mn? IMS m&m& JO? JrlisJa® Prodajni servis MOdNA HIŠA - Ljub-bljana - Maribor. Oglejte si modne novosti za jesenske dni. RDEČILA 7A USTNICE LAK ZA NOHTE Ljubljana, 27. avgusta 1963 r Leto XI., štev. 34 20. avgusta, točno oli 13. uri, se je posebno letalo »11-18« spustilo na letališče »Beograd« v Surčinu. v bližini našega glavnega mesta. Pripeljalo je na obisk prvega sekretarja CK KP SZ in sovjetskega premiera Nikito Sergejeviča Hrustova z njegovo soprogo Nino ter spremstvo. Premier Hruščov je prišel v našo deželo na obisk, na oddih in tako vrnil obisk predsedniku Titu, ki je lani decembra meseca bival tri tedne v Sovjetski zvezi, prav tako na oddihu. Ostal bo pri nas štirinajst dni in v tem času si je, ali pa si bo ogledal nekatere kraje v Makedoniji, Crni gori, llrvatski in Sloveniji. — Obisk visokih gostov iz Sovjetske zveze pa močno presega meje zgolj prijateljskega obiska, saj vsa javnost z velikim zanimanjem sledi slehernemu njegovemu koraku in sleherni besedi, saj bodo med tem časom tudi razgovori dveh državnikov o perečih mednarodnih problemih. D-NEVNIK OBISKA 20. kvgust: Tipična beograjska pripeka. 36 stopinj v senci. Na letališču dvogovor med predsednikoma. Hruščov: »Vroče je tu pri Vas!« — Tito: »Lani decembra pa nas je zeblo pri vas!« 21. avgust: Premier Hruščov obišče Tovarno motorjev v Rakovici pri Beogradu in spregovori delavcem: »... Menim, da bi bilo prav, če bi naši strokovnjaki prišli v vašo deželo in začeli temeljito proučevati sistem vašega delavskega samo-, upravljanja ...« 22. avgust: Nikita Sergejevič Hruščov obišče s predsednikom Titom od potresa prizadejano Skopje. Ob srečanju s ko mandantom sovjetskih vojakov, ki pomagajo odstranjevati ruševine. mu naroči: »Glejte, da boste čim hitreje in čim bolje opravili nalogo in pomagali porušenemu Skopju!« 23. avgust: Predsednika s spremstvom sta nadaljevala pot v Crno goro, kjer so se gostje navduševali nad naravnfmi lepotami. V Cetinju, ob zakuski in priložnostnem kulturnem folklornem sporedu, tudi oba predsednika zaplešeta znano črnogorsko kolo. Po kratkem postanku se gostje in gostitelji vkrcajo v Kotoru na »Galeba« in odplujejo v Dubrovnik. 24. avgusta: Po ogledu zgodovinskih znamenitosti Dubrovnika, pripluje »Galeb« zjutraj v Split: Ogled »Marjana« in Peristila v Dioklecijanovi palači ter govor premiera Hruščova delavcem v ladjedelnici »Split«: «... V skladu z našimi načrti računamo, da bomo dohiteli ZDA v industrijski proizvodnji v prihodnjih šeštih ali sedmih letih, do leta 1980 pa bomo prehiteli ZDA ne le po absolutnih številkah proizvodnje, ampak tudi po proizvodnji na prebivalca ...« 25. avgust: Spet prisrčno srečanje dveh državnikov na Brionih, kjer bosta preživela nekaj dni v razgovorih in oddi hu, nakar prideta v sredo s spremstvom v Slovenijo. Na sliki: prihod obeh predsednikov v Skopje. >i Svet, ki v njem živimo — Svet, ki v njem živimo ŠKOFJELOŠKA VISOŠKA KRONIKA Junaka Boltežar in Roner Ameriški list »Evening Star« je v rubriki »Pisma uredništvu« objavil pismo bralke Kitty Rey-nplds z naslovom »Pomoč Skopju«, v katerem id ugovarja proti ameriški pomoči za obnovo makedonskega glavnega 'mesta. Na koncu piše: »Toda ameriško ljudstvo nima nič skupnega s takšno kupčijo, ker ni imelo možnosti, da po spojih predstavnikih v Kongresu pove svoje mnenje o pomoči, ki smo jo dali komunistične, mu diktatorju od ameriških davkoplačevalcev. Obnavljanje komunističnega mesta ni stvar Američanov.« Resnici na ljubo je treba povedati — in to je zelo tolažilna misel — da je ob splošni solidarnosti, ki sta jo pokazali domovina in tujina pO skopski tragediji, to morda nekoliko osamljen glas. čemu potem o njem pisati? , Kitty Rei/nolds je očitno bolna. Boleha za tisto ■boleznijo, ki ni tako redka in jo imenujemo fanatizem. Fanatizem, ki podreja vse enemu samemu preizkusu: Ali je ta narod, ali je ta člo- PREH0DN0 POSLAB-'! SANJE d Ameriški preizkuševalni pilot Joe Walker je v četrtek dosegel z raketnim letalom X-15 nov višinski rekord. 107 kilometrov visoko se je dvignilo letalo in doseglo ob tem hitrost 5815 kilometrov na uro. Na sliki je Joe Walker takoj po rekordnem poletu pred letalbm, ki se mu je konica zaradi silnega trenja rdeče razžarela. Prizadevno Turistično društvo In kulturni dolavd Škofjo Loke so sklenili letos poživiti kulturno in turistično dejavnost ter prijetno presenetili z organiziranjem »škofjeloških poletnih prireditev «od 24.'uvgusta do 4. septembra. (Ilavna atrakcija lio večkratno uprizarjanje Tavčar-Po-lenčeve »Visoške kronike«, ki bo prav- gotovo privabila mnogo gledalcev. vek, ali je ta pojav v skladu z mojimi predstavami o svetu in mojimi političnimi in' ideološkimi nazori, tali pa ni? če je, ga popolnoma odobravam, če ni, ga popolnoma zavračam in obsojam. Svet je v nedavni preteklosti videl in doživel dosti takega Janatizma in plačal zanj nesorazmerno veliko'ceno v krvi in'trpljenju. Toda vb-dno znova dviga glavo ta nestrpnost in vedno Znova se je treba proti njej bojevati. Morda je najboljše orožje proti njej posmeh, toda zdravilo je v .ljudeh samih. Sprejemanje brez kritične presoje in ponavljanje fraz kot »znanstvene resnice« je najboljša pot, da človek postane: fanatik m nestrpnež. Zakaj samostojno in trezno presojanje terja voljo in učenje in včasih , celo revizijo tistega,'kar mislimo, da nam je pri srcu. Če ultradesničarsko gibanje »John Birsh« v ZDA trdi, da je dodajanje fluora vodi zaradi za-zaščite zob komunistična zarota, ki ima namen spodkopati »telesno konstitucijo« ameriškega ljudstva, če rasist v Južni Afriki 'ali 'kje drugje noče črnske krvi pri transfuziji, ker je črnčeva, če neki drug rasist postavlja novo »marksistično« tezo, da je boj med rasami v bistvu razredni boj (ki ga je seveda treba izkoristiti v boju proti beli rasi),.:je to dokaz fanatizma, 'ki se prdvzaprav ne razlikuje od fanatizma Kitty Reynolds. Fanatiki bi bili smešni m pomilovanja vredni ljudje, ko ne bi bili vedami. Nevarni pa so zato, ker se igrajo s čustvi ljudi in nanje računajo, ker je mogoče resnico tako zlahka zmaličiti in ker je laž tako enostavna, resnica pa po navadi zapletena in skrita. In prav zato bi bilo društvo »John Birch«.smešno, ko ne bi letos dobilg 700 milijonov dolarjev »podpore« rasist v južni Afriki bi bil tudi smešen, ko ne bi njegovega . »prepričanja« sankcionirala država, in teza o rasnem razrednem boju bi bila tudi dosti bolj nebogljena,' kd je ne bi izrekel sam Mao Ce Tung, Kittij Reynolds ni osamljena. Po vsem svetu so ljudje, ki na tak način mislijo in razsojajo, ki rajši poslušajo glas strasti kakor glas razuma, ki. jim je ostala samo mririja, ker so si pot do razuihevanja, sočutja m ljubezni zaprli sami. Talca je ta bolezen, ki je ne zdravijo na nobeni kliniki in V nobeni bolnišnici', a je prav tako nevarna ko .rak.‘Vsak lahko neka) prispeva, da bi izginila iz odnosov med narodi in ljudmi. BOŽIDAR PAHOR V torek še p rete/no sonč-no vreme, proti sredi prehodno poslabšanje s padavinami in osvežitvijo. Nato ponovno lepo vreme. lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllH Vršič, 1609 m visoki prelaz, .je bil letos znova pomembna postavka na = poti kolesarjev, ki so se že devetnajstie merili za rumeno in vijoličaste Vnajice na jugoslovanskem »Tourti«. Kot vsakokrat doslej je Vršič tudi gi tokrat prinesel enim slavo, drugim pa z neznansko izčrpanostjo še neuspeh. % Junaka Vršiča sta bila letos dva domačina: Mariborčan Roner. ki si je z H zmago v tej najtežji etapi prikolesaril drugo mesto v generalnem plasmaju *n Ljubljančan Boltežar. ki je bil na Vršiču drugi, a v skupnem plasmaju prvi. Veselje nad tako imenitnimi dosežki je skazila le tesna ekipna zmaga m moštva NDR. Naš posnetek: Vršič 1968 — Boltežar pri vrhu. Foto: Šelhaus PADALA CVETEJ0 NAD PORTOROŽEM Na splošno sicer pri nas ne moremo reči, da slabo gospodarimo. O tem zgovorno pričajo uspehi, ki jih dosegamo tako v industrijski proizvodnji kot tudi na drugih področjih. Toda kljub temu se zde podatki (sicer še nepopolni!J Narodne banke — Centrale za SR Slovenijo, na podlagi zaključnih računov gospodarskih organizacij za minulo leto, vse prej kot spodbudni. I gotovili so namreč, da znašajo celotne poslovne izgube v slovenskem gospodarstvu v lanskem letu • ŠTIRI MILIJARDE ŠESTSTO ŠTI RUNDE VETDESET MILIJONOV DINARJEV! ‘ Na oko morebiti to niti ni tako veliko, če seveda vsoto teh izgub primerjamo s celotnim brutoproduktom gospodarstva naše republike. Vendar dejstvo, da se je znesek poslovnih Izgub v našem gospodarstvu v primerjavi z letom enainšestdeset povečal skoraj za trikrat (1961: 1,625!) — vzbuja zaskrbljenost. - Na katerih področjih gospodarstva so nastale te izgube? • V industriji je bilo v lanskem letu ugotovljenih izgub v višini 1.652 milijonov, v kmetijstvu 2.324 milijonov (!), v trgovini in gostinstvu 458 milijonov, v obrti 121 milijonov, v kulturno-socialni dejavnosti 68, v gradbeništvu 27 milijonov, v gozdarstvu 20 milijonov in tako naprej. Že takoj postanemo pozožni ob dveh številkah: izgube v industriji in kmetijstvu, medtem ko so druge manj pomembne. Ti dve veji našega gospodarstva sta imeli v lanskem letu Portorož je od nedelje dalje Mekka padalcev z vsega sveta. Na tekmovanju za III. jadranski pokal se jih je zbralo nič manj kot 90 iz 16 držav s treh celin. Američani in Indonezijci, pa zastopniki mnogih evropskih draav, vsi so prihiteli, da bi nad našo obalo pokazali svoje junaštvo in svojo spretnost. 2e prvi skoki ob nedeljski otvoritvi so navdušili gledalce, kako imenitni boji pa se šele obetajo! Na vsak način: Portorož je te dni zares padalska Mekka. , Foto: šelhaus OUIfA!? UMfU A Pt ')»AS — OIUIA1Z Ul.lfU A (H ‘j3Ay PRED POŠTO, Cankarjeva 1 SNEGULJČICA, VVolfova 1 TROMOSTOVJE, VVolfova 1 KONFEKCIJA, Čopova 7 POHIŠTVO, VVolfova 6 VSE ZA DOM, DRUŽINO IN ZA GOSPODINJSTVO v veleblagovnici nama Izposojena ZRUŠILI SO GA MLADINA, SINDIKATI IN KORUPCIJA... • Y0UL0UJEV REŽIM SE JE ZRUŠIL POD PRITISKOM MLADIH SIL. KI HOČEJO KORENITIH SPREMEMB < STIČNI NEVARNOSTI« IN EVROPSKI SVETOVALCI • UMETNO USTVARJENA PSIHOZA O »KOMUNI- Nenadna odstavitev kongoškega predsednika Fulberta Youlouja ni presenetila nikogar, ki Je od bliže spremljal dogajanje v Kongu (Brazzaville) ln ki je od blizu opazoval, kako se je bivši predsednik s svojo politiko oso-vražll pri najbolj dinamični stranki v državi. Kdo bi lanko reitel, da Ima Toulou velike zasluge za to, da je pomiril različna plemena, ki so bila v hudih medsebojnih sporih; res pa je tudi, da je sabotiral panafrišau zbliževcn fo v centralni Alriki. K panalrika.vz-mu se je spreobrnil prepozno, da bi kdo sploh verjel v njegovo iskrenost. V spominu ji- Se bučna podpora, ki jo je dajal Combeju ln katanikemu odpadništvu, v spominu so njegovi nastopi proti vladi Patricea Lumumbe, in proti tistim, ki so ga nasledili. V kolosek take politike so ga po- \ tisnili njegovi evropejski svetovalci, ki so se mu prilepili takoj v začetku njegove vladne kariere leta 1959. Poslužili so se že preizkušene taktike. Ustvarili so nevarnost, kl je ni bilo — komunistično nevarnost — in potem ponudili svoje nasvete in usluge ... V svojih prizadevanjih so uspeli bolj, kot so si upali pričakovati, kajti Youiou je bil bolestno boječ U je sprejel njihovo »zaščito in podporo« do take mere, da je ostal popolno ma odrezan od svojega ljudstva. Poleg vsega tega pa je režim popolnoma zanemarjal gospodarska in socialna vprašanja. You-lou je bil zaslepljen z grando-manskim projektom »jez na reki Kouilou« in je pustil vnemar manjše, takoj uresničljive investicije, ki bi povečale nacionalni dohodek in dale ljudem stalne zaposlitve. Brezposelnost v kon-goških mestih je namreč rak rana kongoške republike; brezposelnost je z vsakim dnem hujša, kajti kmečke množice beže v Brazzaville, ■ v Pointe Noire in Dolisie. Demonstrantom, ki so leta 1960 zahtevali po mestnih ulicah dela, je mogel Youlou ponuditi sama nekajdnevno zaposlitev, potem pa so sledili odpusti na široki skali, tako da se je število brezposelnih še pove- CELICA ZA DIKTATORJA # AMERIŠKA VLADA JE IZROČILA BIVŠEGA VENEZUELSKEGA PREDSEDNIKA JIMENEZA # SOJEN BO ZA NAJMANJ 13 MILIJONOV DOLARJEV PONEVERJENEGA DRŽAVNEGA DENARJA # V TUJIH BANKAH IMA NALOŽENIH 700 MILIJONOV DOLARJEV # Bivši venezuelski diktator Mar-cos Perez Jimenez počiva od 17. avgusta dalje v udobni celici glavnega venezuelskega zapora in čaka na proces, na katerem bo polagal račune za denar, ki si ga je nezakonito prilastil. Jimenez se lahko ponaša, da REVOLT BONČEV V JUŽNEM VIETNAMU - Potem, ko je peti budistični »vefenik napravil samomor v plamenih, je južnovietnamska vlada predsednika Diema proglasila obsedno stanje In začela -lov ns bonce«. Verski konflikt med budistično večino in katoliško vlado predsednika Diema Je prerastel v vsenacionalni odpor proti režimu korupcije, nasilja ter gospodarske in politične neučinkovitosti. Na sliki: množica budistov pred pagodo Xa Lot prt protestira proti vladi. (Foto : AP) tt • telegr 0 GLASGOVV — Gluhonemi John Siicock je bil obsojen na štiri šilinge globe, ker je z znamenji psoval svojo mater: vsak po svoje. 0 BUDIMPEŠTA — Tri obsodbe v isti družini: špijonaža za Zahodno Nemčijo. 0 BUDIMPEŠTA — V Vaci Utca so odprli italijansko restavracijo, ki se imenuje »La napoietana.: prva na Madžarskem. 0 VVASHINGTON — ZDA bodo dale Somaliji pomoč v orožju: samo defenzivno orožje. 0 DEAUVILLE — Madame Alpohonso, 40-Ietna vdova, povratnica iz Alžirije, je vodila kriminalno tolpo, ki je hodila po deželi kot jazz-skuptna, ki je sama sebi nadela ime »Satanovi tvvlstarji«: zastonj. 0 RIO DE JANEIRO — Eleganten, v temnomodri obleki, gologlav (in izjemoma trezen) je bivši francoski premier in sedanji šef OAS Georgea Bidault na letališču pričakoval soprogo, kl je prispela iz Francije: turista (dokler bo šlo). 0 LIZBONA — Zahodnonemška parlamentarna delegacija je obiskala Mozambik in Angolo, potem pa se je ustavila v Lizboni: »Dobiti smo najboljši vtis«, je dejal podpredsed-nlk Bundestaga Jager. 0 LUGANO — Švicarska konfederacija je dobila svojo tretjo himno »Pesem z Berezine«: opeva trpljenje švicarskih vojakov, ki so se umikali z Napoleonom iz Rusije. 0 MOSKVA — Sollcin piše tretjo knjigo: dobra volja dr-guvernerja: Alekslsa Zoskonova. OLJE ZA SONCENIE V PRAKTIČNI PLASTIČNI EMBALAŽI' V proda|i pri VEDROG . - l|ubt|ana NalOfisva 7 m v vseh trgovinah ter drogeniah Je prvi ex šef države, kl so ga Združene države vrnile vladi njegove dežele, potem ko je nekaj časa užival politični azil v ZDA. Šestnajstega avgusta zvečer so ga namreč s posebnim letalom prepeljali s Floride v venezuelsko letalsko oporišče Maracoy, ki so ga za to priložnost še posebej zastražili. Takoj, ko je stopil nasmejan iz letala, so ga posadili v avtomobil z zastrtimi okni in že je v spremstvu osmih policijskih avtomobilov ter treh kamionov Nacionalne garde z vso hitrostjo odbrzel v San Juan de los Morros, kakih 80 kilometrov od prestolnice, kjer so glavni zapori. Ker venezuelski zakoni dovoljujejo Jetnikom, da si kupijo svoje udobje, če imajo denar, so Jimeneza zaprli v udobno celico s klimatskimi napravami, radiom in televizijo... Ce je namreč res, kar trdi neko dekle iz Miamija, ki je tožilo Jimeneza zaradi očetovstva, ima bivši diktator iz Venezuele v Ameriki in drugje naloženih okrog 700 milijonov dolarjev. Predsednik Romulo Betancourt, ki sl že od 1959. prizadeva, da bi dosegel Izročitev Jimeneza, pa trdi, da si je bivši diktator od decembra 1952. do januarja 1958. t.j. v času svojega predsednikovanja, prilastil najmanj 13 milijonov dolarjev. Venezuelska vlada Je zahtevala njegovo Izročitev tudi zaradi sokrivde v štirih političnih umorih, toda zaradi teh zločinov ne bo mogel biti sojen, ker je ameriška vlada privolila v izročitev le na podlagi obtožbe, da je poneveril državni denar. Za to pa lahko dobi po venezuelskih zakonih sedemnajst let in pol zapora. Do izročitve je živel Perez Jimenez v svoji razkošni vili na Miami Beachu. Znana je tudi storjja z njegovo šestnajstletno hčerko, ki je pobegnila od doma z nekim »nedokončanim« študentom. 