KA.TOLISE: GEKKVEN LIST.
I>»nica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za četert leta 1 30 kr. v tiskarniei sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2gl., začertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide ..b-tni™" dan poprej.
Tečaj XXXVII.
V Ljubljani, 15. vel. serpana 1884.
List 33.
Petindvajsetletnica
v Šentjur j i pri Kranji 29. julija 1884.
Jubilejev obhaja se dandanes mnogo. Vedno in vedno beremo po novinah, domačih in tujih, kako slovesno hočejo ali so praznovali v tem ali onem kraji družbeniki te ali one družbe petindvajset- petdeset-, sto- ali se večletnico obstanka društva svojega. Da so v zadnjih letih tudi v duhovskih krogih sprožili pogosto misel obhajati petindvajsetletnico mašništva, ne posamično, kakor novo mašo, marveč skupno, kakor so nekedaj skupno hodili v bogoslovske šole, komu bi se to čudno zdelo ? Petindvajset let je imeniten oddelek človeškega življenja, Koliko odstotkov ljudi umerje pred doveršenim petindvajsetim letom! A petindvajset let delati v vinogradu Gospodovem je pač še kaj bolj posebnega, bolj imenitnega. Vredno je, ko je dospel mašnik na poveršje četertstoletja svojega delovanja, da pogleda nazaj v prošla leta, leta truda in znoja, ter pokliče svoje nekedanje sošolce, da se v njih družbi še enkrat ponovi spomin onih srečnih, brezskerbnih let šolskih, da si v družbi blagih sošolcev tudi za prihodnje dneve ogreje serce za plodovito, sadunosno delovanje v svetem poklicu katoliškega mašništva. Evo vam lepega pomena petindvajsetletni!
A tudi za ljudstvo so petindvajsetletnice zelo imenitne. Naš narod, vedno zvest in navdušen za sveto vero, ima tudi vse, kar je z vero našo v tesni zvezi, v veliki časti. Svoje duhovne spoštuje in časti; lahko rečemo, da kader imajo svoj praznik duhovniki, praznuje ž njimi tudi ljudstvo. Posebno pa se zaupanje ljudstva do duhovnikov poživlja v imenitnejših nenavadnih slovesnostih, kakor o misijonih, novih mašah, a gotovo tudi o slovesno praznovanih petindvajsetletnicah. Vsi dnevi te verste so prazniki, spomina vredni dnevi ljudstvu našemu. Ne izginejo v pozabljivost leta in leta in pogosto pbrode veliko duhovnega sadu.
Tak spomina vreden dan — ali boljše — praznik doživela je starodavna naša fara sv. Jurija na Polji letos 29. julija. Praznovali smo namreč petindvajsetletnico č. g. župnika Martina Povše-ta in njih 17 še živih sošolcev.
„Zg. Danica" je vedno rada sprejemala v svoje predale popise o cerkvenih slovesnostih. Zdi se nam, da je ta cenjeni list kronika te verste slovesnosti.
Upam torej, da tudi tega dopisa ne bote zavergli, če tudi bi utegnil postati nekoliko bolj obširen, kakor se je nadejati. Prav zelo bi želel, da bi se prelepa ta slovesnost otela pozabljivosti, da bodo tudi poznejši rodovi vedeli, kaj se je godilo v Šentjur ji 29. julija leta 1884.
A preden o praznovanji samem spregovorim, posegel bi rad nekoliko nazaj v zgodovino čč. gg. jubilantov.
Bilo je 1. 1859. Škofija ljubljanska bila je takrat kakor sedaj — sirota. V četertem letu bogoslovskih študij bilo je omenjeno leto 25 slušateljev. 22 navadnih bogoslovcev in trije menihi iz reda sv. Frančiška. Po doveršenih študijah bogoslovskih čakali so mladi bo-goslovci na posvečevanje. Res pridejo tedanji knezo-nadvladika goriški Andrej Golmajer v Ljubljano, ter jim podel« 26. julija (v dan sv. Ane) v nunski cerkvi čč. gg. uršulinaric red sv. mašništva. Na Rožniku poslovili so se novomašniki v solzah drug od druzega. Poljubili so se še enkrat, podali si roko, vošili si srečen pot skozi življenje in rodovitno delovanje v vinogradu Gospodovem. Obljubili pa so si že takrat in si dali besedo, da čez petindvajset let, kolikor jih ostane še pri življenji, se snidejo pri tem ali onem sošolcu. Nato se razidejo po širni domovini v duhovske službe, ne vede, kedaj in kako se zopet skupaj najdejo. —
Od takrat pa je preteklo dolgih 25 let. Sedaj je priložnost praznovati petindvajsetletnico. Dogovore se, da naj se to priredi v Št. Jurji pri Kranji, kateri kraj se je nekako najbolj pripraven zdel čč. g?, jubilantom. Žal, da ni bilo več dano vsem siliti se k tej prelepi slovesnosti. Sedem gospodov pokosila je v petindvajsetih letih bridka smertna kosa. Naj njih imena na tem mestu pristavim: Zupan Jožef, kapelan v Sostrem; E r ž e n Ignacij, kapelan na Blokah; H <i-n i g m a n Peter, kapelan v Šmarjeti; B e r g a n t France, župnik v Polišnjiku; Jakič Anton, župnik v Mokronogu ; Novak Jožef, dekan v Kočevji; Š a r a b o n Val., kurat v Št. Petru. Naj vsem tem čč. gg. da, praznovati večni Sodnik v svetih nebesih večno petindvajsetletnico, R. I, P.
Živih in zdravih je torej še 18, Naj slede tukaj tudi njih imena. 1) Boh m Ignacij, superijor <';ast. očetov lazaristov v Ljubljani (ta gospod se zaraiftv nujnih opravkov petindvajsetletnice ni mogfl osebno ^ vdeležiti; 2) Dernovšek Jurij, farni oskerbnik v
;
Želimljah; 3) Do m i cel j Anton, vikar v Černem verhu nad Vipavo; 4) Jaklič Štefan, župuik v Št. Vidu pri Zatičini; 5) Jereb Matej, župnik v Javorjah nad Loko; 6) Kalan Rajmund, farni oskerbnik na Verhu pri Vinici; 7) Keršič Janez, župnik na Jesenicah; 8) Mrak Jakob, župnik v Železnikih; 9) Petek Andrej, župnik v Poljšnjiku; 10) Povše Martin, župnik v Sentjurji pri Kranji; 11) Sajovic Frančišk, mašnik Jezusove družbe v St. Andražu na Koroškem; 12) Stare Alojzii, farni oskerbnik na Rovah; 13 Urban če k Janez, dekan vTernovem; 14) Zore Anton, župnik v Mokronogu; 15) Voglar Jože, župnik v Sodražici; 16) O. S. F. P. Kornelij Ar ko, vikar in organist v Kameniku; 17) O. S. F. P. Gregorič, Tadej vikar v Ljubljani; 18) O. S. F. P. Mauer, Amand vikar na Tersatu.
Vsi ti imenovani gospodje, razun enega, sošli so se bili k petindvajsetletnici. Njim pa se je pridružil še nekedanji sošolec iz osme šole latinske sedanji župnik Pontafel-ski v Kerški škofiji, č. g. Jan. Globočnik.
Sedaj pa o praznovanji petindvajsetletnice posebej. „Senčurska fara dans praznuje — Dne veselja se ra-duje.u Ta napis na javnem tergu pred cerkviio je pomenljiv za vso slavnost. A ne še toliko fara, farna cerkev in pa domača vas ste se oblekli te dni v sva-tovska oblačila. Lani že poročila je „Zg. Danica" o prenovljenji velikega altarja v naši farni cerkvi. Letos se je izročilo tudi prenovljenje stranskih oltarjev dobro znanemu slikarju in podobarju Štepanu Šubicu iz Poljan. Ker pa je ta v sredi dela preselil se v boljši svet, izvel je vsa umetniška dela sin pokojnega Val. Šubic. Delo njegovo vstreza cerkvenim zahtevam, kakor tudi zdravemu okusu. Pokazal je v tej pervini samostojnega delovanja mladi g. Valentin v resnici, da bode očetu vreden naslednik, in ga tudi častitim župnijskim predstojništvom za kiparska dela smemo z dobro vestjo priporočati. Povod pa, da je šentjurska cerkev v primeroma tako kratkem času od znotraj vsa prenovljena, je neka dobrot niča, domačinka, ki je na lastne stroške dala letos prenoviti stranske oltarje, akoravno je tudi že lani zdaten znesek podarila za popravo velikega oltarja. Bog dobrotljivi ji vso to njeno darežljivost poverni v času in večnosti!
