kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 i98i 33 ZLET »SVOBOD« V CELJU IN NJEGOV ODMEV V ČASOPISJU TATJANA ČEPIČ Ob petnajsti obletnici svojega delovanja — 7. julija 1935 — je pripravila centrala de- lavskega izobraževalnega društva »Svoboda« v sodelovanju s svojimi podružnicami velik zlet svojih članov v Celju. Celje je bilo iz- brano zaradi svoje močne tradicije delavske- ga središča pa tudi zaradi ugodne geograf- ske lege. O celjskem delavskem gibanju je socialdemokratski časopis »Delavska politi- ka« zapisal, da sodi celjsko okrožje med najaktivnejša delavska okrožja: redkokje je delavsko gibanje tako močno razvito in ima tolikšen vpliv kot prav v Celju in njegovi okolici. Zanimivo je, da nacionalistični val predlanskim v Celje ni mogel prodreti: rde- če organizacije so tiste, okoli katerih se zbi- rajo delavci. Za vse to se moramo zahvaliti požrtvovalnim sodrugom celjskega okrožja, njihovi marljivosti in idealizmu. Zato je tudi prav, da se prvi zlet »Svobode« vrši prav v Celju, da da tamošnjemu gibanju novih po- bud in novega elana.i Nadalje našteva po- družnice v okolici Celja in pripominja, da se bo v kratkem pridružilo številnim že obsto- ječim še troje novih v Trnovi j ah, Ostrožnem in v Vojniku. V različnih strokovnih organi- zacijah je bilo organiziranih v Celju preko 2000 delavcev, najmočneje v Zvezi kovinar- skih delavcev. Vseslovenski zlet sta pripravljali dve stra- ni: uradno so ga organizirali v Svobodini Centrali socialdemokrati, nanj pa so se pri- pravljali tudi komunisti, ki so imeli močne pozicije v skoraj vseh podružnicah. Social- demokrati so želeli izkoristiti zlet za zahtevo po obnovitvi socialistične stranke pod no- 34 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 1981 vim imenom Socialistična zveza delovnih lju- di, ki je bila ukinjena s sestojanuarsko dik- taturo, komunisti pa so želeli usmeriti mno- žice v demonstracije proti fašistični nevar- nosti in za zahteve po demokratičnih svo- boščinah. Sestojanuarska diktatura je močno udarila po Komunistični partiji Jugoslavije in uspe- lo ji je zelo omrtvičiti njeno delo. Večina partijskih kadrov je bila po zaporih, v naj- večji meri pa je krivdo za to stanje nosilo takratno partijsko vodstvo v tujini zaradi napačnih direktiv in nepoznavanja razmer v domovini. Partija je začela oživljati v letih 1931, 1932 in ta leta pomenijo tudi prelom v smeri njenega delovanja. Svojo pot je za- čela z novim vodstvom, v globoki ilegali, počasi, vendar vztrajno, ob marljivem delo- vanju tovarišev, ki so se vrnili v tem času iz zapora. Obnavljanju partijske organizaci- je v Sloveniji sta se takoj po vrnitvi iz za- pora najbolj posvetila Boris Kidrič in Ed- vard Kardelj. Ustanovljen je bil tudi prvi Pokrajinski komite za Slovenijo. Miha Ma- rinko navaja, da je obenem partijska orga- nizacija vzpostavila solidne postojanke tudi v URS sindikatih. »V tem pogledu je opra- vil pomembno delo zlasti tovariš Leskošek, ki je bil tedaj funkcionar kovinarskega sin- dikata in ,Strokovne komisije za Slovenijo' in je kot tak po eni strani neposredno orga- niziral množične delavske akcije, po drugi strani pa ustvarjal partijske zveze z borbe- nimi delavci v sindikalnih organizacijah in pomagal osvobajati sindikate oportunistič- nega vpliva in vodstva.«^ Obnovljena par- tijska organizacija v Sloveniji si je zastavila dve nalogi: prvič, povezati se z ljudskimi množicami širše, voditi in stopnjevati nji- hovo borbo tako za njihove ekonomske zah- teve, kakor neposredno proti monarhofašis- tični diktaturi, in drugič, marksistično osvet- liti ekonomske, družbene, politične in kul- turne probleme v Sloveniji.