12. avguSta pa je bilo idile konec. Zvezno sodišče se je namreč izreklo za to, da se ugodi venezuelski zahtevi po izročitvi — zaradi poneverbe državnega denarja, ne pa tudi zaradi političnih zločinov — in državni sekretar za zunanje zadeve Dean Rusk je podpisal akt z ukazom o izročitvi. V Caracassu še niso sporočili, kdaj bo proces. NOVA VERZIJA 0 HAMMARSKJ0EL-D0VI SMRTI Vzroke za smrt bivšega generalnega sekretarja OZN Daga Hammarskjoelda je raziskoval poseben odbor OZN, ki je — kot je znano — prišel do zaključka, da je bilo letalo, v katerem je bil pokojni generalni sekretar, napadeno. Kljub tej ugotovitvi so mnoge okoliščine ostale še vedno nepojasnjene, kajti ljudje iz neposredne okolice Combeja so zavrnili sodelovanje s komisijo OZN ln so vztrajno molčali o vsem, kar so vedeli. Nedavno pa je v Parizu izšla knjiga »Naš boj v Katangi« (med njenimi avtorji je tudi znani polkovnik Trinquier), ki govori o takratnih dogodkih. V knjigi so zbrana pričevanja ljudi, ki so bili najbliže bivšemu samozvanemu predsedniku iz Katange. Pomočnik državnega sekretarja za obrambo v bivši Combejevi vladi Jacques Duskeman je opisal naslednjo verzijo umora Hammarskjoelda. Nekega jutra se je Combeju porodila ideja, da bi ugrabil generalnega sekretarja OZN. Poklical Je k sebi belgijskega poročnika Gueilleseliera in mu zaupal izvedbo tega načrta. Gueille-selier se Je preoblekel v uniformo narednika sil OZN, si preskrbel potvorjene dokumente in se vkrcal na letalo, ki je letelo iz Katange v Ndolo; v istem letalu je bil tudi Dag Hammar-skjoeld. Med poletom je Gueille-selier skušal prisiliti pilota, da bi spremenil smer poleta. Med njima Je prišlo do boja in letalo, ki je ostalo brez vodstva, se je zrušilo. V knjigi je tudi nova razlaga o tem, zakaj je Combe sovražil Hammarskjoelda. Avtorji knjige trdijo, da je Combe bil prepričan, da Hammarskjoeld deluje v Katangi kot zaupni pooblaščenec velike družbe za proizvodnjo bakra, ki Je konkurirala an-gleško-belgijski družbi Union Mi-niere. Na čelu te družbe je bil Hammarskjoeldov brat. »NOVOJE VREMJA« čalo. Enake taktike se je posluževal ob vseh kritičnih datumih, pred volitvami, pred referendumom, pred mednarodno konferenco v Brazzavillu in ob drugih priložnostih. Po številu pismenih in šolanih Kongo prednjači pred drugimi afriškimi državami. Problem je v tem, da za vse šolane dečke ni najti zaposlitve. Ker je bilo politično življenje na najbolj primitivni ravni se je ta prekipevajoča energija lahko izživljala samo v sindikatih. Youlou tudi ni napravil konec strahoviti korupciji, ki je zajela vse instance upravnega ln političnega aparata. Ljudje, ki so pod kolonialno upravo zavzemali skromna upravna mesta, so se z Youloujevo pomočjo dokopali do položajev, kjer so »zaslužili« tudi osemdesetkrat več kot poprej. Cena za to: brezrezervna podpora in vdanost YoulouJu. Javna tajnost je bila, da so se mnogi od teh, še vedno nezadovoljni s svojimi prejemki, spuščali v najraznovrstnejše špekulacije, izrabljajoč svoj uradni položaj. Povod za udar proti Youlouju je bila njegova namera, da uvede enopartijski sistem. Toda mimo tega je bila vrsta elementov, najrazličnejših »drobnarij«, ki so prispevali k dokončnemu udaru. Na cesti so npr. aretirali sindikalnega voditelja N’Goma, ko je delil letake, ki so razkrinkavali velike poneverbe na najvišji ravni! Tajna služba bivšega predsednika se Je namreč specializirala v tem, da je vedoma dopuščala in podpirala korupcije ter potem z obremenilnim materialom »kupivala« neomajno zvestobo prizadetih ljudi predsedniku Youlouju. Val ljudskega ogorčenja jc odplavil Youloujev režim. Na površje so prišli novi ljudje. Sindikalna delavca Julien Boukam-bou in Gilbert Pongault sta izkušena politika, ki sta prepotovala Afriko, zahodno in vzhodno Evropo; David Soumah je nesporni voditelj Panafriške unije vernih delavcev. Ce je na politični sceni »novinec«, je zato, ker je doslej vztrajno odklanjal ministrski položaj v Youloujevih vladah. Za predsednika vlade je izbral »novi val« bivšega učitelja in bivšega predsednika parlamenta Nassamba-Debata, ki je, kot trdijo, iz takega testa, iz kakršnega »se delajo veliki državniki«. 2e ta izbira kaže, da mladina, ki je zrušila Youlouja, noče samo površinskih sprememb, marveč želi poseči globoko. (MONDE) KITAJSKO OKNO NA ZAHOD • PEKING JE SICER SKROMEN KUPEC, A DOBER PLAČNIK — NOVA NAROČILA 2ITA V KANADI # SREBRO, GLAVNI - KITAJSKI ADUT V IZVOZU • Prelom med Pekingom in Moskvo bo imel zelo daljnosežne gospodarske posledice. Sovjet-sko-kitajska trgovina se Je od 1960. nenehno zmanjševala in bo verjetno dosegla še nižjo raven. Ali bodo zahodne države zamenjale prejšnje trgovinske partnerje? Zahodni poslovni ljudje resno razmišljajo o takih možnostih. Glede kmetijskih proizvodov sploh ni vprašanja. Vzhodne države zaradi stanja v svojem kmetijstvu tako in tako niso mogle zapolniti vrzeli v kitajski prehrani. Zato bo Kitajska verjetno tudi v prihodnje nakupovala osnovne življenjske potrebščine, ki ji primanjkujejo, na Zahodu. Kljub temu/ da je letošnja žetev na Kitajskem neprimerno bogatejša od lanske, Kitajska še vedno uvaža znatne količine prehranskih artiklov, predvsem žitaric iz zahodnih držav, da bi ustalila prehrano doma, pa verjetno tudi zato, da bi si ustvarila potrebne zaloge. S Kanado je n. pr. Kitajska podpisala triletno trgovinsko pogodbo za 5,5 milijonov ton žita. Trgovski in finančni pogoji, kl jih je postavila Kanada, so za Kitajce zelo ugodni. Kitajci so kot spretni trgovci izkoristili okolnost, da imajo zahodne države vskladiščene ogromne presežke žita, pa so si izposlovali nizke cene in ugodne pogoje za odplačevanje (18 mesecev). Peking se sedaj pogaja tudi s Francijo, pogajanja pa še niso končana, ker bi Kitajci želeli, da bi jim Francija prodajala pod enako ugodnimi pogoji kot Kanada. »Kitajci plačajo malo, toda redno in hitro«, pravijo zahodni poslovni ljudje. Račune iz prejšnjih pogodb o nakupu žita je Kitajska plačala vnaprej, da ji ne bi bilo treba plačevati obresti. Kitajska se tudi glede industrijskih proizvodov vse bolj obrača do zahodnih trgovskih partnerjev. Zabeležen je dvig trgovine z Britanijo, kjer kupujejo Kitajci jeklo in orodne stroje. 2e lani so naročili v Londonu reaktivna letala, ki naj bi zamenjali Iliu-šine na kitajskih linijah. Liberte, egalitč, fratermtc Francozi bodo v bližnji prihodnosti poslali v Peking posebno gospodarsko misijo in francoski gospodarstveniki se nadejajo, da jim bo uspelo poživiti trgovino s Kitajsko, ki je od 260 milijonov frankov v letu 1960 padla na 180 milijonov v letu 1961, lani pa se je ponovno povzpela na 213 milijonov. Seveda pa si na Zahodu ne delajo utvar, da se bo njihova trgovina s Kitajsko zaradi težav s Sovjetsko zvezo razmahnili do neomejenih možnosti, kajti kitajske plačilne zmožnosti so dokaj omejene. Kitajska malo izvaža, njene rezerve zlata in deviz pa so majhne. Njen edini resni adut v zunanji trgovini je izvoz srebra, ki ga ima Kitajska dovolj, cene srebra pa so na svetovnem tržišču v zadnjem času poskočile. • FRANCE OBSERVATEUR KRALJ SAUD PRETEPA MINISTRA Ne dogaja se vsak dan, da bi državni šef pretepel svojega finančnega ministra: dogodijo se Je v Saudovem kraljevskem domu, ki ga Je, kot Je znano, kralj Saud prenesel vsaj začasno na Dunaj. Odkar je Saud razmestil svoj dvor med Hinterbruelom in Badenom, kamor so se preše- ■ lili ministri, haremske in dvorske dame ter oboroženo spremstvo, se v Avstriji govori samo o dvorskem življenju arabskega mogočnika in o njegovih skrivnostih: o pravljično dragih me-nujih, o fantastičnih tekočih računih,''ki Jih je Saud odprl v avstrijskih bankah. Denar je bil vložen — menda gre za 30 milijonov dolarjev — v napačno banko, tako, da tekoči račun ni takoj stekel, in kralj Saud je dobesedno pretepel svojega finančnega ministra Ahme- da Upeda in njegovega tajnika Albuhtina. Dunaj komentira: kralj se je v avstrijski kliniki dobro opomogel, kajti nad svojim finančnim ministrom je zlomil (dobesedno) debelo palico. Kralj Saud sprejema na Dunaju številne poslovne • ljudi in je sklenil že veliko kupčij. Na sliki: njegova prva žena na dunajskih ulicah. Prva fotografija brez tančice. ART BUCHVVALD PISMO DE GAULLU Dragi general, čestitati vam moram spričo vaše odločitve, da ne podpišete spor—.uma o prepovedi atomskih poskusov. V nekaterih krogih so se že bali, da boste sledili zgledu svojih zaveznikov, pa ste ostali zvesti svojim načelom in svojim bombam, in ves svet je navdušen, ker ste se odločili, da boste še nadaljevali z atomskimi pockusi. Tisti med nami, ki ljubijo Francijo — in takih ni malo — bi bili zelo razočarani, če Franclja ne bi imela svoje atomske bombe. Kako le naj/bi bila Francija velika država brez svoje atomske bombe, smo se spraševali. Je že •res, da ima umetnike, igralce, pisatelje in pesnike, slikarje in najbolj razvita znanstvena in kulturna središča zahodnega sveta, toda brez atomske gobe nad svojo glavo bi bila vseeno popolna ničla. Prijatelji me sprašujejo: »Pa general de Gaulle ne pozna škodljivih posledic, ki jih imajo atomske eksplozije na bodoče generacije?« Pa nikar ne bodite vznemirjeni, mon general. Namesto vas ^rn odgovoril jaz, Dejai-sem, da ste že priletna osebnost, ki se ne briga za bodoče generacije. Vi, da mislite m Francijo, bodoče generacije pa naj se znajdejo, kot vedo in znajo. « Opozoril sem, kot ste že tolikokrat storili vi, da je krivično, če lahko samo Amerika, Britanija in Rusija sprožijo vojno. Vsaka država ima pravico do tega, da lahko sproži vojno. S tem seveda nočem reči, da hočete vojno, toda Francija ima pravico, da jo sproži, če se ji to zahoče. Nekateri so govorili: »Pa de Gaulle res ne ve, da bomo imeli atomski dež po vsem Svetu, če ne bomo napravili konec atomskim poskusom, ker bodo vse države začele z atomskimi poskusi?« Vem, da je to vprašanje neumno, pa sem vendarle odgovoril. Rekel sem, da generala de Gaulla druge dežele ne zanimajo, da gre njegova skrb le Franciji. Opozoril sem tudi, kako težko bi sedeli za isto mizo s Kennedpjem in Macmillanom ob zavesti, da onadvh imata atomsko bombo, vi pa ne. jšk Razen tega sem opozoril na to, da se nihče ni brigal za atomski prah, ko so oni delali atomske poskuse. Zakaj naj bi bili sedaj v skrbeh zaradi vas, ko pripravljate svojo bombo? Prav včeraj ml je nekdo rekel: »Raje bi dal Franciji svojo atomsko bombo, kot pa gledal, kako zastrupljajo ozraoje s svojimi atomskimi eksplozijami.« To me je razjezilo, kot bi verjetno vas, pa sem ga takoj zavrnil: »Francija noče miloščine.« Lahko si tudi predstavljate, koliko mater je na svetu, ki ne razumejo vaših težav in problemov. Od jutra do večera govore samo o radioaktivnem mleku, ki ga pijejo njihovi otroci. Nikoli ne pomislijo na to, kakšno mesto morate zavzeti v svetu. Pa nič malodušja, mon general! Branil sem vas. Kadar kaka mati sitnari zaradi radioaktivnega mlelca, ji rečem: »Nehajte že s tem mlekom! Pa dajte otrokom slaščic!« V zadnjem času dosti razpravljajo v Združenih narodih, od kod naj dobijo denar v vrednosti 50 milijonov funtov šterltngov ali 140 milijonov dolarjev, ki so potrebni za nemoteno poslovanje svetovne organizacije. Toda za tako veliko organizacijo, kakor so Združeni na. rodi, to vendarle ni tako velik pro. račun. Svetovna organizacija pa lahko deluje s tako skromnim pro-računom, ker ima določene prednosti: ne plačuje davkov ne najem, nine za svoje prostore v sedežu organizacije. In vsako leto plača sa. mo tri milijone dolarjev na račun brezobrestnega posojila, ki so ga dale ZDA ,za zgraditev poslopij sedeža OZN v New Yorku. Sedež OZN v New Yorku je velika turistična znamenitost. Vsak dan razkažejo stavbo povprečno kakim 3000 obiskovalcem, ki plačajo po en dolar vstopnine. Ze s tem denarjem precej pokrijejo vzdrževanje prostorov. Restavracije in okrepčevallidce na sedežu OZN dejansko delajo z izgubo, toda knji- FINANSIRANJE garna, ki v glavnem prodaja publikacije OZN, prinese nekaj denarja, še bolj donosna pa je trgo-vina s spominki. Združeni narodi imajo tudi to prednost, da tiskajo lastne poštne znamke. Od prodaje teh znamk ima poštna organizacija na leto poldrug milijon dolarjev ' dobička, večinoma od zbiralcev znamk. Največ denarja porabijo za plače uslužbencev OZN, računati pa je treba tudi potne stroške za službena potovanja in dopuste in za pokojninski sklad. Združeni narodi dobro plačujejo svoje najvLšje predstavnike, toda teh je malo. Drugi uslužbenci pa niso nič bolje plačani od svojih ameriških kolegov, kar je pravzaprav tudi precej. Zgodbe o razsipni gostoljubnosti Združenih narodov in pjihovega osebja so zelo pretirane. Res je veliko sprejemov, toda te prireja-jo delegacije, ki dostikrat kar tekmujejo med seboj oh raznih državnih praznikih in drugih priložnostih. Res pa je, da predsednik Generalne skupščine in generalni sekretar enkrat na leto priredita velik sprejem in da je generalni sekretar gostitelj številnih uglednih obiskovalcev, ki pridejo obiskat njega ali zato, da bi govorili pred Generalno skupščino. Skromna vso. ta za take izdatke je tudi določena v proračunu svetovne organizacije. Sicer pa morajo Združeni narodi plačevati razne programe tehnične pomoči, visoko komisijo za begunce, mednarodno sodišče in ce. lo za nadzorni odbor za promet z mamili. Poleg tega je treba vzdrževati mednarodno šolo za otroke uslužbencev. Vsi ti sestavni deli so tako ali drugače povezani v enotno organizacijo, katere glavni cilj je: pomagati svetu, da ohrani mir. Aparat v New Yorku, Ženevi in drugih krajih po svetu je priprav, ljen in zmožen organizirati konference, oskrbeti prevajanje v pet jezikov in s teh pet jezikov: angleščine, ruščine, francoščine, španščine in kitajščine, objavljati brez končne dokumente, , šiljati odposlance,ki naj razčistijo nevarne položaje, opazovalce, ki naj nepristransko opazujejo razne plebisci. te in referendume, obmejne spore in druge neprijetne zadeve, kl bi utegnile zapeljati posamezne države ali celo skupine držav v drage zaplete. Kakor pri vsaki zavaror%i nini je treba pač tudi tukaj nekaj plačati. Cena ni pretirana. Savinjska dolina, tja od Vranskega pa do Celja, je sleherno leto v tem času kot čebelni panj. Hmelj; Savinjska dolina in hmelj. »Njegovih« štirinajst dni... V borih štirinajstih dneh se življenje v tem delu Slovenije popolnoma spremeni. Delovni čas nima omejitev. Delovne inšpekcije ni, ki bi »delodajalce« kaznovala zaradi tega, ker njihovi delavci delajo cd zore do mraka. Delovni dan se docela ujema z dnevom, s svetlobo. In to obiralci vedo. Saj zaradi hmelja prihajajo. V bore štirinajstih dneh je treba krepko pljuniti v dlani, da zaslužiš vsaj toliko, da se pot izplača. Prihajajo od vsepovsod. Iz Prekmurja, Dolenjske in sosednjega Meijimurja. Verina jih je stalnih. Takih, ki prihajajo semkaj ze leta*in leta in so že kar »abonirani« na določenih parcelah, na določenih hektarih. Vsako leto vedo, da je treba v drugi polovici avgust*, naprtiti bisage in se napotiti v Savinjsko dolino. Mnogi za te dneve prihranijo tudi svoje redne letne dopuste... Vsak dinar pride prav... V Žalcu, v središču zbiranja zelenega zlata, savinjskega goldinga, vedo povedati, da je pred leti še prišlo semkaj tudi po petindvajset tisoč obiralcev. Letos jih je nekaj manj... — Kako to? — Letos je obiralcev nekaj manj kot običajno. In tudi ni več mnogo takih, ki bi stalno hodili sem že leta in leta... To pot lahko vidite ob hmeljiščih večinoma starejše ljudi in otroke... Ni več zanimanja za to delo... Casi se spreminjajo — pove tehnični vodja »Hmezada« tovariš Kraševec. In zdi se, da res. Kajti tistih najboljših obiralcev, ki so zmogli dnevno obrati tudi do dvajset »škafov«, je le še malo. Morebiti tudi zaradi tega, ker delo niti ni najbolje plačano. Francka Vanažičeva iz okolice Lendave, ki sem jo srečal v Arji vasi, mi je povedala: — Koliko zaslužim, vprašujete? Poglejte: dnevno naberem okoli štirinajst škafov hmelja. Saj bi jih več, a je letos hmelj tako droben, da moraš krepko delati, če hočeš obrati kar največ... En škaf nam plačalo po petinšestdeset dinarjev, če dobimo tudi hrano poleg. Če pa se hraniš sam, pri tem pa »pčje« kruh in še ka j zraven, pa dobiš za škaf osemdeset dinarjev. Zdaj pa računajte ... XXX So kmetje, zasebni pridelovalci hmelja, ki jih je v Savinjski dolini še vedno dve tretjini (ostale površine zajema družbeni sektor oziroma »Kmetijski kombinat« iz Žalca, ki imajo že dvajset let vedno ene in iste obiralce, ki sleherno leto točno vedo, kdaj in kam bodo šli obrat zeleno savinjsko bogastvo. Tako mi je kmet F. Z. iz Gomilskega, ki ima pet hektarov zemljišč zasajenih s hmeljem, povedal tole: — Zdi se mi, da bodo letos prišli zadnjič k meni obirat hmelj, čeprav hodijo že deset let, jih letos ni bilo toliko kot običajno. Navajeni so bili že kmetje in kmetice iz Črensovec iz Prekmurja prihajati k meni... Letos pa so rekli, da je večina mladih deklet šla v industrijo in tam zasluži prav toliko, pa delajo le osem ur ... Ne vem, kako bo prihodnje leto ... In ta možakar, ki vse leto živi in dela le za hmelj, je žalostno skomignil z rameni in zamahnil z roko: — Noče se jim več delati; obirati hmelj.. • Prepočasi gre in premalo zaslužijo, kot pravijo. A, kaj hočete, ta mladina . . Časi se resnično spreminjajo. Obiranje hmelja gre počasi od rok. če nisi priden in pripraven, »zaslužiš le še za suh kruh«. Zanimanje upada. Toda prav gotovo ne zaradi tega, ker se nikomur ne bi več dalo delati! čas terja svoje! Treba bo ukreniti kaj drugega, kot so to že storili v Nemčiji, na Češkem in drugod, kjer raste ta žlahtni plod. »Kmetijski kombinat« preizkuša letos dva stroja za obiranje hmelja, če se bosta obnesla (in, seveda, če bo denar!) jih bodo kupih, saj se tak stroj še kako izplača! Nadomesti dve-stopetdeset obiralcev! Dosegli so z njim že kar lepe uspehe in vse kaže, da bodo take stroje tudi nabavili. Stroj, stroji so torej grobarji savinjske hmeljarske idile, ki bo, kot kaže v nekaj letih izginila .. Ne bo več živžava ob hmeljiščih, ne bo več pesmi, ki bi krajšala čas ob zelenih kobu- lah, ne bo več nabito polnih vlakov z ljudmi od vsepovsod, otovorjenimi s košarami in kovčki. Stroj, ta idol sodobnega življenja, bo slej ko prej pokopal in žasenčil savinjsko hmeljarsko idilo... Napredek terja svoje. Neusmiljeno... xxx Letošnji pridelek hmelja ni tak, kot je obetal ob cvetu. Takrat je kazalo, da bo letošnja letina rekordna. A prav takrat, ko bi bile deževne kaplje največji blagor, jih ni in ni bilo. Pet tednov suše je naredilo svoje... Od predvidenih tri tisoč štiristo ton jih bo po oceni hmeljarskega inštituta letos le okoli dva tisoč sedemsto. Precej manj, kot so predvidevali in precej manj deviz bo priteklo v Savinjsko dolino. Stroški oziroma kobule so manjši kot običajno, saj jim je suša v najpotrebnejšem času odvzela vse sile za razvoj. Bo pa drugo leto bolje. Skoraj stoletna tradicija obiranja hmelja v Savinjski dolini se nadaljuje. čedalje bolj preudarno. Zeleno zlato bo pritekalo še naprej, saj se površine, zasajene s hmeljem iz leta v leto večajo, čeprav bo ljudi, ki bi izstopali na železniških postajah ob savinjski \ progi, vedno manj... Loos, 6(10.70-11-4-3145. (TT 20. avgusta — zadnja vrsta članka »Bar, dekleta in vojska« na 11. strani.) Če že mora biti na koncu članka objavljen žiro račun sodelavca, naj bo vsaj pravilen; zdaj je 600.11-620-7-4.314'5. številke so se pred dobrega pol leta namreč malo premenjale. JOŽE LEVANIČ, NAJBOLJ ZNANI JUGOSLOVANSKI enolog že Šestdeset LET POKUŠA VINO »Peter in Jaka sta soseda. Oba sta vinogradnika. Obiskal sem Petra. »Moj rizling je najboljši,« je dejal in pila sva ga. Res je bil zelo dober. Naslednjega dne sem obiskal Jako. »Moj rizling je najboljši,« je dejal ln pila sva ga. Res je bil dober. Nekoliko kasneje je bila vinska razstava. Bil sem pokuševalec. Pil sem rizling in znan mi je bil. Dobil je 60 točk. Pil sem drugi rizling in tudi ta mi je bil znan. Dobil je V očeh Škotov je nošenje napačne škotske suknje« malone zločin, čeprav je kakih 1000 različnih škotskih sukenj, ki utegnejo morebitnega »kandidata« spravit: zadrego, v bližnji bodočnosti ne bo prav nič težko izbrati »pravo«. (Ljubljanski dnevnik 15. avgusta — »Informacijski center za škotske suknje« ) Nerodna reč, da še škotskemu krilcu (kilt) srbohrvaško pravi »suknja«. Tako v kratki vesti nosijo škotje šestkrat slik. nje namesto krilc. Tistih 1000 različnih škotskih sukenj pa je 1000 različnih kvadratastih vzorcev barv po škotskih krilcih. MOSKVA — V starosti 68 let je umrl pisatelj in dramaturg Ivevolod Vsevanov, eden od začetnikov sovjetske književnosti. (Delo 23. avgusta — »Vrtimo globus«.) Pokojni V s e v o 1 o d Ivanov si go-tovo ni mislil, da se mu utegne z imenom in priimkom primeriti kaj tako strašnega. Poiknice so rožljale v divjem vetru, ki je vlačil s seboj amjaste oblake in jih v kosmih razpenjal po skalnih stenah. Iglast dež je pikal po oknih, kot bi jih obmetaval z drobnim peskom. Vražje zoprno vreme, naj zlodej pocitra takle avgust! Bilo je prav prijetno sedeti v topli koči v copatah, s skodelico ruma s čajem, s kramljajočimi pomenki o divjih pujskih in razmišljati o sotrpinih človeštva, ki jih bije dež ob markacijah. Zdaj pa zdaj so se odprla vrata in premočen turist je prinesel s seboj curljajoči nahrbtnik in premražen: »Dober dan!