč, da je cesar novemu ministru, ko se mu je prvikrat poklonil, naročil: „Glejte, da mi vkrotite napihnjene učitelje!" Kakor sem rekel, ne vem, je li to res,itlN^ ne, iz včerašnjega govora ministrovega bi pa Čl<lyek

skoraj sklepal, da ima res to posebno nalogo, in — če ktera, je ta potrebna, bodi-si že naročena ali ne, ker ravno obnašanje profesorjev je dandanes že neznosno.
Po govoru ministrovem je predsednik proti 4. uri popoludne sklenil sejo, zvečer od 7. do 10. ure pa so imeli razni odseki opraviti. Poslancem se toraj ne more očitati, da bi roke križem držali ali postopali.
Gospodska zbornica
je včeraj tudi zborovala in sprejela postavo o po-množitvi mašin in^vozov pri državnih železnicah, pa ustanovo Wassilko-Sereckovega fidejkomisa. Tudi je izvolila za državno sodišče kot novega uda viteza Hartmanua, vpokojenega predsednika okrožne sodnije.
Graja za Schonererja.
Prva točka današnjega dnevnega reda bil je predlog posebnega odseka, da naj zbornica grajo izreče poslancu Schonererju za psovke, s kterimi je bil zadnjič napal poslanca Heinricha. Nemško-avstrijski klub bil je tudi za to, da se Schonerer pograja, toda ne zarad napadov samih, ampak zarad oblike teh napadov. Oni namreč pravijo: Schonerer je prav imel, da je Heinricha psoval, samo drugače naj bi se bil izraževal. Poročevalec večine, dr. Kathrein, je kratko pa krepko razkladal, kako razžaljive so besede, ktere je rabil Schonerer proti Heinrichu, potem je Suess zagovarjal predlog manjšine, Heilsberg pa je v imenu nemškega kluba naznanil, da oni Schonererja ne grajajo. Ravno to je razpravljal Tiirk, Zallinger pa je zagovarjal predlog večine. Glasovanje je bilo gledč obeh predlogov ustmeno. Heilsberg je namreč nasvetoval ustmeno glasovanje o Suessovem predlogu in Sturm je enako nasvetoval glede odseko-vega predloga. Nemški klub je glasoval zoper oba predloga; predlog manjšine bilje vsled tega zavržen s 196 glasovi proti 68, predlog odsekov pa sprejet s 160 glasovi proti 93.
Srednje šole.
Na vrsto je prišel potem proračun naučnega ministerstva. Prvi je govoril rusinski poslanec Ozarkievič in priporočal vladi, da naj že skoraj duhovščini nakloni dobrote nove kongrue. Za njim je govoril baron Pirquet in priporočal prevstrojo srednjih šol, odpravo mature, zmanjšanje učnih ur itd. Naučni minister mu je takoj odgovarjal in pri ti priliki razodel svoje nazore o srednjih šolah. Po-Jajšati bode treba, pa storil bode to v nižjih razredih, v višjih pa ne, ker so mladeniči v 17., 18., 19. in 20. letu najkrepkejši. Peč<4 se z mislijo, gimnazijske-študije raztegniti na 9 letnikov in razredov. Realke niso po njegovem okusu, raje bi videl, da bi bile vse srednje šole jednotne. Tudi to mu ni všeč, da toliko revnih učencev s slabimi glavami študira; dobro talentirani so velika pridobitev za šole in življenje, toraj bo skrbel, da se bodo revni, dobro talentirani učenci zdatneje podpirali; v ta namen hoče štipendije zložiti in povikšati. Tudi to misli ukazati, da naj se v srednje šole sprejemajo otroci po dovršenem 10., ne pa v 9. letu. Govor je bil z veliko pohvalo sprejet.
Ko to sklepam pričel je govoriti prof. Suklje, za njim pa bo sprejet konec obravnave in btdeta izmed ostalih govorila samo dva generalna govornika.
Govor g'. posl. Vošnjaka
v budgetni debati v državnem zboru dne 20. marca 1.1.
(Konec.)
Usojam si zarad tega navesti le nektere zglede zadnjih let o tiskovnih pravdah, ki so se vršile v Celji, in sicer v prvi vrsti bi imenoval tožbo dr. Suppaua iz Ljubljane zoper „Siidsteierische Post", potem pravdo zoper Brože-ta, vrednika »Slovenskega Gospodarja", narodno-konservativno glasilo v Mariboru, tretjič zoper dr. Gregorca, oziroma zoper „Siidsteierische Post". No, najbolj očitno pri teh spoznavali je bilo to, da so bili enoglasno, reklo se je: enoglasno kriv! Poglejmo pa zglede na nasprotni strani, namreč, da so članovi narodno-kon-servativne stranke tožili glasilo nemško-liberalne stranke. Tukaj hočem navesti tožbo Potočnikovo zoper Besozzi-ja, vrednika ^Deutsche Wacht", potem tožbo učitelja Grabler-ja zoper isti list. Kaj pa so tukaj proglasili? Enoglasno: ne kriv! A s tem
še ni vse odpravljeno. Sedaj pride še odmerjena.* kazen. Ta se pa v Celji prav po drakonovem izvršuje iu sicer kar se tiče zgu.be kavcije. Zguba*. kavcije je poprek šestina, če se prav spominjam, je na Dunaji navadno, vsaj pri političnih pravdah,, kolikor sem jih bral, odtegniti kavcije le ^sa deh. Naravno, da se te tiskovne razmere naših porot če-stokrat razpravljajo po vseh mogočih listih. Za is-gled navedem le glas „Politik" povodom tako enoglasne sodbe. „Politik" je pisala takrat: „In take porotne sodnije razsojujejo o časti, premoženji, življenji in smrti državljanov."
Znabiti bodo pa vprašaži tisti gospodj«, ki niso juristi, kako je mogoče, da so letni zapisniki porotnikov tako jednostranski.