Tako je farna cerkev, od velikega oltarja do kora vsa prenovljena, ponosno smela pričakovati prelepi praznik petindvajsetletnice. Da so oltarje tudi še bogato okinčali s cvetlicami — to bodi omenjeno mimogrede. —
A tudi zunaj cerkve na javnih prostorih je vse ka/alo priprave za redko slovesnost. Iu koliko navdušenje! Kolika vnema za svečanost! Domači mladeniči pripravili so mlajev, da jim skoro števila ne vem. Na Kudolfoveni tergu pred cerkvijo stalo jih je 12 pravih korenjakov, eden izmed njih celo visi od zvonika. Na vseh cestah, koder smo imeli pričakovati slavnostnih gostov, postavljeni so bili mlaji s primernimi napisi. Omeniti mi je posebej še napisa, ki je pripet na dva mlaja ob konci vasi iz srede zelenja slavnostnim gostom dospevšim iz Kranja klical: Dobro došli! Na vsaki strani napisa so bile letne številke, za to slavnost pomenljive: 1859 in 1884. Župnijska hiša, kakor tudi kapelanija bili ste prepreženi z venci in zastavami, ravno tako tudi terg pred cerkvijo z venci, katerih so domače dekleta napletle mnogo in dokaj krasnih.
Tako ste bile 28. avgusta popoludne cerkev in domača vas pripravljeni na sprejem čč. gg. jubilantov, in res! Nekako okolo treh popoludne oznani nam močan pok možnarjev prihod pervih slavnostnih gostov. Pozneje doslo jih je še nekaj, ter da jih je kakih deset šlo o /* zvecer v cerkev. Opravljale so se najpopreje ve-
černice za mertve tovariše. Tožno in sočutno donela je žalostna pesen proti nebu v prid nekdanjim tovarišem. Paft je kervavelo o teh trenutkih sercé marsikatero za zgubljenim prijateljem pošiljajoč gorke vzdihuje Davidovega psalterija proti nebu z iskreno željo: Kequiem aeternam dona eis Domine, et lux perpetua
luceat eis!--Ljubezen nikoli ne mine. —
Sedaj pa se oglasé orgije v mogočnih, veselih akordih naznanjajoč slovesne večernice praznika, ktere so zdajci pričeli čast. gospodje jubilanti. Dozdeva se mi, da ni lahko, vsaki dan moliti večernice z isto navdušenostjo in gorečnostjo, katero vzbujajo ti veličastni cerkveni napevi. A prepričan sem do dobra, da tisti dan so čč. gg. jnbilantje radostno klicali: Magna opera Domini! — Memo-nam fecit mirabilium suorum. misericors et misera t or Dominus. — V svetem zaupanji do Boga, neskončno dobrotljivega so pač gotovo klicali: ln memoria aeterna erit justus, ab audi-tione mala non timebit. In slednjič: Quid re-tribuam Domino pro omnibus, quae retri-buit mihi! — Pa: Magnificat! Kako iz serca hvaležnega šle so besede: Quia fecit mihi magna, qui potens est et sanctum nomen ejus. Et misericordia ejus a progenie in progenies timen tibus eum! — Kaj bom našteval dalje! Komu
m znann b-nlib-n tira* .'k	_ . i . . ....
to vredno popisati?--
mogel (Konec prih.)
Modroslovje.
IV.
Naajati se smem, da nikdo ne išče v teh spiskih učenih reči, ali da vendar želi zvediti, kaj neki uCi modroslovje. Morebiti se mi je posrečilo priprostega bralca dosedaj vsaj nekoliko soznaniti z onim poljem, na katerem se giblje modroslovec in z onim duhom, ki živi in deluje v modroslovji. Ako si imel dosedaj po-terpežljivosti toliko, da si hodil za menoj, nikar je ne zgubi še dalje. Ne bodeš se kesal. Verjemi, da res ni tako prazno, kar se govori o modroslovji, kakor hočejo vedeti nekateri. Gotovo ti je sveta in draga tvoja vera, in dragi so ti vsi njeni nauki. Ta vera nam je razo-deta, ker Bog sam jo je prinesel iz nebes in nas je učil to vero. Ni je pa vednosti, katera bi bila tako tesno sklenjena z vero, kakor je modroslovje. Kajti modroslovje govori skoro o vseh tistih stvareh, kakor vera naša, samo nekoliko z drugačnimi besedami. Vera pravi: Bog nam je razodel, da . .. itd. Modroslovje pa pravi: S svojo pametjo spoznamo, da ... itd. Vera nam tedaj kaže od Boga razodeti nauk; modroslovje pa nauk človeški, iu sicer toliko, kolikor ga zamore pridobiti si naša pamet. Seveda nam podaja vera mnogo več, kaže nam take resnice, ki so pameti prikrite za vselej; ali radovedna pamet skuša prodreti v vse visočine in glo-bočine razjasniti, kar je megleno in razsvetliti, kar je temno. Naj rabim primero! Očesu našemu se zdi, kakor da se razpenja nad nami krasen obok, katerega imenujemo nebo ali nebes. Kar je takraj nebesa, kar je obernjeno proti nam, to vidimo: zvezde, utrinke, modrino itd. A zdi se nam, kakor da bi tudi na oni strani nebesn-ga oboka, ki je obernjen od nas, moralo kaj biti. Da si ložej mislimo kraj zveličanih, pravimo, ua so tam nebesa. Kako da je tam, ne vemo, ali sklepati skušamo po tem, kar vidimo na naši strani. Samo eden izmed onih bi nam mogel povedati, kako da je tam, ki bi ono poveršino videl. Tako nekako je z vero
— nebeškim naukom in modroslovjem — človeškim naukom. Oba pa govorita o tistih rečeh ali predmetih. O katerih?
Glej, modroljubi prijatelj, kader si ti v kako misel prav globoko zatopljen ali svojemu tovarišu kako posebnost prav živo razkladaš, se ti kar nič ne dozdeva, da se sučejo tvoje misli po natanko določeni poti in da se sklicuješ v razkladanji na znane zakone, brez katerih bi ne mogel uaznaniti svojemu bližnjemu niti ene misli. A modroslovec je druge verste mož. Ou hoče povsod in vselej zvedeti, kako in zakaj, in ker si mi pridobivamo vse znanje s svojim razumom, s svojo pametjo, s svojim mišljenjem: zato si ogleda modroslovec najprej svoj razum, svoje mišljenje. Vsak rokodelec mora poznati najprej svoje orodje, da za razna dela rabi tudi razna orodja. S sekiro se ne žanje in s serpom se ne sekajo drevesa. Tudi modroslovec mora dobro poznati svoje orodje in to je: pamet. Tedaj preiskuje najprej svojo pamet in pri tem spozna, da se ravna njegova pamet ravno tako po določenih zakonih ali pravilih, kakor n. pr. mlinska naprava. Pri mlinu se verti kolo zmerom za vodo in ne narobe, ravno tako hitro, kakor voda in ne hitreje. Voda sama ne leze nikoli kviško po kolenih, ampak pada v nižavo itd. Tudi pamet ne more reči, da je dvakrat dve = pet in da ni del manjši kot celota. Vse zakone ali pravila, po katerih se ravna naša pam< t ali naše mišljenje, je zbrala in vredila neka veda, katerej pravimo: vednost mišljenja ali po gerško logika. — Modroslovec pa b tem še ni zadovoljen. On se praša, zakaj pa je tako? Zakaj pa terdim, da je Petru zmešala se pamet, ako bi prižgal svečo in začel sežigati svoje bankovce? Zakaj pravim: to je res, uno je laž? Tudi na to vprašanje zna odgovarjati modroslovec potem, ko je preiskaval, kaj da zamoremo spoznati s svojo pametjo, kaj je res, kaj je zmota, kaj je gotovo itd. On mora tudi povedati, koliko da spoznamo s svojim razumom, kajti nevarno je prekoračiti one meje, katere mu je postavil Bog sam. Vsa ta pra-šanja obravnava neka silno imenitna vednost, katero imenujemo: vednost spoznavanja ali kakor 80 jo nekateri začeli nazivati: noetika; Kant in njegova šola jo imenujejo: kritiko ter jo imajo za glavno modroslovno vednost. — Te dve vednosti pripravite modroslovcu orodje, s katerim si pridobiva modrost in zato ste podlaga modroslovju. —
Noverim me, noverim Te — da bi spoznal sebe, da bi spoznal Tebe, klical je sv. Avguštin (Silolog. II, 4) in v tem tudi naznanil, kaj hoče spoznati modroslovec: spoznati sebe, t. j. človeka in spoznati Boga, in sicer poprej sebe, potem Boga. Sv. Avguštin s tem uči, da spozna oni tudi Boga, kedor spozna sebe, tedaj je treba, da modroslovec skuša spoznati najpoprej dobro samega sebe ali človeka, in sicer ne toliko svojo telesno, marveč dušno stran, svoje moči, dušno delovanje, čutenje, mišljenje, željenje, nagnjenje, strasti, značaj. S tem se peča modroslovna vednost, ki se imenuje d ušesi o vje ali nauk o duši, gerško psihologija. Vendar sega dušeslovje tudi v druge vednosti in zlasti v novejšem času se ne more imenovati strogo modroslovna; zato pravijo, da je samo priprava za modroslovje, kakor tudi logika.
