VASA KAVA
KAVA
. •
iiiilplll
MEC.LA V KOTLIMAH
mACN-Ol
NA CESTI: prostora je Se dovolj, le za stroji ga je zmanjkalo	(Foto: J. Žnidaršič)
prosta delovna mesta in taikrat ponudbe kar dežujejo. Nič čudnega, če imamo brezposelne, ki so postali verzirani administratorji, saj so nekateri napisali tudi po 300 ponudb, toda vse brezuspešno. Tehniki in inženirji čakajo na zaposlitev ln ne vedo kaj početi z diplomami, podjetja pa so v zadnjih mesecih zaposlila četrtino strokovno neustreznih ljudi na takšnih mestih, kjer bi bil strokovnjak nujen. Vse teče torej brez družbenega usmerjanja. In nihče se ne zgane, čeprav že vsi vedo, da je v brezposelni množici starostna in strokovna struktura veliko boljša kot med zaposlenimi.
Na Republiškem zavodu za zaposlovanje so pripravili vrsto predlogov, kako zmanjšati brezposelnost pri nas. Pozno jeseni bodo o tem razpravljali tudi v skupščini SRS. Do takrat pa bi še veljalo: če si hoče kakšna organizacija finančno opomoči, naj organizira tombolo. Glavni dobitek: zaposlitev. Ljudi bd se trlo in 20.000 mladih bi gotovo igralo na vse karte.
FERI 2ERDIN
ODMEV!
100 ŽENSK NA TRIGLAVU
T. vašo pomočjo in z velikim zaupanjem v gorske vodnike sem prvič stopila na vrh Triglava. Čestitam vam za čudovito organiziran pohod!
NADA BUTINAR, Valdoltra
Da ne bi šla naša koračnica v pozabo, vam pošiljam besedilo:
100 žena na Triglav gre, tudi moja zraven je.
Pa če gre, naj le gre, saj jo vodi TT,
(čez tri dni pa zopet vrne se).
Po napevu »Regiment po cesti gre« Ena od avtoric
LETNIKI NA PRODAJ
Ze dolga leta sem vaš redni bralec, zato sem skrbno spravljal vse Izvode Tedenske tribune. Zdaj sem se preselil v Zagreb. Kot veste, so moderna stanovanja precej majhna, zato bi rad prodal naslednje letnike TT- 1962, 1963, 1964, 1965 in 1966. Vsi izvodi so zelo dobro ohranjeni. -Mogoče bi jih lahko ponudili kakšnemu zvestemu bralcu?
RADOVAN TESLIC, Zagreb, Harambašičeva bb obj. A
Zaradi "PretlaoTaga"	oglaaa r naSem listu	e«	pritožujs	bralto
tadrlk Pšajd iz Kidridovsga.	V tem oglasu tomrna	zagotavlja,	da js
dobavni rok za avtomobil« "prino" od 20 do 30 dni. Bralac pa piš« : *Has ja tu precaj, ki smo nasadli VaSemu oglasu. Plafiali smo lopo z devizami .Princa*, a nobeden ga ni dobil pred 3 meseci."Vkas giba tovarno, zlasti pa nas, ponuja	pomoč pri sankcijah,	ln	končuje:	"Upam,
da ne razumet«? Ker če boste	še naprej objavljali	ta	oglas,se	Vam la-
hko zgodi, da bojo v Mariboru prestregli pošiljko TT ln ga zažgali na Olavnem trgu sredi Maribora... Zadeva postaja resna predvsem v okolici Ptuja ln Maribora."
Haj na kratko pojasnimo: vsak časopis, ki se sam vzdržuj«,živi tudi od oglasov.Za oglase pri nas skrbi in zanje odgovarja poseb-hi "oglasni oddelek" časopisnega podjetja Pelo. InroČili mu bomo pi*. »o. četudi globoko razumemo bralčevo ogorčenje ln nikakor n« zagovarjamo nesolidnega poslovanja te tovarne (nasprotnol)» pa s« nam sdl njegova saiigalna grožnja vendarle srhljiva:	hudč	narodu, ki bi se
Žel inkvizicijo - zaradi avtomobilov ln sploht
V SLOVENIJI IN OB JADRANU
V minulem tednu je bila srednja Evropa in severno Sredozemlje preplavljeno s hladnim zrakom. Pri nas so bili dnevi deževni, ra-een srede, ko so se naši kraji nahajali med dvema jedroma hladnega zraka. Količina zapadlega dežja se je že skoraj približala pov prečni vrednosti padavin za mesec september.
Pričakujemo, da v sredini tedna ne bo padavin In se bo nekoliko otoplilo.
VREME V SREDINI TEDNA:
VREME
s.
rauii in >Hi
TEDENSKA TRIBUNA
37 Ljubljana, 20. septembra 1967
Leto XV • Cena 80 par (80 starih dinarjev)
V NEDELJO: TT RALLT VETERAN 67
S« malo ln tisti, ki so se t avtomobilskih tovarnah »rodili« še pred letom 1939, bodo zakrehali la zakašljall, pokadili starterju pod nos ln se pognali v veliko dirko: stari avtomobili bodo dirkali na našem rallyju.
Veterani na plani Doslej smo	dobili 63 dokončnih	prijav,	med njimi je
tudi prijava najstarejšega — fiata	iz leta 1911.
Nekateri Izmed prljavljencev so se nam tudi oglasili bodisi s pismi, bodisi osebno v uredništvu. Povedali so, da so njihovi zvesti stari avtomobili v izredni formi, kolikor pa nekateri še niso, bodo prav gotovo do nedelje, 24. septembra.
Mehaniki te dni urejajo drobovje veteranov,	avtomobilov,	ki	so	že odslužili svoje, pa še	žele dokazati, da niso za v	staro šaro in	da	je	včasih
»predvojni material« neuničljiv.
Kako bodo to nedeljo tekli dogodki?
Start bo v Mednem ob 8.30 h	dopoldne, skozi Kranj bodo	veterani	vozili
od 8.45 do 10. ure. skozi Kamnik	od 9 h do 10.30 h,	v Ljubljano pa	bodo
prihajali po šmarteftski cesti od 10. ure dalje. Ker je prijavljenih avtomobilov veliko, bo kolona precej dolga. Cilj bo v Ljubljani na Trgu revolucije (Kongresni trg), kjer bo tudi spretnostna vožnja.
Podelitev nagrad za zmagovalce in druge bo v Motelu Medno dve uri po končanem tekmovanju. Pri nagradah bodo poleg uredništva Tedenske tribune sodelovala še razna	podjetja. Fopoldne bo pred Motelom Medno	prosta	zabava
s plesom, na kateri	bodo raztegnili svoje mehove	bratje Avseniki.
Uredništvo želi, da bi se vozniki po možnosti oblekli v originalna obla. čila lz prejšnjih desetletij, da bodo že po zunanjem videzu slogovno enotni s svojimi vozili. Prav tako nas bi zelo veselilo, če bi se ob progi zbralo čim-več gledalcev, ki bi spodbujali veterane ln jim dali čimveč tekmovalnega zagona.
Zanimivo je še, da lastniki starih avtomobilov niso v večini starejši ljudje. Nasprotno, zdi se celo, da se za nebogljene veterane s krmili zavzemajo in zanimajo predvsem mladi vozniki.
Torej: v nedeljo bodo veterani krenili! Tako bliskoma, da jih bo težko ustaviti... Prepričajte se sami!
LAVNI DOBITEK: ZAPOSLITEV
Dvema novima generacijama ne pomagajo do zaposlitve niti znanje niti diplome niti mladost. 20.000 brezposelnih je mlajših od 26 let, 5.000 upokojencev pa podjetja nočejo odpustiti. O brezposelnosti ne marajo slišati le tisti, ki zasedajo dve delovni mesti.
— Prav v vašem tedniku ste pisali, da smo s samomori rhia-doletnikov dosegli pri nas skoraj svetovno prvenstvo. Nihče ni vedel povedati, zakaj danes in tukaj tak pojav, ki je več kot zaskrbljujoč. Ste pomislili morda tudi na to, da dvajset tisoč mladih ljudi od jutra do večera ne ve kaj početi? Brezdelje lahko zapelje mladega človeka na čudna pota ...
še letos spomladi smo po vseh uradpih statistikah dokazovali, da je v Sloveniji 14.000 brezposelnih. Zdaj govonmo ne nadoma o trideset tisoč ‘parov rok, ki komaj čakajo, da bi se lahko lotile kakšnega dela. Statistika je namreč obravnavala le tiste ljudi, ki so se prijavljali na zavodih za zaposlovanje, pozabila pa je, da vsi nočejo prosjačiti za delo.
— Naša služba še nima posebnega ugleda, zato se Slovenci čutijo degradirane, če morajo iskati zaposlitev na zavodih — pravi diplomirani ekonomist tov. Ulčar z ljubljanskega zavoda za zaposlovanje. — Pri nas se oglasijo le tisti, ki so obupali in ne najdejo več drugega izhoda.
Zavodi pa jim seveda ne morejo pomagati, saj so jim delovne organizacije doslej javile le nekaj več kot polovico prostih delovnih mest, sprejele pa so le tretjino delavcev, ki že dolgo čakajo v čakalnicah zavodov.
Brezposelnež mora biti zdrav!
Mladinska organizacija, če jo je kje čutiti, sicer razpravlja o marsičem, na primer o počitniški zvezi in o nujnosti popustov na vseh javnih prevoznih sredstvih, o škodljivosti profesionalnega športa pri nas in o boljši organizaciji mladinskih plesov v dvorani Tivoli, za dvajset tisoč mladeničev in mladenk, ki se za prosti čas ne zanimajo, ker ga imajo preveč in bi zato raje delali, pa te razprave gotovo niso prav nič življenjske.
Slišati bi morali tudi kdaj glas o tem, da več kot 20.000 mladih brezposelnih ni zdravstveno zavarovanih, da dobi v Sloveniji denarno nadomestilo (50% rednih mesečnih prejemkov) le okrog 1400 ljudi, da smo pozabili na sociaino varstvo. Gorje, če brezposelnež zboli!
Dve in pol novi generaciji, ki sta stopili v življenje, štejeta približno 60.000 ljudi. Nekaj se jih je zaposlilo, čeprav gre to v glavnem po zvezah, nekaj jih je ostalo na kmetijah, nekaj jih je odšlo v tujino.
— Ne veste, kam bd poslali vajence? — se je v Murski Soboti začudil človek, katerega ime Je preveč znano, da bi ga spet objavili. — Avstrija je čisto blizu in tam Jih potrebujejo!
Zares Jih Je odšlo veliko v Avstrijo, nihče pa ni pomislil,
da jih bo tujina nekoliko drugače vzgajala, kot bi želeli mi.
Zakon, ki je brez koristi
Fantje, ki odhajajo k vojakom, so si odahnili takrat, ko je izšel zakon, da morajo podjetja obvezno sprejeti na delo vse povratnike iz JA. Pa se je spet izkazalo, da ta zakon ni za nikogar velika obveznost. Ce dobi fant zaposlitev že predod-služenjem vojaškega roka, je to uspeh, ki ga lahko enači z glavnim dobitkom na loteriji, zato ta zakon le maloKomu koristi.
V zadnjih dveh letih se je brezposelnost v Sloveniji tako povečala, da takšnega obsega še nikdar po vojni ni dosegla. Pozitivna reformna gibanja so v podjetjih ukinila tista delovna mesta, ki niso bila nujno potrebna, razen tega pa je medtem začel veljati nov pokojninski zakon, ki je delovno dobo podaljšal za pet let. Ce bi delovno dobo spet skrajšali, bi s prihodom mlajših dobili boljši kvalifikacijski in seveda tudi starostni sestav, družbeni profit bi se s tem povečal, povečali pa bi se seveda tudi izdatki socialnega zavarovanja.
Tistim, ki so zdaj brez dela. se bo v prihodnje lahko pridružilo še več ljudi, kajti združevanja sproščajo delovno silo, modernizacija je prav tako za to, da bi nadomestila ljudi, toda to niso stvari, ki naj bi nas spravljale v obup. Le malo bolje bi morali misliti.
— Pripeljite mi štirideset mladih tehnikov! — pravi prof. Pavel Kogej z Republiškega zavoda za zaposlovanje. — Cez mesec ali dva bodo imeli zaposlitev, da si bodo kar roke meli od zadovoljstva. Pralnih strojev je toliko, ni pa nikjer servisa za popravilo. Samo kratek tečaj bi obiskovali in dela bi imeli dovolj.
Pa ne samo pri pralnih strojih, temveč bi jih z veseljem sprejel v svojo delavnico tudi kak privatnik. Zal pa jih ne sme imeti več kot pet. Mar bi deset ljudi v privatni delavnici lahko škodovalo socialističnemu sektorju?
Ljudje z dvema delovnima mestoma
Čeprav je brezposelnost dosegla izreden razmah, pa imamo še vedno veliko ljudi, ki zasedajo po dve delovni mesti. Dopoldne odslužijo uradne ure v službi, popoldne pa opravljajo doma še svojo obrt. Ce bi jim zdaj povedali: ali v urad ali pa samo doma, bi se večina odločila za obrt, precej delovnih mest pa bi ostalo za mlade rodove. Za zdaj še ni zakona, ki W Jih prisilil na takšno odločitev.
Kljub vsemu pa v časopisih še vedno najdemo razpise za
Ko bi danes gradili progo, ali pa cesto, ker železnice ukinjamo, za delovno silo gotovo ne bd bilo težav. Ce bi prišli le vsi tisti, ki trenutno ne vedo kaj početi, bi brigada že štela več kot dvajset tisoč ljudi. To bi bili le mladi, tisti, ki imajo še mladinske izkaznice, če bi jim pa pridružili še starejše, jih ne bi bilo nič manj kot trideset tisoč.
Ta brigada je danes brezposelna, mnogi od teh razkazujejo okrog diplome s fakultet in srednjih šol, a vse to nič ne zaleže. 30.000 še ni uradna številka, je pa zaokrožena kvečjemu navzdol in ne navzgor.
Brezposebnost je v zadnjih mesecih zaposlila skoraj vse družbene organizacije, brezposelni pa so kljub vročim debatam še vedno brez dela — in brez besed.
120 prošenj brez uspeha
Kratek poučen nagovor:	po-
znamo dve vrsti brezposelnih. Prehodna brezposelnost in brezposelnost novih generacij. Do reforme smo lahko govorili le o prvi, zdaj pa imamo pri nas .opravka z drugo vrsto brezposelnih. Nove generacije — po reformi smo imeli že dve in pol — postopajo po ulicah, 5.000 upokojencev pa še vedno dela. Res delajo zato, ker so pokojnine nizke, delajo pa tudi zato, ker so jih podjetja vesela: za njih plačujejo precej manjše prispevke kot za redno zaposlene. Gre torej za zaslužek na račun brezposelne mladosti.
Ce kdo le še ne verjame tej množici brezposelnih, prisluhnimo vsaj nekaterim izmed njih. Tukaj je ekonomski tehnik, ki se zdaj doma brezplačno uri v strojepisju:
— Preberem vse časnike, kar jih izhaja pri nas in zasledujem razpise prostih delovnih mest. Doslej sem napisal 120 ponudb. Nekaj odgovorov sem dobdl — seveda negativnih, sicer ne bi bil več brez dela, veliko podjetij pa mi sploh ni odgovorilo. Gotovo so imeli preveč ponudb in bi bilo preveliko delo vsem odgovarjati.
Diploma za gumbe
Diplomirani ekonomist se je prej znašel. Se preden si je obrusil noge v iskanju službe, je začel izdelovati gumbe in zdaj jih uspešno zamenjuje za dinarje. Samo: družba ga za izdelovanje gumbov ni tako dolgo šolala.
Arhitektka, ena izmed dvestotih, ki vsak dan čakajo na zaposlitev, Je v svoji izjavi skoraj že preveč strupena. V dveh letih, odkar teka z diplomo naokrog, se Je ta strup seveda skoncentriral, zato takole govori:
UREDNIŠKA SPOROČILA 9HBHB
20. B«pt«abra 1967
miinifiiHiinniiffninnniiiiiniiniiiifniiiinnrmn
•ZR^REH
ŽASliNCFM d! jje zastonj)
6REJT VU&M.II vfejSKiliGNiT!
ZANIMIVA NOVOST - VELIKA UGODNOST
VELEBLAGOVNICA	Ljubljana
s poslovalnicami:	•	»TRGOVSKA	HIŠA«,	Tomšičeva	ul.	2	•	»BLAGOVNICA	S	STANOVANJSKO	OPREMO«	VVolfova	ul.	1 • »KONFEKCIJA ELITA, Čopova ul. 7
ODOBRAVA POTROŠNIŠKA POSOJILA ODSLEJ ZA VSE VRSTE BLAGA BREZ POROKOV IN PO ZELO UGODNIH POGOJIH
MRLIČI JIM REŽEJO BEL KRUH
KO SE IGRAJO DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE LE TRIJE ČLANI KOLEKTIVA, JE LAHKO SMRT ZELO DRAGA — V NOVEM MESTU JE GROBARSTVO NAJBOLJ RENTABILNO — POGREBI DVIGAJO STANDARD LE
TREM LJUDEM
Kdor drugemu Jamo koplje, lahko dobro zasluži V Novem mestu je že tako, drugje pa je zaslužek gotovo slabši. Prav prejšnji teden je grobar manjšega slovenskega mesteca »dal ostavko« zaradi slabega zaslužka. Plačan je bil po učinku, ljudje pa niso umirali in grobar je ostal brez denarja.
Uslužbenci in delavci v novomeškem Zavodu za upravo pokopališč še slišati nočejo o odpovedi, čeprav je tamkajšnja občinska skupščina že junija sklenila likvidirati zavod. Vsi trije člani kolektiva so odločno proti likvidaciji. Sele te dni se Je razvedelo, kaj jih tako tesno veže z delom na pokopališču: menda predvsem zaslužek. Od aprila do avgusta, ko je imela smrt v Novem mestu obilno žetev, oni pa dober zaslužek, so si razdelili več kot pet milijonov čistih osebnih dohodkov. Junija Je v. d. direktorja Jože Panjan, ki Je obenem tudi šofer, predsednik delovne skupnosti in še kaj, odnesel domov okroglih 664.000 din, Ruža Šmalc — računovodkinja, je prejela na račun dobička za Junij, za nadure v tem mesecu, za polletni dobiček zavoda skupaj z osnovno plačo celih 679.000 dinarjev, po istem kopitu pa je delavec Albin Kozlevčar dobil 331.000 din.
Za tako plačilo bi verjetno tudi marsikateri znanstvenik opravljal to delo, odločil bi se zanj — zaradi boljšega zaslužka — univerzitetni profesor ali zdravnik, celo izvrsten nogometaš bi kopal jamo drugemu, če mu nedeljski zadetki ne gredo ravno izpod nog.
Odiranje žalujočih ostalih
Pozabimo za trenutek na pieteto in povejmo vse o zavodu bolj gospodarsko: število storitev se je letos povečalo za dobro četrtino, denarni promet pa je narasel za skoraj sto odstotkov. Torej so v zavodu mimo dvigali cene, saj se žalostnim svojcem ne spodobi razburjati, pa tudi po računih ne bodo brskali že zaradi spoštovanja do pokojnika. »Plačaj in žaluj!«, so sl menda mislili in zvišali ceno uslug uprave od 4.000 na 10.000 dinarjev, zraven pa so računali še »takse za urejanje prevoza in pokopa«, do katerih sploh niso bili upravičeni. Stroški prevoza mrličev so letos za sto odstotkov višji, infekcijski dodatek Je od 4.000 poskočil na 8,000 dinarjev, izkop jame Je ietos za 3.500 dinarjev dražji... Pa umirajmo poceni, če moremo!
Prvi so se pritožili svojci nekega pokojnika. Zaradi visokega računa.
— Tako pač zaračunavamo! — so rekli v zavodu ob tem primeru, čez nekaj dni pa so račun znižali na polovico.
Novomeška smrt se je letos tako podražila, da so se ljudje že začeli razburjati.
Novomeški tržni inšpektor si je prejšnji teden v zavodu zabeležil, da so krste, ki so jih nabavili po 13.300, prodajali po 33 tisoč din. Razlika sicer ni čisti dobiček, ker so nekaj izdali še za okraske, razen tega pa — če kdo tega še ne ve — nas tudi na zadnji poti spremlja dvajset odstotkov prometnega davka. Na krsto! Ali pa: krsta z nabavno ceno 15.800 se z okraski, maržami in prometnim davkom podraži spet na 33.000.
Monopol nad mrliči
Delitev osebnih dohodkov je stvar kolektiva. Občinska skupščina sicer lahko da na pravilnik pripombe, in pa nujno, da jih delovni kolektiv sprejme. To je pač samoupravljanje in to velja tudi v Zavodu za upravo pokopališč. Novomeški zavod pa je letos z mirno vestjo dvignil ceno nekaterih uslug skoraj za 200 odstotkov. Konkurence pri pogrebih ni, težko Je ocenjevati kvaliteto storitev, zato pa je manever s cenami lažji. Kljub vsemu pa se ob takem monopolu lahko delavsko samoupravljanje kaj hitro spremeni v delničarsko društvo. Vsaj v tem primeru je bilo tako. Cene uslug so povečali, zato so lahko delili višje plače.
Je Služba za cene, ki obstaja pri novomeški občini, pri tem kaj storila? Cene, gre vendar za pogrebno dejavnost, menda ne bo oblikovalo tržišče!? Ne, ni jih oblikovalo načelo ponudbe in povpraševanja, temveč sta Jih določala dva človeka iz zavoda. Samo zaradi praznine v predpisih!
— Stari predpisi so določali, da morajo komunalne organizacije v soglasju z občino določati višino najemnine grobov, takse, pristojbine za pokop posmrtnih ostankov in še marsikaj, ne pa tudi pogrebne dejavnosti.
Tako pravi referent za oene pri OS Novo mesto Janez Potočar.
Uradni list SRS Je šele meseca aprila
tudi pogrebne dejavnosti pridružil tem predpisom. Cene pa si je zavod v Novem mestu kljub temu po svoje krojil, brez soglasja občinske skupščine.
— Brez soglasja?
— Poslali smo aprila naše cene za pogrebno dejavnost občini in ker ni bilo odgovora, smo se po njih tudi ravnali, — trdi v. d. direktorja tov. Panjan.
— Poslali so nam cene, ker pa ni bilo zraven nobenega dopisa, smo mislili, da
<š	+
	mhm
	
v ■4' 1	p«#
	
II1	K' 1* P
/
A
gre le za evidenco, — odgovarja referent
za cene Janez Potočar.
Skratka: tričlanski kolektiv si je cene tako oblikoval, da je ostalo veliko denarja še za delitev. Vse na račun žalujočih ostalih.
Bodo Novomeščani umirali ceneje?
Pravijo, da stane ponekod v Sloveniji pogreb toliko, da je treba zanj odšteti tri povprečne slovenske plače. Novomeške pogrebne cene sicer tega plafona niso prebijale, sicer bi morali uslužbenci nesti domov vsak mesec v vreči po milijon dinarjev. Seveda, če bi tudi takrat veljal enak pravilnik.
2e junija je novomeška občinska skupščina sklenila likvidirati zavod, toda tam so se uprli.
— Zavod je samostojen in se naj občina ne vtika v naše zadeve, ni zakonitih razlogov za likvidacijo in aktivni smo! To so argumenti, s katerimi nastopa Zavod za upravo pokopališč^ v tožbi proti občini. Na Senatu za upravne spore pri vrhovnem sodišču še niso povedali svojega mnenja.
Občina je hotela pogrebno dejavnost prenesti h Komunalnemu podjetju. Delavski svet tega podjetja je sklenil, da je pripravljen prevzeti novomeško pokopališče.
— Mi nočemo prevzeti zavoda, — pravi sekretar podjetja tov. Perič, temveč smo pripravljeni organizirati dejavnost. Ce so osebni dohodki zaposlenih v zavodu zares tako visoki, sem prepričan, da se da delati tudi ceneje.
Anonimni telefonski klici
Pripombe na delo Zavoda za upravo pokopališč ima tudi sanitarna inšpekcija.
— Vemo za primer, ko so dva pokojnika, ki sta umrla za nalezljivo boleznijo, prepeljali v navadni leseni krsti. Pa ne samo to, prepeljali so ju celo na dom, kjer so krsti svojci odprli.
Tako pravijo na občinski sanitarni inšpekciji. Na zavodu se sicer izgovarjajo, da so kovinske krste drage in bi jih svojci gotovo težko plačali, toda po novih predpisih bi lahko tudi navadne krste dali v polivinilaste vreče.
Vest o visokih plačah tričlanskega kolektiva je prvi raznesel po mestu Dolenjski list. Ljudje so zaradi takšne delitve seveda ogorčeni, zaradi pisanja so ogorčeni tudi v zavodu, zato so že vložili tožbo proti piscu članka. V zavodu zdaj pogosto zazvoni telefon in skrivnostni glas prosi uslužbence:
— Dajte nam vaše plače!
Delavec Albin Kozlevčar je te dni izjavil na Upravi za notranje zadeve v Novem mestu, da sploh ni prejel toliko denarja, kot mu ljudje očitajo. Zares ga je na nekaterih plačilnih listih podpisal nekdo drug, toda nihče še ne ve, ali je denar prejel, ali pa ga je kdo skrivaj delil z njim.
Samo še to: samoupravljanje v manjših delovnih kolektivih poteka torej lahko čisto po domače. Delitev osebnih dohodkov je lahko skoraj samopostrežna, čeprav redno uradno evidentirana. Pa ni močnejše roke niti za kolektive, kjer so zaposleni le trije in si lahko samoupravljanje krojijo po svoji volji?
Privoščimo pokojnikom, naj jim bo lahka zemlja! Toda zakaj naj bi bil za žive tudi zaslužek lahek?
F. 2.
MIMOGREDE
EU, EVRO, EVROPA
Te dni je predsednik francoske republike de Gaulle s širokim odmevom opravil svoj obisk na Poljskem; jugoslovanski sekretar za zunanje zadeve Nikezic je obiskal Pariz in povabil de Gaulla tudi v Jugoslavijo; pri nas se je mudil predsednik češkoslovaške republike Novotny; danski premier Krag se je pogovarjal v Romuniji; francoski premier Pompidou na Dunaju; in še in še.
Po cesti je švignil mimo avtomobil z našo registrsko tablico in oznako EU.
Mimogrede sem pomislil na Europo.
Zdi se mi, da je vprašanje povezane Evrope postalo spet bolj aktualno.
Nekateri naši avtomobilisti si sicer nalepijo poleg registrske tablice včasih celo samo EU, Europa in čisto pozabijo na YU, Jugoslavijo, kar ni samo rahlo protizakonito, ampak tudi stvarno preuranjeno. EU je le še Eu, niti Euro šc ne; kaj šele Europa! Pa tudi preveč brezglavo si delajo utvare tisti, ki menijo,	da bodo skočili	v Evropo neposredno.	Naša realna in perspektivno
možna pot	v Evropo	drži samo preko Jugoslavije.
V podonavsko srednjeevropskem prostoru smo se Slovenci, čeprav nam je ta krog po tradiciji in mentaliteti v marsičem bližji kot Balkan, v preteklosti že krvavo trdo bili za svoj narodni in fizični obstoj. Nujno je sicer, da se danes Evropi spet bližamo in povsem razumljivo je, da smo mi na severu od vse Jugoslavije tudi najbolj sredi Evrope. Toda širše jugoslovansko zaledje nam je prav zaradi lastnega obstoja pri tem nujno potrebno.
S svojo politiko nevezanosti, odprtimi mejami, zlasti do sosedov, in z mednarodnim gospodarskim povezovanjem se Jugoslavija praktično že močno vključuje v neko obrisno in praktično se porajajočo evropsko skupnost. Toda prav zato, ker so se sicer tudi splošni pogoji za oblikovanje evropske obrambne, gospodarske in življenjske povezave — z zmanjševanjem vzajemnih	napetosti	in z	odkrivanjem skupnih	nevarnosti	— izboljšali, bi
bilo treba	prvotno,	zgolj	ozko politično zasnovano navezo	šestih zahodno-
evropskih držav smiselno razširiti in tudi idejno prilagoditi novim potrebam.
Ne gre samo za alarm, da sorazmerno majhni, med seboj razdrobljeni, a vendar duhovno bogati Evropi v prihodnosti grozi, da bo preplavljena od plime drugih, številčno in potencialno močnejših kontinentov. Gre tudi za kar precej resnično spoznanje, da je danes Evropa usodno razpolovljena predvsem na račun dveh drugih kontinentov, Azije in Amerike. Nesrečni konflikt med Zahodom in Vzhodom je zapustil prav v najbolj občutljivem osrčju Evrope, v Nemčiji, nenehno jedro novega vojnega žarišča. Današnje večje ali manjše napetosti med ZDA, Sovjetsko zvezo in Kitajsko se še kako boleče pišejo tudi na kožo evropskih dežel in nekega dne, ob delovanju teh mehanizmov, ne bi bilo nič nemožnega, če bi se Evropa spremenila v novo varianto Vietnama.
In kot si je Jugoslavija že pred leti, čeprav stisnjena od dveh blokov, utrla svojo izvirno pot nevezanosti, zlasti v povezavi z novoosvobojenimi azijskimi in afriškimi deželami, tako ni brez značilnosti, da postaja v sedanji stopnji razvoja ta, tako imenovana usmeritev tretjega sveta, vse bolj tudi politika — Evrope. Gibkejša politika Sovjetske zveze po eni strani in obratno marsikatere toge poteze ameriških vojaških krogov so tudi v zahodnoevropskih deželah spodbudile razmišljanja o tem, kaj je res v prid Evropi, in kaj ne. Z večjo manevrsko sprostitvijo so sc v ta novi tek vključile mnoge vzhodnoevropske socialistične dežele, zlasti Romunija in Poljska, po drugi strani pa tudi nekatere med zahodnimi nevtralnimi, zlasti skandinavske dežele, Švica, Avstrija, Italija in Francija. Delež Francije na tej prelomnici je še posebno pomemben, saj je s svojo evropsko in svetovno koeksistenčno politiko — v zamenjavo za nekdanjo podružnico NATO v Evropi — ustvarila nove pogoje in nova razmerja v Evropi. V takem novem razporedu sil in silnic bo seveda treba postopoma in s posluhom urediti tudi prihodnje mesto Nemčije, obeh Nemčij; vse s stvarnim upoštevanjem skupne evropske usode.
Evropa bo lahko obstala samo, če bo res Evropa. Tega bi se morali zavedati vsi, ki so preveliki zagovorniki ali preveliki nasprotniki njenega združevanja.
BOGDAN POGAČNIK
OGI FDALO
Najpopularnejša med njimi je Gay Spiegelman, ki je po rodu Nemka in ima osem otrok v starosti od 5 do 14 let. Je ločena in živi z vsem svojim naraščajem v velikem stanovanju, ki ga sama pospravlja, kuha in pere.
(TT št. 33 — Posel, ki se imenuje topless)
Na gospodinjski strani TT pričakujemo še recept za kuhanje in pranje stanovanj.
Največ knock-outov na boksarskih srečanjih za svetovno prvenstvo v težki kategoriji je bilo na dvoboju med Ma-xom Baerom in nedavno umrlim Pri-mom Camero 14. junija 1934, ko je Max Baer v 11 rundah kar dvanajstkrat spravil s knock-outom na tla orjaškega Camero.
(TT, 13. septembra — Ta naš zanimivi svet)
Boksarji pravijo, da je knock-out samo takrat, ko eden od partnerjev »zaspi« za več kot 10 sekund. Vsi drugi udarci, ki spravijo tekmeca na tla, so knock-downi.
8. oktobra — na svidenje v Kremlju!
(Dolenjski list, 14. septembra — naslov na 5. strani)
Zadeva ne bo tako svetovnega pomena: za sevniški občinski praznik se bodo borci dvanajste brigade zbrali v Krmelju na Dolenjskem.
Dva različna polčasa — Ljubljana, 15. septembra. Dvorana Olimpije v Topniški ulici. Gledalcev: 100. Sodila sta ing. Oblak in Plevnik — odlično.
(Delo, 16. septembra — Po domačih krajih)
Poročilo o košarkarski tekmi med Slovanom in Rudarjem lahko prebiramo spet in spet, a rezultata ne bomo našli. Pravzaprav pa v športu ni tako nepomemben.
Režiser »Jutra« Purica Djordjevič je tu že od samega začetka ...
(Delo, 3. septembra — Propad hiše Clayton, ki pa ga režiser ne prizna) Jutranja tiskovna konferenca za »Jutro«, kateri so prisostvovali režiser Purica Djordjevič ...
(Delo, 7. septembra — Italijanski »Tujec« za hrbtom našemu »Jutru«)
Na kratko in navdušeno: opolnoči smo bili povabljeni k »štirim vodnjakom«, kjer smo dobro jedli in se lepo imeli na čast Puriše Djordjeviča in njegovega »Jutra«.
(Delo, 8. septembra — Poslednji: »Izgubljeni« in »Pastirji puntarstva«) Šele za koneo beneškega festivala je Djordjevič dobil svoje pravo ime in ni bil več Purica.
um
TT
P
Izdaja In Usfca CP • D • I • a * Ijubljanl
— Glavni In odgovorni uradnik Zona Jarln
— Uradništvoi Ljubljana. TomSISsva 3/11 p. p. 150-111, tol.: 23-522 do 23 526 — Prodajni oddelek: L|ubljana, Šubičeva I. telefon 20-463. Naročnina! celoletna N din 38 — ali din 3.800, polletna N din 18.— ali din
1.800. četrtletna N din 0 ali din 600 me-
rečna N din 3.— ali din 300 It mutam-atvo plačana v Jugoslaviji letne N tim 60.— ati din 6.000 mesečna N. dir, 5 - ali din 500; plačana v tujini — celoletna: v USA dolarjih 8,4 dolarja v britanskih tuntlh ! funta 3 čilinge, v cahodnonemSklh markah 26 mark. v ivedeklh kronah 33,5 krone, v Italijanskih lirah 4.000 Ur - Oglasni oddelek: Ljubljana, Šubičeva 1, tel.: 21-898, čtev. žiro računa SDK 501-1-167 — Rokopisov ne vračamo.
PRVI AVTOMOBILI NA NAŠIH TFSTAH
SODOBNIKI SO SE ČUDILI TEHNIČNEMU
PRVI AVTO V LJUBLJANI — ŽELEZNICA ŠE VEDNO VZBUJA OBČUDOVANJE — VTIS Z DUNAJSKE ELEKTRIČNE RAZSTAVE — TISOČKRAT NADKRILJENA FANTAZIJA PRI PREGLEDU EIFFLOVEGA STOLPA — ČUDEŽNA LUČ NA LJUBLJANSKIH ULICAH — PRED AVTOMOBILI JE PO CESTAH STRAŠIL VELOCIPED
Na naših cestah se tre avtomobilov kot gob po dežju. Gostota motoriziranega prometa povzroča glavobol prometnim strokovnjakom. Prazen parkirni prostor v središču mesta je pravi čudež. Toda nekoč je v belo Ljubljano pripeljal prvi avto. Bojda je to prvi avto, ki je videl Južno Evropo, zagotovo pa vemo, da se je prvi avto pojavil na ljubljanskih ulicah pet let prej kot v Beogradu. Premoremo torej kar častitljivo zgodovini avtomobilskega prometa.
Lani Je naš časopis začel z vsakoletnim avtomobilskim raUyjem starih avtomobilov. Navdušenja in zanimanja je blio veliko. Ob prvi ponovitvi smo se odločili za feljton o prvih avtomobilih na naših cestah, o njihovih prvih vožnjah, prvih nesrečah in sploh o vsem avtomobilskem prvem Poudarjamo, da naš feljton noče biti strokovno dognana razprava, ampak bo poskušal v reportažni obliki pričarati tiste, še ne tako davne čase, ko so na avtomobilih namesto električnih luči visele petrolejke in karbitne svetilke, ko kolesa avtomobilov še niso imela zračnic in ki se je bilo treba na vsako vožnjo pripravljati po cele ure ali še kaj več, čas, ko Je bil avtomobil pravzaprav še čisto navadna kočija.
Pisal se Je petnajsti november leta 1898, ko je prvi avtomobil zapeljal na ljubljanske ulice in vzbujal smeh, začudenje,
strah, pa tudi že nevoščljivost. V prvem avtomobilu je sedel mladi baron Codelli. Ljubljana ga ni pričakala slovesno okra-
šena, pričakali ga niso ne s fanfarami ne
s pevskim zborom. Rekli bi lahko, da je zavozil v Ljubljano skozi stranska vrata. Ljubljana, v kateri se je že dolgo govorilo o tehničnem napredku in o napredku nasploh, Je sprejela prvi avtomobil kot nekaj samo po sebi umevnega. Saj postaja glavno mesto Slovenije vendar evropsko mesto. Zakaj v Ljubljani ne bi imeli tega, kar imajo na Dunaju ali v Parizu?
To so bila leta pred koncem stoletja, leta, ko so začenjali svojo umetniško pot pisatelji modeme, ko so stopali na pot umetnosti naši slikarji impresionisti, leta, ko je Ivan Cankar poslal na svetlo svojo prvo knjižico poezij. Leta po potresu, ki je tri leta poprej, 1895, razmajal Ljubljano v temeljih in prvikrat ponesel glas o njeni nesreči v svet. Takrat se je na Slovenskem veliko govorilo o prihodnjem razvoju modeme Ljubljane, o velikem mestu in razgibanem prometu.
Leta 1898 pa so po mestu in po belih cestah zunaj mesta vozile kočije, ropotali so koleslji in škripali težko naloženi lojtr-niki. Marsikdo sanja danes o spačku, fič-tou, volkswagnu ali mercedesu, takrat so sanjali prej o kočiji kot o avtomobilu, o lepi lakirani kočiji na lahkem pereeju in o vrancih ali Iskrih belcih, ki bi ga popeljali po belih cestah v tuja in neznana mesta.
Toda modemi promet, ki ga je rojevalo stoletje izumov, tudi na Slovenskem nikakor ni bil neznana stvar. 2e pol stoletja si je utirala železnica pot iz kraja v kraj in vedno znova vzbujala občudovanje. »Ko se prižge zvečer na kakem velikem kolodvoru na tisoče belih, zelenih in rdečih lučic, človeku, ki ne je železniškega kruha, le kar mrgoli pred očmi,« je zapisal Ivan Vrhovec v eseju 2eleznlce in njih značaji pri posameznih narodih, objavljenem v leposlovni reviji Ljubljanski Zvon leta 1889. »Vlaki prihajajo in odhajajo; sedaj se zasuče ta, sedaj ona lučica; tu piskajo .lukamatiji’ križem sem in tja, tam pojo zvonci v temno noč. Godi se to dan za dnem, leto za letom s takšno gotovostjo in rednostjo, kakor tekajo varno zvezde na nebu po svojih odkazanih jim potih, in godi se skoraj bi dejal človek mehanično. Najpreprostejšim ljudem je prepuščena skrb za red v tej velikanski kolobociji.«
Sodobnikom so bile luči še prav posebno pri srcu ta najlepša med lučmi je bila — električna luč.
