Loize Hija: HUDA PRAVDA
V	dodatku knjige je Tine Debeljak napisal kratke sklepne besede o pisatelju Lojzetu Iliji, njegovi knjigi in omenil dosedaj napisane domobranske tek-
s.e. Predstavi nam pisatelja, ki je sedaj že 651etnik- in je začel prav pisateljevati šele po svojem petdesetem izpolnjenem letu. Za Mohorjevo družbo v Celovcu je. napisal 1958 leta knjigo D.p-mače zgodbe; Jeta 1961 je pri isti založbi izšel prvi del povesti Gospod Šimen, naslednje leto pa nje drugi del. Letos pa je pri Slov. kulturni akciji v Buenos Airesu izšla ta knjiga, Huda pravda, ki je „povest iz domobranskega življenja“ in jo posveča „rajnemu bratu Andreju, domobrancu, in nad 12.000 tovarišem, ki z njim vred nimajo groba, ob 25-letnici njihove grozne smrti.“
V	povesti se Ilija omejuje na opis zgolj ene domobranske postojanke in n‘enega neposrednega okoliša, šele na koncu preide že ob umiku iz domovine na širša srečanja z drugimi enotami protikomunističnih borcev. Tudi časovno je postavil povest v čisto omejen čas; od praznika sv. Petra in Pavla 1944 pa do umika v prvih majskih dneh 1945. V tem krajevnem in časovnem okviru se torej vse razvija: ne kot velika zgodba domobranskih dejanj, vojaških pripravljanj, pohodov, borb, napadov, o-bramb in zanimivega vojaškega življenja na postojanki, kar bi človek z veseljem pričakoval, temveč bolj v kratkih poglavjih slika posamezne dogodke, ki naj si jih vsak bravec sam postavi v zaporedje in zgradi v zgodbo.
Pretežni del knjige obsega razmišljanje o tedanjem dejanskem stanju v okolišu postojanke in ki naj obenem velja za vso slovensko ozemlje. Tu se srečamo spet z razpravljanji o upravičenosti obrambne borbe domobrancev, ki jim je bila vsiljena od partizanov, kateri so si ‘sami vzdeli naslov narodne vojske in vse, kar ni hotelo z njimi, obsodili z narodnim izdajstvom in zapisali pogubi. Spet začutimo grozoto tistih dni: ko nisi vedel zjutraj, kaj te bo čakalo zvečer, kajti nate ista prežala dva sovražnika, okupator in partizan. In nisi nikjer imel zaveznika pod soncem: v tistih zmešanih časih še najboljšemu prijatelju nisi mogel zaupati. Vsak kamen na cesti je prisluškoval, stene, med katerimi si živel, so izdajateljsko napenjale ušesa; ne samo med sosedstvom ni bilo enotnosti, zaupanja, celo v eni in isti družini so razdvojene ideje privedle cesto do skrajnosti: krvavih obračunov. V takih ognjenih časih, ko ni nihče branil ne z besedo niti z orožjem poštenega slovenskega človeka, je ta sam, prisiljen po nasprotnikovem ravnanju, zgrabil za orožje in se postavil v bran: branil je sebe in dom in domače pred nasilstvom in krivicami rodnega brata — partizana. O tem Ilija mnogo razmišlja — po patru Anzel-mu in Ljubi Duši — in išče utemeljenosti in razlogov nujnosti.
Dalje oživlja pisatelj Ilija razmerje med četniki oz. „ilegalo“ in domobranci. „Kar pa zadeva četnike — kako bi pa obstajali, če bi nas ne bilo ? Iz istega kotla jedo kot mi, enake legitimacije imajo kot mi, mi zanje mu-nicijo krademo in skrivamo in nje skrivamo, zdaj naj bi pa bili oni nekaj boljšega kot mi...“ (310). V resnici kla-vemo zadržanje: domobranci so se tolkli s partizani, četniki pa čakali in se izogibali ognju, da „bi te čase preživeli čistih rok“ in bi jim Angleži ne mogli očitati, da so sodelovali z okupatorjem. Brezmiselno ravnanje, slabljenje borbenih sil proti sovražniku. Angleži pa so jim končno plačali z enakim novčičem kot ostalim.
UTOPIČNI MODEL
(Nad. s 3. str.)
zadruge, nabavljati stroje, prodajati pridelke in drugo.
Vlada mora, povrh vsega, poskrbeti potreben zakonit okvir, da bodo ljudje imeli zagotovljeno nagrado, če delajo z napori in učinkovitostjo. Isto je treba reči za napore podjetnikov in družb: treba je dati iniciativni manjšini čim širše delovno področje. Treba je storiti vse, da se loči državo in ljudi od vnaprej določenih poti in jim omogočati spremembe, ki služijo njihovi večji učinkovitosti. Noben režim ne more povzročiti razvoja sam po sebi. Mora pa pomagati ljudem dosegati rastočo življenjsko raven tako, da stori vs.e, da zbudi in izkoristi vse tiste isile, ki tvorijo edini pravi temelj gospodarskega napredka.
Ilija slika tudi odnose Nemcev do domobrancev. Ne partizanov, domobrancev- so se Nemci bali, kajti pravilno so videli v njih narodni duh, ki jih je pre-pajal za ohranitev pristnih narodnih vrednot, za katere ¡so se tolkli, ne kot partizani, ki so se v vsem ravnali na slepo po navodilih iz Moskve. Tako domobranec preprosto „brani svoj domači krov, kjer je družina svobodno sedela za mizo; brani polje in senožeti in gozd in vse kraljestvo, kjer je družina po veri živela; vsi (domobranci) skupaj pa branijo krščanske temelje vsega naroda, branijo vso njegovo kulturno imovino, kakor je skozi stoletja prišla v naš čas; vsi skupaj so velik program, ki za zdaj terja samo eno: „mir v deželi. da okupacija mine..“ (144). In to je bil program domobrancev: brez prelivanja krvi počakati, da okupacija pride proti koncu, partizani pa so dobro preračunali, da ista jim okupator in vojna stiska najboljša zaveznika, za dosego svojih ciljev.
Zato so iz strahu pred domobranci Nemci stalno kontrolirali njihove sile: število borcev, orožje, pohode, aretacije. Zato so tudi ovirali domobrance v akcijah proti partizanom, ter tem nudili izdatno pomoč v orožju (Zalog, Stična itd.), sicer bi po uničenju partizanov domobranci ostali premočni in prenevarni njim.
Kakor je idejna podlaga upravičenosti domobrancev pravilno podana, je pa neposredna podoba domobrancev samih dokaj medla, skoraj neživljenjska. Začenši z izmišljenimi imeni: Žrtev Razmer, Potežkoča, Splošna Zmeda, Sitna zadeva... Imaš vtis, da so to stari, izžeti in krevljati možje, ne pa tudi vojaki, polni mladosti, ognjene borbenosti, ki gredo z idealizmom v obrambo nekih vrednih reči: vere, pravice, resnice, doma. Njihova pesem je omejena na cerkveno pesem Pojte hrib-je in doline in na domobransko Oče, mat', bratie in sestre.. . Nezanimivo postane stalno ponavljanje molitve rožnega venca. V 10 mesecih bijejo le eno bit* * * * vo: ob partizanskem mitingu na vasi. Vse šipe po oknih so pobite, stene prevrtane od krogel, zaloga municije izstreljena — pa ne enega partizana zadetega, kajti „Prav nič mu ni za slavo vojskovodje, da bi veliko mrtvih obležalo na bojišču, temveč da bi jih veliko bežalo. .. Mrtvi partizani namreč kličejo nove, bežeči jih pa ne!“ (146). To izzveni kakor zgodba o sosedovem sadovnjaku, polnem zrelega vabečega isad-ja, ki ga čuvajo psi: ne gre za to, da za vedno onemogočijo ali obgrizejo tatove. dovoli, da jih zapodijo v beg... To ie lrakor streljanje s papirnatimi kroglami. Za tak boi v tistih revolucionarnih dneh pač ni šlo. Dvomim, da hi hda kie na ¡Slovenskem domobranska. postojanka ali tudi nar-izanska bri-nrada, ki bi ravnala tako. To že prehoda skoraj v rahlo smešenje naše domobranske vojske, ki je v resnici bila visoko borbena, sicer bi ne bila obstala med tolikim navzkrižnim ognjem sovražnikov.
Omenim le še primer aretacije te-renke Mici in njene sestre. Ta prizor tu je naslikan tako revno, papirnato, brezkrvno, da je človeku hudo, ko bere. Hudo zaradi domobrancev. Pozdrav aretiranke na sami domobranski postojanki z nasmehom „servus belčki“ in proti čemur ti sploh ne reagirajo, je sploh poniževalen za domobrance. Enako scena s tisto žensko ob umiku in prerekanje za konja na ¡Gorenjskem.
Mi slavimo naše padle domobrance kot junake, kot sol našega naroda. Smo ponosni nanje in vemo, zakaj tako ravnamo! Če pa bere te strani naša mladina —■ kako sodbo si bo pridobila o nas in o njih?
Morebiti je imel pisatelj Ilija najboljši namen napisati daljši domobranski tekst. Tisto „daljši“ se mu je posrečilo (352 strani), v ostalem pa bi potreboval krepkega „črteža“, da bi nezanimiva ponavljanja odpravil, pisatelj pa bi vnesel več resničnega življenja, doživetosti tiste velikonarodne epopeje, v katero smo bili potegnjeni, pa bi lahko knjigo postavili med naše kvalitetne in potrebne tekste.
Res je, da nimamo večjega domobranskega teksta, razen nekaterih, ki se teme dotikajo (Ljubljanski triptih, Človek na obeh straneh stene, Čas pod streli, Sivi dnevi, Zadnji krajec, Napad). ¡Pozabili pa smo, da bi bili mogli sestaviti in izdati za 25-letnico domobranske tragedije močno zbirko črtic, novelic, ki so ostale raztresene in pozabljene po periodičnem tisku teh 25 let našega zdomstva in ki bi verjetno naše mrtve počastila v drugačni luči in iim Dostavljal veličastnejši spomenik v besedi, kakor ga imajo in še dobivajo v kamnu.
Kaj mislijo borci, ki so doživljali ognjene borbe, o podobi domobrancev, naslikani v Hudi pravdi?
—K-
„AGENTI ZA BURŽUJSKI RED“
Ta navzdevek je dal nuncijem katoliške Cerkve list za industrijo, ki izhaja v Moskvi. Med drugim piše, da ima Vatikan armado nuncijev v 53 državah, da tam širijo katoliško reakcijo, ‘se borijo proti družbenim spremembam in za ohranitev burŽujskega (meščanskega) reda. Cerkev je po pisanju lista še vedno reakcionarna sila, čeprav spretno spreminja svoj obraz. — Tako pisanje priča, da vsi ‘stiki med Vatikanom in Moskvo, tudi zadnji Casarolijev obisk v Rusiji, ne morejo spremeniti narave so-vletskega komunizma. Je in bo ostal proticerkven.