Mislim pa, to je nasledek postave dne 23. maja 1873 o sestavi porot. Ta postava uamree določa, porotne liste porotnikov sestavljajo občine, oziroma njih predstojniki. Ta pošlje te porotne listke okrajnemu glavarstvu. Okrajno glavarstvo jih sme popraviti. Kakošne so te poprave, razume se samo ob sebi, ako se pomisli, da so naši glavarji večinoma pri nemško-liberalni stranki. Tako tedaj zapisnik porotnikov se v nemško-liberalnem smislu že pri okrajnih glavarstvih popravi. Sedaj pa pride ta popravljeni prvotni zapisnik in že tako rekoč pristrižen po nemško-liberalnem kroji pred okrajno sodnijo. Predsednik okrajnemu sodišču sestavi po postavi komisijo.
V ti komisiji je on predsednik, po tem so trije sodniki, ktere on izvoli, pa trije zaupni možje, ktere on pokliče.
Zastran teh zaupnih mož so enkrat po pomoti liberalne stranke po listih plašč odgrnili. Zvedeli smo namreč, da je bil za zaupnega moža poklican dr. Schmiderer iz Maribora, znani mož „nakovala in kladiva", ki je rekel: En narod mora biti nakovalo, drug pa kladivo, drugače ne more shajati država. Druga dva gospoda sta bila tudi liberalca; povedali so tudi imena: zgolj nemško-liberalni gospodje. Ti sestavljajo toraj porotne liste.
Dasiravno bi mislili, dovolj je že te okrutne „igre" zoper narodno stranko na korist nemško-liberalni stranki, videti je še veudar-le, da pri napravi, oziroma izvežbanji — poslovnih listov — ne vem, kako bi že rekel, nečemo, da se „slučajno" marsikaj važnega zgodi. (Klici na levi: to je veudar predebelo!) Kako n. pr. bi se drugače moglo zgoditi, da so bili nekteri nemški gospodje vsako leto, drugi pa še v 10 letih ne izžrebani.
Zastran tacega slučaja, imenujem ga po imenu, to je notar Schvvarzenberg, je prinesel „SI. Narod" čudno poročilo, da 10 let ni bil kot porotnik izžreban. V prihodnji sesiji je bil pa že izžreban! Samo „slučajno" mora to biti, da so pri političnih pravdah zoper narodno stranko porotniki vselej najbolj strogo nemško-liberalni gospodje.
Omenjam le tožbe zoper dr. Gregorca. Iz tega pa sledi, da se narodno-konservativna stranka na Spodnje Štajarskem ne upa, tudi v najbolj konkretnih (bistvenih) slučajih, vložiti tiskovne tožbe zoper privržence nemško-liberalne stranke, a nasprotno se zgodi z največo sigurnostjo, ker ti gospodje dobro vedo, da porotni stroj dela njim na korist.
Kar se tega tiče, bi kazal le na jeden slučaj, ki zadeva mojo osebo, ne na ta slučaj, ki je bil v tej zbornici povod, da se je odpravila meui imuniteta (nedotakljivost), marveč na drug slučaj.
Lansko leto v pozno jesen sem bral v glasilu nemško-liberalne stranke Spodnjega Štajarskega, da je dr. Glantschnigg v zbirališči nemškega društva v Celji mene dolžil, da se po južui železnici vozim in kmete hujskam, da delajo nemir (škandal), ako uradniki na južni železnici ne znajo slovenski. To me je napotilo, da sem tožil, a ne zarad tiska, ker tiskovna tožba bi me bila le denar stala in bi ne bila imela vspeha.
Tožil sem pri okrajni sodniji v Celji zarad raz-žaljenja časti, bila je obravnava in izid? Reklo se je kar tako, g. dr. Glantschnigg tega prav za prav ni rekel, ni slišal nikdo. Bil bi toraj oproščen, list tožiti zarad obrekovanja. Časopis je pisal, imenovani gospod je to rekel; pri obravnavi pred okrožno sodnijo se je pa pokazalo, da to ni bilo govorjeno; ako bi bilo to v normalnih razmerah, bi bil prav lahko tožil pred porotno sodnijo.
Opustil sem to iz dobro znanih vzrokov. Stvar bi bila staia par stotakov, a dosegel bi ne bil nič. Moral sem se zadovoljiti z uormalnim vspehom, ker se je pri obravnavi pri okrajni sodniji spoznalo, da nihče ai izrekel kaj tacega.
Kar se tiče drugega sJočaja, ki zad&va mojo osebo in zarad česa je bila ta obravnava sarad imunitete (nedotakljivosti) nočem govoriti mnogo., a nekaj besed vendar-le, ker so mi nekteri gospodje poslanci očitali: Kako ste vendar mogli kaj tacega prenašati, kako ste mogli gledati brošuro, v kteri se pravi: Dali ste se voliti za poslauea, da si žep« polnite, ni ga večega krvosesa, kakor ste Vi itd. Nisem pri imunitetni debati govoril, ker bi bilo videti, da govorim za-se, a sedaj opomnil in gospode, ki se zato zanimajo, opozoril, da prav posebne razmere na Spodnjem Štajarskem so mi zaprečile, da nisem vložil tiskovne tožbe zoper tako osramotivno pisanje.
Tudi zastran poljedelskega ministra sem prisiljen nekaj omeniti. Povsod vendar priznajo, kako važen je kmetijski poduk. To podučevanje pa more koristiti le ta čas, ako se prednaša v jeziku, kterega ljudstvo govori, in zato bi bilo dobro, ko bi ministerstvo to naravnost nkazalo, in bi te zadeve ne vravnalo še-le štajarsko gospodarsko društvo ali štajarski deželni odbor.