Ko je bila leta 1883 na Dunaju električna razstava, jo neki njen očividec takole razložil svoje vtise: »Najbolj občudovanja vredna in najsijajnejša je bila električna razsvetljava. Ta Je bila toliko obsežna ta toliko intenzivna, da še Dunaj, ta sploh
ves svet, do zdaj ni videl toliko svetlobe na tako majhnem prostoru. Pod to svetlobo je izgubila noč svojo moč.«
Ko je bila nekaj let pozneje, 1889, svetovna razstava v Parizu, naši časopisi niso pozabili omeniti, da je luč na Eifflovem stolpu tolika, kakor šestdeset milijonov sveč ta da se vidi 67 kilometrov daleč.
Tisti, ki so si mogli ogledati veliko razstavo, je niso mogli prehvaliti. Razlagali ta pisali so, da je razstava takšna, kakršne še nd bilo in kakršne še ne bo tako hitro.
»Predno se prekosi to, kar je tukaj izločenega, trebal bo človeški um še dolgega novega bistrenja, pa trebalo bo tudi okoliščin, ki so ugodne za tako delo.«
Največji vtis pa je napravil slavni Eiffe-lov stolp: »Kak utisek napravi na človeka ta velikan, o tem so pisala mnogo sposob-neja peresa; jaz o tem drugega ne morem reči, kakor to: kar si je mogla živa otroška fantazija domišljevati, kadar so nam prijjovedovali o Babilonskem stolpu, to je sto — ta tisočkrat nadkriljeno pri pregledu Elffelovega stolpa.«
Vesti o napredku so se usedale Sloven-oem v dna src ta ni čudno, da so si ga zaželeli tudi sami, nekaj te pariške luči tudi doma, za domačo rabo.
Prav v letu, ko je po ljubljanskih ulicah plačil pošoe prvi avtomobil, je bila v
Ljubljani tudi slovesno otvorjena mestna električna naprava. V mestu so prvič ®a-žarele žarnice ta obločnice.
Na slavnostni otvoritvi so se slišali trikratni slava-klici, vojaška godba Je igrala cesarsko pesem. Stroji so se pognali v tek, zasvetile so električne luči...
Vsem navzočim pa so še odmevale v ušesih slovesne županove besede: »... ono čudežno luč, katero je do naših dnij kralj vsega stvarstva v strahu ta trepetu prižigal pod nebeškim svodom. Oa-dom se bodo čudili tej prikazni oni, katerih duševno oko ni bilo tako srečno, da bi zrlo v neizmerno globino prirodoznanske vede...«,
Na banketu, ki Je sledil otvoritvi, *o s«
zbrali občinski svetniki, zastopniki vseh podjetij, ki so napravo izvršila, zastopniki najvažnejših društev, načelniki ma*;‘ stratnih uradov ta uredniki ljubljanskih dnevnikov.
2upan je v napitnici še enkrat povzdignil glas: »Na pragu novega stoletja stojimo. Bala Ljubljana prestopa dostojno novo dobo.«
2e je bila izrečena misel o električnem tramvaju, za sedaj pa so vsi občudovali razsvetljene ulice. Sodobnik Je zabeležil: »Tisočem je na ustnah trepetal vzklik: 2i-val napredek, živela svetloba!«
TT
N. SFJPT. 1987.
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
Phl NAS DOMA
OBIŠČITE JESENSKI
GRAŠKI
SEJEM
OD 30. SEPTEMBRA DO 8. OKTOBRA 1967
MO!)« OBUKT ZA POLITVT DNI
PRI PETEM - IN ZADNJEM -MEDNARODNEM TURISTIČNEM PIKNIKU »TEDENSKE TRIBUNE« SO SODELOVALI: gostje iz Avstrije, Zahodne Nemčije, Italije, Slovenije in Srbije ter novinarji »Tedenske tribune« - Bernarda Rakovec, Evgen Jurič in Joco Žnidaršič.
PRI NAS DOMA
	PRI NAS DOMA		PRI NAS DOMA		PRI NAS DOMA		PRI NAS DOMA	*>. SEPT. 1891	EE3
12 evropskih In čezoceanskih kolektivnih razstav. Gradbeni in kmetijski sejem. Posebna razstava za ure, zlat in srebrn nakit ter kozmetiko, otroški raj, male živali. Moderne gospodinjske naprave in obrtni stroji. Stalne modne revije.
Vsak dan oddaja Avtomobilisti na poti (Autofahrer untervvegs) na razstavišču. VSTOPNICE ZA DINARJE PRI SEJEMSKIH BLAGAJNAH.
Skupinska potovanja prirejajo potovalni uradi.
ZADNJI LETOŠNJI MEDNARODNI TURISTIČNI PIKNIK TEDENSKE TRIBUNE
TRI RADENSKA
SRCA .
ZA TISOČ SRC
je pokvaril avto (mercedes) in v bližnji mehanični delavnici so mu ga v nekaj urah odlično in zelo poceni popravili.
Tudi njegova 72-letna mati Olga Kna-pek je v Radencih zelo zadovoljna. Prepotovala je že vso Evropo in vmes skočila tudi kam drugam, a tako kot v Radencih se še ni počutila.
»Tu je tako kot v Avstriji, a le ni tako. Je simpatičneje, lepše, bolj .gemiitlich’...«
Tudi Alois Kocsar, Lilli Poiti in Erika Poplas so vedeli o Radencih razen hvale le malo drugega.
Erika se je pritožila — da je hrana predobra.
Alois je povedal, da so tukajšnja vina za njegovo šibko voljo prevabljiva.
Lilli je dejala, da bo njenemu zdravju škodovalo, ker bo morala spet domov.
Vsi trije so v Radencih »malo za šalo, malo zares«, torej na počitnicah in na zdravljenju. Kot vsi tudi oni pogrešajo le nekoliko več časopisov. Stvar, ki jo je res mogoče hitro urediti!
»Dr. Mischinger iz G raza tako priporoča Radence, da se mu redek pacient lahko upre. A kolikor jih priporoča, jih premalo,« je povedala Erika.
Nemec ima strašno rad klobase
Ing. Rudolf Pečk iz Kronacha na Bavarskem (tam ima tovarno) je v Radencih četrtič.
»Naravno, preprosto življenje, odlična
papa in pupa pri vas in dirka za denarjem in uspehom v Nemčiji — to je moje življenje. Dirko vzdržim le zaradi tega, ker se tu dodobra spočijem in sprostim.«
Tako je povedal in zarezal v dobrote na krožniku. Ko jih je poplaknil z zlatim Štajercem, se je zadovoljno smehljal. Z njim je letos prišel tudi mladi Manfred Ilomagel, ki je včasih delal pri njem.
»Je v Radencih dovolj zabave za mladega letoviščarja?«
»Dovolj. Tu je vse, celo nočni lokal s programom. Sicer pa sem prišel predvsem počivat, saj vse leto trdo delam.«
Bavarcu Rudolfu so bile klobase iz tilnke tako všeč, da si je dal ostanek s krožnika zaviti in je zavitek odnesel s seboj.
Mladi Manfred pa pride prihodnje leto s prijatelji.
Pri nas si je pridobilo domovinsko pravico le dvokolo, izum nemškega gozdarja Draisa, ki te pravice še do danes ni izgubilo. Ali je po naših cestah kdaj teklo Drai-sovo kolo, ne vemo. Znano je, da je bilo njegovo kolo še brez pedalov. Poganjal ga je tako, da se je z nogami odbijal od ceste. Za vožnjo je bilo treba kar precej moči. Ko je Drais svoj izum leta 1813 prvikrat pokazal someščanom, so se mu smejali in smejali so se mu vse življenje. Drais se je vse življenje trudil, da bi novo vozilo ljudje sprejeli. Postal je čudak in je umrl kot revež. Revež, iki so mu po smrti postavljali spomenike.
Na vsak način pa smo pri nas poznali naslednike Draisovega kolesa, še posebno se je vtisnil v spomin velodped, kolo z ogromnim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom, ki pa je bil zelo neroden za za-jahanje in razjahanje, saj Je kolesar pogosto zletel na glavo. V letih, ko je Ljubljana doživela potres, je velociped začel izginjati iz prometa, vse bolj se je uveljavljalo kolo, podobno današnjemu.
Le da so bili sodobniki vsakokrat znova hudi, če se je predramilo sesti nanj žensko krilo.
Koliko opazk in žalitev so morale pretrpeti šele ženske, ki so se upale stopiti v prve avtomobile, v te hrupne, pokašlju-joče in nerodne prikazni, ki so drvele po mestnih ulicah tn podeželskih cestah z nezaslišano hitrostjo deset, pa tudi P®t_ najst kilometrov na uro. Pešec se Je prvikrat počutil zares ogroženega.
Prihodnjič: Codellijev rdeči bik
Ko smo begali s prstom po zemljevidu Slovenije in iskali ter izbirali med našimi zdraviliškimi kraji, se nam je zaustavila roka tik ob severni meji, nekaj kilometrov pred Gornjo Radgono:
Slatina Radenci?
Sklenili smo bili namreč, da pojdemo na zadnji obisk v enega od krajev, kjer so se med turiste pomešali zdravniki v belih haljah ob izviru zdravilnega vrelca. In odločili smo se za Radence.
Se posebej nas je zanimal naš zadnji piknik spričo vse pogostne j ših govoric o tem, da naša zdravilišča usihajo in da jih utegne socialno varčevanje spraviti na beraško palico. Sodijo Radenci tudi med tista zdravilišča, ki zadnje mesece vse bolj v obupu vijejo roke, že odpuščajo zdravnike —• in si ne vedo in ne vedo prav pomagati?
Kljub temu, da se vrivajo med listje po pobočjih hribov prve nežne barve jeseni, je radenski turizem te dni še v polnem razcvetu. Vse poletje so bili, kot pravijo, razprodani in polne postelje si obetajo v vseh treh poglavitnih točkah: Zdraviliškem domu, Terapiji in Mali terapiji še daleč tja v jesen. Celo več postelj si želijo, seveda v novih, modemih objektih. Tiste, ki jih je dal postaviti pred skoraj sto leti še rajnki cesar, sodijo namreč počasi med staro šaro.
Turistov še in še
Ko smo priredili prejšnjo sredo za zdraviliške goste naš tradicionalni piknik, so našteli v recepciji več kot 200 gostov. Nekaj je »čistih« turistov, še več pa takšnih, ki pomešajo tod prijetno s koristnim, saj slove Radenci predvsem kot »specialist« za bolezni srca in ledvic. Zadnje čase si hodijo semkaj preutrujeni ljudje preganjat tudi izčrpane živce in tako imenovano managersko bolezen.
Letošnje restrikcije pri socialnem zavarovanju so nekaj domačih gostov sicer pregnale, močno pa se je povečal priliv tujcev. Predvsem so to. bližnji Avstrijci, ki prihajajo v Radence tudi na vveekend turizem; sledijo jim Nemci in- Italijani pa še drugi.
Tudi med našimi pikniškimi izbranci je bilo podobno: največ, osem, je bilo Avstrijcev pa trije Italijani, dva Zahodna Nemca in še sedem domačih gostov: iz Maribora, Celja in Beograda.
Prijetne »Ježeve« bodice
Nekaj streljajev od strogega zdraviliškega centra, za ljubkim gozdičem, tako rekoč na gozdni jasi in med drevesi stoji »Jež«.
Vsi gostje vedo zanj. Poleti posedajo na prostranem vrtu, ko je hladneje, pa v izredno prijetno urejenih sobah gostišča.
V »Ježu« smo tudi mi priredili svoj »piknik«, saj je zunaj že prehladno.
Vsi naši gostje, med njimi tudi stari turistični »mački«, gostje, ki so okušali letoviške dobrote širom po svetu, so bili nad bodicami radgonskega »Ježa« navdušeni.
Najprej aperitiv, potem zlati štajerc — in malo cvička za bolj »kisle« — pa mese-
ne in k pitju spodbujajoče dobrote iz
prekmurske »ttinke« in na koncu taka gibanica, da smo jo vikali.
Seveda je vse to izredno ugodno vplivalo na naše goste in so Radence hvalili še bolj, kot bi jih sicer, in smo iz pogovorov z njimi le stežka izluščili kako pikro in kritično.
Sploh pa: besedo dajemo gostom, za začetek najštevilnejšim Avstrijcem ...
šestkrat ni nobenkrat
Wilhelm Terier, računovodja iz Leobna, je bil do sedaj v Radencih že petkrat, letos je šestič.
»Pa to ni še nič,« je dejal simpatični Avstrijec, »saj še ne veste, kaj vas čaka. Vsako leto bom prišel in mislim, da bom tu tolikokrat, da bo dosedanjih šestkrat kot nobenkrat.«
»In zakaj hodite v Radence?«
»Bil sem operiran na želodcu in hodim sem tudi na zdravljenje. Pravzaprav mešano — malo počitnic in malo zdravljenja.«
»Ali vam v Radencih ugaja?«
»Neustrezno vprašanje. Tu dobim vse, kar želim, neskončno zadovoljen sem z vsem, s hrano, postrežbo, ljubeznivim osebjem, s cenami, ki so tu neprimerno nižje kot pri nas v Avstriji. Najbolj pa mi ugaja mir, prelepa okolica in ljubeznivost vaših ljudi. Celo vašega jezika sem se začel učiti in kar ponosen sem na nekaj besed, ki jih izgovarjam povsem pravilno.«
In res: vsake toliko nas je presenetil s slovensko besedo, včasih kar s celim stavkom.
»Napake, kaj pogrešate, predlogi za izboljšave ...«
»Pač! Časopisov, ki jih želimo številni Avstrijci in Nemci, ni. Morda bi se prilegla tudi kakšna vaša folklorna prireditev.«
»Kje ste izvedeli za Radence?«
»V Leobnu ve za Radence vsak otrok. Naš turistični biro organizira sem vsako leto več izletov in ker so vsi, ki obiščejo Radence vsaj enkrat, zelo zadovoljni, reklama skoraj ni potrebna. Sicer pa je znano, da ustna in osebna priporočila zaležejo veliko več, kakor še tako bučno oglaševanje in reklamiranje.«
Avstrijec je odkril za Avstrijce
Radence je pravzaprav »odkril« Avstrijec. Kaže, da jih je predvsem za svoje rojake, saj se ti tukaj počutijo kot riba v vodi in govore o Radencih le najlepše, podobno kot Wilhelm Terier.
Roland Knapek, fant od fare, Solno-gradčan, je bil v svojih izjavah o Radencih kar malo pesniški:
»Čeprav tu včasih tudi dežuje, so vsi moji dnevi pri vas polni sonca, veselja, sreče.«
Roland je v Radencih na stroške avstrijskega socialnega zavarovanja, pravi pa, da bo tu še večkrat — na svoje stroške. Tudi on ne pogreša ničesar, razen morda časopisov.
In še nekaj nas je prosil, naj zapišemo: prav na dan našega piknika se mu
NAPREDKU
TRIKRAT »ŽIVIO« ZA SLATINO RADENCE — so trčili naši gostje pri Ježu. O razpoloženju in počutju ni, da bi govorili: kar poglejte jih!
Tudi najbližji Mariborčani
Profesor Ivan Mravljak iz Maribora je star 86 let in mu ni več do dolgih potovanj. In razen tega — kje je lepše in bolje kot v Radencih!
»Sem hodim od leta 1953 redno, pa tudi prej — že v Avstriji in rajnki Jugoslaviji — sem bil večkrat tukaj. Včasih sem hodil kar tako, zdaj prihajam na priporočilo zdravnika in tudi stroške plača socialno zavarovanje. Zadovoljen sem z vsem, saj je tu res lepo, - dobro jem in mir imam. Pa še kakšen kozarec ga zvrnem vmes, saj je to vse, kar še ima človek v mojih letih,« je povedal belobradi profesor.
Njegova žena Eliza plača bivanje sama, a kljub temu pravi, da ni predrago:
»En dan bivanja v zdravilišču stane od 3500 do 5000 dinarjev in to ni preveč. Vsaj za to, kar ti nudijo, ne. Sicer se pa vidi, da je vse dobro. Midva sva hotela sem že prej, bolj poleti, pa sva šele zdaj dobila prostor.«
Vdova Zlata Stamol iz Maribora pa takole:
»Tu sem desetič. Na letovanju in na zdravljenju. Zelo sem zadovoljna, le cene so za moje dohodke — živim od pokojnine po možu — nekoliko previsoke. Pa kljub temu vsako leto prihranim toliko, da spet pridem.«
1875 — Prvi avtomobil z motorjem na bencin. Zgradil ga je Siegfrid Marens na Dunaju.
O tem, da se pode po svetu kočije brez konj, so Slovenci bolj malo slišali. Tisti redki, ki so to na svoje oči videli v tujih mestih, si skoraj niso upali poročati, v strahu, da niso strokovno zadosti podkovani. Zato so vesti o avtomobilskih izumih le poredko zašle v stolpce slovenskih časo1 pisov in če so že zašle, jim pisci niso pripisovali kaj več pomena kot kaki drugi eksotični zanimivosti, češ vsake vrste nor-
ci so na svetu, nekateri pa bi radi, da bi kočije tekle brez konj tudi po cestah in ne samo po železni cesti. Naj Imajo svoje veselje!
Številni in raznovrstni predniki današnjega avtomobila eo očarali le prebivalce velemest in morda še okoličane, nikoli niso niti pomotoma zašli v tako oddaljene pokrajine, kot Je bila kranjska dežela.
»Rajši sem kot v Montecatini«
Mario Romano iz furlanskega San Gior-gia di Novarro je pustil redne oddihe v slovitem Montecatiniju in se za pokušino preselil enkrat sem. Toda vse kaže, da bo pokušina postala stalna praksa. »Čeprav premorejo tisoč hotelov in penzionov in najrazličnejše oblike zabave in razvedrila, ki so vam še španska vas, je tod neprimerno na višjem nivoju druga, resnejša plat zadeve: zdravljenje. Pet zdravnikov in osem medicinskih sester (da o vodi, ki že dela po osmih dneh na mojem srcu in žilah prave čudeže) vzdržuje tako odličen zdravstveni nivo, da si slavno italijansko zdravilišče lahko odkrije klobuk pred vami .«
Prav tako kot Mario, ki je sicer lastnik gostišča, sodi njegov someščan, učitelj Giuseppe Fomasaro. In pristavi šaljivo: »Zdravniki so mi zabičali: nič pitja, nič kajenja in nič .amore’. Sprva sem jih ubogal. Toda zdravljenje je napredovalo tako uspešno, da sem kar brž spet začel kaditi in piti. Kako naj bi sicer še prihajal sem, če me boste že koj prvič čisto pozdravili? Sklenil sem namreč, da se bom redno vračal v Radence: vsako leto za 14 ali 20 dni .. .«
Bogdan Zobec, tržaški Slovenec in invalidski upokojenec, je poleg hvale načel še kanček kritike: »Navajeni smo na es-presso. Vaša turška nam nekako ne leži. Toda v vsem zdravilišču premorete menda en sam avtomat zanj.« Mario in Giuseppe pristavita nekaj malce pikrih na račun italijanskih časopisov, ki jih tod sploh ni videti, pa menda niso kaj posebno dragi.
Radi bi malo več svoje, italijanske kuhinje. Hrana je preenolična, čeprav izdatna in okusna.
Vsi trije v en glas pristavijo še: »Številni znanci so nas spraševali, kako je v Radencih z zabavo. Povejmo po pravici: Za tiste, ki so težji bolniki, jo je še preveč. Nam pa bi se poleg kina in bara prilegla tu pa tam tudi kakšna folklorna prireditev, pevski nastop, ,šou’, kot pravijo temu zunaj. Ko boste poskrbeli še za to 1 saj ni potrebno, da so bučnejše prireditve čisto sredi zdravilišča, da ne bodo motile tistih, ki si žele zgolj miru), boste naravnost »perfetti« . ..
Kaj grajati?
Inženir Ivo Rupnik, glavni metalurg železarne Store je v Radencih prvič. To pot spremlja ženo — gospodinjo, ki letuje tod
VESELA PIKNISKA DRUŽBA: Večer vse prehitro mine
že peto leto, vsakič po pet tednov. »Prvovrstni zdravniki,« pove najprej žena. »Sem zahajam kot pacientka — srčna bolnica in zdravljenje mi izredno pomaga.« Stroške ji krije deloma socialno zavarovanje, del denarja pa prispeva sama. Malce pogodmja nad tu pa tam še premalo vpeljanimi uslužbenci, pa brž pristavi: »Sicer pa pri najboljši volji ne veva kaj kritizirati: mir, izredna nega, čudoviti parki in red. Predvsem to zadnje je pri nas še posebej dragoceno, ker je, žal, nekam redko. Meni so Radence priporočile celjske znanke, odslej pa sem tudi sama ambasadorka 2anje ...«
Pa oba Beograjčana? Dragutin Ristič, upokojenec Skupnosti Jugoslovanskih železnic in njegova žena Dragica poznata že skoraj vsa jugoslovanska zdravilišča.
— Primerjava?
»Predvsem najbolj urejeno in najbolj mimo. Le nekam preveč zaprti vase »te. Do letos sploh vedela nisva, da je Slatina Radenci specializirana prav za srčne bolnike!« Sicer pa spet toča pohval n& račun sester in zdravnikov ter tudi drugega osebja, zadovoljstvo s hrano in okoličani: Dostojni, gostoljubni in prijazni ljudje. In čistoča, čistoča!
»Ko sem prišel pred desetimi dnevi sem,« pravi Dragutin Ristič, »sem levico komaj premikal. Tudi srce mi je močno popuščalo. Danes gibljem z roko že sko-
raj brez težav in tudi srce Je boljše. N«
trdim, da je čudodelniško, trdim pa, da so Radenci odlično zdravilišče.«
Plat zvona - nekoliko prehitro?
Cesto ob mislih in besedah o naših zdraviliščih zaženemo vik in krik, udarimo plat zvona, govorimo, da bo treba NEKAJ storiti, da vsem voda v grlo teče, da je pet minut pred dvanajsto.
Nakazujemo rešitve, žalujemo za časi, ko je bilo »socialno« bolj radodarno.
Tako povsod — v Radencih pa ne! Tam vedo, po kateri poti bodo Sli. Krenili so na pot, ki se imenuje ZDRAVILIŠKI TURIZEM, preusmerili so se na goste iz tujine in ob tem domačih niso pozabili — in uspeli so. Ne sicer še tako, kot želijo, a kljub temu za začetek več kot dobro.
S TOMOSOM NA ARKTIKO
DAN MED JEZNIMI MLADENIČI SREDI LONDONA
NA PICCADILLYJU
■
TAJNI AGENT: Tof grčnlandski
Na otočku sredi godrnjajočega križišča, ki ga melje kolesje v hrumeči obup, je spomenik Erosu z vodometom s kamnitimi stopnicami okrog in okrog, ki so prostor na soncu in prostor v senci in prostor pod mavrico besnih reklam, ki v pročeljih s soseske v rožnato noč čvrčijo z ognjenim satovjem ... Na štirih stopnicah brez konca, ki tečejo v sklenjeni krog, je živ sarkofag zavoženih let prenapete mladosti, ki v gejzirju velemestnega mravljišča brezupno sameva, in je vsak Bobby v temni čeladi kreten brez napake in vsakdanje oblečen Anglež zagoveden malomeščan ...
SO NASI
kov.
Midva s Tomom sva bila brez predsod-
Bila sva njihova...
Na Pacadillyju so bili našli
Ducat smešno resnih grenlandskih dni s tavanjem med ledom in Eskimi — in vse Je bilo za nama — Je vtisnilo pečat naveličane zapuščenosti.
Na umazani srajci mi je bingljala bleda značka SECRET AGENT; s kocinastim obrazom in skreganimi lasmi, ki so mi plezali v hrbet; v drekastih hlačah in bos sem ležal na stopnicah londonske »avantgarde« in bil huligan in beatnik in narkoman in poštena baraba in zavožen degen in talentiran skavt in genij brez dela, brezposelni genij...
Tom ni bil nič boljši.
JAZ SEM ALKOHOLIK. KUPI MI PIVO! Oranžno histerijo v okrogli znački je ponujal z razpete majice, v strganih čevljih, v sončnih očalih brez enega stekla in oba sva smrdela po tjulenjih ...
Ampak zapuščeni svetovljani okrog naju niso vedeli, da smrdiva po tjulenju, ker sploh ne vedo, kaj je to tjulenj in če bi ga ponudil nerazkuženi punci, ki je ležala zraven naju v kikli, kot da je sploh nima, bi mi ga zagnala v glavo in rekla, da sem zakompleksan konj.
Brezzvezno avgustovsko sonce se je obesilo na London in hotelo izsiliti soparen dan.
Visela sva na stopnicah med blodnjaš-kimi protestniki, ki si najbrž niso bili čisto na Jasnem, zakaj protestirajo in proti komu protestirajo.
Meni Je bil prav všeč malomožganski delničar z eno dolgo in eno kratko hlačni-
co in Je imel na kričeče rumeni srajci z rdečimi črkami na hrbtu napis WILSONA DOL, PA MENE GOR!
Toda če hočete biti pravi londonski protestnik, še zdaleč ni dovolj, da ste strgani, bosi, umazani, dolgolasi, neobriti ali prismojeno oblečeni, za kar zadostuje p»o-gasta pižama, po možnosti že strgana, sploh ne, bolj važno je, da se znate pravilno, dovolj objestno in nesramno obnašati.
Nakopali si boste nepopisno bogokletje zagrizenih protestnikov, če boste tod komurkoli rekli »gospod«, ali pa »gospa«, ali pa celo »gospodična« in če boste sploh kogarkoli vikali.
Svetujem vam, da kar čimprej poberete vaše malomeščanske kosti in pojdite gnit v kakšno elitno kavarno.
Delajte se čimbolj brezbrižni, hladnokrvni, neprizadeti, ravnodušni, na protestnem stopnišču sredi Piccadillyja se ne rokuje, in pa zlasti, prav nobena stvar na svetu vas ne sme prizadeti ali presenetiti.
— Ti slon, veš kaj, Billy se je včeraj ob treh ustrelil!
Nihče niti ne trene z očesom.
— Idiot, to bi lahko prav tako storil ob štirih!
S tem je razgovor .o bedastem samomorilcu Billyju končan.
Govorite malo. Tukaj prav ničesar ne tvegate, če molčite. Lahko pa imenitno zablestite, če koga prav na kratko in čimbolj izdatno užalite.
Bobbyji in sploh vsi možje postave so popolni kreteni, ki žrejo državni denar zato, da državljanom parajo živce.
Prepiranje z njimi je pravo puhloglav-stvo, zapravljanje časa, ker oni sploh niso zreli za visokoumno razpravljanje. Znatno pa vam na beatniški borzi picadillyjskih protestnikov porastejo delnice, če vam uspe kakšnega policaja tako zvito brcniti v rit, ali pa kam drugam, da mož postave sploh ne ve, kdo ga je Zlahka boste spravili malomožganske posestnike v krohot in si pridobili njihovo zaupanje. Sami pa imajo potem tudi razlog več za protestiranje, ker ponavadi policaji zaprejo koga drugega, kar je še en dokaz več, da v demokraciji še vedno prevladuje krivica in da policija v glavnem zapira nedolžne ljudi.
Izogibajte se samohvale. Nikar se ne bahajte, da ste minulo noč ljubili kar tri dekleta, ker vas bodo imeli za klorofilaste-ga revčka v zapozneli puberteti, ki ne zmore niti sedem mladoletnic na mah.
Sovražijo sleherno urejenost in disciplino. Spoštujejo objestno razbrzdanost, LDS, čimbolj nage punce, ampak samo na cesti, pokvarjene kitare in če ni boljšega tudi denar.
Dva dni poprej so imeli prav tukaj, na Piccadillyju, Bobbyjl nepopisne težave, ker so hoteli odgnati dve dekleti, ki sta bili oblečeni samo v hlače, modrca pa sta imeli narisana s šminko ...
V tem okolju vam tudi ne priporočam, da bi bili preveč vljudni. Tom je nekemu breznotnemu Beethovnu, ki se je zraven naju trudil z majhnim ogledalom svetiti nekemu policaju v oči, ponudil cigareto. Vzel je celo škatlo in zavpil nekomu na vrh stopnic:
»Hej, tukaj neki usmiljeni Amerikanec ponuja pomoč nerazvitim! Fantje, kdo bo cigarete?!«
•
Brezbrižno sva se pobrala s stopnic, kot da se ni sploh nič zgodilo, in se stoje odplazila na drugo stran.
»Hej vidva nadarjena dezerterja, vama Vietnam smrdi, a?!«
»Zapri garažo! Ta dva s cepelina mečeta pasje bombice!«
(UFO je eden izmed njihovih klubov. Ampak midva nisva bila zraven ...)
Iz žepa sem privlekel na pol zdrobljen pepermint in ga pogoltnil. Punca me Je tedaj iznenada močno prijela za roko. Iz las se je izmotalo dvoje globokih oči, ki so me na široko požirale.
— Človek, daj še meni, daj, daj, ne bodi svinja?!
Pobrskal sem po žepu in ji dal polo-
-.vlčko.
Zmašila si ga je v usta. Nekaj časa Je bila kot v sanjah, potem pa je izpljunila. Skoraj name ...
— Prasec, saj to Je cuker!
Bobby onstran ceste, ki se je prikazoval med drsečo gnečo, naju je vzel na piko.
— Tom, tranzitno vizo imava, — sem rekel.
Z igrano malomarnostjo sva se pobrala in korakoma odšla.
Adam zraven naju se je zarežal.
— Pa sta res Albanca ...
TONE FORNEZZI
Obrnil sem se proti njim in se prijel za razkorak.
»Zdaj pa imaš, ti dobrodelni Amerikanec!« sem revsnil v Tama.
Onstran besnih vitezov okroglih stopnic sva naletela na podobno druščino, ker so si tukaj tako in tako vsi podobni, le da naju niso imeli za »dobrodelna Amerikan-ca.«
Zložila sva svoje kosti zraven bujne, plavolase Eve. Nekaj trenutkov kasneje sva lahko z žalostjo ugotovila, da nisma izbrala najboljše lokacije, ker sploh ni bila Eva, ampak hudo raznežen Adam.
Svoje godrnjave oči je položil na naju in se skremžil kot dojenček pred dudo.
— Vidva krokodila, od kod pa sta? — Je turobno zapel.
— Iz Albanije.
Potem je za nekaj časa pozabil zapreti usta.
— Poznaš Mao Ce Tunga?
— Menda. Saj sva si na ti!
Z mukotrpno naveličanostjo je razčve-kal novico. Dva Albanca na Piccadillyju!
Potem se je med naju vrinila punca. Bila je zanesljivo punca, čeprav v slapovih dolgih las nisva videla obraza, toda videla sva ji v razpeto srajco skoraj do popka, do kamor je bila samo še bela koža brez šminke in jaz sem v mislih zahrepenel po jogurtu.
— Ti, poslušaj, a sta res iz Albanije?
Jaz sem mislil na Jogurt in Tom je iskal svoje oči za srajco, pa nisva rekla nič.
— Albanija, kje Je že to? V Afriki! — je imela monolog.
— Opica! To je levo od Avstralije.
— Človek posluša, v rit me piši s tvojo Avstralijo. Ampak slišala sem, da imajo v Albaniji poceni morfij.
— Zastonj ga delijo, pa ga nihče noče. Koliko ga pa potrebuješ? Eno tono?
Pokazala nama je jezik.
Medtem se je pririnil do nje še en človek z obrazom v lase, imel je tudi razpeto srajco in ni bil punca.
— Prima si raamahana.
— Pa ja! Bila sem v UFO. Imeli smo maratonsko srando. Petdeset ur ...
— Je bila Gigi tudi?
— Blazno nas je bilo. To bo hec, če smo vse noseče? Hi, hi!
Mfr I
NAŠI NA I’ICCADILLYJU: ne smrdijo po tjulenjih, pa so vseeno nenavadni v mestu, kjer je običajno oblačilo moških trd klobuk in dežnik.
OPERATIVNOST NA RAČUN UČINKOVITOSTI?
POSTAJA MILICE BREZ
IUCNIKA
EDEN IZMED NAS
ALI TUDI KAKO TEŽKO JE V BOHINJSKI BISTRICI PRITI DO MILIČNIKA
BOHINJSKA BISTRICA, 12. septembra, ura: 15.43. Na postaji milice hočem prijaviti tatvino, napad, karkoli že, morda želim samo spregovoriti z dežurnim miličnikom o kaki pomembni stvari, ali bi treba nemudoma ukrepati. Stopim v poslopje, v katerem je tudi pošta, in potrkam na vrata, na katerih piše »DEŽURNI MILIČNIK«. Nihče se ne oglasi. Potrkam vnovič. Nazadnje previdno pritisnem na kljuko. Nič. Vrata so zaklenjena. Kaj zdaj?
Ko si nekoliko zasopel slednjič ogledam vso stvar od blizu, kmalu ugotovim, da do miličnika ne bo priti lahko. Vse se namreč zdi, da je postaja odprta le do druge ure popoldne. A poglejmo! Na pragu pred vrati so naložene neke kuverte. Ali Jih Je sem kdo prinesel za miličnike, ali pa samo začasno položil na ta nič kaj zaupni prostor? Misleč, da bom v njih našel prvi zaslml odgovor na to vprašanje, sežem po eni izmed kuvert in pogledam, kaj Je v njej. Morda je bilo to dejanje malo indis-kretno, morda celo nesramno, toda pravim si: če so takole na tleh na Javnem prostoru in povrh vsega že nezalepljene, potem me zadevajo toliko kot kogarkoli drugega.
KUVERTE VSEM NA VPOGLED
V kuverti so bile prijave o začasnem bivanju. Ce bi si kdo v Bohinjski Bistrici od srca želel vedeti, kakšni gostje so kaj v bližini, bi lahko mirno, ne da bi ga bil kdorkoli motil, prebral vse te prijave, seveda če bi mu to kaj koristilo. Morebiti pa bi komu le koristilo? Ne vem.
Meni ni nič. Prebral sem dve prijavi in kuverte spet lepo položil na tla. Te reči me niso zanimale, zanimalo me je le, kje so miličniki.
In glej, odgovor na to Je bil napisan na vratih, le da napisa nisem prej opazil:
»V SLUČAJU POTREBE SE OBRNITE NA STANOVANJE MILIČNIKOV KI SO
V ZGRADBI NA DVORIŠČU IN V BLOKU
V OKOLICI BUFETA ALI PA NA TELEFON STEV 761-33«
Torej taka Je ta reč. Miličniki uradujejo tudi kar doma — seveda če so doma. Ker sem menil, da Je potreba le bila, sem sklenil, da pokličem to številko. Od kod? Seveda, najbolje bo, da stopim na pošto, ki Je v istem poslopju le nekaj korakov od sobe dežurnega miličnika, ki ga ni. A žal sem prčcej ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Pošta dela le omejeno. Ob delavnikih le od 8. do 14. ure in ob sobotah od 8. do 15. ure. «.
MOLČEČI TELEFON
Telefonirati bom pač mogel od kod drugod. Ko se tako odpravljam iz poslopja, ki se je zdelo zapuščeno kot zapuščena kasarna, vidim da Je še več takih, ki bi radi prišli k dežurnemu miličniku. Ljudje prihajajo, trkajo na vrata, ki se ne odpro, in odhajajo. Nekateri prlnaSaJo nove kuverte. Kaj Je v njih, sem zdaj že lahko uganil.
Stopim torej na ulico in se razgledam. Nasproti Je turistični urad. No, tu bodo gotovo imeli telefon. Pa ni bilo nič. Urad Je bil zaprt, se pravi, v njem ni bilo nikogar. Kam zdaj? Sprašujem ljudi na ulici, kje bi lahko prišel do najbližjega telefona. »Ne vem. Poskusite v bifeju.«
Tudi v bifeju nimajo telefona.
»Poskusite v trgovini.«
Stopim v trgovino »Oskrba«.
»Da, kar izvolite. Tamle zadaj je.«
Zavrtim številko 761-33. Nič. Slišim, da na drugi strani žice zvoni, a nihče se ne oglasi. Ura je bila 16.21. Znova preverim številko in spet kličem. Nič.
Stvar je, priznajte, postajala napeta. In čedalje bolj negotova. Znova sem pomislil, kaj bi bilo, če bi kdo iskal miličnika v veliko nujnejši zadevi, kot je bila moja. Recimo, da bi se zgodil kak umor ali kaj takega, da bi bilo treba hitro ukrepati.
ISKANJE MILIČNIKOV PO DOMOVIH
Po večkratnem povpraševanju otočanov nazadnje ugotovim, kje stanujejo miličniki. Stopim v blok in povprašam fanta, ki je stal na pragu, kdo v hiši Je miličnik. Pogledava po seznamu in fant mi pravi: »Ne vem sicer natanko, toda poskusite pozvoniti tule: Kovačevič ali pa morda Tu-runčič. Poskusite, Jaz ne vem zanesljivo.«
Poskusil sem in imel sem srečo.
»Da, moj mož je miličnik,« mi odgovori prijazna ženska, »ampak zdaj ga ni doma, ker je na terenu.«
»Ali mi lahko svetujete, prosim, kje bi našel kakega drugega uslužbenca’ milice tod okoli.«
Zenska me je ljubeznivo popeljala do drugih vrat v bloku.
»Da, Jaz sem miličnik,« je prišel na prag moški, ki sem ga odtrgal od kosila. »Kat pa bi radi?«
»Rad bi se pogovoril, kako Je s to vašo službo Vidim namreč, da Je popoldne postaja zaprta, in zanima me, kako je mogoče priti do vas če bi se, recimo, zgodilo kaj takega, da bi morali ukrepati.«
»Vaše ime?«	,
Predstavim se, in mož me brž zapiše v beležnioo.