U0VIHC! f9 SVITI
KANADA
Priznanje za Slovence v Torontu
Lani je torontski nadškof dr. Filip Pocock ustanovil dušnopastirski svet za torontsko nadškofijo. Lani so verniki torontske nadškofije izvolili v 'ta odbor 9 članov, letos pa spet 9. Volitve se vrše najprej po dekanijah nadškofije, nato pa tsti, ki so bili na dekanijskem sestanku izvoljeni gredo na volitve v škofijski odbor. Na dekanijskih volitvah je bil za obe ‘slovenski župniji v Torontu
Nekaj vprašanj in odgovorov
O KNJIGAH, O ZNAMENITIH IN POSEBNO USPEŠNIH SLOVENCIH
¡Prof. Edi Gobec nam je poslal poročilo o svojem delu za izdajo knjige oz. knjig o znamenitih Slovencih, iz katerega posnemamo naslednje:
Slovenski tisk doma in na tujem je v zadnjih letih objavil že vrsto člankov o podvigih ISlovencev v svetu. Eden prvih namenov teh člankov je bil razširiti zbiranje takega gradiva na ves svet in pri tem ustrezno povečati število sodelavcev in sotrudnikov pri tem težavnem, a nadvse potrebnem narodnem delu. Z veseljem lahko napišemo, da je „Slovenian Research Center of America“ ali Slovensko-ameriški raziskovalni center pri dosegi tega namena zelo lepo uspel. Slovenski duh je snoval in ustvarja domala v vseh deželah sveta in ta velika dela je treba prepričljivo prikazati kot pomemben slovenski doprinos k napredku civiliziranega sveta.
V katerih jezikih bodo izšle te knjige? Prvo zajetno in skrbno dokumentirano knjigo te vrste nameravamo izdati v angleščini kot svetovnem jeziku. Že doslej pa je več založb in ustanov prosilo za dovoljenje, da izda to delo še v slovenskem jeziku. Ta dva jezika se zdita doslej gotovost, vendar nekateri ugledni rojaki iz Argentine že danes opozarjajo, da bo treba te publika-
cije izdati tudi v španščini. Vsaj v skrajšani obliki morda pridejo počasi na vrsto še ponatisi v drugih jezikih.
Kdaj bo izšlo prvo večje delo te vrste v angleščini? Sodeč po izkušnjah s prejšnjimi knjigami upam, da bo izšla prva angleška knjiga o znamenitih Slovencih proti koncu leta 1972, morda kak mesec preje ali tudi kak mesec pozneje.
Kdo so sotrudniki ali sodelavci? So to ljudje različnih poklicev in prepričanj, ki pa je vsem skupna želja storiti nekaj koristnega za narod in povečati slovenski ugled v ¡svetu. Vrstijo se od nekaj rednih sodelavcev ¡Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, preko univerzitetnih profesorjev v Evropi in obeh Amerikah tja do sodelavcev Slovenske kulturne akcije, N. O., in rodoljubnih „zasebnikov“. Najplodnejši sodelavci bodo navedeni že na naslovni strani, vsako drugo pomoč pa bomo omenili v pripombah ali predgovoru v publikacijah samih.
Se bo knjiga spuščala tudi v politiko? Ne! Tu se bomo posvetili izključno opisu in dokumentaciji slovenskih uspehov, kjer imamo le dve merili: višina uspeha na tujem in slovenska narodnost ali dokazano slovensko potomstvo. Edino na ta način je mogoče zbrati gradi-
Srečanje predstavnikov narodnih manjšin
V Tarcentu (furlansko Tarcint) se je 11. julija sestal na poletnem zasedanju Zvezni odbor za etično-jezikovne skupnosti in za deželno kulturo v Italiji, ki je sekcija Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur za italijansko republiko.
Zasedanju so prisostvovali poslanci Dieti (Tirolec), Lizzero (Furlan) in Škrek (Slovenec), deželna svetovalca Pruner (Nemec iz Tridenta) in Štoka (Slovenec iz Julijske Benečije), razni p k.ajinski in občinski svetovalci, pisatelji in znanstveniki prizadetih jezikovnih skupnosti.
Odbor je med drugim proučil vprašanje popisa prebivalstva, pri katerem je predvideno vprašanje o jezikovni pripadnosti ¡samo v bocenski in tržaški pokrajini, čeprav velja 6. člen ustave za vso republiko. V zvezi s popisom prebivalstva je bilo prebrano pismo z dne 5. aprila 1971, s katerim je tajništvo predsedstva republike zagotovilo odboru, da je bila megova prošnja v zvezi s popisom sporočena pristojnim vladnim organom. Kljub temu se je izkazalo, da ISTAT ni dobil nobenega naloga za popis jezikovnih skupin v republiki.
Zato je bilo odposlano predsedniku italijanske republike Saragatu odprto pismo, v katerem odbor ugotavlja, da niti ob devetem splošnem popisu prebivalstva leta 1951 ni bilo vključene ustrezne rubrike o jezikovni pripadnosti in da tudi ob 10. splošnem popisu vlada ni pokazala zanimanja za življenje narodnih manjšin. Nato pravi pismo:
„Zato se je naš odbor 3. januarja 1971 obrnil na Vas s prošnjo, da kot poglavar države in varuh us'ave omogočite, da bodo ob prihodnjem splošnem štetju prebivalstva 24. oktobra upoštevane tudi jezikovne manjšine, kje živijo in v kakšnih pogojih se razvijajo. 5. aprila smo prejeli od Vašega generalnega tajništva obvestilo, da se je obvestilo o zadevi pristojne organe.“
Ko nato odbor ugotavlja, da se kljub obljubi ni ničesar ukrenilo, zaključuje pismo, da se „ponovno obrača na Vas, gospod predsednik, da omogočite pi pis manjšin in se s tem napravi prvi korak k dejanski uveljavitvi ustave, če do tega ne bo prišlo, bo kot rezultat "ake neodločene politike nastal položaj \ državi, ki Vam gotovo ne bo v čast."
Dvajsetletnica šole v San
V nedeljo, 1. avgusta, je San Justo proslavil 20-letnico svoje slovenske šole Franceta Balantiča na res lep način, ki bo ostal vsem v spominu. ‘Predsednik šolskega odbora g. Malovrh Pavle je odpri zborovanje s pozdravom na goste in udeležence s pogledom na dvajsetletnico šole, kjer se je ¡spomnil najprej ustanoviteljev tečaja, prve učiteljice gdč. Mije Markeževe in kateheta, sedanjega prelata č. g. F. Novaka, nato pa sedanje voditeljice šole gdč. Angelce Klanjško-ve, ki deluje tudi že od vsega početka v šoli, ter kateheta č. g. dr. A. Starca, in vseh mlajših učiteljev kakor tudi pomoči Društva in predvsem staršev.
Pevski zbor pod vodstvom gdč. A-Klaniškove je zapel zdravico Prijatli, obrodile... Najmlajši iz otroškega vrtca pa so zapeli dve pesmici pod vodstvom gdč. Tomažičeve. Ljubek je bil prizor,
izvoljen g. Aleš Krek iz župnije Brez madežne v Novem Torontu. V nedeljo,
6.	junija, so ga pa še na škofijskem sestanku izvolili v škofijski odbor. B I te edini od emigrantov v torontski nadškofih izvoljen v dušnopastirski svet za torontsko nadškofijo. Zastopal bo obe slovenski župniji v Torontu in še vse župnije v zapadnem delu mesta Toronta.
FRANCIJA
Julija (od 5. do 10.) je bilo pod vodstvom ljubljanskega nadškofa veliko slovensko romanje v Lurd. Iz domovine jih je prišlo 850 (med njimi 80 bolnikov, za katere so dale bolniške vagone francoske železnice), pa še okrog petdeset izseliencev iz Pariza (s svojo zastavo), 'z severne Francije (Pas-de-Calais) 'er zastopstvo iz srednje Francije. Romanje je napravilo globok vtis na vse. Tujci so občudovali zbranost romarjev in lepo ¡slovensko petje.
Franceta Balantiča J listu
ko so se učenci poklonili svojemu „pa-tronu“ Francetu Balantiču, z obnovitvijo njegovih idealov in recitacijami njegovih pesmi. Zastopniki tečaja iz Bera-zateguija so v imenu vseh slovenskih šol recitirali zanimive zgodbice o slogi in združenem delu ter poklonili lep šopek gdč. Klanjškovi in g. katehetu. Lep govor o pomenu šole je imel g. dr. Starc. Nadvse ljubek je bil prizor, ko je osem učencev, otrok nekdanjih učencev prineslo lep šopek in darila gdč. Klanjškovi. Nato so sledila še ostala darila, ki so jih poklonili Sanhuščani svoji požrtvovalni učiteljici ob 20-letnici njenega po-žrtvovalnga dela. Po še nekaterih nastopih zbora se je Malovrh Albert v imenu staršev zahvalil vsem, ki vodijo in vzdržujejo slovensko šolo v San Justu ter zaključil akademijo.
Nato so ¡Sanhuščani povabili goste in udeležence v sosednje šolske prostore na pogostitev. In to priložnost so porabili gostje, da so v imenu svojih ustanov izrekli šoli Franceta Balantiča svoje čestitke. Tu ie najprej govoril predsednik Zedinjene Slovenije g. Božo Stariha, v zastopstvu Narodnega odbora, Slovenske kulturne akcije in v zastopstvu Svobodne Slovenije dr. Tine Debeljak, v imenu ustanoviteljev pa g. prelat France Novak. Za konec je predsednik šolskega odbora P. Malovrh poklonil gdč- učiteljici Klanjškovi še v imenu staršev lep snemalnik. Z zahvalo gdč. Angelce Klanjškove se je zaključil ta lep šolski jubilej v San Justu, ki je dokazal, kako :’e ljudstvo hvaležno za požrtvovalno in idealno delo slovenskim šolnikom in kakšnega pomena je njihovo delo za sedanjo in bodočo rast slovenskega naroda v Argentini.
vo in ga istočasno posredovati kot skupen slovenski dar iSlovencem na mejah, v izseljenstvu in ustvarjalnega naroda.
Bi nam hoteli zopet ustreči z vsaj nekaj „slovenskimi ocvirki", ki vedno tako zanimajo vse zavedne Slovence ? To vedno z veseljem storimo! Ko smo začeli zbirati tudi te vrste gradivo (poleg splošne izseljenske zgodovine), je bil
v javnosti znan le en slovenski kongresnik. Danes imamo gradivo za tri in smo že na sledi četrtemu. Takrat je bil znan le en naš general v Ameriki, danes imamo kompletno gradivo za štiri slovenske generale. Takrat smo sanjali da hi kdaj odkrili vsaj še enega admirala, danes imamo čudovito gradivo za tri naše admirale v Ameriki, pa še za enega na švedskem in v predvojni Avstriji, skušamo pa še dognati slovensko poreklo tudi za admirala v Angliji. Sanjali smo o slovenskih izumiteljih, danes pa imamo dokumentacijo za ducate slovenskih izumov, od dolge vrste strojev pa tja do zdravstvenih instrumentov in naprave, ki lahko tehta letalo med poletom v zraku. Naj dodam, da nam je že od kapi zadet komi škof Jo-zafat Ambrožič sporočil, kako iz zvonile a egipčanskih katedral zvonijo slovenski zvonovi (kjer se še trudimo dobiti sliko grobnice slovenske dobrotnice), in da so nam Finci poslali gradivo o „zad-niem velikem mojstru finske glasbe“, ki ie bil naše gore list, in Švedi o enem največjih svojih pesnikov, ki je bil po-
tomec slovenskih prednikov. Seveda je tudi zanimivo vedeti, da so pred kratkim imenovali veliko palačo po našem slovenskem rojaku, da je Slovenec pred kratkim dobil odlikovanje za svoje zasluge za razvoj Pariza, ali da slovenski arhitekt-urbanist vodi načrte za ureditev prestolice ene najobsežnejših držav na svetu.