Zadnjič sem zelo povdarjal, da skuša pravi modrijan in torej tudi modroslovec spoznati vesoljstvo, to je, vse stvari. Ako pa že samega sebe pozna, potem mu ni treba spoznati drugega, kakor Boga in svet: kaj drugega ni. In v resnici je glavna modroslovska vednost ona, ki nam razodeva Boga in svet. A kako razodeva? Ne tako, kakor vera, ki je Božji nauk, tudi ne tako, kakor druge vednosti, n. pr. naravoslovje, ki nam kaže naravne zakone, kakor jih opazujemo s svojimi čutili,
očmi in ušesi ali prirodopisje ali zemljepisje: ampak tako, kakor se razodeva Bog in svet v naši pameti, kader zapremo oči in ušesa in skušamo s svojim dušnim očesom, s svojim mišljenjem prodreti do Boga in spoznati najtajniše skrivnosti sveta. Nauk o Bogu, kolikor ga zamore pridobiti si pamet, imenujemo: naravno-bogoslovje, in nauk o svetu imeni^jemo gerško: k o z m o-logija. Tudi človek je del sveta, tedaj se da oa tem mestu o človeku govoriti. Oboje skupaj, nauk o Bogu in svetu — o vesoljstvu, kakor ga spoznavamo samo s pametjo ali mišljenjem, imenujemo metafiziko. Metafizika tedaj obravnava ona prašanja, ki so naj bolj važna za človeka in ki najbolj zanimajo vsakega: ali j e Bog, ali je svet v s t v a r j e n, od kodi je ž i v-ljenje, ali ima človek dušo, ali je človeška duša neu-merjoča, kakšen konec smemo pričakovati? Zato je res metafizika kraljica med drugimi vednostmi in je silno bogata vednost, a na obširno je ne morem v malem prostoru razkladati.
Ko spozna človek vesoljstvo in samega sebe posebej, lahko sklepa, kak namen da ima on sam, kaj da bode in kaj more biti iz njega. Namen pa je treba še le doseči in vednost, ki kaže, kak namen da imamo ter kako da ga moremo in moramo dosezati, vednost, ki uči, kako da se moramo ravnati ali kaka da mora biti naša nravnost, vedenje, obnašanje, delovanje, imenuje se nravoslovje ali etika, h katerej pripadajo še uekatere druge postranske ve«.».osti.
Tako sem v kratkem načertal vse posamezne vednosti, ki so med seboj tesno sklenjene, ki so prav za prav samo ena vednost — modroslovje, in v tem sem tudi odgovoril na prašanje: o katerih predmetih ali rečeh da govori naša vednost.
Katoliški čuvaji Svete dežele.
Malo časa so bili ss. kraji v Palestini pod katoliško oblastjo. V 13. stoletji so se jih zopet polastili Turki. Ostali bi brezverstva kraji, ktere je posvetilo Jezusovo življenje in terpljenje, ko bi se jih ne bili usmilili duhovni sinovi sv. Frančiška; ti so postali čuvaji posvečenih krajev ter molijo ondi Gospoda v imenu katoliškega ljudstva in mu pojo hvalo za ljubezen, ktero je skazal človeštvu. Že skoro 500 let so očetje Frančiškani varhi sv. groba v Jeruzalemu, varhi hlevca v Betlehemu, kjer se je rodila Božja Beseda; oni so čuvaji rojstnega kraja sv. Janeza Kerst. in drugih svetišč, ki so v zgodovini našega odrešenja velikega pomena. Po noči in po dnevi se glasi ondi iz korov petje, ondi sredi nevernega, sovražnega ljudstva, vsaki dan obiskujejo v sprevodih svetišča; posebno slovesno pa praznujejo tiste prazuike, ki so postavljeni v spomin Jezusovega življenja in smerti. Toda delo očetov Frančiškauov je prav težavno. Neverjetno je skoraj, koliko morajo ti zvesti stražniki Svete dežele preterpeti; stiskajo in zatirajo jih Turki in tudi razkolui kristjani, ki so se ločili od prave Cerkve, posebno pa jim ne dado miru razsolni Gerki; le živa vera jim more dajati pogum, da ostanejo v svoji težavnej službi. Poslušajmo, kako opisuje duhovnik frančiškanskega reda žalostni stan svojih bratov ; živel je v prejšnem stoletji več let med njimi in je imel priložnost skusiti njih težavno stanje.
Sv. mesto je bilo tedaj še pod oblastjo pašata Da-maškega; ta je prišel vsako leto z vojaškim spremstvom v Jeruzalem, da iztirja davek od Frankov. Turkov in druzih prebivalcev; Franke imenujejo Tuiki, Frančiškane in vse druge ljudi, ki pridejo iz Evrope. Sicer je bila svota določena, koliko morajo davka plačevati; ali pa-šati Be za take določbe niso dosti brigali; zahtevali so,
kolikor se jim je zljubilo; zgodilo se je, da so morali nekterekrati oo. Frančiškani plačati 20.000 gld. davka. Ubogi očetje si drugač niso vedeli pomagati, kakor takole : vzeli so na posodo denar od Gerkov, ki so zahtevali velicih obresti; plačevali so pa dolg z milimi darovi, ktere jim je pošiljal katoliški zapad. Ako so se pa očetje le količkaj pritožili nad krivičnimi davki, so kruti iztirjevalci žugali, da razdero svete kraje, duhovne pa pozapro po ječah. Ali Turki niso samo žugali, svoje žuganje so tudi velikrat spolnili. Tako so 1. 1537 pri enaki priložnosti nekaj Frančiškanov v Jeruzalemu pometali v ječo; nekaj pa so jih uavezali na konjske repe ter jih vlekli v Damask. Ondi so nesrečne imeli tri leta zaperte ter so tako hudo ravnali z njimi, da jih je le malo ostalo živih; ti so se povernili v samostane, ko je poslal kralj fraucoski odkupnino.
Mislili in ugibali so ti kruteži, kako bi našli vzrokov, da bi sebi prilastili milodarove, ki so prihajali od vernikov iz zahoda. Zapovedali so o priliki, da mora vsak Frančiškan enega psa ubiti in oblasti izročiti; ako tega ne stori mora plačati tri pijastre. Očetjje, se ve, da niso bili pripravljeni nečastno in krivično delati, zato so morali ta čudni davek plačevati. Da so smeli katoliške otroke v samostanskih šolah podučevati, to pravico so si morali kupiti za 500 pijastrov; da so smeli rabiti mal mašni zvonec, so morali plačati več sto gld.