»Ja, veste, pri nas je takole: Dežurni miličnik dela od zjutraj do druge ure, pozneje, če je nujen primer, ga lahko pokličete na dom ali poiščete v stanovanju. Drugi so na terenu. Veste, odkar je v vsaki občini samo ena postaja, smo mi tu le oddelek. Sicer pa bi morali vprašati, kako je s to rečjo, v Radovljici...«
»TO JE SAMO POSKUS«
»To je samo poskus,« mi potem v Radovljici pove prijazni komandir postaje tovariš Pavlin. »Videli smo, da poprej stvari niso tekle, kot bi morale. Miličniki so samo dežurali, niso bili operativni. In to ni bilo dobro Zdaj smo to reč malo spremenili, ker menimo, vsaj kar zadeva Bohinjsko Bistrico, da tam dežurna služba ni potrebna. Dežurni miljčnik dela tam do 14. ure. potem pa je do 24.00 ure v ne kakšni kombinirani službi, medtem ko se ob pol šestih popoldne spet vrne v pisarno, kjer ostane do 19.00 ure. Ta čas dobi pošto m druge reči. S tem novim ukrepom, ki ni značilen samo za to področje — uvedli so ga tudi v Železnikih, Cerkljah itd. — smo naredili miličnike bolj operativne.«
Na pripombo, ki smo Jo mimogrede slišali na Bledu, da so zdaj ponekod neredi pogostnejši kot prej, ko je bil v kraju dežurni miličnik, Je tov. Pavlin odgovoril: »Ni razloga za povečano problematiko. Dežurni miličnik v Bohinjski Bistrioi je dosegljiv ves dan.«
»Tudi če je doma?«
»Tudi. Ves dan se ne sme oddaljiti iz kraja. Sicer pa naša stalna služba tu v Radovljici dela nenehno, zavrteti Je treba le 92, pa takoj ukrepamo.«
XXX
Kljub tem ohrabrujočim besedam pa sem vendarle malo podvomil o učinkovitosti te novosti. Spomnil sem se samo, kako v Bohinjski Bistrici s telefonom nisem ničesar dosegel. Kaj bi šele bilo, če bi moral kdo klicati miličnika ponoči, ko so vsi javni lokali zaprti in ko Je mogoče telefonirati le iz kakega stanovanja, če sploh veš, v katerem stanovanju Je telefon. Tujou bi vsekakor trda predla. In nazadnje, spomnil sem se tudi, kako zamudno in nerodno Je bilo tokati miličnike po domovih.
Res, vsa stvar se mi je zdela malo improvizirana, domačna; če bi šlo zares, za kak hud primer, bi si celo upal trditi] da dvomim, če bi se izteklo učinkovito.
Ne rečem: če bi bilo dovolj Javnih telefonskih govorilnic, če ne bi bilo to obmejno področje, če ne bi bili ti kraji to-raeito turistični . ,.
JUS TURK
PASJA MENAŽERIJA PROFESORICE NEVENKE
Hiša v ljubljanski Podmilščakovi številka trinajst ne kaže, da bi bilo v njej kaj posebnega. Toda v beležnici je zapisano, da ima v mansardnem stanovanju te hiše svoj dom sedemsto psov vseh pasem in z vsega sveta.
Po ulici pa ni slišati laježa. Tudi ni nikjer videti kakega psa. Skrivnost bo v tem, da je vseh sedemsto psov nemih in negibnih. Le kakšni psi so to?
Lastnica dragocene in velike menažerije Nevenka Kaiser, profesorica slovenščine in angleščine na osnovni šoli Oskarja Kovačiča, rada odgovori na vprašanje, od kod ji ljubezen do pasjega rodu:
»Iz Anglije, seveda. Bila sem že leto dni profesorica, ko sem uvidela, da brez študija živega jezika ne bo šlo. Takrat je bilo s tujimi štipendijami slabo, šteli smo leto 1954, zato sem na svojo roko odpotovala v Anglijo. Zaposlila sem se pri neki bogati družini v Oxfordu kot hišna pomočnica. V stanovanju sta se sprehajala dva domača psa, povaljan-ca. na pristavi so imeli trop lovskih psov — za lov na fazane. Marsikateri moji rojakinji, ki je morala tako kot jaz skrbeti tudi za pse, so se psi zamerili za vse življenje, jaz pa sem jih, nasprotno, vzljubila. Veste, v Angliji je pes zelo pomembna stvar. Gospa pelje na sprehod cucka, varuška pa otroke.«
Z britanskega ozemlja se preseliva na domača ljubljanska tla: »Ko sem se vrnila, sem od nekod prinesla domov belega špica, ki je hitro postal kralj v hiši. Bil je to aristokratski pes, ki je Jedel hrenovke in paštete. Lahko bi rekla, da je bil gospodar. Ko smo ga zgubili, smo se odpovedali živim psom. Stanovanje Je le stanovanje.«
In sedaj se bo razjasnilo, kakšne vrste Je vseh sedemsto psov, ki danes kraljujejo v stanovanju profesorice Nevenke Kaiser in njene mame, ki Je nad psi navdušena vsaj toliko kot hči.
Profesorica Nevenka bere tudi kak tuj časopis in tako ji je nekega dne prišel v roke New Zealand Weekly Re-wiew (novozelandski tedenski časopis), v katerem Je neka tamkajšnja trgovina ponujala kupcem, da Jim po pošti pošlje Poodle Weather Barometers, to Je psička, ki kaže vreme. Profesorica Kaiser se je odločila, da piše zanl v daljno Novo Zelandijo. Poslali so ji ga in zapisali, da Ji ga podarijo V zameno je poslala naše spominke.
- Psiček, ki kaže vreme, je bil prvi primerek obsežne zbirke malih psov iz najrazličnejših materialov, ki so z vsega sveta priromali v Podmllščakovo ulico. Pudelček, ki ga profesorica drži v roki, je iz marmorja in spreminja barve. Rožnata barva pomeni dež, vijoličasta - spremenljivo vreme, modra — lepo vreme in sivkasta — sneg.
Toda zgodba še ni končana v Novi Zelandiji so bili tako navdušeni nad uspehom svojega oglasa — kdo bi s* , mislil, da ga bodo prebrali celo v daljni Jugoslaviji — da so vso zgodbo objavili v časopisu. In tudi ime in naslov profesorice Kaiser. Kmalu Je dobila pismo nekega Novozelandčana, ki Je predlagal izmenjavo: on Ji je pripravljen pošiljati pse, ona pa nal mu pošilja miniaturne stekleničke alkoholnih pijač. Tisoč sedemsto jih že ima, pa še nobene iz Jugoslavije.
Njegov predlog je obveljal. Tako Je sedaj v zbirki kak h petdeset psov z Nove Zelandije, pravzaprav so samo kupljeni v novozelandskih trgovinah, narejeni pa so bili
^inlLnt,,^,.KltaJSkem- NJim se Ponižujejo Se stotine miniaturnih psov iz CeSkoslovaške, iz vseh skandinavskih drtav• pa i„ rtailje, Avstrlje, Nemčije in Sovjetske »^M-Najlepai so kitajski in japonski, ker so vsi ročno poslikani.
Najmanjši psiček je dolg komaj centimeter, največji pol metra. Sicer pa so izdelam iz najrazličnejših materi alov: iz porcelana, železa, eksotičnega lesa, marmorja, stekla, voska, zlata, usnja, krzna, plastične mase, roževine, steklene volne, pločevine, gume, čokolade in slame.
Ti miniaturni psi so večinoma verni posnetki vseh mogočih pasem in so namenjeni predvsem za okras. Mnogi pa imajo tudi koristne namene. Tu je na primer pes-pepel-nik pa pasja žlica za obuvanje čevljev, sveča, podstavek za knjige, blazina, podstavek za pisalni pribor, obesek za Ielko, gumbi, broška, ščipalnik za nohte, kimavec za avto, obeski za ključe, kozarec, posipalmk za otroke, vaza, šilček, zamašek, stol, maska in otroška igrača.
Vmes je tudi zavojček sovjetskih cigaret s sliko Lajke, prvega vesoljskega psa.
»Zbiram že šest, sedem let,« pravi profesorica Kaiser »To mi pomeni predvsem duševno sprostitev. Odpočijem se. Razen tega pa so nekateri mojih psov zares čudoviti miniaturni, naravnost umetniški izdelki, ki se jih nikoli ne naveličam gledati.«
Toda profesorca ima še eno ljubezen: potovanja. Prepotovala Je skoraj vso Evropo tja do Narvika pa Sovjetsko zvezo in pogledala je že tudi na azijski kontinent: v Turčijo.
In profesorski poklic?
»Poklic in delo z otroki imam rada. Ce bi ne bilo ljubezni do dela, Človek ne bi vzdržal v našem poklicu.«
Vprašam še, kdaj bo odprla muzej?
»Muzej Je že odprt, za vse, ki imajo copate,« pravi med smehom in še ponosno pokaže na vrsto znanstvenih knjig o pseh in njihovem življenju.
JANEZ KAJZER Folo: JOTO ŽNIDARŠIČ
TT
m. SEPT. lMf
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRAVI OBRAZ PROSTITUCIJE
(4)
BOLEZNI
Dolgo so veljale pri nas za nekakšen tabu. V javnosti se zlepa ni pojavila številka, ki bi zgovomeje pripovedovala o njih. Za ovinkom pa smo slišali marsikaj o tem, da število spolnih bolezni pri nas zadnje čase bliskovito narašča in nehote
smo ta pojav pripisovali tudi vse bolj boh-teči prostituciji.
Da bi lahko problem strokovno osvetlili, smo oibiskali predstojnika dermatološke klinike, ld vključuje tudi spolne bolezni, profesorja dr. Janeza Fetticiha in šefa kožno veneričnega dispanzerja dr. Danila Križnika.
Zvedeli smo marsikaj presenetljivega.
Samo lani dva tisoč svežih obolenj v Sloveniji
Center, ki registrira vsa venerična (spolna) obolenja v naši republiki, je ljubljanska dermatološka klinika. Povejmo najprej, da so podatki, ki jih dobivajo s »terena«, od posameznih antivanerič-nih dispanzerjev m na osnovi prijavnih kartic za novo odkrite bolezni, razmeroma nepopolni m nezanesljivi. Kljub temu lahko zapišemo, da, je le lani na novo spolno obolelo okoli 2000 ljudi. Z medicinskimi besedami bi lahko rekli temu, da so zabeležili v zadnjem letu 2000 svežih primerov sifilisa in gonoreje, od tega polovico na področju ljubljanske zdravstvene regije.
— Je to veliko? —
— Zelo veliko in močno zaskrbljujoče.
— Pa ostale spolne bolezni, mehki čan-kar in — tod slovenskega izraza ne poznamo — »lymphogramuloma inguinale«? —
Kar zadeva omenjeni spolni bolezni, nismo opazili v Sloveniji lani niti enega primera.
— Povejte prosim še, kolikšno je razmerje med obolelimi za sifilisom in gonorejo? —
— Približno 1:10. Tako so med približ-
no 2000 svežimi primeri zabeležili okoli 150 primerov sifilisa in okoli 1850 primerov gonoreje.
Od tega je bilo prostituiranih oseb le 5 odstotkov.
To pomeni, da se M odstotkov spolnih obolenj širi drugače, mimo prostitucije. A o tem pozneje.
Silovito naraščanje
Poglejmo zdaj najprej pobliže krivuljo naraščanja in upadanja spolnih bolezni v Sloveniji.
Absolutno najvišje število spolnih bolezni smo beležili prva leta po drugi svetovni vojni. To je povsem razumljivo in velja tudi za druge vojne in druge države na svetu. Kar zadeva sifilis, je bilo najbolj kritično leto 1948, ko je naraslo število infekcij s sifilisom kar na 1195 primerov. Leto poprej je dosegla svoj višek gonoreja: 2452 primerov.
Potem pa je začelo, kajpada po zaslugi medicinske ofenzive, število veneričnih obolenj strmo upadati. Najmanj jih je bilo leta 1957. Tedaj smo zabeležili le še 20 svežih okužb s sifilisom (ali luesom, izraza pomenita isto bolezen) in 734 primerov gonoreje. Zdravniki so si oddahnili.
A žal ne za dolgo.
Začeli so prihajati tuji turisti, zrastla je koprska luka, začela se je ekonomska migracija in množične selitve s podeželja v mesto. Vse večji razmah je dobil pojav, ki smo ga omenili že zadnjič: promiskuiteta- In navsezadnje:	rapidno
je poskočilo število prostitutk. Posledica?
Leta 1958: 44 svežih sifilisov in 921 go-norej (sem štejemo poleg akutnih tudi kronične oblike obolenja). Leto 1963: 101
HH JJm X i 'A			
(POLITIKA EKSPRES)
KAJ DRŽAVA DOLGUJE ČIKI VELJKU?
Veljko Savič — Papovič je star 83 let. Kmet iz vasi Radenovac pri Titovem Užicu. Udeleženec dveh balkanskih vojn in prve svetovne vojne.
Prejšnji teden se je čika Veljko tako potožil: — šesti proleterski diviziji sem dal pol kilograma slanine, tri in pol kilograma sira in kilo skute. Rekli so mi, da je vse to le posojilo. Vprašal sem svojega poslanca: »Kako je zdaj, burazeru moj, s tem posojilom. Država je še vedno moj dolžnik.«
Veljko ima seveda tudi potrdilo, da je vse to zares dal šesti proleterski brigadi. Takole piše:
»Kot prostovoljni prispevek sem prejel od tovariša Veljka Saviča, iz vasi Radenovac, občina Radenovačka, okraj Črnogorski, naslednje:
Pol kilograma slanine, tri in pol kilograma sira, en kilogram skute.
Imenovani mora to potrdilo shraniti, ker je to v njegovem lastnem interesu. Stab šeste proleterske divizije. Intendant: zastavnik Manojlo.«
Prisotni so se smejali potrdilu, ki ga Veljko vedno nosi s sabo, on pa jih je tako pokaral:
— Pa vi veste, kaj je takrat pomenil kilogram slanine? Velik je tvoj prispevek, so rekli partizani.
Leta so minila, toda čika Veljko se noče posloviti od potrdila.
— Veste, zakaj sem vam pokazal potrdilo? Krava me je zabodla v oko, socialnega pa nimam. Morda bi bilo potrdilo nekakšna legitimacija, da bi me v Užicu ali Beogradu sprejeli na zdravljenje?
(SVET)
MOŠKI ŽIVI KOT ŽENSKA
Ob zgornjem toku reke Ibar se med ostrimi skalnatimi stenami skriva vasica Ribariče. Malokdo bi vedel zanjo, če tam ne bi bil doma moški, ki vse svoje življenje — star je 55 let — živi kot ženska. Globoke gube na njegovem obrazu in dolgi osiveli lasje govore o hudi zaostalosti, polni bede in neznanja ter predsodkov iz preteklosti. Zaradi neobičajne človeške usode Latifa Bihorca vsi kličejo za Latko. Kot Latka živi od rojstva, kot Latka bo po vsej verjetnosti tudi umrl.
Ko so Latifovi starši po rojstvu prvega sina pričakovali drugega otroka, so sl vroče želeli deklico. Tudi potem ko se jim želja ni izpolnila, se oče ni mogel sprijazniti z dejstvom, da se je rodil drugi sin. V začetku so domači poskušali prikriti resnico, zaradi česar so dali fantku žensko ime Latka. Vendar sosedom ni ušlo, da gre pravzaprav za dečka, zato je v matični knjigi tudi vpisan kot moški. Starši so še vedno vztrajali pri svojem in Latifa oblačili kot deklico. Nič se ni spremenilo niti po očetovi smrti.
Leta 1932 Je Latka dobila poziv za vojsko. Zaradi fizične nerazvitosti na naborni
Izšla je peta številka
komisiji ni bila sprejeta. Tudi po osvoboditvi je zdravniška komisija ugotovila, da je nesposobna za služenje vojaškega roka. Tudi sicer se na zunaj in po vedenju v ničemer ne razlikuje od sovaščank. Govori s tako tenkim glasom, da bi tudi medicinski strokovnjak težko pomislil, da ni prava ženska.
Zdaj je Latif zaposlen v kmetijski zadrugi, prej je mnoga leta delal pri posameznikih, po vojni pa na številnih milič-niških postajah. Ce bi imel dokumentirana vsa svoja delavna leta, bi mu že pripadla pokojnina. Tako pa zdaj s skromno plačo živi sebe in starejšega, a fizično nesposobnega brata z ženo in enim otrokom.
(NEDELJNE NOVOSTI) JUNAKINJA IZ LIKE
Slavni »junak iz Like« Marijan Matijevič je že pred leti umrl. V mestu Peru-šič je te dni njegova nečakinja, 45-letna Marijana Matijevič, dvignila s tovornjaka poln sod, v katerem je bilo pet hektolitrov vina. Tako za šalo, kot bi dvignila štruco kruha.
»Junakinja iz Like«, kot pravijo naslednici slavnega Matijeviča, že več let živi v Zahodni Nemčiji. Nastopa kot dvigalka uteži, krivi železne palice, trenutno pa je na dopustu v svoji Liki.
Prvič je nastopila v Osijeku skupaj s svojim stricem Marijanom. Pozneje je še precej nastopala v Jugoslaviji, gostovala v tujini, vsega skupaj kakih 20.000 nastopov. S pooblastilom soproge pokojnega »junaka iz Like« si lahko le ona lasti naslov »junakinja iz Like«.
— Menim, da sem dandanes najmočnejša ženska na svetu. Zdaj, ko sem že v 46. letu, se počutim močnejšo kot kdaj prej. Dvignem 300 kilogramov po vseh športnih pravilih. V rokoborbi bi se rada spoprijela tudi z najmočnejšim moškim.
Pred nedavnim Je vrgla rokavico pred avtomobilsko tavamo Mercedes. Predlagala je:
— Privežite vaša dva avtomobila za moje roke in poskušata naj premakniti moje pesti, ki Jih bom držala na prsih. Ce zmagata vaša avtomobila, vam bom plačala 50.000 nemških mark, če ne, boste vi meni odšteli prav toliko, povrh pa bom obdržala tudi enega od premaganih avtomobilov.
Marijana pravi, da se pri Mercedesu niso navdušili ob tem predlogu.
— Ne čudite se, ker pojem približno 30 kilogramov sadja na dan. Samo jabolk pospravim kakih deset kil.
Junakinja iz Like Jč bolj malo mesa, če pa že seže po njem, ga za kosilo pospravi do pet kilogramov.
V čem je skrivnost moči Marijane Matijevič? Predvsem ji pomaga redno spanje, vsakodnevna telovadba, največ pa dviganje uteži.
— Upam, da bom še dolgo nastopala po evropskih državah. Rada bi gostovala tudi v Kanadi. 2e od nekdaj si želim, da bi financirala gradnjo sanatorija na Velebitu, v Kanadi pa bi gotovo zbrala dovolj denarja.
Sicer pa to ne bi bil prvi prispevek »junakinje iz Like«. V povojnih letih je za napredek nekaterih vasi v Liki darovala štirinajst milijonov starih dinarjev.
Zadnja leta živi močna Ličanka v Stuttgartu in kmalu bo baje izdala knjigo spominov.
(EKONOMSKA POLITIKA) ELEKTRONSKI BOOM
Popularnosti elektronskih računalnikov za zdaj ne kaže, da bi zasenčila slavo mi ni mode, vendar je farna o njihovi vsemogočnosti tolikšna, da se zna zgoditi, tako vsaj menijo nekateri, da se bo letošnji jesenski velesejem spremenil v trenutno največji trg za tovrstne stroje. Naš že znani smisel da vse nade obrnemo le v eno smer, Je bil, kot kaže, tudi tokrat od-ločilen.
Ze zdaj imamo v državi nekaj sto teh strojev, njihov prirastek pa je vse številnejši tako da bo nemara kmalu lahko ogrozil primat uvoza avtomobilov. Vzdušje dopolnjuje še obilica zapisov, predavanj in
publikacij, v katerih ne manjka tudi posebno poglavje o elektronskih računalnikih in samoupravljanju.
Anekdotska izkušnja predstavnika znane svetovne firme, ki je prišel v Beograd v centralo neke banke, da bi zvedel, kako so zadovoljni z računalnikom, ki jim je bil poslan, kaže, koliko se te drage investicije za 'zdaj splačajo. Po več kot pol leta banka namreč ni imela pripravljenih nobenih programov za kake zapletenejše operacije. Predstavnik tuje firme pa je vsekakor hotel videti, do kod so že prispeli, toda pred njegovimi začudenimi očmi so elektronski možgani s številkami in znaki odslikali popolno strip-tease seanso.
Ob tem velja omeniti, da se skoro vse strokovne knjige o možnostih in učinkovitosti elektronskih možgan začenjajo s podatkom, da je prvi računalnik, uporabljen v gospodarstvu, delal več kot dvanajst let po štiriindvajset ur na dan.
Resda »gospodarski čudeži« nastajajo oh pomoči elektronskih računalnikov, vendar pa sami čudežev le ne zmorejo. Ena izmed osnovnih prednosti teh strojev je namreč v tem, da že iztanjšano organizacijo še bolj racionalizirajo; vse, kar je pod to ravnijo, je samo breme več v že tako nemajhni vsoti anuitet.
(ARENA)
NENAVADNA DRUŽINSKA ZADRUGA
Sadikoviči so zaselek v podnožju bosenske planine Romanije. V njem živi edinstvena rodbinska zadruga, kakršnih zagotovo ni več pri nas. V patriarhalni skupnosti, ki se je ohranila v svoji prastari obliki, živi šestdeset članov rodbine Nukič, in to tako kot pred petdesetimi in več leti, ko so, kakor pravijo sociologi in etnografi, izumrli zadnji ostanki te specifične družbene tvorbe.
Na vprašanje, kako Je mogoče, da ee je starodavna oblika vaške zadruge ohranila tudi v zadnjih letih, ko so mnoge spremembe posegle tudi v' življenje na vasi, pravi čili sedemdesetletnik Jusuf Nukič, glava družine in predsednik zadruge: »Mi Nukiči že od pamtiveka živimo skupaj, zadružno življenje prehaja iz kolena v koleno. Med nami ni ne revnih ne bogatih. Vsi imamo enake pravice in dolžnosti. Denar se steka v skupno blagajno in raz-porejujemo ga po potrebah vsakega člana.«
Pred drugo svetovno vojno Je zadruga štela manj članov kot zdaj: pravzaprav je šlo samo za družini dveh bratov, medtem ko jih zdaj živi skupaj že enajst. Dolžnosti vsakega posameznika so točno določene. Predsednik Jusuf ima na skrbi denar in najvažnejše izdatke. Njegova skrb Je tudi šolanje vseh njihovih otrok. On sam hodi na roditeljske sestanke in se zanima za uspeh vsakega šolarja iz zadruge.
Vsa opravila so v zadrugi razdeljena na-moška in ženska. Ni bojazni, da bi pri tem prišlo do kakih nesporazumov. Moški so zadolženi za živino, letino, kurjavo in podobno. Vsak večer se zberejo in domenijo o nadaljnjih nalogah in obveznostih pa tudi o težavah, ženske po ustaljenem pravilu nimajo pristopa na te sestanke.
Tudi vsaka ženska v zadrugi ve, kaj Je njen posel. Vodi jih najstarejša, ki mora poskrbeti za obede vseh članov, vendar Jih sama ne pripravlja, ker to sodi že na delovno področje druge žene, M pa ta naziv in mesto v kuhinji odstopi drugi vsakih sedem dni.
Šestdeset članov zadruge Nukič živi ▼ petih hišah, vendar so obedi Skupni, toda ločeni za moške, ženske in otroke.
Tudi otroci so skupna skrb. Na družinskem posvetu odločijo, v katero šolo bo hodil ta ali oni otrok.
Koliko časa bo za današnji čas nenavadna družinska skupnost še trajala? Vsi Nukiči sicer trdijo, da na njih ne more vplivati prav nič, da bi opustili tako življenje. Resda štirje moški iz zadruge živijo v Sarajevu in eden v Han-Pijesku. vendar so še vedno njeni člani z istimi obveznostmi in pravicami, saj so tudi odšli s pristankom družinskega sveta. Nemara bo sedanji vodja zadruge s svojo avtoriteto še preprečil razsulo zadruge, toda sedanjost neopazno vendarle prodira tudi v Sadiko-viče. Odhod peterice je nemara prvi znanilec, da se bo zadruga postopoma redčila in nazadnje izginila.
sveži lues in 1613 gonorej. Leto dni pozneje je dosegel porast sifilisa višek: zaznamovali so kar 244 svežih primerov in 1761 primerov gonoreje.
Zadnji dve leti število svežih sifilitičnih bolnikov nekoliko upada, močno pa še narašča število gonorej. Tako Jih je bilo leta 1966 skupaj • kroničnimi že 1847! Obenem strmo narašča obolevnost glede na število prebivalcev. Na 10.000 ljudi je tako obolelo leta 1957 za sifilisom 0,13, danes pa že 0,89 ljudi, za gonorejo pa leta 1957 na 10.000 prebivalcev 4,7 lani pa že 11,10 ljudi!
Venerična obolenja med prostituiranimi osebami
Preventivno epidemiološki pregledi so pri prostituiranih osebah v 1. 1966. pokazali infekcijo z gonorejo pri vsaki tretji oz. četrti. To razmerje velja tako na področju Slovenije kot tudi na področju ljubljanske zdravstvene regije, kjer so zabeležili infekcijo z gonorejo pri približno 50 izmed približno 150 prostituiranih oseb. Medtem ko je bila infekcija s sifilisom registrirana le v redkih primerih.
Kolikšno je dejansko število obolelih prostituiranih oseb?
2e na Upravi za notranje zadeve smo izvedeli, da je prestopke te vrste zelo težko dokazati. Zato v njihovi priročni evidenci m niti približnega števila deklet, ki se dejansko ukvarjajo s tem najstarejšim poklicem. Ce pa je ne moreš ugotoviti, ji dokazati — je tudi ne moreš evidentirati in jo poslati na zdravljenje.
Kar zadeva »ta boljše«, so zdravniki razmeroma optimistično razpoloženi: dekleta si pomagajo sama. Obiskujejo razne specialistične in splošne ambulante in se v primeru okužbe tudi samoiniciativno zdravijo. Konkurenca je namreč velika in prav dobro vedo, da pomeni spolna bolezen obenem tudi izločenje iz konkurence, brezposelnost, ki se je najbolj boje.
Toda — ne bodimo zategadelj morda celo optimisti! Zdravniki — strokovnjaki sodijo, da je kljub vsemu okužena z gonorejo (in tu pa tam najbrž tudi s sifilisom) pri nas najmanj vsaka tretja oz. četrta prostituirana oseba.
Rešitev?
Pogostnejši obvezni preventivno epidemiološki pregledi moralno ogroženih ženk. Za to pa je potrebna poostrena in razširjena kontrola nad njimi.
In spet j ara kača in začaran krog: ni kadrov na UNZ, ni denarja zanje, za akcije. Ni nekoga, ki bi vzel »stvar« v roke...
Pravi vzrok - promiskuiteta
Dejali smo že: promiskuiteta so pogosti spolni stiki in pogosta menjava spolnih partnerjev, toda ne za denar ah za materialno povračilo. Le-ta zadnja leta silovito narašča. Računajo, da Je danes že 60 odstotkov odrasle populacije promiskuitetne. In ta odrasla promiskuitetna populacija pogojuje 95 odstotkov vseh veneričnih obolenj ... Zato je prav promiskuiteta dosti bolj kot prostitucija ključni problem naše epidemiološko-antivenerične službe.
Promiskuiteta je torej nov vzrok za širjenje veneričnih obolenj v naši družbi. Nagnjenost do promiskuitetnega obnašanja je pridobljena in medtem ko prostitutke lahko nadzira policija, Je pri promiskuiteti povsem zvezanih rok, ker naša družba promiskuitete za zdaj namreč še ne smatra za družbeno motenost, vkljub škodljivim vplivom na družbo pri širjenju veneričnih obolenj.
Z zgoraj omenjenim problemom se danes aktivno ukvarjajo znanstveniki v večini razvitejših držav, čeprav jim je ob tem povsem jasno, da pojava kot takega povsem ne bo moč nikdar iztrebiti. To niti ni osnovno hotenje. Iztrebiti je treba namreč v prvi vrsti njene nezaželene stranske efekte, ki imajo le malo opraviti s samo spolnostjo, pa tem več z nemoralnostjo in predvsem nevednostjo.
Zato poudarjajo strokovnjaki še in še: nujno Je treba uvesti pouk flpolne vzgoje kot obvezen predmet v naše šole. Vanj naj bi na primerni stopnji otrokovega raz-
voja vključili tudi poduk o spolnih bole»
nih.
Da o starših ne govorimo. Ti ao pogosto prvi krivi, da vstopajo njihovi otaod v življenje brez osnovnega znanja o spolnosti in nevarnostih, ki pretijo n njo.
Storiti pa je treba nedvomno več tudi na drugih področjih. Kljub porastu veneričnih obolenj so zadnje mesece ukinili svojo dejavnost številni antivenerični dispanzerji v Sloveniji... (Ni denarja,..) Potrebno bo izdelati temeljito študijo o promiskuitetnih pojavih v naši družbi. Izredno koristno bi bilo med drugim tudi, da bi delodajalci zahtevali ob sprejemu na delo tudi obvezni pregled na venerična obolenja.
In še beseda, dve, o dolžnostih republike: nadvse potrebno bi bilo, da bi sprejela republika zakonski predpis oziroma pravilnik, ki bi zajel konkretna določila o organizaciji in delu veneričnih dispanzerjev.
»Spolne bolezni niso samo medicinski in epidemiološki problem,« poudarjajo zdravniki. »Kot socialne bolezni zadevajo družbo v vsej njeni celoti. Ker so tudi vzroki za njihovo širjenje in nenehno naraščanje številni in kompleksni, zdravstvena služba ne bo mogla sama brez podpore tega vprašanja zadovoljivo rešiti.«
In tako smo spet pri družbi.
Družba, »mi vsi« — ali nekdo, ki bi na ta vprašanja moral misliti in zanje odgovarjati, pa se tega ne zaveda, ali pa preprosto prelaga odgovornost na tuja, nezmožna pleča?
BERNARDA RAKOVEC
PO NASI I
DEŽELI I NEKOČ IN DANES
|	PRED 100 LETI
I	• PRIČAKUJEMO OSTRE REPLIKE
Zdaj se tudi deželni odbor koroški, kakor grof Hohenwart ustavlja ministr-1	skemu ukazu zaradi rabe slovenskega jezika v uradnijah na Koroškem, in to
1	tako nesramno, predrzno in za naše kranjske poslance tako razžaljivo, da od
I	njih pričakujemo ostre replike ljudem, kateri na razvalinah ravnopravnostt
§	Slovencev hočejo povzdigniti veliko nemškutarijo! Pri tej priliki pa oziraje se
1	na naše ljudi, ki ne nehajo našim rodoljubnim poslancem greniti življenje, kit-
1	čemo: »Oče, odpusti jim; saj ne vejo, kaj delajo!«	NOVICE,	1867
1
|	PRED 50 LETI
1	• SLADKORNO VPRAŠANJE	1
Vest, da se bo sladkor podražil in da se bo znižala količina za posamezno |	osebo, je vzbudila med gospodinjami pravi strah. Podražitev naj bi že bila,
|	ampak pritrgati ljudem še ta bori kilogram sladkorja na mesec, to pa res
■	presega vse meje. Vsaka gospodinja mora že sedaj skrajno štediti s sladkor-
I	jem, da ž njim vsaj za silo izhaja, a s čim naj osladi revno »kavo« potem, ako
1	se dosedanja količina še zniža, s čim naj nadomesti kavo, ki je popolnoma
S	arenke pač ni mogoče uživati. Ali se tu res ne da pomagati?
I	SLOVENEC,	1817
3=
|	PRED 20 LETI
1	• IZREDEN OBROK OLJA IN SLADKORJA
Ministrstvo za trgovino in preskrbo FLRJ sporoča, da bodo v mestih in i	delavskih naseljih izdajali za mesec september en izreden obrok olja, za okto-
% ber pa en izreden obrok sladkorja.	SLOVENSKI	POROČEVALEC,	1947
m
jMiiiiiiiaii^pMFili1« ifi 1
Mi vsi odslei kupujemo Ms^al
zato ker vsebuje: t. oxylan, specialno perboratsko sestavino ki je v Mixalu zato da pere perilo fOO °/« bolj belo
2. atO°/»več pralne moči, ki idealno očisti perilo
3. optično belilo, zaradi česar niso potrebni nikakršni dodatki
4. najustreznejšo količino fosfatoV,
ki hkrati ščitijo pralni stroj in negujejo perilo
V pralni stroi edino
TOVARNA	ZlatorogMARIBOR
;er vsebuje OXYLAN
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
M. SEPT. 1967
poldnevniki in vzporedniki	T	T
il
BAHAMI
ŠKANDAL NA BAHAMIH
Bahamski otoki so raj na zemlji. Tako vsaj pravijo mednarodni turistični plakati, ki med drugim oglašajo tudi reakcijska potniška letala in včasih tudi »prostorček na soncu«: nakup parcele za zasebno vilo. Toda navzlic reakcijskim letalom so razdalje še vedno velike. Vsaj iz Evrope. S Floride pa traja polet samo pol ure.
Turistični prospekti seveda ne razglašajo, da na sončnih Bahamih ni vse sončno. V turistični konjunkturi so tudi senčne strani: podkupovanje za prostor na soncu.
Nekaj senčnih strani je prišlo na dan po letošnjih volitvah na Bahamih, na katerih Je zmagala črnska progresivna liberalna stranka. Ta zmaga je zelo presenetila vse, posebno pa združeno bahamsko stranko, ki Je bila pod vodstvom belcev oziroma tako imenovanih »fantov iz Bay Streeta«.
Eden izmed teh fantov se je pred nekaj dnevi znašel v dvorani vrhovnega sodišča v glavnem mestu bahamskega otočja Nassau. Čeprav so v dvorani klimatske naprave, si je 54-letni sir Stafford Lofthouse Sands brisal potna lica in čelo. Prostovoljno je prišel iz Španije pred preiskovalni odbor, ki naj bi preveril obtožbe nove bahamske vlade, da so člani prejšnje vlade za visoke nagrade in podkupnine izdajali licence za igralnice nakaterim sumljivim ameriškim državljanom. Nekateri jih kar naravnost imenujejo gangsterje.
Na Bahamih niso nikoli posebno ostro obsojali tako prakso: podkupnine, korupcijo in protekcionizem, saj Je to otočje v svoji pisani zgodovini doživljalo še hujše reči, med njimi piratstvo. Toda siru Staf-fordu, nekdanjemu visokemu funkcionarju bahamske vlade, je bilo le nekoliko vroče, ko se Je preiskovalni odbor zanimal za milijon in osemsto tisoč dolarjev, ki jih Je prejel od lastnikov kazinov na otoku.
»En milijon osemsto tisoč dolarjev?« je nejeverno ponovil sir Stafford, kakor da prvič sliši to vsoto. »Nisem mislil, da je bilo toliko.«
Priznal pa je, da je dobil najmanj milijon dolarjev kot honorar za »odvetniške« usluge od družb, ki jih nadzoruje Američan Wallace Groves. Sir Stafford je dejal, da je Groves »sijajen človek«, čeprav vsi niso tega mnenja spričo dejstva, da je Groves že sedel v ZDA. Toda »odvetnik« Stafford Sands ni hotel povedati, kaj je naredil z denarjem, ki ga je dobil od Grovesa. Po njegovem je tudi »čisto naključje«, da je Groves mesečno prispeval po deset tisoč dolarjev za njegovo združeno bahamsko stranko, ko so njeni voditelji razmišljali, ali naj dajo Grovesu dovoljenje za kazino ali ne.
Toda blagoslova v obliki dolarjev ni bil deležen samo sir Stafford, čeprav je ta dobil največ. Preiskovalna komisija je ugotovila, da so tudi drugi člani vodstva prejšnje vlade prejemali denarna nakazila. Bivši ministrski predsednik bahamske vlade sir Roland Symonette je prejemal 20.000 dolarjev letne plače kot pravni svetovalec družb, ki so trgovale z zemljo in nepremičninami na Bahamih. Tudi njegov sin Robert, ki je znan kot strokovnjak za jahte, je na leto prejemal 15.000 dolarjev. »Zaslužil sem si svoj honorar,« je izjavil pred
V OBJEKTIVU TEDNA
UKRADENA KARIKATURA
POLJSKO-
FRANCOSKO
PRIJATELJSTVO
KONEC NEKEGA PROCESA?
TRST,
Via XXX Ottobre 19 tel. 36725
(Pri postaji opčinskega tramvaja v Trstu)
ZLATO
m
Bivši podpredsednik Združene arabske republike maršal Abdel Hakim Amer si je vzel življenje. Bivši vrhovni poveljnik oboroženih sil ZAR, zet predsednika Naserja, bi moral te dni pred oblastmi spregovoriti svojo besedo v zvezi s preiskavo, ki so jo začeli o nedavni neuspeli zaroti, v katero je bil vpleten tudi Amer sam in katere namen je bil strmoglaviti predsednika Naserja. V zaroti so sodelovali mnogi generali in vojaške osebnosti, ki jih je Naser po vojaškem porazu med izraelsko agresijo odstavil. Na sliki: Amer s predsednikom Naserjem, še pred navzkrižji, ki so pozneje izbruhnila med njima in takoj po vojaškem porazu.
wt
Nfiii\§l(0~FRANč'
COZK0 PPJJATZLJLVJO
Med prijatelji — Karikatura Hartung, Die VVelt
'/fe •
Zeichnunf: Hartunf
preiskovalno komisijo, »ker sem bil svetovalec za projektiranje ladij, nakup jaht in njihovo oskrbovanje.«
Neki drug član izvršnega odbora bivše vladajoče stranke, Iji je po poklicu den-tist, je prejemal na leto 12.000 dolarjev, ker je bil svetnik za »zdravstvena vprašanja«. Sir Stafford je s popolnoma iskrenim obrazom dejal, da to seveda niso bile nikakršne podkupnine.
Ta radodarnost ameriških gangsterjev do vodilnih osebnosti na Bahamih se je končala s prihodom nove, v glavnem črnske vlade na oblast. Novi premier Lynden Pindling je že napovedal, da bodo izgnali tri ameriške državljane, ki jih ameriška oblastva iščejo zaradi davčnih utaj in stavnih goljufij.
Toda sir Stafford in njegovi pajdaši bodo verjetno lahko obdržali ves denar, ki so si ga nepošteno pridobili. Preiskovalna komisija jih ne more prisiliti, da bi ga vrnili. Toda politični namen bo preiskava najbrž dosegla. Koristila bo novi vladi, ki obljublja ljudstvu, da bo bolj pošteno vladala. Toda tisti, ki Bahame dobro poznajo, trdijo, da bo na otokih potrebnih še nekaj preiskovalnih komisij, ker je denar le preveč zapeljiv.
VELIKA BRITANIJA
ANGLOKITAJSKE
»CVETKE«
Britanska gospodinja sem in se mi gnusi, ko vidim, kako osebje kitajskega poslaništva napada naše policaje. Jaz pravim, naženite vse tujce iz Britanije, da bo za Britance več dela.
PRODAJA NAKUPOVALCEM ZLATO Z GARANCIJO NEPOSREDNO IZ TOVARNE V VASEM INTERESU JE, DA PRED KATERIMKOLI NAKUPOM OBIŠČETE NASO NOVO VELIKO TRGOVINO za prodajo zlata.
Kupite lahko po vaši želji 18-karatno zlato, zlato za zobe, cekine, ure itd.