^ V skladu s temi načeli so začeli komunisti uporabljati vsa legalna sredstva za popula- rizacijo marksistične teorije med slovenskim narodom. Pokrajinski komite je leta 1934 or- ganiziral konferenco v Goričanah, katere se je udeležil tudi Josip Broz kot predstavnik CK KPJ. Med drugim si je zadala konferenca nalogo usmeriti partijo na »ustvarjanje enot- ne fronte delavskega razreda in na enotno demokratično gibanje ljudskih množic proti diktaturi, za demokratične in nacionalne pravice«.* Obenem je konferenca v Goriča- nah dala tudi osnovo za ustanovitev nacio- nalnih komunističnih partij Slovenije, Hr- vatske in tudi Makedonije v okviru KPJ. Uspeh, ki ga je dosegla Partija s svojim delovanjem med delavskimi množicami, pa najbolje kaže zlet »Svobod« v Celju. Organizirane priprave na zlet so se za- čele že v začetku leta 1935, od maja 1935 da- lje pa so se v slovenskem časopisju vrstila razna obvestila o zletu. Priprave je najbolj budno spremljala »Delavska politika«, čas- nik socialdemokratov. Obvestila so zavzeto pozivala delavstvo, naj se udeleži zleta in s tem pokaže svojo zavednost in svojo moč. O tem najbolj značilno govori članek v so- cialdemokratskem »Delavcu«: »Vsi se spo- minjamo iz zgodovine naših velikih tabo- rov, na katerih se je zbiral slovenski narod, da je manifestiral svoj materinski jezik in da je glasno in mogočno izrazil svojo željo in zahtevo po narodni svobodi in samostoj- nosti. Danes smemo povsod govoriti, pisati, peti in se učiti v materinskem jeziku. Prišlo pa je nad naše ljudstvo novo gorje, gorje neusmiljenega kapitalističnega izmozgava- nja, ki spreminja delavca v berača, uradni- ka v potepuha, obrtnika v najslabše plača- nega delavca, kmeta v proletarca, mladino v ljudi, ki so obupali nad življenjem, še pre- den so začeli živeti. Naša zemlja rodi kakor prej, rokodelci so spretni in marljivi kakor vselej, tovarne obratujejo, število delovnih rok se je po- množilo — v zadovoljstvu bi morali živeti, pa umiramo v pomanjkanju. Zakaj? Samo zaradi tega, ker je kapitalizem zasužnjil na- rod, ker hoče delati zase neomejene dobičke in še namenoma ustvarja revščino, da bi ljudje začeli delati zastonj, kakor so v dav- nih časih delali sužnji. Temu se da, mora napraviti konec. Delovno ljudstvo se mora predramiti, se mora zbrati in povedati, da tako ne gre več dalje. Pred vso javnostjo mora to povedati. Zato priredi delavska kul- turna zveza ,Svoboda' za Jugoslavijo v ne- deljo, 7. julija 1.1. v Celju velik zlet vseh jSvobod'. Zlet, ki naj se spremeni v pravi tabor delovnih množic mest in vasi, bo mani- festacija za delavsko kulturo in za tesnejše sodelovanje našega kulturnega in strokov- nega poleta.. .«5 Ta borbeni članek prikazuje razredno raz- položenje med slovenskim delavstvom. De- lavcem je prekipelo ob neprestanem brez- obzirnem izkoriščanju in veliki brezposel- nosti, ki je bila posledica hude svetovne go- spodarske krize. Ta najhujša gospodarska kriza kapitalizma do tedaj, ki je izbruhnila oktobra 1929 v Združenih državah Amerike in se hitro razširila v Evropo, je kot članico Male antante hudo prizadela tudi Jugosla- vijo. V njej sta imeli največ vloženega ka- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 i98i 35 Začetek sprevoda po Celju pitala Francija in Anglija, ki sta bili dolž- nici ZDA. Posledice krize so prizadele de- lavce, kmete in nekatere malomeščanske slo- je. Brezposelnost se je širila. Največ brez- poselnih je bilo leta 1933, kar 27.987, kar je predstavljalo 27 "/o vseh zaposlenih v Slove- niji. Ce bi upoštevali še dotok nove delovne sile, pogojene po naravnem prirastku in pro- padanje kmeta, bi bila številka mnogo višja, leta 1934 približno 44.688.