Ko so zidali samostan na kraji, kjer je bil rojen sv. Janez Kerstuik, se je oder pode/l ter je ubil nekaj turških otrok, ki so se v bližini igrali. Pri tem dogodku je kipela jeza neveruikov; za vsacega ponesrečeuega otroka so zahtevali Frančiškana, da bi ga razsekali na drobne kose; le z veliko težavo je bilo mogoče potolažiti njih togoto; plačati pa so morali velikansko odškodnino.
Pri drugi priložnosti so vergli truplo umorjeuega Turka čez samostansko zidovje na vert, da bi obdolžili Frančiškane umora in jih mogli hudo kaznovati. Godilo bi se jim bilo res hudo; ali prebrisan samostanski brat jim jo je poprečil. Nasvetoval je namreč, naj urno sežgo turkovo truplo v stari peči, ki ni bila več za rabo; in storili so tako. Kmalo nato se priderve Turki s psi v samostan; preiskali so vse kote, prestikali po vsem vertu; ali dobili niso trupla ter so šli z dolgimi nosovi.
Tako so delale turške oblastnije s Frančiškani; pa tudi posamezni neverci so sramotili in mučili uboge očete. Prišel je Frančiškan iz Španjskega; koj pri vstopu v mesto ga je udaril Turek tako zelo s sabljo, da so morali patra na pol mertvega prenesti v samostan. Samostanski višji take krivice ni mogel mirno preuesti, tožil je hudobneža pri turški soduiji; pa kakšen je bil vspehV Sodnik je ukazal sicer hudobneža tepsti, pa za vsak udarec so morali Frančiškani skoro 1 gld. plačati.
V prejšnjem stoletji je začelo zelo zmanjkovati vode, ker je čez zimo malo deževalo. Terpeti so morali žejo; uboge Frančiškane so pa dolžili, da so oni zakrivili to nesrečo. Blizo mesta, v dolini Josafat, je bil še sicer živ studenec, ali tudi ta ui dajal več dosti vode, tudi tega ni bil drugi kriv, kot Frančiškan. Turki so kričali: rMuhained je jezeu, ker so tudi Frančiškani nekterekrati zajemali iz tega studenca." Turško ljudstvo je hlepelo po kervi oo. Fraučiškauov, vzdignilo se je, obleglo samostan, hotelo pomoriti vse duhovne. Ubogi, prestrašeui menihi si niso mogli drugač pomagati, kakor da so dobili z muogim denarjem na svojo stran poveljnika mestnega in sodnika; ta dva sta potem mirila ljudstvo; prišla pa sta s tem sama v nevarnost; pomiriti ga pa pred nista mogla, da sta obljubila odpreti zuuaj mesta stoječ vodujak. kterega so hranili za čas naj večjega pomanjkanja vode.
Ako so hoteli očetje le korak storiti iz samostana, da bi obiskali svete kraje iu jih počastili, niso bili ni-
kedar varni, ako niso imeli saboj oboroženih varhov. Nič nenavadnega ni bilo, ako so Turki pljuvali v obraz duhovnom, ktere so srečali, jih pretepali ali metali nanje kamne. Znašali so se nad neoboroženimi duhovni tudi z drugimi sirovostmi, grabili so jih za brado, nastavljali jim nož na persi, da bi jih strašili itd.
Tako so Turki zatirali z zunanjo silo zveste služabnike katoliške Cerkve: nič manj pa niso imeli terpeti od strani razkol nikov, Gerkov, Armenov in Koptov. Naj bolj sovražni Frančiškanom so bili Gerki; nevošljivi so jim bili vedno, da imajo oni v posesti ss. mesta; pri vsaki priložnosti so nagajali in skušali jih pripraviti v škodo. Frančiškanom v sv. deželi je namreč prepovedano. karkoli prenarejati v samostanu ali v cerkvi, ako ne dobe dovoljenja od turške oblasti; to dovoljenje si pa morajo kupiti za mnogo denarja. Berž ko so Gerki zapazili, da so Frančiškani kje napravili kako olepšavo v večjo čast Božjo, so bili oni pervi, ki so to ovadili Turkom ter to tako dobre očete spravili v veliko škodo. Ako so se sperli razkolni kristjani med seboj, so se nazadnje sprijaznili ter se v edinosti znosili nad Frančiškani. Nekaj tacega se je zgodilo na večer pred veliko nočjo. Veliki tempelj Božjega groba je bil napolnjen z Gerki, Armenci iu Kopti; iz neznatnega vzroka je nastal splošen šum in ropot, naposled so se celo stepli med seboj. To splošno zmešnjavo so hoteli porabiti Gerki, da bi se zopet znesli nad Frančiškani, ki se niso kar nič vdele-žili prepira. Začeli so razbijati prekrasno veliko sve-tilnico iz Čistega zlata, ktero je bil daroval kralj Neapo-litanski; ko bi Frančiškani ne bili imeli časa zapreti močnih samostanskih vrat, bi bili morali gotovo, dasi nedolžni, preterpeti samo smert.
Nekoliko manj sovražno so se proti Frančiškanom obnašali armenski razkolni duhovniki, da si so se ska-zali večkrat krivične. Ko so bili Frančiškani v omenjenem zaporu v Damasku, je bilo naročeno Armencem njih samostan cerkev in sv. posode varovati; ko so se očetje vernili, so jim dali sicer samostan, cerkev in cerkvene stvari nazaj, obderžali so pa velik del Kristusovega križa, kterega so katoliški duhovni dolgo časa imenovali svojega; in ga imajo in hranijo Armenci; vse prošuje in tožbe Frančiškanov niso izdale nič. —
Tako se je godilo varhom ss. krajev nekedaj. Dandanes je sicer turško nasilstvo nekoliko ponehalo, tem bolj so pa začeli proti njim divjati in jim krivico delati Gerki. Opirajoč se na moč in upljiv Rusije, so čem dalje prederzniši ter rinejo katolike vedno bolj iz starih posestev iu pravic; jemljejo jim vedno več svetišč. Tako se je zgoailo, da so mnogi ss. kraji, ki so bili od starodavnih časov lastina katoliških duhovnov, prišli v last Gerkom. iu sedaj smejo katoliki v njih le o nekterih gotovih časih opravljati službo Božjo. Ali ni tedaj cerkev Kristusova ravno na mestu, kjer ji je tekla zibel, zares vojskovavna cerkev; ona se nam kaže kot terpečo nevesto Ženiiia, ki je na istih krajih nekedaj terpel in umeri. Ako je moral učenik ondi toliko terpeti, naj se li ondod učencem godi bolje V
Največja hvala od katoličanov pa gre vrednim sinovom sv. Frančiška, očetom Frančiškanom. Skoro pol tisočletja pogumno varujejo ss. kraje, ter pošiljajo svoje prošnje proti nebu za srečo kerščanskih ljudstev. Ali niso tedaj opravičeni mili darovi, ktere daruje katoliško ljudstvo zvestim očetom v Sveti deželi V Zase porabijo od teh darov pobožni možje le malo; oni žive ubožno in v zatajevanji. Darove porabijo večinoma za razširjanje sv. vere, za to, da postrežejo romarjem, da skerbč za ohranjenje, olepšavo pridobivanje in potrebe svetih krajev, za službo Božjo, služijo jim pa tudi v to, da plačujejo davek turškim oblastnijam ter tako hranijo in varujejo še vedno ss. kraje in starodavne pravice kato-
liškemu svetu. Kakor v Bosni in druzih jutrovih krajih, tako so čč. oo. Frančiškani v Palestini, Siriji, v Egiptu itd. ohranili in ohranujejo zaklad sv. vere. Tega je deležen vesoljni red sv. Frančiška; od vsih krajev zamo-rejo eni in drugi priti tudi v Sveto deželo, ako jih višji tje pošljejo. Častitljiv je red sv. Frančiška Seraf. in gotovo srečen je, kdor je vanj poklican ter po duhu velikega očeta Frančiška v njem živi.	f. R.
K&koine to šole v fram&sonskih deželah!