S TEM ODREZKOM DOBITE 5% POPUSTA!
n
Britanski tednik »New Statesman« je 2bral nekaj' cvetk iz poročil britanskega tiska o nedavnih pretepih okoli kitajskega poslaništva v Londonu. Takrat je bilo nekaj krvavih glav in še več dni potem, ko je bilo že vse mirno, so se v bližini poslaništva zbirali radovedneži, da bi videli — kakor je dejal neki mladenič — »kaj se bo zgodilo.«
Citat iz »Daily Expressa«:
Množica se je zbirala na ulici pred poslanstvom. Nekaj ljudi je pelo rodoljubno pesem: »Vladaj Britanija«. Nekdo je zavpil: »Mi smo zmagali na svetovnem nogometnem prvenstvu!«
Citat iz »Daily Telegrapha«:
Tri poškodovane Kitajce z obvezanimi glavami in krvavimi obrazi so odnesli ven na nosilih. Eden izmed njih je mahal z Maocetungovimi mislimi. Kakih tristo ljudi, ki se jih je tam zbralo, ni kazalo prav nobene naklonjenosti do Kitajcev. Slišati je bilo vzklike: »Pojdite na bolniško!«, »Živel kolonializem!« in »živela svobodna Kitajska!« Ko pa je nekdo zavpil: »Mao Je svinja!«, ga je policaj posvaril.
Pismo britanske gospodinje v »Manchester Evening News«:
»BANANOVE LUPINE« PROTI UPOROM ČRNCEV
Prenosna rampa za izstreljevanje raket je približno tako velika kot velik revolver. Pa kljub temu lahko izstreli 50-milimetr-ski raketni izstrelek, ki naredi »pšum«, in tistega, ki ga zadene, ni več. Menda ta prenosna raketna rampa že nekaj časa sodi v popolno opremo tajnih ameriških agentov. »Vohljač«, naprava, ki koristno uporablja najnovejše dosežke kemije in elektronike po vonju odkrije nasprotnika. Ameriški marinci jo že nekaj časa 'precej uspešno uporabljajo v Vietnamu.
Omenili smo dva primera, toda pravzaprav bi potrebovali več kot celo stran našega tednika, da bi opisali vse najrazličnejše nove naprave in orožja, s katerimi ZDA oborožujejo svoje vojake in agente in ki jih le-ti bolj ali manj koristno uporabljajo. Saj je znana resnica, da vojna spodbuja iskanje in proizvodnjo novih orožij, v Vietnamu pa so ZDA v vojni, da bolj ne bi mogle biti, pa čeprav tisto, kar se dogaja v Vietnamu, za ZDA uradno še ni vojna.
No, medtem ko armade po svetu iz leta v leto, če ne celo iz dneva v dan, izpolnjujejo svoj arzenal in opremo, velja, da je edini red, ki je še pooblaščen nositi in uporabljati orožje, se pravi policija, ostal v oborožitvi tam, kjer je bil pravzaprav že pred pol stoletja. Bombe s solzil-nim plinom in pa močne brizgalne sta pravzaprav edini dodatni orožji, ki so na
voljo policistom poleg gumijevke, ki ni kaj preveč učinkovita, in pa pištole in puške, ki sta preveč učinkoviti. No, v Združenih državah Amerike bo odslej drugače. Upori temnopoltega prebivalstva ZDA so bili svojevrstno startno znamenje, in sedaj najrazličnejši izumitelji kar tekmujejo, kdo bo ponudil policiji učinkovitejše orožje za preprečevanje neredov in zatiranje uporov.
V New Havenu (zvezna država Connecticut) so, na primer, policisti med nedavnimi upori črnskega prebivalstva preizkusili »kij«, svojevrstno bombo, ki brizgne osem metrov visoko posebno kemikalijo (phenylchlormethylketone, piše na bombi), ki takoj povzroči enourno paralizo. In res, kakih petdeset demonstrantov se je znašlo na policijski postaji in potem v zaporu, še preden je doumelo, da so jih aretirali. Več tovarn menda preizkuša orožje, od ka-
terega si policija obeta kar največ: gr*
za »pomirjajoče puščice«, ki naj bi jih izstreljevali iz posebnih pištol. Prvi poskusi so se končali kar uspešno: puščica tako pomiri najbolj divjega ekstremista, da vsaj za kako uro postane menda kar najbolj vnet zagovornik nenasilja. Nova iznajdba je tudi »tank proti neredom, ki bruha dim, ne da bi hkrati oslepil voznika«. Preizkusili so ga pred dnevi v Atalanti, toda menda se ni obnesel najbolje. Toda med policisti vse več govore o »absolutnem orožju«: »banano-vi lupini, ki deluje v hipu«. Gre seveda spet za kemikalijo, pripravlja jo Fort Worth’s Wester Company, ki spremeni vsak tlak, takoj ko jo razlijejo po njem, v ploskev, na kateri drsi desetkrat bolj kot na najbolj gladkem ledu. Policijska logika naj bi bila na mestu: ko bodo padli uporniki, bo propadel tudi upor.
: ■ ■ •	- • - ....
S STRANSKIH JIROV
PRI ROKI \
Reporterji ameriškega tednika »Times« so brez posebnega truda odkrili v neposredni bližini nabornih uradov po ZDA kar 150 »pravnih posvetovalnic«, v katerih rekrutom postrežejo s številnimi nasveti, kako naj se ognejo vojaški suknji v Vietnamu. Naborniki lahko izbirajo in se odločijo, ali jim bolj ustrezajo kronična astma, homoseksualna nagnjenja, jehovstvo, pacifistična prepričanja itd.
SODNIŠKI KRUH
Brazilska politična policija je aretirala italijanskega študenta Daria Canala. Po njenem gre za »komunističnega agitatorja«. Sodnik Tinoco Barreto, ki naj bi odločil o vsej zadevi, je ugotovil, da je obtožba iz trte zvita, pa je mladeniča osvobodil. Toda tajna policija ga je kratko malo ugrabila in odpeljala v neko kasarno, kjer je še sedaj zaprt. Ker vsi sodnikovi uradni protesti niso prav nič zalegli, je prišel mož pred dnevi pred novinarje z že kar precej dolgo brado: »Ne bom se bril,« je iz-
javil, »dokler se bosta policija in vojska vmešavali v pravosodje.« Kot so zapisali tudi dopisniki: obeta se mu kar precej mogočna brada.
CLAY - NOBELOVEC?
Nemški pisatelj Peter Wiess, ki živi na Švedskem, poroča, da je možno, da se bo temnopolti boksar Ca-ssius Ciay znašel med kandidati za Nobelovo nagrado za mir. Seveda ne zaradi svojih boksarskih uspehov, pač pa zaradi upiranja vojaškim oblastem — noče v Vietnam — in pa zaradi podpore črnskim gibanjem.
ZATON IMPERIJA
Iz Port Edgara v škotskem zalivu Firth of Fourth je, na primer, v sedemnajstem stoletju izplulo ladjevje lorda Jellicoea in se spet vrnilo tja po zmagoviti jutlandski bitki. Iz tega vojaškega pristanišča so v obeh svetovnih vojnah plule v boje številne britanske ladje. In danes? Kot vse kaže. bo vojaško pristanišče kupila skupina ameriških petrolejskih mož in ga preuredila za pristanišče za tankerje.
IIIHIIIIIMUnillMinMIIHHIIIIIIIIIIIIIIPIIIHUlllMHMHIIIIIIIIIl^
BLI
NAGRADNA
PRODAJA
RUSKIH RIB IN KOMPOTOV
609 LEPIH NAGRAD
OD 11. SEPTEMBRA 1967 V VSEH TRGOVINAH PREHRANE V LJUBLJANI
Velika nagradna prodaja ruskih rib in kompotov
fik«jmbra v oljil	  350	f	NdJn	4 M
Škombra v paradižnikovi omaki..................................... 350	g	N^in	4 20
Sardina v olju.................................................... 230	g	Ndin	3,83
Saira v olju  ........................................................  g	Ndln	3	gj
Kompot višnja................................................... 1070	g	Ndi0	5 30
Kompot višnja..................................................... 570	g	Ndin	3,10
ZA VSAKO RIBJO KONSERVO ALI KOZAREC KOMPOTA PREJMETE OB NAKUPU NAGRADNI KUPON.
Izžrebali bomo 609 nagrad:
3 nagrade —	pralni stroji Candy	3	nagrade	—	sesalci za prah Eta — češki
3 nagrade -	TV sprejemniki Televo* RR Niš	3 nagrade	—	smuči JET s kandahar vezmi
3 nagrade —	hladilniki Rex 1301	3	nagrade	—	foto aparati Zorkin 4
3 nagrade —	peči na olje Kontakt 7500	3	nagrade	—	gramofoni suprafon stereo
3 nagrade —	električni štedilniki Gorenje	4	zvočniki
6 nagrad —	štedilniki na trdo gorivo Gorenje	9 nagrad	—	tranzistorji Piknic RR Niš
15 nagrad — grelne plošče Eta 12 nagrad — asplratorjl za preproge — češki 300 nagrad — pralni prašek Juxan 5 kg 60 nagrad — nakup prehrambenega blaga v znesku 100,00 Ndin 90 nagrad — nakup prehrambenega blaga v znesku 50,00 Ndin 90 nagrad — nakup prehrambenega blaga v znesku 25,00 Ndln Žrebanje nagrad bo 15. oktobra, *5. novembra 1967	in	10.	januarja 1968.
Številke Izžrebanih kuponov bodo objavljene v Delu	in	Ljubljanskem	dnevniku.
KDO JE BILA ILSE KOCH
V ZGODOVINI, VSAJ SODOBNI, NI PRIMERA, DA BI KAKA ŽENSKA TAKO DALEČ POTISNILA MEJE KRUTOSTI, KOT JIH JE ILSE KOCH, »PSICA IZ BUCHEN-VVALDA«, KI JE NEDAVNO V JEČI NAREDILA SAMOMOR
REHRANA
TT
M. BRPT. INI.
SVET
SVET
SVET
»Smrt je zarpe odrešenje. Druge rešitve ni bilo.« Tako se končuje pismo, ki ga je Use Koch napisala svojemu devetnajstletnemu sinu, preden je napravila samomor. Nobenega kesanja, nobenega opra vičevanja. Ubila se je v noči med prvim in drugim septembrom. Njeno truplo je ob zori našla Ječarka jetnišnice v Aicha-chu na Bavarskem, kjer je Use Koch prestajala svojo kazen dosmrtne ječe.
Stara Je bila 61 let. Prvič so Jo obsodili avgusta 1947. Obtožnica, ki so Jo prebrali pred ameriškim vojaškim sodiščem, jo je bremenila, da je »med letoma 1939 in 1943 ubila vsaj petinštirideset internirancev koncentracijskega taborišča v Bu-chenvvaldu, kjer,-j e bil njen mož Karl poveljnik, poskusa umora vsaj sto petintridesetih internirancev, nasilja in surovosti proti jetnikom raznih narodnosti«. Med drugim je bilo zapisano v obtožnici, da si je dala izdelati senčnike, rokavice in ovitke za knjige iz kože svojih žrtev.
FRITZ KRAMER (aretiran zaradi dezerterstva in od 1939 zaprt v Buchemv&l-du, kjer ga je poveljnik taborišča Koch vzel za »osebnega slugo«. Odlomek iz njegovega pričanja med prvim sojenjem Usi Koch v Dachauu): »Gre za podatke iz osebnega kartotečnega Usta, ki so ga potem uničili. Use se je rodila leta 1906 v Dresde-nu. Bila Je hči gradbenega delavca in čistilke v postajnem stranišču. Najprej Je delala kot natakarica v neki gostilni, potem pa Je postala tajnica na sedežu gesta-pa ▼ Dresdenu. Po naravi Je imela rdeče
SVET
lase, toda potem si jih Je začela barvati. Bila je potem svetlolasa tn zelo lepa. Uveljavila se Je v političnem življenju in postala je tajnica v direkciji koncentracijskega taborišča Saxemburg. Tam je spoznala Karla Kocha in se z njim poročila. Leta 1939 so Kocha imenovali za poveljnika taborišča Buehenwald. Družina Koch
— medtem sta se rodila dva otroka — je odšla stanovat v taborišče ...«
Kako so v Buchenvvaldu živeli taboriščniki
(Iz britanskega skupščinskega poročila
— sestavili so ga poslanci, ki so takoj po osvoboditvi obiskali taborišče): »... barake so bile povprečno dolge 24 metrov in široke 7 metrov. V vsaki Je živelo kakih tisoč tristo ljudi. Taboriščniki so spali na štirinadstropnih pogradih. Med ležiščema je bilo 60 centimetrov prostora. Vsako ležišče je btlo dolgo 180 centimetrov, široko pa 120 centimetrov. Na vsakem ležišču Je moralo spati po šest taboriščnikov Ob osvoboditvi so imeli taboriščniki od vse obleke samo nekakšno progasto araj co, pod katero stegna pogosto niso bila debelejša od običajnega moškega zapestja. Zaradi pomanjkanja je umiralo povprečno po sto ljudi na dan. Vsega skupaj Je v taborišču umrlo približno 51 tisoč ljudi. V taboriščnem laboratoriju smo našli preparirane dele človeškega telesa in tudi dve mumificirani, komaj za pest veliki glavi...«
Je lise Koch lahko ukazovala v taborišču?
ILSE KOCH (izjava pred zahodnonen škim sodiščem v Augustl leta 1950): »Bil sem samo žena poveljnika taborišča. N sem imela nikakršne oblasti. Nikdar n sem zvedela, kaj se dogaja v taborišču.«
SODNIK GEORGE MAGINOT (preč sednik sodišča v Augusti): »Za množičn umore v taborišču je kazensko odgovore: samo Karl Koch. lise Koch je odgovom samo za osebno, posredno ah neposredni vmešavanje v taboriščno življenje. Prav M radi tega vmešavanja pa lahko ugotovimo da je izpričala veliko hujšo krutost ko drugi taboriščni poveljniki.«
ILSE KOCH: »Imela sem dovolj svc jih skrbi. Ravno treba se mi je bilo ukvar jati s taboriščniki.«
PRIČA LOWENSTEIN: »Sam sem vi del, kako so trije taboriščniki umrli zara di udarcev, ki jih je ukazala ,Buohenwald ska psica’ kot smo v taborišču imenoval lise Koch.«
PRIČA SIEBENEICHLER: »Osebno ni sem videl, toda v taborišču sem slišal, df je sama pretepala nekatere taboriščnik« ali pa so jih pretepli po njenem ukazu.«
PRIČA KOGEN: »Prihajala je gledat ko so se taboriščniki slačili. Izzivala JU je s svojim vedenjem in držo, potem p« je ukazala, da jih morajo za kazen pretep sti. Bolj so se je bali in bolj so Jo sovra žili kot njenega moža.«
PRIČA FROBOESS: »Ko smo delali, j« prihajala sedet z razmaknjenimi nogam: na taboriščno ograjo. Dvigovala je krilo, potem pa si je zapisovala številke taboriščnikov, ki so jo pogledali. Kazen je bila 25 udarcev.«
PRIČA SCHMIDT: »Ce je niso glodali, je bilo še slabše. Bila je užaljena, taboriščnike, ki jih je izbrala, pa so potem zaprli v kletke, kjer so umrli od lakote in . mraza. Nekemu taboriščniku Je ukazala oviti okrog glave krono iz bodeče žice, d* bi tako bolj vemo predstavljal Kristus* » božični procesiji.«	,
PRIČA KOGEN: »V taborišču sem slišal, da so štiriindvajset golih Poljakov *a-prli v kletko in Jih pustili tam, dokler niso vsi umrli. Slišal sem tudi, da Je Uee Koch vsak dan hodila gledat, kaj se dogaja v kletki. Jaz osebno Je sploh nisem videl.«
PRIČA SCHMIDT: »Pomladi leta 1039
je Use pobesnela, ko Je opazila, da v taboriščnem vrtiču manjka nekaj rož. Obtožila nas Je, da smo jih pokradli. Za kazen
SVET
SVET
SVET
OBIŠČITE OBRATE
HOTELA SLON
Hotaf - Restavracija -
Kavarna - Slaščičarna Bar - Bifa
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
». SEPT. Ud
TT
In ta prepričajta o naših prvovrstnih speclalltatah ter solidni postrežbi
Bobnenje oborožene revolucije v Latinski Ameriki je vedno glasnejše. Gverilci skušajo po vzoru Fidela Castra dvigniti v upor *00 milijonov ljudi. Obupne socialne razmere, gospodarska zaostalost, politična nestabilnost, vojaški režimi v mnogih deželah — vse to je pritiralo mnoge ljudi v slepo ulico in zbudilo v njih prepričanje, da se »zelena celina« ne more prebuditi drugače kot v krvavi revoluciji. Iz dneva v dan prihajajo nova poročila o gverilskih akcijah v malone vseh državah Latinske Amerike. Po konferenci organizacije latinskoameriške solidarnosti, ki je bila nedavno v Havani, kjer so se zbrale najbolj ekstremne frakcije latinskoameriške levice, je dobil gverilski boj nov polet. Hkrati s tem pa se krepi tudi dejavnost latinskoameriških režimov in armad proti tej »subverzivni dejavnosti«. Pri tem jih krepko podpirajo Združene države, ki jim ni do tega, da bi se stanje na celini količkaj spremenilo. Francoski piseo Jean Lartegy, avtor knjige »Piačanci«, popisuje v zadnji številki »Pariš Matcha« položaj v Nikaragui, kjer vlada eden najbolj okorelih diktatorskih režimov v Latinski Ameriki, in pa ameriški vojaški center v Panami, kjer se urijo oficirji latinskoameriških vojska za boj proti gverilcem.
Nikaragua (148.000 kvadratnih kilometrov, 1,400.000 prebivalcev) je ena izmed tistih drobnih srednjeameriških državic, kjer popotnik prebije več časa na obmejnih prehodih kot na poti čez deželo. V njej že petintrideset let vlada družina Somoza, dinastija caudillov, katere člani nimajo kaj zavidati Trujillu, Battisti ali »Pa-pa Duvalieru«. Višek nenavadnega je, da Je v državi, kjer sedem desetin ljudi ne zna ne pisati ne brati, nacionalni heroj pesnik Ruben Dario. Ta romantični tepček, zaljubljen v pariške kavarne in madridske rambJas, ki ga je svet dolgo poznal bolje kot njegovi rojaki, je prišel na tako imeniten položaj zgolj zaradi nezaslišanega spleta okoliščin. Njegovo slavo bi v resnici zaslužil Cesar Sandino, junak vse latinskoameriške celine. Le-ta se je bil sedem let, od 1926 do 1932 boril in držal v šahu ameriške marince, ki so se izkrcali v Nikaragui, da bi »zaščitili življenja in imetje ameriških državljanov«. Seveda so ščitili predvsem interese nekaterih velikih ameriških družb in ameriške pozicije v času, ko je Amerika nameravala zgraditi v Nikaragui medoceanski prekop, ki bi tekel vzporedno s panamskim. Cesar Sandino Je v gorah na severu zbral peščico »campe-sinos« in študentov ter organiziral gverilski boj proti Američanom. Sandino je sklenil, da ne bo odložil orožja, dokler ne bo zadnji ameriški marinec zapustil Nika-rague. Ko je predsednik Roosevelt zamenjal politiko »debele palice« s »politiko dobrega sosedstva« in je odpoklical marince, je Sandino izpolnil obljubo in razpustil gverilce. Toda v gorah je bil zagrešil nekaj neprevidnih spodrsljajev.
Svojim tovarišem Je bil govoril o socialni pravičnosti in o agrarni reformi. Roosevelt, ki je hotel popraviti napake svojih predhodnikov, je bil pripravljen pomagati Samdinu, da bi sestavil resnično revolucionarno vlado in izvedel potrebne družbene reforme. Toda peščici bogatih družin španskega rodu, ki so imele v rokah večino plodne zemlje, to ni bilo po volji. Naročili so torej dobrovoljnemu »Tachu« Somozi, poveljniku nacionalne garde, nekdanjemu trgovcu z vozovi, ki se je bil dokopal do svojega položaja, ker je znal angleško in Je bil prijatelj žene ameriškega ambasadorja, naj obračuna s Sandinom. In tako je lepega dne »Tacho« povabil San-dina na banket in ga dal ob odhodu umoriti. V Managui so mi pokazali mesto, kjer se je bil mali Cesar zgrudil. Njegovih morilcev mi niso mogli pokazati, ker jih je bil dal skrbni »Tacho« pobiti.
No, spričo vsega tega bi bilo od morilca in njegovih sinov težko zahtevati, da bi razglasili za narodnega junaka človeka, ki se je boril proti ameriškim zaščitnikom vladajočih družin. Brez junaka pa tudi ni bilo mogoče živeti, saj bi se osmešili. In ker je bila Španija dala vsem srednjeameriškim državam neodvisnost brez boja, ni bilo mogoče dobiti nobenega osvoboditelja, in tako je padla kocka na Rubena Da-ria.
General Somoza starejši, Tacho, Je vladal posredno vse do leta 1936. Takrat pa se je dal izvoliti za predsednika liberalne
stranke, pač zato, ker je bil doma iz pokrajine Leon, tam pa so vsi ljudje liberalci. Nekaj mesecev pozneje je postal predsednik republike in najbrž bi bil še dandanes, ko ga ne bi bili umorili na neki slovesnosti med igranjem orkestra in ob pokih petard. Nasledil ga je njegov starejši sin Luis.
Stari Somoza je ljubil zemljo, zato si je na vse mogoče načine prigrabil tretjino plodne zemlje v Nikaragui. Njegovi nekdanji prijatelji, veleposestniki, ki so bili financirali umor Cesarja Samdkia, so žalovali za malim gverilcem, Ta je vsaj govoril samo o delitvi zemlje. General Somoza pa Jo Je kradel. Tacho je ljubil tudi rudnike; polastil se jih je torej, vendar prefinjeno, tako da je pod roko dobival delnice. Gozdovi so bili dober vir dohodka. Ni si mogel kaj, da jih ne bi spravil v svoje roke. Zanimal se je tudi za letalstvo, zato Je postal lastnik najpomembnejših linij; zanimale so ga tudi ladje, zato je ustanovil lastno pristanišče, ki ga je osvobodil plačevanja carin: »Puerto Somoza«. Ob smrti je zapustil svojima sinovoma med drugim 500 milijonov dolarjev gotovine.
Njegov sin Luis se je dokopal do oblasti ob podpori ZDA, predvsem Pentagona in CIA. Njegov mlajši brat, Tachito, ki se je šolal v West Pointu in je govoril bolje angleško kot špansko, je postal poveljnik nacionalne garde. Nikaragua je tako postala ena najmočnejših oporišč za ameriško vojsko in CIA. Na zemljiščih družine Somoza so pripravili invazijo v Prašičji zaliv in, sedem let poprej, invazijo proti Arbenzo-vemu režimu v Gvatemali.
Luis Je mimo vladal šest let. Toda ker so po svetu začeli malo preveč govoriti o tej dinastiji caudillov, so ameriški svetovalci zahtevah, naj brata nadeneta svojemu režimu bolj demokratično podobo. Nemudoma so izglasovali novo ustavo, po kateri člani družine Somoza niso mogli biti predsedniki republike dvakrat zapored. Luis Somoza je torej izbral za svojega naslednika zvestega oprodo Reneja Schicka, ki naj bi vladal štiri leta, potem pa bi ga zamenjal Luisov mlajši brat Tachito.
Nekaj tednov pred iztekom mandata se je Schiok odločil, da bo s svojo snaho pobegnil v tujino. Toda Somoze so zvedeli za njegov načrt. Schiok je na predvečer bega začutil, da mu preti nevarnost, in dobil je srčni napad. Ko je prišel naslednji dan k njemu njegov osebni zdravnik, ga niso pustili v predsednikovo sobo, da-siravno si je bil predsednik že čisto opomogel. Zdravnik družine Somoza se je na lastno pest odločil, da bo dal Schicku krvno transfuzijo. Dve uri pozneje je Schiok izdihnil. V Managui govorijo, da je bil umorjen.
Po njegovi smrti je začasno prevzel oblast podpredsednik, o katerem je komaj kdo vedel, da sploh obstaja. General Tachito, ki je bil že sit predsednikov, pa se je lastnoročno oklical za predsedniškega kandidata.
Opozicija je naposled sklenila, da bo podprla skupnega kandidata, doktorja
Aguerra. Toda Somoza je še pred volitvami dobro počistil z opozicijo. Nekatere voditelje so umorili, druge zaprli, tretji so se morali poskriti. V neredih, ki so jih izzvali Somozovi vojaki na nekem zborovanju opozicije, je izgubilo življenje 200 ljudi.
In naposled je prišel dan volitev. Ponarejeni imeniki, oboroženi vojaki na voliščih, prozorne glasovnice, da se je videlo, kdo glasuje proti Somozi, oklepne patrulje »volilne policije«, ki so krožile po ulicah, skrinjice, napolnjene že pred volitvami, skratka, ničesar ni manjkalo. Ko je bilo vsega konec, je dal Luis Somoza prinesti vse skrinjice k sebi domov in šest dni ga ni bilo na spregled. Ni se mogel odločiti, koliko odstotkov glasov naj nakloni opoziciji.
»Bodite demokratični,« so mu rekli na ameriškem veleposlaništvu, »dajte doktorju Aguerru 40 odstotkov glasov.«
»Ne,« Je odvrnil Luis, »še tako je preveč bahav, če mu dam 40 odstotkov, se bo začel pretirano ceniti. Dam mu kvečjemu 20 odstotkov, pa še to predvsem zato, da vam napravim veselje.«
»38 odstotkov.«
N »Petindvajset.«
Naposled so se domenili za 32 odstotkov ... in general Anastasio »Tachito« Somoza je bil izvoljen za predsednika republike z 68 odstotki glasov, medtem ko jih je dobil njegov nasprotnik 32 odstotkov. Neveljavnih lističev ni bilo, saj bi to samo motilo Luisa Somozo pri delikatnem računu. Toda že nekaj mesecev pozneje ga je pobral rak.
Po teh čudnih volitvah sem govoril z mnogimi politiki opozicije, ki so vsi konservativci, dobri katoliki, zvečine bogati, ugledni ljudje in večinoma še proameri-ški povrh. Vsi so mi dejali približno tole: »To je velika zmaga... za ..komuniste in Castra. Za boj proti Somozom nam ne preostane nič drugega kot puške in brzostrelke.« Američani torej ne razumejo, da si s tem, ker dovoljujejo Somozom tako početje, sami mečejo polena pod noge.
Mlad nikaragujski inženir mi je rekel: »Nikar ne mislite, da se bomo pustili ukrotiti. V teh gorah in teh gozdovih se Dodo kmalu pojavili gverilci.«
In res so se. Pred nekaj tedni.
Toda čemu so Američani dopustili vse to?
XXX
Panama je čudno mesto. Na eni strani tropska umazanija, trgi, nad katerimi se dvigajo kričeči glasovi in močne vonjave, gore zelenih lubenic, lesene hiše, balkoni, na katerih je čuti tleskanje pisanega perila, debele zamorke, tropski gentlemani s sumljivimi obrazi pod slamniki z ravnimi krajci.
Na drugi strani »canal zone«, ameriško ozemlje, kjer 50.000 ameri"'"' državljanov,
je morala cela baraka stati pet ur v pozoru na appelplatzu. Več kot trideset ljudi je izgubilo zavest, peterico, ki ni mogla več stati v pozoru, pa so tako pretepli, da so umrli.«
PRIČA PIELNICK: »Prebičala me je, ker menda nisem dovolj dobro opral njenega intimnega perila. Nekaj dni kasneje me je spet videla: ,Kako, si še živ,’ mi je rekla, pa saj sem vendar rekla, naj te odpeljejo v plinsko celico!’«
PRIČA DOKTOR BENEDIKT KAUTZ-KY: »Smrtne kazni so izvrševali z davljenjem ali pa z obešanjem na kavelj. Toda veliko več je bilo tistih, ki so umirali brez kakršnekoli obsodbe. Delal sem v skupini, ki je čistila trupla, preden so jih vrgli v krematorijske peči. Nekoč je še6t taboriščnikov odneslo klavir v stanovanje Ilše Koch. Eden izmed njih Jo je prosil za kos kruha. Ukazala je sleči in do smrti biča ti vseh šest taboriščnikov. Zato, kot je re kla, ker so se jo drznili ogovoriti.«
ILSE KOCH: »Ni res. Nekajkrat sem res prijavila nekatere izmed taboriščnikov, ki so delali pri meni, toda nisem vedela, kako jih bodo kaznovali.«
PRIČA ACKERMANN:	»V taborišču
sem vodil evidenco mrtvih. Veliko žrtev je imelo na čelu luknjo od krogle. Toda uka zali so mi, da moram vselej zapisati: .Ustreljeni v hrbet med poskusom bega’.«
PRIČA TOBIAS: »Nisem dovolj hitro ubogal nekega ukaza: Use Koch mi je s krepelom polomila trinajst zob. Nekoč je na konju prigalopirala med skupino taboriščnikov in začela z bičem udrihati na levo in desno.«
PRIČA GELLINICK: »Slišal sem Jo, ko je rekla možu: .Dragi, se tl ne zdi, da je tisti starec že zrel za grob?’ Karl Koch je nato ukazal, da je moral nesrečnik teči na grič in spet dol, dokler se od izčrpanosti ni onesvestil. Se tisto noč je umrl.«
PRIČA HOGENBERGER:	»Rekla	Je,
da sem jo .užalil s pogledom’. Dobil sem dvajset udarcev. Med bičanjem so morali vsi taboriščniki v zboru in v nemščini šteti udarce. Ce se je kdo zmotil, so morali šteti znova. Veliko jih je tako umrlo.«
Kako je bilo s senčniki iz človeške kože?
PRIČA FROBOESS: »Medtem ko smo delali, je psica opazila na prsih mojega tovariša, Belgijca Jeana Collinetta, vtetovirano jadrnico. Collinette je izginil. Toda ko sem šel loščit parket v Kochovo stano vanje, sem spet videl jadrnico. Potem ko
je Kochova dala ubiti Collinetta, si je iz tistega dela njegove kože, kjer je bila jadrnica, dala narediti ovitek za knjigo.«
PRIČA WILHELM: »Osebno sem vi,del senčnik, ki si ga je dala Use Koch izdelati iz človeške kože. Toda samo slišal sem, da si je iz človeške kože dala narediti tudi rokavice.«
PRICa TITZ: »V poveljnikovem stanovanju sem videl album, vezan v človeško kožo, in rokavice.«
PRICA ACKERMANN: »Delal sem v taboriščnem kirurgičnem oddelku. Osebno sem bil tam, ko smo z vsaj kakih sto trupel vzeli dele kože. Tiste, na katerih je bilo kaj vtetoviranega. To kožo so potem strojili. Nekoč so dele tetovirane človeške kože tudi razstavili na sedem metrov dolgi in tri metre široki mizi. Spominjam se, na največ jem kosu z živimi barvami so bili upodobljeni netopirji in zmaji.«
PRICA DOKTOR KAUTZKY:	»Skozi
moje roke je šlo veliko trupel, na katerih so manjkali deli kože. Pa tudi takih, ki niso imeli glav.«
PRICA PETER PLANISECK: »Moj tovariš je imel tetovirane prsi. Use Koch mu je ukazala, naj se sleče, da bi lahko videla podobo. Ponoči so ga odpeljali, in nikdar, več ga nisem videl.«
PRICA ACKERMANN: »Slišal sem, kako je poveljnik ukazal, naj mu izdelajo svetilko Iz človeških kosti in kože. Stojalo so izdelali lz kosti treh nog. Stikalo Je bilo skrito pod mezincem ene izmed nog.«
Kakšna žena je bila lise Koch?
FRITZ KRAMER: »Za ljubčke je jemala tudi taboriščnike. Toda samo za enkrat, potem je ukazala, naj jih ubijejo. Dva taboriščna zdravnika sta bila njena stalna
ljubčka.«
ILSE KOCH: »Z doktorjem Hovenom, taboriščnim zdravnikom, sem imela kratko razmerje. To sem storila zato, da bi se maščevala možu, ki me je varal.«
ILSE KOCH: »Ce sem bila dobra mati? Vedno sem se veliko ukvarjala z otroki.«
PRICA AXMAN: »Nekega dne je prišla s starejšim sinom Artvvinam na dvorišče, po katerem je hodila kolona taboriščnikov. Otrok jo je nekaj vprašal, in slišal sem, kako mu je odgovorila: ,Vsi so zločinci.’ Otrok je vprašal, če bi lahko videl .zločince, kako ležijo v blatu’. Kochova je pomignila esesovcem, in hip nato so se že morali vsi taboriščniki vreči v blato in
mlakuže. Esesovci so hodili med vrstami ležečih ljudi in udrihali levo in desno. Videti je bilo, da se Kochova in otrok odlično zabavata.«
HANS ILKOW (javni tožilec na procesu v Augusti): »Bila je nezvesta žena in
'nečloveška mati. Tretjega otroka je zanosila v zaporu, verjetno z nekim ameriškim ječarjem, samo da bi ušla smrtni kazni Nosečih žensk namreč ne usmrtijo.«
DOKTOR RUDOLF ENGLER (izvede nec na procesu v Augusti): »Obtoženka je klinično zdrava. Med sojenjem je simulirala norost. Ko se je sodnik odločil, da bodo razpravo nadaljevali kljub temu, mi je rekla: ,Ali nisem dobro odigrala? Nisem odlična igralka?’«
SODNIK KONRAD MORGEN (nacistični preiskovalni sodnik, ki je zaradi grabe-ža in prilaščanja državnega premoženja vodil leta 1943 preiskavo proti zakoncema Koch): »Kochova je histerična in sadistična nimfomanka.«
PREDSTAVNIK ZAPORA V AICHA-CHU (septembra 1966, leto dni pred samomorom Use Koch): »Use Koch je vzorna jetnica. študira angleščino in piše pesmi.«
FRITZ KRAMER: »Zakaj so Karla Kocha obsodili na smrt (nacisti — op. prev.)? Koch je zagrešil že toliko zločinov, da vsega skupaj ni bilo več moč prikriti. O tem so govorili že skoraj Javno. V Berlinu ga niso več mogli podpirati. Toda ubijanje taboriščnikov v Tretjem redehu ni bilo zločin. Obsodili so ga zaradi grabeža in deliktov proti premoženju države.«
SODNIK KONRAD MORGEN: »Celo II se je v napadu histerije obdolžila moža, da je nakradel toliko denarja, da bi lahko z njim tapeciral prav vse barake v taborišču. Ko sem prišel preiskat stanovanje Kochovih, mi je odprla Use. Rekla mi je: ,To vas bo stalo zelo drago.’ In res sem imel potem težave s Himmlerjem. Ko sta Kochova prišla v Buchenwald, nista imela skoraj ničesar: za vse njuno premoženje je bilo dovolj prostora na postreščkovem vozičku.«
Zakaj je ameriški general pomilostil lise Koch?
GENERAL LUCIUS CLAY:	»Ko	sem
proučil zapisnike s sojenja Use Koch, sem ugotovil, da kazenska odgovornost Kocho-ve nikakor m tolikšna, da bi upravičevala kazen dosmrtne ječe. Zato sem spremenil obsodbo v štiri leta zapora. Ker je v ka-
zen štet tudi pripor, smo Kochovo spustili na prostost 17. oktobra 1949.«
SODNIK WILLIAM DENSON (predsednik ameriškega sodišča, ki je obsodilo Kochovo): »To, kar je storil general Clay, je nesprejemljivo za človeštvo.«
še sedaj ni povsem jasno, zakaj je bil ameriški general nenadoma tako milosten. Vsekakor pa ga je njegova odločitev veljala kariero, ko se je vrnil v ZDA. Po demo-’ bilizaciji se je skušal uveljaviti v politiki, toda vsakič, ko se je prikazal na kakem zborovanju, so ga prekinjali z medklici: »Govori nam raje o senčnikih!« Tako je bilo njegove politične kariere kaj hitro konec.«
Zakaj so Ji drugič sodili Nemci?
(Iz poročila ameriške senatne podkomisije, ki je proučila zadevo Use Koch): »... zaradi načela res judicata mi ne moremo še enkrat soditi Usi Koch, toda želeti bi bilo, da bi ji sodili drugi, na primer, Nemci. Čeprav je vsega obžalovanja vredno, da morajo ameriške oblasti računati na taka pota, je kljub vsemu najpomembneje, da Use Koch dobi kazen, ki jo zasluži, kazen, ki ji je bila že odmerjena pa potem preklicana ...«
No, v resnici je bilo vse skupaj precej bolj zapleteno in mračno. Zahodna Nemčija Je rade volje privolila, da prevzame sojenje Usi Koch, saj Je s tem, da se Je uklonila ameriškemu pritisku, dosegla celo vrsto političnih rezultatov: s tem sojenjem naj bi nekako dokazala, da je že dosegla visoko stopnjo demokracije, s tem pa je nekako gradila temelje za svojo zahtevo, naj bi v prihodnje sama sodila nacističnim vojnim zločincem. Toda s tem še ni bilo konec igre: kako naj odmerijo enako kazen (v povojnem zahodnonemškem pravosodju je najhujša kazen dosmrtna ječa) sadistični in zločinski nimfomanki kot visokim častnikom, ki so samo »izpolnjevali povelja«? S korekcijo odločitve generala Claya pa je Zahodni Nemčiji uspelo posredno še nekaj več: če so Američani med sojenjem vojnemu zločincu proglasili krivega za nedolžnega, ali ni moč po analogiji sklepati, da so na drugih procesih obsodili marsikaterega nedolžnega?
Use Koch se je pritožila leta 1961 komisiji za človečanske pravice. Leta 1968 je zahtevala od ZR Nemčije pokojnino kot vojna vdova. Mesec kasneje je vložila prošnjo za pomilostitev. Vse njene zahteve in prošnje so zavrnili. Verjetno se je zato tudi odločila za samomor.
CEMU SO AMERIČANI DOPUSTI VSE TO? Bobnenje oborožene revolucije v Latinski Ameriki je vedno glasnejše
H-SE HOCH: Sadistka sl je sodila sama
vojakov in civilov, ne živi dosti drugače od svojih rojakov na Floridi ali v Kaliforniji. Vse so pripeljali s seboj, bele hiše na zelenih tratah, klube, piknike, dobro vzdrževane ceste, na katerih je hitrost omejena.
Ta dva svetova ločuje ograja in silovita mržnja. Pretveza za ameriško prisotnost v tem kraju je prekop, ki pa je danes že premajhen, saj veliki tankerji in parniki ne morejo skozenj. Razen tega je prekop v okviru sodobne strategije težko braniti.