Štajarsko kmetijsko-gospodarsko društvo je dobro založeno iz javnih blagajen in bi se imelo pečati le s tem, da pospešuje gospodarstveue koristi. Kar pa se tiče potovalnega podučevanja ne more se reči, da bi to društvo prav izvrševalo narodno enakopravnost,ker potovalno podučevanje se pri nas godi tako, da se pošlje gospod, ki ne ume deželnega jezika ali ga le malo ume, in ta se vmesti v trgu ali v mestu v krčmi, zbere okrog sebe inteligentne gospode in tam predava. Ali je to kmetijsko-gospodarski poduk za selsko prebivalstvo, sodite gospoda sami. Sploh se ne morem z načelom, ua ktero se upira gospodarsko društvo na Štajarskem v narodnem oziru, nikakor spopri-jazniti. Ako hoče korporacija prisostavati vladi s svetom v agrarnih vprašanjih, naj bi v življenje sklicali drug zavod, ki bi v resnici zastopal koristi kmetijstva in kteri bi izhajal iz kmetov. Taki zavodi bi bile poljedelske zbornice (Agrar-Kammern). Kako si mislim take zbornice, lahko prav ob kratkem povem. — Jaz mislim tako, da bi bila za vsako deželo taka zbornica in za vsak okraj podružnica take zbornice; predstojnika teh okrajnih podružnic naj bi volili vsi, ki plačujejo zemeljski davek, ali le tisti, na ktere je vpisan, te okrajne podružnice bi pa potem volile predstojništvo agrarne zbornice.
Tako so imeli svetovalstvo pridruženo deželni vladi o kmetijstvu. Kakor pa je sedaj stvar, zdi se mi, da se sestavlja predstojništvo oziroma centralni odbor gospodarstvenega društva v Gradcu z vednim prerojenjem nemško-narodnih gospodov.
Ko k sklepu še enkrat povdarjam, da se Slovencem na Štajarskem, istotako na Koroškem in Kranjskem nič bolje ne godi, kakor pred sedmimi leti, vendar se odločujem za glasovanje v podrobno debato, ker pričakujem, da bode slavna vlada vendar enkrat tudi kar se tiče našega ljudstva besedo zvr-šila, ki se je 1. 1879 zglasila iz najvišega mesta, namreč, da bode Avstrija zvesta nje zgodovinskemu poklicu zaščitnica za pravice svojih narodov. In da se tako kmalo zgodi, daj Bog na korist naše države, in njega ljudstev.
Brezverska predrznost.
Nekdaj je Kristus na Pilatovem dvoru besedo „resnica" izgovoril, a ta rimski mogočnež se je nad to besedo tako zavzel, kakor bi je še nikdar slišal ne bil in je nekako ves začuden v svoji oholosti zaklical: „Kaj je resnica?" Nekega takega mogočneža, silnega učenjaka, rodil je še le sedanji napredovalni 19. vek omike in prosvete v katoličanu dr. Thanerju, rektorju nalnsbruškem vseučilišču. Temu zastopniku novodobne vede in znanosti, so v njegovi vednosti brez Boga take besede iz ust ušle, da bi jih od domačina katoličana nikdar ne bili pričakovali in nam zares enake drznosti zgodovina do zdaj povedati ne ve. O njem pišejo „Politische Fragmente" št. 12 z dnem 22. t. m. pod naslovom: „Insbruški škandal", tole: „Pač redko kedaj je kak dogodek čutila tako razburil, kakor naivno prašanje rektorja Insbruškega vseučilišča, dr. Thanerja: „Kaj je prav za prav katoliško?" Staro in mlado, katoličani kakor protestantje, nič manj kakor privrženci židovske vere, se poprašujejo, kako jo vendar mogoče, da je za-mogel mož, ki v sebi zastopa največo akademično dostojanstvo v glavnem mestu čisto katoliške dežele, tako strašansko izzivati ne le vsega tirolskega prebivalstva, ampak vse katoličane celega sveta.
Kaj je katoliško? praša dr.Thaner, pa je sam katoličan! Zamore li človek v svoji zvijači še dalje iti, je li še kaj na svetu, s čimur bi se čustva bolj begati mogla, kakor je to — naravnost rečeno — nesramno prašanje? In ko bi to prašanje stavljeno bilo, morda pri kakem znanstvenem prepiru, ko bi gospod dr. Thaner s tem svojim pra-šanjem morda svojega nasprotnika izzivati hotel, da bi mu katoliško versko resnico bolj na tanko razjasnil, kakor je razodeta od Boga, bi se »verskemu preiskovalcu" še odpustilo. Toda vse-učiliški rektor v Insbruku izbruhnil je to vprašanje v največem parlamentarnem zastopu katoliške tirolske dežele. To prašanje stavil je v deželnem zboru pri šolski obravnavi kot demonstracijo proti katoliški šoli. Ta mož pravi: katoliške šole ni treba zato, ker se ne ve, kaj je katoliško.
Ta dogodek je v zgodovini novejšega časa tako redek in tako nezaslišan, da ga je komaj mogoče dostojno označiti. Ko bi bil to izjavo kak protestant ali žid izrekel, ali kak pristaš liberalnih tirolskih poslancev, bodi-si že kak advokat, posestnik ali tovarnar, bi se še kako prenašati dalo, a da to izreče kak rektor Insbruške velike šole, mož, ki ima zraven ^nanstva skrbeti tudi za srce akademične mladine, kteri bi mladini v izgled biti imel, čigar besede bi vsakemu učencu evangelij morale biti, — ne, to je neodpustljivo. V tem oziru se je v zadnjih letih že silno veliko čulo: čulo se je, kako je neki profesor zemljeznanstva v Dunajskem državnem zboru budistične izmišljotine kot vzor vere poveličeval, toda ta profesor je žid in židje katoličanstvo iz srca sovražijo, kakor je znano. Slišal se je nadalje profesor, kteri državno pravo na Dunajskem vseučilišču uči, kako je nekaj o zmešnjavi rimsko-katoliške cerkve čenčal, pa ta mož je tako nesramno in neslano govoril, da se mu je vse, še celo liberalci, posmehovalo. Se le glavi Insbruškega vseučilišča bilo je pridržano, nad od Boga razodeto, dva tisoč let obstoječo versko resnico dvomiti ter prašati: Kaj pa j e katoliško?