<« Pozno popoldne je prineslo s seboj tudi mladega tanta. - Neki turist je omagal doli pri studencu! Nekaj minut zatem je topla koča z vsemi prijetnostmi ostala za nami. Gorska reševalca Marjan in Franci sta tekla po skalni strmini čez ledenik, majhno melišče in spet po skalah. Lovil sem za njima utrudljive stopinje s klecajočimi koleni in sopečimi pljuči kot kovaški meh. Našli smo ga kakšno uro hoda pod kočo, sključenega v dve gubi na skalni stopnici. Ni imel toliko moči, da bi lahko vstal. Zgodba njegove utrujenosti je bila dolga šestintrideset ur. Dan poprej se je odpravil čez Prag v Vrata, se izgubil na melišču in taval do večera in potem vso noč v ledenem ve- Se isti večer, potem ko smcy spravili onemoglega nemškega turista Heinricha Strobela v posteljo, je prišla v kočo nova skupina turistov. Povedali so, da so pod ledenikom neki planinci z otrokom omagali in da ne morejo naprej. — Zakaj jim niste vi pomagali? sem jih povprašal. — Hja, je mimogrede odvrnila neka turistka, saj niso bili z nami. Zunaj je 'žvižgal vete’r. zapadlo je za nekaj prstov snega in še je padal. Spet je bilo treba na piano, v vihar, v noč. Pod ledenikom sta Marjan in Franci našla skupino planincev s petletnim otrokom, ki je bil popolnoma premražen, pa Uidi ostali so bili precej na koncu s svojimi močmi. Pravkar so si iskali zavetje, da bi na prostem prebili noč. Posledice bi bile najbrž precej turobne. Po zaslugi gorskih reševalcev se je vse srečno končalo, toda... Nepremišljenosti bi skoraj botrovala nepopisna nezgoda. Omenjeni planinci so odšli po Tominškovi poti na Triglav okrog četrte ure popoldne in vsakomur bi moralo biti jasno, da jih bo na poti ujela noč. Na naše vprašanje, zakaj so se tako pozno odpravili. nam je turistka iz družbe odgovorila: — Ko pa nismo vedeli, kakšna je pot! Vsakršno nadaljnje besedovanje bi bilo odveč ... Reakcijsko potniško letalo »Tu-104«. če. škoslovaške družbe se je nad bombayskim letališčem vnelo ... Letalo je docela zgorelo, človeških žrtev pa ni bilo, ker, v trenutku, ko se je vnelo, nikogar ni bilo v njem. (Ljubljanski dnevnik 22. avgusta — »Letalo zgorelo«. Se sreča, da ni bilo nikogar v letalu, ko se je samo sprehajalo nad bombay-skim letališče. 90 točk. Spomnil sem se, da je prvi razling pridelal Jaka in drugi Peter. Nekje na Štajerskem je Jaka razmišljal: »Kako to, da jc dobil Peter 9» točk, jaz pa le 60. No, res, Jaka je več okopaval in bolje vezal. Tudi izbiral je bolj. Morda je res njegov razling boljši ..« Jože Levanič, enolog v podjetju Slovenija-vlno v Ljubljani se je smehljal, ko mi je pripovedoval zgornjo zgodbo. Namesto, da bi spraševal jaz, je vprašal on: »Zakaj mislite, da sem vam povedal to zgodbo? Veste zato, ker .je glavni namen vinskega sejma in vsake vinske razstave, da vpliva na proizvajalce, ki razstavljajo, VZGOJNO IN IZPODBIJ DNO.« »Koliko let se že ukvarjate z vinom?« »To mi je kar malo nerodno povedati. Veste, sem sin vinogradnika (zato poznam Jaka in Petra) in sem vino spoznal že ko sem imel štiri leta. Zdaj ho menda že več kot 60 let, kar se bavim z njim.« »Vi ste verjetno najbolj znan jugoslovanski degustator. Razen na ljubljanski vinski razstavi ocenjujete vina še .. .« »Razen v Ljubljani pokušam vina še na podobnih razstavah v Italiji in Avstriji in Nemčiji.« »Koliko vrst vina ste poskusili v življenju?« »Tega ne vem. I-ahko vam odgovorim takole. Moji sošolci so v službah v podjetjih in inštitutih, ki se ukvarjajo z vinom, po vsem svetu. Redno mi pošiljajo najbolj znane in za njihovo področje najbolj tipične sorte vina, tako. da se lahko pohvalim, da poznani v glavnem’ vse vrste vina, ki so na svetu. »Tudi letos ste bili poskuševalec in ocenjevalec vin, ki bodo razstavljena na bližajočem se vinskem sejmu. Koliko vrst vina ste ocenili in kakšne kakovosti jc bilo?« »Na letošnji vinski sejem je prišlo okrog tisoč vzorcev vina, ki jih je bilo treba oceniti. Ker je bilo vzorcev toliko, se je komisija razdelila v dve skupini, ki sta vsaka posebej ocenili po petsto vzorcev. l,ahko rečem, da so letošnje sorte vina boljše od lanskih. Sploh so vsako leto boljša vina. Čeprav smo ocenjevali zelo strogo, smo okrog eni tretjini poslanih vin podelili zlate medalje. Morali smo tako. Vina so bila res dobra.« »Ker ste mednarodni pokuševalec, gotovo veste, kako v inozemstvu cenijo ljubljansko razstavo vina?« »Ljubl.janski vinski sejem ima v inozemstvu prav gotovo dosti večji ugled kot pri nas « »Povejte še kakšno zgodbo za konec ...« »Prav. Ko smo na letošnjih poskušnjah ocenjevali neko res dobro vino, ga je neki tuji enolog ocenil zelo slabo. Vprašal sem ga: zakaj tako. Odgovoril mi .je, PO NAŠI DEŽELI NEKOČ IN DANES mercedesi" za mistra Johna BNCtNIK •0*4** XA«LAOOtll • OIIVOD Med Zidanim mostom in Laškim leie pod Straškim vrhom, od vseh strani obaane z gozdovi, Rimske Toplice. Klimatsko zdravilišče je dobilo sedanje ime sete sredi preteklega stoletja. Prej, kot tudi ves srednji vek, ko je bilo kopališče v privatni lasti laških plemičev, se je naselje imenovalo samo Toplice. Okoli leta 1845 so našli arheologi antični rimski bazen z lepo vzidanim votivnimi kamni, ki so jih dali vgradti posamezniki s posvetilom vodnim ntmjam v zna«, hvaležnosti za ozdravljenje. V Toplicah so odkrili tudi rimski vodovodni kanal m rimski denar. Celo temelji kopališkega poslopja so rimski. To je dalo povod, da so dali kopališču sedanje ime — Rimske Toplice. Glavna izvira termalne vode, »rimski« in »Amalijin« imata čisto pitno vodo brez vonja in okusa. Povprečna temperatura vode je 37,5« Celzija, sta pa oba vrelca tudi močno radioaktivna (9,85 Machovih enot j. --------------------------------------------------------------------------------- .. šest minut kasneje je čuvan avto brez kupoprodajne pogodbe spremenil lastnika DOMOVI SO IN NISO“ V predzadnji številki TT.ja v članku »Domovi so in niso« se je vrinila neljuba napaka, ki jo z naslednjim pojasnjujemo: Ljubljanska poslovalnica turistične agencije »IZLETNIK« ni imela do sredine lanskega leta svojih prostorov. Sele julija smo se vselili v Trdinovo ulico. Dejavnot le poslovalnice je bila v marsičem otežkočena, ker so bili bivši prostori v Šiški strankam težko dostopni. V želji, da vsaj nekaj naših dejavnosti približamo strankam, smo uredili recepcijsko službo za letni oddih v zgradbi Zveze sindikatov Jugoslavije v Dalmatinovi ulici pri Stalni konferenci za oddih in rekreacijo. Tam je ostala tudi po preselitvi poslovalnice v Trdinovo ulico, ker sredi sezone ni kazalo spreminjati naslova. S tem v zvezi je nastala napaka v članku »Domovi so in niso«, da se lani z domačim turizmom nismo ukvarjali. To moramo razumeti tako, da je bila ta sluiba do konca lanskega leta v drugih prostorih. »IZLETNIK« Sunkovito potisnem trioglato okno. Vda se pritisku. Sežem v notranjost, pritipam do kljuke, vrata se odpro. Poskušam kontaktne ključe. Hip za tem motor zabrni in zdrvim, kot se spodobi za tatove avtomobilov. Na križišču za slovo čuvaju še izsilim prednost, kolesa zažvižgajo na ovinku in — adijo! Avto je ukraden. Akcija je končana. Trajala je vsega skupaj šest minut. (Stavil bi, da bi lahko vsakih šest minut ukradel drug avto. Ampak to samo privatno). To je ena izmed kraj, ki je ne bodo registrirali v analih pristojnih organov. Zato jo je registriral TT. Zakaj? Trenutek, prosim! NEVSAKDANJI INTERVJU Pol ure kasneje sem se s pričami in ma ' ziljeno dobrohotnostjo pojavil pred istim tovarišem inkasantom, ki je malo poprej tako zaničljivo koketiral z menoj. Obvezen uvod .. Veste, ml smo od časopisa ... Kratek intekvju prosim, samo nekaj vprašanj. Malo zadrege, sicer pa kar prijazen fant. (Prav žal mi je, da sem ga ukradel). — Vi čuvate avtomobile, kako? — Čuvamo, reveda in pobiramo takso. Sto din za tri ure Precej dela je, nekateri nočejo plačati. — Ste imel' že kakšen primer tatvine?« za čuvanje, ne preslepi, odgovornim tovarišem pa v trezen premislek, kajti takšnole čuvanje je zgolj pobiranje pristojbine za parkiranje ali v preprostejših besedah, ožemanje že tako po večini zadolženih lastnikov motornih vozil. ljubljanska znamenitost? O plačevanju parkirnine je bilo v zadnjem času že veliko napisanega in še več izgovor- REPORTER TT - AVTOMOBILSKI TAT • KITI NA JADRANU Stari ribiči ti lahko opišejo tudi sto različnih barv, ki jih kaže naše Jadransko morje, in še njihove nianse povrh. Lahko je modro, zeleno, pokaže se tudi črno, vijoličasto, rumeno, rdeče, belo, sivo. V njem se prelivajo vsi odtenki barv. Kadar je mirno in gladko kot olje, se dogodi od časa do časa — vendar zelo redko —, da se na gladini pojavijo kiti. Vsekakor so redkost v naših vodah, vendar jih prinesejo morski tokovi, ki prodirajo iz Atlantika ob španski, francoski in italijanski obali. Ti tokovi tečejo skozi Otrantska vrata naprej ob dalmatinski obali in nosijo s seboj ogromne količine planktona. Za drobnimi rastlinskimi in živalskimi morskimi bitji potujejo tudi jate sardel, ki se z njimi hranijo. Kitom pa so hrana sardele in plankton. Znano je, >«.' irfiajo ogromen gobec, a da lahko škozi ozke vose precedijo samo manjše morske živali. Zadnjega kita so pri nas opazili lansko leto. Bil je še mlad. Videlo ga je več ribičev. Leto pred tem so prav tako opazovali kita in ga celo začeli zasledovati, a brez uspeha. Se prej so v severnem Jadranu ujeli 2550 kg težkega kita v ribiške mreže. Ribiči so ga kot posebnost razstavili tudi v Ljubljani in Zagrebu. Doslej so ujeli v Jadranu dve vrsti velikih kitov, ki so zašli v naše vode iz. Atlantika in Severnega ledenega morja. PESEK V OČI (ALI ČUVANJE AVTOMOBILOV) Tatovi ne počivajo. Ukradli so rumen avto, znamke »fiat 750«, s parkirnega prostora v Kidričevi ulici, nedaleč od table z napisom: »Čuvanje avtomobilov od 6 do 22.« Drzen rop? Niti ne. Brez pompa, brez vpitja, brez zavijanja miličniške sirene. Tiha tatvina; nihče ni vedel zanjo. Niti miličniki in še čuvaj ne. Toda, to ni začetek. Začelo se je že mnogo prej. To je bila zgolj naša akcija na temo čuvanja avtomobilov v središču Ljubljane. Sto dinarjev za tri ure. Odlok Občine center o plačevanju pristojbine za parkiranje je vzbudil med občani precej hude krvi. (Tisto o čuvanju prihranimo zq kasneje.) S pobiranjem parkirnih taks se je že pred časom ukvarjalo podjetje »Varnost«, ki pa je zaradi številnih razlogov kmalu opustilo ta posel in ga je sedaj podedovalo podjetje »Snaga«. Čuvanje avtomobilov, če to lahko sploh tako imenujemo, pa se je na teh parkirnih prostorih kaj čudno izrodilo. Sicer pa več o tem govore naše vrstice in akcija sama. Takšen orjak je le redek plen v Jadranu. Slika lepo kaže, kako pritlikav je človek v primerjavi s kitom. Zanesljivi podatki govore, da so v 18. stoletju ujeli primerek tako imenovanega kljunatega kita. Leta 1927 je nasedel na čereh Pelješca še en primerek te vrste. Dolg je bil okoli 9 metrov in težek več ton. Morda se je ta vrsta kitov še večkrat pojavljala v naših vodah, a podatkov o tem ni. Druga vrsta ki.ov, ki je bolj pogosto zablodila v Jadran, je pripadala glavačem ali kašelotom. Dosegli so dolžino 9 do 15 metrov. Kronika govori, da so v. zadnjih dvesto letih v Jadranskem morju ulovili ali vsaj opazili okoli 30 velikih kitov. Znano je, da je samo v letu 1853 jiasedlo na obalah Istre šest kitov. To je bila največja tragedija velikih morskih sesalcev v Jadranu. Pozneje so našli nasedle kite se večkrat na čereh Korčule, nekaterih drugih naših otokov in v Istri. Vsak kit povzroči med jadranskimi ribiči presenečenje in razburjenje. Včasih organizirajo za njimi cele pogone. Pred leti Je poleg ladij sodelovalo v lovu na kita celo letalo. Morskemu orjaku se je vseeno posrečilo uiti. Dejstvo, da so 2550 kg težkega kita pri Bakru ujeti ribiči t> mrežo za tune, pa je prav gotovo redkost. • OD ANGLEŠKEGA »GOLDINGA« NI OSTALO NIČ VEČ ANGLEŠKEGA Ud trojanskega klanca, kjer je bila postojanka antičnih rimskih legij Atrans, se razprostira proti Celju prostrana ravnina, dolga več kot štirideset kilometrov. Od sredine julija pa do druge polovice septembra je Savinjska dolina najbolj dišeča pokrajina v Jugoslaviji. Vsepovsod se razširja opojni duh rumenega cvetnega prahu hmelja, katerega vitke steblike, visoke do deset metrov, se širijo kilometre daleč. Med temi steblikami se vsako leto od —edine avgusta do sredine septembra gnete dvajset do petindvajset tisoč obiralcev iz raznih krajev Slovenije in Hrvaškega Zagorja. Z rokami previdno obirajo cvetove hmelja, jih v košarah nosijo na zbirna mesta, od tam pa gredo v sušilnice, kjer jih ' kemično preparirajo za izvoz. Hmelj je najdo-^snejša poljedet:ka kultura v Savinjski dolini m tudi v celi S’oveniji. Kakih 3000 hektarov plantaž hmelja da samo iz izvoza na leto okoli pet milijonov dolarjev, včasih še več. Tako visoko ceno ima savinjski hmelj zaradi izredne kvalitete. Velja za najboljšega na svetu. Največje pivovarne v Evropi in Ameriki kupujejo hmelj iz Savinjske doline za proizvodnjo najbolj kvalitetnih vrst piva. Hmelj gojijo v Savinjski dolini že zelo dolgo. Po ustnem izrqčilu so ga uvedli v naših krajih Tatari. Hmelj so nazivali »humala«. Verjetno so hmeljev cvetni prah- ki vsebuje trde in mehke smole kot tudi eterična olja, uporabljali za neke vrste konserviranje hrane, posebno mesa. Razen tega jim je bil verjetno všeč prijetni vonj cvetnega prahu »lupulma«. Menijo, da so gojili hmelj na področju današnje Slovenije tudi stari Slovani. Dokumenti iz leta, 1156. govore, da so se s hmeljarstvom ukvarjali šk&jje, ki so imeli velika posestva v Škofji Loki in okolici Gojitev hmelja za industrijske namene na področju Slovenije omenjajo prvikrat leta 1847. Nekaj kasneje, okoli leta 1870, so plantaže v Savinjski dolini dobile angleško vrsto» golding«, ki se je hitro aklimatizirala. Hmeljarji iz Žalca m okolice so kmalu odkrili načina kako gojiti in oplemenjevati to vrsto hmelja. V tem so toliko napredovali, da od angleškega »goldmga« ni ostalo nič angleškega, razen porekla. Posrečilo se jtm je vzgojiti cvetove z rumenim prahom, ki ima najprimernejši sestav kemičnih sest vin za izdelovanje najkvalitetnejših vrst piva. Seveda so tudi drugi elementi vplivali na to, da je postala Savinjska dolina kot hmeljarsko področje daleč naokoli znamenita. Znano je, da v Savinjski dolini odlično ustrezajo hmelju intervali v padavinah, vetru in kemični sestav zemljišča. Zato dosega savinjski hmelj na svetovnem tržišču najvišjo ceno. • RIMSKE TOPLICE SO OSNOVALI RIMLJANI To je zgodba o mercedesih. O avtomobilih. O treh mercedesih. »Samo« treh... Sicer se je pa ta resnična zgodba pričela takole: Gospod John (naj mu bo tako ime). Iz Združenih držav Amerike se je letos domenil z neko potovalno agencijo za štirinajstdnevno bivanje v naši deželi. Ta agencija je takoj stopila v stik z jugoslovansko agencijo in sklenjen je bil poseben aranžma za g. Johna. Trasirali so posebno potovalno marš-ruto zanj, da bi si v teh kratkih dneh ogledal kar največji del Jugoslavije. Seveda, potoval bo z avtomobilom, ki pa naj ga preskrbi potovalni urad, ker svojega, za teh nekaj dni, ne bo »vlekel« v Evropo. Z mercedesom, seveda! Vse je že bilo domenjeno ... Bližal se je dan prihoda g. Johna ... Uslužbenka našega potovalnega urada, ki je skrbela za »potovanje g. Johna« pa je ugotovila nekaj dni pred njegovim prihodom, da so mercedesi njihovega podjetja, ki jih uporabljajo v te namene, v popravilu in ne bo niti eden nared do tistega dne, ko bi moral čakati g. Johna na letališču. Slo je za ugled potovalnega urada. Četudi nezaželeno, je'sodelovanje med našimi potovalnimi uradi v takih primerih dobrodošlo. Uslužbenka se je znašla in prosila za pomoč sorodni potovalni urad v drugi republiki. Obrazložila je položaj, in zadeva je bila rešena. (Navsezadnje je res vseeno, ali g. John potuje v aranžmanu podjetja »X« ali »Y«. Važno je, da je bil rešen jugoslovanski turistični ugled!) Nekaj dni pred prihodom ameriškega turista, pa je ta uslužbenka odšla na službeno potovanje in predala »zadevo g. Johna« z vsemi težavami, v vednost tovarišici iz istega oddelka. Le-ta je v svoji vnemi skušala rešiti, kar se je rešiti dalo ... Telefonirala je nekemu izvoznemu podjetju v sosednjo republiko (ki je imelo na »zalogi« nekaj mercedesov), naj jim z razumevanjem pomaga.