78
Anton  Hribar: Meta in  Jaka.
z uporneži drugače postopati. Urno zopet zasede konja ter skokoma odjezdi proti grajščini povedat grajščaku, da so bili lovci vnovič tepeni.
GrajšČak je rohnel in strašno preklinjal. Da se mu pripeti kaj takega, tega res ni pričakoval. Ko se mu jeza nekoliko poleže, ukaže pisarju napisati pismo naborni komisiji v Mariboru, da ji ne more oddati veČ nobenega novinca, dokler mu ne pošljejo čete vojakov, ki bodo ugnali uporneže. To je še tem potrebneje, ker se upor širi od dne do dne.
Bilo je lepega pomladnega jutra, ko je korakala po znani nam cesti v Pohorje četa vojakov. Grajski valpet jim je bil kažipot. Njegova mržnja do Podlesnikovega Franceta nam pravi, Čemu jih vodi najpoprej nad uporne drvarje. Zaskočili so jih tako nepričakovano, da se niso utegnili braniti; jednega pa, ki je hotel zbe-žati,  ustrelili so na begu. Bil je Luka.
Ko so drvarje povezali in odpeljali, šli so obiskat še Glažuto, da tudi tu kaznujejo uporneže. Toda tu poseže vmes tovarnar, ki zatrdi poveljniku s Častno mož-besedo, da njegovi delavci pridejo sami, kadar bodo pozvani, da jih torej ni treba loviti in goniti. Valpet je sicer nekaj ugovarjal, ker bi se bil rad znosil nad delavci zaradi Kašnerja, toda Četovodja ga ni poslušal, marveč odvedel ujete drvarje v Maribor, kjer so jih po prestani kazni takoj vtaknili v vojaške suknje ter jih odgnali proti Italiji. Od tega časa so jeli mladeniči v tem kraju sami zahajati k novačenju; konec je bil divjega lova.
Onega usodnega dne, ko so vojaki polovili drvarje,   Podlesnikovega   Franceta   slučajno   ni
bilo med njimi. Napotil se je bil po bližnici k znanemu nam krČmarju Rebku in, prišedši tjekaj, takoj zvedel, da so šli vojaki lovit drvarje, njegove tovariše. Vrniti se nazaj v hribe mu pač ni več kazalo, zato odide po stranskih potih in stezah proti svojemu domu. Hodil je ves božji dan, skrivajoč se pred ljudmi; šele zvečer, ko je bilo temno, prišel je trkat na domaČa vrata. Mati mu pride odpret in ko ga spozna, razjoče se bridko  ter ga vsa razvneta objame.
Toda njegov prihod ni prinesel veselja v hišo. Ko domaČi zvedo, kaj ga je prignalo domov, prestrašijo se jako,vedoč, da sedaj zopet ne najde nikjer varnega zavetja. Kam naj ide, ko je povsodi vse razburjeno, ko mlade ljudi povsodi love i Dolgo, dolgo so ugibali oče, mati in sin, kaj jim je početi; naposled pa si oče vendar-le domisli ter reče:
„Naš ,karmoniš' Lorenc ima pripravljenega tesanega lesa za jeden splav, ki ga namerja v kratkem odpeljati na Hrvaško. Kaj, ko bi počakal par dnij doma, potem pa se odpeljal ž njim v imenu  božjem r"
„Le naročite mu, oče", odvrne France, „naj splav kmalu pripravi. Rad se odpeljem ž njim, samo da pridem iz tega pekla, kjer me vse zalezuje. Toda molčati bo moral, pa tudi vas prosim,  da molčite."
„To se umeva samo ob sebi", pravi oče, radujoč se v duhu, da je našel zopet sredstvo, ki utegne odvrniti za nekaj časa pretečo nevarnost. Mati in sestri pa so le jokale. Ko po-veČerjajo, zleze France na svisli v seno, da se odpočije in okrepča za pot na Hrvaško. (Dalje.)
Xves ga ni dekleta, Kot je naša Meta; Hiši in  družini Sama gospodinji: V osemnajstem  letu Komaj  je na svetu, Modra in poštena, Kot ni vsaka žena, Pametna,  previdna, Kakor ura pridna; Umna je pri delu, Kot  nobena  v  selu. Zmerom   sama kuha, Sama speče kruha; Preskrbi ži\ino, Krmi perutnino, In poletje  celo Odkazuje delo;
Meta  in  Jaka.