In Kako poslušni so že učenci gospoda rektorja dr. Thanerja! Oni svojega učenika že dobro umejo, že so okusili od strupa, kterega mora sejati med nje mož, kteri v očitni deželno-zborski seji stavi prašanje: Kaj je katoliško? Zato so le-ti svojemu gospodu in mojstru za njegovo izgledno delo že čestitali. Sicer tega niso storili naravnost zarad glasovitega izreka, za to je že poskrbel gospod rektor sam, ker se mu je bržkone vendar-le zdelo malo predrzno očitno svetu pokazati, kak sad so že njegovi nauki rodili, pač pa so Insbruški vseučiliš-niki svojega rektorja, dr. Thanerja, proslavljati morali zarad ponovljenih napadov na njega in zarad dušnih bridkosti, ktere si je nakopal vsled tega. Burka je bila pripravno osnovana — čemu tudi ne! Kdor prašanje staviti zna, kaj je katoliško? biti mora tudi vsaj dober regisseur, morda tako zvani modrijan, v kterem pesnik poje:
„Ieh bin der Geist, der stets verneint, Und das mit Ileclit — — — — —."
(Konee prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 31. marca.
Notranje dežele.
V vsakoletni budgetni debati je nekaj govorov, ki se odlikujejo po svojih posebnih lastnostih, s kterimi se poslušalcem, kakor tudi bralcem prikupijo. Med take govore spada po vsi pravici Liecliten-steinov govor, iz kterega odseva stari krščanski duh, ki se je svoje dni razširjal po Avstriji, in je ob enem tudi navdahnjen s tako domoljubnim duhom, da mu ga ni kmalo para! Ob svojem času ga bodemo priobčili celega. Ob enem povdarjal je pa knez Liechtenstein tudi staro-avstvijsko jednoto in upravo med narodi. Slovanom je ugajala misel o spravi med narodi, kar je izvestno jako pomenljiv dokaz, da bi sporazumljenje ne bilo nikakor tako težavno, samo če bi na nemški strani dobra volja bila. Da je to resnica, nam pač ni treba nikamor daleč po dokaze hoditi. Saj jih imamo v domači deželi zadosti. Le poglejte ga pravega Nemca med nami živečega, kako se lepo z nami strinja v vseh narodno-gospodarskih vprašanjih in če je pameten tudi v narodnih. Le tisti Nemci, ki so se pri nas rodili od očetov v irhastih ali pertnenih hlačah iu iz mater s pečami na glavi, so edini ne-spruvedljivi. Te je pa po celi državi zadosti in proti tem je bil v enem oziru Liechtenstein svojo ostro grajo obrnil.
Po egiptovskih loncih v avstrijskem državnem gospodarstvu se nekterim bivšim ustavovercem še sedaj tako kolca, da jih kar pozabiti ne morejo in sami ne vedo, česa naj bi se prijeli, da bi se zopet na kočijaževo mesto na državnem vozu dvignili. Nekoliko časa predstavljali so si grofa Taaffeja in njegovo ministerstvo kakor pastirji na paši neko znano igro, ter so vsak svoje palice vanj metali, samo da bi ga bili spodbili. Toda ni šlo; predmet ima dobre noge — stoji, kakor bi bil pribit. Vidoč, da naravnost ne bodo prav nič opravili, poprijeli so se zvijače. Kar s silo niso mogli doseči, hotli so si pridobiti po lisičje. Glasovali so za budgetins tem tako rekoč Taaffeju zaupanje skazali, kar pa ni druzega, nego limanca, na ktero bi radi sedanji kabinet vjeli. Grof Taaffe se bo moral skrbno čuvati, da se jim ne bo vsedel na nastavljene limance, ktere obstojč v tem, da bo grof Taaffe sedaj tu pa tam pri gotovih slu-čajah, kedar bi mu, recimo, dosedanja večina privoljenje odbila, s pomočjo levičarskega nemško-avstrijskega kluba, vendar-le svoje namene dosegel. Če bi pa to dobro bilo, pokazalo se bo še le pozneje.
Vnanje države.
Laški predlog o iztočno-rumelijskem vprašanji ima dandanes jako važno ulogo. Kjerkoli ti pride kak telegram v roke in je le količkaj govorjenja o istočni Rumeliji, že ti stoji ondi tudi laški predlog. Dobro ga bode toraj treba spoznati. Laška je namreč predlagala, da če se drugače ne d a sporazumljenje doseči zarad bodočega iztočno-rumelijskega gospodarja, naj se za tistega enkrat za vselej določi vladajoči bolgarski knez. Ta predlog je bil vsem velesilam vrlo všeč, le Rusom ne, kajti Rusom ni všeč pristavek »vladajoč bolgarski knez", ker ima Rusija svoje ljudi v zatišji, ktere bi rada spravila na to mesto. Tako je med vsemi drugimi sedaj prvi na vrsti, ki ua bolgarski prestol škili, Peter Karadjeordjevič, črnogorskega kneza zet, kteri od Rusije leto na leto živež dobiva. Le ta knez si že dolgo prizadeva nekoliko na svojo roko, nekoliko psi s tajno pomočjo svojega tasta kneza Nikolaja Črnogorca in svojega podpornika cara Aleksandra ruskega, kako bi se dalo vsesti na bolgarski prestol, čudno je, da Aleksander bolgarski vsega tega nič ne vidi in se brani če tudi le za pet let prevzeti iztočno Rumelijo. Kaj bi mu pomagalo, če bi bil tudi do smrti za njenega gospodarja imenovan, ako bi ljudem ne bil všeč, ga bodo kljubu temu zapodili, ter si druzega poiskali. Sicer se pri Battenbergu tega ni bati, če le ne bo prehudo nasprotni veter vlekel iz Rusije.