Je mogoče prvo angleško knjigo o znamenitih Slovencih že zdaj naročiti? Ker bo tisk te knjige silno drag (verjetno bo poleg obširnega teksta že v prvi knjigi okrog tisoč ¡slik), smo seveda hvaležni za prednaročila V prednaročilu stane knjiga 10 dolarjev. Naročila sprejemamo na naslovu: Euram books, 29227 Eddy Rd., Wickliffe, Ohio 44092. Če bi si kdaj kak prednaročnik premislil, mu prednaročilo na željo vedno takoj vrnemo.
Ali še sprejemate gradivo? Da. Po zadnjem vabilu je prišel še tako velik val novega gradiva, da smo rok z veseljem podaljšali. Želeli bi si seveda dobiti vse gradivo takoj, toda vse dokler ne bo rokopis zaključen, bomo še vedno sproti vstavljali dodatke ali novo gradivo. Kar pa bo prišlo prepozno za prvo izdajo, bo seveda moralo počakati na naslednje izdaje, ki bodo, upamo, v doglednem času sledile. Prosimo, da gradivo in naslove pošiljate na naslov: Prof. Edi Gobec, Sociology, Kent State University, Kent, Ohio.
Utopični model komunističnih gospodarstev
Venezuelski institut za gospodarsko in družbeno analizo (Instituto Venezolano de Análisis Económico y ¡Social) v Caracasu izdaja mednarodno znano revijo Orientación económica. V reviji sodelujejo mednarodni sociologi in gospodarstveniki, med njimi tudi univ. prof. dr. Ljubo Sire.
V	Številki S4 omenjene revije je dr. Ljubo Sire objavil pod za-glavjem: Svetovno gospodarstvo članek pod zgornjim naslovom, ki ga zaradi aktualnosti v prevodu objavljamo v celoti, članek temelji na izvajanjih, ki jih je imel dr. Ljubo Sire na konferenci Sociedad Mont Pelerin, ki se je sestala v Caracasu in jih je objavila tudi britanska revija Economic age.
V	uvodu v članek Orientación económica o dr. Ljubu Sircu piše, da je diplomiral na ljubljanski univerzi, da je bil vsled zarote proti komunističnemu režimu leta 1947 zaprt in da je nato leta 1955 ušel v Italijo. Od leta 1962 dalje je profesor za mednarodno gospodarstvo na univerzi v Glasgowu v Angliji.
Človek ¡si je že iz davnih dni želel, da bi volk in jagnje živela složno, kakor je to bilo v „zlati dobi“, ki je ni več. Poljedelska in industrijska revolucija 18. stoletja sta povzročili podobne sanje o blagostanju, ko bosta izginili revščina in težave in bo vsem zagotovljeno obilje materialnih sredstev (in, vzporedno, moralnih dobrin).
¡Ker pa so kljub gospodarskem napredku materialni (in moralni) problemi ostali, ni bilo nič bolj naravno, kakor iskanje krivca takega stanja, dasi so ise v minulem stoletju življenjski dohodki štirikratno zvišali. Od stare krilatice „lastnina je kraja“ (la propiété c’est le vol) je bil samo en korak do trditve, da zasebna lastnina proizvajalnih sredstev ovira razvoj zgodovine v obilju za vse.
Marx je enostavno zbral ideje, ki so lebdele v zraku, in jih formuliral tako, da so izgledale znanstvene obenem s svojo teorijo o „nadvrednosti“ in „izkoriščanju“. Marx meni, da bi bilo mogoče količino proizvodov neizmerno povečati, če proizvodnja ne bi stremela za dobičkom temveč za zadostitvijo človeških potreb in če ne bi višina o-bresti ovirala pravilne uporabe kapitala. V kapifahstični družbi, pravi Marx, delavec, ki je edini vir vrednosti, dobi samo plačo, ki odgovarja -njegovi delovni sili, medtem ko se izkoriščevalski razred polašča ostale vrednosti končnega produkta. Vse to bi se spremenilo, če bi to stanje zamenjali s komunistični. ko bi vsak dobil po isvoiih potrebah. V svojih sanjah sta Marx in Engels tudi menila, da bi taka revolucija odpravila sploh vse zlo, vključno' kriminal in prostitucijo, da bi sprememba človeško naravo in pripeljala do splošne sreče.
Nazadovanje dogme
V naprednih državah Evrope in Severne Amerike ta simplistična teorija ni nikdar pognala pravih korenin, vsaj ne takih, ki bi resnično grozila obstoječemu redu. V Rusiji pa je kmet hrepenel po svoji zemlji, tisoči ielavcev sc se znašli v novih industrijskih okoliščinah in razpasli so se „vidci“, katerih ideje o pravičnosti so postajale toliko oolj privlačne kolikor bolj jih je oblast preganjala. Porazna vojna je bil zadnji sunek za revolucijo.
Te ideje so sprva globalno vnesli v obliki bojnega komunizma, kar je privedlo do nevzdržnih rezultatov. Treba je
mit o možnosti raja na zemlji, ki naj bi nastal po veliki katastrofi, še dovolj močan, da so po sovjetskem modelu hrepeneli mnogi ljudje na vseh delih sveta: nekateri, ker so verjeli vanj; drugi, ker niso vedeli, kaj se dogaja v Rusiji ali pa enostavno niso mogli razumeti, zakaj naj bi bili sovjetski prijemi zgrešeni.
Izvoz stalinizma
Konec štiridesetih let je bil stalinistični gospodarski ¡sistem vzpostavljen v vseh vzhodnoevropskih državah. Težko je vedeti, koliko ljudi je temu sistemu nasprotovalo ali koliko jih je razumelo njegove napake. Dejstvo je, da nobena komunistična vlada v vzhodni Evropi ni bila demokratsko izvoljena in da se je leta 1945 mnogo ljudi odločno postavilo proti komunističnemu režimu, proti „socialistični planifikaciji“ in proti celotnemu sistemu. Ker Zahodna Evropa ni sledila tej poti, se je sovjetska propaganda, podprla od vzhodnoevropskih vlad, obrnila k razvijajočim se državam v južni Ameriki, Aziji in Afriki.
Komunisti trdijo, da je 'treba nezadosten gospodarski razvoj v nekaterih predelih sveta prisoditi kolonializmu, nadvladi, in če je ta nadvlada prenehala, neokolonializmu, gospodarskim odnosom z razvitimi državami in njihovemu gospodarskemu izkoriščanju. Te „teorije“ so zvenele preveč enostavne celo nekaterim komunističnim gospodarstvenikom. kakor je n. pr. poljski profesor Oskar Lange, ki je leta 1961 v Egiptu opozarjal, da v zaostali družbi „metode gospodar-ke dejavnosti določa tradicija“ in da „obstoja mentaliteta, ki ne vodi v -hno^o "h izboljšanje proizvajalne tehnike“. Naj se misli o kolonializmu kar Voh, in. priznavši, da mora izginiti, ker gospodarski razvoj zahteva neodvisnost posameznika in držav, ni mogoče trditi, do bi bil prav on vzrok za zaostalost.
Neokolonialistične teorije
Kljub temu so komunistični nasveti di-žavam v razvoju sloneli na njihovih kolonialističnih ali neokolonialističnih teorijah. Sami jugoslovanski komunisti so še leta 1961 proglašali, da so za razvoj potrebni trije pogoji: zadostno notranje nakopičenje kapitala za razvoj proizvodnje; osredotočenje na notranji trg; in prednost v razvoju ključnim ali temeljnim sektorjem gospodarstva.
Prvi pogoj pomeni, da morajo biti bilo storiti korak nazaj ter so s tk!m. , va važna podjetja podržavljena z na-Novo gospodarsko politiko vzpostavili I menom, da bi njihov dobiček usmerili v tržišča in kapitaliste. Toda sanje o U- j kopičenje kapitala in preprečili „nepro-topiji so bile dovolj močne, da je ¡sku- duktivne“ stroške.
Prepustili so že davno ustanovljene industrije, ki so proizvajale koristne proizvode, propadu, zato da so financirali nove industrije, ki so nato ostale neproduktivne. Učinkovitost investicij in dela je bila silovio majhna, na vseh straneh pa je bilo preveč ljudi. Posledica tega stanja so bile nizke plače in majhni drugi dohodki, splošna morala prebivalstva pa je padla pod normalno raven. V Jugoslaviji, na Poljskem, na Madžarskem, v češkoslovaški, pa tudi v Rusiji, je bilo vedno več znakov takega stanja.
Raziskovanje razlogov, ki naj bi pojasnili take poraze, se je vedno bolj širilo. Centralna planifikacijska komisija je s svojimi ukazi in navodili posameznim podjetjem silila njihove direktorje in delavce, da iso se morali posvečati izpolnjevanju količinskih norm, ne pa kakovosti, potrebnih vrst in mer izdelkov, kakor tudi ne nujnosti, da bi bili uporabni ali pa da bi sploh funkcionirali. Planifikatorji, ki so se zanimali izključno za ključne industrije, kakor je produkcija jekla in strojev, so popolnoma izgubljali iz vida potrebe končnega povpraševanja ter povzročali neravnovesja med različnimi sektorji. Ker doktrina pravi, da pod socializmom ne more biti brezposelnosti, so zaposlovali vsakogar, naj je imel ali ne kaj delati. Plače so bile seveda zato nizke in nihče ni bil odgovoren za nič, tako da se nihče ni brigal za nič.
Zdravila, ki so jih nato predlagali, so bi1 a na Zahodu zelo neznana. Podjetja ne ¡smejo biti vodena iz planskega cen’ra, temveč se morajo podvreči čim manjšemu številu ciljev, če le mogoče enemu samemi: dobičku. Morajo delo-v-ti v sodelovanju z drugimi podjetji, da se tako določi proizvode, ki so potrebni in se sklenejo zadevne pogodbe med zainteresiranimi. Plače direktorjev m delavcev morajo biti odvisne od uspeha podietia, ki ga predstavlja dobiček. Investicijska sredstva je treba proizvajaj na pod'agi povpraševanja, ki izhaja iz povpraševanja njihovih končnih izdelkov.
pina brezvestnih ljudi vztrajala pri svoji viziji človeške družbe. Nekaterim od ■ njih je šlo samo za oblast, toda drugi so bili prepričani, da bodo s svojimi idejami uspeli izboljšati razmere, čeprav na račun težkih žrtev. Tiste, ki ¡so dvomili ali nasprotovali, so likvidirali.
Ker Marx ni zapustil nobenega načrta o novi družbi, je moral Stalin to napraviti, kakor je vedel in znal, na podlagi teorij svojega učitelja. Odpravil je zasebno last proizvajalnih sredstev obenem z neodvisnostjo kmetov, ki jih je prisilil, da so vstopili v kolhoze. Nikogar ni brigalo pomanjkanje kapitala in izurjenih ljudi. S centralnim planiranjem so na najkrutejši način nadomestili zaničevano spontanost svobodnega trga. Stroj je postal bog: prepričani so bili, da bo s koncentracijo proizvodnje velikih količin jekla in Strojev nekega dne le napočila zlata doba. Zunanjo trgovino so smatrali za škodljivo, ker je ni bilo mogoče enostavno vključiti v plane in bi itak v vsakem ¡slučaju pomenila izkoriščanje od znnai. Medtem so proglasili izboljšanje množične potrošnje in enakost za bur-žujske predsodke. Šele bodočnost ju bo prinesla. Rusi ¡so v tridesetih letih živeli v silovitem pomanjkanju in pod strašnim terorjem.