■ • ■ V podjetju so obljubili pomoč in kar oddahnila se je ... G. John bo potoval ugodno, ne da bi vedel za vse peripetije, ki so še dogajale, preden se je lahko zleknil v mercedes in potoval po naši lepi deželi. Potem se je Vrnila s službenega potovanja uslužbenka, o kateri smo poprej govorili. Na mizi je dohila obvestilo, da potovalni urad v sosednji republiki v zadnjem trenutku ne more zadostiti prošnji, ker so tudi njihovi avtomobili prezasedeni... ' Kaj zdaj? , Pretila je nevarnost, da bo šel ugled potovalnega urada v franže, in to pri turistu iz ZDA, ki gotovo ni prišel k nam gledat zgolj na uro! Posvet z načelnikom oddelka za inozemski turizem, in hitro je bil sprejet sklep: Pričakati g. Johna na letališču in mu, seveda, z lepimi besedami obrazložiti, kaj se je pripetilo in se lepo opravičiti! To je še vedno bolje kot nič ... Na- dan prihoda se je uslužbenka z avtobusom napotila na letališče. Ko je prispela tjakaj, je nemalo presenečena zagledala šoferja njihovega podjetja pred mercedesom. — Ja, kaj pa ti delaš tukaj? šofer ji je obrazložil, da so medtem časom popravili avtomobil, da velja še vedno prvoO ni potni nalog za g. Johana. Ker ga nihče ni/ preklical, se je šofer odpravil na pot... (Nihče ni obvestil avto-parka, da se pogajajo s sorodno potovalno agenoijo!) Toda — to še ni vse! Poleg tega mercedesa sta stala še dva! Pravzaprav avtomobila obeh podjetij ki sta obljubili pomoč! (Ljudje ob letališču so se spogledovali in bili prepričani, da je bržčas napovedan obisk kake visoke državne delegacije ali česa podobnega! ) Letalo se Je spustilo na pisto in iz njega je izstopil g. John. Pristopili so mu trije šoferji,. s profesionalno vljudnim nasmeškom in ga povabili v avtomobil. G John je bil malce presenečen. Gledal je in ni vedel čisto natanko, za kaj gre ... Odpeljal se je z mercedesom potovalnega podjetja, ki je priskočilo podjetju-organiza-torju na pomoč! (Njegov zastopnik Je znal-najbolje govoriti in se je prvi »znašel«), G. John zdaj potuje po Jugoslaviji in uživa. IZTOK AUSEC Minuli četrtek. Ura je dvanajst. Obakraj Kidričeve ulice so stali avtomobili. Čuvani avtomobili. Za sto din na tri ure. V trenutku, ko je rumen fičko z registrsko številko LJ 217-84 pripeljal iz Beethovnove v Kidričevo ulico in tam parkiral, se je naša akcija začela. Čuvaj, bolje inkasant, pobiralec stojnine, je z drugega konca ulice strumno prihitel h kolegu Nikolaju in mu nemudoma zaračunal sto dinarjev in izdal »potrdilo o vplačilu uporabnine čuvajnine« (tak je namreč uradni naslov plačilnega kupona). — Po treh urah plačate spet sto din, je pojasnil pobiralec, obkrožil na oštevilčenem kuponu dvanajsto uro in odtržek zataknil za brisalce stekel. Trikotno okence na sprednjih vratih je ostalo priprto. Lastnik je odšel. Ih čuvaj tudi. Čuvat avtomobile. Pojavil pa se je postopajoči ... napisal bi nepridiprav, sumljiv tip in še marsikaj, če — da, če ne bi bil to sam. Strogo službeno. Imel sem za člana današnje družbe kaj nenavadno nalogo; ukrasti avtofnobil. Kot se spodobi za veščega zmikavta, sem se malomarno vlačil po pločniku, z rokami do komolcev v žepu in s šopom ključev med prsti, gledal za ženskami, se oziral, po vremenu, žvižgal Mamo Juanito, .škilil na čuvaja... Čuvaj pa name. Pogledoval me je zaničljivo, kot posodo za -smeti. Takle nemi očitek poštenega državljana' hudo pretrese. Potem se je prav na zgornji konec ulice nasproti klasične gimnazije siv »rekord« rinil med avtomobile na parkirni prostor. Čuvaj pohiti, služba je "služba. Po sto din za tri ure. Nekaj desetin avtomobilov ostane brez nadzorstva. Pred menoj je »volksvvagen« z na pol odprtim oknom, za njim rumen »fičko«. Trenutki odločitve. Samozavestno stopim na ulico. Pogled gor, pogled dol. Inkasant hiti na zgornji konec ulice. Takšna je pač njegova služba. — Ne. — Kaj mislite, da bi vam lahko kdo ukradel avto? Začuden pogled in sproščen smeh. — Avto? To pa ne. To pa že ne. — Kaj pa, če kdo kaj iz avta izmakne? — Hja, saj vse piše zadaj na kuponu. In res piše. NISMO NAPOLEONI! Predvsem ne bi hotel, da bo sedaj kritika letela na napačen naslov — češ, glejte ga malomarnega inkasanta. Še zdaleč ne. V vsej Kidričevi ulici, kjer je ob polni zasedbi sto in več avtomobilov, sta samo dva, naj rečem, čuvaja in inkasanta hkrati. Fanta imata dela čez glavo, ko se podita po ulici gor in dol, tekata za lastniki vozil, jim pojasnjujeta in i pobirata takso, kar je še posebej zapleteno, če imata opraviti s tujci, kajti njuna tuja konverzacija je omejena zgolj na: »Zahlen sto din!« Rekel bi in skoraj trdil, da fanta marljivo opravljata svoj prav nič hvaležen posel pobiranja parkirnine, vendar pa je skorajda nemogoče zahtevati od njiju, da bi ob vsem tem še prav zvesto čuvala avtomobile. Hotel bi sanjo omeniti način čuvanja v nekaterih italijanskih mestih, kjer so sicer parkirni prostori s plačevanjel pristojnine precej redki. V Trstu na primer, sta samo dva. Tu posebni uslužbenec pobira določeno pristojbino, drugi, običajno v civilu in oborožen, pa samo čuva, in nadzoruje parkirane avtomobile. Njihova naloga čuvanja je razumljivo znatno lažja in zanesljivejša. Zal, nismo vsi Napoleoni, ki bi zmogli več del hkrati. Naša, rekel bi kraja brez posebnih težav, jasno dokazuje, da je takšno čuvanje zgolj pesek v oči. Ne zaradi čuvarjev, ampak tistih, ki so vse to tako globokoumno zmodrovali. In še to: opisana akcija ni recept morebitnim resničnim zmikavtom, ampak kvečjemu opozorilo lastnikom, naj jih plačanje sto dinarjev TURISTIČNI OCVIREK (IZ DOMAČIH LOGOV) Čuvanje avtomobilov po sistemu: kar je tvoje, je moje (sto din za tri ure), kar je pa moje, pa tebe nič ne briga! Lastnik plačuje čuvajnino . veliko tujcev, in takšna dejanja prav gotovo ne služijo našemu ugledu. Opaziti je tudi, da je precej vlomov v parkirane, zlasti tuje avtomobile, pred hoteli, kar je poglavje za sebe, saj bi morale hotelske uprave čuvati lastnino svojih gostov, ali pa jih vsaj opozoriti, da parkirane avtomobile zaklepajo. Tako so samo v zadnjem času zabeležili več vlomov v avtomobile pred hotelom Turist v Ljubljani, pred hotelom Krn v Logatcu, precej vlomov v avtomobile gostov psi je bilo tudi na samem dvorišču hotela Otočec, vendar so pred nedavnim zlikovce, ki so si privoščili tako drzne tatvine, že prijeli. Torej, še enkrat se vprašamo, kaj tovariši s torbicami, ki pobirajo 100 din za tri ure, sploh čuvajo. Statistika tudi pokaže, da je največ tatvin, in to 80 odstotkov, izvršenih ponoči, povsod razen na parkirnem prostoru pred Prehrano, pa čuvajo avtomobile samo podnevi.-Precej odgovornih meni, da bo bržčas takšno čuvanje več škodilo, kot pa koristilo, kajti, večina lastnikov motornih vozil sl ne more privoščiti za vsako' parkiranje’ po 100 din ali še več, in se bodo zategadelj zatekali v odročnejše ulice, kar bo razumljivo, možnost tatvin še povečalo. 0 Po vsem tem lahko brez predsodkov za-0 ključimo, da se za tem sila plemenitim 0 čuvanjem parkirane lastnine naših (in tu-0 jih) državljanov skriva zgolj pobiranje ne-0 upravičenih taks, kajti vsak lastnik mo-0 tornega vozila že pri registraciji pošteno 0 plača cestno takso in ima zategadelj vso 0 pravico cesto tudi uporabljati. TONE FORNEZZI jenega. Pri večini občanov, še zlasti motoriziranih, je tak odlok občine Center vzbudil upravičeno ogorčenje in negodovanje. Menda bodo v bližnji prihodnosti pobirali parkirnino — 100 din za tri ure —■ skoraj po vseh ulicah v središču mesta. Ta ukrep menda utemeljujejo s tem, da bi izrinili avtomobile iz središča mesta. Ce bo to uspelo, bo Ljub-ljan menda edino med velemesti na svetu, ki ne bo imela avtomobilov v svojem središču. Takšnega salomonskega ukrepa — čemu in zakaj? — pa povprečen- mozeg ne more doumeti. ČUVAJI ČUVAJO ČUVAJNINO Na hrbtni strani listka odnosno »Potrdilo o vplačilu uporabnine čuvajnine«, ki ga pristojni uslužbenec komunalnega podjetja »Snage« izda žrtvi, če se za-teče v njegov revir', v zadnjem odstavku piše — »Za predmete v vozilu ne odgovarjamo«. Upravičeno. se potem lahko vprašaš, kaj sploh čuvajo. Ze bežen pogled v anale kriminalistov pokaže znlaten porast vlomov v avtomobile. Pred nedavnim so ujeli skupino Zagrebčanov, ki so se v poznih večernih urah pripeljali v Ljubljano in nato po ulicah vlamljali v parkirane avtomobile, iz njih pobirali vrednejše predmete, proti jutru pa so jo spet popihali nazaj in tako zabrisali za setjoj vse sledi. Nakljub vsemu pa so jim uslužbenci Tajništva za notranje zadeve le prišli na sled in jih ujeli. Zal je takšnih skupin še več, kajti spisek vseh tistih, ki so jim vlomili v avtomobile in odnesli iz njih dragocene predmete je dolg, zelo dolg. Zal je med njimi tudi zelo Z REKE V NEW YORK V jutranjem svitu zavijemo okoli rta Santa Maria in v do- poldanskem soncu se nam pokaže strma, v glavnem gola obala Kalabrije. Sredi popoldneva plujemo skozi Messinsko ožino. Preko visokih betonskih stebrov teče električna energija z ene strani na drugo. Profesor Milorad spusti v morje zamašeno pivsko steklenico s cigaretami in pismom za svoje domače, pričakuje, da jo bo našel kak ribič, odprl, cigarete spravil, pismo pa oddal na pošto. Pristaniški kraji, na desni in levi, tam dalje Etna, a kmalu je vse za nami. Zvečer se zaslišijo . naše In italijanske pesmi. Ko pa zagledamo v daljavi naš tanker; vse utihne, spremljamo' ga, dokler se ne izgubi v daljavi. Naslednji dan je morje bolj in bolj nemirno, toda vreme je čudovito: niti oblačka na nebu od jutra .do večera, ko se žareča sončna obla počasi potopi v morje. Drugo jutro smo malce presenečeni, ker nas ob pol osmih naš Riko, ki bo — kot pravi — leto svojega pokoja preživel nekje blizu Kamnika, ne pokliče k zajtrku. Sele čez nekaj časa Ugotovimo, da je pozno zvečer pomaknil stensko uro v obednici za eno uro nazaj. To napravi do ameriške obale še nekajkrat. Še en lep dan in v nedeljo zjutraj se po enotedenski vožnji približamo Gibraltarju. Cim bliže smo goli kamniti gmoti, tem več znamenj močne vojaške utrdbe. Eden od beograjskih profesorjev se smeje vrsti topov, ki so naperjeni proti nam, češ, vse to je zada-našnji čas hudo zastarelo; njegov kolega ga zavrne: ne vemo, kaj vse se skriva v pečinah. Medtem ko natakajo naftq, gremo v mesto. Spodaj je pristanišče in dolga ulica s trgovinami spominkov španskega in maro-kanskega izdelka. Ko si napasem oči na vabljivih predmetih, nehote prisostvujem svečani zamenjavi straže pred guvernerjevo palačo, se povzpnem v hrib, kamor vodijo ozke, čuk na mansardi I moj crni moro jetar nad ostrvom a čiste ulice. Iz vseh tipično mediteranskih hiš je slišati isto radijsko godbo, kot da ima vse mesto en sam radijski aparat z neštetimi zvočniki. Ogledam si še ostanke nekdanjega obzidja, a seveda tudi meščane, večinoma Špance in Marokance, ter se vrnem na ladjo. Tu izvem, da je pred dvema dnevoma v gosti megli zadela ameriška ladja v angleško in jo potopila. Kapitan, prvi oficir in telegrafist so utonili. Velika angleška prekooceanska ladja, ki je zasidrana zunaj pristanišča in kamor pravkar pelje večja motoma ladja potnike, bo odpeljala trupla na Angleško.-Moram se spet spomniti na tiste zapuščene čevlje na Reki in na zelo prizadeto razpravljanje naših mornarjev o tem, da njihovo delo ni dčvoli cenjeno in plačano. ' Po kosilu odplujemo. Naravnost proti New Yorku, kajti tudi na Portugalskem ni tovora za nas. Že sredi popoldneva smo na odprtem morju. Ničesar razen morja in neba. Morje je spet mimo in temnomodro, nebo brez oblaka. Zvečer pa spet čudovito rdeča zarja in potem se prižgo zvezde, druga za drugo, dokler se ne blešči vse nebo. Po večerji majhna, a prisrčna svečanost. Profesor Ray naroči nekaj buteljk vina. V čašah se peni traminec iz Radgonske kleti. Zapojemo kratko pesmico njegovi ženi za 65-letnico. Riko pa zaključi večerjo s torto, na kateri piše sicer Happy birdday namesto birthday, kar pa nikogar ne moti.1 Od našega kuharja res ne moremo zahtevati, da bi obvladal komplicirani angleški pravopis, da le obvlada kuharsko umetnost. V tem je zares mojster. Oba Amerikanca sta zgovorna. Pred leti sta obredla svet, nimata otrok, pa pobijeta in potujeta. Potovanje, ki ga pravkar zaključujeta, ju te stalo okoli 3.500 dolarjev, ki si jih je Ray prihranil od svoje profesorske plače. A še bolj kot to me preseneča. kako' ie še vedno povezan s svojimi nekdanjimi dijaki: že nekaj let se aprila vedno sestane s kakimi sedem stotimi v večji dvorani, ki jo bajam e za to priložnost. Zanimivo je tudi, kar pripoveduje o' svojem svaku Williamu Willisu, ki se je pred nekaj tedni s svojim splavom odpravil na šestmesečno pot od Callaa v Peruju do Brisbana v Avstraliji. Pred devetimi leti je opravil 6.000 milj dolgo pot, o čemer je napisal knjigo, ki je prevedena na več jezikov. Tedaj je imel s seboj mačko in papagaja, ki pa ga je med vožnjo mačka požrla: zdaj potuje sam s svojimi sedemdesetimi leti. In kako je z nami? Naša morska pot je dolga nekaj čez pet tisoč milj, to je nekaj nad 9.000 km. »Slovenija« reže valove Atlantskega oceana s hitrostjo 16 milj na uro: če ne bo slabega vremena, bomo v New Yorku v ponedeljek zvečer aji v torek dopoldne, namreč v ponedeljek oziroma torek teden. V sredo malo pred poldnevom plujemo med Azorskimi otoki. Na levi kipi v nebo Pico Alto, 2.320 m visoki stožec, podoben Fudžijami, celo z vodoravno meglico pod vrhom, le brez snega: na desni pa dolg otok San Jorga. Ves zelen je in spodaj zasajen z vinsko trto, zgoraj pa porasel s travo in ves potresen z belimi hišami. Dolgo se vozimo ob njem. Proti večeru plujemo mimo zadnjega otoka, ki pa ima le svetilnik. Tretjina poti — tisoč milj — med Gibraltarjem in New Yorkom je že za nami. Še pet in pol dni samotne vožnje, branja, sončenja, razgovorov, vetra, čudovito oblikovanih oblakov in zdaj bolj zdaj manj valovitega morja- Za nameček pa zadnji večer in zadnjo noč tako gosta megla, da kljub radarju, ki ga ima naša ladja, sirena vsake tri minute zatuli, da zabole ušesa. Po polnoči se megla sicer razredči, a popolnoma jasno ni, ko v torek — 23. julija — malo pred poldnevom zagledamo obrise ameriškega kopna. Da se bližamo eni največjih svetovnih luk, nas je že prej opozorilo veliko število najrazličnejših ladij, opozorili so nas galebi, ki nas obletavajo in opozorilo nas je izredno umazano morje, v katero zaplovemo. Najprej zagledam večje stavbe Coney Islanda, Brookly-na in Richmonda, potem se začne kazati iz zameglenega obzorja kip Svobode, še prej se postavita pred nas mogqčna stebra bodočega največjega visečega mostu in končno se kot v pravljici začrtajo tam pred nami nebotičniki Manhattna. Bolj in bolj nestrpni smo. Vsak čas bomo torej stopili na trdna tla ameriškega kontinenta. Toda preden se to zgodi, mine poldan in popoldan. Najprej ob karantenski postaji pregled naših rumenih knjižic, potem pa čakamo in čakamo, da nam naša ladja »Trebinje« napravi prostor v prenatrpanem tovornem pristanišču Brooklyna. Ob treh začno z re-morkerjem vleči našo »Slovenijo« v luko. No, končno le pristanemo ob enem izmed neštetih pomolov s skladišči. Kmalu se na ladjo vsuje kopica ljudi v uniformah in v civilu, poieg moških tudi nekaj žensk in celo debelušast dečko, pa njegova suhljata sestrica. Njun zajeten in hudo dobrodušni očka v uniformi sicer naglo pregleduje naše potne liste in jih pečati kar ob navzočnosti cele svoje družine — ena izmed žensk je namreč njegova žena — toda nas je 64 in vsi moramo predenj. Končno je tudi to opravljeno in momaTji znosijo naše stvari z ladje v skladišče. Carinski pregled je skorajda zgolj formalen. Carinik vsakemu izmed nas zaželi srečno bivanje v Ameriki in ... O. K.! (NADALJUJE SE) 0 Po Gibraltarju se lahko prevažaš s taksijem ali z izposojenim kolesom, za posebneže pa je prastara kočija (slika zgoraj) 0 Trgovci s svojimi »zakladi« so priveslali »Sloveniji« ob bok (slika spodaj) KALKUTA grač zvijezda i sto kročiš stazom sna PESMI FAVORITOV f NASLEDNJI TEDEN VSAK DAN V v radiu \ v i Beograd ob 14.40 Zagreb ob 15.30 Ljubljana ob 16.55 Sarajevo ob 17.15 Skopje ob 15-55 Titograd ob 15.30 Novi Sad ob 15.15 Reka ob 17.20 PrlStino ob 16.45 Osijek ob 14.S0 HRANITE OVOJNICE FAVORITOV ČAKA VAS 777 NAGRAD1 SAPOMIA OSPEK Hoiorah Bridge je kot nalašč za opazovanje življenja 'V Kalkuti. Je njeno ozko grlo, to, kar je pri šivanki uho. Dve trolejbusni liniji, vedno zasedeni do zadnjega centimetra. šest čestišč za avtomobilski promet — pa še dva pasova za pešce je sicer že nekaj, toda en sam most za osemmi-lijonsko mesto... Ze eno uro slonim ob ograji, pod menoj teče Ganga, sveta reka Indije, njen orakelj in usoda, na desni in levi velike cinerame je Kalkuta razpela od obzofja do obzorja, eno samo platno je, toda ta slika živi in valovi. Barke, vlačilci, več deset metrov dolgi splavi, naloženi do vrha z balami jute, vrečami čaja, riža pa moke, ladje na kolesa, takšne, kakršne so nekdaj vozile na Mississippiju, jadrnice — njihova jadra se