Kako brezvestne so brezverske in framasonske ali prostozidarske vlade, kaže Belgija. Ta dežela je bila poprej v prostozidarskih rokah, kakor je znano; sadaj so po sreči vlado dobili katoličani v roko, da jo obvarujejo popolnega propada. Zunaj Belgije, pravijo, si svet celo misliti ne more, kako so ti ljudje zapravljali in zadegovali deuar, ki so ga po davkih žulili iz ljudstva, in to zato, da bi keršanstvo odpravili iz dežele in na njegovo mesto vstanovili rovarsko brez verstvo. Bel-giški listi zdai naznanjajo dolge zapisnike tistih srenj, kterih učitelji so leto na leto veči del posedali po kerč-mah, ker v brezverskih šolah niso imeli učencev, srenje pa so jim morale plačevati po 1200—2000 in več frankov na leto. Starši, kakor tudi ubožui ali malo premožni, so raji posebej zderževali katoliške šole, samo da niso otrok dajali v mesnice framasonskih šol.
Zdaj ko je nastopila poštena vlada, mora takim učiteljem plačo ustaviti in frajmavrarji po svojih časnikih zopet grozno kriče in udelujejo. Katoliški listi pa temu nasproti donašajo dolge zapisnike srenj, po kterih so taki učitelji pogosto prebivali v zalih palačah, kterih zidanje je stalo po 200.000 do 300.000 frankov; imeli pa taki učitelji v enem delu niso nobenega učenca, v drugem po 3—4, tu pa tam pa so jih imeli po celi ducat. Celo liberalni listi zdaj priznavajo, kako so bile skor vse srenje v deželi izžuljevane in njihovo premoženje se je požigalo v „strašno veliki šolski peči." Pravijo, da šolske palače, uakoršne se po novem šolskem švin-deljnu za paglavce zidajo, so stale neznansko denara, zraven so pa še prazne stale. Nadzorniki, pravi sporočilo v „Vaterlandu," so počenjali, kakor pašati v zaplenjeni deželi, kakor pišejo „Meuse," „Cronioue" in drugi časniki.
Naj povemo samo nektere izglede. V Flandernu, kakor naznanja poslanec \Yambecke, 1. 1883:
Učitelj za srenjo Impe je imel 4 šolarje, in zato plače 1150—1300 iraukov; učitelj za srenjo Vlechem nobenega šolarja, zato plače 105C)—1300 fr.; učitelj srenje Vlierzele 10 šolarjev in plačo 2383—2G08 fr.; v kantonu Herzele so imeli učitelji skupaj 12(J šolarjev in so vlekli 5850 fr.; v Kerkesekem-u za 5 šolarjev 1587 fr.; v srenji Antetincks nobenega učeuca in 1560 fr. plače. ^ Vsih izgledov povedanih je 15.
V	poslednji imenovani srenji so morali ubožni srenjčani v 4 letih plačati GOOO fr. učitelju, ki ni imel druzega dela, kak Dr na sprehod hoditi. Naj svitlejše svetilo za framasone je pa še to, da plače teh učiteljev so se zvikševale v tisti stopinji, v kteri se je število učencev zmanjševalo, in sicer zato, da bi učitelja pri njegovi težki nalogi oserčili, „svojeglavne" kmete pa kaznovali (kakor so rekli), te kmete, ki so hotli po vsaki ceni kristjanji ostati! Ali je še kaj več treba za dokaz, koliki „prijatelji zlate svobode" so ti brezverci in vredni bratje turškega preroka Mahdi-ja?
V	7 daljnih srenjah je učitelju na vsacega šolarja prišlo 200 fr. Dalje v Steenhuise-u za 31 šolarjev 1900 fr.; v Grootenbergu za 10 otrok 1532 fr. V kan-
tonu Ninone so deržavne šole imele komaj sedmi de* za šolo odmenjenih otrok, in za to so morali ljudje učiteljem plačati 23.000 fr., in ko je število še manjši prihajalo, celo 33.556 frankov.
Po naznanilih Woesteovih sta bila nastavljena: v Bersbeck-u za 9 šolarjev 2 učitelja; v St. Lievin-u za 3 šolarje 1 učitelj, 1 podučitelj, 1 gospodičinja za ročne dela; v Belcele-u 2 šoli brez šolarjev s 3 učitelji; v Neeukerke-u za 2 otroka učiteljeva 2 učitelja — in nadalje še veliko zgledov, ki vsi kažejo, kakošni „poštenjaki" so brezverci in framasoni. O višjih šolah drugi pot.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Zagorje pri Savi. Sijajna slovesnost v Zagorji pri Savi zaradi tristoletnice, odkar je bila vstanovljena Zagorska fara in zarad bogoslovljanja dveh prekrasnih stranskih altarjev, veršila se je osmo nedeljo po binkoštih, 27. julija.
Sedanji preč. g. stolni župnik in kanonik g. Anton Urbas je kot župnik Zagorski s pomočjo svojih jako darežljivih farmanov zidal veličastno cerkev: a njegovega naslednika, čast. g. župnika Jakoba Grosa, Čakala je težka naloga, oskerbeti notranjo opravo, zvonove in uro, kar je doveršil v splošuo zadovoljuost. Krasna slikana kapelica, okusno izdelani spovednici, lepi belo-rudeči tlak. veličastni veliki kamniti a*tar z jako primerno slikarijo, milo vbrani težki zvouovi iu ura so živ dokaz župnikove neumorne delavnosti in truda, pa za olepšavo cerkve vnetih Zagorjanov. Le stranska, silo slaba altarja bila sta še iz stare cerkve; tudi ta dva, ker sta častitljivo cerkev kazila, sta se morala odstraniti in z lepima nadomestiti. V ta namen ljubi Bog nakloni serce bogatega, dobrega Zagorjana, posestnika Graheka. Njegova soproga na duhu zboli, in užaljeni mož milo toži veliko britkost g. župniku, ki mu pa to-lažljivo odgovori: „Zaupajte v Boga iu Marijo, zdravje bolnikov, darujte kaj za cerkev in Bog ji bo pomagal." „Kaj pa najbolj potrebujete," pravi mož V „Stranska altarja," je odgovoril in mož je dal 740 gld. za Marijin altar sv. rožnega venca. In glejte: v 14 dneh je bila žena zdrava iu pametna.
(Popis slikarij drugi pot, zdaj nekoliko o slovesnosti.) Že pri pervem duhovnem opravilu ob šestih je bila velika sv. maša z leviti; služil jo je č. g. profesor M. Lazar, in je v govora razkladal notranjo opravo častitljive farne cerkve, pohvalil njih dobrodelnost itd.
Ob desetih pa je bila sijajna slovesnost. Sošio se je bilo mnogo ljudstva, osem duhovnov, med zadnjimi g; častni kanonik in vodja bogoslovskih študij dr. L Klofutar iu priljubljeni Moravški dekan g. Toman. Pervi je altarja naj poprej blagoslovil, potem pa v jedernatem govoru razlagal dvojno slovesnost. V pervem delu je v spomin klical velike duševne dobrote, ktere so vživali predniki skoz tristo let v sv. ¿akramentih iu je kazal minljivost vsega posvetnega; v drugem pa je razlagal naj poprej Marijin altar sv. rožnega venca, slike strahovite vojske pri Duuaji (1. 1683), slavne zmage kristjanov nad kervoločnimi Turki, in slike kazajoče slavno zmago na morju pri Lepautu. Pri drugem altarji pa je slavil močno varhinjo premogarjev. veliko svetnico mu-čenico s v. Barbaro. Mojstersko delo je ta slika, ki kaže. kako se nad ubozim premogarjem skale vdirajo, iu kako umirajoč ves zamaknjen pričakuje sv. Popotnico, ki mu jo neso angelji. Pri veliki sv. daritvi so se tudi na koru z dobro vbranim latinskim petjem odlikovale pev-kinje, učenke, pod vodstvom g. nadučitelja P. Grosa iu verlo dobre pevke učiteljice gospodičiue Josepine.