« V naslednjih letih se je ponovno začel po- časen dvig gospodarstva. Število odpuščenih delavcev ni več doseglo števila iz leta 1933, vendar je še nadalje ostajalo visoko. V teh letih so delavske družine stradale in delova- nje javne borze, ki je izplačevala podpore iz lastnih sredstev, še zdaleč ni moglo zado- stiti vseh potreb. Ce pri tem težkem ekonom- skem položaju prištejemo še politično krizo in pritisk sestojanuarske diktature, ki se je z vsemi sredstvi nasilja trudila zadušiti vsak odpor naprednih sil, vidimo brezupnost po- ložaja delavskega razreda. Razbita je bila tudi komunistična partija, ki pa je bila edi- na realna sila, ki bi bila, seveda sama moč- na in strnjena, sposobna povezati delavstvo in vse napredne družbene sile v enotno fronto. Položaj pa se je začel spreminjati od leta 1933. Komunistična partija je bila na poti konsolidiranja, utrjevala je svoje sile in ko- munisti so začeli aktivno sodelovati v legal- nih delavskih organizacijah, posebno še po prelomni partijski konferenci v Goričanah leta 1934. Podkrepljeni z marksistično teo- rijo in spoznanji iz življenja, so začeli njena načela izvajati v praksi. Prvi vidni znaki de- lavskega stopanja na plan in uspešnega delo- vanja komunistov so se izrazili v stavkov- nem valu, ki je zajel vso Slovenijo v letih 1935, 1936 in ki je pokazal enotnost delav- skega razreda. Uspele stavke so delavcem močno dvignile samozavest in okrepile nji- hovo revolucionarnost. Prebujanje delavske- ga razreda in vpliv Partije na njegovo mi- selnost in življenje pa je odseval zlet v Ce- lju, ki je prestrašil oblasti in jih opozoril, da bodo morale od tega trenutka dalje računati na strnjene delavske vrste kot na močan de- javnik v življenju Jugoslavije. Obenem je zlet razgalil lažne obljube režima in Stojadi- noviceve vlade o uvedbi demokracije v jav- no življenje. zlet Celjski pripravljalni odbor je uspešno opra- vil vse potrebne priprave za zlet 7. julija 1935. 2e navsezgodaj zjutraj so se začele zgrinjati množice ljudi v Celje. Posebni vlaki so pripeljali svobodaše z Jesenic, iz Kranja, Ljubljane, Maribora in Prevalj. Mnogi iz bližnjih krajev so se pripeljali z lepo okraše- nimi vozovi, celo na konjih, nekaj udeležen- cev iz revirjev pa je prišlo peš čez Mrzlico. Vsi vlaki so bili slovesno okrašeni z zelenjem, spletenim v vence. Udeležence sa na celjski postaji pričakali gostitelji, ki so jih nato vo- dili na vnaprej določene izletniške točke (ko- panje v Savinji, obisk celjskega Starega gradu, izlet na Miklavžev hrib, promenada po celjskem parku s koncertom železničarske godbe, športne prireditve na Glaziji...). Od 36 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 1981 desete ure dalje so bili na različnih krajih koncerti delavskih godb, katerih je prišlo v Celje kar dvanajst. Celjski župan dr. Go- ričan je pozval Celjane, naj izobesijo po hi- šah zastave, kar je še dodatno pripomoglo k slovesnosti zleta. Vodstvo zleta je odklonilo pomoč policije, ki je želela pomagati pri vzdrževanju pri- reditve, prireditelji so sami prevzeli odgovornost za red, za kar so skrbeli Svo- bodini redarji. Sprevod članov Svobod je krenil skozi mesto, pri čemer so jih pozdrav- ljali Celjani, ki so svobodašem napravili špa- lir. Na začetku sprevoda je jahalo enajst konjenikov, med njimi tudi Bratko Kreft. Za njimi so se zvrstili kolesarji, katerih ko- lesa so bila prepletena z rdečimi trakovi. Oblast organizatorjem ni dovolila v sprevo- du nositi rdečih zastav, vendar so si priredi- telji pomagali tako, da so manifestanti po- zdravljali z rdečimi papirnatimi zastavicami. V sprevodu so bili tudi društveni prapori, za katere so dobili organizatorji dovoljenje od oblasti šele po dolgem prepričevanju. No- sili so jih stari delavski borci. V sprevodu so korakale tudi številne delavske godbe iz različnih krajev in delavski pevski zbori, ki so prepevali delavske pesmi, tako