Kliub obžalovanju vrednim razmeram, ki so vladale v Sovjetski zvezi pred drugo svetovno vojno, je ostajal
Na mnoge vlade je ekonomska biblija Vzhodne Evrope napravila močan vtis in so asimilirale veliko, dasi le redkokdaj vse propagandne letake. Sovjetskim idejam je naposled priskočil na pomoč nov ‘eoretični razvoj, ko je Hruščov „odkril“, da ni- nujno, da bi morale države v razvoju najprej skozi kapitalistično fazo svoje zgodovine; morajo se pod vodstvom buržuazije samo ¡spremeniti v ..nacionalne demokracije“, ki izvajajo več ali manj komunistične metode. To „odkritje“ je pripomoglo, da se je vrsta nacionalistov približala Moskvi.
Medtem ko so vlade držav v razvoju pregovorili, da so sprejele komunistične razvotne ideje, pa je v Vzhodni Evropi bolezen izbruhnila na dan. Tam je vedno več komunistov, predvsem gospodarstvenikov, začelo sumiti, da je nekaj bistvenega narobe v njihovem lastnem modelu. Znaki so bili tako razvidni, da jih ni bilo mogoče ignorirati.
Industrijski razkroj
Rezerve neprodanih proizvodov so se kopičile, ker jih nihče ni hotel ali pa ker so bili tako slabe kakovosti, da jih nihče ni mogel rabiti.. Mnoge nove industrije so delale pod normalo, včasih pod polovico zmogljivosti, zlasti tiste, ki so jim komunisti v svojih načrtih dali posebno prednost, kakor so stroji, električne naprave in prevozna sredstva.
Funkcije planifikatorjev
Kakšna naj bi bila funkcija planifikatorjev? Ruski matematični gospodarstveniki so odkrili, da so cene dejansko samo druga stran materialnih količin, kar pomeni, da plani sovjetskega tipa niso potrebni, če tržišča funkcionirajo. Na to pot so prvi stopili Jugoslovani, ki so prisilne plane sprevrgli v neke vrste veliko raziskovanje tržišča, s čemer naj bi dosegli bolj stvarne napore posameznih podjetij. Vsi so začeli spoznavati, da bi bilo lahko majhno zasebno podjetje v veliko pomoč širjenju družbene blaginje. Višina razvoja ne sme biti več plansko določena, temveč mora biti rezultat učinkovitega funkcioniranja bolj svobodnega gospodarstva.
Z eno besedo, ideje so prerešetali in je kazalo, da jih bodo zamenjali z načinom gospodarjenja, ki bo favoriziral tržno gospoderstvo, s kombiniranjem precejšnje doze zasebnega podjetja z delavsko upravo. Toda decentralizacija je za „trde“ vlade nesprejemljiva. 'Sovjetski vod;e so ukrenili, da je partija ohranila vodilno funkcijo, ker jo itak smatrajo za edino učinkovito sredstvo za upravljanje gospodarstva. Učinkovito vodenje gospodarstva mora biti žrtvovano vodilni funkciji partije.
Castrova revolucija na Kubi je bila zmagovita leta 1959, ko je bil premik gospodarskih problemov v Vzhodni Evropi v polnem razmahu- Kljub temu je Fidel Castro, ki se je med revolucionarnim bojem kazal liberalca in se potem izkazal za marksista-leninista, vzpostavil na otoku v celoti stalinistično politiko. Vse je bilo podržavljeno. Celo prodaja vročih hrenovk je bila zatrta med „revolucionarno ofenzivo“ leta 1968, se pravi v trenutku, ko so gospodarstveniki v Vzhodni Evropi razpravljali o prednostih majhnih zasebnih podjetij in delali načrte za obnovo zasebnih trgovskih in obrtniških podjetij. Kmetje niso dobili zemlje, ki jim je bila obljubljena, temveč so bili prisiljeni vstopiti v ljudske farme, od katerih so zaradi njihove razsežnosti pričakovali čudežnih rezultatov. Kazno je bilo, da nihče ne razume, da bo razočaranje kmeta in pomanjkanje vodilnih ljudi prav lahko preprečilo potencialno prednost proizvodnje v velikem obsegu. Proizvodnja sladkorja, ki predstavlja 85% izvoza, je bila namenoma omejena, da bi tako zmanjšala svojo odvisnost
od zunanje ¡trgovine in bi se mogli osredotočiti na notranji trg. Začeli so z industrializacijo na veliko, toda ni je bilo mogoče spraviti v pogon, ne da bi istočasno povzročili kaos.
Dnevni obroki in vrste
Posledice je predvideval vsakdo, ki je imel izkušnjo iz vzhodnoevropskih držav v štiridesetih letih in petdesetih letih. V državnih skladiščih primanjkuje izdelkov, ki bi jih Kubanci radi kupovali. „Trgovska mreža“ je bila uničena, tako da n. pr. sadje in zelenjava raste v provinci Oriente, pa ju ni mogoče dobiti v Havani. Dasi je vse, vključno sladkor, racionirano, morajo ljudje stati v vrstah, kadar so stvari na razpolago, ker jih nikdar ni dovolj. Kmetje ¡si morejo prihraniti denar, ker morejo kupiti zelo malo stvari za dnevnice, ki jih dobijo za svoje delo. Ljudje po mestih skušajo zamenjavati svoje obleke in pohištvo za poljedelske pridelke. Vse investicije so namenjene novim načrtom, istočasno pa zanemarjajo ohranievanje že obstoječih stavb ter njihova pročelja žalostno propadajo. Vse se spreminja v sivo monotonost, utrujenost in izgubo upanja v boljše življenje v dosegljivi bodočnosti.
Do tega nesrečnega stanja je prišlo kljub nekaterim popravkom, ki jih je ZSSR vsilila Castru. Prav verjetno je, da je prav kubanska izkušnja sovjete prepričala, da jim bo treba spremeniti nekatere svoje ideje. Novembra 1962 je Prohorov še pisal v Voprosy Ekonomiki :
„Zunanja ¡trgovina je važno sredstvo bogatenja industrijsko ranjvitih držav in njihovih monopolov vsled neenake izmenjave z gospodarsko manj razvitimi državami.“
Gospodarski dobiček
Toda novembra 1963 pa Bogomilov v isti publikaciji trdi:
„Enakost med državami, ki med seboj trgujejo, njihov skupen dobiček, ni odvisen od dejstva, ali je količina narodnega dela vnesena v izmenjane proizvode enaka ali ne- Gospodarski dobitek, se pravi, gospodarski učinek od-visi od razlike med stroškom notranje produkcije določenega proizvoda in stroškom produkcije izdelka, s čigar izvozom je mogoče dobiti omenjeni proizvod.“
Kubanska izkušnja sili sovjete v spremembe ne samo v teoriji, temveč tudi v politiki. Marca 1966 (znova v Voprosy Ekonomiki) L. Zevin napada 't:ste, ki trdijo, da „morajo države v razvoju prekiniti gospodarske odnose s kapitalističnimi državami kot predpogoj, ki je potreben za prehod v neka-pitalistični sistem“. Nadalje trdi, da „monoprodukcijska narava“ nekaterih gospodarstev „ne more biti takoj prekoračena“. Navaja primer Kube, kjer „rast gospodarstva, ki sloni na sladkornem trsu“ močno pripomore notranjemu kopičenju kapitala, ker zagotavlja „relativno visoko produktivnost družbenega dela in učinkovitost produkcije“.
Te trditve izgledajo kakor opravičevanje post faeto za investicije, ki so bile leta 1963 vložene v Castrovo sladkorno politiko, verjetno vsled sovjetskega pritiska, to pa vsled razočaranja, ki ga je prinesel gospodarski razvoj temelječ na prejšnji doktrini. Castro je neizogibno padel v drugo skrajnost, do-ločivši visok cilj 10 milijonov ton sladkorne produkcije, ne da bi se sploh vprašal, če bo mogoče prodati to povečano produkcijo. Velik problem, ki ga povzroča mnenje, da je treba smatrati gospodarstvo za neke vrste „kampanjo“, je, da morajo biti, vsled propagande, cilji vedno ali zelo nizki ali pa zelo visoki, redkokdaj pa stvarni. Sovjeti pa so medtem zelo zaskrbljeni, ker računajo, da jih vzdrževanje Kube dnevno stane en milijon dolarjev.
Preobremenjena birokracija
Medtem ko v Vzhodni Evropi, vsled trdih izkušenj, vsi že začenjajo govoriti o vzpodbudah, dobičku in tržiščih, pa začenja Castro znova razpravljati o odpravi denarja in plačevanja za uporabo javnih naprav in uslug, kakor so prevoz in ¡stanovanja, pozabivši, da bo to povzročilo stanje kroničnega pomanjkanja. Celo obleko so delili zastonj v tovarnah in šolah, dasi na račun že itak preobremenjene kubanske birokracije. Medtem ko vzhodnoevropske vlade
skušajo okrepiti oseben napor z večjimi plačami, pa se Castro vztrajno oklepa majhnih razlik v plačah in hoče zaupati „prostovoljnemu“ delu na veliko, ki je, kakor je pokazala vzhodnoevropska izkušnja, mnogo dražje, kakor plačano delo, kajti „prostovoljni“ delavci (večinoma proti svoji volji) niso izkušeni in več škodijo kakor koristijo.
Namesto da bi prilagodil gospodarstvo značaju ljudi, ¡Castro skuša spremeniti ljudi, da bi jih prilagodil svoji ideji, kakšno naj bi bilo gospodarstvo. Izgleda, kakor da je zanj važnejši človeški napor, kakor pa so rezultati, ki jih s ¡tem naporom dosegajo. Namesto, da bi uporabljal, kakor pravi Adam Smith „enakomeren, stalen in neprekinjen napor vsakega posameznika za izboljšanje njegovega položaja“, pa Castro hoče popolnoma odpraviti „egoizem“. še vedno namreč vzhodnoevropski socialisti trdijo, da morajo biti ljudje plačani po ¡svojem delu, do tistega obljubljenega dne splošnega blagostanja, ko bo vsakdo dobival po svojih potrebah. Medtem pa vzhodnoevropska izkušnja dokazuje, da so ljudjd bolj egoistični. kadar prevladuje pomanjkanje materialnih sredstev. Castro je 'tako postavil komunizem na glavo: originalna ideja je bila, da ¡se bodo ljudje spremeniti. ko bodo imeli blaga v izobilju; Castro pa hoče, da bi se spremenili ljudje, da bi se zadovoljili z zmanišano količino blnga. že vnaprej je mogoče prerokovati, da so njegove ideje obsojene na propad.