Iz Hrenovic, 12. juliji.*) Dans je ravno trinajst let, odkar sem z višjim privoljenjem ii svet po širokem in dolgem, suhem in mokrem ogledaval; takrat sem ti, draga „Danica/ tudi z raznih krajev dopisaval. Da pa teh malenkost dans omenjam, je vzrok nemila smert, ktera je mojega preljubega prijatelja iz mladih nog daleč na ptujem pokosila; umeri je preč. P. Severin Fa-bijac, vikarij v Steinhaus-u na Gornjem Avstrijskem, benediktinec iz slavnega Kremsmunstra. Bil je rojen 1. 1837 v Novem mestu, kjer je tudi nižje in srednje šole obiskoval, kjer je 1. 1855 tudi pervi na dopolnjeni gimnaziji maturo prestal pod nadzorstvom c. k. šolskega nadzornika g. Rieglerja iz Gradca pred verlimi učeniki iz frančiškanskega reda, kteri nam niso bili samo učeniki, temveč tudi dobri skerbni očetje in prijatelji in nikakor ne „nemškutarji* (kot jih nekdo v „Slovanu" gerdi, da si ljubi čas odganja; in tega pisca bi vprašali vsi, ki smo v Novem mestu gimnazijo doveršili, zakaj so pa jim uzeli volilno pravico in zakaj vodjo frančiškana odstavili? Želim, da bi g. pisec, ki ima drugač mnogo zaslug za Slovenstvo, svoje gerdenje preklical ondi, kjer je grešil, vsaj ko razne in spotikljive reči v bajkah in drugod navaja, naj se spomni tudi osme božje zapovedi).
Šel je t Fabijan potem v samostan v Kremsmiin-ster in posvečen je služboval v polno zadovoljnost višjih in vernega ljudstva. Dans 13 let je bil vikarij v Weiss-kircheu-u na Avstrijskem, in vračajoč se s popotvanja prenočim v Wels-u ter drugi dan tri ure daleč peš — denarnica se je bila usušila in od doma še daleč — jo maham do njega. 16 let se nisva vidila, jaz ga takoj poznam, ne on mene, ki je gledal civilnega moža. Po spoznanju — koliko rajskega veselja! Zavolj velikega praznika v cerkvenem pomenu in kot ud bratovščine sv. Mohorja sem želel maše vat i, ker pa teh svetnikov ondi ne poznajo, sva samo v enem starem misalu našla našega Proprium-a dotične tri molitve; stregel mi je v svoji ponižnosti sam. Da sva potem prijateljsko se raz-govarjala in zmerno obedo\ala, si lahko mislite. Ali moja ura je odbila, zapustiti ga moram, če me je tudi daleč spremljal; še tisto leto me je obiskal v Ljubljani. Pisarila sva si slovenski, česar ni pozabil, vsaj je tudi on slovenske in hrovaške pohiševalce (fcavzirarje) spo-vedoval. Bil je t P- Severin zgleden duhoven, delaven pisatelj molitvenih knjig in priden dopisatelj v „Liozer Quartal8chritt.M Prezgodnja smert je pokosila pridnega delavca v Gospodovem vertu, in naj mu bodo te verstice v spomin, njemu predragemu prijatelju, in naj mirno počiva v naročju ptuje zemlje, dokler se tudi zemeljski prah v veliki dan vstajenja ua vekomaj od nas ne loči.
Dr. J. Sterbenec.
Nove ni ase. Lepo število novih maš se obhaja letos po Kranjskem, dobro znamenje, da že minjevajo časi grozne duhovenske suše. 3. avgusta je pel pervo sv. mašo g. J ako p Pokoren pri sv. Jakopu v Ljubljani, z govorom ga je počastil g. župnik Rozman. Ravno 'isti dan obhajal je enako siavnost g. Janez Steruad v Dobrepoljah v veliko veselje svojim sorodnikom in lobropoljskim faranom. Pridigal mu je g. Alojzij Puc. V Žužeuberku je imela verla Zavodnikova družina svoj slavnostni dan. Pel je novo mašo g. FeliksZavounik, govoril mu novomašni govor g. M. Maleušek. Tudi Kočevje je doživelo zopet novo mašo. Daroval jo je g. Jo«. Porubski med obilnim vdeleževanjem ljudstva, /a katero je sedanja cerkev zelo premajhna. Govor je imel g. dr. Fr. Lampe. Preč. g. dekanu Kočevskemu pripada zasluga in čast za to lepo slovesnost. V Zatičini ua Dolenjskem je obhajal novo mašo g. A nt. Lesjak, pridigal č. g. Groznik. V Poljanah, je obhajal 10. avg.
*i Slučajno še le zd»j D&in v roke došlo.	Vr.
svojo pervo slovesnost nekervave daritve g. J. Demšar, ki jo je povzdigoval govor g. spirituvala Jan. Flis-a.
Morebiti nam dojdejo tudi od drugih krajev poročila o tacih slovesnostih, ki so Kranjcem tako priljubljene. To so njihovi narodni prazniki, ako se lepo spodbudno, res cerkveno obhajajo, za kar — se v6 — je treba povsod zvesto skerbeti.
Iz Gorice. (Pribežališe za uboine katoliške deklice, da se krivoverstva obvarujejo.) Človekoljubje in sv. vera nas vabijo k posebnemu usmiljenju za deklice, ki so v nevarnosti zastran svoje vere, ali za sirote brez staršev. Po mestih imajo sirotišča ali drugačne dobrotne naprave za take uboge reve. Take naprave so tudi v Gorici, toda samo za meščanske sirote, ondi rojene, ne pa za zunanje in take, ki pridejo od drugod. Za take tedaj se pogreša pribežališče, pa tudi še za nektere druge, ki so sicer meščanske, pa so v bolj objokovanja vrednem stanu kot sirote same, ker so zanemarjene in zapušene od še živih staršev, ali pa ki imajo tako pohujšljive starše, da bi bilo bolje, ako bi jih ne imele, starše, ki so tako zgubljeni in brezpametni, da otroke za zanikaren dobiček izpostavljajo v naj veči nevarnosti spačenosti in spridenosti v vsakem oziru. Prežalostna skušnja to resnic oprav v veliko tužnost vsacega poštenega katoličana poterjuje.
V okolici goriški je neka protestanška oseba, močno bogata in obilno podpirana od protestanških družb, ki pod zagrinjalom ljubezni in dobrotljivosti vabi ubožne starše, da naj izročujejo svoje hčere v njeno protestanško napravo. In tam potem takim ubogim otrokom zlagoma v glave in serca vcepuje zmote in predsoje zoper katoliško vero, da poslednjič ne spoznajo več resnice in zgubijo sv. vero. Tako jih učijo in motijo: ona sama, proteotanški učenik in protestanška rednica.
Za obvarovanje pred toliko nesrečo so s poterje-njem preč. nadškofijstva vravnali pribežališče in sklenili, da hočejo kupiti hišo, kjer bodo take deklice nahajale zavetje in oskerbništvo, ter jih bodo redovniške rednice odgojevale v čednosti iu v ženskih domačih delih do tiste starosti, kader se bodo mogle lastuim družinam nazaj poslati, ali pa jih v pošteno in varno službo oddati, kakor bojo okoliščine dopustile.
Ta naprava keršanske ljubezni se prav živo priporoča vsim, posebno pa preč. gg. duhovnom, pobožnim gospem in vabijo se vsi, da bi po svojih okoliščinah pripomogli s pomočjo take naprave poskerbeti, da se mnogi otroci obvarujejo zgube sv. vere ter naj veče nesreče, ki jim žuga, ako pridejo krivovercem v roke.
Mnogi dobrotniki so že zaznamnjani z znamenitimi darovi, na kterih čelu je Njih Veličanstvo Frančišk Jožef s 1UOO gld., Monsign. nadškof z 200 gld. itd. Za dobrotnike se darujete vsako leto dve sv. maši. in ena posebej za ranjce, deklice same pa bojo k temu vsak teden saj enkrat posebej na ta nameii pri sv. maši in vsak dan bodo obmolile lastno molitev za dobrotnike. Ker ni dvoma, da tudi marsikterim slovenskim zapuše-nim deklicam bode ta blaga naprava v zveličanje; toraj jo smemo tudi Slovencem gorko priporočiti.
Die Reiche der heil. drei Konige itd. nach Kath. Emmerich im Vergleiche mit den Aussageu dr. Geogr., Gesch., der heil. Schrift und der Alterthiimer; von Ant. Urbas in Laibach 1884 z zemljevidom.