domače kot internacionalne. Številni udeleženci so nosili transparente s kulturnimi in političnimi gesli ter vzklikali v pozdrav sovjetski Rusiji, Leninu in proti fašizmu, terorju. Parada, ki je trajala več kot eno uro, se je končala na športnem igrišču Glazija. Urad- no so bili predvideni trije govorniki: pred- sednik Zveze Svobod prof. Bogo Teply iz Maribora, Alojz Sede j in vodja jugoslovan- skih socialdemokratov dr. Zivko Topalovič iz Beograda. Po govorih naj bi bil kulturni del zleta. Predsednik Teply je orisal zgodo- vino dela »Svobode« in delovanja njene pred- hodnice »Vzajemnosti« ter naštel uspehe de- lavstva v vseh letih njunega delovanja. O kulturi, meščanski in delavski pa je de- jal, da danes meščanski razred zapušča pra- por kulture, ko je že prej iz profitarskih raz- logov poteptal vsa velika gesla francoske revolucije in svojih prvih ideologov. Naj- zgovornejši dokaz za to, da meščanski raz- red zapušča kulturo, so kresovi in grmade, na katerih je zgorelo vse, kar je človeški duh najglobljega in naj plemenitejšega do- mislil. In tako je prišla vrsta na proletariat, da zgrabi baklo, ki razsvetljuje temo, in jo ponese v nove svetove. Mi smo dediči vse dosedanje kulture, dediči vsega tistega, kar je bilo velikega ustvarjenega doslej in to kulturo bomo razvili dalje, kakor nam uka- zujejo železni zakoni zgodovinskega razvoja. Delavski razred se kot avantgarda delovnega ljudstva bori za podružbljanje proizvajalnih sredstev, za brezrazredno družbo, za družbo, v kateri ne bo izkoriščevalcev in ne izko- riščanih. Bori se za to človeštvo v najbolj- šem pomenu besede, bori se za človeka. Ce pravi nemški filozof Friderik Nietzsche, da je današnji človek most od človeka k nad- človeku, moramo reči mi, da je šele most od živali k človeku. Prav zato imata naša borba in naša kultura, ki jo kolektivno ustvarjamo v Svobodi, občečloveški značaj. To je treba enkrat za vselej poudariti, kajti samo borba za boljšega človeka nas opravičuje, da sme- mo in moramo zahtevati žrtve, ki padajo na naši poti navzgor, da smemo in moramo zah- tevati vse tisto, kar je potrebno, da se že enkrat konča barbarska doba človeštva, da prestopimo prag, ki vodi iz predzgodovinske dobe v zgodovino.'' Borbeni govor je imel tudi Alojz Sede j iz Ljubljane, ki je zahteval politično svobodo in napovedal da »ta množica, ki je tukaj zbrana, bo storila smrt današnjemu družbe- nemu redu«. Zahteval je amnestijo političnih kaznjencev ter ukinitev zakona o zaščiti dr- žave. Postavil je tudi zahtevo po drugačni državni ureditvi, razpustu Narodne skupšči- ne in po razpisu novih volitev. Ta nastop Sedeja je tudi oblast ocenila kot protidrža- ven in hujskaški in zoper družbeni red. Govoril je tudi dr. Živko Topalovič, ki je imel sicer govor politične vsebine, katerega prvenstveni namen je bil pripraviti prisot- ne, da bi navdušeno sprejeli predlog o po- novni ustanovitvi socialistične stranke, ki jo je tudi prepovedala sestojanuarska kraljevo- vojaška diktatura januarja leta 1929. Na za- četku govora je napadel režim dr. Milana Stojadinoviča, misleč da bo s tem potegnil množico za sabo. Ko pa je omenil, da bodo v novo socialistično stranko »blagohotno sprejeti tudi naši bratje z levice«,^ je povzro- čil negodovanje in ogorčenje med občin- stvom, ki mu ni pustilo nadaljevati. Ze na dopoldanskem sestanku, ki so ga imeli komunisti, so se dogovorili, da bodo zahtevali kot govornika Franca Leskoška, ki je bil takrat predsednik strokovne komisije in pri oblasteh še ni bil znan kot komunist. Množica je zahtevala njegov govor in vod- stvo zborovanja se je moralo ukloniti tej so- glasni zahtevi. Med drugim je Leskošek go- voril o mednarodnem položaju, o boju za mir in zoper fašizem, za priznanje Sovjetske zveze ter za izboljšanje socialnih razmer de- lavstva, za svobodo tiska, za svobodo govora, za 40-urni delavnik. O »Svobodah« pa je de- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 37 Sprevod po mestu jal, da se v njih delavci izobražujejo v mark- sističnem duhu. Leskoškov govor je poslu- šalce tako razvnel, da niso mogli več zadr- ževati svojih čustev in so se od vsepovsod razlegali klici kot: »Živela enotna fronta de- lavskega ljudstva!