»Tu nismo samo za to, da branimo kanal,« mi je rekel polkovnik Cuchville, predstavnik Sithem Command, Južnega poveljstva. »To je za nas drugotna naloga. Naše poglavitno delo je boj proti kastri-stični subverziji. Tu ste v anti Kubi.«
ObisSsai sem džungelsko šolo in njen živalski vrt, v katerem so vse škodljive, nevarne in užitne živali iz štirih vrst panamske džungle. Na tem malem koščku zemlje so nakopičene tudi vse vrste rastlinja, ki ga najdete v Latinski Ameriki in v Vietnamu. V posebnih predelih se vadijo letalci, ki jim sestrelijo letala in morajo izskočiti s padalom, pa tudi agenti in skupine komandov, ki jih spustijo v džunglo. Navaditi se morajo, da žive v džungli več dni ali celo več tednov samo ob hrani, ki si jo sproti pripravijo.
»Urjenje za Vietnam,« so mi rekli.
To je bilo tudi in predvsem urjenje za gverilski boj v tisti neprehodni džungli ob Amazonki, kjer se menda skriva Che Guevara.
Mojstrsko delo ameriške strategije in politike na tej celini je »Escuela de las America®« v Panami, ki sodi v okvir Južnega poveljstva.
V tej šeli je uradni jezik španščina. Vsi inštruktorji govore tekoče špansko. Celo med seboj ne smejo govoriti angleško. Ti inštruktorji so. skoraj vsi pripadniki »Spe-oial Focots«, tako imenovanih »zelenih baretk«. To so vojaki nove vojaške dobe, ko bodo vojne samo še subverzivne. Ta čas je že prišel.	j
Skozi to šolo je šlo od leta 1949, ko je bila ustanovljena, 22.000 gojencev, oficirjev iz rednih latinskoameriških armad. Zdaj jih konča šolanje vsako leto 3000. Nekateri med njimi se pridružijo gverilcem, kot poročnik Ton Soza iz Gvatemale, toda velika večina jih zvesto služi svojim vladam ... svojim polkovnikom ali idejam, ki so jim jih vcepili v glavo ...
Leta 1945 je bilo v Latinski Ameriki dvanajst caudillov, ki so izšli iz vojske. Leta
1961 je bil le še en sam. Toda vsi demokratski re&mi so se močno nagibali na ekstremno levico, bodisi zaradi demagogije, zaradi hispaniolske nagnjenosti do ekstremnega ali pa zato, ker so imele komunistične partije sicer malo članov, zato pa dobro organizacijo, akcijske metode in program, česar je drugim strankam manjkalo. Tako je, na primer, prišel na oblast Goulartov režim v Braziliji.
Castrova zmaga na Kubi, njegov obrat h komunizmu, vojna v Vietnamu, umor Kennedyja, neuspeh Zveze za napredek, nenadne zanimanje Rusije in Kitajske za
LUIS IN TACHITO SOMOZA solastnika Nlc™^™
latinskoameriški tretji svet so nagnali State Departmentu strah v kosti. Zdelo se mu je, da je treba predvsem zaustaviti val revolucij, ki se je širil po celini.
Skrb za Latinsko Ameriko so torej predali Pentagonu in njegovemu generalu Parterju. Pentagon je obljubil, da ne bo hujših prevratov, dokler traja vojna v Vietnamu. Pa so bili, in to resni prevrati, vendar jih je vojska vedno krvavo zadušila. Vojska se ne ukvarja z medicino, marveč s kirurgijo.
V tem okviru je prišlo do izkrcanja v Dominikam, ki ga je vodil Pentagon. Sem sodi podpora caudillom, kakršen je Somoza v Nikaragui in Stroessner v Paragvaju, sem sodi dejstvo, da ima Pentagon preko Escuele de las America« kontrolo nad vsemi latinskoameriškimi armadami.
Vsepovsod so se pojavile »zelene baretke« iz panamske šole, v skupinah po sedem, v clvflu ali uniformi. Kadar Je bilo treba, so neposredno posegli vmes, sicer pa so dajali nasvete nekdanjim gojencem lz šole v Panami, ki so bili postali njihovi resnični tovariši.
m tako so v letu 1967 v Latinski Ameriki znova v večini tisti režimi, ki Jih bolj ali manj kontrolira vojska: v Argentini, Braziliji, Ekvadorju, Boliviji, Gvatemali, Paragvaju, Peruju, Kolumbiji, Hondurasu, Dominikanski republiki, Salvadoru, Nikaragui.
Edino Mehika, Urugvaj in Čile so izvzeti iz tega spiska. In kaj predlaga Castro? Režime, rojene iz gverile, ki bodo morali tako kot njegov režim, postati še bolj militaristični, cel narod spremenjen v potujočo orožarno ki koraka po taktu. Njegova akcijska sredstva? Komaj tisoč gverilcev za 200 milijonov prebivalcev, to ni nič. Toda računa lahko tudi na vso bedo, na vse nezadovoljstvo 200 milijonov ljudi, na tisto včasih prav strupeno mrž-njo vse latinskoameriške celine do Združenih držav.
Veliki mehiški pisatelj Carlos Puentes je že leta 1962 takole zapisal: »Prosim vas, Američani, poglejte malo čez mejo intelektualnega provincializma hladne vojne. Uvidite, kam želimo priti, mi, ljudje iz nerazvitega sveta, lačni in revolucionarni...
Mi smo drugačni od vas. Ne bodite tako provincialni! Skušajte razumeti, da je svet različen... Radi bi sodelovali z vami kot enakopravni prijatelji, ne pa kot trpinčeni, podhranjeni in nevedni sužnji... Radi bi vas tudi rešili usode, ki je hujša od suženjstva: gospostva.
Skušajte me razumeti: Latinska Amerika ne misli biti predmestje vaše dežele. Sami bomo vstopili v svet... Prvi korak sodelovanja, ki ga boste morali napraviti, je, da boste začeli spoštovati revolucionarne spremembe, ki se rojevajo v naših ljudstvih ... Latinska Amerika ve, po kateri poti mora iti. Nič, moji severnoameriški prijatelji, ne more zadržati teh dvesto milijonov ljudi.«	\
Mehiški diktator Porfirio Diaz pa je nekoč dejal o Mehiki tole, kar velja za vso Latinsko Ameriko: »Uboga dežela, tako daleč od boga in tako blizu Združenih držav.«
J”\N LARTEGY
BENEŠKI FESTIVAL
L HI MS TAREJ
Priznanje večnemu mladeniču filmskega ustvarjanja, poetu Lulsu Bunuelu — Ljubiča Samardžič med velikimi nagrajenci — Vražji fant Jean Luc Godard In n|egova »Kitajka« z rdečo knjižico
Festival na Lidu Je zaprl vrata, dolga festivalna palača bo samevala spet leto dni. Propagandni lepaki bodo obledeli in dež bo spral z njih zasanjene ustnice Ca-thertae Deneuve in vprašujoči pogled »Tujca« Marcella Mastoiannija. Toda prof. Lu-igi Chlarini, trmasti in nepopustljivi direktor beneškega filmskega festivala, je lahko zadovoljen; 28. festival je svetu pokazal nekaj dobrih filmov, predvsem pa -a vzeto povedal nekaj grenkih resnic, mimo katerih danes ne more človeštvo. Festival je skozi dela predvsem mladih in novih avtorjev brez kompromisa pokazal na aktualne probleme, ki nas tarejo. Film problemov torej? Da, film problemov, pa tudi kvalitete. Godardu, ki nas preseneča vsako leto bolj s svogo tehniko — saj ga predvsem zaradi nje oenimo — so se letos pridružila imena drugih, še neznanih avtorjev, zlasti mlajših kinematografij — kakor je naš Puriša Djordjevič —, ki so svetu uspeli s svojevrstno filmsko tehniko, na eleganten, pov*;m moderen način povedati, kaj jih teži. Kot vsa zadnja štiri leta, odkar na Lidu neusmiljeno vla-
da prof. Chlarini, so bttl seveda m.n»rfn takšnega izbora najbolj prizadeti tisti, ki ob filmih iščejo košček slave tudi zase. Ob takšnih filmih si namreč ta mogoče zamisliti velikih sprejemov, na katerih bi zableščalo ime tega ali onega slavnega delfina iz visoke družbe, tako da bi jutri napolnil stolpce domačega in zakaj ne tudi tujega časopisa. Tako p- , ah, le dolgočasne intelektualne razprav-. ’ o ustvarjanju! Lido res ni mogoče več prepoznati, turizem upravičeno propada... Takšne in podobne tožbe so zadevale tudi letos na beneški festival. Pa tudi v novinarskih krogih je bilo vsaj prve dni, ko prikazani filmi res niso imeli kaj povedati tisoč zbranim kritikom z vsega sveta, precej negodovanja.
Zakaj ni na festivalu prisotna Sovjetska zveza, kje je Japonska, pa tudi film Združenih držav Amerike je bil odbit. Kaj vendar misli žirija? Ime Alberta Moravie — bil je njen predsednik — v literaturi res nekaj pomeni, toda film je nekaj povsem drugega. Trije veliki niso poslali dobrih filmov, se brani prof. Chlarini,
MED MNOŽICO IN VELIKANI: Bunuel (s hrbtom prod kameri), Visconti, Mastroianni in drugi
darda, Pasoitalja in še koga, toda zadovo
ljitl vse je težko. Mlade je posebej nagradila in prav je tako. Naš Djordjevič ta Italijan Ballocchio sta za velikimi parolami osvoboditve človeka ta obljubami o boljšem življenju pogumno odkrila egoistične nagibe posameznikov, ki znajo določene zgodovinske trenutke ta odločitve obrniti predvsem v lastno korist.
Morda nam je tudi zato lahko razumljiva podelitev zlatega leva za najboljšo moško vlogo našemu mlademu igralcu Lju-biši Samardžiču. Vsi s/io pričakovali, da bo leva letos odnesel Marcello Mastroian-ni; njegov »Tujec« je bil odličen, tudi Camus bi ga bdi vesel. Pa smo se ušteli, seveda smo bili s Samardžičem veseli najbolj predstavniki jugoslovanskega tiska. Ljubiša je z Mileno Dravič postal že pojem novega jugoslovanskega filma, pojem mla dosti ta neuklonljivosti. Ob podelitvi zlatega leva, pred polno dvorano kozmopo litske publike je bil Samardžič prav takšen, kot je sicer: vesel, mlad fant, ki ne pozna odtujenosti, fant, ki se mu hoče življenja ta dela. Tujina mu je dala visoko priznanje, morda ga bo tudi doma kaj več, priznanja njemu ta vsem tem mladim ta ne več mladim, zvestim spremljevalcem jugoslovanskega filma, zvestim tudi takrat, ko še ni bil med vodilnimi kinematografijami v svetu, pa so vanj zaupali ta z njim živeli.
Godarda smo iskali brez uspeha vsi, kar nas je bilo na Lidu. Le včasih si lahko opazil njegovo majhno postavo in za velikimi temnimi naočniki skrit zagonetni obraz. Ta vražji fant francoskega filma je na Lido prinesel svojo »Kitajko« in z njo vonj po kitajski kulturni revoluciji. Ali bo res Sorbona zletela v muk, smo se spraševali, tako je namreč zapisano v filmu, v katerem igra glavno vlogo njegova nova žena princesa Anne Wiazemska? Mladim anarhistom v filmu ne gre verjeti, da bi mislili zares, ta tudi Godardu ne, pa vendar Je njegova »Kitajka« dokaz, da se v glavah mladih intelektualcev na Zahodu nekaj kuha. Godard je to spoznal zelo
V,
Vi i V	41
»ji i» nit
SSHii
••V
«1«
mmmm mm
..V- -Jr,'	-	-.
. .-'.i':,:.- .-.
M«
- ■
mhmRSSmBbr
LJUBIŠA SAMARDŽIČ, PURIŠA DJORDJEVIČ: s filmom »Jutro« prodor med najboljše
MARCELLO MASTROIANNI: »Tujec« par ezcellenoe
toda zakaj toliko italijanskih ta zakaj slab grški film, ali je posredi res več političnega kot drugega vpliva? Sedaj ob koncu festivala, po razdeljenih nagradah, pa so skoraj vsi ugovori nenadoma utihnili. Morda ni bil še nikoli, v vseh 28 letih beneškega festivala, zla.i lev za najboljši film podeljen tako pravično kot letos: odne sel ga je sivolasi Španec Luis Bunuel za prelepo »Lepotico dneva«. Grčavi 67-letni gospod, z večnim vse odpuščajočim nas mehom, je v poetični film, zastrt v jesenske barve ljubljenega Pariza, vtisnil toliko lepote naenkrat, da smo bili ganjeni. Zgodba, ki bi bila lahko spolzka, je zablestela na festivalu kot biser, ki mu šele noč vrača pravo veljavo. Vendar pa Je žirija povsem zanemarila Visoantija, Go-
hitro ta bliskovito vse prenesel na film Prehitel je vse, zato mu je treba čestitati ta pa seveda za način, kako nam je to povedal. Velik mojster filmske tehnike je Jean Luc Godard ta mnogi ga ne posnemajo zaman. Tako je tudi po tej izrazni plati umetnosti beneški festival pokazal najnovejše, kar zmore sedma umetnost. Videli smo torej veliko filmov, nekaj povprečnih, pa nekaj odličnih, takih, ki ne bodo samo polnili blagajne kinematografov širom po svetu, marveč bodo ostali še dolgo svetal zapis dni, v katerih živimo, zapis vsega tistega, kar nas teži in k čemur hrepenimo.
DORICA MAKUC Foto: EDI ŠELHAUS JOCO ŽNIDARŠIČ
-
sv? -. ■•• •:•
s* \
MILENA DR A VIC: dekle z naslovnih strani
MILENA DRAVIC
SREČANJE Z ZLATO VRTNICO
Mnogokrat smo jo videli na platnu, čestokrat od daleč, kako se smehlja svoji publiki na visokem odru puljske Arene. Tu na mednarodnem prizorišču beneškega festivala je bila Milena Dravič prav tako drobno, bledo dekle z zlatimi lasmi ta z vedno istim zaupljivim nasmeškom. Samo nekoliko bolj zadržana, malce narvozna. V tujini resda ni bila prvič, toda prvič je njen film uradno tekmoval z drugimi. V »Jutru« ni imela glavne vloge, filmu pa je dala svoj pečat, postala Je dekle z naslovnih strani.
Obiskali smo jo v hotelu na večer pred podelitvijo »Zlate vrtnice«, — priznanja filmskih kritikov najbolj simpatični igralki na 28. filmskem festivalu igranega filma v Benetkah.
Na pogovor je prišla vsa drobna in krhka, pa vendar pripravljena, da pogumno odgovori na vse, kar smo želeli od nje izvedeti. Ko smo jo ošteli, da mora le bolj paziti nase, na svoje zdravje, so se ji v očeh zaiskrile iskre hvaležnosti. »Razumeti me morate, hotela sem počivati, že dva meseca nič ne snemam, toda festivali, ti se vrtijo kar naprej. Poslali so me v Cannes, pa v Moskvo, v Pulj sem morala, vse to je naporno, izredno naporno.«
Milena Dravič ta Ljubiša Samardžič, ta mladi ta dinamični filmski par jugoslovanskega filma, glasnik ta predstavnik mlade kinematografije, doma in v svetu! Toda Milena je utrujena. Rada bi čimprej domov v Beograd k staršem in k svojemu možu, režiserju Kokanu Rakonjcu. »Morda bom slednjič dobila stanovanje, on sedaj dokončuje novi film, pa brata pričakuje, ki se vrača iz vojske. Da, v Beogradu je najlepše. Tu sem se rodila ta tu najraje živim.«
Toda vse svoje misli, ves pogovor je napeljavala k filmu, pa ne da bi ne hote-
la govoriti o sebi, toda film Jo »žge«, vsa mu je predana ta ko govori o njem, se zdi večja, močnejša, nič več tisto drobno dekletce z naslovnih strani. »Pogovarjam se z Bulajičam za sodelovanje v njegovi ,Neretvi’. Delo z njim naj bi trajalo šest mesecev, to je zelo dolgo obdobje za vsakega igralca. Poleg tega so pogoji dela pri Bulajiču vedno zelo težki, snemali bomo sredi najhujše zime.« Ko je tako pripovedovala, je bila že vsa ob Neretvi, tako drobna pa tako odporna. »Odporna za vse,« nam je naprej razpletala svoje misli o filmu, »Ljudje mislijo, da je naš poklic lahak, obkroža nas slava ta vsega imamo dovolj; posebno mlada dekleta nas gledajo z zavistjo. Toda filmski kruh je težak ta tudi marsikdaj grenak. Posebno pri nas v Jugoslaviji. Tako je, kot bi igral hazard; lahko odigraš vrsto odličnih stvaritev, pa ga le enkrat samič polomiš in že si izgubil igro. Vedno hočejo vse od tebe, najboljše, kar imaš, ta če se le enkrat spotakneš, bog ne daj! Samo tega ne smeš, pri nas seveda. Poglejte režiserja Sljep-čeviča ta pa Mimico; po zadnjem festivalu v Pulju bi ju najraje kar pokopali. Taki so naši ljudje, uspeh drugega jim je v napoto, neuspeh, pa čeprav trenuten — kot da so ga komaj dočakali. Vedno, v vsakem filmu imam vtis, da moram začeti znova, da Je vse tisto, kar sem storila do tedaj, nepotrebna hipoteka, na katero ne smeš računati.«
Pa vendar ljubite naš film. Ali vam je prišlo kdaj na misel, da bi šli v tujino, kot mnogo drugih naših igralk? »Mnogo jih je odšlo. Da, Gordana Miletič, spominjam se je še kot otrok, mislim, da bi lahko postala naša največja zvezda, če bi ostala pri nas. Toda, vsak vč zase. Jas bi sprejela tuje vloge, če bi bile takšne, kot eo bile moje v »Dekletu«, »Jutru« ta »Pe-
ščenem gradu«. Tako p« ne! Tu dobivam dobre vloge, srečo imam. Druge, tudi Spela Rozin, ki jo zelo cenim, je ni imela. Pri nas filmski ljudje dekle odkrijejo, ji ponudijo prvo vlogo, ta čeprav jo dobro zaigra, jo pustijo na cedilu. Mislim, da pri nas poklica filmskega igralce ne jemljemo preveč resno, predvsem pa ga ne cenijo tisti, ki bi najbolj morali. To su producenti, — direktorji filma, pa včasih tudi režiserji. V filmski proizvodnji vlada kaos. Sploh ne veš, kdo bo odločal o tebi, direktor filma, ki o filmu nima pojma, še manj pa o vlogi ali režiser. Mi pa smo brez pravic, stojimo v vrsti, vedno v upanju, da bomo srečno izbrani.«
Kaj pa zaslužek? »Ljudje mislijo, da se kopljemo v zlatu. Ko so nam v Nišu podelili gospodinjske aparate, se je publika smejala, češ kaj neki bo Mileni Dravič, ah pa Ljubiši Samardžiču televizor ali pralni stroj. Ce bi le vedeli, kako prav je vsakemu prišlo niško darilo! Letos se® igrala v štirih filmih ta verjemite, da mi davka ne bo treba plačati. Mnogi moji kolegi, ki so že dolga leta pri filmu, včasih mesece in mesece stradajo. Kar nas je zaposlenih, odvajamo 3 odst. dohodkov zanje, pa je to le premalo. Ljudje ne vedo, koliko nas stanejo tudi festivali, semkaj na Lido vendar ne moreš brez toalet. Kaj bi vendar rekli doma, če ne bi dostojno predstavila našega filma? Zato oprostite, hitim, lase si moram naviti. Pa hvala vam za obisk. Iznenadili ste me ...«
In že je ni bilo več, zlatolase punčke našega filma. Zvečer se je v svetlikajoči obleki klanjala številnim občudovalcem, vsa krhka ta drobna, pa vendar dekle, ki ve, kaj je življenje, kaj je poklic in trdo delo.
DORICA MAKUC
DUBROVNIŠKI FESTIVAL KOT VSAK FESTIVAL, ČEPRAV MALČEK DRUGAČEN
TUDI ROŽE DIŠE
PROFESIONALNO
Dubrovnik je staro mesto (včasih je bil celo država ta turistu se zdi, da je še danes), ki ima za naše prilike festival s častitljivo starostjo. Celih osemnajst let je že star ta dočakal bo tudi dvajseto, kajti le pomislite, kolikšna predrznost — sploh ga ne mislijo ukiniti.
Kot da bi Dubrovčanl ne bili Jugoslovani. Saj vendar veste, kako gre to pri nas. Nekaj z velikim pompom začnemo, že naslednje leto ali kakšno kasneje pa »štacuno« zapremo.
Se že najde opravičilo. Ce ne, ga pa
poiščemo.
Vidite! Tam v Dubrovniku ne iščejo opravičil. Ce bi manj tarnali, kako malo ima festival denarja, potlej bi Dubrov čani res ne bili Jugoslovani.
Tako pa so. In ker že danes vem, da bodo tarnali tudi prihodnje leto, se ni bati za njihovo poreklo.
Sicer pa, da tudi mene ne premaga
Jugoslovanska slabost gostobesednosti, bom
namesto kopice besed raje uporabil fo toarperat.
I.
Tole je vstopnica, ali kot Ji pri nas rečemo — karta. Dragocen Je to listič,
klfl, da bo poslušanje njegovih besed tako drago. Toda, saj me nihče ni silil v Dubrovnik.
kajti stal me je oelth 50 N dinarjev ali 5.000 S.
Groza!
Pa sem bil še tega lahko vesel, da sem vstopnico sploh dobil. V Dubrovniku je bilo v festivalskih dneh dovolj takih, ki so si s pet/tisočakom lahko prižigali cigarete.
Kje sl delovni človek? Jugoslovan. Re formirani državljan.
Razumljivo Je, da se na moje vpraša nje ni oglasil delovni človek. Jugoslovan. Reformirani državljan.
Po vsem tem lahko sklepam, da tedaj ni bilo v Dubrovniku (vsaj na dopustu ne) delovnih ljudi. Jugoslovanov. Reformi ranih državljanov.
In Shakespeare, ki je Hamleta napisal brez večjih težav, kot ve povedati literan na zgodovina, si tudi gotovo ni nikdar tni-
Pomieltte ...! Konoert v cerkvi.
Turizem ta kultura iščeta novih povezav ta v Dubrovniku sta Jih našla.
Pomislite! Solist se Je povzpel kar na prižnico ta od tam pel svoj solistični part.
»Kako lepo...» so vzdihovali poslušal el v cerkvenih klopeh.
Bilo Je res lepo ta predvsem vedlčast no. Človeku je zastajala sapa. Samo bog bi se še moral prikazati, pa bi bili tud: kritiki zadovoljni. Ali pa tudi ne? Kajti teh menda sploh ni mogoče zadovoljiti To se Je najbolj pokazalo tedaj, ko so kri tiki, od katerih se nekateri še brijejo ne, ocenjevali najboljšega klavirskega vlrtu oza na svetu, Svjatoslava Richterja, ta v svoje redakcije pošiljali poročila, da je bil sicer Richter kar v redu, vendar pa mani impresiven kot sicer — čeprav ga še nik dar niso videli nastopati — razen, da J p morda kateri od njih poslušal kakšno nje govo ploščo.
Sicer pa o kolegih vse najboljše Neka tert so si privoščili dober dopust. Tudi
v teh vročih dneh Je bila večina zelo kritično in včasih nerazumljivo nastrojena proti vsemu. Nekaj tega zadnjega velja tudi za kritike, ki so bile njg>isane na račun nastopov orkestra ta »bora Slovenske filharmonije.
Kar so pokazan v Dubrovniku slovenski umetniki, pač ne gre podoanjevati.
IH.
Hamlet Je bil v trdnjavi Lovrtjenac po nekajletnem premoru spet na sporedu.
Othella vlečejo že nekaj let.
Zdaj bo menda prišlo do rošade. Hamlet ostane. Othello odpade.
Shakespearove besede v Dubrovniku že vrsto let ne počivajo. Tisti, ki n1®0 kaj prida doma v literarni zgodovini, celo mislijo, da se je veliki angleški dramatik rodil v Dubrovniku.
»Mislil sem,« se mi Je opravičeval češki turist, »da je tako, ko ga tako častite!«
Dubrovčani pa so tudi za domačina dobro poskrbeli. Držič je letos prispeval za festival kar tri dela: najprej so igr®^ SKUP, potlej DUNDA MAROJA. in nazadnje še GRI2ULO. Slavili so njegovo 40°' letnico.
Slovenski kritik je Hamleta raztrgal. N* Hamleta. Dubrovniško predstavo.
Drugi so Jo hvalili.
Ker ne bi bil rad sodnik, vas raje P°"
vabim na koncert.
H
TT
M. SEPT. 1M7.
KULTURNA PANORAMA
KULTURNA PANORAMA
KULTURNA PANORAMA
IV.
Uperil sem fotoaparat. Potipal Boš-Kazalo je, da Je vse v najlepšem redu-
Pa ni bilo.
Prišel je odgovorni ta me prijel za ro'
kav:
»Nemoj ti druže ako nisi stručnjak . ■ Stručnjak ...? Vsepovsod pa človek tudi ne more biti strokovnjak. Saj Je že dovodu
KULTURNA PANORAMA
ii®as«aa£
pMHti
VLADIMIR BARTOL
NOVA PIOŠCA
RESNIČNO
LJUDSKE
PESMI
Neikaterl udeleženci X. mednarodnega
kongresa muzikologov v Ljubljani so bili prijetno presenečeni, ko so dobili v roke dragoceno ploščo z naslovom »Slovenske ljudske pesmi« na ovitku. Ploščo, ki je za Jugoslavijo popolna novost in ki ji je tudi v svetu malo enakih, so ljubitelji ljudske pesmi in strokovnjaki že dolgo pričakovali, izdal pa jo je zagrebški »Jugoton«.
Ljubljanski Glasbeno-narodopisni inštitut ima pri plošči seveda naj več j o zaslugo. Njegovi sodelavci že leta in leta hodijo po terenu, snemajo pesmi in pripovedi vaških pevcev in pripovednikov, jih preučujejo, transkribirajo in strokovno komentirajo. V inštitutu imajo zdaj okoli osem tisoč magnetofonskih posnetkov, izmed katerih so jih za ploščo izbrali dvaindvajset: kresne kolede, balade, jurjevsko koledo, lirske pesmi, ljubezenske pesmi, mrliško pesem, šaljive pesmi, svatbene pesmi, novoletno koledo in pesem nočnega čuvaja z vseh koncev Slovenije. Pesmi je izbral in komentiral dr. Valens Vodušek, transkripcije napevov pa sta naredila Uroš Krek in Julijan Strajnar. S tehnične strani je plošča izredno kvalitetna, kar gre pripisati tudi tonskemu mojstru
ga našli v Djerdjapu, pa se Lepenski vir od njih pomembno razlikuje. Čeprav vse najdbe (doslej je raziskana približno tretjina naselja) še niso znanstveno obdelane in Se ni mogoče določiti prave arheološke in umetniške vrednosti, pa že sedaj razpolagajo z zadostnimi podatki, ki dokazujejo pomembnost odkritega naselja.
Naselje je staro osem tisoč let. Odkrili so: enainštirldeset hiš, nekropolo in veliko kamnitih kipov v hišah. V Lepenskem viru je prevladovala kamnita arhitektura. Naselje Je bilo zgrajeno po načrtu, vse hiše imajo trapezoidno osnovo, osnovnica trapeza pa Je obrnjena proti Donavi. Tla so kamnita, toda to niso veliki kamniti bloki, ampak kamnita masa, podobna neki vrsti terazza. Plastika ni iz pečene zemlje kot na primer v Vinči ali v Starče-vu, ampak iz kamna. To je plastika s človeškim likom, z različnimi živalskimi liki in z abstraktnimi geometrijskimi oblikami.
Posamezni elementi umetniških predmetov predstavljajo višjo stopnjo umetniške realizacije kot predmeti iz poznejših časov. Prebivalci Lepenskega vira so živeli predvsem od lova in ribolova, imeli so več časa za umetniško ustvarjanje in za okrasitev svojih naselij kot poznejši naseljenci, ki so živeli od polja.
Poprej so znanstveniki domnevali, da so se prebivalci Male Azije in Bližnjega vzhoda zaradi ugodnejšega podnebja in zaradi boljših tal pomikali proti Balkanu. Po odkritju v Lepenskem viru pa lahko trdimo, da je že pred temi preseljevanji obstajala v teh krajih človeška družba na sorazmerno visoki stopnji kulture. Nadaljnje znanstvene raziskave materiala, najdenega v Lepenskem viru, bodo pokazale, ‘koliko bo to odkritje spremenilo naše predstave o preteklih dobah.
Kaj pa se bo zgodilo z Lepenskim virom in z materialom, ki so ga našli v njem? Vso plastiko bodo prenesli v depoje muzejev v Beogradu in v mestih, na katerih področju se nahaja Lepenski vir. Eno od hiš bodo prenesli v Narodni muzej v Beogradu, verjetno pa bodo lahko ohranili še kaj od hiš in nekropole. Govori se tudi o muzeju Djerdjapa, to pa je za sedaj stvar daljne prihodnosti. Vse drugo, hiše, prostore okrog hiš in kde ve kaj še vse, pa bo poplavila Donava. Bržkone tu ne bo mogoče ničesar storiti.
SPOTAKNIVA KNJIGA
»ZGODBA 0“
»Zgodba O«, erotična knjiga, ki je na skrivaj izšla 1954, ima v Franciji milijon in pol bralcev. Ti jo seveda berejo na skrivaj. V dveh mesecih so prodali v Zahodni Nemčiji 40.000 izvodov, pripravljajo žepno izdajo 500.000 primerkov za ameriško tržišče, avtorska prava pa so prodana v dvanajst držav. Vsi ti podatki razodevajo izreden uspeh te knjige.
Jean Jacques Pauvert, založnik te knjige je uspel pridobiti Norberta Gamsohna, da bo iz te snovi naredil velik baletni spektakel.
Založnik te knjige triumfira po trinajstih, letih gonje proti njemu in pravi, če ne bi nikoli izdal nobene druge knjige kot to, da bi bil povsem srečen, saj je ta knjiga mojstrsko delo.
Avtor knjige še vedno ni znan, skriva se namreč pod psevdonimom Pauline Reage, znano pa je, da ga navzlic uvodu, ki ga je napisal član francoske akademije Jean Paulhan, preganja policija zaradi nemoralnosti.
Jean Paulhan trdi, da bi bilo balet veliko laže realizirati kot pa film. V film je treba vnesti tudi več umetnosti. Pa vendar je pred desetimi leti Kenneth Anger posnel filmsko verzijo »Zgodbe O«. Ostala je nedokončana, pa čeprav so prednaročnikl plačali milijon frankov in dobili za kopijo 16 mm vse pravice.
Jean Paulhan se spominja dni, ko so mu prav s to knjigo hoteli preprečiti izvolitev v Francosko akademijo. Prav pred sejo, kjer naj bi ga izvolili za člana, je nekdo med akademike razdelil 30 izvodov te knjige. Toda navzlic uvodu k senzacionalni in Škandalozni knjigi je bil Paulhan izvoljen, pa še knjiga je dobila odlično reklamo.
Vladimira Bartola, tržaškega književnika, ni več med nami. Umrl je star komaj štiriinšestdeset let. Po študiju je bil biolog in filozof, poznavalec del dunajskega filozofa Freuda. Študij je pustil sledove tudi v njegovem književnem delu, v katerem igra filozofija veliko vlogo. Nasploh se njegova literatura odlikuje z obilno mero miselnokritičnega obravnavanja ljudi in fantastike. Njegovo poglavitno delo tvorijo tri knjige: drama Lopez, 1932, novelistična zbirka Ai Araf, 1935, in roman Alamut, 1938. V tem romanu, katerega dogajanje je postavljeno v orientalsko okolje, je pravzaprav beseda o političnih dogajanjih pred drugo svetovno vojno, o fašističnih diktatorjih. C as bi bil, da roman dobimo v ponatisu.
Vladimir Bartol je delal vse do zadnjega, bil je tudi vnet sodelavec časopisov, pred desetimi leti je v Primorskem dnevniku objavil obsežne spomine Mladost pri Svetem Ivanu.
Vladimir Bartol, ki Je začel pisati v času ekspresionizma, je zelo svojstven pisatelj, katerega raznoliko delo doslej še ni doživelo globlje ocene, ki si jo prav gotovo zasluži.
LEPEDSKI
dir:
8000 LET ZGODOVINE
Po dveletnih izkopavanjih in raziskovanjih na področju Djerdjapa so odkrili eno najbolj pomembnih arheoloških odkritij na naših tleh. Odkrito naselje Lepenski vIt pomeni v tem delu Evrope nekaj posebnega. Nekoliko so mu podobna že poprej odkrita naselja v Anadolljl in Palestini, po vrsti in naravi materiala, ki so
kulturna panorama
	KULTURNA PANORAMA	■■01	KULTURNA PANORAMA	■■■■	KULTURNA	m. man. vm	
KVALITETNO, MODERNO, POCENI, PO VAŠEM OKUSU
je šivanje z »MIRNA VERITAS« avtomatskim šivalnim strojem.
PotroSnlkl — cenjeni kupci. Izkoristite ugodnosti, ki vam Jih nudimo. Radi uspešnega sodelovanja a Inozemstvom smo znižali ceno za 15 %.
velik, če mu uspe z dnevnico 15.000 S dinarjev — op. pisca) prebiti dan. Kolikokrat sem se samo spomnil besed prijateljev:
»Dnevnice boš imel za sladoled. Pa še dve mesečni plači vzemi, če boš res ostal štirinajst dni.«
Doma sem se jim smejal. V Dubrovniku pa bi se mi lahko oni.
»Pa nemoj druže ...«
Fleš je blisknil in odgovorni tovariš je odskočil.
Koncert Je bil v prečudoviti dvorani. Zelo akustični, tako da Je tudi laik lahko slikal (in videl), kako orkestraši nekam nejevoljno vlečejo z loki po svojih instrumentih. Saj bi bilo več elana, ko bi ne koncertirali samo za mesečne plače.
Koncertno občinstvo je kljub temu prisrčno ploskalo.
In sploh Je bilo vse skupaj zelo prisrčno.
Smilili so se mi samo češki, poljski in madžarski turisti, ki sploh niso mogli prisrčno ploskati, kajti s seboj so smeli prinesti le toliko soldov, da so lahko enkrat dnevno jedli v samopostrežbi.
O kakem obisku na koncertu ali gledališki predstavi — pa so lahko samo sanjali.
V.
Stoli zdaj samevajo.
Festivala je za letos konec.
Kako je festival uspel s finančne plati, bomo lahko izvedeli ob koncu leta, ko bo vse skupaj sešteto in odšteto deljeno in pomnoženo ...
Za odgovorne iz festivalskega odbora se tako šele sedaj začenja prava predstava. Sicer pa, ne bojte se. Od številk se ni še nihče pretegnil.
Nekaj okvirnih številk pa Je vendarle že na voljo. Obiskovalcev je bilo petdeset tisoč. Nastopajočih nekaj prek tisoč dvesto. V blagajno je prišlo veliko denarja, Se več ga je moralo iti ven. Največ pa
Imajo od festivala vendarle gostinci, ki samo sprejemajo in seštevajo in koliko so točno zaslužili v teh festivalskih dneh, ne bi mogla ugotoviti nobena služba družbenega 'knjigovodstva.
n.
Koliko so na primer zaslužili samo v Jadranu. V prelepem gostišču, kjer igrajo (še danes) ze ples in razvedrilo sami Dubrovniški trubadurji, letošnje odkritje Splitskega festivala.
Simpatični trubadurji ponoči igrajo. Dopoldne spijo. Popoldan pa pozirajo fotoreporterjem in upajo, da jim prihodnje leto ne bo treba več igrati v Jadranu, kjer sicer v enem mesecu zaslužijo toliko (vsak sam) kot kak minister. Oprostite, pri nas nimamo ministrov.
Trubadurji upajo, da bodo osvojili svet.
V tej želji pa n na moč podobni Dubrovniškemu festivalu.
Vprašanje Je samo, kateremu m bo želja izpolnila.
Kajti ne pozabimo: V svetu Je danes veliko festivalov. Prvorazrednih festivalov.
... in še reč električnih ansamblov ...
Vsi pa Juriša jo, da bi osvojili vrh.
Na vrhu in tudi malo pod vrhom pa še rože dišijo profesionalno!
janbb vsmm
z ljubljanske radiotelevizije Sergeju Dolencu in tehnikam v tovarni gramofonskih plošč.
Posebnost plošče je dodatno dokumentarno gradivo. Napisan je komentar vsake pesmi, besedilo (tudi tisti del, ki ga ni na plošči), podrobnejša razlaga, pri nekaterih pesmi pa je tudi krajši notni zapis. Ker je plošča poleg domačim strokovnjakom in ljubiteljem ljudske pesmi namenjena tudi tujcem, je spremni komentar preveden v nemščino in angleščino. Kot rečeno, je takšnih plošč tudi na svetu zelo malo in so za strokovnjaka izredno zanimive. Inštitut je poslal »Slovenske ljudske pesmi« tudi v oceno tujim strokovnim revijam.
Zaradi svoje edinstvenosti je plošča velika pridobitev na našem glasbenem tržišču, saj bo prišla prav tako strokovnjakom kot učiteljem glasbe in ljubiteljem ljudske pesmi. Pomembno je tudi, da gre za povsem nekomercialni podvig Glasbe-nonarodopisnega inštituta, saj je malenkostni honorar razdelil med pevce, ki so poleg tega dobili tudi vsak svojo ploščo. Cena plošče: 2582 starih dinarjev.
S. I.
► slavonski partizan <
Na gradbišču telovadnice ca Solo Majde Vrhovnik v Gregorčičevi ulici v Ljubljani je te dni zelo živahno. Arheologi Mestnega muzeja namreč skupaj s študenti arheologije na filozofski fakulteti preiskujejo vsako ped bodočega gradbišča, ki leži že blizu središča nekdanje rimske Emone. Njihov trud doslej ni bil zaman: izkopali so izvrstno ohranjen rimski ulični zbirni kanal s čistilnim vhodom in čepom, nekaj zidov, kose tlaka in mozaika ter mnogo ostankov emonske lončevine in stekla. Med najpomembnejše najdbe pa sodi poleg mnogih rimskih novcev iz raznih obdobij bronast ženski kipec, ki so ga našli pred kakimi tremi tedni. Približno petnajst centimetrov visoka figurica predstavlja rimsko boginjo Venero z diademom na glavi in z nekoliko preveliko desno dlanjo, čeprav je sicer izoblikovana po dobrih klasičnih vzorih rimske plastike. Strokovnjaki jo uvrščajo nekako v II. stoletje našega štetja. S to Venero, ki sodi med najboljše primerke sicer precej redke emonske male plastike, se bo že tako zanimiva in raznolika arheološka zbirka Mestnega muzeja še obogatila. (Foto: S. Habič)
Za pripravljanje hrane za dve osebi za 14 dni
VAM BO POSTREGEL KUHALNIK SLAP — 1 kg
za štiri osebe v istem času pa VAS BO ZADOVOLJIL KUHALNIK SLAP - 2 kg
Za pripravljanje različnih brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter SODA VODE dama, na vikendu in počitnicah
UPORABITE AKVAS STEKLENICO
VASA ZVESTA PRIJATELJA »SLAP« KUHALNIK in »AKVAS« STEKLENICA
KAJ SO BILI, KAJ SO POSTALI
Veliko serijo člankov o najpomembnejših slovenskih Športnikih nadaljujemo v prihodnji številki naSega lista Predstavili bomo TINČKA MULEJA, nepozabnega »asa« naSIh smučin...