Ali ima kastrizem kaj dobrega v sohi ? Opazovalci včasih trdijo, da je kubanska vlada odpravila berače, prostitutke in kmečko revščino. Dasi ni-zadosti dokazov, da bi mogel pribiti, da to ne drži, pa trdim, da se je isto trdilo tudi o drugih komunističnih državah, pa se je končno izkazalo, da vso te trditve niso držale. Lahko je značilne dejstvo, da je Castro odstranil tuj turizem, važen devizni vir za Kubo, 'er a n je istovetil s prostitucijo in letnicami. Tudi vse vzhodnoevropske drža.ve so skoro povsem odpravile tuj turtzem, toda so morale pozneje s strahovitimi napori znova privabiti še rex’’e množice turistov. Primer Švice dokazuje, da turizem ni vedno nujno vezan na nemoralnost. Toda znana sp’o=nu tehnika, komunistične propagande je prav v tem, da vedno črno -j ipreteklost, zato da se ljudem komunistična sedanjost zdi znosneiša.
Bolezen in pomanjkanje
Drugo dejstvo, ki ga pripisujejo Ca-: tr- vemu režimu, je povečana razsežnost vzgojnih zavodov in število zdrav-' nikov. Kar se tiče teh zadnjih, sb je treba vprašati, če ni bolje preskrbeti Dudem najnujnejših življenjskih potrebščin v zadostni količini, kakor pa organizirati zdravništvo z namenom, da se zdravi bolezni, ki jih je vsaj deloma pripisal pomanjkanju in prevelikim naporom, za katere ni odgovarjajočega povračila. Vzgoja je, po drugi strani, karakteristična zadeva komunističnih režimov, ker jim je važna vsled možnosti indoktrinacije. Toda prava vzgoja malo pomeni, če režimsko vodstvo in kontrola tako omejujeta delovno pod-ročie človeškega življenja, da se človek počuti bolj brezupno, čim bolj je izobražen.
■Sedaj, ko smo pojasnili polom komunističnega utopičnega modela gospodarstva in njegovo kastristično vari-janto, pa stojimo pred problemom, kaj naj storijo države v razvoju, da se bo življenjska raven njihovega prebivalstva zvišala.
Napori in podjetnost
Izkušnja zadnjih dvajset let potrjuje, da gospodarski razvoj izhaja iz naporov in podjetnega duha prebivalstva. Ljudska masa mora biti prepričana, da ni dovolj samo želeti si več dobrin, temveč da se je treba naučiti proizvajati jih —• tako, kakor so to po vojni napravili v Hong Kongu, v Singapurju in v Zahodni Nemčiji. To zahteva veliko odgovornost od tistih, ki so na vodilnih položajih: v Sirednji Evropi, npr., so duhovniki in učitelji odigrali zelo važno vlogo v razvoju poljedelstva, ker se niso omejili posredovati ¡samo teoretično znanje, temveč ker so sami vodili kmetije in posestva in pomagali kmetom organizirati kreditne
(Nad. na 4. str.)
V SUDANU PREGANJAJO KOMUNISTE
Mednarodni teden
MOSKVA PROTESTIRA
V Sudanu, v afriški republiki jušno od Egipta, šo se politični dogodki v mi nulih dveh tednih zvrstili z veliko naglico. Levičarski elementi .so odstavili predsednika Numeiryja, ki je bil prišel prej na oblast s pomočjo sudanske komunistične partije. Ker se je kot predsednik uprl postopni komunizaciji Sudana, so v Kremlju sklenili, da je treba Numeiryja odstraniti. Kremelj je uporabil bolgarsko veleposlaništvo v Har-tumu za središče zarote proti Numeiry-ju. Levičarski sudanski polkovniki in komunisti so pripravili načrt in odstranili Numeiryja. Ta se je pred zarotniki skril in ko so v Moskvi že slavili zmago v Sudanu, se je Numeiry tri dni pozneje pojavil s svojimi pristaši v Hartumu in zasedel vladno palačo. Komunističnega zmagoslavja je bilo konec.
Numeiry je dal postreliti vojaške in pobesiti civilne zarotnike, med njimi tudi šefa sudanske komunistične partije Mahjouba, veliko število partijcev pa je polovil in jih potisnil v zapor.
Medtem ko je zahodni svet mimo zasledoval razvoj v Sudanu, je v Moskvi vrelo. Najboljši moskovski agenti bo padali pod neusmiljeno roko Numeiryja. Moskva je silovito protestirala v Suda-
nu, češ da „krvav teror in razpihovanje protikomunizma pozdravljajo vse imperialistične in reakcionarne sile sveta.“ Istočasno je Moskva opozorila Numey-rija da bo preganjanje sudanskih komunistov „imelo resne posledice za nadaljnje odnose med Sudanom in ZSSR-“
Numeyri je na sovjetske proteste in grožnje odgovoril, da „naj Kremelj preneha s protesti in s propagando proti Sudanu“ ter je izročil zadevni ultimat sovjetskemu veleposlaništvu v Hartumu. Istočasno je prepovedal vsem vzhodnoevropskim in sovjetskim agencijam pošiljati poročila iz Sudana, medtem, ko so ostale zahodne agencije svobodne. Numeiryjev notranji minister je tudi ukazal kontrolirati prtljago diplomatom komunističnih držav. Končno je izgnal iz Sudana svetovalca sovjetske ambasade Orlova in bolgarskega vele-pos’anika Zaimova.
Vse arabske države, razen Iraka, so bile proti zarotnikom in so podprle Nu-meyrija. Sudan sam se je že pred več meseci začel spet nagibati na Zahod, z’asti proti Zahodni Nemčiji in Japonski. Sedaj je od zahodnih sil odvisno, če bodo hitro delale in iztrgale Sudan sovjetskemu vplivu.
Wilson proti SET-u
SPORI V LABURISTIČNI STRANKI
Vodja opozicionalne laburistične stranke v Angliji Harold Wilson in njegovo partijsko vodstvo so minuli teden glasovali proti včlanjenju Anglije v SET pod pogoii, kakor jih je sprejela konservativna Heathova vlada. Laburistično vodstvo je tudi sprožilo kampanjo za nove splošne volitve, „da bi imel britanski narod možnost izjaviti se glede celotne vladne politike, vključno politike do Zahodne Evrope.“
Tudi vrhovno vodstvo britanskih sindikatov je glasovalo proti britanskemu včlanjenju v SET, eden od Heathovih ministrov pa je izstopil iz vlade, ker -e ne strinja s Heathom glede vprašanja SET-a.
Resolucijo proti SET-u je sestavil Wilson sam ter je od 28 članov izvršnega odbora laburistične stranke 16 članov glasovalo proti včlanjenju Anglije v SET, 6 za včlanjenje, 6 pa se jih je vzdržalo glasovanja. Med nasprotniki
partijske politike so predsednik laburistov Roy Jenkins, Lord George-Brown in George Thomson ter bivši minister Shirley Williams.
O Wilsonovi resoluciji bodo glasovali še na letnem kongresu stranke v začetku oktobra, komaj nekaj tednov pred glasovanjem v britanskem parlamentu,
V vodstvu britanskih sindikatov se je glasovanje izteklo s 15 glasovi proti SET-u in 11 glasovi za SET.
Opazovalci ugotavljajo, da je laburistična stranka močno deljena v zadevi britanskega včlanjenja v SET ter menijo, da bo Wilson lahko izgubil zaupnico v stranki in s tem njeno vodstvo vsled svojega nenačelnega stališča do SET-a. Ko je bil namreč Wilson vladni predsednik, se je odločno boril za britansko včlanjenje v SET, isedaj pa je postavil koristi stranke pred koristi države.
Allende se bori z vedno večjimi gospodarskimi in družbenimi problemi v Čilu. Ne pomaga mu marksistična ideologija v boju proti beračem in drugim revnim slojem, ki samovoljno zasedajo neizdelana poslopja v San'iagu in večjih mestih ter je že zagrozil, da bo proti njim nastopil s policijo. V čilskih pristaniščih je moral zvišati dnevnice pristaniškim delavcem, kar je seveda odražilo čilski uvoz in izvoz. V bakrenih rudnikih nedavno podržavljenih ameriških družb pa so rudarji zahtevali od Allendeja, da jim takoj zviša zaslužek, sicer bodo šli v stavko. Ker jim Allende ni ugodil, so preteklo nedeljo stopili v stavko „za nedoločen čas“.
V Tripoliju v Libiji so se sestali na vrhunsko konferenco poglavarji Egipta, Libije, Sirije, 'Severnega, in Južnega Jemena ter vodja jordanskih gverilcev Arafat, da bi razpravljali o nroblemu gverilcev, ki jih preganja jordanski kralj Hui'e in- Siaudijeva Arabija, Kuwait. Sudan, Tunizija in Libanon se konference niso udeležili, da ne bi prekršili pravila o arabski needinosti. Egipt ie pa snet zagrozil, da bo udaril z vojsko na Izrael, če pred koncem letošnjega leta ne bo rešeno vprašanje okoli sueškega prekopa.
Mobutu, rredsednik Konga, je objavil, da je izgnal nad 20 diplomatov vzhodnoevropskih komunističnih držav, ker iso z univerzitetnimi študeni sodelovali pri demonstracijah proti vladi. Izgnani so bili sovjetski, jugoslovanski, romunski, češkoslovaški in poljski diplomatski predstavniki. Mobutu je tudi objavil, da bo prekinil diplomatske odnose z nekaterim; komunističnimi državami.
Apollo 15 na Luni
NAJSTAREJŠI KAMEN
Apollo 15 je minuli teden srečno priletel do Lune. Astronavta David Scott in James Irwin sta se spustila v Fal-conu na lunina tla, Alfred Worden pa je ostal v kabini Endeavour na krožnem letanju okoli Lune. Scott in Irwin sta se spustila v Apeninskem pogorju ter sta našla tudi kamen, za katerega mislita, da je iz časa, ko je nastala Luna Pravilnost tega mnenja bodo ugotovili strokovnjaki, ko bodo kamen pregledali v laboratoriju. Ves svet je z zanimanjem zasledoval nov veseljaki podvig ameriških astronavtov in ameriške tehnike.
V načrtu imajo še dva poleta Apollo na Luno.
ŽENI IH N J E m SMET
Anica Kraljeva
Mož beseda
Tisti dan je bil okoli hiše velik nered. Že zgodaj so pripeljali opeke in jih odložili kar ob hiši.
Otroci so se veselili, ker je očka sklenil, da bo na vrtu postavil hišico, ki bo služila sicer kot ropotarnica, a bo istočasno prišla prav tudi za otroke. V njej bodo shranjevali igrače in ase tam igrali, ko bo deževalo. Zato tako veselje.
Oče se je odpravljal v službo, otroci pa niso tisti dan imeli pouka, zato je naročil: „Otroci, opeka ne more ostati tako razmetana. Ob zidu jo boste postavili v red v več vrstah, tako bomo mogli hoditi mimo in tudi opeka se tako bolje ohrani.“
Otroci navdušeni. A oče, ki je vedel, da tako otroško navdušenje nad delom more ob prvi 'skušnjavi, ob prvi neprijetnosti splahneti, je svoiemu dvanajstletnemu prvorojencu rekel: „Andrej, 'ti boš vodil delo, ti boš odgovoren, da bo zvečer, ko se vrnem, delo opravljeno.“
Deček je zardel od ponosa in pogledal na mlajše brate, kakor pogleda novo izvolieni komandant na četo.
„Velja, Andrej?“
„Velja, očka.“
A skrbni oče ni pozabil iz svoje izkušnje, kako je težko otroku držati dano besedo, ki veže na dolg čas, na delo in mu vsako skušnjavo naredi še bolj vabljivo.