To delo. kakor je čutiti, je na tujem zbudilo opaž-Ijivost, ker v malo tednih, odkar je prišlo na svitlo je skoro pošel natis. V domačih krogih je blezo to delo še premalo znano. Naj torej častnim čitateljem obseg 100 strani obsegajoče čedne knjižice nekoliko poznam-njamo.
Po mičnem vvodu govori preč. g. spisavec o izhodu in rodu ss. 3 Kraljev, naznanja, da predniki njihovi so
bili zvezdoznanci in kako so se pečali s pomeni in naznanovanjem iz zvezd, ter pojasnuje, kako je bilo v tem oziru po raznih deželah, v Mediji, Babiloniji. Perziji. Popisuje nadalje domovino, popotvanje Modrih proti Jeruzalemu, njihov prihod k Herodu, v Betlehem, cbis-kanje presv. Družine; nadaljno kazalo je: Naredbe gosposke v Betlehemu zoper ss. 3 Kralje; mlečna duplina Maraha; Daniel in ss. 3 Kralji; hrib Elevend; Jezus £opotva k ss. 3 Kraljem. — kako je sprejet, kako se jim d& spoznati in jih uči, njihov tempelj obiše, kakor v predpodobi blagoslovi kruh in vino. Pot iz Tomazije v Atom. Skrivnost tega Jezusovega pota. Jezus pride v Sidkor. Preroška šola. Jezus gre v Mezoin, — v Ur. Izselitev Modrih v Kreto. Prenašanje njih trupelj s Krete v Carigrad, Milan v Kolonijo. Spominica za duhovne in neduhovne. — To je kazalo, da pa čitatelj vidi, kako g. pisatelj tvarino obravnava, naj nasleduje še nekoliko iz tvarine same.
O izviru in rodu Modrih pravi spis;
O rodu Modrih nam Katarina Emerih poroča to-le:
Prededi ss. 3 Kraljev izhajajo od Hioba (Joba), ki je takrat, ko so bili rojeni, stanoval na Kavkazu in ie tudi še druge daljne okrajine imel v posesti. Job je bil izmed 13 bratov naj mlajši, njegov oče Joktan je bil vodnik velikih rodov ob času, ko so zidali babilonski stolp. Joktan je imel še brata Faleg-a (Phaleg), od kterega izvira Abrahamov rod. Neka prededinja Jobova je bila vzela v zakon moža iz rodu Falegovega: njena hči je bila mati Abrahamova. Hiob je bil prepreded Abrahamove matere.
Nekako 500 lčt pred Kristusom je imelo pleme Jobovo tri rodove po treh bratih. Od teh treh bratov so izvirali ss. 3 Kralji po 15 rodovih v ravni ridi, toda po ženitvah svojih prededov z drugimi rodovi so postali raznobarvni.
Ss. 3 Kralji so po materni strani izhajali iz treh rodov: eden je bil od Abrahomove druge žene Keture, ki je bila zamurka; drugi od tistih Izraelcev, ki so molili zlato tele in so se ob znožji Sinajevem od Mozesa ločili; tretji, Menaor je tudi po materi izviral od Joba. Do tod je od Katarine Emerih, in temu nasledujejo opazke ali opombe, ki so delo in sad preiskovanja g. pisavca, namreč:
Tudi sv. pismo nam pripoveduje, da Job je bil naj mlajši izmed svojih 13 bratov. Imenuje so Jobob, Job ali Hiob. (1. Moz. 10.) Dalje pravi sv. pismo, da Joktan, Jobov oče, je imel brata Faleg-a (Phaleg), da Abraham izhaja od Falega v šesti stopinji.
Mlajši Jobovi, kakor tudi Hagarini in Keturini potomci, so bili poznejši Arabci v nasprotji z izvoljenim ljudstvom judovskim, ki je izviralo od Abrahama in Sare in ki je stanovalo v obljubljeni deželi. Potomci dalje Hagere, Keture, Ezava in Lota se imenujejo Izmaeliti, Izmaelci. Beduini so naravnost Izmaelci. nespremenljivi v svojem uravji in življenji itd.
Imena ss. 3 Kraljev Kaspar, Melhior, Baltazar so se še le v 9, stoletji soznauile v Evropi. Dr. Sepp v svojem delu „življenje Jezusovo" ima zapisane razne imene ss. 3 Kraljev, Ki jih je posnel iz letuikov raznih dežel in časov, in jih je toliko, da ua vsacega treh Kraljev pride 13 imčn, med njimi tudi imenovanja: Al-manzor, Sein in Theokeno.
Emerih kot naj starejega izmed njih imenuje zdaj Teokena. zdaj Mensor-ja. Iz sostava teksta izhaja, da Teokeno je bil mnogo stareji v letih memo dveh druzih, Menzor pa se je zato imenoval tako. ker je bil vodnik (starašina). Menzorja Emerih imenuje belkasto-rujavega, Teokona belega in Sein-a temno-rujavega.
Od časa križarskih vojsk prihajajo iz Jutra pripovedi o ss. 3 Kraljih, n. pr., da ti modri, kakor jih sv.
pismo imenuje, so bili kralji, da so prišli ca konjih in kamelah, da so po številu bili trije, da so imeli sprem -ljavstvo, da Melhior je bil bél in star. Kaspar mlad iu černo-rujav itd. Pisanja, ki so jih našli v Rimu ▼ Katakombah, so te pripovedi poterjevale, enako pripovedi zvezdoznancev na homcu Vaus-u od Bileoma napovedovane zvezde iz Jakopa itd.
Koliko moč ima otročja molitev!
Neki mož, kakor piše „Missionsblatt.* je bil za 8mert zbolel. Zavednosti sicer še ni bil zgubil, pa vendar se mu je pogrešala dobra volja prejeti svete zakramente po postavi sv. vere. Vse prigovarjanje bilo je zastonj, če prav je bilo 2e več lét, odkar ni bil pri spovedi.
Vse se je poskušalo, da bi se bil spreobernil. „Saj vendar niste jud," rekalo se mu je, „veste pa. da kdor noče svete Cerkve poslušati, bodi kot nejeverec in očitni grešnik, če prav je keršen kot kristjan. In kdor velikonočne spovedi vsako leto ne opravi, ne more biti deležen kristjansko-katoliškega pogreba." Toda nič ga ni omečilo. Hladnokervno, kakor vselej je tudi danes od pravil mašnika. Žalosten gre božji služabnik od njega. Predno pa hišo zapusti, skliče še vse bolnikove otroke in jim naroči, naj glasno molijo za očetovo spreobernjenje. Otroci radi vbogajo. In Bog. ki sliši prošnje in vzdihe nedolžnosti in nje molitev ljubi, v svojem usmiljenji omeči očeta nedolžnih otrók.
Med tem. ko je oče ležal v zgornji izbi. molili so otroci spodaj in lahko je razumel vsako bosedico, katero je pobožna mladina po vsakem očenašu spodaj ponavljala: „O Marija, brez madeža spočeta, prosi za našega očeta, da se spreobernejo! O Marija, pribežališče grešnikov, prosi zanje! O Jezus, spreoberni jih zarad svojega grenkega terpljenja in britke smerti!" —
„Zakaj res bi se ne spreobernil?" začne misliti sam pri sebi bolnik. „Se li hočem rajši pogubiti, kakor z ljubim Bogom spraviti se? Kaj smem pa pričakovati od Sodnika, ako tako obložen s pregrehami stopim pred sodnji stol?" Božja milost ga je ganila. Ravno je hotel spovednika poklicati, kar sam v sobo stopi, še enkrat ga obiskat. Bolnik lepo pozdravi duhovna, katerega je bil malo prej tako hladnokervno odpravil, ter mu pravi: „Dobro, da ste še enkrat prišli, jaz bi se vendar rad spovedal, predno umerjem." In ko je ss. zakrameute prejel, izdihnil je skesán svojo dušo v naročji spoved-nikovem in obdajan od svojih otročičev. Toliko moč ima otročja molitev, kajti resnične so besede: Otročja molitev oblake predere. Molite pa, dobri otroci, ne le bolnim, ampak tudi še zdravim očetom, bratom Hestram itd. za spreobernjenje, ako niso na pravi poti. Že mar-sikteri otroci so priporočili očeta, mater, ali kogar m bodi terdovratnega v priprošnje Naše ljube Gospé presv. Serca. in ginljivih zgledov imamo, da so bili tudi uslišaui.
