tudi častilec Muz, je ustanovil literarni krožek »Hvdropathes« in »Chat Noir«. Sin pa je nastopil s pesniško zbirko la Mille et Unieme N u i t, potem izdal snopič pesmi v prozi En h a b i t de Mezzetin, da ne omenjam kritičnih monografij o pesniškem prvaku Paulu Fortu in prvakinji grofici de Noailles ter o knezu nevezane besede, Anatolu Franeeu. Pozabiti ne smem politične satire Soliveau ou leParfait P a r -lementaire. Venčano pa je bilo šegavo in šaljivo delo le Parfait Plagiaire. Dabi se izkazal vrednega mladih lavorik, je takoj nato dal na svetlo dve novi, nežno ironični knjigi: le Calendrier du Plaisir in 1'Art d' a c -commoder  les   Classiques.
Društvo Amis des Lettres francaises je pod predsedstvom bivšega naučnega ministra L. Be-rarda poklonilo 5.000 frankov P. Bostu za njegov prvi roman Homicide par imprudence. Pierre Bost, 23 letni izredni profesor filozofije, doma iz Garda, je v zadnji sezoni pozornice Vieux Colombier dosegel lep uspeh s štiridejanko l'Im-b e c i 1 e. Zapletek in namenoma preprosti slog njegove proze ovajata dragocene darove.
Velika slovstvena nagrada alžirske vlade (5.000 frs) je osrečila Louisa Lecoqa za študijo o domačih afriških krogih in čarovništvu. Naslov je posnet po začetku arabske rotilne formule zoper urok: ramsa filajnek. Lecoq je prvič nastopil pred leti s Hagelom z uspelim romanom: Bron-mitche et le Kabvle. Kesneje sta oba pisca obelodanila L'Empire du Monde, roman modernih afriških pustolovščin, ter fantazijo o vojni: SidKorab Surcorbeau. Sam zase pa pripravlja Lecoq sedaj roman Cain in se v literarnem mesečniku A f r i q u e poteza za severnoafriške  zahteve.
Največjo vsoto — 100.000 frankov — znaša pač prix Oziris: mila usoda jo je naklonila članu Francoske akademije Jeanu Richepinu iz Medeje v Alžeriji. Čvrsti in čili starec, roj. 1849., je pesnik, dramatik, salonski prekucuh in mamilec ženskih src. V Parizu, kjer »ena polovica prebivalcev prireja drugi polovici javna predavanja«, je on najboljši govorčin, čarobno vam razpravlja o vsem, o morju, Alpah, ljubavi, slavčku, Cezarju Borgii, romantični slutnji, o življenju čebel, hodi predavat po deželi in na vse strani preko morja. V mlajših letih je objavil kakih šest pesniških snopičev revolucionarne vsebine kot Chanson des Gueux, Blasphemes, nad deset igrokazov ter še več romanov in povesti, izmed katerih je Priča sa drugog sveta nedavno izšla v cirilici. Mimogrede naj navedem prix Flaubert, ki ga je osnoval neki svilar pod jako navadnim meščanskim imenom Dr. Durand. Nagrada se je razdelila med tri avtorje, katerih eden (Gueriniere) je bil slovstvenim slojem docela neznan. Njegov spis o nekem španskem dvorskem sujetu je od sile plehka isto-rija, tako da so se resni kritiki čudili takšni izberi. Sčasoma pa je prišlo na dan, da sta odlikovanec in osnovatelj Flaubertove nagrade ena in ista oseba!
To še oddaleč niso vse nagrade: nedavno se je ustanovil še Prix litteraire de lTle-de-France. Vendar nisem se nakanil o vsem na drobno po-
ročati. Zaključim naj z nagrado »brez imena«, za katero se je potegovalo dvanajst avtorjev, med njimi ugledni Švicar C. F. Ramuz (La Guerison des maladies) in P. Valerv (Varietes). Odnesel pa jo je Rumun Panait Istrati za roman O n c 1 e Anghel, ki ga je prevel neumorni literarni Sherlock Holmes, Leon Treich. Stric Angel je zgodba rumunskih hajdukov ob Donavi. Življenje pred sto leti na rečenih tleh nam je živeje pred-očeno v tem umotvoru, nego nam bi ga mogel predstaviti najbolj učeni zgodovinar. Po številnih člankih v Figaru, Journal des Debats, Europe Nouvelle, Information Universitaire i. dr.      A. D.
OCENE.
Ivo Š o r 1 i: Golobovi. (Novela.) 1924. Založila Goričar in Leskovšek, knjigarna, Celje.
Šorlijeva novela »Golobovi« — o da bi sličila Saltvkova Golovljevim! — je izšla brez vsake oblikovne slovesnosti. To me je presenetilo, ker podobnega pri Šorliju nisem vajen. Omen! Stoji, da se je sicer Šorli rodil kot pripovednik, da ima svoj slog", svoj obraz, svojo tehniko in svoj intuitivni svet. V polnokrvnega oblikovalca pa se ni razvil. Tolminska mu pač dehti, Štajerska v Golobovih je celo brezbarvna. Tolminci mu pač žive, Golobovi pa so komajda rahlo oživljene lutke, ki jim gonečega motvoza vrvic pisatelj ni skril. Golobovi so nezrel, nedovršen koncept. Šorli ni segel s svojo razumarsko širokostjo moralizi-rajočega značaja ne v dušo ne v fiziologijo, komaj da v nakazan tema: da pove Tinica svaku Tončku svojo željo, naj ji bo brat, da Tonček pozneje sam to hoče biti, a je Tinica dozorela: »Ne, mojega moža brat mi bodi!« Kaj pa najdem o štilizmu: »In potem je ostala Tinica sama na njivi. Ogledala se je na vse strani in prav ta beseda sama se ji je zganila v duši«? Papirstvo! Pa lagodno, komedijsko banalno vpleteni agonist Julček! »Gromska strela!« bom dejal, Šorli bi tako ne smel! Pa je! Zato pa so »Golobovi« izšli tako brez vsake knjižne slovesnosti. Niso v sorodu Finžgarjevim v »Prerokovani«.                                                      Dr. I. P.
Simon Gregorčič. (Antologija.) Uredio, predgovor i rječnik napisao dr. Antun Barac. Zagreb, 1924. — V zagrebški zbirki »Naši pjesnici« je izšla kot št. 7 tudi antologija Gregorčičevih pesmi. Kot št. 2 je bil izdan Prešeren (uredil dr. J. Glonar). Za nas je to zelo razveseljivo dejstvo, da so se Hrvatje začeli slednjič vendar enkrat tudi za nas zanimati, kakor smo se mi zanje že davno. — Urednik je sprejel iz vseh štirih zvezkov samo 44 liričnih pesmi, ki jih je smatral za najbolj značilne. Razvrstil jih je — kakor sam pravi v uvodu — »po nekih psiholoških vezeh«, tako da tvorijo neke prehode. Jaz tistih tajnih vezi ne vidim. Na prvem mestu n. pr. stoji »Daritev«, a šele daleč doli »Sam« in spet še niže »Življenje ni praznik«, dasi sodijo vse tri tesno skupaj. Istotako so razmetane »Lastovkam«, »V mraku« ter »Človeka nikar«, ki so vse tri izraz pesnikovega svetožalja. In da je to imel v veliki meri od svojega učitelja in vzornika Stri-
188