napenjajo kot rdeči baloni — čolni se pozibavajo na valovih, pilotirajo jih mišičasti domačini, kuliji, s košarami premoga na glavi — to je bila Ganga. Kalkuta! Najbolj indijsko mesto v Indiji! Nihče ne ve, kje se začenja, kje se konča, nihče še ni preštel, koliko ljudi spi v hišah, koliko na pločnikih, mestne oblasti ne objavljajo teh podatkov. Navedite en sam problem in že se bo pojavil v našem mestu — opozarjajo tujca mestni očetje. Spoznal sem jo v prvih dneh aprila, bilo je šele na začetku indijskega poletja, doživel še enkrat junija, bilo je že vroče, kakor bi se preselil na ekvator, pot mi je lezel po hrbtu, nobena reč ni pomagala, neznosna sopara ni popustila do desetih zvečer. Zatem se je pokazala luna, lezla je počasi po nebu navzgor kakor mačka po vroči pločevinasti strehi. Danes se je razlila mlečna svetloba čez mesto, dopoldne je deževalo, ves dan se temperatura ni dvignila nad 31 stopinj. Se vedno slonim na ograji mostu. Je ena sama jeklena konstrukcija, delala bi čast tudi Pittsburgu ali Liverpoolu. V Tu se govori bengall. bihari, hindi, oriya, urdu (jezik bengalskih muslimanov), na severu Bengalije, v Darjeelingv, pa že nepali. Ta jezik je podoben tibetskim narečjem. Kalkuta živi od železa, jute (Indija ima monopol v proizvodnji jute), čaja, riža, premoga in tekstila. Je 85 milj proč od morja, preko te luke gre polovica indijske čezmorske trgovine. Na zahodu, dobrih sto milj stran, je Tatanagar, središče indijskega Porurja (Tata je indijski Krupp, Nehru mu je v svoji biografiji posvetil več vrstic), dve sto milj na sever pa si indijski jaivani (vojaki) in pripadniki kitajske ljudske armade gledajo iz oči v oči... Vsako mesto ima svoje središče — tudi Kalkuta ga ima, imenuje se Esplanade. Tu so banke, velike zavarovalnice, konzulati, trgovinska predstavništva, tu je American Ezpress Co in še kaj. To je najlepši del mesta. Le nekaj korakov stran je velikanski park z elegantno angleško travo; s prostorom res niso štedili. V tem parku nabijajo vsako 'nedeljo zjutraj nogomet — igralci imajo živ opisane drese, v Indiji imajo radi močne barve — igrajo hokej na travi, počivajo tisoči in tisoči v senci starih dreves, razkazujejo domačini dresirane kobre: »Mister, one rupees — gospod le eno rupijo ... Ne le sedanja prestolnica Nem Delhi, tudi Kalkuta je bila zgrajena v velikim stilu, njeno središče, seveda. Naj še pozni' potomci vedo in pomnijo, kje je vladal britanski lev, naj se vse svoje življenje spominjajo, da v britanskem cesarstvu sonce nikoli ne zatone in da vlada Britanija na morjih. V Kalkuti so napisi angleški, indijski se skrivajo pod velikimi črkami latinske abecede. Tudi domačini sami se sporazumevajo v indijski angleščini — moj znanec iz Londona pravi, da je to nov jezik — brez tega jezika bi bila Indija spet srednji vek. Toda le nekaj korakov od kozmopolitskega Esplanada so žalostne barake, je smrt na obrazih ljudi, so slumi. proti katerim so brazilske favele kar lepa kulisa. Tu žive ponižani in razžaljeni, Dostojevski bi moral videti to mesto. vsi. ki trdijo, da smo že premagali srednji vek in mislijo, da manjka le še en korak, pa bomo že v... To je mesto nasproti), Kalkuta je odprta knjiga, nihče še ni preštel njenih strani, ta film se ne bo nikoli končal MIRAM OGRIN britanski parlament, če se ne bi v tem trenutku zavedel, da sem še vedno v Indiji. Tudi znameniti stolp ima, pa zvon, seveda. Rad bi živel v Kalkuti, bil sem strašno razočaran, a tudi navdušen, v enem dnevu sem videl več kot v Bombayu ves teden. To je prestolnica bengalske inteligence, pompoznih viktorijanskih palač, cinobrastorde-čih dvorcev, zgrajenih v sara-censko-mughalskem slogu, to je središče enigmatične Azije, velemesto, kjer se meša vročina s smradom, kjer se sprehajaš po zgodovini. Tu razgrne Azija vse svoje registre, tisoč obrazov ima, tudi indijski panteon je poln bogov in polbogov. Tu se je zapisala indijska kronika, v Seramporu, nekaj deset kilometrov severno od sedanjega mestnega središča, so bili Danci, v Chandernagoru Francozi (ti so se umaknili šele leta 1951), Holandci so bili v Chinsu-ri, Portugalci v Bandelu, Angleži pa so se zasidrali v pristanišču, ki se je nekdaj imenovalo Hooghly, a ga danes poznamo kot Kalkuto. Kalkuta je bila do leta 1912 prestolnica britanske Indije, danes je le še glavno mesto Zahodne Bengalije, toda v tej indijski državi živi kar 50 milijonov ljudi. Videl sem fakirje na ulicah, na pol gole, nekdo se je sprehajal s trirogeljni-kom na glavi, drugi je vihtel v rokah kopje, kakor bi se odpravljal na lov v bengalsko džunglo, nekateri so me po svojih laseh in ščitu v rokah spominjali na pdnosne Amharce v Etiopiji. Ob sončnem zahodu je nekdo sredi pločnika naenkrat dvignil roke kvišku: zahvaljeval se je soncu, recitiral je stare himne, kdo ve, kaj je govoril, nihče se ni ozrl vanj, le jaz sem ustavil korak. Mlada dekleta iz Asama, bila so bosonoga. so ostala kar na pločniku, niso si upala čez cesto, najbrž v njihovi Vasi ni avtomobilov. Nato so se vse skupaj pognale na drugo stran, se ozrle nazaj in glasno zasmejale. Kchlkuta je na robu velike delte, tisoči večjih in manjših kanalov se blešče podnevi v soncu. V tem mravljišču živi 80 milijonov ljudi, osemkrat več kot v kot v Avstraliji, osem-milijonov več kot v Braziliji, več kot v Združenih državah zahodno od Mississippija. Na jugu in vzhodu te delte so ogromni gozdovi, v njih gospodari še bengalski tiger, na vseh prospektih ga imate, so pleme na, kt malikujejo prirodne sile, nekatera so šele na stopnji kamene dobe. enem loku prekorači 1500 čevljev široki rokav Gange. Dva obraza ima. Kadar se zamaje — in to je vedno, kadar se približa vozilo sredini — se mi zdi, da sem se preselil v Porurja. Takrat sem v dvajsetem stoletju. Tudi jekleni ptič. priklenjen na zemljo, to čuti. Kadar pa pogledam po reki navzdol, na pol gole kopalce — eni stopicajo sem in tja, drugi napenjajo mišice in izdihujejo zrak iz pljuč — ženske korakajo kar v sdrijih v vodo, na obali so pustile le »japonke«, starce, ki čepe na stopnicah: sam ne veš, ali mislijo p vodo ali razmišljajo o čem, tisoči in tisoči žive pod mostom, to je mesto zase — takrat imam pred seboj večno Indijo, Indijo fakirjev, Naenkrat je potegnil čuden veteir z morja. Takoj nato so se oglasile sirene, tri ladje, zasidrane niže, so zapiskale, kakor bi jim torpedo razparal trebuh. Kopalci, bilo jih je več tisoč, so razumeli signal, zaplavali so proti nabrežju, pobrali v naglici še otroke iz vode in visok val umazane pene je 2e drvel po sredi reke in se pognal po obeh bregovih navzgor. Leseni pomoli, povezani za silo k obali, so zaplesali kakor opice. čez pol ure je bilo spet vse mirno, končal se je en prizor, začel se je drugi. V vodo sta počasi zlezla dva bivola, črna kot tinta; uživala sta in se potapljala, valovi so se še kar naprej igrali na njunih hrbtih. jogijev, svetih mož, tri, štiri, pet tisoč let staro družbo. Zanje je ta umazana voda sveta reka Ganga, vir tisočletnih inspiracij, zgodovina ljudi na zemlji. Na bregovih Gange so nastajala cesarstva, se je ovekovečila indijska civilizacija, je pridigal Buda, se kopljejo milijoni in milijoni, prepričani, da se bodo , oprali vseh grehov in lahko začeli novo življenje. V Indiji se življenje nikoli ne konča. Ladja pri ladji, vlačilci puhalo dim iz svojih dimnikov, sirene piskajo, star Indijec krmari na velikem splavu, spretno se izogiba drugim, spet ladja na vidiku • — za cel Lloydov register jih je. Večina se bo v naslednjih dneh — ob oseki, se razume — odpravila na veliko pot v Capetaivn, San Francisco, Valparaiso, Tokio, kdo ve kam. Kalkuta je najbolj azijsko mesto na indijskih tleh in vendar me prav danes tako spominja na London. Rokav Hooghlg je tako podoben Temzi, temna je njegova voda, niti žarka sonca ni bilo vse popoldne. Tako mora biti zdaj tudi v Hamburgu, v pristaniščih severne Evrope. Hoivrah station — saj to je vendar postaja Victorid v Londonu! Nekaj sto metrov niže, na levi obali Gange, je palača, za katero bi lahko trdil, da je Boginja Kali na miroljubnem oslu. Najkrvoločnejša boginja hindujskega Olimpa ima na tem kipu vendarle zaprta usta, da ni videti njenih zverskih čekanov. Včasih so ji darovali le človeško kri, pozneje so človeške žrtve zamenjale živali, danes pa prodajajo po ulicah Kalkute, kjer živi največ gorečnežev njenega kulta, le še razkošne vence rdečih cvetov, ki simbolizirajo kri. Čeprav ni obrizgana s krvjo, je boginja zadovoljna tudi s cvetjem ... bjesni skitač orr.ansa režiserji, o katerih govorimo iKii GOBOVA JUHA Vladimir Pogačic S filmom »Mož s fotografije«, ki v Puli sicer ni bil najbolje sprejet, slavi Vladimir Pogačič, eden izmed veteranov dn hkrati najuspešnejših filmskih ustvarjalcev jugoslovanskega filma, nevsakdanji rekord: deset celovečernih igranih filmov. Prvo obdobje jugoslovanske kinematografije je neposredno vezano na uspehe mladega Karlovčana (rojen je bil 1919. leta), ki se je po končani gimnaziji preselil v Zagreb in začel študirati umetnostno zgodovino na tamkajšnji filozofski fakulteti. Toda že prva leta študija ga je pritegnila scenska umetnost, posebno pozornost pa je pričel posvečati filmu. Spričo tega je popolnoma naravno, da ga je po vojni pot vodila na novoustanovljeno Visoko fiilrhsko šolo v Beogradu. / Danes je eden redkih aktivnih diplomantov te šole, ki se je obdržala le kratek čas. Debutiral Je leta 1950 s celovečernim filmom »Zgodba o tovarni« in že takrat je nakazal elemente (čeprav v manjši meri), ki so mu najbliže in ki jih je mogoče zaslediti malone v vseh njegovih filmih: akcijo. Film je bil nagrajen z nagrado Zvezne vlade za režijo in pomeni začetek bogate kariere režiserja, ki je znal navdušiti domače in tuje občinstvo, ki pa še vedno zna surovo razočarati, kot je to storil s »Karolino Reško«, enim izmed neslavnih koprodukcijskih podvigov naše kinematografije, kjer je bil Pogačič kot režiser predvsem realizator najrazličnejših želja producentov. Sledili so filmi »Poslednji dan«, prvi jugoslovanski akcijski film in »Nevihta« (1953) po Vojnovičevem tekstu (»Ekvinokcij«). Za ta film je Pogačič dobil nagrado Združenja filmskih proizvajalcev Jugoslavije za najbolje režiran domači film v prvih desetih'letih jugoslovanske kinematografije. »Anikini časi« pomenijo' nov korak v razvoju režiserja, svoj ustvarjalni vrh pa nenadoma doseže v filmu »Veliki in mali« (1956), odlični študiji iz ilegalnega mesta, ki je naletela na odličen sprejem doma in v svetu, Pogačiču pa priborila visoko mednarodno priznanje — nagrado za režijo na festivalu v Karlovih Varyh. »Veliki in mali« sodijo v čas, ko se je začela Poga-čičeva druga dejavnost. Kot direktor »Jugoslovanske kinoteke« je bil med prvimi jugoslovanskimi režiserji, ki so se zavedeli nujnosti poznavanja filmske zgodovine, ki jo je mogoče spoznati ne skozi knjige in literaturo, marveč predvsem v zatemnenjeni dvorani kinoteke. Sistematično studiozno delo v kinoteki je moč zaslediti že v »Velikih in malih«, prav tako pa tudi Pogačičevo navdušenje za angleški film in njegove mojstre, ki postaja eno izmed osnovnih značilnosti tega režiserja. Čeprav so bili očitki, da so »Veliki in mali« dnspirirani pri Carolu Reedu, pretirani, pa je vsekakor res, da se je Pogačič pri njem in ostalih Angležih učil. Veliko znanje in kultura, ki si ju je nabral v kinoteki, uvrščata Pogačiča med naše najbolj akademske režiserje, kar pa žal ni vselej zvezano tudi s prepričljivostjo in ustvarjalno lepoto njegovih filmov. Njegovo naslednje delo «V soboto zvečer« (1957), omnibus treh zgodb iz »obodnega življenja, je nov uspeh režiserja in še danes eden naših najboljših filmov iz sodobnega življenja. V tej drobni poetični ski-cirki je Pogačič naredil pomemben korak v realističnem tretmanu vsakdanjih problemov in mailih ljudi z beograjske ulice. Čeprav je za film značilen nekakšen »olairovski zamah« zlasti spričo nekaterih detajlov- pa je pomenil pomembno stopnjo v razvoju realizma v jugoslovanskem filmu. Film je dobil »zlato areno« za režijo na festivalu domačega filma v Puli, z izrednimi simpatijami ga je sprejelo tudi občinstvo po vsej Jugoslaviji, s precejšnjim uspehom pia so ga predstavljali tudi na svetovni razstavi v Bruslju. Zadnji Pogačičev prodorni uspeh je vezan na leto 1959 iri njegov film »Sam«, ki je bil odlično sprejet tudi na festtvalu v San Sebastjanu v Španiji. »Sam« pomeni pomemben napredek v obravnavanju tematike iz NOB v našem filmu. Nosilec dejanja je individualna osebnost, problem pa načenja vprašanje odgovornosti posameznika v vojni. Istega leta je Pogačič posnel še eno delo, zanimivo po svojem posegu v sodobnost, vendar pa preveč hladno in skonstruirano, da bi zaslužilo večjo pozornost. »Razpoka v raju« pomeni po formalno obrtni strani Pogačičev vrh, manjka pa mu tiste inspiracije, ki bi ga dvignila na stopnjo umetniške izpovednosti. S tem filmom se hkrati zaključuje obdobje velikih uspehov Vladimirja Pogačiča. Obdobje, ki ga je začel s filmom »Veliki in mali«. Sledi že omenjena »Karolina Reška«, ki pomeni pravi polom, dve leti molka dn neprepričljiv »come back« s filmom »Mož s fotografije«, v katerem je spet prišlo do izraza Pogačičevo režijsko mojstrstvo in akademizem, kjer pa še zdaleč ni ustvarjalne sile njegovih najboljših filmov. T. TRŠAR ZAKLAD V SREBRNEM JEZERU Nemško-jugoslovaiska koprodukcija v barvah in cinema-scopu; po romanu Karla Maya; scenarij: Ilarald G. Peter-son; kamera Ernst Kalinkc in Branko Ivatovič; režija: dr. Ilarald Reini; igrajo Lex Barkcr in Karin Dolir, Herbert Loom; proizvodnja Jadran film in Rialto film; distribucija Makedonija film, Skopje. Kdo ni bral in se navdušil nad pustolovščinami Old Sha-terbanda. Že pred drugo svetovno vojno je bilo nekaj slabokrvnih poizkusov, da bi filmske podobe oživele pustolovščine Karla Ma.va. S tem problemom se je zaposlila le nemška filmska proizvodnja in enega izmed predvojnih poizkusov posnela z našimi naravnimi lepotami. Po drug) svetovni vojni so se poizkusi nadaljevali. Dodali so še barve in prizorišča posneli največkrat v Španiji in Maroku; toda ustvarjalno so propadle vse pustolovščine. Nekaj let je bilo vse mirno. Zdaj pa Je nemško-jugoslovanska koprodukcija Zaklad v srebrnem jezeru potolkla vse rekorde in pričakovanja. Kjerkoli predvajajo to pustolovščino Old Shatcrhanda in VVlnnetouja v cinemascopu in v barvah, so vstopnice /.e v naprej razprodane In na prostem trgu dosežejo previsoko ceno; toda nikdar še nisem bil priča takšnemu vsesplošnemu zadovoljstvu kot pri sekvenci tega filma: ko Indijanci pridejo na pomoč obkoljenim prijateljem. En sam krik navdušenih in olajšanih gledalcev, ta krik odobravanja se jim je zdel smešen, ko so se ga zavedeli, toda, da sc tak spontani klic izvabi, za to je treba marsikaj vedeti o filmskih izraznih sredstvih. In ustvarjalci dokazujejo skozi vso pripoved, da so bili svoji nalogi kos. Eno je gotovo: Zaklad v Srebrnem jezeru je napeta slikanica za staro in mlado, z izvrstno zasedbo glavnih Igralcev kot tudi stranskih vlog in epizod. Oko kamere je cinemascopsko razprto in dovzetno za vse lepe vtise, ki vizualno bogatijo pustolovščine, ki so najboljše, kar jih Je bilo do danes posnetih na temo Karlu Mayu pod geslom: nazaj k preprosti indijanarici brez problema. VOJKO DULETIC Spet nova zgodba o angleškem »»Zdravniku in...« Pri nas smo videli že tri filme o veselih, lepih in hudih trenutkih, ki jih doživljajo angleški študentje medicine in poznejši zdravniki, čakamo še film »Zdravnika na morju«, v katerem je nastopila tudi Brigitte Bardot, ki takrat še ni bila preveč popularna. Zdaj se serija nadaljuje in Betty E. Box in Ralph Thomas snemata film »Zdravnjk v stiski«. Od starih znancev sta vzdržala v seriji najbolj popularna igralca: Dirk Bogarde kot mladi dr. Simon Sparrovv in James Robertson Justice kot stari robati kirurg in profesor sir Lancelot Spratt. Za lepoto v filmu pa bo poskrbela Mylene Demongeot. Vsi trije so na zgornji sliki. MATI KENNEDV IN »SIN« CLIFF ROBERTSON Sedemintridesetletni Ciiff Robertson igra v filmu »PT 109« nekdanjega oficirja ameriške mornarice in mladega poveljnika bojne ladje, ki so jo Japonci med drugo vojno torpedirali, Johna F. Kennedyja, sedanjega predsednika ZDA. Premiere v Hollywocdu se je udeležila predsednikova mati Rose in igralcu pojasnila skrivnosti ladje na modelu »PT 109«. Dejala je: »čudovito ste zaigrali mojega sina. če bi jaz odločala, bi dobili Oscarja.