Na kaj se naslanjajo sedanje preklici}e na Belgiškem? Na prvotni anarhistski program in na prav nič druzega ne! Kdor ne veruje, naj čuje. Pred sto leti, ko so na Francoskem jeli jednako dauašnjem dnevu rogoviliti, izdal je neki Babeuf prvi anarhistski program, na kterega še danes anarhizem in socijalizem prisegata. Glasi se: »Jed-nakost, prva želja narave, prva potreba človeka in prvi temelj vsaki postavni družbi! — Dobili jo bomo, pravo jednakost, za kterokoli že ceno. Gorje pa tistemu, kogar zasačimo med njo in med nami. Gorje, trikrat gorje pa tistim, kteri bi svojim slovesno danim obljubam nezvesti postali! Francoska revolucija je predpodoba prave, vseobčne revolucije v pravem pomenu besede, ki ji bo sledila in bo poslednja. Mi ne zahtevamo jedino le jednakosti, ktera se že sama po sebi razumeva na podlagi ljudskega prava, mi jo zahtevamo med seboj, pod našo streho! Tej jednakosti hočemo se popolnoma žrtvovati ter vse do sedaj obstoječe porušiti in se vedno le nje držati. Nihče naj nima več lastnega zemljišča; zemlja, ki jo je Bog vstvaril ni nikogar last. Mi zahtevamo skupni vžitek sadežev zemlje, sadeži so skupna last vseh. Že preveč dolgo si je na Francoskem jeden milijon ljudi prisvojal to, kar bi morala biti skupna last več kakor 20 milijonov ljudi. Vsak razloček med bogatinom in revežem mora zginiti, ravno tako oni med vladarjem in podložnim. Trenutek je tukaj, da se osnuje republika na podlagi jednakosti, ktera naj bo vsim odprta." — Na tej podlagi poprijeli so se anarhisti po Belgiji zopet dela. Hvala Bogu, da se jim posebno ne odseda. Če bode Evropa pametna in strogo postavno postopala, se ji ni ničesa bati, če bode popustljiva, se bo užgala in bode opustošena.
Če so novice iz juga resnične, se pravoslavna cerkev v Carigradu pripravlja na zedinjenje z rimsko-katoliško cerkvijo. Vrhovni Carigraj-ski patrijarh se menda pripravlja, da bi svojo cerkev Rimu podvrgel in sv. očeta za vrhovnega namestnika božjega na zemlji priznal. Kaj takega pa ne more v Petrogradu prikritega ostati. Zato bode prišel že te dni pooblaščenec ruske države v Carigrad, ki bo po svoji moči skušal to nameravano zedinjenje zaprečiti. Podpiral ga bo Dri njegovih korakih ruski državni poslanec sam. Tudi Rusija ni pozabila pri vsem tem Turčije že na to opozoriti, da ji nikakor ne more vse jedno biti, ali naj poglavar Carigrajske krščanske cerkve v bodoče vpelje rimsko-katoliške verske resnice, ali pa naj se dosedanjih »pravoslavnih" drži, in prav nikakor pa že ne, če bi javno priznal rimskega papeža za svojega vrhovnega poglavarja. Rusija je pripravljena v tem oziru do najskrajneje požrtovalnosti. Kaj bo opravila? Oe je po božji previdnosti čas prišel, da se
razkol zopet zgubi, ga tudi ogromna Rusija ne bode mogla zadrževati in zabraniti. Bog daj 1 Vest se nam pa zdi nekoliko verjetna, ker takoj o začetku, ko je sedanji Carigrajski načelnik pravoslavne cerkve patrijarh postal, je bilo slišati, koliko je ta mož učen, spravljiv in tudi naklonjen katoliški cerkvi. Velesile izvestno Rusije ne bodo podpirale v njenem prizadevanji preprečiti zedinjenje.
Domače novice.
(Zarad državno - zborskih poročil), kterih .je sedaj, ko je državni proračun na dnevnem redu, precej dosti in zanimivih, smo primorani podlistek opušati, da se nam drugo gradivo ne zastara.
(Na nagloma je nevarno zbolel) danes dopoludne Šmarijski dekan, preč. g. Drobnič, v Ljubljani, kamor se je bil po opravkih pripeljal, ter leži v Senkiavškem farovži. Previden je bil s sv. zakramenti za umirajoče. Popoludne pa mu je že nekoliko odleglo.
(Državni poslanec Raič) je te dni nekaj obolel, vendar pa ne tako, da bi se moral vleči. Kakor se nam poroča, obrnilo se mu je že na bolje, in se je včeraj nekoliko časa vdeleževal seje.
f T) v orni sovetnik, prelat dr. Herman Zschokke), znani pisatelj in bivši rektor magnificus Dunajskega vseučilišča, mudi se, potovaje v Gorico, za par dni v Ljubljani, stanujoč v semenišču, kjer so ga bogoslovci z milo večernico razveselili. Vrli učenjak bil je dve leti rektor v hospicu v Jeruzalemu, potem postal dvorni kaplan in profesor bogoslovja, v kterem poslu razvija nenavadno delavnost z navdušlji-vem podučevanjem in jako spretnem pisanjem. Štejemo nad petnajst večih njegovih del. Prehodil je veliko dežel, videl je Turško, Španjsko, Francosko, Rusko in Švedsko do severnega konca (Nordkap), potoval po severni Ameriki, ter o vseh teh krajih napisdl jako zanimive knjige v ethnografičnem in verskem oziru. Da so njegovo bogoslovne knjige velecenjene, priča njih razširjenost po svetu, nektere njih rabijo v Rimu, Jeruzalemu in v Ameriki. Posebne zasluge si je gospod pridobil kot prvi rektor v novo otvorjeni univerzi, za kar so ga sv. oče in Njih Veličanstvo visoko odlikovali.