OBRTNO PODJETJE
„OBRTNIK"
PREBOLD
VAM NUDI delovna enota
KOVINAR
izdeluje peči za centralno gretje stanovanjskih hiš po ceni 980,00 Ndin. Poleg proizvodnje opravlja tudi vsa inštalaterska in montažna dela ter druga ključavničarska in kleparska opravila v gradbeništvu
MEHANIČNA
DELAVNICA
popravlja kakovostno vse mamke avtomobilov, posebej pa J« specializirana za vozila MERCEDES
V MIZARSKI DELAVNICI
lahko naročite gradbeno pohištvo po meri
ZIDARSTVO
opravlja vsa gradbena dela pod ugodnimi pogoji. Zlasti so specializirani za enodružinske hiše; gradbena dela delijo tudi v posamezne faze dela.
CENJENIM NAROČNIKOM IN KUPCEM SE PRIPOROČA KOLEKTIV
MEBLO
VERJETNO VAM SLIKA OMARE NE DA SLUTITI, DA JE V NJEJ VGRAJENA POSTELJA.
KLJUB TEMU PA LAHKO PONOČI TAKO UDOBNO SPITE NA POSTELJAH, KI SE SKRIVAJO V OMARAH - POSTELJAH DOM /LIT - 150 IN DOM/LIT - 200.
MEBLO vam nudi izvozne omare — postelje sedaj tudi na domačem trgu po zelo ugodnih cenah.
MALOPRODAJNE CENE:
DOM/LIT-200 HRAST - N DIN 2.355,00 Z »JOGI« VZMETNICO
DOM/LIT-150 MAHAGONI - NDIN 1.917,00
Kupite jil lahko v poslovalnicah
»LESNINA« IN »SLOVENIJALES«
v Ljubljani, Celju, Mariboru ter trgovini »Meblo« v Novi Gorici.
NOVI ŠAMPIONI CESTE
NA SVETOVNEM KOLESARSKEM PRVENSTVU SAMI SAMOSVOJI ZMAGOVALCI-ŠTIRJE ŠVEDI DVA ANGLEŽA IN EN BELGIJEC
Za razliko od mnogih drugih je svetovno kolesarsko prvenstvo vsako leto. Po razpletu dirk na cesti pa letošnje sodi vendarle med izjemna. Vsi novi svetov-
ni prvaki so namreč nenavadne osebnosti. TT vam jih, cenjeni bralci, zato predstavlja nekoliko podrobneje.
Angležinja Beryl Burton na cilju. Drugič v svoji karieri je postala svetovna prvakinja na cesti.
Nizozemsko mestece Heerlen je bilo prizorišče letošnjih tekem. Tile dirkači so v njem oblekli mavričasti dres svetovnega prvaka:
0 Ekipna dirka amaterjev: Švedska, ki so jo zastopali štirje bratje Petters-soni.
0 Posamična dirka amaterjev: Anglež Webb, ki mu prav nihče ni pripisoval možnosti za ta uspeh.
O Posamična dirka profesionalcev: Belgijec Merckx — tretji v zgodovini kolesarstva doslej, ki je po zmagi med amaterji (1964) postal prvak tudi med profesionalci in
0 Posamična dirka žensk: Angležinja Burton, ki je drugič osvojila naslov na cesti — po sedmih letih.
Ekipa bratov brez primere doslej
Zmaga Švedov v Heerlenu je nedvomno presenečenje, še zlasti pa je uspeh Skandinavcev edinstven, če upoštevamo, da so v ekipi vozili sami bratje. Pettersso-ni v mednarodnem kolesarstvu seveda niso neznani. Trije med njimi — 26-letni Gosta, 24-ietni Sture in 23-letni Erik so skupaj vozili že v taki olimpijski dirki v Tokiu in osvojili bronasto kolajno, Gosta sam pa je bil med posamezniki na svetovnem prvenstvu 1964 tretji. A vendar: da jim bo njihovega »Benjamina« 20-letne-ga Thomasa že letos uspelo tako imenitno vključiti v ekipo, je pričakoval le malokdo. Vse pa je šlo na roko Švedom. Med dirko je pihalo, kar je vetra vajene Skandinavce še posebej podžigalo (Danci so osvojili srebrno odličje) in tudi priprava Švedov je bila usmerjena skoraj izključno na to preizkušnjo, mecjtem ko so mnogi drugi dirkači startali z mnogo manj tovrstne prakse.
Kaj so švedski bratje po poklicu? Najmlajši ta čas služi kadrovski rok. Pravijo, da bo v znak priznanja za uspeh na Nizozemskem povišan v podoficirja. Najstarejši je pek, naslednja dva pa prodajalca športnih artiklov v podjetju, ki je last Har-ryja Snella — edinega Šveda, ki je bil pred njimi (leta 1948) svetovni kolesarski prvak.
In še zanimivost. V posamični dirki amaterjev so švedski »četverčki« ostali brez uspeha. Ker sta med seboj zamenjala kolesi, sta bila Gosta in Sture celo diskvalificirana. Tudi bratovska pomoč po pravilih pač ni dovoljena ...
Petterssoni živijo v majhnem mestecu Vargardi — nedaleč od Goteborga, ki nima več ko 1000 prebivalcev. Tam jim gospodinji njihova mati, očeta pa nimajo več. V kraju ni kolesarskega kluba — skoraj neizmerna pa Je njihova popularnost — kot (še posebej po Heerlenu) sploh na vsem švedskem.
Neznani Graham Webb
Leto 1967 bo šlo v anale britanskega kolesarstva. Prvič za to, ker je letos med francoskim Tourom umrl edini angleški kolesar doslej (Tom Simpson), ki je bil svetovni cestni prvak med profesionalci, in drugič zategadelj, ker je isto leto postal amaterski' svetovni prvak Graham Webb, kar se doslej še ni posrečilo nobenemu vozaču z otoka.
In pri tem zares ni bilo nikogar, ki bi temu kolesarju v Heerlenu pripisoval sploh kake možnosti, še sam ne, saj je dolgo okleval med specializacijo na cesti ali pa zasledovalno vožnjo. Nazadnje je startal v obeh disciplinah, vendar se mu je veliki sen izpolnil na cesti.
23-letni črnolasi, sloki in s 180 cm za kolesarja visoki Birminghamec je v Angliji delal v tovarni in kasneje kot zavarovalni agent. Z nekaj prihranki in 22-letno ženo Kareen se je letos spomladi preselil na Nizozemsko — v Hilversum, da bi se povsem posvetil kolesarstvu. Njegova zamisel je bila — izkazati se med amaterji, da bi kasneje lahko presedlal med profesionalce.
Začetek na nizozemskih in belgijskih cestah ni bil preveč spodbuden. Vse prevečkrat je tvegal in šele po nekaj dirkah je začel voziti bolj umirjeno in taktično To mu je prineslo prvi uspeh na angle škem prvenstvu (3. mesto in kvalifikacijo za SP), še več pa seveda v Heerlenu sa mem. Webb je namreč zmagal zato, ker se jr kak poldrugi kilometer pred ciljem izdvojil iz vodilne skupine, ki mu — neznancu — ni posvečala posebne pozornosti in svoj naskok nato ubranil do cilja.
Njegova želja je sedaj — izpopolniti vrzel, ki je za Anglijo nastala med profesionalci po Simpsonovi smrti...
Tretji dvojni zmagovalec
22-letni Belgijec Eddie Merckx (doma je v Bruslju), ki je v Heerlenu zmagal v cestni dirki profesionalcev, je tretji kolesar sploh doslej, ki mu je uspelo osvojiti mavričasto majico svetovnega prvaka tako pri amaterjih kot kasneje pri profesionalcih. Merckx je bil svetovni amaterski prvak pred tremi leti, spomladi 1965 je prestopil med profesionalce in takoj zablestel. Letos se je za sezono zelo smotrno pripravil. Zgodaj spomladi je ponovil lanski zmagi na klasičnih dirkah Milano-San Remo in »Fleche Wallone«, nato se je prvič poskusil na eni izmed velikih etapnih dirk — italijanskem »Giru« (9. mesto), kasneje pa se je posvetil v glavnem le lažjim dirkam in pripravam na SP. To se mu je v Heerlenu potem tudi bogato obrestovalo. Ob rojaku Jeanu Aertsu in Švicarju Hansu Knechtu je sedaj edini dvojni prvak.
Za Merokxa pravijo, da je ta čas naj-kompletnejši dirkač na svetu. Vsestranski je, razen tega pa ima navzlic mladosti že veliko avtoriteto med kolegi in kar ni najmanj pomembno — izreden taktični instinkt.
V letošnji sezoni mu je šlo po željah tako rekoč vse, le tik pred SP ga je zadela nesreča. Na belgijskem državnem prvenstvu je bil zapleten v množični padec, zaradi katerega je potem moral skoraj dva
tedna počivati. Bilo pa je potem še toliko časa, da je v Heerlenu startal popolnoma pripravljen.
Vožnja, ki mu je prinesla mavričasto majico profesionalcev, je bila tipična zanj. Bil je pobudnik ali vsaj soudeleženec vseh pobegov, ves čas je kontroliral vodilno skupino, nazadnje pa je zmogel tudi še toliko moči, da je v finišu opravil z vozači, ki so sicer bolj znani kot sprin terji, kakor pa je on sam.
Zmaga na svetovnem prvenstvu je Belgijca zdaj približala tudi njegovemu končnemu letošnjemu cilju — osvojiti prvo mesto v posebnem točkovanju profesionalnih kolesarjev, pri katerem upoštevajo vse najpomembnejše dirke sezone. Za zdaj je Merckx drugi — z vsega dvema točkama zaostanka — za Nizozemcem Jans-senom. Ce bo pa vozil tako uspešno še naprej, utegne prav on postati dobitnik te lovorike (nekakšne naslednice znamenitega Desgrange Colombo), ki pa prinaša tudi dosti denarja. To pa — zlasti za profesionalnega kolesarja — tudi ni tako nepomembno ...
Borbena gospodinja
In nazadnje še beseda o novi kolesarski prvakinji. To je 30-letna Angležinja Be-ryl Burton, ki pa to ni njen prvi uspeh. Bila je šampionka na cesti že pred sedmimi leti, vmes pa je osvojila tudi še pet naslovov v zasledovalni vožnji.
Letos tej angleški gospodinji niso pripisovali posebnih možnosti. Favoritinje so bile zastopnice SZ, kjer je žensko kolesarstvo tudi najbolj množično. A borbena Be-ryl jih je ukanila. Na startu pa tudi ni bilo lanske prvakinje Belgijke Yvonne Reyn-ders, ker je »padla« pri kontroli dopinga med zasledovalno vožnjo, zaradi česar so ji prepovedali nastop na cesti.
S tem pa smo že pri nadaljnji značil nosti letošnjega SP: dopingu so napove dali nazadnje neusmiljen boj in vrsto dir kačev, ki so jih »ujeli« — izključili in kaznovali.
Bil pa je tudi že skrajni čas.
Bratje Petterssoni — povsem na koncu moči po 100 km ekipne vožnje na letošnjem svetovnem kolesarskem prvenstvu v Heerlenu.
PRAKTIČNI IZVOZNI IZDELKI TUDI NA DOMAČEM TRŽIŠČU!
Tekmovalci, ki se bodo na X. zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu potegovali za kolajne v slalomu, bodo v negotovosti nič manj ko 75 ur, predno bo prišlo do končne odločitve. V štirih dneh — od srede, 14. februarja 1968 pa do sobote 17. februarja (torej predzadnji dan iger) bo treba opraviti kar tri preizkušnje: kvalifikacije, polfinale in finale. Med kvalifikacijami tn polfinalom je za nameček še cel dan počitka. Dolga doba čakanja torej na prihodnjo priložnost...
Vse to so si Izmislili pristojni v alpskem komiteju mednarodne smučarske federacije (FIS). Skušajo izločiti tiste nesrečne točke, pridobljene v prejšnjih sezonah ali pa tik pred igrami — s plasmaji na drugih tekmah, ki so doslej odločale o boljših startnih številkah in s tem večinoma tudi že o plasmaju samem. Vsaj v olimpijskem slalomu naj bi šli po novi poti — zdi se pa, da se bo tekma sprevrgla v pravo živčno vojno.
Taka je namreč tekmovalna formula:
0 NAJPREJ KVALIFIKACIJE. TERMIN: 14. FEBRUAR. ZAČETEK OB 12. URI.
Računajo s 120 udeleženci, s po 4 tekmovalci torej iz 30 držav. Razporedili naj bi jih v 20 skupin po 6 nastopajočih. Neparne skupine bi tekmovale na eni progi, parne na drugi. Prvoplasirana iz vsake skupine sta že kvalificirana za finale, vendar s tem še nimata zagotovljenih v njem tudi najboljših startnih številk. Preostali štirje tz vsake skupine vozijo vnovič. Zamenjajo proge in tudi vrstni red starta znotraj skupin. Tudi zmagovalci teh voženj v posameznih skupinah si pridobijo pravico nastopa v finalu.
Od 120 tekmovalcev jih je tako ostalo v konkurenci še 60. Vendar jih še pred pravo vožnjo za kolajne — finalom čaka nekakšna klasifikacijska vožnja za razporeditev številk — polfinale.
0 POLFINALE JE PREDVIDEN ZA l«. FEBRUAR.
80 tekmovalcev bo razporejenih v 10 skupin po 8 tekmovalcev. Številke znotraj
skupin bodo izžrebali 2e po prvi vožnji so najboljši iz posameznih skupin (torej deseterica) klasificirani v najboljšo finalno skupino in v polfinalu ne vozijo več. Preostalih pet tekmovalcev vsake skupine mora opraviti še drugo vožnjo, spet v obratnem zaporedju. Tudi deset prvakov teh okrnjenih skupin se uvrsti v prvo finalno skupino.
Kaj pa z drugimi? Tem je treba rezultate obeh teh polfinalnih tekov sešteti. Po tem kriteriju (izmed preostalih tekmecev) najboljši iz vsake skupine pojde v drugo finalno skupino, ki šteje 10 tekmovalcev, drugoplasirani pa v tretjo, v kateri bo tako prav tako 10 smučarjev. Po doseženih točkah za alpsko kombinacijo bodo nato razporedili v zadnji desetčlanski finalni skupini še petega in šestega tekmovalca vsake skupine.
0 TAKO BO TOREJ PO TEJ MNOŽICI PREIZKUŠENJ VSE PRIPRAVLJENO ZA VELIKI FINALE. V petek, 16. febru arja bodo Izžrebali štartne številke znotraj skupin (I. od 1—20, II. od 21—30, III. od 31—40, IV. od 41—50 in V. od 51—60), v tem zaporedju pa bodo tekmovalci v soboto, 17. februarja prvič tudi šli na progo. V drugem teku bodo potem znotraj skupin vrstni red startov zamenjali.
In šele potem bo znan novi olimpijski prvak v slalomu, naslednik Avstrijca Pept ja Stieglerja iz Innsbrucka 1964., ki pa je moral po progi le dvakrat, medtem ko bo prvak iz Chamroussa v najboljšem primeru zanj vozli štirikrat, v najneugodnejšem pa oelo šestkrat.
BRUNO MORAVETZ
V OLIMPIJSKEM GRENOBLU ŽIVČNA VOJNA MED SLALOMSKIMI VRATCI
m
TT
w. man.
ŠPORT
■■■■■■H	ŠPORT		ŠPORT		ŠPORT		ŠPORT	
ŠPORT
NA »KAJ« FESTIVALU POJEJO TUDI OPERNI PEVCI: Vladimir Kuždjak v vlogi »resnega« popevkarja.
PRVIH
DESET
; Ai iv;i! tA
1. The Last Waltz - Engel-bert Humperdinck (1)
2. ITI Never Fali In Love Again - Tom Jones (3)
3. Excerpt From A Teenage Opera - Keith West (5)
4. San Francisco - Scott McKenzie (2)
5. ltchycoo Park - Small Fa-ces (12)
6. Even The Bad Times Are Good - Tremeloes (6)
7. We Love You - Rolling Stones (4)
8. Let's Go To San Francisco - Flovverpot Men (14)
9. Reflections - Diana Ross & the Supremes (17)
10. Just Loving You - Anita Harris (9)
AMERIKA ;
1. Ode To Billie Joe - Bobby Gentry (1)
2. Reflections - Diana Ross & the Supremes (3)
3. Come Back When You Grow Up - Bobby Vee & the Strangers (6)
1. Baby 1 Love You - Aretha Franklin (5)
5. The Letter - Box Tops (15)
6. Ali You Need Is Love -Beatles (2)
7. You're My Everythlng -Temptations (9)
8. Light My Fire - Doors (4)
9. Apples, Peaches, Pump-kin Pie - Jay & the Tech-niques (14)
10. San Franciscan Nights -Erlch Burdon * th® Anl-mals (25)
TRIJE OD ŠTIRIH SLAVNIH »HROŠČEV«: kdo se bo znašel v financah?
tov. Clive Epstein je postal predsednik mogočne družbe N. E. M. S., ki jo je nekoč ustanovil Brian. Če povemo še to, da je njena glavna naloga varovanje in zastopanje interesov pomembnejših ansamblov beat glasbe, potem je jasno, zakaj je smrt Briana Epsteina vzdignila toliko prahu.
Ko je Epstein leta 1961 prvikrat stopil iz anonimnosti, je videl v generaciji, rojeni po vojni, množioo mladih, zdolgočasenih ljudi, ki jih okolica ni razumela. Vedel je, da je bila ta generacija prepričana, da ne sodi v svet svojih staršev, ki so živeli po nekem ustaljenem, konvencionalnem receptu, tako tujem njihovim nazorom. Beat je kmalu postal glasba mladih ljudi, in ti s" jo tudi priznali za svojo. Skeptiki so takrat menili, da bo nova moda minila tako hitro, kot je bila prišla, pa so podcenjevali željo mladih po nečem novem, kar bi bilo samo njihovo, kar bi jih osamosvojilo in poudarilo njihovo osebnost. Epsteinu je bilo jasno, kaj mora storiti...
Beatli spočetka niso dosegli večjega uspeha. Skladbe so bile grobe, romantika nezrela in nekako neotesana, vendar že privlačna za mlade poslušalce. Ti so kaj kmalu opazili, da so stara oblačila pri novih plesih vse prej kot udobna, in nedolgo zatem je prišlo do revolucije v oblačenju, seveda pa je bila pop moda hkrati tudi protest proti ustaljenemu oblačenju. Toda tisti, ki znajo ustvariti dobiček, če se jim le ponudi najmanjša možnost, so brž zaslutili ugodno priložnost. Prevzeli so vodstvo in začeli iz želja, potreb in nagnjenj mladih kovati mastne dobičke.
Leta 1963 so v Angliji prodali plošč za devet milijonov funtov šterlingov, in Beatli so vodili na lestvici. Konec leta 1964 so iz Anglije prodali samo v ZDA za 70 milijard starih dinarjev plošč z beat glasbo. Plošče pa niso bile edino izvozno blago s področja popa, zaživele so tudi postran ske dejavnosti, in zrasla je prava industrija, ki je skrbela za želje mladih ljudi. Jasno je bilo namreč, da se bo mladina, ki je pokupila za toliko milijonov plošč Bea-tlov, tudi oblačila po vzoru svojih idolov. Modni risarji so si izmišljali vedno nove vzorce in končno je angleška oblačilna industrija vsaj na tem področju odvzela prvenstvo Parizu. Denar pa se je kaj kmalu začel stekati tudi v blagajne raznih glasbenih časopisov, ki so bili namenjeni mla dim bralcem. Tudi Epstein ni bil med zadnjimi in je v Liverpoolu kupil list »Mer-seybeat«, ki ga je kasneje združil s podobnim časopisom »Disc«. Spet dobiček. Mladi so bili zadovoljni, saj so imeli svoje pesmi, svoja oblačila — niso bili več »ničeta«, bili so »nekaj«. Vse to bi se morda zgodilo tudi brez Epsteina, a gotovo je, da je bil mož, ki je znal uresničiti želje mladih. Kajpak predvsem z mislijo na svoj žep.
Pravljica o bogatih princih se je začela z dnem, ko je v Epsteinovo trgovino stopil neki mladenič in zahteval ploščo z ansamblom Beatlov, ki so jo posneli v Nemčiji. Epstein se je spomnil, da mladi zadnje čase ne postopajo več toliko po ulicah, ampak da zahajajo v kleti in poslušajo nekakšno novo glasbo. Kitare menda.
V prihodnjih dneh sd še prihajali v Epsteinovo prodajalno z zahtevo, naj jim priskrbi ploščo z Beatli. Epstein se je tedaj odločil. Obiskal Je nekaj kleti, dokler ni naletel na kvartet, ki je pozneje postal tako slaven. Na Beatle. Klet mu sicer ni ugajala, zato pa tembolj glasbeniki. Poslušal je in kmalu doumel, da se mu morda ponuja edinstvena priložnost. Njegova prodajalna je bila znana v Liverpoolu, in zato so Beatli kaj radi podpisali pogodbo z Ep-steinom, ki je tako postal njihov memažer. Beatli so takrat zaslužili komaj 12 tisoč S din na večer
Začetek za Epsteina ni bil lahek. Gramofonske družbe niso hotele posneti skladb neznanega ansambla, saj niso verjele v uspeh. Tako je bilo vse do Julija 1962, ko je Epstein uspel in podpisal pogodbo s »Parlophonom«. Takrat so posneli ploščo s skladbama »Love me do« in »P. S. I love you«. Ploščo so začeli prodajati meseca oktobra in — beatlomamija je bila rojena. Beatli se zdaj dobro zavedajo, da imajo po svetu neštevilne posnemalo« in da so mnogi med njimi nevam1 ’"'nkuren-ti ne samo na glasbenem, temveč tudi na finančnem področju, zato se skušajo kar najbolj prilagoditi nestalnemu Okusu poslušalstva. Nevarne pa jim niso samo nove skupine, bojijo se predvsem spretnosti nasprotnih menažerjev. Kar spomnimo *° na »Rolling Stones«, »The Birds« in »Beach Boys«.
Za gramofonsko industrijo pomeni ime ttpstein obdobje čudovitih zaslužkov, ki jih do takrat ni bila vajena. Številke so najbolj zgovorne: leta 1960 Je Anglija prodala na domačem in tujih tržiščih 72 mi-
lijonov plošč v skupni vrednosti 50 milijard S din, leta 1964 se izkupiček že podvoji! Samo maja 1967 so prodali za sedem milijard S din plošč, in kljub manjšim pojemanjem kaže, da se bodo dobički še večali.
Gre torej za veliko, zelo veliko denarja, in tisti, ki ga spravljajo v svoje žepe, se mu ne bi radi odpovedali. Zato iščejo vedno nove ideje in prijeme, da ne bi usahnil zlati vrelec in da bi onemogočili grozečo ameriško nevarnost, zakaj tudi onkraj oceana bi hoteli zaslužiti z beat glasbo.
Čudežni beat ne bo trajal večno in ogromni dobički tudi ne — tega se poslovni ljudje prav dobro zavedajo, zato se trudijo, da bi zlato obdobje trajalo čimdlje, pa naj gre za gramofonsko industrijo ali za neštete trgovine s pisanimi kravatami in rožastimi srajcami. Vedo, da bodo nekoč šli v pozabo tako kot Beatli, ki jim zvezda uspeha ne sije več tako svetlo.
Povrnimo se k Beatlom. Od začetnih 12 tisoč na večer so prišli v manj kot letu dni do tedenskega zaslužka 4 milijonov S din. Proti koncu leta 1964 so bili že skoraj milijonarji (seveda v funtih). John Lennon in Paul McCartney sta pribrenka-la do milijona leta 1966, letos pa se jima bosta pridružila še George in Ringo. Brian Epstein, ki je imel s pogodbo pravico do 25 odstotkov njihovega zaslužka, se je tej številki približal že prej, saj je zastopal tudi druge umetnike in ne samo Beatle.
Epstein ni miroval. Moškim je priključil še žensko ime. Dekletu je bilo ime Priscilla White, ki jo je spretni Epstein brž prekrstil v Cillo Black. Njena prva pesem, ki sta jo komponirala Lennon in Mc-Cartney, ni sicer doživela pravega uspeha, zato pa je pomenila prvi korak. Zato pa je že druga z naslovom »Anyone who had a heart« ponesla ime mlade Cille po širnem svetu. Dekle je moralo zavzeti vse trdnjave: gledališča, nočne klube, televizijo in film. Kmalu je bila najbolje plačana »pop-star« ženskega spola. In denar je spet pritekal v veletoku ne samo v njen žep, ampak seveda tudi v Epsteinov. Epstein sploh ni podcenjeval manjših, beat skupin in je v razmeroma kratkem času sestavil pravo glasbeno divizijo pod svojim poveljstvom in z njimi je hotel premagati londonske kolege, ki niso poznali pomislekov, če se je obetal denar. Zmagal je na vsej fronti in leta 1964 je bil Epstein najpomembnejši impresarij v popevkarskem svetu.
Trgovska plat Epsteinovega premoženja je na moč zapletena, in po njegovi smrti poskušajo ta klobčič razmotati finančni izvedenci in advokati. Tako je za zdaj nemogoče točno odgovoriti na vprašanje, kolikšno je premoženje Beatlov. Gotovo je samo to, da večji del dohodkov prinaša prodaja plošč. Lennon in McCart-ney, ki sta skladala pesmi, imata zato tudi avtorske pravice in sta tako nekaj bogatejša od drugih dveh. Leta 1963 so ustanovili družbo »Northern Songs Limited« in tako Lennon kot McCartney sta takrat prodala omenjeni družbi vse pravice objavljanja njunih skladb. Zato sta bila udeležena s 30 odst. pri celotnem dobičku. Poznavalci sodijo, da je »Northern Songs Limited« vredna v današnjih razmerah gotovo 14 milijard S din. Da bi še povečali dohodke, so Beatli pokupili tudi nekaj delnic te družbe. Cenijo, da Jih ima Mc-Cartney za približno tri milijarde S din, Lennon nekako za dve, George Harris on in Ringo Starr pa vsak verjetno za 120 milijonov S din.
Epstein je imel tudi lep šop delnic »Northern Songs Limited«, razen tega pa še 70 odstotkov družbe N. E. M. S., nekaj teh delnic imajo tudi Beatli. Udeleženi pa so seveda tudi pri dobičkih drugih družb. Zagotovo je znano samo to, da je Epstein dobil zgolj za pravice objavljanja skladb slavnega kvarteta (niso torej všte ti odstotki od prodaje plošč) kar milijar do in štiristo tisoč S din. Harrison Je tudi resnični lastnik založniškega podjetja »Harrisongs«, Ringo pa ima v rokah polovico delnic gradbenega podjetja »Brickey Building Company«. Po tem pa se sledi križajo in izginejo v neštetih družbah in podjetjih, kamor so Epstein tn Beatli vla gali denar, da bi zmedli davčni urad. K vsemu temu moramo prišteti še »manjše« zaslužke Beatlov: koncerti, televizija, reklame in filmi. Samo za udeležbo pri dveh filmih ao prejeli približno tri milijarde S din honorarjev. Najbolje so se odrezali v ZDA, ko »o za večer nastopanja zaslužili kar 40 milijonov S din.
ZAMOTANI DENARNI POSLI
BEATLES, EPSTEIN COMPANV
Clive Epstein, ki Je do smrti brata Briana živel v njegovi senci, Je zdaj
prevzel v roke milijarderski poslovni imperij Beatlov in njihovih traban-
OPERNI PEVCI NA „KAT FESTIVALU
Med zabavno glasbenimi festivali pri nas je še posebno zanimiv »Kaj« festival v Krapini. Zanimiv je zato, ker je večina tekstov napisana v kajkavščini, vse skladbe pa so glasbeno obarvane z motivi iz hrvatskega Zagorja. Letošnji festival bo 22., 23. in 24. septembra, petindvajset skladb pa bo zapelo 33 pevcev, vokalni kvartet 4 M in znani otroški zbor iz Varaždina. Se posebna zanimivost »Kaj« festivala je srečanje opernih pevcev in pevcev zabavne glasbe na istem odru.
Tako bodo na krapinskem festivalu nastopili operni pevci: Ruža Pospiš, Vladimir Buždjak, Tugomir Alaupovič, Franjo Pau-
lik, Franjo Petrušanec in še nekateri drugi. Operni pevci bodo nastopili že na prvem večeru, ko bodo izvajali tako imenovani koncertni del festivala. Ta večer bo nastopil tudi pevec zabavnega žanra Vice Vukov, ki glasovno ne zaostaja veliko za svojimi tovariši iz opere. Na »koncertnem« večeru bo zapel pesem Adalberta Markoviča »Dedek si grunta«.
Na drugem večeru bomo lahko slišali tudi skladbo enega najuspešnejših skladateljev na domačih festivalih Alfonza Vuče-ra »Snočkaj sem te senjal«, ki jo bo v prvi izvedbi zapel Milan ^ačič. v drugi pa
Žarko Dančuo. Videti je, da se je Vučer »aboniral« na Milana Bačiča, saj je imel z njim doslej veliko sreče na tekmovanjih. Med pevci bo nastopil tudi oče Žarka Dan-čua Duško Dančuo, ki bo zapel Cakleco-vo skladbo »Bu se vmul«.
Preteklo leto je imel velik uspeh Ra-dek Brodarac, vendar letos ne bo nastopil.
Prav tako ne bo na krapinskem odru Ivice Šerfezija, ki potuje v ZDA, in pa Zvonka Spišiča, ki bo tačas na turneji v Sovjetski zvezi. Da pa bo pevska zasedba kljub temu močna, dokazujejo imena, kot so: Ivo Robič, Višnja Korbar, Ana Ste-fok, Anica Zubovič, Bojan Kodrič in drugi.
Pevce bosta spremljala dva orkestra, in sicer tamburaški orkester pod vodstvom Teodora Bacha in zabavni ansambel pod vodstvom Stjepana Mihaljinca. Zadnji večer festivala bo prenašala tudi televizija.
grrriJ=r“L[ g_rmi=i n | f=»
V KRATKEM NA TRŽIŠČU MILIJONTI IZDELEK!
9
9
PRALNI STROJI - ENOLETNO JAMSTVO ELEKTRIČNI ŠTEDILNIKI - DVELETNO JAMSTVO
ŠTEDILNIKI NA TRDA GORIVA - ENOLETNO
JAMSTVO
ZAGOTOVLJEN TAKOJŠNJI SERVIS NA DOMU '
ŽE OD DANES VSI IZDELKI »GORENJE« NA 6-MESEČNI BREZOBRESTNI KREDIT!
TOVARNA GOSPODINJSKE OPREME
9 PRALNI STROJI »GORENJE« ODSLEJ EMAJLIRANI - NE LAKIRANI - IN ZATO ODPORNEJŠI, TRDNEJŠI IN TRAJNEJŠI 9 PRALNI STROJ »SUPERAVTOMAT 275« NAJCENEJŠI NA TRŽIŠČU
POPEVKE
PLOŠČE
JAZZ
POPEVKE
PLOŠČE
JAZZ
M. SEPT. 1SOT
TT
n
•'V ’
CHICAGO
TO SE PRIPETI SAMO 4
LONDON
ZIJRICH
NEW YORK
NEW YORK
TT
K. SEPT. UMT
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE
v novi številki revije
avto
2e PRVlC ko ga boste pokusili
VAS BO NAVDUŠIL...
hoVhl lahko pripravita kot puding DESKRT ali kremo
hoVhl
DESERT
6 Izbranih okusov
SNBfBJP IB	pomeni	korak	naprejl
DESERT
DOVRŠENO KAKOVOST VAM ZAGOTAVLJA
Holinahtt
LJUBLJANA
INDIJANCI NE MARAJO CUSTERJA
HUNTER S-THOMPSON:
ANGELI PEKLA
PRETEPENI IN SLEČENI SERIF
Mednje morda sodi zadeva v Riversidu. To je majhno mesto nedaleč od Los Angelesa. Nekega dne je več tolp prišlo tja zasedat. Prišli so HelTAngels, pa tudi Sa tan’s Slaves, Jokers in drugi. Ves dan so strašili po ulicah, metali petarde in manevrske bombe policajem pod noge, predirali kolesa parkiranih avtomobilov, grozili mimoidočim z verigami od koles in vlekli dekleta na svoje motorje.
Ljudje v Riversidu so se hitro zaprli v hiše in čakali, da vihar mine. Nekaj po poldnevu so se Angeli lotili avtomobila nekega letalskega oficirja. Razbili so šipe, potegnili oficirja in njegovo leno iz avtomobila, razbili karoserijo, medtem pa so drugi otipavali ženo in slekli oficirja do spodnjic.
Policaji so bili takšni kot povsod: bali so se. Samo šerif Cary Itavburn se je skušal z nekaj pogumnimi meščani upreti divjanju Angelov. Stopil je pred skupinico razgrajačev in rekel: »Pojdite! Izginite! Takoj zapustite mesto!«
Tudi šerifa so pretepli in slekli.
Ob šestih popoldne, ko je prišla okrepitev iz Los Angelesa, so motorizirani divjaki izginili iz Riversida.
Druga afera: Laconia, junija 1965. La-conia je v New Hamsphiru, drugače povedano: 4500 km od Los Angelesa. Tam je bilo dosti huje. Angeli niso prevozili pol ZDA, da bi se raltlo zabavali. 2e na začetku so bili pripravljeni na kaj več.
V Laconii, mestecu, ki je dremalo v tradiciji, miru, skoraj omrtvičenosti, je nenadoma izbruhnilo. Nihče ni nič slutil. Nihče si ni mislil, da bi Angeli utegnili zapustiti kalifornijske brloge in prišli divjat v srce jenldjevske spoštljivosti. Zato se je tisto tudi zgodilo.
Okrog desetih dopoldne so pridrveli na glavno mestno ulico. Bilo jih je več kot v Riversidu, kajti med potjo so pobrali vse motorizirane divjake. Neko policijsko poročilo je pozneje govorilo o petnajst tisoč desperadov.
Deset minut po prihodu je bil v mestu že pekel. Prestrašeni meščani v temnih oblekah in s črtastimi kravatami, ženske s pisanimi klobučki, vsi so se spraševali, ali je prišel konec sveta uli pa je izbruhnila tretja svetovna vojna. Tolpa je planila na pločnike, razbijala trgovine, prevračala avtomobile in jih zažigala. Opoldne sta goreli dve skupini hiš. Policaji so ležali po cestah. Laconia je bila na milost in nemilost prepuščena divjanju An gelov, ki niso še nikdar tako smrdeli, bili tako umazani in ušivi kot tedaj. Več meščanov je pozneje priznalo, da so nekaj časa mislili, da so prišli Marsovci.
OBHAJILO Z LSD
Angeli so tolkli, Angeli so ropali, Angeli so požigali, Angeli so posiljevali. Njihove žrtve so ohromele od strahu. Tistega dne so v sicer mirnem mestecu zabeležili več splavov. Nekaj trgovcev je naredilo sa-
momor, ker so bili ob vse. Policija je bila brez moči.
Toda sa Angele se zadeva ni končala tako kot v Riversidu. Nekomu je namreč prišlo na misel, da bi poklical na pomoč nacionalno gardo. V Laconio je prišla pozno popoldne. Tokrat so bc Angeli znašli pred enako trdim nasprotnikom. Pred seboj niso imeli prestrašenih lokalnih policajev, marveč vojake z nabitimi puškami in z bajoneti. Garda Je hitro razgnala tolpo z gumijevkami in solzilnimi bombami. Garda ni bila obzirna. Vojaki so imeli v rokah nabito orožje in pripravljeni so ga bili uporabiti. Angeli so to dobro vedeli. Bržkone se jih je prav zato več kot sto mirno pustilo aretirati.
Tistega dne je garda dobila velik plen: nekaj deset sekir, verig od koles, boksarjev, pendrekov itd. Drugega dne je bilo v vsej Novi Angliji presenečenje še večje: kako je mogoče, da so tolpe z jugozahoda bile tako drzne, da so prišle požigat na jenkijevsko ozemlje? Angeli pekla so postali državna nadloga. Treba je bilo nekaj storiti, hitro in učinkovito.
Priznati je treba, da so bili Angeli pekla že nekaj let močno ponosni na reklamo, ki so jo zanje delale revije. Nič jih ni moglo bolj razveseliti, kot da so bili proglašeni za največjega sovražnika javnosti. Hudo so si prizadevali, da bi to postali. Zato so po Laconii še povečali svojo dejavnost.
Ni minil teden, da ne bi dnevniki v Los Angelesu ali San Franciscu poročali z velikimi naslovi: »Pošastni izgredi. Intervenirala je vojska, štiri mesta žrtve nasilja. Policija proti mladim nepridipravom. Upor mlade tolpe v treh državah. 25 ranjenih, 325 aretiranih.«
Bolj ko so Angeli divjali, bolj so govorili o njih. In bolj ko so govorili o njih bolj so divjali. Nekega jutra so Angeli pridrveli v mesto s 100.000 prebivalci, zaprli promet, prevrnili avtomobile, pretepli mi-
moidoče in kričali: »No, zdaj ste dobili lekcijo!«
Drugega dne je osem Angelov vdrlo ▼ hišo v Oaklandu, vrglo moža ven, nato p* posililo ženo pred tremi otroki.
Štiri dui pozneje so Angeli v Sacramen-tu vdrli v restavracijo, pretepli lastnika do nezavesti, poslali pol gostov v bolnišnico in odšli s kriki, da se bodo vrnili in »končali delo«.
Iskali so razloge za ta val nasilja. Eden
izmed njih je gotovo želja Angelov, da bi ljudje govorili o njih. Angeli se nedvomno omamljajo z mamilom, ki ni ne mari-juana ne opij: z reklamo. Videti bi jH* morali, kako pogoltno so dan po i*' gredu planili na časopise in kako so cele ure komentirali članke, ki so jim bili posvečeni. Toda večinoma so besneli, ker dogodki niso bili natančno popisani. Takšna reklama jim stopa v glavo. Angelov se polašča nekakšen snobizem. Imajo se za pravo politično silo.