« PABERKI Pt-ed kratkim je bila v New Vorku premiera italijanskega spektakla ►»Leopard«, v italijanskih listih so se kar vrstili članki o slabem sprejemu filma v ZDA, tako da sta se Luchino Visconti in Claudia Cardinale ob vrnitvi v Italijo čudila, kako je sploh mogoče tako potvarjati resnico. Po njunih besedah namreč ►►Leopard« v ZDA ne bi mogel bolje uspeti. Francoski tisk piše, da namerava. Moiz Combe postati producent. Denarja v švicarskih bankah ima precej, vsakdo pa si lahko misli, kakšne filme bodo snemali za ta denar,.. Za dokumentarni film o Churchillu (v katerem ne bo sam igral), so morali najti igralca,, ki bi imel staremu politiku podoben glas. Odpadla sta Laurence Oli-vier in Richard Burton, potem pa so se spomnili Petra Sellersa ki zna Imitirati kakršenkoli človeški glas. Pa Je šlo. Stephen Boyd sl Je po dveh zgodovinskih spektaklih (-Cesarska Venera« in -Propad rimskega cesarstva«) v sicer lepi družbi Gi-ne Lollobriglde in Sophie Loren — oddahnil. Zdaj bo igral v -Tretji skrivnosti«, filmu, ki pripoveduje o umoru psihiatra. Poljski režiser Aleksander Ford (-Križarji«) bo posnel dolgome-tražni dokumentarni film v barvah, kj mu bo dal ime -Poljski čudež«: razvoj Poljske v socialistično državo. Vzhodni Nemci s« ustvarili dokumentarni film v štirih delih -Ruski čudež«. Kaže, da !VIylene Demongeot konkurira Brigitte Bardot: pred kratkim je imela za soigralca Jacpuesa Charriera, drugega moža BB. zdaj igra / zadnjo simpatijo BB — Samijem Freyem, razen tega pa bo nastopila v filmu Rogerja Vadima, prvega moža BB. Yayne Mansfield in Freddy Quinn Iz Hollywooda je prišla, v Za-/ hodno Nemčijo oblin bogata Yayne Mansfield, in to na. izrecno željo pevca Frcddyja Quinna. V revijskem filmu »Domotožje po St. Pauliju« bo njegova partnerica. Štipendija darilyn Monroe Ob obletnici smrti Marilyn Monroe je znana newyorška šola filmskih igralcev, ki jo vodita zakonca Strassberg, ustanovila --»štipendijo Marilyn Monroe«, namenjeno začetnikom, ki žive v slabih gmotnih razmerah. mer ni Jugoslavije. Naših filmov (mislili smo na »Kozaro« in »Radopolje«) ne bo niti med tekmeci za »prvo nagrado«, ker pač pri nas še ne naredimo letno nad 70 celovečernih, umetniških in igranih filmov (kakor se pač takim filmom pravi). Tak je nov kriterij za predvajanje v Benetkah. Po imenih režiserjev je mogoče sklepati, da bo letošnji beneški festival potekal v znamenju srditega boja za prvo mesto, saj so večino filmov naredili res SODNIK Švedski film, režija Alf Sjoberg; igrajo Ingrid Thulin, Gunnar Hellstrbm, Ulf Palme; kamera Gosta llooslings; distribucija Croatia film, Zagreb. Victor Sjbstrcim, Alf Sjoberg in ingmar Bergman so trije velikani švedskega filma. Današnji generaciji je najbolj znan Bergman. V odnosu do omenjenih dveh je kol sin proti očetu in dedu. Victor Sjbstrom je poslednjič nastopil v filmu kot igralec v Bergmanovem filmu Divje robidnice, tu je odigral vlogo svojega življenja, dobil najvišja priznanja in kmalu za tem umrl. Naši kino obiskovalci bodo imeli možnost videti to poslednje srečanje z njim, ke> so Divje robidnice odkupljene. Pri Alfu Sjbbergu pa je mladi Bergman pravzaprav šele začel Kot scenarist. Skupaj sta ustvarila prvi- povojni mednarodni uspeh švedskega filma s Hetsom iz leta 1944. Nato se je Bergman umaknil na svojo pot in se boril sam proti vrhu, medtem pa je priznani Sjoberg samostojno ustvaril dva filma, ki sta danes £e klasična: Samo mati in leta 1951. Gospodična Julija, ki je njegov naj večji osebni uspeh; v mednarodnem merilu pa je bil za Švedsko to, kar je bil film V gozdu za Japonsko. Kmalu za tem se je Sjbberg umaknil v gledališče in vodstvo prepustil novi, mlajši generaciji, poosebljeni v enem samem ustvarjalcu, Ingmarju Bergmanu, ki je dokončno uspel in prodrl leta 1956 s filmom Nasmeh poletne noči. Pred dvema letoma pa je Sjdberg ponovno stopil v filmsko areno in opozorU s filmom Sodnik, ki je za trenutek celo zasenčil delo Ingmarja Bergmana. Ce so Bergmanovi filmi predvsem odraz njegovega osebnega, notranjega sveta in problemov, ki jih doživlja ustvarjalec na lastni življenjski poti, zasebni in umetniški, je Sjbbergov svet, ki je izražen v njegovih filmih, vezan s svetom, v katerem živi. Vsak kader v njegovi socialni razpravi o družbi ni slika predmetov, temveč slika misli, problema, ki ni dan najprej v premislek njemu, ustvarjalcu in nato šele gledalcu, kolikor ga razume; temveč takoj gledalcu, ki ga Sjdberg pojmuje kot del družbe. SJobergov ekspresionizem in simbolizem sproti obveščajo gledalca, kakšno je stališče režiserja. Čeprav je kraj dogajanja skoraj neresničen in ves nasičen z atmosfero Kafkinega Procesa, smo ob koncu bolj trdno na realnih tleh kot pri marsikaterem delif, ki je samo po formi realističen. Vse sproži neznaten dogodek: mladega pesnika opehari, izropa, okrade njegov varuh sodnik. Ko tenkočutni fant hoče izbojevati svojo pravico, vsepovsod naleti na gluha ušesa in pred gledalcem se razkriva vedno globlji pogled na amoralnost družbe, ki fanta zapre v umobolnico kot nevaren primer, ki bo dobil potrdilo, da je ozdravel šele tistikrat, ko bo na vse pozabil. Ob koncu je sodnik kaznovan; podložena z marseillczo pravica slavi zmago, a neko življenje Je strto, uničeno. Alf Sjbberg opozarja, da je treba najti pot od človeka k človeku, preden bo prepozno. Sodnik je eden izmeti najboljših filmov v letošnji sezoni in nedvomno film, ki ga bo vsaka kinoteka hotela Imeti v svoji zakladnici. XXIV. BENETKE: 10 DEŽEL Novi direktor beneškega filmskega festivala Luigi Chiarini si je s skupino kritikov ogledal kilometre filmskega traku, da bi lahko izbral filme, ki jih bodo prikazali na XXIV. filmskem festivalu v starem mestu na koleh. Po novih pravilih bi smeli predvajati največ osemindvajset in najmanj dvajset filmov — v konkurenci in izven nje. Potem pa je predsednik bienala ItAlo Siciliano dovolil povečati število na dvaintrideset — kar se je, tudi zgodilo. 2irija, ki jo sestavljajo Italijan Arturo Lanocita kot predsednik ter Sergej Gerasimov (ZSSR), Lewis Jacobs (ZDA), Hidemi Kon (Japonska), Claude Mauriac (Francija), Guido Ari-starco in Piero Gadda (oba Italija), se bo morala odločiti, kateri izmed 20 filmov bo dobil Zlatega leva in kateri izmed dvanajstih filmov bo dobil »prvo nagrado«. Za najvišjo priznanje se od 24. avgusta do 7. septembra potegujejo tile filmi: Italijanski »Noro morje« (Ca-stellani), »Roke nad mestom« (Rosi), in »Omicron« (Gregoret-ti); japonska »Med nebom in peklom« (Kurosava) in »človek« »Šindo); sovjetska »Uvod« (Ta-lankin) in »Velika cesta« (Oze-rov); angleški »Lažnivec Billy« (Schlesinger), »Tom Jones« (Ri-chardson) in »Sluga« (Losey); ameriška »Hud« (Ritt) in »Mrzli svet« (Clarke); španska »Nikdar se nič ne zgodi« (Bardem) in »Rabelj« (Berlanga); česiki »Zlata praprot« (Weiss); poljski »Molk« (Kutz), švedski »Nedelja v septembru« (Donner) in francoski »Vešča« (Malle), »Mu-riel« (Resnais) in »Poprove kroglice« (Baratier). Torej dvajset filmov iz desetih držav, med katerimi na pri- KRAMER ZA ZABAVO Stanley Kramer je-prišel nedavno v Rim, da bi Rimljane seznanil s svojim zadnjim filmom »To je prismojen, prismojen, prismojen svet«. Njegov reklamni šef se je trudil, da bi prisotnim novinarjem objasnil, kako gre tokrat za povsem nekaj drugega, za povsem drugačen film, kakor jih je napredni Kramer doslej delal in z njimi zaslovel. Tokrat je tu namesto antirasisličnih in antimilitarističnih obsodb nič manj kot komedija, kajti tpdi smeh da je potreben za človeško zdravje. 1 NAJMLAJŠI FILMSKI REŽISER Tudi filmska industrija bo končno dobila svojega »čudežnega otroka«. To je 15-letni dijak Michel Ray iz New Torka, ki ga je neki podjetni manager odkril kot režiserja in pripeljal v Hollvvvood, da bi tamkaj režiral svoj igrani film. Ray se je doslej omejeval na amatersko režijo gledališke skupine na svoji šoli. Burtonov škof »Becket« umira Richard Burton in Peter 0'TooIe sta glavna igralca v angleškem filmu »Becket«, narejenem po drami Francoza Jeana Anouilha. Kako težak in neprijeten je dostikrat igralski poklic, dokazuje tudi ta fotografija. Zahrbtno zabodeni kardinal Becket (Richard Burton) umira na pragu canterburyjske katedrale. Izčrpani Burton je moral prizor ponavljati ure in ure, okoli njega pa so se zbirali radovedneži, med njimi tudi sinova Liz Taylor (na sliki levo). vrhunski umetniki — Kurosava, Bardem, Berlanga, Losey, Weiss, Baratier, Malle, .Resuais, Castel-lani itd. - Vsi si seveda želijo zmage, še najbolj pa Italijani, saj bi bilo to prvo priznanje domačemu filmu na domačem festivalu. Letos so zmagali že na petih festivalih, vendar v tujini. Sicer pa bomo tako kmalu vedeli, kako je z zmagovalcem. Festival traja od 24. avgusta do 7. septembra. P. C. »Omicron« Uga Cregorettija je prvi italijanski znanstvenofantastični film, ki pripoveduje o Marsovcu v človeški obliki, ko se privaja na življenje na Zemlji. Marsovca igra Renato Salvatori. Mašina se pripravlja na film Po nekaj letih bo Giulietta Mašina spet stopila pred kamero. čas malodušja zaradi njenih neuspehov in prehoda v drugo življenjsko dobo je mimo. Tokrat bo film, ki še nima naslova, spet režiral njen mož uvrščajo tudi »i TONE PAVČEK: MOSKOVSKA SREČANJA NOVOSTI ZAL02B LE SLOVENE A VOTRE PORTEE. Učbenik slovenskega jezika Napisal Franc Jakopin, v francoščini priredil Viktor Jesenik (Založila Slovenska izseljenska matica v Ljubljani, v prodajo prevzela Založba Mladinska knjiga) SLOVENE FOR Y0U. Učbenik sloven- skega jezika Napisal Fr Napisal Franc Jakopin, v angleščini priredila Nada Vitorovič (Slovenska izseljenska matica) MOECHTEN SIE NICHT SLOVVENISCH LERNEN? Učbenik slovenskega jezika Napisal Franc Jakopin, v nemščini priredila Dora Vodnik (Slovenska izseljenska matica) OUIEREN HABLAR EN ESLOVENO, Učbenik slovenskega jezika Napisal Franc Jakopin, v španščini priredila Jolanda Kvas-Pcrona (Slovenska izseljenska matica) UMRL JE DRAMATIK CLIFFORD ODETS Pred nekaj dnevi je v za filmske ustvarjalce že zloglasna bolnišnici »Libanonske cedre« (Hollywood) umrl eden najbolj znanih ame-riških dramatikov in komediografov, Clifford Odets, star komaj 57 let. Ideološkci zelo angažiran človek, socialist po lastnih besedah, je začčl pisati potem, ko se je kot toliko uspelih »sclf made« Američanov poskusil v celi vrsti poklicev. Bil je igralec, recitator pesmi, napovedovalec, tehnik za zvočne efekte itd. Vendar je bilo gledališče nje-gova strast. Leta 1930 je postal stalni član Group Theatra in čez pet let napisal komedijo »Avvake and sing« (»Zbudi se in poj«), ki mu je prinesla veliko slavo, še slavnejše pa je njegovo delo »Waiting for Lefty« (»Cakaje na Leftyja«), ki mu je prineslo dramsko nagrado yalske univerze. Sredi štiridesetih let je začel Odets pisati scenarije za Hol!ywood. Po njih so posneli vrsto odličnih filmov, kot na primer »Veliki nož«, »Dekle z dežele«, »Srečni fant« in drugi. Pa tudi sam se je poskusil z režijo svojih del in še pred meseci smo videli v Ljubljani njegov film »Zgodba z naslovne strani« (odrsko uprizoritev dela smo videli že prej tudi pri nas). Med najpomembnejša dela Clifforda Odetsa raj« in »Raketa na Luno«. NOVA GLEDALIŠKA METLA INGMAR BERGMAN Režiser Ingmar Bergman Je komaj dober mesec ravnatelj Švedskega Kraljevskega dramskega gledališča v Stockholmu, pa se je že izkazal kot odločen reformator. Zapreti je dal gledališko šolo: odslej se bodo Igralci šolali samo na novi akademiji. Dobil je orkester za gledališče in dva koreografa, med njima Birgit Aakesson, ki je s svojo baletno skupino pred kratkim z velikim uspehom gostovala v Združenih državah Amerike. Bergman je tudi preuredil gledališko restavracijo, tako da bo Imelo gledališče več prostora za garderobe igralcev. Odločil Je, da ob ponedeljkih ne bo predstav ali skušenj, razen tega pa je zvišal plače igralcev. Vendar pa ne namerava preveč spremeniti repertoarja. Prati, da Je moderno gledališče odvisno od klasičnih del in da nikakor ne namerava opustiti Strindberga. Od modernih del namerava v prihodnji sezoni uprizoriti dve starejši Ionescovi doli: **-Lc pienton de l’air« (-Zračni pešec-«) in -Le roi se meurt« (-Kralj umira-«) ter delo ameriškega dramatika Edwarda Albeeja -Kdo se boji Virginije Woolf?«, ki ga bo tudi režiral. Vendar še ni uredil vseh načrtov za prihodnjo sezono, ker prav zdaj režira svoj prvi barvni film -Ne pogovarjajte se o teh ženskah«, ki bo n »egov najdražji film (300.000 dolarjev). MOJSTRI IZ POMPEJEV Dve katastrofi sta se zgrnili nad Pompeje. Leta 63. po našem štetju je potres skoraj popolnoma porušil mesto, izbruh Vezuva pa ga je leta 79 pokopal pod svojim pepelom. In vendar izkopanine odkrivajo vso žilavost ljudstva, ki je tam živelo: v pičlih šestnajstih »Mojster misterijev««: ženska z otrokom letih, med potresom in izbruhom Vezuva, je znova zaživela vsa cvetoča umetnost. 2e Mauri je pisal, da je samo v Pompejih mogoče zasledovati razvoj slikarske oblike, tehnike in stila za dve stoletji: eno pred našim in drugo po našem štetju. V Milanu je izšla umetnostna zgodovina tega obdobja: Ragghianti, »Slikarji iz Pompejev«. Avtor je razdelil to dobo po stilnem kriteriju in je vsaki šoli oziroma vsaki smeri določil srednjo osebnost: Mojster iz Telefa, Mojster pesnice, Helenski mojster, Mojster misterijev, Mojster epa, Mojster senc, Mojster barv itd. To je seveda klasifikacija na podlagi del. o katerih se lahko razpravlja in bo v bodoče morda tudi korigirana, toda njena prednost je v tem, da je nekaj oprijemljivih točk za nadaljnje raziskave. "" ' ALEKSEJ SURKOV DVA KONCA ENE RESNICE Aleksej Surkov je vsekakor zveneče ime, znano širom po Sovjetski zvezi in tudi izven njenih meja. Pravzaprav: to slavo si je Sur. kov pridobil ne toliko kot pesnik, prej bi lahko rekel, da se ima zanjo zahvaliti svoji obsežni kulturni in politični dejavnosti. Kajti gobovo ni niti ene kulturne akcije v Moskvi, ali kulturnega dejanja, pomembnega za vso Sovjetsko zvezo, da ne bi bil poleg tudi Aleksej Surkov, dolgoletni sekretar Zveze pisateljev Sovjetske zveze, glavni urednik sovjetske enciklopedije, urednik številnih izbranih del pisateljev, predsednik komisije za zvezo s tujino pri Zvezi pisateljev itd in tako naprej. Ta vsestranska neumomost, ta vsakodnevna kulturna »rabota« je za tega sivolasega, temperamentnega sovjetskega človeka, strastnega polemika, govornika in propagandista in tli-di politika — Surkov je član Centralnega komiteja partije — gotovo najbolj značilna. Značilna pravzaprav ne samo zanj, marveč za usodo in pota dobršnega dela sedanje sovjetske inteligence: iz bednih razmer, kjer ni bilo na vidiku prav nobenih perspektiv za kakršenkoli življenjski in kulturni, kaj šele pisateljski razvoj, Je udeleženca revolucije — mladega Surkova prav revolucija — spravila v šole, k literaturi, h kulturni politiki. In prav to pri njem najbolj imponira: mož, ki je dobesedno prehodil vse fronte od revolucije in kontrarevolucijskih intervenističnih vojn pa finsko in domovinsko vojno, ki ni nikoli štedil svojih sil in sposobnosti za prosvetljevanje, za kulturne in politične akcije in pri vsem ostajal vedno ne samo odločno zaveden državljan, marveč prav tako človeško pošten aktivist v najširšem pomenu te besede. Aktivist, ki veruje v svoje ideale in ideale svoje domovine in se zaveda svoje človeške odgovornosti za vse take in drugačne akoije. Ko zdaj pripovedujem to, mi prihajajo v spomin težka leta za sovjetsko kulturo in sovjetske književnike in težko ■ si zamišljam položaj Surkova in njemu podobnih v tistih časih, da so vztrajali ne pasivno, ne z molkom ali s pisanjem za predal, ne, mar- več so, kot Surkov, skušali intervenirati, po jasnjevati, preprečevati nesporazume in na silje. Surkov je, kot ml pripovedujejo drugi, vse to ves čas počenjal, ne da bi se uklonil in molče podpisoval obtožbe In ta pot, vztra jati v prvih linijah in posredovati, je bila gotovo mnogo hujša, kot se zgolj umakniti v svoj svet, ograditi se od vsega surovega in nepravilnega. Tako je razumljivo, da je najin pomenek v Zvezi pisateljev najprej trčil prav ob politično temo, na vse tisto, kar mi od' daleč ocenjujemo dostikrat hudo po svoje, z malo razumevanja za vsa protislovja in za stiske ljudi v tistih letih tako imenovane diktature kulta osebnosti. Prav to mi je takoj očital sam Surkov. »Vi tako malo razumete, kaj vse je bilo pri nas. Vam je pravzaprav to nemogoče razumeti. Poglejte, včeraj je bil tu pri meni Jean Paul Sartre, pisatelj, človek, ki gotovo širše in objektivneje ocenjuje svetovno dogajanje kot številni tako imenovani kritiki sovjetskih razmer, človek, ki se vedno ponovno vrača na obisk k nam, a vendar ... so stvari, ki jih vi vsi, ki tega niste na lastni koži doživljali, ne morete razumeti in o njih ne morete soditi. Sploh pa, povejte mi, kje Je meja med objektivno upravičeno surovostjo in nasiljem, ali zločinom?« Potem pripoveduje o pisateljih, ki so jih zaradi neupravičenih, izmišljenih obtožb odpeljali y taborišča, govori o intervencijah nekaterih komunistov v Zvezi pisateljev in o čudovitih likih zaprtih ljudi ,ki so kljub vsemu verovali v zmagoslavje leninske ideje, ki SURKOV so naravnost iz taborišč odšli na fronto v drugi vojni. »Vadite, to ni tako preprosta. Bili so komunisti, ki so pobegnili iz kamiona, ko so jih peljali na streljanje, da bi se po ti. soč in več kilometrov prebili v Moskvo in zahtevali svojo pravico. So ljudje, ki jim krivice, nasilja in taborišča niso odvzeli vere v to, za kar so se vse življenje borili. Danes se na vse to gleda z drugega, neredko krivičnega zornega kota. Vzemite literaturo: pesnik, ki je danes napisal, da so ljudje hodili gledat mrtvega Stalina, da bi se prepričali, če je res mrtev, laže. Ljudje so jokali, tla so bila pokrita s solzami.« Mislim na ta dva konca ene same resnice. Prav ima Surkov in prav ima tudi Asejev, on je namreč zapisal tisto v eni izmed svojih pesmi. Znova doživljam isto, kot že večkrat: poštenega idealista Surkova, vernika, ki Je zmeraj sveto verjel, živel in delal v skladu s svojim notranjim prepričanjem, je verz Ase-jeva prizadel, ranil kot očitek za njegove lastne solze. To je subjektivna plat te zadeve. Objektivno pa je morda bliže resnici Asejev. Toda pustimo preteklost, tisti, ki so intimno človeško prizadeti, ki so rastli in delali v tej preteklosti, jo gotovo Ocenjujejo drugače, kot mladina ali kot tisti, ki so ob tej preteklosti stali ob strani. Za Surkova ni preteklost samo mračno obdobje diktature, zanj je dobršen kos njegovega življenja, njegovega dela, vloženega v danes že mogočno stavbo sovjetske kulture. Kaj sedaj, to je važnejše? Kaj sodi na primer Surkov o zadnjih trzajih v kulturi? Vprašal sem ga naravnost: mislite, da bodo zadnji napadi na kulturne delavce ovira za nadaljnji normalni razvoj sovjetske literature? Odgovoril je, ne da bi se spuščal v pojasnjevanje in razpravljanje: »Prave umet- nosti, pravega umetnika ne more nič zaustaviti«. Oporekal sem s'primeri iz preteklosti: Pa Zabolocki? Desetletje od leta 1937 do 47 je bilo zanj popolnoma mrtvo? »Da, toda on kot nekateri drugi, so bili v taborišču. To je nekaj popolnoma drugega. Danes tega ni. Mar mislite, da so na primer pisatelji ali pesniki, ki v tridesetih letih niso objavljali, imeli ob evakuaciji polne predale neobjavljenih roko-pisov? Ne. Kdor ima kaj povedati, bo povedal, mora izpeti. Ali s podobo povedano: zabetonirajte bacil gripe, prišel bo na dan kljub vsemu.