(Letno sporočilo) »pomožnega društva domoljubnih gospa za Kranjsko" pri društvu rudečega križa izdalo se je te dni. Predsednica mu je gospil Celestina Schiffer, podpredsednici pa gospi M. baroninja Wurzbach in Flora Rudež. V odboru so gospe: Silvina baroninja Apfaltrern, Karolina Bleivveis pl. Trs teniška, Hedviga Eisl, M. Kosler, Ivana Recher, Ana Samassa, Flora Tormin, Emilija baroninja Winkler in Albertina Zhuber pl. Okrog. Sovetniki pri tem društvu so gg.: dr. Keesbacher, c. kr. vladni sovetnik, Gustav Habit, načelnilk na južnem kolodvoru, E. Maver, bankir, Franc D o b e rle t, hišni posestnik, dr. Stawa, c. kr. štabni nadzdravnik v Ljubljani, Emil Ubl, c. kr. vojni intendant in intendantski načelnik pri 28. diviziji. Anton Fukatko, nad-poročnik in mestni vojaški zapovednik v Ljubljani. Društveni tajnik je pa g. Endlicher. Društvo ima svoje podružnice: v Kočevji, v Krškem, v Novemmestu, v Kamniku in na Bledu.
(Povozil je) danes popoludne ob pol dveh na Šent-Peterskem predmestji pred hišo štev. 26 hitro vozeč fijakar deklico-šolarco, ter jo k sreči le na levi roki, menda ne hudo, poškodoval. — Kedaj bodo vendar fijakarji po tako ozkih ulicah, kakor je Št,-Petersko predmestje, počasi vozili? Kedaj se bode vsaj do nove šole po eni strani tega predmestja položil kameniti tlak, da se ne bo vozilo kar po celi širokosti tamošnje ceste? Kar se je odprla nova šola, je ta cesta jako obiskana in se mora glede šolarjev in šolaric vendar za to skrbeti, da je tlak tak, da se zamore po njem hoditi in da se človek lahko ogiblje vozem, kterih je mnogo na omenjeni cesti. Fijakarjem pa naj se enkrat za vselej prepove naglo voziti po Št.-Pet. predmestji.
(Pobiranje doneskov za zgradbo ,.Narodnega Doma" v Ljubljani.) Tudi pretečeni teden ni ostal brez gmotnega vspeha za naše podjetje. Število raz-prodauih krajcarskih knjižic se je za tri pomnožilo, tako, da jih imamo sedaj še šestinšestdeset. Dobili smo namreč LXIV. pod št. 15 (poverjenik g. V. K.) iz Ljubljane. LXV. pod št. 432 (poverjenik g. G. M.) so izpraznili gostje čitalniške kavarne Ljubljanske. To je v teku pol leta že četrti slučaj. Mali, neznatni obolus, ki ga vsakdo prav lahko vtrpi, in vendar že 48 gld. na korist zgradbi »Narodnega Doma". Hvala
in čast domoljubnim gostom, hvala tudi vstrajnemu kavavnarju poverjeniku Naj bi se tega vzgleda jeli poprijemati tudi drugod po kavarnah in gostilnah, naj bi si tudi drugod Slovenci, ki se pri raznovrstnih igrah shajajo, dasi ž njimi »preganjajo skrbi oblake", nalagali prostovoljno male kazni in ta denar posvetili »Narodnemu Domu" — LXVI. krajcarsko knjižico dobili smo pod št. 149 (poverjenik g. Fr. D.) iz Dunaja. Kupili so jo večinoma slušatelji živinozdrav-ništva in omenljiva je posebno zategadelj, ker so obilo k njej pripomogli češki dijaki. Slava njim in marljivemu g. poverjeniku, v čegar oskrbi je še več krajcarskih knjižic. Razun lega smo dobili iz Loža od poverjenika g. J. R. na desetkrajcarsko knjižico pod št. LXYI. nabranih 17 gold. Hvala sploh vsem nabiralcem in podpornikom našega gotovo domoljubnega podpetja!
(Z Notranjskega) se nam piše, da je bil v praznik Oznanenja Marijinega slovesno vmeščen na dekanijsko župnijo Trnovo v Bistriški dolini preč. g. Jan. Vesel, bivši župnik pri sv. Duhu na Dolenjskem. Ker je bil lep pomladni dan, se je ljudstva sešlo ogromno število. Deset sosednjih duhovnikov je obdajalo v cerkvi novega dekana. G. dr. Strbenec ga je v lepem govoru predstavljal vernikom in želel mu mnogo let na sedanjem mestu v zaslužnem delu za blagor izročene mu čede. Tudi mi pritrdimo temu z navdušenim klicem: Bog Vas živi 1
(V vodnjaku je utonil) dne 25. t. m. Miha Hudnik iz Hruševega, ko se je ob 8. uri zvečer tjekaj podal svežo vodo pit. Oklep okoli vodnjaka ni visok, po tleh je bilo pa jako spolsko, vsled česar je Hudniku spodletelo, da je omahnil in se je v vodnjak prekopicnil, kjer je revež utonil. Ranjki je bil 34 let star, doslužen vojak, jako pohleven, krotak, trezen in delaven mladeneč, ob enem pa tudi jako pobožen kristijan. Sovražnikov ni imel, ker tudi sam ni nikogar sovražil. Vsim, ki so ga poznali, je jako žal po njem.
(Več nego 37.000 goldinarjev izneveril) je blagajnik Pescatori pri „BancapopolareTriestina" v Trstu, potem je pa pobegnil. Tajnik banke, Viktor Padoa, se je pa zarad tega vstrelil. Našli so mrtvega »pri lovcu". V pismu, ki ga je pred svojo smrtjo napisal, pravi, da je nedolžen pri iznejever-jenji, pač pa je lahkomiselno nadzoroval in pregle-daval blagajnikove račune, ter mu vsled tega ni več mogoče živeti.