„Beseda dana, Andrej, je velika stvar, je moška, zato človeku, ki drži besedo, Slovenci rečemo: Ta je mož be-sed-U Torej, Andrej, boš danes mož beseda ?“
v	j’e rekel Andrej in stisnil
očetovo ponujeno roko.
Začelo se je delo in, kakor vedno pri otrocih, z veliko vnemo in navdušenjem. Ob zidu je kmalu stala prva vrsta opeke in že polovica druge. Pa so mlajši omagali. Ta je izginil po kos kruha, drugega ni bilo nazaj, ker je raje ostal pri psičku, tretjemu je mama zavezala ranjen prstek.
Ostal je Andrej z desetletnim Jurčkom. Vse je šlo v redu do kosila. „Po kosilu bomo končali,“ ista povedala mami prav moško.
A po kosilu je privozil mimo Andrejev sošolec s krasnim novim kolesom.
Dečki so obkolili kolo, pretipali ga, poskušali zvonček in v srcu blagrovali lastnika take dragocenosti.
„Poskusi se peljati, Andrej, boš videl, kaj se pravi novo kolo!“ Andrej je kakor puščica skočil na sedlo in že je bil na cesti in izginil okoli ogla.
Starejši dečki so se vrstili na vožnjah in sprehodi so bili vedno daljši. Nekajkrat je mama Andreja opozorila na očetovo naročilo, ali Andrej je bil gluh za vse, kar ni bilo kolo. In — kako je lepo leteti po drevoredu in zvoniti na zvonček, ki poje dvoglasno!
„Po dežju 'sonce mora priti,“ rečemo, a moremo stavek tudi obrniti. „Po soncu dež mora priti!“
In zares je prišel. Že v mraku je Andrej ves nemiren obstal pred razmetanim kupom opek.
Bila je že trda tema, ko se je oče vrnil. V hiši je bilo nenavadno tiho.
»Kje je Andrej?“
„Nič ni večerjal, izginil je v poste-
i:o. tožli je, da mu je slabo,“ nekam plaho odgovarja žena.
„Že poznam to slabost,“ reče oče in odpre vrata v spalnico. „.Andrej, pridi ven!“
čudno hitro je Andrej 'stal pred očetom.
„Kaj si mi zjutraj obljubil ? Tak
mož beseda si ti?“ Drugega mama ni hotela slišati, pač pa je slišala udarec, ki je zaključi! pogovor med sinom in očetom,
„Zakaj si ga, otrok se spozabi, bo drugič bolj pazil!“
„Veš, zakaj sem ga?“ ji je nenavadno ostro cdgovoril. „To, kar 'sem od njega zahteval, je ena najvažnejših vrlin vsakega človeka poštenjaka. In jaz | želim, da bodo moji otroci spoštovali dano besedo. Mojega očea je vsa vas spoštovala in mu Verjela na besedo.“
Ni mu bilo za večerjo na mizi.
Zopet je bruhnilo iz njega: „Živimo v deželi, kjer je mož beseda prava redkost. Nihče noče biti za nobeno stvar odgovoren, ker odgovornost zahteva žrtve. Brez žrtev pa ni rasti.“
„Imaš prav! In kako človek podleže! Res je, najlepše stvari zahtevajo premagovanje,“ potrjuje žena s težkim srcem.
„Vidiš, draga moja, naj se ti ot;rok ne smili, ko ga kaznujem On ve, da ga imam rad. Spomnil se bo dolgo tudi na nocojšnjo klofuto, ki je gotovo bolj bolela mene kakor njega.“ Pomenljivo sta se pogledala.
Preden je mogel oni večer zaspati, je .še premišljeval: „Tudi med nami je vedno manj takih, ki so zvesti dani besedi. Tudi je malo takih, ki sprejmejo nase odgovornost za delo. Postali smo nezvesti našim očetom. Postali smo mehkužni in mehkužimo svoje otroke. Premalo od njih zahtevamo, in vendar le v zahtevnosti je. rast.“
Vse mu je bilo jasno, a zaspal je s
skrbjo v srcu.
Mil odgovor pomirja togoto, žaljiva beseda pa vzbuja jezo.
Sveto pismo, Knjiga pregovorov, 15, 1.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
LETI LETI, LETI... DOLAR
Mimo in preko političnih zapletov, ki jih je v Argentini zadnje čase vedno več, je pretekli teden zopet gospodarsko stanje pritegnilo v povečani meri pozornost opazovalcev. Vzrok za to je bila z’asti vladna odločitev za novo devalvacijo pesa v sorazmerju z dolarjem, p, prejšnje cene 4.40 novih pesov za dolar, je skok šel na 4-70 pesov za dolar. Seveda se tudi ta protivrednost ne ho dolgo držala in je kaj verjetno, da bo kmalu prišlo do nove „mini“ devalvacije.
Padec pesa pa je le znak celotne krize na gospodarskem področju. Inflacije zaenkrat še ni bilo mogoče zavreti. Prav zadnje statistke navajajo, da so se življenjski 'stroški v mesecu juliju dvignili za 4.4%, v sedmih mesecih letošnjega leta pa kar za 24%. Tu seveda še ni všteta povišica avto transporta, ki je v veljavi od 1- avgusta dalje.
Vlada skuša vsaj delno omiliti težko stanje, v katerem se nahajajo zlasti delavske družine in revnejše prebivalstvo. Tako je predsednik general Lanusse v nedeljo, 1. avgusta, napovedal, da če se bodo življenjski stroški dvigali kot do-lej, bo vlada povišala tudi delavske plače še pred koncem leta, verjetno že s septembrom. Po drugi strani pa je ministrstvo za socialno blaginjo, katerega vodi Francisco Manrique, uzakonilo listo številnih „socialnih bazičnih
zdravil“, katerim je maksimiralo cene in sicer znižane v višini 45% pod prejšnjimi cenami. Laboratoriji bodo zdravila po znižanih cenah morali izdelovati in normalno prodajati v vsej državi, kar bo kontroliralo ministrstvo samo.
Medtem pa, ko se ekonomija bije v težkem boju, skrbi vlado zlasti še neki drug boj; to je varnostnih organov proti prevratni gverili. Sedaj, ko vlada skuša izpeljati na političnem polju idejo ljudskega združenja, se atentati in napadi vedno številneje vrstijo. Tako so preiekli teden v Cordobi na cesti umorili bivšega šefa kordobske policije, ki je bil znan kot pripadnik dialoga.
Medtem pa je argentinsko cerkev pretresla afera okoli celibata. Bivši ave-lianedski škcf msgr. Podesta se je v nekem televizijskem programu izrekel proti celibatu. Takoj mu je v časopisju odgovoril škof iz San Isidra msgr. A-guirre. Vnela se je huda polemika. V nastalem nemiru pa je buenosaireška nadškofija izvedla med duhovniki anketo o celibatu, katere rezultati so sledeči: Za celibat se je izreklo 63% vseh duhovnikov; za optativni celibat 23.5%, 4-5% se je izreklo, naj bi bil celibat Optativen pred posvetitvijo, 1.5% se je izrekla za popolno odpravo celibata, medlem ko 7.5% duhovnikov na anketo ni odgovorilo.
Jugoslavija in Romunija se bojita Moskve
Tiskovna Agencija UP je iz Moskve poslala naslednje poročilo;
Diplomatski krogi so v Moskvi izjavili, da poročila, da bo ZSSR še ta mesec poslala sovjetske čete v Bolgarijo na manevre sil Varšavskega pakta, povzročajo zaskrbljenost v sosednji Jugoslaviji in negotovost v Romuniji.
V Kremlju o svojih načrtih trdovratno molčijo. Toda po diplomatskih kanalih 'se je v Londonu zvedelo, da bo ZSSR poslala v Bolgarijo več svojih divizij na zgoraj omenjene manevre ter se bo prvič po letu 1966 zgodilo, da se bodo sovjetske čete udeležile vojaških vaj v Bolgariji.
Jugoslavija je že izrazila zaskrbljenost vsled manevrov sil Varšavkega pakta v južni Madžarski, katerim bodo sledili manevri okoli romunske meje.
Jugoslovani so reagirali tako da so pripravili svoje manevre za prihodnjo jesen, kar naj bi bila demonstracija proti manevrom Varšavskega pakta in jasnb opozorilo proti sleherni sovjetski vojaški pustolovščini proti JrgoHavijh
Isti krogi vedo tudi povedati, da je
v zadnjem času prišlo do več tajnih izmenjav med Moskvo in Beogradom in da je 'sovjetski partijski vodja Brežnjev sam poslal svoje pismo Titu. Poročila tudi vedo povedati, da Brežnjev namerava morda priti v Jugoslavijo na važne razgovore.
Odnosi med obema komunističnima državama so se zelo poslabšali. Jugoslavija je nezadovoljna zlasti vsled naraščajoče sovjetske protijugoslovanske propagandne kampanje.
Tudi Romunija je zaskrbljena zaradi prisotnosti sovjetskih oddelkov v njeni bližini. Odnosi med Moskvo in Bukarešto so napeti, nedavno Ceaucescujevo potovanje v Peking pa jih seveda tudi ni moglo izboljšati.
Vslrd njegovega vztrajnega prizadevanja za neodv!snost so mu v Moskvi in satelitih vzdeli ime „Maoescu“, ker da se nagiba na maoistično protisovjetsko stran.
Kremelj tudi z velikim nezadovoljstvom gleda na Caucescujevo posredovalno vlogo v pripravah na Nixcnov obisk v Pekingu.
Titovo licemerstvo
Ob preganjanju prevratniških komu-nističmh zarotnikov v Sudanu se je dvigni1 v°g komunistični propagandni aparat v svetu ter pod vodstvom Kremlja protestiral v Hartumu p "d „krvavim terorjem in tlačeniem človečanskih pra-v;r“, ko ie sud°nska vlada nekatere komunistične zarotnike, med nümi 'suda™-ske-a, partijskega vodjo, dala usmrdti, dr»ge pa obsodila na dolge zaporne kazni.
Kot komunist;čna država tudi Titova Jun-oslaviia s protesti v HarHim” ¡ ni zaostajala. Tito ie sklical noisehne selo partijskega nrezidiia ter so sestavili spomenico, ki jo ie jugoslovanska agenciia Tanina- sneročila 'svetu. V spomenici med drugim Titov partijski' nré-z’dij „izraža glohoko zhskrhlienos* m nezadovoljstvo“ in „una. da ho krvonre-[t-„nIp ustavljeno“ ter da .hode „a.V1 o človečanstvn v pejp? meri spoštovana“
Daši ie minilo že 26 let, na vemo, da rde*i maršal Tito in uiegovi narHi-ski oprode v nnezidiiu niso nozahili na krvoprelitia. prave genocide, ki ro iih izvršili v maip 1945 no gozdovih no 'Slovenili. O tistih krvoprelivaniih in tentanhi člov°čansh;h nravic na jugo-aiovarSv; nartjirj s TDom na čelu molčijo kot grob. Licemerci!
Z naepii n „]oropaneVih pravicah se ugoslovansvi' partijci skregani tudi na stroj pačin. Nedavno je veš ooliskjh +n-’•is+ov na skunrorn notnem lis+u otnsValo Jugoslavijo Nekaj Poljakov je že doh "o čakalo ngadne prilike, da se prehj-’eio pa. svohndni Z„h°d ter go svoi no-heg jz komunističnega rada 'skušali. izvršiti med obiskom v Jugoslaviji. Po-
skušali so se prebiti čez mejo v Italijo, pa so imeli smolo in so jih Titovi policisti zajeli ter nato — izročili nazaj na Poljsko.