«, »Živela Sovjetska zve- za!«, »Živel Lenin!« in razne splošne zahteve kot amnestija političnih zapornikov, svoboda tiska, svoboda govora in podobno. Po tem govoru je množica zahtevala še go- vor predstavnika jeseniške Enakosti.^ V nje- nem imenu je govoril Vencelj Perko. Vendar pa je vodstvo zleta že prej izključilo mikro- fone in je Perko govoril brez njih. Govor je začela tudi Marija Vilhar kot predstavnica študentov, ni pa ga končala, ker so redarji prej prevrnili tribuno. V kulturnem programu, ki je sledil, je združeni pevski zbor zapel nekaj delavskih- pesmi: Delavski pozdrav, Oj, čujte delavskih množic korak. Bratje le k soncu. Mi hočemo pesmi... SLOVENSKO ČASOPISJE O ZLETU Zlet je vzbudil precej odmeva v časopisju in končno tudi reakcijo oblasti, ki je teden dni kasneje prepovedala in razpustila »Svo- bodo«, tako zvezo kot vse njene podružnice. »Slovenec«, uradni list Slovenske ljudske stranke, je bil v izjavah in komentarjih poln kritike, kar je razumljivo, glede na to, da je bil tedanji notranji minister Stojadinovi- čeve vlade dr. Anton Korošec, šef klerikalne SLS. Že v ponedeljek, 8. julija, »Slovenec« za- piše v rubriki »Domači odmevi«: »Dr. Topa- lovič napovedal ustanovitev marksistične stranke.« Pisec članka je posvetil največjo pozornost nastopu dr. Živka Topalovica, predvsem pa tistemu delu, v katerem je ne- kaj besed posvetil tudi dr. Korošcu, notra- njemu m.inistru, za katerega je rekel, da pričakuje od njega delovno ljudstvo čimveč svobode. Poudaril je, da ni dovolj, če je pri- šel dr. Korošec iz internacije, če je še mnogo delovnih ljudi po zaporih. »Slovenec« je opo- zoril, da mu ni znano, da bi bil zaprt kakšen Topalovičev pristaš in da »noben drug pokret v državi, še celo pa ne v Sloveniji« ne uživa toliko svobode kot socialdemokrati. Poudaril je, da se morajo zahvaliti prav Korošcu, da lahko prirejajo shode, kakršni prej niso bili mogoči. »Slovenec« pa je nave- del, da so zlet »izrabili skrajno levo orienti- rani marksisti« in da disciplina in red pri sprevodu nista bila na višku in pripomnil, da »bi prirediteljem nikakor ne škodovalo, če bi si teden dni prej ogledali vzoren red, ki je vladal pri evharističnem kongresu v Ljubljani«.10 V tem članku se je »Slovenec« postavil trd- no v bran svojega voditelja dr. Korošca in očitno mu je poleg splošne kritike to edini namen, ker se poslužuje tudi neresničnih in- formacij. Tako je po pričevanjih udeležencev na zletu v Celju vladal vzoren red, pisec te- ga članka pa se ni niti prepričal o tem, ali pri »Svobodi« še deluje telovadna podzveza. Ostalo je namreč samo ime, pod- zveza pa je bila ukinjena z nastopom šesto- januarske diktature. Prav je imel »Slovenec« samo v tem, da je bilo na zletu malo prista- šev dr. Topalovica. Centrala »Svobode« je zahtevala v zvezi z neresnično informacijo o telovadni podzvezi popravek in ga tudi dosegla. Odmeve na zlet je objavila tudi »Delavska politika«. V član- 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 ku Z dne 10. julija 1935 poroča, kako je o zletu pisala beograjska »Politika«. Ta je po- dala objektivno poročilo, omenja tudi delav- ce iz Zagreba, Sarajeva in Beograda, ki so se udeležili zleta. Celje opisuje kot mesto v znamenju rdeče barve, omenja tudi veliko število intelektualcev, književnikov in