« Morda. Toda prav tako Je odločilno, v kakšni atmosferi raste talent, kakšne so družbene in kulturno politične razmere, v katerih ustvarja. Najbrž se je Surkov sam tega zavedel in zasukal pomenek na to, kako popularna je sodobna ruska poezija in kako malo občinstva je pravzaprav • imela poezija starejših sovjetskih pesnikov. Mislil je na obdobje pred in po vojni, ko literatura res ni imela pravega odziva med občinstvom. Med vojno je bilo drugače, saj ni hllo človeka, ki ne bi poznal prav pesmi Surkova, Simonova, Bergolčeve, Tihonova ali člankov Ehrenburga. Kontakt, pretrgan v sivih letih dirigirane in sivo hvalisave literature, je bil spet vzpostav. ljen. Zdaj se Surkov sprašuje: kje smo mi starejši pesniki grešili in kaj smo zamudili, da ni naša poezija prodrla tako med množico kot sodobna? Odgovor na to je preprost in sem ga že povedal. Brav zato pa je tudi Surkov dejansko samo pesnik vojne in je mnogo pomembnejši kot kulturni in javni delavec, kot neumorni organizator, kot človek, ki vzbuja prav zaradi svoje človeške in idejne doslednosti in predanosti idealom komunizma pri vseh spoštovanje. Eden izmed mnogih, ki jih je rodila in naredila revolucija in so ji ostali zvesti. Za nas pa je zanimiv še en podatek o Surkovu. Bil je namreč eden prvih, ki je ruskim bralcem predstavil že pred drugo svetovno vojno slovensko poezijo: Kosovela, Klop. čiča, Seliškarja. Zanjo ga je navdušil naš politični emigrant, čigar pravega imena se več ne spominja; iz slovenščine Surkov prevaja še danes. Povabil me je, naj mu berem v izvirniku Borove pesmi, da bi jih kar najbolje prestavil v ruščino. sternaka, Zabolockcga. Ostala je sama z vsem preživetim, s svojo poezijo, s svojim svetom, v katerem se najsi to še tako zanikujejo, zrcalijo burni valovi časa. Zares težkega zanjo še prav posebno, težkega časa. Ne vem kako, nekako sama je prišla vame misel in se sprevrgla v vprašanje: kako vam je, ko gledate s sedanjih svojih višin nazaj na preživeti čas, na prehojeno pot? Neveselo se je nasmehnila in vprašanje spremenila v besedno igro: Kakšne višine, ljubi bog! V ruščini imamo isti izraz tudi za krtine. . Ostala sva sama v sprejemnici. In kdo ve zakaj se je pogovor zasukal. Morda je izrabila priložnost, da se je zatekla spet v preteklost, k znanim ljubim obrazom. Spregovorila je o milem človeku in velikem pesniku Man-deljštamu, s katerim se je mnogo družila, potem pa še o Cvetajevi. »Z Marino se poprej nisva poznali. Ona je bila Moskvičanka, jaz pa sem živela v Leningradu. Ona je emigrira-la v tujino, jaz sem ostala. (Spomnim se na njeno pesem, v kateri poje, kako jo je tuji glas vabil v tujino, a ga ni poslušala.) Poznala sem poezijo Cvetajeve, tudi meni je posvetila nekaj pesmi, osebno pa naju je seznanil Boris Pasternak leta 1941.) Spomnil sem se, to je letnica tragične smrti Marine Cvetajeve). Marina je bila izreden človek, čudovit pesnik. In beseda zastane. Dva dni sta gotovo največji sovjetski ruski pesnici preživeli skupaj, samo dva dni leta 1941. V obrazu ji berem bolest, trpko otožnost, v očeh so sko-roda solze. Vrata iz sprejemnice zaškripajo, vrneta se moja spremljevalca. Molk. Dolg, mučen molk, ki ga onadva ne razumeta. Za steno je zajokal otrok družine, ki v Moskvi nudi Ahmatovi gostoljubje. Ta jok je zadušil tišino in pogovor spet polagoma steče. O njeni, o sodobni ruski poeziji, o kritiki. Iz predala vzame Ahmatova pesniško zbirko. Naslov: »Iz šestih knjig.« To je izbor njene poezije, morda najboljši izbor, ki je izšel leta 1940 in bil dva tedna v prodaji. Potem so knjigo na osebno intervencijo Stalina prepovedali, uničili. Vzrok: pesem Kleveta, za katero je napačno mislil, da leti nanj, pa je bila napisana že davno v dvajsetih letih. Bere mi najprej iz te knjige, potem nove neobjavljene pesmi, pesmi prijateljev, predvsem iz prve knjige že priletnega pesnika in prevajalca Arsenija Tarkovskega, očeta filmskega režiserja, mladega avtorja Ivanovega otroštva Andreja Tarkovskega. O kričeče popularnih mladih, kot sta Jevtušenko in Voz-nesenski, noče niti slišati. Z bridkostno zaskrbljenostjo govori o pomanjkanju prave, literarne ktitike — o njeni zadnji knjigi sploh niso pisali, ker je bila v Moskvi v dveh urah razprodana! — polna je navdušene hvale za sodobno mladino, ki po njenem pozna in ljubi resnično poezijo ruskih pesnikov prve polovice tega stoletja ih kasnejših, ki jih uradno niso nikoli slavili in propagirali. O sebi in svojem delu, razumljivo, ne govori. Nekaj očitka pa je vendar v glasu, ko pripoveduje o različnih ocenah njene poezije po svetu: v Italiji so jo proglasili za pesnico ene same knjige in to njene res dobre druge mladostne zbirke »Rožni venec«, v Ameriki so tiskali njeno, v domovini še ne v celoti objavljeno pesnitev »Leto 1913«, skratka vsi jo skušajo predstaviti po srnje, kakor njim najbolj ugaja in zato nepopolno. Res: nepopolno je predstavljana tudi v domovini, vsaj uradno, kajti dobršen del njene poezije ni objavljen, čeprav tudi te pesmi ljudje po prepisih bolj ali man) poznajo. In šele potem, ko poznaš tudi ta del, razumeš, da je pesniški obraz pesnice Ane Andrejevne Ahmatove mnogo izrazitejši, sugestivnejši, kot bi ga radi uradno predstavili, čudiš se njenemu pu-škinskemu verzu, širini njenih - izpovedi in nehote se moraš znova pokloniti človeku in umetniku, tej dostojanstveni modri obilni ženi v črnini, ki ti tako ljubko žensko nudi polno roko v pozdrav ob morda najinem prvem in zadnjem slovesu. MARTINOV LEONID MARTINOV NEUMORNI ISKALEC NOVEGA Preden karkoli zapišem o svojih srečanjih s pesnikom Leonidom Martinovim, se mi zdi, da moram vendarle tega oblikovalca vsaj na kratko predstaviti. Kdo je pravzaprav Leonid Nikolajevič Martinov? Človek z živimi malimi, bliskajočimi se in ne redko hudomušnimi pametnimi očmi, pronicljvimi, z zo-strenim čutom za svet in njegove podobe, kot je izostreno slikarjevo oko? Mož mladostnega gibčnega videza, ki se bliža svojemu šestemu križu? Modrec, ki je v pogovoru redkobeseden, ki skorajda z lupo išče prave besede in jih sestavlja v ne vedno najtočneje izražene misli, ki pa v svojem delu skorajda z neizčrpno bogato fantazijo siplje podobe in pojme v popolnoma točne in Jasne simbole, v splet razumljivih in pronicljivih asociacij? Pesnik, ki ga je, po njegovih besedah, vedno privlačevala proza in zdaj z žalostjo ^ugotavlja, da ne bo iz njega nikoli niti povprečen prozaist; pesnik, ki prav zaradi tega z navdušenjem in skorajda z občudovanjem govori o prozi, esejistiki in publicistiki Ehrenburga in se čudi njegovi sposobnosti vsaki stvari dahniti kanec poezije? Pesnik, ki s strastjo čudaškega bibliofila zbira knjige in pozna vse kotičke v moskovskih antikvariatih, ali zaneseni občudovalec likovne umetnosti? Vse to, in vendar je to domala postransko, nevažno, le zunanje, kar spremlja njegovo življenje in njegovo osebnost. Kajti nedvomno je Martinov samonikla izrazita pesniška osebnost. Pesnik, da uporabim stari izraz Mandeljštama, kakršnih sovjetski Rusiji bog ni dal veliko. Ostal mi je njegov mladeniški izraz z visokim, nagubanim čelom in vedno nepokornimi lasmi, njegova okorna kretnja roke, s katero si polaga pri iskanju prave misli, dobro v spominu še od najinega prvega srečanja pred skoraj dvema letoma v Moskvi. Sedeli smo za veliko uradno mizo, govorili in se prepirali o poteh sovjetske in naše poezije in na vso, včasih že kar ostro polemično zagrizenostjo, je imel Martinov, zdaj to dobro vem, edino mogoč in pameten odgovor: pesem. Bral je ne morda katerokoli od svojih ostrih, družbeno kritičnih pesmi, dzbral je, zdi se mi, preudarno in trezno namenoma pesem o vsezmagujoči ljubezni, ki je ne lava ne nasilje ne spravita s sveta, ki ostaja večno živa in neuničljiva. Vse prejšnje polemike so v trenutku postale medle, nepomembne, domala smešne. Zakaj pripovedujem to? Preprosto: Martinov je zmeraj od prvih svojih pesniških začetkov skušal odgovarjati na sporna vprašanja časa in ljudi s pesmijo. In tudi je odgovarjal. V to so danes prepričani vsi, ki poznajo njegovo poezijo, poezijo, ki se je težko in zelo počasi prebijala v zavest ruskega človeka, ki je potrebovala ne le leta, marveč domala dve desetletji, da je polnopravno zasedla eno izmed višin sodobnega ruskega Parnasa. Se en podatek o Martinovu je treba za boljše razumevanje njegovega dela vsekakor omeniti: izhaja iz sibirskega Omska, mladost je preživel v Sibiriji, vsa dvajseta leta se je klatil po prostranstvu Sovjetske zveze, menjaval poklice od vaškega ’ knjigonosca, člana najrazličnejših ekspedicij po Altaju, Barabinski stepi, Kazakstanu in tako dalje in -iskal v menjavah časa in v sebi odziva na čas, , na vprašanja o prostoru, človeku in času. Sam mi že drugič pripoveduje . — obiskal sem ga letos v Moskvi v njegovem novem stanovanju v jugozahodnem rajonu nedaleč od Vnukova — mimogrede; tu je v zadnjih letih zrastlo mogočno naselje z več kot poldrugim milijonom prebivalcev — o svoji umetniški poti od prvih začetkov, ko se je še kot desetletni otrok odločil, če smem uporabiti to besedo, za poezijo, do pesnitev, s katerimi se pravzaprav zaključuje njegova prva umetniška rast in prvi resnični uspeh. »Bil sem otrok v šoli in gimnazijski profesor je zahteval, da bi se na pamet naučil pesmi, v katerih sem bral verze o tihi ukrajinski noči in o Dnjepru v tihem mirnem vremenu, vse naokrog pa Je spominjalo ne na tiho spokojno vreme, na idilo, — blato in nizke hiše v snegu, provincialna revščina — in takrat sem odkril Majakovskega, ki je s svojimi verzi o vojni in sodobnosti prebudil v meni zanimanje za drugačno neidilično poezijo. Občutil sem, da Majakovski čuti in vidi isto, kot vidim sam, čeprav on ne vidi vsega tistega, kar vidim jaz in kajpak tudi jaz ne občutim vsega tistega, kar čuti Majakovski. Toda enkrat za vselej sem vedel: po-ezija o sodobnosti, poezija, v kateri je izražena prihodnost, to in samo to je bistveno. Kasneje sem po klatenju na severu in po vzhodu živo občutil povezanost preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, včasih se mi je zdelo, da preteklost držim v rokah kot meč in kot ščit in hkrati vsa ta preteklost lega name s težo bojarske kučme, zastira moj pogled in da moram storiti vse, ‘da se osvobodim te teže. Rešil sem se v pesnitve. Tako je nastala cela vrsta mojih zgodovinskih pesnitev kot Resnična zgodovina o Uvenkaju, Toboljski letopisec, Domača Venera in druge in šele s temi pesnitvami, v katerih sem govoril tudi o sedanjosti, napisane so bile v tridesetih letih, sem se spet počutil ustvarjalno svobodnega, lahko sem se lotil novih sodobnih tem. nje s pesnico izjalovilo. Na mojo srečo je bilo samo odloženo: do letošnjega januarja, ko so me znanci peljali k njen na njeno začasno moskovsko stanovanje. Srečal sem jo nekje v središču Moskve, v starem domu, potem ko smo preko zagrajenega dvorišča in po ozkem temnem lesenem stopnišču prišli v običajno, s pohištvom napolnjeno stanovanje in v dokaj prostorno sprejemnico. Pozdravila me je močna, obilna ženska v črnini, s sivimi lasmi, dostojanstvena, morda rahlo utrujena. Sedli smo za veliko mizo, njene polne roke mirno počivajo na mizi, njen obraz je miren, prav nič radoveden, njene besede zaradi naglušnosti pretirano glasne. Za trenutek me prešine misel o njenih letih in o njenem življenju: preko osemdeset let ji je, a se mi■ zdi, da je pred menoj mirna, modra šestdesetletnica. In nehote se moraš prikloniti pred človekom in umetnikom, ki je več kot pet desetletij, skozi razgibani nelahki čas od prvega desetletja našega stoletja in vseh revolucij, petletk, čistk, vojne ostajal zvest svojemu umetniškemu konceptu, bil, kar instinktivno čutim, samoten popotnik skozi čas in ostal po vseh hudih peripetijah sam: vse okrog nje je kosila smrt. umirali so drug za drugim njeni prijatelji in sopotniki v umetnosti od moža pesnika Gumiljova do Cvetajeve, Mandeljštama, Pa- Te pesnitve! Martinov mi bere -odlomke iz Letopisoa, Jzšel je' leta 1940, ln oba se čudiva, kako je moglo iziti toliko resnic o tistem času. Zdaj so zgovoren dokaz o samosvoji poti ruskega pesnika, ki se je zatekel v zgodovino, da bi v tistem času lahko pel o sodobnosti. In pel je po svoje, izhajajoč iz Majakovskega le v zahtevi biti sodoben, svoj, pristen. Za svojo pesniško govorico, za svoje izpovedi je našel svojo metaforiko, nenavadno, simbolično, kot je recimo izgubljena in znova najdena morska obala, splet metafor, ki druga drugo dopolnjujejo, pisano paleto asociacij. In zgodilo se je, kar je v eni svojih zadnjih pesmi o glasovih upravičeno zapisal: Cujem množico glasov, ki mi ne dajo miru in v tej množici slišim tudi svoj glas. Naj bo neznaten, tih, neizrazit, toda moj je, moj, moj! Razumljivo, da je sovjetska uradna literarna kritika, ki je zahtevala poenostavljene preprostosti, veličanje ln služenje poezije dnevnim političnim potrebam, Martinova obšla in da samoniklega, nenavadnega glasu pesnika, ki je različen od večine, ni opazila. Njegovo zbirko Lukomorje (Morska obala:.. Ste opazili, po mestu brodi popotnik? Ste videli, po mestu hodi popotnik, bržkone prišlek, nič nam podoben — ta, ki išče svojo Obalo!!!) je kritika odklonila, ker ni mogla ali ni hotela razumeti, da je to poezija vojne, o borbi ljudi za svojo obalo, za svojo srečo in še več. Minilo je od te zbirke polno desetletje, da se je leta 1957 pojavila nova knjiga Martinovih pesmi in da so se začeli oglašati glasovi o izrednem daru dn izvirnosti pesniškega glasu Leonida Martinova. »Vedno sem razumel,- v zadnjem času pa mi je pos’ala posebno jasna preprosta resnica, da je svet vsak dan nov. Svet je kot dan, ni tak, kot je bil včeraj. Menjava se številčnost prebivalstva zemlje, meje držav se menjavajo in zemlja je vedno znova v novem kozmičnem krogu in ljudje, v to sem prepričan, čutijo menjavo časa. A umetnik mora izraziti to menjavo, osvetliti sedanje in, kot bi želel sam, vsaj nemalo pokukati v prihodnost, pojasniti nejasnosti, posvariti na nevarnosti, ki jih je, žal, še zmeraj polno naokrog.« K temu umetniškemu konceptu Leonida Martinova moram dodati samo še skromno ugotovitev: dejansko pomeni vsa njegova poezija, vsaka pesem odkrivanje novega sveta, ustvarjanje novega, kar do tistega trenutka še ni obstajalo in kar nam pomaga živeti danes in’ bo v pomoč ljudem tudi Jutri. Kot vsa resnična umetnost. ANA AHMATOVA SODOBNI KLASIK RUSKEGA PARNASA Kmalu bo dve leti, ko sem v Sovjetski zvezi prvič poskušal srečati pesnico Ano Ahmato-vo. Poznal sem jo po pepmih že davno, prej, res predvsem kot pesnico ljubezenskih izpovednih motivov, kot izrednega občutljivega in rafiniranega lirika. Takrat se mi je sreča- Ne vem prav zakaj, a že v prvem firenutku me je Ano Omitrijeva, sovjetska teniška igralka št. t, spomnila na »gazelo iz Rima 1960» Wilmo Rudolph. A pri vsem tem ji ni prav nič podobna, razen med igro samo, ko z neko posebno mačjo spretnostjo nabira točke. Res je tudi precej temnopolta (a seveda ni črnka!) in pri smehu pokaže vrsti snežnobelih zob. Vendar pa bi bilo vse to za »obrambo» podobnosti med tema dvema športnicama gotovo premalo. Gre tcjej za povsem osebni vtis. Razgovor s sovjetsko igralko — med mestnim prvenstvom Moskve — je spravil na dan mnogo zanimivosti. V mnogočem so prav besede izpopolnile podobo, ki jo daje njena igra. Nenavadna je: moška po učinkovitosti (igra z levo roko), a ženska po gracioznosti. In prav taka je tudi v pogovoru — hitro, natančno in brez zadrege formulira odgovore na kakršnakoli vprašanja, da bi kar nato — prav po žensko — dodala še kak samosvoj preblisk. Z 21 leti je Ana Dmitrijeva, ki, v Moskvi študira romanistiko, ena najmlajših igralk svetovne elite. Kot mladinka je zmagovala v Wimbledonu, kot članica pa si mora izkušnje za enakovreden boj z ■ Avstralkami, Američankami in ostalimi najboljšimi na svetu šele pridobiti. Na vprašanje, ali bodo najelitnejše tekmoval! sveta zanjo in druge sovjetske igralke še dcigo nepremagljive, je odgovorila: »Veste, tudi med Avstralkami in Američankami so velike kvalitetne razlike. Med Avstralkami je razred zase samo letošnja wimbledonska zmagovalka Smithova, medtem ko so Turner, Le-hane in druge že nekako na naši ravni. Podobno je pri Američankah. Ne lanska šampionka Wim- najboljšemu - plaketo branka Ziherla KGLESARjr TOKRAT PRAV PRED VSEMI Nihče ni mogel dvomiti o tem, da bodo ta teden deležni največ točk med slovenskimi Športniki — kolesarji, saj prvo in drugo mesto na dirki »Po Jugoslaviji« res nista kar tako. Zaporedje: 1. Boltežar (Odred) — kolesarstvo, 36, 2. Roner (Branik) — kolesarstvo, 23, 3. Stamejčičev« (Kladivar) — atletika, 10. 4. Leflek (Kladivar) — atletika, 7, 5.—6. Daneu (Olimpija) — košarka in Jovanovič (Maribor) — nogomet, po 2, 9.