Ker je izročitev ubežnih Poljakov povzročila vrsto poročil tujih agencij o p s epnniu titovskih komunistov ter je tudi varšavski radio cinično poročal, da je „Jugoslavija izročila poljske državlja-"e“, se Titova partija v 'tem neprijetnem položaju ni drugače znašla, kakor da ie ukazala jugoslovanskemu notranjemu ministrstvu, ki mu pravijo zvezni sekretariat za notranje zadeve, izdati „uradno poročilo“, ki se glasi takole:
„Tujce, ki nimajo listin svoje države, je treba po jugoslovanskih pozitivnih predpisih poslati na diplomatsko konzularno zastopstvo njihove države, da iim preskrbiio potne listine in omogočijo izhod iz SFR.J. Tako je treba ravnati z vsemi tujci, ki nimajo potnih listin, ne glede na to, iz katerega kraja so. To se dogaja tudi s poljskimi državljani, ki se brez potnih listin mudijo v Jugoslaviji. Poslati jih je treba na poljsko poslaništvo, da dobijo listine za vrnitev na Polisko. Treba je povedati, da ni niti enkrat šlo za izročitev teh oseb.“
'Nato Taniug k svoiemu poročilu iz Bocmrada, z datumom 13. julija, še dodaja; „Gre za skumno poljskih držav-jianov, ki so se ločili od skupine turistov s skupinskim potmm listom in o katerih so tuje agencije poročale, da so mislili prestopiti italijansko mejo.“ Podrobna analiza „uradnega poročila“ ^'tovega zveznega sekretariata za notranje zadeve je vsekakor zanimiv primer marksistične dialektike.
Dolžnost pričevanja
SOVJETSKA ZVEZA IX JUGOSLAVIJA
Dificultades en Chile
Vse civilizirane družbe poznajo to dolžnost. Kdor je bil priča zločina je dolžan o njem pričati ne le zato da na ta način poravna vsaj deloma krivico, ki je bila storjena žrtvi, marveč tudi ker ima družba pravico do resnice. Vsak zločin je krivica, ki prizadene tudi družbo in vsako pričevanje, je izpoved resnice s katero skuša družba ponovno upostaviti v sebi ravnovesje, ki se je zaradi prizadete krivice podrlo.
Ne gre torej za pravico pričevanja, kateri bi se lahko po lastnem preudarku odpovedali, marveč za dolžnost, ki jo imamo ne le do žrtve, temveč predvsem do človeške družbe. Nihče ne more od te dolžnosti odvezati ker nima nihče oblasti, ki bi bila močnejša in svetejša od Resnice. Niti napak pojmovana ljubezen do zločinca ne more odvezati priče od te dolžnosti kajti ljubezen do Resnice je pred ljubeznijo do človeka pa čeprav ji je enaka. Nismo dolžni kaznovati, nismo dolžni zahtevati kazni — to smemo prepustiti Bogu ne da bi družba trpela škodo — kar smo dolžni, je: pričevati resnico.
Če drži to pri vsakem zločinu, kateremu smo bili morda priče, drži še toliko bolj za pričevanje o množičnem pokolu sinov slovenskega naroda kateremu smo bili priče kot posamezniki in kot skupnost. Moti se kdor misli, da bo molk pripomogel k narodni slogi. Sloga temelji lahko le na resnici — nikdar na strahu ali hinavščini. Ljubezen, ki je najmočnejša narodna vez ne more vzkliti tam, kjer so trgovali z resnico!
Pa se oglašajo mnenja; češ, za blagor pomirjenja duhov, bi bilo treba žrtvovati stara nasprotja. Prav. Vendar loči' i moramo med starimi nasprotji in med zastarelimi zločini, med željo po maščevanju in dolžnostjo pričevanja, med i-kanjem sebe in iskanjem resnice. Če ne bomo mi pričevali bo slovenski narod zidal stavbo svoje bodočnosti na zgodovinski laži, na vnebovpijoči krivici, na samoprevari.
In spet slišimo tu in tam: Hvala Bogu, starih bo kmalu konec, mladi pa se na vse to požvižgajo. Res je, starih je slej ko prej vedno konec, a gorje če z njimi izumre del resnice. Stari in mladi naj se zavedajo, da stari ne bi bili
bi bili spočeti, ne rojeni, če Bog ne bi obvaroval staršev pred pokolom. Mi, ki smo bili ohranjeni smo obsojeni na pričevanje, kakor so bili tisoči obsojeni na smrt.
Mladina, ki je rojena iz rešenih mož in žena nosi v sebi poslanstvo oznanjati re nico, ki ga lahko ponosno dvigne v življenje ali zavrže, ne more pa ostati do njega indiferentna. Dolžnost pričevanja gre iz roda v rod, kakor blagoslov in prokletstvo, dokler laž ni premagana. Kakor sami sebi ne izbiramo staršev, kakor si sami ne izberemo naroda, se tudi sami ne moremo otresti podedovanih dolžnosti. Nismo namreč le posamezniki, smo tudi člani rodu, smo udje Cerkve in človeštva in izvirni greh ni edino breme, ki ga sprejmemo od prednikov za pot skozi življenje. Kljub svobodni volji v marsičem nismo svobodni. Mladi rod, ki raste iz ene največje narodovih tragedij je prinesel s seboj na svet dolžnost pričevanja in z njo bo rastel, padal, živel, in umrl. Ne kraj rojstva, ne število generacij, niti morebitna zanikmost staršev, če ne bi posredovali resnice iz roda v rod, človeka ne morejo rešiti dolžnosti, ki je bila z njim rojena, prav kakor ne morejo spremeniti dejstva, da je poklican biti ishramba in seme resnice. Ne gre tu le za obveznost, ki bi jo mogel neizpolnjeno — odvezati spovednik, gre za človečansko dolžnost, ki jo od Boga ustvariena narava in zgodovina, somi od sebe plačujeta in kaznujeta, tako posameznikom kakor narodom.
Če torej ne pričamo vse resnice, ki jo poznamo, pred našim lastnim rodom in pred svetom prekladamo odgovornost in težo pričevanja na ramena prihodnjih generacij — na vest naših sinov in hčera. Le resnica, naj bo prilična ali neprilična, lahko osvobodi in umiri nas
NEVARNOST
V zadnjih tednih je v Jugoslaviji, pa tudi v ostali Evropi po časopisju veliko razpravljanja o nevarnosti, ki grozi Jugoslaviji od strani Sovjetske zveze. Ponekod jemljejo tako nevarnost zares, drugje pa ugibljejo, če jo ni Tito ustvaril namerno, da bi pomiril in spravil k pokorščini svoje sprte tovariše. Ti so ramreč pozabili na skupno korist in se rgajo za to, kdo bo dobil večji kos ukna, ki mu pravijo Jugoslavija.
Odnosi med posameznimi republikami so se res tako zategnili, da so v nekaterih slučajih partijska načela očitno prešla v ozadje, četudi se javno vsi na nje sklicujejo, ko hranijo trdovratno i:vo'a „republiška“ ali narodna stališča. Glavni spor je kot vedno v preteklosti tudi tokrat med Zagrebom in Beogradom, ki pa ne branita samo vsak svoje republiške koristi, ampak v veliko večji meri Zagreb hrvaške narodne, Beograd pa srbske.
Zagreb išče pomoči pri tem v Skopju in Prištini, v Novem Sadu in Titogradu, v Sarajevu in Ljubljani. Uspeha z izjemo Prištine, kjer Albanci zahtevajo „svoje pravice“, Zagreb doslej pri tem ni dosegel. Ljubljana skrbno opazuje razvoj, pa previdno molči, če ni neposredno prizadeta.
Čeprav je glavno partijsko vodstvo sprejelo ustavna dopolnila in obvezalo vse članstvo k njihovemu zagovarjanju, je beograjska univerza javno in jasno nastopila proti njim. Proti tem upornikom ni nihče uporabil sredstev, kot so bfa nekdaj v navadi. Policija je zasegla le študentovski list, pa še tega šele potem, ko ga je bilo že dober del zunaj.
Močna negotovost
V času, ko se pripravljajo na izvedbo ustavnih določil, vlada v vsej Jugoslaviji močna negotovost. S strahom se ozirajo proti vzhodu, kjer so bile nedavno objavljene obsežne vojaške vaje članic Varšavske zveze. Pri teh vajah sodelujejo poleg sovjetskih, poljskih, češkoslovaških in vzhodnonemških ter madžarskih vojaških sil tudi bolgarske. Vaje se vrše neposredno ob jugoslovanski meji, ki jo je pred njih začetkom načelnik jugoslovanskega glavnega štaba gen. Ljubičič šel pregledat.
Jugoslovanska ljudska armada je bila in je menda še vedno v tihi pripravljenosti, pa ji je nekam neugodno, ko je dobre del njenih rezervistov, kot zlobno pripornima zahodnonemški tednik „Der Spiegel“, zdoma, — na delu v Zahodni Nemčiji.
Premike sovjetskih in satelitskih o-boroženih sil na Madžarskem in Češkoslovaškem gledajo in pazljivo zasledujejo tudi na Dunaju, kajti tam niso prav nič prepričani, da bi te sile v slučaju pohoda proti Trstu ne ubrale pot preko Avstrije namesto preko Madžarske, ki je daljša. „Ljubljanska vrata“, koder vodi najboljši prehod v Italijo iz Panonske nižine, v teh dneh velikokrat omenjajo.
Vznemirjenje in Strah v Jugoslaviji v zvezi s premiki sovjetsko-satelitske-ga vojaštva povečuje protijugoslovanska propaganda v sovjetskem časopisju, ki jo vodijo kominformovci, pobegli iz Jugoslavije po juniju 1948. Moskva je te do nedavnega komaj omenjala in jim dela besedo le tedaj, kadar je bilo to v skladu z njenimi odnosi z Beogradom. Tako dobiva njihovo kričanje v tem trenutku poseben pomen — vsaj v očeh jugoslovanske javnosti. Posebno glasn" sta nekdanji partizan Blažo Raspopovič i-i kominformski ideolog Jovo Elz. Komisija o protijugoslovanski dejavnosti
Ko je prišel domov jugoslovanski pos’anik v Moskvi Veljko Misunovič, je bil imenovan v komisijo, ki je razprav-
same, našo skupnost in vrne narodu notranjo silo brez katere zaman išče prave smeri in odločitve na poti do družbene in državne zgrajenosti.
-žar
V VZHODA
Ijala o „protijugoslovanski dejavnosti“ v Sovjetski zvezi. Objavljeni so bili izvlečki iz sovjetskega časopisja; značilno je, da so bili med njimi oni, ki primerjajo sedanji jugoslovanski položaj položaju v češkoslovaški leta 1968. Politični komentatorji teh izvlečkov so o-pozorili posebej, da je v primerjavi položaja is ČSR v letu 1968 treba gledati tudi nekako pozivanje in podpiranje slične sovjetsko-satelitske akcije proti Jugoslaviji, kot je bila ona proti ČSR leta 1968.