Tudi  sama v polji Dela vsem  po  volji. Slušajo jo  radi, Ona se ne jadi. Res ga ni dekleta, Kot je naša Meta.
Pa je lepa tudi, Da  se  vse jej   čudi: Lica nje  rudeča Daleč so sloveča, Bistri nje očesi, Vzorna vzrast v telesi, Čilost in  brhkota Njenega života, Nje  smehljaji sladki, Njeni glasi gladki: Kdor jo  zre in  čuje,
Vsak jo  občuduje. Meta je pobožna, S svojimi je složna; Vedno rada moli V  cerkvi v prvem  stoli; Nič se  ne  ozira, Knjižico  prebira, Prva v  cerkev  pride, Zadnja  ven  odide. In kar z leče čuje, To pripoveduje; Grdega z  deklici Nič ne besedici.
Meta,   duša zlata, Deva je bogata; Lepa bode vsota Meti naši dota;
Mih. Opeka: Neresničen  glas.   —   Anton  Medved: Dve jelki.                                    79
Tudi njena bala Baš  ne bode  mala. Sosed in  soseda Vse za Meto gleda. Mnoga mati rada Bi,   da njih je  mlada; Vse ti pozveduje In  o  njej  vprašuje. Mnogo se jih glasi Iz domače vasi, Mnogi  Meto  ljubi, Prosi jo  in  snubi, Meta nič ne  deje, Snubcem  se le  smeje, Z  vinom  jim  postreže,
Kruha jim  odreže.   — J eden ie  ne vpraša  — Bog zna  kaj   odlaša   — Bog  zna,   kaj   da  Čaka Ta sosedov Jaka?
Ni ga korenjaka, Kot sosedov Jaka; Priden,  pridobiten, Pameten,   nič  siten; Zmerom  gre  veselo Z  dela in  na  delo; Zjutraj   zgodaj   vstaja, Zvečer  ne  pohaja, Ni mu  mar plesišče,
Krčma,  igrališče; Prav  denar  obrača, Le potrebno plača; Pot pozna najbolje V cerkev in  na polje. Jaka  ni ubožen, Tudi ne  premožen; Jaka pridno  dela, In  dovolj je jela. Toda pridni Jaka Sel je  za  vojaka . . . Pride  spet jeseni, Da na dom  se  ženi . . . Saj  izbrana,  Jaka, Meta nate čaka.
Anton  Hribai
D
Neresničen glas.
a  sem  umrl —   raznesel se je glas, Preletel  kakor blisk je  rodno  vas In  v  materino  dušo je ljubečo Zasadil strele svoje  ost gorečo.
Pogled je materi  osteklenel, Srce ji  strah brezupen  je  objel   — „Umrl! umrl!"   —  in žalostni rodici Grenak se potok je udri po  lici!
Umrl!   —   in  ona videla ga ni, Za grob  ptujina dala mu prsti, In  ona,  ki ga toli je ljubila, Nikdar  ob  grobu  zanj   ne bo  molila .
In  zrla ga ne  bo  nikoli  več . . .
O,  nehaj   rezati ji  dušo,   meč! A vam,  ki glas raznesli neresnični, Odpusti vam  vsesveti  Bog pravični!
In  plakala in vila je roke, In pokalo ji v prsih je srce; Drugače  ni:   za sinom rodna mati, Vsaj  rodna mati sme naj  žalovati!
Ne  veste vi,   kaj   matere  srce, Ne veste,  kaj  je  matere gorje, Ne veste v lehkomiselnosti kruti, Kako  v ljubeči duši mati  —-  čuti!
Mih. Opeka.
Dve jelki.
(Jos. B.)
li moje mladosti prijatelj  najprvi, Duhov sva sorodnih, Slovenca po krvi, Rojaka v  zibelkah.
Ob  Bistrici reki oba sva rojena, Zatorej je tebi na slavo zložena Ta pesem  o jelkah.
Ob Bistrici reki, na skalnatem  bregu, Kjer vali lovijo  se  v jadrnem begu, Dve jelki stojita.
In reka ob jelkah zaganja se v skale, Obraze jim  blede  opira,  in v  vale Dve jelki strmita.
Priroda,  oblečena v  cvetno  odelo, Prebuja med  vejami petje veselo, Dve jelki molčita.
Mrakovi pokrivajo  hribe,  ravnice, Iz časov  minolih Čarobne pravljice Dve jelki šumita.
Valovje  bobneva jeseni po  strugi   — Na bregu po  sesterno  druga ob drugi Dve jelki ležita.
Anton  Medved.