(Razpisana je služba c. kr. nadinženirja) v VIII. ali pa ona c. k. inženirja v IX. razredu pri c. kr. državnem stavbarstvu na Kranjskem do 27. aprila 1886.
(Služba c. kr. okrajnega tajnika) v X., oziroma ona c. kr. vladnega kancelista v XI. razredu razpisana je pri politični gosposki na Kranjskem do 30. aprila.
Razne reči.
— Društvo sv. Jeronima v Zagrebu je imelo 18. t. m. občni zbor, navzočih je bilo mnogo in vnanjih članov. Predsedoval je kanonik g. Franjo Budicki, ki se je v govoru spominjal bivšega predsednika Toma Gajdeka, ki je bil 18 let predsednik društvu, in opisal v kratkem njegovo življenje. — Predsednik je prebral potem nagovor, kterega je ranjki pripravil za občni zbor. — Obsega pa ta govor zgodovino društva v preteklem letu, pa tudi v kratkem zgodovino društva odsihmal, ko je pred 18 leti začelo delovati. Kar se tiče darov preteklega leta, se našteva: Dar zemaljske vlade 300 gld. redne in 1000 gold. izredne podpore, prevzv. pokrovitelj 300 gld., škof Strossmayer je vzel knjig za 100 gld. in škof Posilovič je daroval 50 gold. — Hvala se izreka prijateljem knjig lani izdanih, profesorju Iva-koviču, ravnatelju Sebišanoviču, nadzorniku Nikoli Vežiču, dr. Lobmayerju in Evgenn Tomcinu in dr.
—	Nagovor spominja se pa tudi slavnih ustanovnikov tega društva. Ban Ivan Mazuranič je bil prvi, ki je v zemeljski proračun postavil podporo 200 gld. in dve leti pozneje je privolil 1000 gold. izredne podpore in priporočal to društvo podredjenim oblastim. Nagovor spominja se tudi slavnih pisateljev, ki so društvu spisali lepih knjig, spominja se poslednjič vseh podpornikov ter sklepa z besedami: Časten jim spomin in naša zahvalnost. — S tem je končal slavni pokojnik nedovršen nagovor. — Nadejaje se vsestranske podpore obeta predsednik truditi se za blagor društva, da bode gospodom voljno, a njemu možno dragovoljno primiti, veleč: Bil nam Bog v pomoč!
—	Potem prečita tajnik društva, g. Pliverič, iz-vestje, v ktero vpleta sliko o denarstvenem stanji društva. Bil je kratek razgovor o tem, kako pridobiti društvu novih društvenikov; v nov odbor odbrani so
bili vsi članovi starega odbora. — »Danica" (Hrvatska) za leto 1887 bode imela obširen životopis pokojnega predsednika Tomaža Gajdeka, ki je društvu že leta 1879, ko je bil za smrt bolan, sporočil polico, za ktero se je sedaj dobilo 970 gold., in v svoji poslednji oporoki letos izročil več dragocenih stvari, ktere je v življenji rabil, a dušo svojo priporoča v pobožno molitev. — Opravljajoči odbor se je sešel 19. prosinca, ter je izvolil za odbornika in za predsednika preč. gosp. Franjo Budickega, ki predseduje sedanji skupščini. — Novih članov je pristopilo leta 1885 društvu 348, za 143 več kakor 1. 1884, bilo jih je do konca spomenute godine vpisanih skupaj 6885. Društveno premoženje se je povečalo. Konec leta 1884 je bilo 90.354 gld. 62 kr., a konec leta 1885 pa 95.031 gold. 63 kr., toraj se je povečalo za 4677 gold. 1 kr. Tajnik omenja še došlih darov v preteklem letu. Gosp. baron Ožegovič je dal 50 gold. kot pripomoč za izdauje popularno-medicinske knjige. Gosp. Gjuro Križanič, najstarši mašnik, je volil 500 gold. Glavnica 500 gold. pokojnega opata in kanonika Franja Hmara za nagrado popularnih spisov je bila društvu izročena in naložena.
—	Knjige izdane leta 1885 so sledeče: 1. »Danica" za leto 1886. 2. »Življenje svetnikov" za mesec oktober (dr. Ivekovič). 3. „Životeuje" IV. del (Juraj Sebišanovič), 4. »Komadarstvo" (Nikola Vizu). 5. »Imenik članov društva sv. Jeronima za leto 1885".
—	»Danica" je izšla v 25.000 iztisih, a vse je prodano. Drugih knjig je bilo tiskanih po 8000, a imenika 7000, vsega skupaj 56.000 iztisov. Tiskanil pol je 34V8 in 35 podob, vsega skupaj 435.000 pol. Za knjige se je izdalo 6573 gold. 97 kr., med temi za »Danico" 1440 gold. 30 kr., od tega je pasivnega dolga prišlo na leto 1886 406 gld. 40 kr. Nagrade pisateljem iznašajo 345 gold. — Za prodane knjige se je dobilo preteklo leto 3506 gld. 9 kr., pod tem imenom imajo dobiti še 3560 gold. — Knjig je še v zalogi 32.000 komadov, ki so izkazane z vrednostjo 3180 gold. Da se knjig več razprodfl, hočejo jim ceno znižati. — Imenik kaže, da je največ članov duhovniškega stanu (1275) za njim pa 328 ljudskih učiteljev. — Tajnik se konečno zahvali društvenim poverjenikom za napredek društva in se jim priporoča za prihodnje, prosi pa tudi vse člane, vzlasti duhovne in ljudske učitelje, da prevzamejo poverjeništvo, kjer ga še ni, pa da društvo razširjujejo ter mu pridobe novih udov.
Telegrami.
Gorica, BI. marca. Grofinjo Chambord bodo v soboto ob 10. uri dopoludne pokopali.