Videl sem Sounyja, ki se je komaj znal podpisati, kako je imel v neki garaži v Montereyu tiskovno konferenco o vi**" namski vojni.
Videl sem Tinyja, surovino, naphano * centom mamil, ki je pred novinarji bruhal fraze o državljanskih pravicah.
To seveda zakriva strahotno duševno revščino. Na idejnem področju se P°' besneli Angeli pridružujejo Ku Klux Klano, John Birch Society in ameriški nacisti*-ni stranki ter rjovejo njihova gesla. To je najboljši dokaz, du nimajo prav nobene zavesti. Nemogoče jim je rezumeti, d* *** v primeru, če bi KKK ali John Birch So cicty prišla na oblast v Ameriki, takoj pometla s Angeli, Jokerji in drugimi divjaki na motorjih. Tega ne razumejo in zato so pridigarji cerkve, ki jih je že zdavnaj izobčila.
Nekdo jim Je skušal pojasniti zadevo-AUen Ginsberg, najboljši beatniški pesnik. Bilo je oktobra 1965. Študent,je iz Berke-
NOVI in edini
IZDELEK TE VRSTE PRI NAS IMENITNA SLAŠČICA
Poglavarji petih indijanskih plemen v Združenih državah Amerike so se odločno uprli, da bi neka televizijska družba začela oddajati serijski film o podvigih generala Georgea Ousterja (1839—1876). »Ce bo na sporedu film, v katerem naj bi bil Custer junak,* je izjavil Overton James, poglavar plemena Chiskassaw, kd Je tudi predsednik upravnega odbora vseh ameriških Indijancev, »potem se bodo vsi Indijanci v ZDA čutili užaljene in osramočene.«
John Brown, poglavar plemena Semi-aole in podpredsednik federalnega upravnega odbora ameriških Indijancev, je dodal: »Ce je Custer junak, potem so Indijanci še dosti večji junaki.«
General George Custer in 267 njegovih vojakov so se »odlikovali« s krvavimi pohodi nad Indijance, dokler jih niso leta 1876 napadli Indijanci iz plemena Sioux pod vodstvom Norega konja in Sedečega bika. Bilo je 25. junija 1876. General Custer se ni zmenil za vodnike, ki jih je imel s seboj, pa tudi za ukaze poveljstva ne. Tako je po lastni krivdi prišel v indijansko zasedo pri Little Bighomu, kjer ga je čakalo nekaj tisoč bojevnikov. Pokol je bil strahoten.
Generala Custer j a so vse do pred nekaj leti imeli za nacionalnega junaka in v Montani še zmerom stoji veličasten spomenik. Toda ameriški zgodovinarji zadnje čase razkrivajo resnico in proglašajo Cu-sterja za fanatičnega in topoglavega vojaka. Sicer pa je bil Custer neusmiljeno maščevan. Polk ameriške vojske je čez čas napadel taborišče plemena Cheyenne in pobil vse ljudi v njem, tudi ženske in otroke.
FRAK, CILINDER IN KRAMP
Avtomobilisti, ki se vozijo po novi cesti pri South Brentu v Devonshiru, lahko vsak dan vidijo dvaindvajsetletnega delavca Kennetha Neala, ki svoje delo opravlja v dokaj nenavadni obleki: gumijastih škornjih, kavbojkah, puloverju, fraku in cilindru. Nenavadno oblačenje za Anglijo že dolgo ni nič posebnega, toda
nekatere je le zanimalo, zakaj si je Kenneth izbral frak. »Kdor hoče v Angliji uspeti, mora nositi frak in cilinder. Želim si. da bi nekoč postal preddelavec.« In potem je dodal: »želim si, da bi nekega dne razkopaval kakšno najelegantnejšo londonsko ulico.«
Ji pomolil list papirja. Za druge naj bi bilo videti, kot da je navaden državljan, ki pride po denar v banko.
Moški predstavniki blagajniškega poklica so praktični in v takšnih primerih takoj vidijo lastno truplo, prerešetano s kroglami. Zato se ne obotavljajo, marveč hitro izdajo denar. Na listku, ki ga je dobila naša blagajničarka pod nos, je pisalo:
»Ce nočeš sitnosti, spravi v ovojnico vse bankovce po deset in dvajset dolarjev, ki jih imaš v blagajni. Hitro mi jih daj. Nobene šale!«
Blagajničarka je nekaj časa strmela v list papirja, nato pa je skušala z nogo pritisniti na alarmni zvonec. Pa ni šlo. Potem je kratko in malo vstala, roparju pokazala hrbet in odšla. Ropar je bil tako presenečen, da Je nekaj časa zijal pred okencem, potem pa pobral šila in kopita.
»Kaj pa hočete?« je pozneje rekla blagajničarka. »Bila sem v zadregi, nisem vedela, kaj naj storim. Pa sem kar odšla. Veste, takšnih stvari nisem vajena ...«
ZA ŠTIRI MILIJARDE KOKAINA
Newyorška policija Je deloma razpletla mrežo tihotapcev % mamili in pred dnevi aretirala tri moške in dve ženski. Policijska operacija je bila na letališču Kemne-dy: brž ko je pristalo letalo iz New Orleansa, so k njemu planili agenti policijskega oddelka za narkotike ter aretirali pet potnikov, ki so morali nato z njimi v carinski oddelek. Prijeli so šestintridesetletnega Marcela Emilia Landyja s Kostarike, enaindvajsetletnega Juana Pulida s Kube, osemintridesetletnega Rafaela de la Vego iz Mehike ter Američanki Helen CVSullivan (trideset let) in Hildo De Benedetti (osemindvajset let).
V kovčku, ki ga je Landy skrbno tiščal k sebi, so našli kokain, vreden približno štiri milijarde starih dinarjev: toliko ga doslej policija če ni zaplenila. Policija je tudi ugotovila, da so Landyjevi spremljevalci dobro Vedeli, kaj je v kovčku. V beležki enega izmed njih so našli naslov še ene sodelavke: enaintridesetletne Olge Un-pierres s Kube, ki so Jo takoj našli in zaprli.
Policija je prepričana, da nevvoriean-sko letališče ni začetna postaja pri trgovanju in tihotapstvu z mamili. Meni, da prihaja mamilo z Antilov in iz Mehike. Zdaj policija sestavlja mozaik tihotapske organizacije, katere obstoj Je seveda le slutila ln zanj ni imela dokazov. Toda za štiri milijarde kokaina je več kot trden dokaz.. •
BANKO JE UPORABLJAL
ZASE
Louis Gaentner, direktor edine banke v Ramsenu, trgu v švicarskem kantonu Schaffhausen, je deset let posloval tako, da je konec koncev zapravil skoraj dve milijardi starih dinarjev. Sodniki so ves čas procesa dvomili, Ali imajo pred seboj normalnega človeka. Toda ko so ugotovili, da je zares kriv v 36 od 37 točk obtožnice, so ga le marali obsoditi, še pri tem so bili zelo prizanesljivi: Louis Gaerbner je dobil pet let in pol zapora.
»Ramsenertaahk« so seveda zaprli, ker je brez denarja, in prevzela jo je kantonalna banka v Schaffhausnu. Položaj banke Je bil od konca druge svetovne vojne zelo težak, toda prebivalci Ramsena so hoteli bit! pravi Švicarji. In ker ne znajo delati ur, so se zagrizli in obnovili banko. Na vodilno mesto so postavili mladega in sijajnega Louisa Gaertnerja, ki naj bi veljal za strokovnjaka v finančnih zadevah. Delo je prevzel leta 1957, toda kmalu je ugotovil, da bi bilo dosti bolje, ko bi denar porabljal zase. Bil je krepko zadolžen, poleg vsega pa še zainteresiran za razne špekulacije in investicije. Poplačal je vse dolgove, sl zgradil prekrasno vilo, imel je razkošne avtomobile in navzlic temu, da je bil poročen in oče treh otrok, je dolgo užival sloves pravega playboya. Prepotoval je ves svet in v Las Vegasu zaigral kakšnih štirideset milijonov starih dinarjev. Tam ga je tudi prijela policaja, ki jo Je Interpol poklical na pomoč.
Banka Je bila občinska in tako naj bi občina pokrila vso izgubo. Najbolj neverjetno v vsej zadevi je, da Je Gaertner lahko celih deset let slepil občinske može, da so mu predano zaupali in da sploh nikdar ni prišlo nikomur na misel, da bi kontroliral njegovo poslovanje. Ravno zato si je upal tako daleč.
spačkov naslednik CITROEN DYANE
'A
5V
i
7ut
p.
£
med kadetom in rekordom OPEL OLYMPIA
s
s?
poslej štiri prestave RENAULT-4
sveti okrog ogla
CITROEN DS 68
VOJVODINJA NAJ Sl VOHUNILA
Kaže, da si angleška protivohunska služba prizadeva dobiti v svoje vrste vojvodinjo Bedforsko, sicer znano kot zelo dovzetno in demokratično žensko, saj je pred tedni dovolila, da so na njenem posestvu v Wobum Abbeyu priredili festival »Cvetličnih otrok«. Takole pripoveduje vojvodinja:
»Pred nekaj dnevi sem bila v Londonu in hodila sem po Bond Streetu,, ko je stopil k meni moški vojaškega videza, star kakšnih štirideset let. Opravičil se je, ker me je ustavil na cesti, potem pa je nadaljeval s popolnim oxfordskim naglasom: .Zvedel sem, da vas je kitajski odpravnik poslov Pin Mi povabil na kosilo v Londonu. Ali bi bili tako dobri, da bi ga tudi vi povabili na kosilo v Wobum Abbeyu?’«
»Bila sem silno presenečena,« nadaljuje vojvodinja Bedforska, »toda neznanec je govoril naprej: ,No, inteligentna ženska ste in gotovo me razumete. Pogovor bi bil lahko zelo zanimiv, ne? še se bom oglasil.’ Potem pa je izginil v množici.«
Vojvodinja je povedala novinarjem, da se je nekoliko prestrašila, toda »občutek za humor se mi je takoj nato povrnil. Medtem sem si kupila kitajsko kuharsko knjigo.«
Vojvoda Bedforski je dogodek takole komentiral: »Zares nenavadno.« Britansko zunanje ministrstvo doslej še ni dalo nobene izjave.
ROPARJU JE POKAZALA HRBET
i ______________
V KALIFORNIJI:- Ena od imenitnih dolžnosti petdesetih članov neke nove sekte je ta, da morajo vsako jutro drug drugemu umiti noge.
EBMMMMWWHmilWWllllill.W>>ilWIIIIII   llllll IV".1 »IH—I
Specializacija je v današnjih časih silno praktična zadeva, toda včasih je bolje, če Je človek neroden. Tako kot na primer blagajničarka v eni izmed podružnic Chase Manhattan Bank, katere imena in priimka Javnosti niso sporočili. Pred njenim okencem se je nenadoma znašel ropar in
V SEVERNI KAROLINI: V lokalnem časopisu se je pojavil oglas: »Prodam nekoliko rabljen volksiva-gen, ker imam debelo ženo.« Naslednji dan je izšel še en oglas: »Prodam volksuiagen in moža, oba nekoliko poškodovana.«
V LONDONU: Prometni strokovnjaki si belijo glave s prav posebnim problemom. Ne morejo ugotoviti, zakaj je število prometnih nesreč v letošnjem juniju kar za 13 odstotkov nižje kot v istem mesecu lani in obenem najnižje v zadnjih desetih letih.
ii' ■
Imam
veliko prijateljev ' a moj najljubši je
trdonja
zato
vedno
TUMj
71000'
AMSTERDAM
PARIZ
MINISTER PROTI MINI KRILOM
V Franciji se že nekaj časa prav uradno spravljajo na mini krila. Pred časom je pariška prefektura proglasila prekratka ženska krila za glavnega krivca poletnega vala nasilja nad ženskami: ko ženske ne bi bile tako izzivalne in ko ne bi kazale skoraj vsega, jih seveda moški ne bi napadali, menijo na prefekturi.
Pred dnevi se je nad mini krila spravil sam prosvetni minister Alain Peyrefit-te. Govoril je na televiziji in dejal: »Mislim, da mini krila ne bi smeli dovoliti v šolah, zlasti pa ne v mešanih šolah.« Potem je čestital direktorjem tistih šol, na katerih so prepovedali mini krila, ker so dekleta z golimi stegni preveč razburjala sošolce. Vendar pa je Peyrefitte zavrnil predlog, naj bi na francoskih šolah uvedli uniforme kot v Napoleonovih časih. »Nisem prepričan, da bd Francozi imeli to rešitev za znak napredka,« je menil. Zato pa je minister svetoval halje, ki naj bi segale do kolen.
»Mislim, da šolark ne bi smelo skrbeti, kako je ustvarjena njihova soseda, problem pa je še dosti hujši v mešanih razredih. Zato se mi zdi, da bi bila halja dobra rešitev, in ne vem, zakaj je naj bi ne oblekli tudi fantje.«
Minister je tudi izrazil željo, da bi na francoskih šolah bolj skrbeli za lepo vedenje, pri čemer je obudil spomin iz mladosti: »Nekoč mi je profesor zbil baretko z glave, ko sem pokrit prišel v razred. Odtlej se zmerom odkrijem, kadar srečam kakšno žensko.« Kaj pa, če sreča moškega?
LONDON
»MOŽ, KI JE PRIŠEL IZ MOSKVE«
__________________________________________ -	V':-	.*■
Britanski državljan Greville Wynne, ki so ga bik v Budimpešti aretirali, v Moskvi pa obsodili na osem let zapora, potem pa ga čez osemnajst mesecev izpustili oziroma zamenjali za Gordona Lonsdala, je po aretaciji zanikal, da bi vohunil v korist Velike Britanije. Toda pred dnevi je izdal knjigo z naslovom »Mož, ki je prišel iz Moskve« in v kateri odkrito priznava, da
rELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE IN MALE KRONIKEl
VELIKE
»8. SEPT. im
TT
RAVIOLI
ENOSTAVNA PRIPRAVA
-Jr "■ ij' \ j
Hit
RAVIOLI
PRIHRANEK NA ČASU
RAVIOLI
- LAHKA PREBAVA
RAVIOLI
- KALORIJE
USODNA
»IZLOŽBA SMRTI«
Med evropskimi pristaniškimi mesti sta predvsem Hamburg in Amsterdam znana po tem, da imata »rožnato četrt«, v kateri prostitutke sede v izložbah in so tako na ogled svojim morebitnim klientom. Pred tremi leti pa se je v neki amsterdamski izložbi pripetil zločin: osemnajstletno prostitutko so našli mrtvo. Nekdo jo je zadavil ki morilca do danes niso našli.
Pred dnevi se je zločin ponovil. Odslej imenujejo tisto izložbo samo »izložba smrti«. Žrtev je osemindvajsetletna Barbara Van Der Eng. Dekle ni bila vraževerna in tako se ni branila, ko so ji ponudili izložbo, v kateri je našla smrt njena prednica. Zato je bila groza amsterdamskih prostitutk še večja, ko so tudi Barbaro našli mrtvo. Zločinec jo je slekel, nato pa zadavil.
Ce je prvi morilec izginil neznano kam, pa z drugim ne bo tako. Vse namreč kaže, da gre za ameriškega vojaka. Bil je zadnji Barbarin klient, razen tega pa so poleg trupla našli naočnike, kakršne nosijo ameriški vojaki. Tudi prstnih odtisov je veliko v prostitutkini sobi.
Policija se je takoj lotila dela in se najprej oglasila v ameriškem vojaškem oporišču v Soestenbergu. Poveljstvo je pripravljeno pomagati in vse kaže, da bodo kmalu izločili vse nesumljive vojake in prijeli morilca.
V zadnjih enajstih letih so umorili v Amsterdamu sedem' prostitutk. Toda policija je prepričana, da ne gre za kakšnega obsedenca, kajti morilec je bil vsakokrat drug človek. V večini primerov so morilca tudi našli in ga kaznovali.
Nakup kave je stvar zaupanja
leya, univerze v bližini Oaklanda, so organizirali protesten pohod proti vietnamski vojni. Teden dni pred manifestacijo se je Ginsberg srečal z Bargefjem, kolovodjo Angelov iz Oaklanda, ki ga je obkrožal »štab«. Ginsberg ga je hotel prepričati, da Angeli ne bi napadli demonstrantov.
Sestanek se je začel z obhajilom z LSD. Potem je Ginsberg napadel Bargerja:
»Torej je res? Napadli boste demon-»trante? Zakaj pa? Povem vam: da bi se pretepali, predvsem pa, da bi si delali reklamo. Ne veste, da se s takšnim početjem povezujete z najhujšim sovražnikom: » kifeljci, novinarji in desničarskimi svinjami.«
Ginsberg, ki je ves čas tvegal glavo, je tako govoril cele ure. Barger in njegovi so ga poslušali, mrščili so obrvi, godrnjali so, toda pustili so ga govoriti. Konec kontov je Ginsberg bil »nekdo«. Nič skupnega ni imel z intelektualci, ki iščejo v knjigah, česar ne najdejo v življenju. Beatni-škl pesnik Ginsberg je sodil mednje.
POKOL PACIFISTOV
Na žalost pa Angeli niso razumeli niti stotine tistega, kar jim je govoril Ginsberg. Toda nekako so ga imeli radi. Toda .. toda silil jih je k razmišljanju. Skratka, spravljal jih je v zadrego. Sestanek se je končal z branjem budističnega teksta, ki ga imajo za vrhunec modrosti. Ginsberg je menil, da je zmagal.
Dva dni kasneje so Angeli pekla naredili pravi pokol med pacifističnimi študenti. Številni študentje so še prejšnji večer občudovali Angele pekla, češ da so »svobodni ljudje«. Naglo so se razočarali, ko so jih Angeli začeli pretepati ter zmerjati s svinjami in komunisti.
Prizor je bil res usmiljenja vreden: Angeli so bili na istem kot kifeljci! Toda to zavezništvo je trajalo manj kot četrt »re. Nenadoma so Angeli udarili tako Po manifestantih kot po policiji. Nastal je
pretep, v katerem so se Angeli tolkli na dveh frontah.
Pozneje so študentje govorili, da so Angele plačali nacisti in člani John Birch So-ciety, da bi preprečili manifestacijo. To je mogoče, toda Angeli so predvsem asocialni tipi, banda, tolpa. Kdor ne pripada tolpi, je a priori sovražnik tolpe. Zadeva je zanje preprosta.
Kajti ti rablji se imajo za žrtve, ti preganjalci se imajo za preganjane. Njihovo stališče do črncev je zelo dvomljivo. Barger je govoril s čudnim ponosom: »Veš, kifeljci se zamorcev bojijo še bolj kot nas. Zato računajo z nami, da bi jih obvladali.«
Po drugi strani pa imajo Angeli svoje DOBRE ZAMORCE. Jimmy, kolovodja iz Sacramenta, stanuje skupaj s črncem. »Umetnik je,« pravi Jimmy. »Ne spoznam se na umetnost, toda pravijo, da so njegove reči kar dobre.«
Srečal sem tudi Charleya. Črnec je. Angeli ga radi jemljejo s seboj na pohode in Charley si misli, da bo nekega dne postal Angel. Toda preveč si domišlja. »On, pa Angel? Kaj si trapast?« mi je rekel Magoo. »Charley je fleten, dober fant, toda, kaj hočeš, konec koncev je le usran zamorec.«
Sicer imajo tudi črnci svoje Angele pekla Imenujejo se Zmaji ln tavajo ob East Bayu. Na glavah imajo pisane čelade. Imajo motorje harley 74. Tako kot Angeli so tudi Zmaji stari od dvajset do trideset let. Skoraj vsi so postopači.
Odnosi med Angeli in Zmaji so izredno čudni. Nekaj po tistem, ko so me Angeli sprejeli medse, sem se znašel v El Adobu, običajnem kraju sestanka, ko je pridrvela skupina Zmajev. Potem so lagodno tako lagodno, kot to zmorejo samo črnci, stopili * motorjev. Angele sem že toliko poznal, da sem vedel, da bo kmalu izbruhnil pretep. Razmerje sil je bilo približno enako.
Videl sem, kako so Angeli s steklenicami piva prišli na pločnik. Gledal sem, kam naj smuknem, da si rešim kožo, kajti niti najmanj me ni mikalo, da bi se spopadel s črnci, ki so bili široki kot omare.
SPOPAD S CRNCEM
Tedaj sem doživel veliko presenečenje. Barger je stopil naprej, se na vse grlo za-krohotal In stisnil roko največjemu črncu, ki je poveljeval Zmajem. Pozneje sem zvedel, da mu pravijo Lewis. Potem sta se skupini pobratili. Barger in Lewis sta si delila poklone po angelsko In zmajevsko, se pravi, da sta se zmerjala:
»No, baraba stara! Naj pokličem kifeljce, da te bodo naučili, kaj se pravi preganjati mirne ljudi?«
»Hej, že dolgo te nisem videl. Si se skrival? Si bil v luknji?«
Levvis je s prstom pokazal name: »Kdo pa je tale?«
»Pusti, pusti,« je rekel Barger. »Pisatelj je. Nihče Še ni videl, kaj piše, pa je kar okay.«
»Če si okay za Bargerja, sl okav tudi zame,« je rekel Levvis in mi ponudil mogočno roko.
Toda ne gre misliti, da je zmerom tako. Tistega dne Je bilo črncev malo več, pa premočni so bili, to je vse. Cez nekaj dni je na tisti kraj prišlo nekaj črncev. Niso bili Zmaji, toda oblečeni so bili v usnjene jopiče. Eden izmed njih je bil tako velik, da je moral skloniti glavo, da je vstopil Angeli so se delali, da prišlekov ne vidijo. Toda črnci so dali vedeti, da dobro poznajo Dona Mohra, mladega fotografa, ki so ga Angeli prav tako počastili kot mene. Naslonili so se na pult poleg njega, prijazno govorili in pili z njim.
Cez pol ure sta se Mohr in veliki črnec sprla. Mohr je plačal prvo rundo, črnec Pa ni hotel plačati druge. Sla sta ven, da bi se stepla.
(NADALJEVANJE PRIHODNJIČ)
STROGI SODNIKI
7.000 Izvodov ljubezenskega romana »Ellenbogenspiele« nemške pisateljice Ruth Sophie Knaak, ki jo je izdala pod psevdonimom Draginja Dorpat, je bilo štiri leta na trgu, preden ga je zvezna cenzura proglasila za mladini neprimernega in družbi škodljivega ter ga prepovedala.
Prepoved te knjige je nov poskus nemške moralne birokracije, da bi td zopet pridobila moč, ki ji jo je zadnji dve leti kos za kosom trgalo zvezno upravno sodišče. Zvezna cenzura ne sme več prepovedovati knjig, ki služijo umetnosti, znanosti in pouku, zato pa tembolj enostransko izkorišča še preostale možnosti svojega udejstvovanja. Sklicuje se le na mnenje strokovnjaka, ki ga sama imenuje, že vnaprej odreka delu kakršno koli literarno vrednost in se omejuje na poglavja, ki so v zvezi s seksualnostjo.
Tako Je »Ellenbogenspiele« prišel na seznam prepovedanih knjig. Utemeljitev prepovedi je podobna pornografiji, saj je uradni tekst sestavljen iz vrste scen, v katerih se osebe iz romana zdolgočaseno ljubijo.
Roman je zgodba študentke prava Thee Siebenrogg, ki išče ljubezen, najde pa povsod le pohlep po denarju, cinizem in razočaranje. Zaljubi se v študenta Knuta, ki pa odkloni intimnejše odnose, ker mora opravljati ljubezenske usluge 46-letni vdovi. Thea se za razočaranje maščuje nad svojim skromnim oboževalcem Lambertom. Kasneje sreča priletnega lalikoživca Rudolfa Ellenbogna, ki pa jo s svojo napadalnostjo odbije. Theina zadnja ljubezenska postaja je reporter Karol, ki ji vzame nedolžnost in se vanjo zaljubi. Thea pa ga, razočarana zaradi prejšnjih slabih izkušenj, zavrne in se posveti le študiju.
Ruth Sophie Knaak kljub prepovedi ne namerava prenehati s pisanjem. Se naprej bo živela dvojno življenje: podnevi bo gospodinja in mati, zvečer in ponoči pa bo pisateljevala. Prav zdaj piše dramo o vojni s strupenimi plini in nov roman z naslovom »poletje starih žena«.
je bil res vohun. Britanska tajna služba je knjigo odobrila oziroma je iz nje črtala samo eno poglavje.
Greville Wynne v knjigi med drugim razkriva, da je sovjetski polkovnik Oleg Penkovski, - ki je pozneje začel delati za britansko obveščevalno službo, razkril Zahodu, da Hruščov kljub zvišanemu glasu ne namerava sprožiti svetovne vojne zaradi Kube.
Wynne pripoveduje o svoji pustolovščini, ki se je začela leta 1955. Bil je dobro idoč industrialec v Londonu, ko mu je nekega dne v poznem poletju 1955 telefoniral »James«, mož s katerim je med vojno delal v tajni službi. »James« mu je povedal, da britanska obveščevalna služba potrebuje poslovnega človeka, ki veliko potuje v vzhodnoevropske dežele — kar je Wynne tudi počel. Greville Wynne je zelo nerad sprejel ponudbo. Pozneje so mu pojasnili, da mora pomagati sovjetskemu polkovniku Pankovskemu (»najboljši nakup Zahoda na Vzhodu«) ter prenašati v Anglijo dragocene tajne dokumente.
Wynne je že skoraj opravil svoje delo — najeli so ga samo za nekaj časa — ko je bil v Budimpešti Na zunaj naj bi njegova avtomobilska prikolica na budimpe-štanskem sejmu bila eden izmed paviljonov za sklepanje pogodb, v resnici pa je bilo v njenem dnu skrivališče, kamor naj bi zlezel polkovnik Penkovski, da bi ga Wynne prepeljal v Britanijo. Toda Pen-
Kupujem ZVITOREPCA
kovskega so takrat že aretirali, nato pa so prijeli tudi Wynna.
Nekaj časa sta bila v istem zaporu Lub-janka v Moskvi. Wyime piše, da se je Penkovski obesil v svoji celici, še preden so lahko nad njim izvršili smrtno kazen.
Osemnajst mesecev po obsodbi so Wyn na v Berlinu zamenjali za sovjetskega vo huna Gordona Lonsdala.
k
CEFRA, MUNCHEN, BAYER STR. 33/IV ALI NA JESENSKEM ZAGREBŠKEM VELESEJMU NA RAZSTAVNEM PROSTORU -PRETISA«, DVORANA 40, RAZSTAVNI PROSTOR 33.
ZA VSE DOBAVE AVTOMOBILOV PREK CEFRE JAMČI
[PRETIŠ]
gubil zadnjo trohico upanja. Spoznal Je, da je bila ženska
močnejša in hitrejša.
Kljub temu je Grant napel mišice, da bi jo sunil s kolenom ... in takoj je spoznal, da je še isti hip uganila njegovo namero. Zenska mu je stisnila zapestje še z drugo roko. Grant je začutil, da ga je sunkoma potegnilo naprej kot punčko iz cunj in, trda, oglata rama ga je surovo sunila v prsi prav tam, kjer je imel srce.
Zdelan je zdrsnil na tla. Slišal je, kako je ženska stopila za korak nazaj in se tiho režala.
Grant se je trmoglavo spet postavil na noge, srce mu je razbijalo in zrak mu je sikal med zobmi vsakikrat, ko ga je požrešno vdihnil. Znova se je pomaknil naprej, in ženska se je tokrat na videz umaknila vstran, pri tem pa ga je s stegnjeno dlanjo kot s topim rezilom udarila po bicepsu.
Grant je omahnil mimo nje in se obrnil. Zdaj mu je desnica negibno visela ob boku in spraševal se je, če ni morebiti kost zlomljena.
Napadalkin obraz je razodeval novo vznemirjenje, njene majhne temne oči so žarele od zadovoljstva. Grant je opotekaje se stal in čakal na nov napad v upanju, da mu bo v preveliki samozavesti ponudila zadnjo priložnost, da jo zadene .. brcne v želodec. Zdaj je bilo presneto malo, kar bi lahko še storil.
In res je napadla. Izognila se je brci z gibom torera in potem kot blisk zgrabila še zdravo Grantovo roko, ki se je zaman stegnila, da bi jo stisnila za vrat. Položila si jo je pod pazduho, zatem pa se mahoma zavrtela okoli sebe. Grant je zatulil od bolečine, medtem ko se je kost hrešče zlomila. Zdaj je bi) njegov obraz tik ob njenem, in prevzel ga je val nezadržnega gnusa, ko je opazil, kako ji v očeh gori skoraj orgiastično uživanje
Za trenutek ga je spustila, potem pa malomarno s hrbtom roke surovo udarila po obrazu in mu podstavila nogo. Grant je v hipu pade! vznak
Cma tema ga je zagrnila, ko je njegova lobanja z zamolklim udarcem tresknlla ob kamen. Obupno si je prizadeval, da bi se zganil, toda mišice ga odslej niso več hotele ubogati.
Odprl je oči in pogledal Gabriela. »Vse v funtih skupaj dvesto oseminpetdeset tisoč štiristo petdeset. Predvideni bruto dohodek deset milijonov funtov; od teh dva milijona za izdatke. Cisti dobiček sedem milijonov sedemsto tisoč petsto petdeset funtov.«
Gabriel je prikimal in odložil list s podatki.
»Si že poskrbel za pobotnice?«
»Kot običajno.«
Z medlim šumom so se vrata odprla. Vstopila je Foth-ergillova in si z umazanim robcem brisala roke. Poteze njenega obraza so izražale leno, malomarno nasičenost.
»Ah, moja draga gospa.« Zareč od občudovanja ji je McWhirter poskakujoč stopil naproti. »Mar veste, da vam zavidam, gospa Fothergill? Blagor mladeničem in mladenkam, ki imajo preproste, osnovne zahteve.« Prijel jo je za roko in jo skorajda ljubeznivo potrepljal. »Nobenega poželenja po bogastvu, kaj? Niti ne sentimentalnih problemov, je res? Samo kozarček vina, priročnik za nego mišic... in tu pa tam kak lep umorček, majcen, majcen .«
»Nehajte, McWhirter,« je dejala gospa Fothergill in ga dobrohotno odrinila. »Toda kozarček bi ga le spila, ko ste že omenili.«
Gabriel je prikimal. Brez besede ji je McWhirter nalil dva prsta iz ene od steklenic na mizi.
»Na vaše zdravje, moja draga gospa Fothergill,« je reke) Skot in s hudobnim nasmeškom nazdravil ženski. »Po vaši zaslugi sem dobil pet funtov. Gotovo, od Borga. Stavila sva, da boste mladeniča zadavili, Borg pa je bil prepričan, da mu boste pripravili šalo s tilnikom kot ubogemu opatu.«
»Da, prišlo mi je na misel,« je priznala. »Samo tako je prehitro končano.« Za trenutek se je zdelo, da se je zamislila. »A tako... torej je bil opat tisti drugi?« Srknila je iz kozarca in se spet zamislila; čez hip je dvignila kozarec in ga izpraznila. »In vi ste dobili pet funtov od Borga? Poskrbela bom, da jih boste jutri izgubili pri pokerju, mladenič.«
Pogledala je proiti Gabrielu, in na obraz ji je leglo nekaj neverjetno podobnega obotavljajočemu se prisrčnemu nasmehu.
Ženska je tedaj zadovoljno vzdihnila in izdihnila velik zalogaj zraka. Ozrla se je proti balkonu in se razkoračila nad ležečim telesom. Skrbno si je potegnila hlače na kolena in jahaje pokleknila Grantu na prsi. Pretirano pozorno, s skrajno natančnostjo mu je objela vrat palca natanko na jabolku — in začela stiskati.
Gabriel Je gledal, kako je umrl Grant, potem se je obrnil in se vrnil v studio. Drugi so mu sledili.
»Saj pravim, ali se je sploh kdo kdaj vprašal,« je rekel McWhirter pol za šalo pol zares, »kakšen tip ba bil gospod Fothergill?«
Nekdo se je zasmejal. Drugi je vprašal nekaj po špansko in tretji mu je začel prevajati v angleščino McWhiter-jevo opombo. Tedaj jih je Gabriel rezko prekinil.
»Bolje bi bilo, da bi počistili teraso,« je rekel, in njegov namig z glavo proti vratom je suho odslovil navzoče. »Hočem govoriti z Mc Whirterjem.«
Gabriel je sedel za pisalno mizo, McWhirter pa je z rokami na hrbtu začel hoditi gor in dol po sobi.
»Je to točno in na tekočem do zadnjega?« se je pozanimal Gabriel, ko je vzel z mize kos pisarniškega papirja.
»I, seveda,« McWhirter je obstal, priprl oči in se zbral. Posojila organizaciji Lamelle v Libanonu: dvainpetdeset tisoč. Prav toliko Paccovi skupini v Južni Franciji. Izplačila zaupnikom: Singerman v Amsterdamu, De Groot v Capetownu, Mashari v Port Saidu .. vsak po štiri tisoč petsto. Okupacija otoka, dvanajst tisoč.«
Zamišljen, s še vedno priprtimi očmi se je McWhirter potegnil za uho in takoj nadaljeval z enakim naglim in enoličnim glasom.
»Izdatki za prevoz in posebno opremo, šestdeset tisoč tristo. Za podkupnine, razne napitnine, plačilo za informacije in provizija pomočnikom agentov, osem tisoč tristo petdeset. Notranje plače in splošni stroški petnajst tisoč štiristo. Predvideni prihodnji izdatki štirideset tisoč.«
HM 22
»Hvala, Gabriel. Hočem reči, za zabavo... me razumete?«
»Prosim, gospa Fothergill. Bi bili tako ljubeznivi in poklicala Mendoao.«
Ženska je prikimala, si z robcem obrisala usta in odšla.
Kmalu je vstopil rjavolas mož. Gabriel je vstal.
»Mendoza, zavrti mi zadnji film. Tistega z varilnim aparatom. Ti ga še nisi videl, WcWhirter?«
»Hm... ne. Zdi se mi, da ga zares nisem videl.«
»Ostani potem še ti.« Bila je to izjemna naklonjenost.
V.
Tarrant in Modesty Blaise sta se iz Westminstra odpeljala na Modestjm dom in zdaj sta sedela v kuhinji pri skodelici kave.
»Pred kratkim ste omenili Garvina,« je rekla Modesty in si prižgala cigareto.
»Da,« je soglašal Tarrant v tonu, ki se je hotel vljudno izogniti tej temi pogovora. »Precej simpatičen mladenič, se razume. Toda v bistvu kriminalec skromne izobrazbe z nravstvenim spričevalom, dolgim kot je vaša roka.«
Modesty ga je strmo pogledala s sovražnimi očmi: »Oh, moja je daljša... samo da ni v arhivih. In Willie ima dokumente povsem v redu, vsaj zadnjih sedem let. Vrh tega je na podlagi edinega, pravega vrednotenja, ki vas zanima, neskončno bolj izobražen kot kdorkoli drug, ki mi ga morete zdaj imenovati.«
»Ima nekaj nenavadnih sposobnosti, soglašam,« je rekel Tarrant. »Toda za to misijo je potrebna bistroumnost in veliko tenkočutnosti.«
»Glede bistroumnosti se Willie lahko meri z vsakim možem, ki ga imate pod seboj. Toda to je le eden izmed vidikov zadeve. Gotovo ... potrebno je precej več kot bistroumnost in tenkočutnost, da se ne znajdeš s klavirsko struno, zadrgnjeno okoli vratu.«
»Torej se tudi vi ne strinjate z gostobesednim Percy-jem? Ne verjamete v naključje?«
PETER O DONNEL
moram/uši
19
»Tiste od Pacca? Da. Neki angleški agent je začel vohljati. Toda s tistim smo obračunali.«
»I, seveda. Borg mu je zaigral fugo s klavirsko struno. Vendar tisti tam niso popustili. Poslali so drugega. Tegale.«
»Kdo ga je snel?«
»Kalonides. Že do tja se je prismukal. Snoči ga je Kalo-nides izkrcal na običajnem obvozu. Menil je, da bi ga morda vi, Gabriel, hoteli pripraviti do petja ...«
Gabriel, brezbrižen, skoraj zdolgočasen, je stopil k veliki pisalni mizi v kotu, na kateri so bili lepo razvrščeni svežnji dokumentov.
»Ne,« je jedrnato odgovoril. »Kar ti se ukvarjaj z njim.«
McWhirter se je nasmehnil Grantu, potem je znova pogledal Gabriela. »Mar ne bi bila priložnost, da damo nekaj dela gospe Fothergill?« je predlagal s čudno oklevajočim glasom.
»Kje pa je ona zdaj?« Gabriel je že vzel spis s pisalne mize in je le napol poslušal McWhirterja.
»Spodaj na terasi.« Škot je pomignil z glavo k visokemu oknu, zakritem z zaveso.
»Dobro.« Gabriel je odložil spisek, ki ga je imel v roki.
Eden od mož — v hlačah in težki majici — je stopil k oknu in razmaknil zavese.
»Pojdimo, lepotec moj. Bom že jaz poskrbel za predstavljanje.« McWhirter je stopil k vratom z običajno odločnim, poskakujočim korakom. Borg je potegnil za lisice, in Grant je moral za njim. Imel je napete živce in tudi močno strah ga je bilo. Toda možgane je imel še vedno hladne in bistre.
Gospa Fothergill? Zanj neznano ime. Verjetno ima kakšno zvezo z njegovim koncem.
Postali so pred nekimi odprtimi vrati, stopili v sobo in se ustavili ob visokem oknu pred prostorno teraso, tlakovano s ploščami. Imela je obliko polkroga, omejena je bila z nizko granitno ograjo. Ko je McWhirter odpiral okno, je Grant dobil vtis, da se teren onstran ograje strmo spušča. Zaslišal je tudi oddaljeno šumenje morja, niže spodaj.
Borg je iz žepa vzel ključ in nenadoma odklenil lisice, ki so Grantu stiskale zapestje. Ta je bil tako presenečen nad tem, da je, še preden je utegnil to izkoristiti, že začutil, kako ga je krepka roka sunila, in opotekel se je na sredino terase. Okno se je za njim zaprlo.
Ko je spet trdno 3;al, je Grant pogledal okoli sebe. Terasa je segala od sredine samostana ob skoraj vsej dolžini tega dela stavbe.
Od zgoraj je zaslišal glasove. Dvignil je pogled. Kakih deset metrov više je bil dolg ozek balkon, verjetno pred študijsko sobo, v kateri je malo prej videl Gabriela. Na balkonu je nejasno razločil sence kakih petih oseb, katerih profii se je nejasno očrtaval v luči, ki je prihajala iz sobe za njihovim hrbtom. Malce vstran je stala postava, gotovo Gabriel. Vsi so napeto gledali dol.
Grant je previdno stopil na sredino terase.
V njem se je nekaj zaiskrilo, podobno upanju.