jav- nih delavcev, ki vodijo v okviru »Svobode« vse delavsko kulturno gibanje in ki so bili udeleženci tega zleta. Zanimivo je, da se po- ročevalec »Politike« čudi vzorni disciplini, ki je vladala na zletu. »Delavska politika« je komentirala ta članek kot primer pisanja, kakršnega ni mogoče pričakovati od sloven- skega časopisja. V isti številki iz 10. julija »Delavska politika« pove tudi o razpustu te- lovadne podzveze »Svobode« pod naslovom »Slovenec ima slab spomin«. Se na enem mestu odgovarja »Slovencu«, in sicer, kako je bil vesel, ko je slišal na zletu vzklikati nezrele mladeniče in kot na- tolcevanje jemlje besede o maloštevilnih pri- staših dr. Topalovica. To je bilo v skladu s takratnim stališčem slovenskih socialdemo- kratov, katerih glasilo je »Delavska politika« bila. Poročila o zletu so objavili tudi »Glas na- roda«, ki je bil glasilo frakcije gibanja dr. Marušičeve smeri v JNS in »Ljudska pra- vica«, legalni partijski list. »Ljudska pravi- ca« je ta zlet ocenila kot »mejnik v življe- nju slovenskega delavstva, ki je ta dan po dolgem času mogočno manifestiralo za sku- pen nastop, za svobodo, za mir in napre- dek.«" RAZPUST »SVOBODE« IN ODMEV NA RAZPUST Ze teden dni po zletu je oblast pokazala svoj pravi obraz. Banska uprava je z odlokom 13. julija 1935 prepovedala delovanje »Svo- bode«, policija pa je zaprla precejšnje število udeležencev zleta. Z raznimi podti- kanji so skušali razdvojiti delavske vrste, češ da so komunisti provocirali, zato je »Svo- boda« razpuščena. V odloku o razpustu je tudi zapisano, da je prireditev zavzela po- polnoma protidržavni in komunistični značaj. Kraljevska banska uprava Dravske bano- vine je izdala odločbo, s katero je bilo dru- štvo »Svoboda«, delavsko kulturna in telo- vadna zveza Jugoslavije razpuščena »zaradi ravnanja zoper državni družbeni red in za- radi prekoračenja statutarnega delokroga«. Razpuščena je bila centrala v Ljubljani ter tudi vse njene podružnice na ozemlju Drav- ske banovine. V odločbi je bilo navedeno, da je »Svoboda« iz svojega delokroga delova- nja, ki je bil duševna in telesna vzgoja de- lavstva, se začela usmerjati »na poseben po- udarek delavskega razreda in gojitev eks- tremno socialističnih teženj, ki so prehajale že na komunistično polje«. To se je po mne- nju kraljevske banske uprave Dravske bano- vine pokazalo na prireditvi 7. julija leta 1935 v Celju, ko je zavzela »popolnoma proti- državni in komunistični značaj«, čeprav je bila najavljena kot kulturni delavski dan. V odločbi o razpustu je navedeno tudi, da »obseg izgredov pa kaže tudi, da je moralo biti delovanje društva in podružnic, ki so bile pri celjski prireditvi v velikem številu za- stopane, že prej usmerjeno v tem pravcu, sicer bi v Celju do take kršitve državnega reda ne bilo moglo priti.«i- Ze 16. julija je »Slovenec« objavil vest o razpustu »Svobode«, naslednji dan pa je iz- šel v njem članek, v katerem se posredno opravičuje za zlonamerno pisanje in ugotav- lja, da to poročanje nikakor ni pripomoglo k temu odloku. Med drugim pa tudi ugo- tavlja, da nadalje čujemo iz vrst socialnih demokratov, da so razpust že nekaj časa pri- čakovali, ker so se v »Svobodo« vrinili mlaj- ši, po večini ekstremni elementi, ki so ofi- cialnim socialistom nagajali, kar se je izka- zalo pri zadnjem socialističnem zborovanju v Celju, da so starejši socialisti sami razpust »Svobode« v takih okoliščinah želeli in si sedaj oddahnili.13 Brez dvoma je ta vest pre- tirana, vendar brez kančka resnice gotovo ni. V razvoju zadnjih nekaj let delovanja »Svobode« se opazi vedno bolj zavzeto de- lovanje mladih, na komunističnih pozicijah stoječih ljudi, ki so zavzemali čedalje vid- nejše položaje v delovanju Svobodnih po- družnic. Konservativni