Beligrad, 31. marca. Kralj je sprejel odpoved Garažam novega kabineta. Ministri ostanejo do sostave novega kabineta v službi.
Basel, 30. marca. Mizarji, tesarji, steklarji, strugarji in podobarji so zahtevali deseturno delo. Ker se jim je prošnja odbila, se kujajo.
Pariz, 31. marca. Belgiški republikanci hoteli so včeraj tukaj napraviti tabor, kteri se jim pa ni dovolil. Tiste, ki so ga hoteli napraviti, je redarstvo prijelo in jih bodo preko meje potisnili.
Pariz, 30. marca. Kujanje v Decazevillu je splošno postalo. Minister notranjih zadev, vojne in pravosodja so vse potrebne korake storili, da se belgiški neredi ne zatrosijo na Francosko.
Charleroi, 31. marca. Delo se je skoraj po vseh jamah zopet zopet pričelo. Meščanska straža se je razpustila na odpust.
London, 30. marca. Iz argentinske republike v južni Ameriki se brzojavlja, da se je v Urugvaju napravil revolucijon. Strah je grozen po celi pokrajini.
TImrli so:
28.	marca. Matilda Furlan, jetniškega paznika lici, 2 leti, Ulice na Grad št 11, pljučnica.
29.	marca. Liza Matozel, mastna uboga, 77 let, Karlovska cesta št. 7, vsled katara v črevesu.
30.	marca. Martin Vindišar, trgovec, Križevniški trg št. 8, otrpnjenja srca.
V bolnišnici:
28.	marca. Matevž Vodnik, gostač, 70 let, kap. — Prano Švajgar, delavec, 35 let, jetika.
29.	marca. Blaž Kalan, gostač, 70 let, Catarlms intestinalis.
T u j e i.
29. marca.
Pri Maliču: Haerlin, inženir, z Dunaja. — Reismann in Anisito, trgovca, z Dunaja. — Št. Behofschitz, trgovec, iz Linca. — J. Schlesingor, trgovec, s soprogo, iz Maribora. — Aleks. Muntrano, zasebnik, iz Trsta. — Frančiška Rabuse, iz Kostanjevice.
Pri Slonu: Adolf Siry, sodn. praktikant, iz Lindaua.
—	Maks Siry, inženir, iz Landshuta. — Geiringer, Fery, Hirsclil, Vodnitsclier, Ocsterrcichor in Lichtenstern, trgovci, z
Dunaja. — Boreli in Felici, zasebnika, iz Zadra. — Marija Oinersa, iz Tržiča. — Vinko Majdič, posestnik, iz Kranja. — M. Kotnik, posostnik, z Vrhniko. — Janez Vidergar, župnik, iz Podkraja.
Pri Bavarskem dvoru: Alojzij Pirksholz, iz Kamnika. — Peter Stedry, iz Dobravo.
Pri Južnem kolodvoru: Adolf Svoboda, trgovec, iz Prage.
Vremensko sporočilo.
« cS n	čas	Stanje		Veter	Vreme	® t Ji*
opazovanja		zrukomeru v mm	toplomera po Celziju			©<rc S
30.	7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zveč.	73891 741.92 749'77	+ 9-8 + 60 + 2-4	si. zp. si. zp. si. vz.	oblačno dež jasno	12-60
<JjUWWJ /.tllljcll, UfJUlUUHC J«i JU	lUSlbl IU JO uu VOOOl«.
po malem šel. Zvečer se je zapadni veter sprevrgel v iztočnega in je lepo vreme napravil. Noč je bila jasna. Srednja temperatura gorkote 61°C., za 0 7° pod normalom.
Dunajska borza.
(Telegratično poročilo.) 31. marca.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	84 gl. 55 kr
Sreberna „ 5% „ 100» (s 16% davka)	84	„	75
4% avstr. zlata renta, davka prosta	114	„	50 „
Papirna renta, davka prosta	101	„	75 r
Akeije avstr.-ogerske banke .	874	„	—
Kreditne akcije............298	„	20
London.......125	„	75
Srebro..... .	—	„	— „
Francoski napoleond......9	„	99 „
Ces. cekini ....	5	„	92
Nemške marke	61	,	60
Žitna cena.
Pšenica banaška 1 hklt. 8 gl. 90 kr., — domača 7 gl. 10 kr. — Rž 6 gl. 76 kr. — Ječmen 5 .gl. 60 kr. — Ajda 5 gl. 60 kr. — Proso 6 gl. 76 kr. — Turšica 5 gld. 66 kr. — Oves 3 gl. 62 kr.
„Kako sera se jaz likal."
Povest slovenskega trpina v poduk in zabavo.
Sestavil in spisal J. Alešovec.
Dobiva se za znižano ceno 1 gl. izvod, po pošti 10 kr. več, samo pri Ant. Obreza, ključarske ulice št. 3, III nadstropje.
„Ne v Ameriko!"
Povest Slovencem v poduk, od istega pisatelja, za znižano ceno 60 kr., po pošti 5 kr. več.
JOSIP LEVEČ,
trgovec pri mesarskem mostu v Ljubljani,
kupuje
borove popke, češminovo ljubje od korenin, debla in vej, vsake vrste rastlinstva in sploh poljske pridelke,
kakor že poprej več let in plačuje vse to po najvišjih cenah. Prodaja pa tudi
izvrsten semenski krompir in Mol
(2)	jako poceni.
Med v satovji
« k(/ SO lev.
Garantiran pitanec
v škatljah po 5 kg, kg po 60 kr., škatlja 30 kr., s pošilja po pošti proti predplačilu ali povzetji.
V škafih na debelo ceneje.
OROSLAV DOLENEC,
sveča r,	(ii)
v Ljubljani, Gledališke ulice.
Umetne (18)
ii in
ustavlja po najnovejšem amerikanskem načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije
zobozdravnik A. Paichel,
poleg Hradcckega mostu, I. nadstropje.