pretirano primero le radi jasnosti, ki je oi vidno nujno potrebna.) Ali mu ne bi lahko vsak pro-fesorek z upravienostjo dejal, da sonet ni tragedija marve pesem, pa e bi bil tisti pesnik magari sam Shakespeare. Vem, da Albrecht ne misli drugae in da mu ni prav to trganje za besede. Toda tudi on je izrabljal moje besede. Poleg tega je pa dobro, e izve, da je s uvstvom pisati lahko nevarna ali pa vsaj nerodna stvar. Zakaj te njegove besede in one prejnje so bile pisane s uvstvom, ne pa z razumom.
Nadalje mi oita Albrecht, da se nisem zavedal, kaj sem storil s svojo kritiko. Izjavljam samo to, da sem pripravljen zagovarjati svoje besede proti komur koli. Da se zavedam resnosti dela, ki ga vrim, sem skual pokazati z vestnostjo, s katero sem se lotil vsega, kar sem pisal. Na vsak nain pa lahko mirno reem, nisem e nikoli, niti na reklamnem listku primerjal Jua Kozaka z Dostojevskim. Tudi se mi zdi neprimerno, e mi brezvestnost oita kritik, ki je kot urednik dve leti tiskal Mirana Jarca, zdaj pa ga je zavoljo osebnih en v istem listu proglasil za frazerja. O bogve kakni vestnosti konno tudi to ne pria, da je ves odstavek Albrechtovega napada name, ki govori o klikarstvu, napisan tako, kakor da avtor meri name, eprav mi je v pogovoru izjavil, da s tem ni mislil mene, temve nekatere druge izmed mladih. Bilo bi v redu, e to nepravilnost vsaj naknadno popravi.
Najoividneje pa kae, kam loveka lahko zavede ustveno in impulzivno pisanje, oitek, e da sem kriv, e o Veroniki Deseniki razpravljajo ljudje, ki razpravljajo obiajno o devizah, o politiki in enskah... lovek bi menil, da je elja vsakega kulturnega delavca, da bi se za umetnost zanimali vsi ljudje brez izjeme. Kajti vnanja naloga umetnosti je lovetvo dvigati; najprej pa je treba dvigniti tiste, ki so od njenega sveta najbolj oddaljeni. Vzbuditi zanimanje za umetnost v najirih slojih naroda je tako vana naloga, da bi bilo e to hvale vredno, e bi lovek od asa do asa nala pisal krivine kritike, ki bi izzvale v obinstvu ogorenje in s tem stopnjevano zanimanje, kaj ele e to dosee s pravino oceno. e bi to dosegel, kar mi Albrecht oita, bi bil vesel in zadovoljen, kajti s tem bi dosegel tisto, kar je smoter vsake kritike.
Josip Vidmar.
2.
Fran Albrecht je storil prijateljsko ali druinsko ali kakrnokoli dolnost, ko se je oglasil v 12. tevilki Lj. Zvona za 1. 1924. proti poroilu o upanievi Veroniki Deseniki, ki ga je prinesel na list v 5. tevilki lanskega leta. Prav. Velika napaka tega ugovora pa se mi zdi, da se ne gleda popolnoma iz oi v oi, tako da bi imel vsega nasprotnika pred seboj. Zase razumem Albrechta takole: Oita Domu in svetu kritiko o Samogovorih iz 1. 1908. nato obsodi kritika Veronike, ki jo je sluajno priobil v Domu in svetu. Datuma 1908 in 1924 zveze in skua postaviti sistem in njim vred naslovi na slovensko kritiko astne priimke: literarno analfa-
betstvo, kulturni snobizem, brezobraznost. Ni se mu posreila besedna igra kritika in klika. Premono uvstvo preveva njegove trditve. Iz tega sledi, da je odgovarjanje na take besede osebno neprijetna zadeva, zlasti, e v naih razmerah poznamo e drugane, sicer manj hude, pa za literaturo bolj neplodovite besede. Zato bo besedo o kliki treba osvetliti meni:
1. Zakaj je Dom in svet sprejel Vidmarjevo kritiko o upanievi tragediji? Pa zato, ker ima stvarne in oblikovne vrednote v podobi dognanj, ki naj pripomorejo h kolikor mogoe pravi ocenitvi tega dela. Te vrednote se mi zde za konni cilj tem tehtne j e, ker so brez zunanjega lipa in je v njih pot do jedra tem kraja. e se kdo s temi dognanji ne strinja, je tem lae zanj, da jih ovre.
2. Ker ta ocena Veronike Desenike ni bila povsem ugodna, udari Fran Albrecht Dom in svet in se opre pri tem na poznani literarni kuriozum dr. Lenarda 1. 1908. v Domu in svetu, obenem pa govori o tipu ene vrste kritikov: Kritik pa vzame v roko knjigo, lista in ita. Kaj ita, ne ve. Ne ve, a vidi: evo, to so rke in to so besede. Zatorej sede in napie: ,Ta knjiga je ploha besed...' Ne, gospod, e ve, ta kritik dr. Lenard menda sploh ni prebral Samogovorov, vsaj v celoti ne. Pa to je zadeva tedanjega urednitva, da je tako kritiko priobilo. Zato o kliki nikar, saj s takim dokazovanjem ne, ker je Fr. Albrecht v isti tevilki Doma in sveta, v kateri je izla sodba oVeroniki, bral na strani 221. tudi mojo sodbo o prav isti Lenardovi kritiki tedaj ni imel pravice zvezati teh dveh dogodkov.
Kaj pa se pravi, da kdo vedoma naprti komu dejstva, ki ne veljajo, ter njimi nekaj slabega dokazuje, za to naj postavi pravo ime Fr. Albrecht sam.
3. Prav zato, ker sistem ali klika ali karkoli e, kar Fr. Albrecht v zvezi z Veroniko hoe naprtiti Domu in svetu, dosledno ali prezira ali ubija gotova dela, nisem el gledat, kaj in kako ocenjuje Dom in svet in kaj in kako Ljubljanski Zvon, igar urednik je Fr. Albrecht, temve sem zbral vse sodbe in knjievna poroila, ki sta jih dosedaj prinesla o O. upaniu Ljubljanski Zvon in Dom in svet in te sodbe sporedih Ta obirna snov, ki sem jo radi dragocenosti prostora moral izpustiti, ivo govori, da je podobo O. upania pri nas stvarno odkril Dom in svet in ne Ljubljanski Zvon, ki se je njegovim delom kakor zahteva Fr. Albrecht priblial vedno z vse-odpovedljivo ljubeznijo in spotovanjem. Ker Fr. Albrecht pozna samo leti 1908. in 1924., bo treba to zanimivo snov za slovensko kritiko samo preloiti na drug prostor. Pa zakaj bi v 1. 1924. ne smeli kakega dela formalno drugae ocenjevati kakor recimo v 1. 1908., ne da bi pri tem odvrgli ljubezen in spotovanje? To je skual Dom in svet dosei s tem, da se je tako na iroko peal z delom. V ponudbo je dobil e tretjo oceno, ki je vendar nepotrebna saj Ljubljanski Zvon dosedaj e nobene ni priobil.
Za urednitvo France Koblar.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si