socialdemokrati so držali v svojih rokah več ali manj samo Svobodino centralo v Ljubljani. Njihova ne- prilagodljivost in šibkost se izvrstno ilustri- ra v sporu s podružnico na Jesenicah. Kljub temu ne bi mogli trditi, da so si so- cialdemokrati želeli razpust »Svobode«. »Delavska politika« kot uradni list social- demokratov je javno distancirala »Svobodo« od poteka zleta, češ da ni kot organizacija naročila niti enega govornika, ki je imel po- litični govor, da nima niti najmanjše zveze s konferenco, ki je bila dopoldne (tu mislijo) konferenco socialdemokratov, saj je bil se- stanek komunistov tajen na skritem mestu ob Savinji), ogromna množica ljudi, ki so prišli na zlet, ni imela nič skupnega z nekaj desetin plačanih in najetih provokatorjev. Delavci namreč niso imeli niti najmanjšega namena demonstrirati proti državi, »Svobo- de« pa očitek protidržavnosti ne more za- deti.i* »Slovenec« je to opravičilo takoj iz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 39 Delavski prapori na zborovalnem prostoru rabil kot dokaz o svoji trditvi o želji social- demokratov po razpustitvi društva.^s Drugi meščanski časniki so več ali manj objektivno poročali o zletu, vendar po od- ločbi o razpustu »Svobod« zleta niso omenja- li razen »Slovenca«, ki je moral še nekaj- krat popravljati svoje neresnične vesti, še zlasti v zvezi z Leskovškovim in Sedejevim govorom, ter liberalnega »Jutra«, ki se je neposredno strinjalo z razpustom. Zanimiv je piker članek časnika »Pohod«i« pod naslovom »Celje-Bravo!« »Ah, ti Celjani! Vedno in vedno jih je tre- ba bičati. Ko je imelo narodno delavstvo svoj kongres v Celju, je bilo videti par zastav viseti raz hiš, 7. julija pa so zborovali tisoči Svobodašev v Celju. Mesto je bilo okrašeno z zastavami, da še nikdar tako, niti ob dr- žavnih praznikih. Na hiši Ljubljanske kre- ditne banke in na Glavnem trgu št. 16 smo ^ opazili celo hrvatske zastave v čast gostom. Mesto je bilo torej okrašeno kot še nikdar, na čast gostom, ki so vzklikali »Živela so- vjetska Jugoslavija! Živela sovjetska Rusija! Živijo L jenin (čeprav je že umrl). Dol z vla- do! itd. Za hišo, v kateri bivajo, pa niso našli besede. Bravo Celjani! Ostanete pač vedno isti .Celjani'. Družnost!«'^ Zanimivo pa je, da o celjskem zletu niso objavili nobene vesti liberalni »Slovenski Narod«, socialistični »Ljudski glas«, kleri- kalni list »Straža v viharju« in »Obrtni vest- nik.« POMEN ZLETA Revolucionarnost množice, ki se je zbrala 7. julija 1935 v Celju, je presenetila tako uradne prireditelje socialdemokrate pa tudi komuniste. Pokazala je, da vsi pritiski šesto-. 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 januarske diktature in nevzdržni socialni položaj delavstva niso pokopali revolucio- narnosti delavskega razreda. Nasprotno: po- kazalo se je, da je borbenost in pripravlje- nost rušiti buržoazni družbeni red večja kot kdajkoli prej. Partija je bila pripravljena prevzeti vodstvo in revolucionarnost pravil- no usmeriti. Komunisti so se pred zletom zavedali, da v Celju ne smejo nastopiti s preveč bojevitimi komunističnimi gesli, da ne bi dajali s tem režimu povoda za repre- salije. Za komuniste naj bi zlet pomenil uveljavi- tev, izrabili pa naj bi ga kot demonstracijo proti fašizmu in za začetek uresničevanja sklepov splitskega plenuma Centralnega ko- miteja Komunistične partije Jugoslavije z dne 9. in 10. junija 1935. Ta plenum je spre- jel sklep o ustanovitvi Ljudske fronte. Sto- jadinovicev režim je že od začetka pokazal, kam se bo v bodočnosti usmeril, Stojadino- vič sam pa ni nikoli niti najmanj skrival svojega občudovanja do fašistične Italije, še bolj pa do nacistične Nemčije in obeh dik- tatorjev. Delavskemu razredu pa je bilo jas- no, kaj pomeni fašizem za