Komisija, katere član je bil poslanik Veljko Misunovič, je objavila, da se odnosi Jugoslavije z državami Varšavske zveze do vdora v ČSiR leta 1968 niso „izboljšale v nobeno smer.“
Ob uradnem začetku tujsko-promet-ne sezone 28. junija je jugoslovansko časopisje opozorilo vso javnost, naj pazi, da se ne bodo v Jugoislavijo Vtihotapljali tuji agenti pod krinko turistov. Pri tem ni to časopisje nič skrivalo, od kod pričakuje take agente-
Med sedanjim položajem v Jugoslaviji in onim v Češkoslovaški julija in avgusta 1968 morda ni veliko podobnosti, ugotavlja znani poročevalec John Gellner v svojem poročilu z Dunaja torontskemu „The Globe and Mail“, toda razvoj v Jugoslaviji je vendar tak, da lahko vznemirja Moskvo, ki je strašno občutljiva in ljubosumna na gradnjo vsake druge zvrsti „socializma“ razen take, ki je v skladu z njeno lastno.
John Gellner pravi, da bi bile zahodne .sile skrajno neprevidne in lahko tudi v hudi zmoti, če bi ismatrale sedanji položaj v Srednji Evropi in jugoslovansko opozarjanje na sovjetsko-sa-telitsko nevarnost proti Jugoslaviji samo za orodje, s katerim hoče Tito umi riti svoje sprte podložnike in jih pripraviti k slogi in pokorščini.
Zahodnim silam svetuje, naj skrbno znova pretehtajo vse okolnosti in možnosti, kajti v preteklosti so bile od strani Sovjetske zveze ponovno presenečene. Iz tega poročila gleda brez dvoma tudi neugodje, ki ga ob sedanjem razvoju položaja čutijo na Dunaju.
ZSSR in Balkan
Če se že na Dunaju ne počutijo dobro in so negotovi, kdo bi se čudil nemiru in negotovosti, ki sta zajela, ko' trdijo poročila, Jugoslovane! Ti imajo še dobro v spominu prva leta po drugi svetovni vojni in po nastopu komunističnega režima, ko je bila oblast trdnr v rokah stalinistov. Vsi se boje in jih je strah, da bi se kaj takega moglo ponoviti, če bi se ali Zagreb ali Beograd odločil in pozval Moskvo, „naj pri de reševat v Jugoslavijo socializem.“
Zveze med Srbi in Rusi iso stare Črna gora, kasneje pa tudi Srbija stf vedno iskali podpore in opore v carsk Rusiji. Ta ju je podpirala, ker je bil-to v skladu s cilji njene politike n? Balkanu in na Srednjem vzhodu, kjer je hotela postati dedič turškega cesarstva in ise polastiti zlasi Bospora ir Dardanel. V skladu s temi cilji je ustvarila v miru v San Stefanu „Veliko Bolgarijo“, pa morala nato pred pičlimi sto leti na kongresu v Berlinu pristati na njeno odločno zmanjšanje. Ko je Bolgarija prešla na stran Avstrije in Nemčije, je Rusija spet podpirala Srbijo in Črno goro. Ko je Stalin ob koncu druge ¡svetovne vojne spoznal, da Jugoslavija Trsta ne bo dobila, je pritisnil proti „toplemu morju“ spet preko Bolgarije na Turčijo. V zadnjih letih je sovjetsko podpiranje Bolgarije v nienih težnjah proti Jugoslaviji kar o-čitno in javno. Ali je mogoče v tem gledati nadaljevanje stare ruske politike pritiska na Bospor in Dardanele ali iskanje poti preko Jugoslavije na Jadran, je težavno določiti.
Sumničenja med Beogradom in Zagrebom
Vsekakor se zdi, da je del hrvaške politične emigracije z dr. B. Jeličem na čelu mnenja, da je mogoče dobiti sovjetsko podporo za razbijte Jugoslavije v korist „Velike Bolgarije“ in „nevtral- .
El gobernó izquierdista de Salvador Allende reconoció que el país está afectado por una aguda escasez de algunos artículos esenciales, y la atribuyó especialmente a un aumento explosivo del poder de adquisición de la población.
En un discurso ante una concentración pública de amas de casa de Santiago, el ministro de Economía, Pedro Vuskovic dijo que “también hay fallas nuestras, errores cometidos por nosotros”.
Vuskovic, considerado el principal responsable de la política económica del gobierno del presidente Salvador Allende,' pidió la “movilización masiva de las mujeres” y de la población en general para enfrentar el problema.
En su discurso, Vuskovic no dio cifras concretas sobre productos como carne, pollos, textiles, repuestos automotrices, que vienen faltando en las principales zonas del país desde hace varias semanas. Aseguró sin embargo, que el desabastecimiento “es un problema real”, pese a “que se está produciendo e importando más que antes”.
Este no es, sin embargo, el único problema de la política descabellada del gobierno, cuyos desastrosos resultados para la economía chilena se evidencian cada día más.
Težave v Čilu
Levičarska Allendejeva vlada je priznala, da je država v veliki krizi zaradi pomanjkanja nekaterih osnovnih potrebščin, kar je pripisala predvsem naglemu povečanju kupne moči ljudstva.
V svojem govoru hišnim gospodinjam v Santiagu je Pedro Vuškovič, minister ekonomije, dejal, „da, napake so tudi naše, in tudi mi smo kaj pogrešili.“
Vuškovič, ki je najbolj odgovoren za vladno ekonomsko politiko, je prosil „masivno mobilizacijo žensk“ in ostalega ljudstva, da se ta problem reši.
Vuškovič ni dal konkretnih številk o mesu, perutnini, blagu, avtomobilskih nadomestnih delih, ki že nekaj tednov primanjkujejo v glavnih krajih države. Dejal pa je, da je to primanjkovanje „dejanski problem“, pa čeprav „se prideluje ali uvaža več kot preje.“
Ni to edini primer v brezglavi vladni politiki, katere pogubne posledice za čilsko ekonomijo se kažejo vsak dan bolj.
ne“ Hrvaške, ki naj bi bila nekaka bal- | kanska Finska.
Prav različne koristi in iz tega izhajajoče različne težnje Zagreba in Beograda bude .strah pred tajnimi zvezami s tujino posebno z Moskvo. Da bi namreč zahodne sile hotele ,podirati“ Jugoslavijo, v to ne verjame nihče, niti dr. B. Jelič, ki je šel prav zato iskat podporo v Moskvo,- V Zagrebu kot v Beogradu skrbno pazijo pri vseh razpoložljivih oknih kaj se dogaja, kdo in kje ¡-e razgovarja kdaj s kakim predstavnikom Sovjetske zveze.
Zagreb sumi, da utegne Rankovičevo krilo srbskih komunistov pozvati na pomoč ZSSR proti izvedbi novih ustavnih določil, ki jih smatrajo Srbi doma in v tujini za skrajno neugodne in nesprejemljive, v Beogradu pa ise boje, da imajo hrvatski politični vrhovi — tisti doma kot oni v tujini — namen klicati na pomoč Moskvo, če bi izgledalo, da ustavna dopolnila zaradi srbskega odpora ne bo mogoče izvesti. Pri tem nekateri v tujini opozarjajo na pot Stipice Radiča v Mskvo po zmagi vidovdanske ustave.
Tito je brez dvoma sposoben politik, človek, ki se izredno dobro spozna na komunistične spletke, cilje in smotre, posebno tudi na moskovske. Da govori v prazno kot mu nekateri očitajo, je torej težko verjeti. Nemara čuti nevarnost, zato je tudi obnovil dobre odnose s Pekingom in poslal tja pretekli mesec svojega zunanjega ministra. Opozarjanje in pripravljanje javnosti naj bi opozorilo Moskvo, če goji kake sovražne načrte proti Jugoslaviji, da ne noide vse gladko, kot je šlo v ČSR avgusta 1968.
V Moskvi so previdni
Trenutno ima Sovjetska zveza dovolj posla in skrbi na Srednjem vzhodu in na meji proti Kitajski. Pri tem mora biti stalno na straži tudi v satelitskih
Goriška in
Izidi na slovenskih maturah
V preteklem tednu so bili razglašeni izidi letošnjih matur na slovenskih višjih srednjih šolah. Poleg tržaških kandidatov so se mature udeležili tudi goriški, ki so se lepo izkazali, saj ni bil med njimi nihče odklonjen.
Na klasični maturi je Izdelalo 19 kandidatov iz Trsta ter 5 iz Gorice. Trije tržaški kandidati so bili odklonjeni. Najboljši uspeh sta dosegli Tržačanki Ivana Placer in Prnna Suhadolec. Pri maturi na znanstvenem liceju
državah, kjer ne more biti brez skrbi, ko je to pokazal lanski december na Poljskem. Da bi v takem položaju bila voljna sprožiti še kod kako novo krizo, je ežko verjeti, ni pa seveda izključeno.
Moskva vodi pod Brežnjevim previdno politiko. Ko je Gomulka lani ob uporu v Gdinji in Ščečinu prosil za pomoč Moskvo, mu jo je ta odklonila in ga pomagala vreči z oblasti. Razgovarja se z ZDA o omejitvi strateškega jedrskega orožja, predložila je zmanjšanje oboroženih sil v Srednji Evropi, da bi do-egla priznanje dosedanjih osvojitev v tem delu sveta. Skuša se pomiriti s Kitajsko, ki pa ne kaže za to nobene volje. To obuja v Rusih stari strah pred ..rumeno nevarnostjo“, saj so bili nad 300 let pod mongolsko 'oblastjo.
Kljub vsej previdnosti bi Moskva nemara le „šla reševat socializem“ v Jugoslavijo, če bi bila popolnoma gotova, da to ni nevarno. Nevarnost bi ji pretila pri takem podvigu od strani ZDA, oziroma NATO, ki bi kljub vojni utrujenosti nemara ne bile voljne dovoliti Sovjetiji, da znova razširi svoj vpliv do črte Ščečin-Trst.
Morkva ne more biti gotova kaj bi storila Kitajska v takem slučaju. Ob' obisku Tepavca v Peking so temu tam kot preje Romunu Ceausescu obljubili vso pomoč proti „imperialistom“, to se pravi proti Sovjetski zvezi, kajti ZDA Romunije in Jugoslavije ne ogrožajo.
če bi bili v Moskvi prepričani, da ne bi NATO mignil niti z mezincem in da bi bila pri miru tudi Kitajska, bi šli v Jugoslavijo le če bi bili prepričani, da ne bodo tam naleteli na obrožen odpor. Kakor hitro bi namreč do tega prišlo in bi bil odpor vsaj nekaj časa uspešen, bi to tudi lahko povzročilo nastop i NATO i Kitajske-. Prav v tem ie tudi nemara smisel Titovega svarila in pripravljanja jugoslovanskih narodov na „nevarnost od vzhoda“!
A. D.
Primorska
je izdelalo vseh 19 kandidatov. Najboljše sa se izkazala Neva Žigon in Aleksander Brecelj. (Aleksander Brecelj je sin g. Ivana Breclja, kateri je živel v Castelarju pri Buenos Airesu, odkoder se je leta 1964 vrnil z družino v Devin.) Maturo na trgovskem tehničnem zavodu je naredilo 27 kandidatov, 4 pa so bili odklonjeni. Na tej maturi sta dosegli najboljši uspeh Norma Trtjak in Iris Čok. Na učiteljskem usposobi j enostnem izpitu je izdelalo 8 kandidatov iz Trsta ter 9 iz Gorice. En kandidat je bil odklonjen.