—10. Škerlj (Rog) — kolesarstvo in Štajner (Branik) — atletika, po 1 točko. kratko s >da novo Poljski olimpijski komite v Varšavi je dal pobudo /a ustanovitev tako imenovanega kluba »olimpijskih udeležencev in prijateljev«, ki .je že nekaj mesecev pri delu. Vsak četrtek prireja to samosvoje društvo predavanja i. razpravami o perečih športnih dogajanjih in splošnih problemih. Kakor beremo, so ti vfcčeri prav dobro obiskani. V nekaterih večjih mestih so tudi na podeželju osnovali take krajevne združbe, ki naj pomagajo pri popularizaciji olimpijske misli. Zamisel je prav gotovo koristna in celo posnemanja vredna... * * * Doping ... Ne samo športniki, tudi športni konji so postali njegove žrtve. V Angliji so v času med aprilom do konca maja ugotovili sedem dokazanih takih primerov, zaradi katerih je žokejski klub že uvedel preiskavo. V akcijo se je zadnji čas vključil sam Kcot-land Yard, ki je vzel v precep celo vrsto žokejev in lastnikbv dirkalnih konj. /a podatke, ki bi olajšali iskanje krivcev, so kar razpisali posebne nagrade. Strokovni tisk je razkril enega največ-jih škandalov na dirkah, in sicer v breme francoskega zmagovalca na slovitem Kmpsonovem derhyju, pri katerem je jezdec Relko na 1.5 milje dolgi progi po senzacionalnem spurtu zmagal kar s šestimi dolžinami prednosti pred zasledovalcem. Konja so pač umetno podžgali . . . Izid bodo po vsej verjetnosti razveljavili, jahača pa eksemplarično disciplinirali. * * * Medcelinski turnir poklicnih teniških igralcev za Kramerjev pokal iz darovalčevega podjetja ho letos od 4. do 8. septembra v Dublinu. V polfinale je organizator odredil Kvropo in Južno Ameriko ter Avstralijo (ki hrani lovoriko) in Severno Ameriko. Imena partnerjev so res zveneča, pa tudi zastopniki štirih celin niso nič slabši od amaterjev (tako vsaj je nekje nekoč čisto resno govoril in zapisal znani profesional z reketom Jaroslav Drobny, ki živi zdaj v Londonu). * * * Predsednik Francije Čharles de Gaulle, ki je v mladih letih sam tekal za nogometno žogo, je na- ločil visokemu komisarju za mladino in šport Herzogu, naj temeljito preišče razmere v francoskem nogometu ( predvsem profesionalnem), ker je nekaj društev začelo opuščati delovanje ali pa vsaj ne kažejo nobene prave volje, da bi delali še naprej v tako neurejenih finančnih pogojih. Herzog je v tej zvezi izjavil pred parlamentom, da bo vlada po potrebi priskočila »na pomoč«, če se bodo prizadeti klubi obrnili do nje. * * * Celih 21 let je veljal svetovni rekord Šveda Gundara lliigga in šele pred kratkim ga je upihnil 24-lethi rojak Sven Olaf Larsson (24), ki ga zdaj že vsi imajo za pravega naslednika Dan Waerna in Hitgga. Larsson Je pretekel 5000 metrov v času 13:49,2 in je zlasti s sijajnim finišem za las pustil za seboj odličnega Herrmanna (NDR), ki so mu priznali enak čas. Ko so »starega« Hagga, ki jfc tek spremljal pri televizijskem sprejemniku, vprašali, ali ni kaj žalosten, ker so mlajši spet izbrisali enega njegovih rekordov (na tri angleške milje), je menil hladno, da je bil ic tako predolgo v veljavi. * * * Na Touru se je pripetila tudi smrtna nezgoda, n kateri smo sele zdaj posnel podrobnosti. Neki francoski motorni vozač Louis Veccbioni iz spremstva se je ^ri vožnji z Velikega Bernarda prevrnil s ceste in se tako hudo pobil, da Je v noči nato umrl v Chamo-nim. l*red odhodom na 18. etapo so dirkači počastili njegov spomin z enominutnim molkom. * * * Na prihodnjih zimskih olimpijJ ' IIH ZALOG LJUBLJANA VAM SVETUJE HITRO PRIPRAVLJENO KOSILO: goveja juha z RizEM, f emoBa l.limi llVfiKl Cii iiui o enirnii " UUBUANSKA SALAMA S ŠPAGETI, MEŠANA SOLATA Salama in Špageti: V rahlo slani vodi skuhamo 35dkg Špagetov. Vro naj do dvajset minut. Potem jih stresemo na cedilnik, polijemo Se z zajemalko hladne vode in pustimo, da se odtečejo. Medtem pa zrežemo v kocke 5dkg hamburške slanine in 20dkg ljubljanske salame. V široko kozico damo žlico masti. V njej precvremo slanino, nato še salamo. Ko salama zadiši, stresemo v kozico še odtečene špagete. Premešamo in počakamo, da se vse ogreje. Sedaj zmešamo dve jajci z dvema žlicama mleka, polijemo po špagetih, počakamo, da jajca zakrknejo. Na mizo damo z naribanim sirom in s solato. Mornarji polkovnika Edsona so prišli na levi breg reke pri njenem ustju sedmega oktobra. En bataljon mornariške pehote se je takoj spopadel s tremi četami Japoncev in Jih prisilil k umiku. Edson je zahteval okrepitev in Vandergrdft mu je poslal komandose. Vse tri Japonske čete so potisnili v »žep« in jih potem ponoči popolnoma uničili. Osmega oktobra je deževalo in oba-nasprotnika sta bila do vratu v blatu. Naslednjega dne pa so ameriški obveščevalci s severnih Salomonskih otokov poročali, da se v Raba-ulu zbira velika japonska invazijska sila. Van-dergrift je zato sklenil, da se bo vkopal in utrdil na vzhodnem bregu reke. Vseeno pa je poslal en bataljon patruljirat. Temu bataljonu je poveljeval major Pooler, ki so ga njegovi ljudje imenovali preprosto »Prsati«. Popoldne devetega oktobra je Pooler vodil svoj bataljon preko verige želenih hribčkov zahodno od reke Matanikau, nedaleč od brega. Ko so prišli na najvišji vrh te verige, so v dolini pod seboj zagledali Japonce, ki so vrveli kot mravlje. Zašli so v pravo mišnico in ameriško topništvo je to eksotično zeleno dolino že nekaj minut pozneje spremenilo v divji pekel. Oslepljeni in popolnoma zbegani Japonci so slepo zdrveli na hribček proti Poolerjevim ljudem, ki so jih kosili z morilskim ognjem svojih avtomatov in mitraljezov. Japonci so se obrnili nazaj, toda tu so bile ameriške granate. Vsi Japonci so bili pobiti. V tej mišnici je ostalo 700 Japoncev in tako je namera generala Marijame, da osvoji vzhodni breg reke Matanikau, popolnoma propadla.. Po pokolu na hribčkih se je ostanek Japoncev v paniki vrnil v vas Matanikau. Četrta japonska brigada je bila tako rekoč razbita. Ameriški mornarji so se umaknili z vzhodnega brega reke in se vrnili na mostišče. BITKA PRI RTU NADE Močno japonsko invazijsko brodovje, o katerega zbiranju v Rabaulu so ameriški obveščevalci že poročali, je peljalo na Guadalca-nal težke havbice kalibra 150 mm. General Marijama je upal, da bo s pomočjo tega težkega orožja uničil vzletišča na letališču Hen-derson in razbil ameriške obrambne položaje. Desetega oktobra je japonsko brodovje, ki so ga sestavljali rušilci z vojaki divizije »Sen-dai« na palubah, transportne ladje, spremljevalni rušilci in eskadra križark, ki je imela nalogo, da bombardira mostišče in tako olajša izkrcanje, odplulo proti Guadalcanalu. To japonsko brodovje Je pričakoval vicead-miral Scott s štirimi križarkami in petimi rušilci. Se enkrat se je Guadalcanal tresel kot v mrzlici. Se enkrat se je noč spremenila v dan, ko so se jekleni orjaki spopadli v neposredni bližini obale. To je bila bitka pri Rtu nade. Scott je čakal s svojimi ladjami blizu zahodnih obal Guadaloanala z namero, da »pokrije« morska vrata pri otoku Savo. Okoli polnoči je že z prostim očesom zagledal orjaške silhuete japonskih križark in hitre sence rušilcev. Ameriška težka križarka »Salt Lake Otty« je takoj izstrelila več kot deset hitrih salv na križarko »Purutaka«. Težke granate so preklale japonskega orjaka na dvoje, nakar je »Purutaka« zginila po morsko gladino. Ameriška križarka »San Francisco« in lahke križarke »Boise« in »Hellena« s petimi rušilci so pošiljale salvo za salvo na druge japonske ladje. Admiralska ladja japonske flote »Aoba« je dobila okoli 40 direktnih zadetkov in 'je bila izločena iz bitke skupaj z admiralom, ki Je umiral na palubi. Veliki japonski rušilec »Fu-buki« je zginil v morskih valovih. Rušilci z japonskimi četami so bili uničeni. »Zaliv z železnim dnom« je tiste noči imel zelo bogat lov. Naslednjega jutra so letala s Henderso-na dokončno uničila velika japonska rušilca »Naitsugumo« in »Murakamo«. Američani so zgubili rušilec »Duncan«, nekaj njihovih ladij pa je bilo lažje poškodovanih. Toda japonske havbice so vseeno prišle na Guadalcanal. ORKANSKI OGENJ JAPONSKEGA TOPNIŠTVA Sredi oktobra so v pristanišče Tulagi blizu Guadalcanala končno prispele tudi prve enote vojske ZDA, ki jim je poveljeval general Mac Arthur. Vojska bi morala zamenjati mornariško pehoto na Guadalcanalu, kajti to pehoto, ki je spadala med elitne ameriške čete, so v vojni na Pacifiku uporabljali samo za invazije in organiziranje mostišč, ostalo »redno delo« pa je bilo stvar vojske. Istega dne, ko so se vojaške enote začele izkrcavati na Guadalcanal, je eskadra 24 dvo-motornih japonskih bombnikov v spremstvu lovcev tipa »Zero« močno napadla mostišče. Ta napad se je začel okoli poldneva in je že v prvih minutah spremenil Henderson v veliko baklo, ker so japonske bombe zadele podzemeljske bencinske rezervoarje na letališču. Dve uri pozneje so se nad letališčem pojavili novi japonski bombniki, ki so med drugim odvrgli bombe tudi na kokosov gozdiček, v katerem so bili pravkar dospeli ameriški vojaki. To so bile prve žrtve ameriške vojske na Guadalcanalu. Istega dne zvečer so spregovorile tudi japonske težke havbice. General Vandergrift je pravkar večerjal, ko je prva granata s stra- tate na Guadalcanalu. Na konferenci najvišjih vojaških dostojanstvenikov Je admiral Jama-moto obljubi^ generalu Hjakutati, da lahko računa na vsestransko podporo japonskega kombiniranega brodovja. Jamamoto mu je dal 4 letalonosilke, 9 bojnih ladij, 8 križark, 28 rušilcev, 4 tankerje in 3 transportne ladje pod poveljstvom .viceadmiralov Nagumaja in Kundoja. Sedemnajstega oktobra je lahki japonski rušilec izkrcal HJakutato na Guadalcanal, da bi osebno prevzel poveljstvo nad operacilarm. Njegov načrt je bil takle: vojska naj bi zavzela letališče Henderson ali pa ga vsaj onesposobila in razrušila, medtem pa bi kombinirano brodovje očistilo vode okoli Guadalcanala Američanov in s svojimi letali zavzelo Henderson. Hjakutatini vojaki naj bi izvršili tri napade: dva s področja reke Matanikau in nenadni napad z juga. Naslednje nočd so Japonci nameravali zavzeti peščeni zaliv ob ustju reke Matanikau. Napad je ščitilo enajst tankov, ki so bili skriti v predoru vsekanem. v džunglo čisto ob robu zaliva. General Hjakutate je glavnino svojih sil nameraval poslati preko reke Mama-ra, okoli 10 milj južno od vasi Kukumbone, od koder bi potem odšle naravnost na vzhod, dokler ne bi dosegle hribčkov za letališčem. S tega položaja so potem Japonci nameravali napasti letališče. Njihove inženirske čete so že gradile skozi džunglo cesto, ki jo je poveljnik divizije »Sendai« že krstil za »"Marija-mino cesto«. Japonci so računali, da bo njihov pohod do položaja, s katerega bodo napadli Henderson, trajal okoli pet dni; pot je bila dolga 35 milj. DIVIZIJA »SENDAI« NAPADA Naslednjega dne — osemnajstega oktobra — je daleč na jugovzhodu od Guadalcanala ameriški admiral, podoben buldogu, pripeljal svoje letalonosilke, križarke in rušilce v pristanišče Naumea na Novi Kaledoniji. Orjaške ladje so se vsidrale. Admiral je v pristanišču sprejel zalepko, na kateri Je z rdečimi črkami pisalo: »Strogo zaupno! »To je bilo povelje admirala Nimitza, poveljnika ameriške flote na vsem Pacifiku. V njem je pisalo: »Takoj boste prevzeli poveljstvo na področju južnega Pacifika.« »To bo največji cirkus, ki sem ga kdajkoli doživel«, je dejal admiral, lčo je prebral to povelje: Temu admiralu Je bilo ime William Halsey in pravili so mu tudi »Bik« — zaradi energičnosti in brezkompromisnosti, s katero Je vodil svoje orkanske bitke. Na Guadalcanalu so to imenovanje dočakali z navdušenjem, ker so vedeli, da bodo odslej imeli podporo izredno borbenega mornariškega poveljnika. Japonski inženirci, ki so gradili cesto skozi džunglo, se zaradi stalnega dežja niso mogli držati roka, ki jim je bil postavljen za dograditev ceste. Do 20. oktobra je bila divizija »Sendai« še vedno precej daleč od določenih položajev. General Marijama je zahteval, naj mornarica odgodi napad Ne prezrite: Izšla je dvojna (julij-avgust) številka naše modne revije MANEKEN, ki prinaša poleg številnih poletnih in jesenskih modelov za ženska in otroška oblačila tudi smernice za jesensko in zimsko moško modo. Pogled v revijo nudijo gornji izrezki. Sf ‘•,’•, B iiimiiiMiMiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiniiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiM^ — Potem, ko sem videla kako delate, sem sklenila, da se bom tudi sama začela učiti plavati! Danes pa je boljši kot včeraj! Kako tudi ne bi bil, saj sem kitaro priklopil na 220 voltov! Zdi se mi, da bo račun precej zasoljen! ski lik, 36. skupina ptic, 37. trd in raznobarven apnenec, 39. »električna« riba, 41. ladjevje, 42. del tabora, 43. sotočnica Tare, 45. pripadnik naroda na severu Irana, 46. nemški filozof, utemeljitelj kriticizma (Im-manuel), 48. francoski novčič, 49. moški pevski glas, 51. okrajšava za »primer«, 52. kemični znak za kalcij. (F. P.) »Prosim, koliko stane mleko v »No, Ančka, tukaj so pa naše vaši mlekarni?« zlate ribice. Da jim boste vsak »Trideset dinarjev, če se use- dan dajali mravljinčja jajčka, dete, če ga pa popijete stoje, pa razumete!« dvajset dinarjev.« »Bom. Toda — mehko ali trdo »In, če stojim samo na eni kuhana?« nogi?« * * Snubec s šopkom v roki stoji »Pozdravljen, Jaka! Kam se pa pred materjo svoje izvoljenke, pelješ?« »Torej, mladi mož, vi si želite »V Benetke, na poročno poto- mpvp taščo"'« vanje grem.« “ ravno ne, pač pa vašo »Kako, grem? Da, kje pa imaš h(,erko za ženo.« To pa je lep par, mar ne? Ze, že; toda ona je moja žena! TRNJULCICA Princ: »Nisem je zbudil, ker mi ni všeč!« pisatelj (Mark),, 3. divja raca, 4. psevdonim angleškega pisatelja Charlesa Dickensa, 5. veznik, 6. zapečena vrhnja plast kruha, 7. najmlajši jugoslovanski šahovski velemojster (Bruno), 8. del konjske opreme, 9. kratica italijanskega radia,-10. okrajšava za »tega leta«, 11. adresa, 13. predmet, stvar, 14. šport trdih pesti, 15. zimsko prevozno sredstvo, 17. rimski bog vojne, 19. živalstvo nekega kraja ali pokrajine, 20. središče francoskega departmaja Somme, 22. velika violina, 23. knjigš zemljevidov, 25. velik objekt v železarski industriji, 26. starinsko mestece blizu Splita, 28. grški junak, po katerem je dobilo Ime vseučilišče, 29. italijanska filmska igralka (Sophia), 30. studenec, 32. največje pristanišče v Bolgariji, 33. tepec, neumnež, 34. svetovljansko letovišče na Floridi, 35. geometrij- VODORAVNO: 1. mesto v Makedoniji, znano po arheoloških najdbah, 6. napon vseh moči tik pred zaključkom tekmovanja, 11. znameniti angleški matematik in fizik, utemeljitelj zakona o gravitaciji (Isaac), 12. seznam, Indeks, 14. prostak, neotesanec, 15. italijanski filmski igralec — komik (Alberto), 18 začetnici letos umrlega slovenskega pisatelja, 18. letoviško mesto v srednji Italiji ob ustju Tibere, 19. mehanizirano kmetijsko gospodarstvo, 20. vzdevek Goethejeve matere, 21 keltska rodovna zveza, 22. rusko moško ime, 23. vrhovni poveljnik oboroženih sil Združene arabske republike, 24. oblika pomožnega glagola, 25. mesto na Primorskem, 26 reka v grškem podzemlju preko katere je brodnik Haron prevažal duše umrlih, 27. italijanski filmski igralec (Raf), 30. slovenski športni tednik, 31. pritlikavi avstralski medved, ki živi na drevju, 32. avtomobilsko krmilo, 33. slikarjeva potrebščina, 34. znameniti francoski slikar, začetnik fauvizma (Henri), 36. izdajalec, 37. znameniti starogrški kipar (»Metalec diska«), 38. kratka za »Ljudsko skupščino«, 40. britansko oporišče v Arabiji, 41. francoska denarna enota, 42. markantna gora v Julijcih, 44. Mariborska tovarna avtomobilov, 45. zmešane sanje, mora, 46. mejna, reka med Hrvaško in Slovenijo, 47. kemični znak za aluminij, 48. drugo ime za Finsko, 49. tanko in gosto tkano platno za boljše perilo, 50. pristanišče na Portugalskem, 52. starejši italijanski kipar, (Antonio), 53. športno društvo v Trbovljah, 54. vrtna cvetlica. NAVPIČNO: 1. mesto v Banatu ob Tisi, 2. ameriški humoristični Brez besed Ne, ne; pred zlato ribico pa tega ne smeva delati! DR.MARINUS [Odlično lošči tla, parket In linolej REŠITVE UGANK IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE • SKRITA KRIŽANKA. Vodoravno (črtica pomeni črno polje, na koncu vsake vodoravne vrste Je vejica): 1. Stockholm - 10. opts, 14. regulator — 15. Motna, 16. borbenost - 17. Oleg, -18. Dean - 19. kavatlna, 21. rov - -22. zanos - 23. gin, 24. aras - 26. argument —. 28. fantom — 30. edafon —, 31. jarbol - 33. retor. 35. spev - 37. elegan - 3». S(tmon) J(enko), 40. tr - 41. Boz - 43. sl - 44. dota, 46. Velebit - 49. očim — -, 51. Atena — 52. Luna - 54. eta, 57. revir - 5B. efna-kolut, - 60. pika - 61. karavana. ' n SKRITA MISEL: Velika bolečina ne pozna solza. Kadar smo zlomljeni ne jočemo, takrat krvavimo. Heprekosljivo .loščilo zn Ha Brez besed Dve in pol milje jugozahodno od Capetovna me nekaj zbada! (DVOMIM' NIVO SAR NI 1------------------ VukAt1 vsi 4o ►MOR-DA e.1 NAM LAHkOL, lOUAO.IJA KDO oO VASI« LbUbl *ATv . PAŠNIKU več! povedal o voiušonu) pe«...OH“-bBST' . uMlUlTI SB MOdAM N> DOL&O OeTLAL atLL VB («ON3Ao .'MCkIC VAL 6BUB ..HM MAUdllAON, -KAKO UBE»iL.O IvlBtTVBMU IMS POGLED ' OD TO LAHNo VIDI .,K ^O^u-,TftV OANIZA-I 'OPAZI 680CJ1 3E OE3AL , CA 3E c. Ne VSCZbAMAB.VA 1 NAPNI C PAMČHO,A PCKSLfftJ.te tote -SAMA -3AX Uaka Časopisno podjetja -•JULO* « Ljubljani. — Ulavn) urednik Milan Pogačnik. Odgovor, al urednik /oran /erln. iirednl-ttvo Ljubljana. Tomšičeva 1(11. p. p. ISO—II!, — Telefoo «3—5*2 do 83—52«. Prodajni oddelek; Ljubljana, Titova L telefon 21—83*. Naročnina; celoletna Lito dinarjev, polietns 22« dinarjev, četrtletna »«0 dinarjev, mesečna 1*0 dinarjev. Oglasni oddelek; Ljubljana. Titova L telefon 21-89«. - Številka tlro računa NB «00—11 /I—1«7, — Rokopisov ne vračamo. po, OlZcKl!1- 40 isom PRiRm-iZATI IN 1>u4ATl ' rMP MARAM ZA TVO-■30 HVALO Tl " mipOT1 kB bOftOjO 4)1 4iOHOa.lL OŽE ZNrtHL 4>l TE6A ZOPGtNE&A ) nimaJ PBAviCB,0A&t MS \ zMEROALz idiotoma ZIPCav) 4i mmOd oCe ‘ o Bi L. SKM S 3E4AA MORTONA' ,— O6C0 "VB imaBL PRAv