demokracijo, kar lepo prikaže članek Rudolfa Golouha v re- viji »Svoboda« leta 1934: »Fašizem ni ideja, ni program, ni težnja k višjemu, popolnej- šemu, fašizem je golo nasilje in oblastiželj- nost. On bi se mogel izčrpati zgolj v eksplo- ataciji lastnega naroda, v plenjenju že ustvar- jene narodne in državne imovine, če ne bi bil primoran, v svrho ohranitve svoje moči neprestano razburkavati neuko maso in de- klasirane elemente iz propadajočega me- ščanstva in zbeganega intelektualstva s to- pim poveličevanjem lastnega naroda in nje- gove misije. To pa mora končno privesti do kolektivne psihoze, do besnega sovraštva do drugih narodov, do nacionalne megaloma- nije, do tega, kar je potem le nujna in lo- gična posledica take primitivne politike: do vojne. Da: fašizem je vojna!'^ Slovensko delavstvo se je torej prav na celjskem zletu opredelilo proti fašizmu in za enotno fronto proti njemu. V naslednjih letih se je množična Ljudska fronta krepila in dosegla svoj vrh v aprilu 1941. leta z ustanovitvijo Protiimperialistične, kasneje Osvobodilne fronte. Celjski zlet leta 1935 ni bil le veličastna kulturna manifestacija ob 15-letnici zveze delavskih kulturnih društev »Svoboda«, am- pak izbruh revolucionarne zavesti sloven- skega delavskega razreda in drugih delovnih slojev. Izrazil je voljo za enotno fronto proti porajajočemu se fašizmu v Jugoslaviji. Ta izbruh je toliko pomembnejši, ker je sledil letom prisilnega molka in brezpravja delav- skega razreda. Kljub brezobzirnemu terorju sestoj anuarske diktature je sprožil vzpon borbenega poleta slovenskega ljudstva, ki ga niso mogli več zadušiti še tako težki udarci komunistični partiji. Celjski zlet pomeni za- četek Ljudske fronte pri nas, ki je postala dragocena podlaga Osvobodilni fronti v tre- nutku, ko se je Komunistična partija uspo- sobila za svojo zgodovinsko vlogo v narodno- osvobodilni borbi in socialistični revoluciji.^* OPOMBE 1. Delavska politika, 7. julij 1935. — 2. Miha Marinko, Politično poročilo CK KPS na II. kon- gresu KP Slovenije, II. kongres KPS, Cankar- jeva založba, Ljubljana 1948, str. 39. — 3. Prav tam, str. 40. — 4. Prav tam, str. 45. — 5. Dela- vec, 10. maj 1935 — 6. Dr. France Kresal, Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomski položaj delavstva 1918—1941, Delavsko gibanje v Sloveniji 1918—1941, Murska Sobota, str. 107. — 7. Bogo Teply, Govor o pomenu delavske kulture (7. julij 1935), 40-letnica zleta Svobod, str. 68, 69, ponatis iz revije »Svoboda« 1935/julij, avgust. — S. Miha Marinko, Komunistična par- tija v Sloveniji prva leta sestoj anuarske dikta- ture in zlet Svobod v Celju, Komunist, 2. junij 1975, št. 23. — 9. Jeseniška podružnica »Svobo- de« je bila po letu 1930 oziroma 1931 skoraj po- vsem v rokah komunistov. Centrala »Svobode« je leta 1933 razpustila jeseniško podružnico in zaplenila vse njeno imetje, češ da je vzrok za to komunistična miselnost, ki vlada v Svobodi na Jesenicah. Leta 1934 so na Jesenicah ustanovili novo delavsko kulturno društvo »Enakost«, ka- tere idejni in umetniški vodja je bil pisatelj Tone Cufar. Člani jeseniške »Enakosti« so se v velikem številu udeležili zleta »Svobod« v Ce- lju. — 10. Slovenec, 8. julij 1935. — 11. Ljudska pravica, 20. julij 1935. — 12. Odločba o razpustu »Svobode«, ki jo je 13. julija 1935 izdala Kra- ljevska banska uprava dravske banovine (II/2 No. 361/57), ZA CK ZKS. — 13. Slovenec, 17. ju- lij 1935. — 14. Delavska politika, 17. julij 1935. — 15. Slovenec, 19. julij 1935. — 16. Pohod, gla- silo pokreta nacionalistov; izhajalo od 10. sep- tembra 1932 do 18. decembra 1937. — 17. Pohod, 3. avgust 1935. — 28. Svoboda, januar 1934. — 19. Miha Marinko, Začetek vzpona Ijudsko- frontnega gibanja, Komunist, 26. maj 1975, št. 21.