Razgled po svetu.
Serbija, kakor je znano, je razkolna jugoslov. dežela močuo neprijazna katoliški veri, akoravno je sama med seboj v razporu zastran svojih verskih načelnikov. Prei nekoliko leti je bila vlada s časti odpravila svojega metropolita, ali ve ikega škofa, ajal bi. svojega papeža Mihaila. z njim vred pa tudi še neke druge škofe. Ki so bili zanj. Ker pa je Mihail imel velik vpljiv med svojimi sorojaki. so muoge cerkve po deželi naznanile, da one so z Mihailom in da novoizvoljenega metropohra uečejo in ne morejo sprejeti za pravega in postavnega metropolita, da to prestrojstvo je gotovo proti postavam serbske cerkve, če prav poterjeno od samega kralja. Ta ra/-
dor tudi še danes ni vravnán, ker Če tudi je razkolni pa-trijarb iz Karlovcev vstanovil in posvetil novega metropolita, ga Mibajlovci tudi še danes ne priznavajo za ta-cega in ga tudi lahko ne bodo, ker sam rusovski „sinod*4 je izrekel, da novi metropolit je izvoljen „po nepostavni poti." — Da j e serbsko svečenstvo razcepljeno v verskih nazorih, je očitno. Bog daj, da bi ta razpor pomagal nesrečnim poverniti se k edinosti vesoljne edino-prave, katoliške Cerkve.
Laško. Mnoge veči laške mesta so pri zadnjih srenj8kih volitvah volile konservativno. Med takimi je tudi Loreto, slavna božja pot Marije Dev. Od 1. 1800, ko je bila cela marka Jakinska odtergana od cerkvene deržave. to mesto še nobenkrat ni volilo konservativno; zdaj pa so zedinjeni katoličani in konservativci med H kandidati njih o spravili v srenjski odbor.
V	Ambergu (Oberpfalz) bode od 31. avg. do 4. sept. 31. veliki «hod nemških katoličanov, h kleremu odbor priljudno vabi. Taki shodi so močno podučljivi in oser-čevavni za katoličane; kdor bi imel priliko vdeležiti se, bi mu gotovo ne bilo žal.
Iz Marsilije, 3. avg. (Iz osebnega pisma.) Kolera žanje nadalje v tem mestu, toda po manj, kakor se govori ; nadaljevajo se pa tudi naj obilniše prošnje k presv. Jezusovemu Sercu in k Mariji Devici, ki se navadno imenuje „Dobra Mati tega mesta."
Kolera še zmeraj pobira precej ljudi po Marselju, Tulonu in po sosednjih vaséh. Tudi pe Laškem se čedalje bolj razširja.
Tudi po severnih angleških krajih divjá huda kolera, pa boje domača. V Rištonu in Chaytole Moorsu je 200 ljudi zbolelo za kolero.
V	Torinu, Massi, Carari in Genovi merjó po nekoliko za kolero.__
Bratovske zadeve.
V molitev priporočeni:
Na milostne priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca. sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, presestvanja in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanje in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. To bodi pred vsim drugim priporočeno v brat. molitev. — Nesrečna družina v razporu za pokoro. pomirjenje in edinost. — Nesrečne osebe po go-stilnicah. posej dveh, da bi jih prevzél strah Božji in bi pred kremplji nesramnih jastrebov bežale. — Neki gospod za ozdravljenje oči. — Bolnik za spreobernjenje in spravo z Bogom. — Nekdo v dušnih potrebah za pobolj.-aLje.
Koledar za prihodnji teden:
1*. vel. serpana. S. Agapit. — 19. S. Ljudovik šk. — 20. S. Bernard. — 21. S. Donat. 22. S. Timotej. — 23. S. Filip Beu. — 24. Dvanajsta nedelja po Bink. S. Jernej.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. V uršulinskem samostanu so bile 11. t. m. preoblečene v samostansko obleko 4 gospodi-čine. eua, laika, je pa naredila slovesno obljubo. Perve so SS.: Praprotnik Tekla. Rihar Ljudgarda, Žagar Rafaela, laika Hiirman Krescencija; profes je naredila S. laika Bregencer Klara. Slovesnost je zverševal prav spodbudno in ginljivo preč. g. kapiteljski vikar dr. Henrik Pavka r.
Pevska skušnja za dečke bode pri čč. oo. fran* čiškanih 13. sept. ob 10 dopoldne. Zahteva se čisti posluh, znanje not v vijolinskem ključu, takt in petje glavnih intervalov.
Znani č. g. Blaž Verri, še živi tovarš t Ni kol. Oliviveri-ja, si mnogo prizadeva, da bi bil ta veliki dobrotnik zamurskih otrok (Olivieri) med blažene prištčt. Delo reševanja nadaljuje g. Verri, ki ima zopet 2 egiptovskih dečkov, ktere bo oddal v kakem vstavu.
Poterdilo. Za razširjanje svete vere (iz darov „za najbolj potrebne misijone itd.) po častnem vredništvu „Zg. Dau." iz Ljubljanske škofije sem resnično prejel Štiri sto gld.	Za vodstvo
P. Edmund Hager, O. S. B.
V Solnogradu. 27. julija 1884.
Pisemce pridnega dečka. Deček, daleč tam proti večeru, je to-le pisal:
„Štirnajst dni je — sem bil pervikrat pri sv. Obhajilu. Oče in mati pa jest smo bili zelo zelo veseli. Tega lepeea dneva vse žive dni ne bom pozabil. Sedaj opravljam pa Alojzijevo šestnedeljsko pob6žnost.
Svečo pervega Obhajila sta mi oče in mati hranila. Že davno poprej sem ju za to prosil. Moj ljubi oče tega niso pozabili, in ko sem ravno imel s svečo k darovanju iti. so me prehiteli, dali so mi za darovanje drugo svečo, in obhajilna je meni ostala. In kaj — menite — bom počel 8 to svečo?
Letos pojdem v drugo latinsko šolo, rad bi bil kdej duhoven. Ta sveča bo takrat moja novomašna sveča."	(„Šchutzengel")
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Č. g. župn. J. Jereb 3 gld. —- C. g. župnik Vrančič 5 gld. — 0. g. Arhar 5 gld. — Dober prijatelj 2 gld. — 0. g. župnik J. Kapus 2 gld.: „da ne bo boben pel." — „Slovansky Spolek" v St. Francis, Vis. 7 gld. 28 kr.*)
Za sveto Detinstvo: Blaga družina Šebatova in Trob-čeva v Vabaši, v Ameriki, 9 gld. 72 kr. (Iskreno pozdravljeni! Vr.) — C. g. župnik J. Jereb 1 gld. — H. J. 1 gld. — Neimenovan g. duhoven 1 vel. križavec.
Za sv. Očeta: C. g. župnik J. Jereb 1 gld. — H. J. 1 gld. — Neimenovan g. duhoven pol suvrendora.
Za kapelo sv. Jožefa v Kuteževem: Neimenovan g. duhoven 5 gld.
Za družbo sv. Bonifacija: Neimenovan g. duhoven 1 vel. križavec.
Za ubočno cerkev nase škofije: 0. g. župnik J. Jereb 1 gld.
Za najbolj potrebne poškodovane po toči ali po po-vodnji na Kranjskem: C. g. J. Jereb 4 gld. Za najpotrebniši misijon: H. J. 2 gld. Za bosenske šolske mladenče v Ljubljani: Neimenov. g. duhoven 1 suvrendor.
Za Jeruzalem : Neimenov. g. duh. 1 vel. križavec. Za afrikanski misijon: Neimenov. g. duhoven 1 vel. križavec.
Za amerikanski misijon: Neimenov. g. duh. 1. vel. križavec.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. A. K.: Vse naročeno in se bode zveriilo po željah. Hvala in pozdrav!
*) Slava — verlemu ..Slov. Spoleka !" SerGna zahvala in brat. pozdrav, tudi v iinenu obdarovani!) bla?odušnih dijakov. Vr-
Odgovorni vrednik: Luka J eran.
— Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.