Če bi se lahko vrgel dol po strmini in prišel do morja in se potem skril kje med skalovjem... gotovo bi preteklo precej časa, preden bi ga našli, morebiti cel dan. In v enem dnevu se lahko marsikaj zgodi ..
Prav na koncu njegovega vidnega obzorja je švignila svetleča se točka, rožnata iskrica. Grant se je sunkovito obrnil.
Zdaj je Grant napeto opazoval svetlečo se točko. Zdelo se je, ko da visi v zraku na ozadju čudne temne lise.
Temna lisa se je zganila, in zarisali so se obrisi človeške postave, sedeče na ograji, kjer je bila terasa najbolj široka, kakih sedem ali osem metrov daleč.
Mož, ki je kadil cigaro. In zdaj se mu je počasi bližal. Toda ne, zaboga .. ženska!
Nosila je sivo srajco z dolgimi rokavi in temne zmečkane hlače z usnjenim pasom. Noge, obute v umazane teniške copate, so se zdele smešno majhne, ženska je morala imeti kakih štirideset let. Obraz z močno čeljustjo in prav nič ličila, razen široke brazde nemarno nanesenega rdečila. Na glavi so svetli, slabo oksidirani lasje sestavljali kratek, skodran greben. Zdelo se je, da pod prekrepko brado vrat skoraj neposredno prehaja v široka ramena Ob-
20
sežne, a močno stisnjene prsi; skoraj ničesar, kar bi se premikalo pod blagom srajce.
Gospa Fothergill, je pomislil Grant in začutil Je zbodljaj nedoločljivega strahu, ki ’ mu je stisnil želodec.
Žena si je vzela iz ust cigaro in jo vrgla čez zidec terase. Razširila je usta v polovičen nasmeh, toda ustnice so ostale stisnjene na zobeh, tako da je to, kar naj bi bil nasmešek, dobilo videz temačne skrivljene elipse.
Potem je tlesknila s prsti, kot da bi z obema rokama vabila.
»No, dobro, mladenič.« Hripav, rahlo nosljajoč glas-»Čimprej opraviva.«
Ob teh zadnjih besedah se je zdelo, ko da se je ženino telo sprožilo naprej, medtem ko je krepka, grčava roka s hrbtom zaničljivo tlesknila Granta po licu.
Grant se je zamajal bolj zaradi presenečenja kot zaradi sile. Umaknil se je s pol obrata, da bi ujel ravnotežje, in se potem z nogami prožno namestil. Grant se je nagonsko postavil v položaj judo. Zenska ga je odobravajoče opazovala.
»Tako, zdaj je bolje,« je zamrmrala in se takoj poševno sklonila k njemu. Absurdno debela in lahka na kratkih nogah.
Medtem je Grant naglo premišljeval: ženska je. Po vsej verjetnosti hermafrodit. Izkušena, prožna, a še vedno vsaj polovico ženska.
S pestjo je leno sunila proti njegovi glavi. Grant je premaknil laket, da bi prestregel udarec, a je prepozno spoznal zvijačo in se je le deloma izognil nogi, ki ga je divje sunila v hrbet. Slišal se je, kako je spustil živalski glas, ko se je zvijajoč in omahujoč skušal umakniti. Zenska pa je ponovno napadla. Tedaj se je obupno pognal naprej, da bi jo iznenada udaril, in medtem ko je stegnil prste k njenemu vratu pazil, da bi se izognil sunku njene noge.
Zgrabila ga je za zapestje in ga stisnila k sebi. Oba sta dolgo negibno čakala. Dolg trenutek, v katerem je Grant iz-
PRETIŠ
1000
Z DEVIZNIM VPLAČILOM ZA ENEGA IZMED PRETISOVIH VOZIL LAHKO DOBITE BREZPLAČNO RADIOAPARAT (OB NAKUPU AVTOMOBILA NSU-PRETIS-1000) ALI RADIOAPARAT IN SEDEŽNE PREVLEKE (OB NAKUPU AVTOMOBILA NSU-PRETIS TYP 110).
ZA DODATNO OPREMO PLAČATE SAMO NORMALNO CARINO CENA AVTOMOBILA: NSU-PRETIS 1000	=	6128 DM
NSU-PRETIS TYP 110 = 6716 DM NA TE CENE NE PLAČATE NITI CARINE NITI DAVKA NA PROMET.
DEVIZNA VPLAČILA POŠLJITE NA CONTO CEFRA 7809 BANK FUR GEMEINWIRTSC'HAFT — MONCHEN, Promenadeplatz 8 ali NEPOSREDNO NA CEFRO.
ZA VPLAČILA PREK CEFRE NISO POTREBNI LASTNI DEVIZNI RAČUNI. VAŠI SORODNIKI IN PRIJATELJI IZ INOZEMSTVA LAHKO VPLAČAJO ZA NEOMEJENO ŠTEVILO AVTOMOBILOV. DOBAVA VOZIL V 30 DNEH V PRETISU OD DNEVA, KO BOMO PREJELI CELOTNI ZNESEK VPLAČILA.
VSA POJASNILA GLEDE VPLAČIL LAHKO DOBITE NA NASLOVU:
O L O MESTO
FRANCES ŠTEVEN
PANIKA V MESTU
Na vsaki železniški In avtobusni postaji, na letališčih in v patruljnih avtomobilih so sl policaji zapisovali radiotelegrafistov« besede in jih sporočali naprej. Komplicirani mehanizem zakona je deloval brez napake. V restavracijah, barih, po trgovinah ln ulicah so detektivi v civilni obleki prežali na plen.
Sele ob treh zjutraj sva a Frankom skočila domov, da bi malo zadremala. Dotlej so nam policaji pripeljali vsaj ducat moških, ki so bili podobni Gallu, vendar pa nobeden od njih ni bU pravi.
Spotoma sem vprašal Franka:
— Verjameš v usodo?
— Kako pa tl to pride na misel?
— Veš... Ko da Je bilo usojeno, da se bo vse tako zgodilo.
— Ce bi bilo tako, potem Je mnogo reči vnaprej določenih.
— Ali sl kdaj o tem razmišljal, Frank? Zdi se, kot da je življenje v rokah nekoga iznad nas. Midva bi lahko dobila ta »primer Gali« namesto Roja in Jima. Bil nama je namenjen ln kaj bi se tedaj zgodilo: eden od naju bi bil zdaj mrtev, drugi pa ...
— Adam, v umoru nekega človeka ni ničesar nadnaravnega.
— Toda usoda je potegnila Roja v ta primer namesto naju.
— NI, Adami Roj se je sam odločil, da bo šel v bolnišnico. Hotel je obiskati svakinjo.
— Saj to sem prav mislil. V tem Je prst usode.
— Dobro, dobro, — Je popustil Frank. — Po tvojem Je usoda tudi, kadar sklenem iti na stranišče, kaj?
— Zdaj pa poslušaj tole: ta John Gali Je kemik. Zmešal Je razne strupe ln jih
nastavil ženi. Toda prav zdaj imamo še drugega kemika, ki je izginil. To je tisti Fallon. Njegova žena je besna na nas, ker ga ne moremo najti in ji ga vrniti. Tudi to je usoda, mar ne?
— Le v čem vidiš tukaj usodo?'
— No ... dva kemika sta in oba iščemo. In kolikor se spominjam, je prvič, da imava opravka s kemiki v najini precej dolgi praksi. Vrhu vsega ... Veš kaj?
— Povej, — Je potrpežljivo odvrnil Frank.
— Libby gre včasih ven z nekim moškim, ki je tudi kemik.
— Pa?
— Pa to: trije kemiki hkrati na najinih grbah. Nekaj čudnega je v tem, Frank.
— Se zdaj ml nisi pojasnil, kaj je to usoda.
— Morda je prav to. Nekaj nadnaravnega je v vsem tem. Jaz verjamem v prst usode.
Frank se je nasmejal.
— Misliš, da nimam prav? — sem vprašal.
— Želiš slišati moje mnenje, Adam?
— Seveda.
— Ce boš še dolgo takole razmišljal, kakor si začel, boš končal v norišnici.
VI.
Minila sta dva dneva. Na vseh straneh smo iskali Johna Galla, o njem pa ni bilo ne duha ne aluba. Kot da je izginil s površja zemlje, id se je odprla ln ga pogoltnila.
Naslednjega dne, ko Je Mike sporočil pretresljivo vest ženi Roja Duncana, se je
zgodilo tisto, česar nismo pričakovali: žena je oblekla otroke, jih odpeljala k tašči in jih pustila pri njej. Nato se je vrnila domov, napolnila kad z vročo vodo in si z britvico prerezala žile. Neka njena prijateljica. ki se ji je, zdelo sumljivo, da Ji ne odpre, ko je že dolgo zvonila, je vdrla vrata s sosedovo pomočjo. Nesrečnico so spravili v bolnišnico v kritičnem stanju. Tudi zaradi tega smo želeli Johna Gaila čimprej dobiti v pest.
S Frankom sva tega dne kosila v samopostrežni restavraciji blizu naše postaje. Tu imajo hrano, ki ustreza detektivskim žepom. Medtem ko sva jedla, sem spet načel svojo »teorijo usode«. Prejšnje dneve sem o njej dosti razmišljal. Zanimalo me je, <ali obstaja kje moč, ki vodi stvari in dogodke, in kje neki se skriva. Ali lahko vpliva na prihodnost vsakega od nas in sploh vsega sveta?
_ Poslušaj Frank, — sem vztrajal. — Zamisli si, da se zdaj odločim in vstanem, pa odprem tistale vrata. Kaj če ta preprosti gib spremeni celo moje življenje? Kaj me pripravi do tega, da odprem vrata? Usoda ali moja svobodna volja?
— Kaj pa čvekaš, Adam! Ce bi vstal in odprl ta vrata, bi to storil zaradi nekega razloga. Zato, ker je tukaj, recimo, preveč vroče. Ali, zato, ker hočeš s tem odpiranjem nekaj dokazati. V tem primeru obstaja določen razlog.
_ Prav, Frank. Kateri razlog pa me sili v to, da v tem iščem razlog?
_ Zelja, da od ništrca napraviš veliko mlsterijo. pametnjakovič. Zakaj pa hočeš komplicirati življenje, če je pa vse v njem
tako zelo preprosto? Vroče je in ti vstaneš, da bi odprl vrata. Zakaj ti je vroče? Zato, ker sije sonce ... Zato, ker so vključeni radiatorji ... Zato, ker si se razburil... In zakaj je sonce toplo? Na to vprašanje ti lahko odgovorijo učenjaki. Kar zadeva radiatorje veš, da vodo v njej greje premog.
— Prav,	prav! Nehaj! Premagan	sem.
— Ce bi majčkeno te svoje usode lahko uporabil v najino dobro, recimo, da bi	jaz dobil kak dolar na loteriji,	morda
bi	tudi sam	začel verjeti vanjo.
— Naročil bom še eno jabolčno pito. Pa ti? — sem rekel.
— Zame pa sir. Najbolj navaden sir.
Vročina je te dni v New Yorku dosegla
kulminacijo in navzlic temu, da sva imela	na sebi	lahko poletno obleko,	nisva
mogla ostati v restavraciji. Odšla sva na prazno, žgočo ulico in po senčni strani odhitela na postajo. Kakšen dan za izlet v gozd ali hudsonsko plažo!
Na križišču sva postala. Prižgana je bila rdeča luč. Zraven naju je čakal izgubljen človeček s črnimi podočniki. Kakor da si obleke mesec dni ni bil slekel. Radovedno, vendar tudi sramežljivo naju je opazoval, preden je spregovoril:
— Oprostite... Kako pa pridem do policijske postaje?
— Cisto blizu »te. Tamle doli je, na drugi strani ulice, — mu Je povedal Frank. — Ne morete Je zgrešiti.
— Hvala, — Je rekel človeček in potrpežljivo čakal, da se je prižgala zelena luč. Kmalu je ostal daleč za nama. Komaj se je vlekel. Bil je klasičen primer za pa-
truljo društva borcev proti alkoholizmu.
— Pred kosilom sem bral bilten, — mi je rekel Frank. — Si opazil tisto vest o pokojninah?
— Sem.
— Kaj pa spet hočejo?
— Gola formalnost. Izpolniti moramo še nekaj formularjev.-
— Lahko tebi, ki si hodil v šolo. Mene pa ti formularji zmeraj skrbijo. Strah me je, da kaj narobe ne napišem in da »e potem ne kesam in opravičujem.
— Ne skrbi. Skupaj jih bova izpolnila-
— Hvala, Adam. Upam, da nama tegs ne bo pokvarila usoda.
— Frank, nikar se ne šali. Odločil sem se, da se bom v prihodnje držal zemlje. Mislil bom samo na dejstva, vse nadnaravno odpade!
— Jezus, kakšna vročina je. Stopiva no. V pisarni je vsaj ventilacija.
Čeprav je bilo soparno, čeprav sva iskala morilca in preklinjala, da morava sredi poletja garati, je imelo opoldansko življenje tudi svoje lepe strani.
— Si jo videl? — me Je vprašal Frank.
— Seveda, — sem prikimal.
Sla je pred nama, gotovo ena od mnogih uradnic, ki so se vračale s kosila na delo.
— Tudi njej je vroče.
— Lahko ženskam. Glavo stavim, da nima ničesar pod to cunjico.
— Take Imam rad!
Na policijski postaji sta me čakali dve sporočili. Vnaprej sem vedel, kaj J® napisano na njih. Martha Fallon me j® klicala in prosila, naj jo pokličem. Kot
/#
TT
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
ALMA M. KARLIN
IZPOLNJENA
ŽELJA
Včasih se tako zagledamo v gozd, da ne razločujemo več posameznih dreves. Tako se leto za letom pozanimamo za prevedena dela tujih avtorjev, za zdaj pa še nimamo prevedenega niti enega dela naše celjske rojakinje Alme Karlin, pisateljice, pesnice, slilcarice, svetovne popotnice in zbirateljicp etnografskih posebnosti.
Alma M. Karlin je bila rojena v Celju 12. oktobra 1889, umrla pa je 14. januarja 1950 v Celju. Na njeno željo je pokopana na bližnji Svetini.
Njena stara mati je bila sicer Slovenka, toda kot hčerka upokojenega avstro-ogrskega majorja se je Alma vedno imela za Nemko. Izredno nadarjena za jezike in prežeta z željo, videti čimveč sveta, je osemnajstletna opravila izpit iz angleščine in francoščine ter odšla v London, kjer je v 24. letu diplomirala iz osmih jezikov. V tujini se je preživljala kot tolma-čica in s poučevanjem, vendar je morala kot »nezaželena tujka« v prvi svetovni vojni zapustiti Anglijo; preko Nemčije se je vrnila v Celje. 1918 pa se je z najskromnejšo prtljago, pisalnim strojem ter s prištedenimi 130 dolarji ter 10.000 avstrijskimi kronami pogumno odpravila na pot v svet. Preko Genove je odpotovala v Ameriko, v Honolulu, na Japonsko, Kitajsko, v Mandžurijo, Formozo ter do Filipinov, Spoznala je vzhodno in južno obalo Avstralije in Tasmanijo, a šele v Novi Zelandiji našla tisto romantiko, ki jo je zasanjala in dotlej povsod zaman iskala. Po štiriletnem potovanju, polnem ovir in trpljenja, je še dve leti preživela na otokih Južnega morja. Podpirale je niso oblasti, ne ustanove ali uredništva. Preživljala se je s tolmačenjem ter dopisovanjem v angleške in nemške revije in časopise. Neštetokrat je bila v smrtni nevarnosti, toda sla po raziskovanju jo je neumorno tirala dalje. Sedemnajst knjig je izdala v nemščini in mnoge izmed njih so prevedene v razne svetovne jezike. Po l 1928 se je bolna in izčrpana preko Indije vrnila v Celje. Tu je živela v svoji vili v Zagradu. Ko je Hitler zasedel naše kraje, se je, čeprav Nemka, odločno uprla nasilju. Zato je prišla na okupatorjevo črno listo, imela je več hišnih preiskav, bila je nekajkrat v ječi in se naposled prebila na osvobojeno ozemlje, odkoder se je po osvoboditvi vrnila domov. Šibko telo, ki je dolga leta preneslo toliko naporov, sta 14. januarja 1950 zlomila sušica in rak.
V zapuščini Alme Karlin je ostalo 40 še neobjavljenih del, ki obsegajo romane, potopise, novele, pesmi, pravljice, dramo, nekaj map s slikami ter zapiske in razmotrivanja o etnografskih, bioloških in kulturnih posebnostih najrazličnejših eksotičnih plemen.
Ko je jeseni 1929 izdala svoje prvo obsežno delo »Samotno svetovno popotovanje« (Einsame Weltreise) in leto kasneje knjigo »V usodnem območju Južnega morja« (Im Banne der Siid-see), je na mah dosegla priznanje m ugled na književnem področju. Presenečene bralce sta prevzela verodostojna potopisa, ki sta tako živo pred-očila toliko novih dognanj, ter »Tragedijo neke žene«, kot je pisateljica sama
ALMA
MAKSIMILJANA KARLIN
8N!
-V-1	.	-	^
. *
■ i
■v '■--■v
Alma M Karlin kot slikar!ca cvetja na Japonskem
podnaslovila svojo prvo knjigo.
Svoja spoznanja in dognanja, prepredena z ustvarjajočo fantazijo, je prelila v svoja dela, ki so vseskozi zanimiva, napeta in polna življenja ter doslej neznanih dejstev. S pomočjo svojih izrednih jezikovnih sposobnosti ji je uspelo, da je podrla marsikatero pregrado sicer napram tujcem zelo zadržanih domačinov, s svojo sposobnostjo prilagoditi se najnenavadnejšim okoliščinam pa si je pridobila zaupanje žensk in s tem vpogled v najrazličnejše običaje in vraže.
Napisala je novele iz Kitajske, polne srhljivega žara, peruanske, japonske globokoumne povesti in zgodbe iz Siama (danes: Tailand) in Južnega morja. Vsa njena dela pa presega »Izolantis«, čudovit pesniški privid o
propasti bajeslovne Atlantide izpred dvanajst tisočletij. Kako je ta od valov oceana potopljeni svet spet pričarala na dan, je in bo ostala pesniška skrivnost, s katero je Alma M. Kar-linova dosegla vrhunec svojega ustvarjalnega dela.
Bogato dediščino njenih neobjavljenih pisateljskih in pesniških del, slik, skladb in etnografskih zbirk hrani danes celjski muzej. Razstavil jih bo 17. septembra tudi v Goričanah pri Ljubljani.
Vsako leto se prikaže na našem knjižnem trgu nešteto prevodov kriminalk, manjvrednih pustolovskih povesti m stripov. Naše knjižnice hranijo trinajst njenih del v originalu, toda niti enega v slovenskem prevodu.
STANA VINŠEK
JEREMIAS
REISIG
KADAR ŽENA
KUPUJE
Veter se je kot s kremplji oprijemaj hišnih vogaJov. • Zavihral je skozi razmršemo dlako kamele in ogrožal skodelice potujočega kuharja na ulici. Pouličnega brivca je že pregnal, najbolj pa se je zabaval s kuliji in vozači rikš, ki so čepeli
v nezanesljivem zavetju svojih vozil in čakali zakasnelega gosta.
Zadnji kuli v vrsti je bil Kam Beng. Prestar je bil za ta poklic, ki naglo porabi moči; toda usoda, ki da je, še raje pa jemlje, mu ni pustila ničesar drugega kot tale voz na dve kolesi in nekaj ostankov mišic, s katerimi ga je vlekel. Kadar je zimski veter tako ostro bril okrog vogalov kot danes, pa se mu je zdelo, kot bi se ves izpremenil v vodo. Kot bi se razkrajal...
Tega prostora si ni bil izbral zato, ker bi bil morda najboljši na vsej dolgi, zaviti cesti; izbral ga je, ker je bila na drugi strani prodajalna krst in je lahko po mili volji razmišljal o tem, katero krsto bi si izvolil, če bi se mu prikazal eden izmed petsto dobrih duhov in mu rekel: »Izberi!«
Kako se ti godi na svetu, navsezadnje ni pomembno. To je kot vožnja z rikšo med dvema dolgima dobama čakanja in ob tem je dolgo čakanje važnejše kot kratka pot — udobna ali neudobna — tudi glede na pravo smrt in primeren pogreb. Pred lepo krsto pa občutijo celo pazniki duhov spoštovanje in mogoče bi sodnik podzemlja, pravični Tung Yiih Da Di dodelil boljše mesto na onem svetu onemu, ki *i je že na tem svetu prislužil dobro krsto.
Kam Beng ni imel sinov. Bili so mrtvi, že dolgo mrtvi. Vse je izgubil: otroke, žene, želje, upanje, zdravje — nič drugega mu ni ostalo kot to hrepenenje po krsti.
Tamle, tista krsta iz cigarovca, široka kot omara m s predpisanimi svilenimi odejami, mavčnimi valji (da se truplo ne premika) in pripravljenim papirnatim denarjem za darifev. Dobri sinovi darujejo kaj tako krasnega svojemu starajočemu se očetu, on pa je sam kot planinski orel v skalovju Tibeta in lahko je vesel, če mu kdo ponudi skodelico vročega, zelenega čaja.
Veter je prodrl skozi vsako špranjo. Počasi se je Kam Beng splazil do prodajalne. Tu je bilo prav tako vetrovno, toda če je iztegnil roko, se je lahko dotaknil lesa. Ljubkujoče so ga božale grčave roke. Trgovec ga je naskrivaj opazoval, ga pogledal izmed dveh manjših krst, pokimal. Evropejec bi se ob tej blazni, neizpolnji-
vi želji nasmehnil, Azijec je razumel. Njegov pogled se je razumevajoče srečal z očmi Kam Benga.
»Kaj stane ta rakev?« se je pozanimal »tari kuli, da bi lahko zatem še boljše sanjaril.
»Vse skupaj? Tristo dolarjev.«
Bilo je, kot je pričakoval. Dolga leta je varčeval in si prihranil ravno 25 dolarjev. Nosil jih je, zavite v staro krpo, tik ob shujšanem telesu Vsaj še deset let bi mora! teči pred vozilom in v tako ostrih zimah čakati na goste, ki bi se radi peljali, če bi hotel toliko prihraniti. Čutil pa je, da ne bo zdržal več niti deset tednov. Marsikatero noč, v svojem brlogu v Chien Men, je bruhal kri
Po slabo razsvetljeni ulici so prišli trije pešci. Vsi kuliji so se s svojimi rikšami gnetli okoli njih in bili na kratko odslovljeni. Samogibno je tudi Kam Beng pohiteli k svojemu vozilu. Gotovo bodo volili krepkejše vozače, njegova dolžnost pa je le, da ne zamudi nobene priložnosti, ki jo nudijo bogovi. Od njih je potem odvisno, če mu kaj naklonijo ..
Tretji in zadnji izmed potnikov si je dvakrat ogledal upadlo lice starca. Brezobzirno, s čudno trdoto, je rekel:
»6 teboj gre h kraju.«
»Tako je.«
Neomajna vdanost v usodo, ki jo pozna Vehod, je trepetala v odgovoru.
Tujec mu je namignil in sedel v rikšo, ostala dva moža sta ostala na mestu. Medtem ko je rikša vozila, je rekel neznanec:
»Kaj korišti zadnji ostanek tvojega življenja tvoji družini? Ce se ti dd in imaš dovolj poguma, da ga zavržeš, te plačam —« oklevaje je počakal in ker je Kam Beng molčal, je pristavil — »bom dobro plačal.«
»Sem sam, brez sinov in brez hišne pomočnice.« Kirn je krepkeje potegnil.
»Ce stoji kdo tako blizu Tin Yilh Da Dia, molči. Jaz pa bi potreboval nekoga, ki
hitro teče, teče s svojimi poslednjimi silami in... molči. Ti si zrel... toda zmotil sem se. Ustavi!«
Medtem ko se je njegov čudni gost namenil izstopiti, si je kuli premislil. Kaj mu pomeni življenje? Ce pa bi imel denar ...?
»Gospodar,« je iznenada zaklical, »koliko mi plačaš, če ti prodam ostanek svojega življenja? Bi bilo dovolj za krsto — za krsto iz lesa, pravega cigarovca?«
»Kaj stane krsta, kot si jo želiš?«
»Tristo dolarjev ...« Ze je hotel pristaviti, da si je 25 dolarjev prihranil, toda previdnost vzhodnjaka mu je velela molčati. Cenena rakev je navsezadnje boljša kot nobena.
»Tristo dolarjev! Mar je tvoje klavrno življenje vredno take vsote?«
Kam Beng se je zavedal, da od glave do pet, s svojimi cunjami vred, z rikšo in njeno odejo ni toliko vreden, zato je samo vzdihnil. Sreča pride pač samo k drugim ljudem, njega pa se vedno samo prav rahlo dotakne in koj spet zbeži. Tako so ga zapustile žene in otroci, njegov ...
»Koliko časa potrebuješ, da kupiš krsto in se vrneš?«
Kam Beng ni verjel svojim ušesom.
»Trgovec je čisto blizu. V četrt ure sem lahko spet nazaj.«
»Tedaj ostanem tu pri tvoji rikši. Tu imaš denar.«
Bili so trije bankovci po sto dolarjev, kot jih Kam Beng še nikdar ni bil videl, kaj šele, da bi jih imel. Za trenutek je ostal brez besed, potem je tavajoče odhitel po cesti in izginil v trgovini.
Vse je ležalo v krsti — odeje, valji, papirnati denar. Kam Beng je z roko ljubkoval posamezne predmete, točno opisal hišo in dvoriščno poslopje, kjer je stanoval in že desetič prosil trgovca, naj bi mu krsto prav zagotovo še ta dan poslal. Trgovcu se je zdelo dokaj sumljivo, odkod je revež jznenada dobil* toliko denarja toda ni spraševal Ganila pa ga je tudi otroška blaženost starca.
»Rad bi jo enkrat preizkusil . ..« je menil Kam oklevajoče in z boječim pogledom na uro ki je tiktakala zadaj v trgovini in oznanjevala bežeče minute, »toda nimam časa. Ne pozabi...« Stopil je že čez prag, se znova vrnil, zaprosil — »Daj mi še mrtvaško srajco ..,« in ko se je trgovec zaničljivo zasmejal, je rekel nekaj, kar je zvenelo malone preroško — »Fo bo blagoslovil telesa tvojih žen in postal boš oče mnogih sinov! Pomisli name, ki nimam niti revne stenice!«
Trgovec je imel prav staro mrtvaško srajco, katere svila se je od starosti že lomila. Dobro je, če imaš mnogo sinov in slabo, umirajočemu odbiti prošnjo; da pa se je glede krste mudilo, mu je bilo jasno.
»Naj bi Fo izpolnil tvojo željo! Tu imaš srajco. Darujem ti jo.«
Kuli je samo bežno prikimal in odhitel. Tujec mu je že nestrpno namignil. Rok je potekal. _	•
Zdaj naj pride, kar je usojeno, kar hoče.
Vrata, pred katerimi je obstal Kam Beng in trepetal od mraza, so bila trdno zaklenjena in preko visokega zidu ni padel niti najmanjši pramen svetlobe. Kljub temu je vedel, da se bodo duri odprle in se bo prikazal skrivnostni tujec, ki mu je zapovedal, čakati. Zaukazal mu je, da niti ne sme izpustiti ojč — da mora biti neomajno pripravljen in potem bežati... bežati. . in do kraja molčati. Tudi, če bi ga stalo življenje.
Veter ga je prepihal skozi in skozi in Kam Bengu se je zdelo, da mu trga še zadnje ostanke mesa z reber; toda telesno negodovanje se je povsem izgubilo v opojni in blaženi sreči izpolnjene želje. Ce se je trgovec Wen Chang tudi samo malo podvizal, Je bila krsta sedaj že na poti. Danes zvečer bo ..
Vrata so zaškripala in se hip nato s sovražnim tleskom zaskočila. V skoku je bil tujec v rikši in Kam Beng je tekel kot še nikdar v življenju. Mraz in veter, ki je bril za njim, mu je pomagal. Polagoma se je razgubil občutek togosti, spet se je počutil mlad in svež kot tedaj, ko je zaplodil svoje prve sinove. Globoka slast življenja, kot Je še ni bil nikdar občutil, ga Je objela. Počutil se je čudno lahek in le od časa do časa se mu je nekaj dvigalo v grlo
in usta, kar je izpljunil. Je to njegova kri? In če je? Saj ima krsto in papirnat denar in mehke odeje, na katerih se dš več sto let mehko spati, če je dobro izdelan pokrov zaprt.
Čudili — da, čudili — se bodo duhovi.
Medtem ko je bežal in bežal z ostrim vetrom v zatilju in čul tujca v rikši hro-peti, je premišljeval, ali je ta dan ugoden ali neugoden za umiranje; spomnil pa se je, da je videl ta dan v koledarju rdeče obrobljen. Vse se je ujemalo. Celo njegova duhovna glava bo gotova in Ting Yiih Da Di...
»Hitreje!«
Medtem ko je Kam Beng napel vse sile, je čul za seboj zamolklo tekanje lahko obutih nog. Hkrati je rikša, kot je bilo domenjeno, zavila v temno stransko ulico. Visoki zidovi, ki so jih prekinjala samo škrlatno rdeča vrata, so se bližali vozilu.
»Zdaj!«
Namah je rikša obstala, neznanec je preskočil zid in izginil. Kam Beng je tekel dalje, toda prekinitev mu je dokazala, da mu moči odpovedujejo; a prav sedaj je bil tek najvažnejši. Prazno vozilo je na vso srečo brzelo kar samo.
Po dveh ali treh zavojih v nove ulice je Kam znova bruhnil kri in rdeči kolobarji so mu zaplesali pred očmi. Opazil je, da se mu zasledovalci bližajo, kako se je neka roka težko spustila na njegovo ramo in mu je osoren glas nekaj zapovedal. Nato je začutil, kako se je zgrudil na zemljo. Nekdo ga je sunil z nogo in naposled — kot skozi meglo — se je zavedal še nejasnih besed kot...
»Z njim je konec!«
Potem ga je objela dobrodejna tišina in celo burjo, ki je brila iz puščave Gobi, je bilo za temi zidovi komaj čutiti. Kam Beng je odprl in spet zaprl oči. Tu je bilo prijetno umreti.
Umreti?! Toda njegova krsta, njegova prelepa krsta!
Še enkrat ga je kri vroče in dušeče preplavila, potem ga je zajelo pozabljenje.
V prostoru, icjei je stanoval, je gorela luč. Revna svečka, toda le nekaj, kar je odsevalo v krsti iz lesa cigarovca. Tovariš ga je bil našel 'n spravil domov. Kot plačilo za rikšo je obljubil, da bo naslednji dan vodil pogreb in zažgal papirnat denar. Zdaj pa lahko Kam Beng mirno počaka na svoj konec.
Počasi se je slekel, zakaj prsti mu niso več hoteli služiti. Vedno so prijemali mimo m so bili tudi tako čudno togi. Toda. ko je po dolgem trudu slednjič obstal v svoji dolgi, valujoči in beli mrtvaški srajci iz najmehkejše svile, se je čutil tako srečnega kot mlado dekle, ki je na drugi novoletni praznik za praznovanje oblekla svoja najboljša oblačila. Ljubkujoče je pogladil po svojem izčrpanem telesu in se smehljal tako zadovoljno kot le redkokdaj v življenju. Tako se je bil pač smehljal takrat — ko je bil prvo noč pri svoji prvi ženi in kasneje, ko je držal sina v svojih rokah . ..
Na vse to bo zdaj mislil, brž ko se bo dobro namestil. Obul je mrtvaške sandale iz belega blaga, položil nekaj dragih spominkov — ki so bili vredni komaj nekaj drobiža — v kot krste in stopil vanjo potem, ko je bil pogladil vseh pet spodnjih odej.
Kako mehko je vse to! Kako prijetno se da tu ležati! Kako je toplo! Položil je mavčne valje tik ob svoje mršavo telo in se pokril z eno odejo za drugo. Skozi odprtino vsake odeje je videl plapolanje svečke na mizi.
Zdaj je bila tudi zadnja, škrlatnordeča odeja pogrnjena čezenj, ta, ki odganja hudobne duhove. Zaprl je oči, ker je bilo sedaj njegovo delo končano in tudi zato, ker se je bal, da bi spet bruhnil kri. Za nič na svetu ne bi hotel pokvariti lepih odej in če bo ostal povsem miren, povsem miren ...
Posrečilo se mu je. Kar čutil Je, kako se je vse na njem umirilo, od nog naprej višje in višje; tudi prsti, tudi roke se niso več zganile. Lepo je bilo tako počivati, lepo ...
Blaženo se Je smehljal.
Njegova želja se je izpolnila. Ležal je v krsti iz cigarovca ... in Tung Yiih Da Di ga bo spoznal za vrednega. Njegov dih je postajal počasnejši, počasnejši, toda smehljaj izpolnjen j a je ostal.
Na mizi je ugasnila svečka.
Nekega dne se je Do vrnila z nakupovanja. V kuhinji je izpraznila torbo, natanko pregledala vrečke, škatle, kocke, konserve, pakete, kozarce, pecivo in meso, sadje, solato in zelje, nakar je zagnala hud vrišč.
»Jerry, Jerry!«
»Draga?« — Planil sem v kuhinjo. »Tvoj glasek mi je šel do živega. Kje pa »pet gori?«
»Ni ga več!« je stokala Do.
»Cesa ni več?«
»Kako trapasto moški vedno sprašujejo! Kadar tako tulim, kakor sem pravkar tulila, tedaj denarja ni več.«
Pogledal sem na mizi kupe, ki so bili namenjeni najinim telesnim užitkom, in pokimal.
»Prav rad ti verjamem, dragica.«
»Ne bodi ujedljiv, Jerry,« je dejal moj angel. »Dober mož ni nikoli ujedljiv. Seveda ni več denarja, z denarnico vred ga ni več!«
Zaslutil sem nesrečo. Včeraj sem dal Do gospodinjski denar za ves mesec. »To pomeni, da je bilo vse, kar sem ti dal, ▼ denarnici?«
»Točno tako, Jerry!« Je tarnala Do.
»Nepopisen občutek Je, če imaš ves denar v denarnici. Tako, prijetno šušlja, kadar jo odpreš. Ljudje te gledajo z vse drugačnimi očmi.«
Temni oblaki so se mi zbirali na čelu.
»No, dober tek!«
»Kaj meniš s tem, dober tek?« je vprašala Do. »Bodi pameten, Jerry!«
»Jaz?«
»Ti, seveda. Telefoniraj! Saj znaš biti tako zgovoren.«
»Telefonirati? Kam?«
»Povsod. Denarnico sem pozabila. Nekje prav gotovo.«
»Nekje?«
»Seveda. Pri peku, pri mesarju, mogoče v zelenjavni trgovini. Ali v mlekarni ali v delikatesi ali v ribarnici, kaj vem kje. Mogoče pri čevljarju, tudi pri njem sem bila. In pri modistki sem bila in v drogeriji in na pošti. Zdaj veš vse, Jerry.«
Nič nisem vedel.
»Poslušaj, draga moja,« sem zagodel, »denarnica mora biti vendar tam, kjer si bila nazadnje.«
»Kako premeten si, dragi mož! Prvič je nakupovanje naporna reč, pri kateri imaš v glavi vse prej kot vrstni red trgovin, dru-
gič sem bila v nekaterih trgovinah po dvakrat, tretjič sem v nekaterih trgovinah najprej naročila in takoj plačala, potem šele šla iskat, četrtič pa ...«
»Ze prav,« sem se vdal, »že prav!«
Zatem sem šel telefonirat. Gospodinjski denar za ves mesec ni pasja figa.
A nisem imel sreče. Po zadnjem pozivu je bilo jasno, da Do razen škatle sardin, ki je ležala pri mesarju, ničesar drugega ni pozabila.
To sem ji vdano povedal.
»Sardine?« se je začudila Do. »Zsmi-mivo!«
»Zanimivo?«
»Jasno. Tam v tistem kosu papirja na mizi bd morale biti sardine. Ce jih torej ni tam, Je jasno, da ...«
Razgrnila je papir in iz njega potegnila denarnico.
»Tukaj Je, Jerryčak!« je vzkliknila. »Ja, če ne bi imel mene ...«
Naježili »o se mi lasje. »Kaj, če ne bi imel...«
»Ce ne bi imel mene, sem rekla,« Je sijala Do, »tedaj namreč že zdavnaj ne bi imel snovi za svoje zgodbe.«
da je nagonsko uganila, kdaj se bom vrnil. Telefon je navadno zvonil, brž ko sem pomolil nos skozi vrata.
— Ce je to spet Martha Fallon, — sem rekel Franku, — je vrsta na tebi, da se * njo pogovoriš.
— Ta žena je neutrudna, — je vzdihnil Frank. — Vsi smo mrtvi od utrujenosti, ena pa nas muči s pripovedovanjem o svojem možu.
— Daj no, Frank, ti si na vrsti. Z davkoplačevalci moramo biti prijazni, kakor Pravi Mike.
Obupano je dvignil slušalko.
— Jaz grem gor v administracijo, — sem rekel, — prinesel bom tiste formularje za Pokojnino.
Ko sem se vrnil, je Frank sedel pri mizi. Zraven telefona je ležala slušalka.
— Ti je spet požgečkala živce, Frank?
— Vprašala je, ali smo povprašali pri pomorskih družbah.
— Pomorskih družbah?
— Da. Na parnikih. Zdaj se boji, da ji •nož kam uide. Vztraja, da pregledamo, •M je odpotoval.
— Ce bi bil jaz Fallon, bi ji zavezal vrečo cementa okoli vratu in jo sunil v Hudson. Rajši to, kakor pa da bi živel z njo.
Prekinil naju je dežurni policaj.
— Stranka za vas, — je rekel skozi na-Pol odprta vrata in pustil noter človeč-^ z izgubljenim pogledom. — Vse povejte tema dvema gospodoma.
Bil je tisti človek, ki naju je na križi *ču vprašal za policijsko postajo. Nasmeh-
se je, ko naju je prepoznal.
— Torej, kaj lahko storimo za vas? — sem rekel.
2ivčno se je igral s prsti, ko da bi se hotel opravičiti, da je še živ.
— Pišem se James Henry Fallon.
S Frankom bi padla na zadnjo plat, če ne bi že sedela.
— Henry Fallon?
— Da.
Poskočila sva. Zgrabil sem moža za roko kot pes kost in ga odpeljal k Frankovi mizi.
— Kje ste bili? — sem ga vprašal.
— Hm ... bojim se, da sem napravil nekaj zelo neumnega.
— Ali veste, da petdeset policajev preiskuje vsako luknjo v New Yorku, iii to samo zaradi vas? — je rekel Frank.
— Zares? Zelo ml je žal.
— Vaša žena nam je že najmanj mili-jonkrat telefonirala.
  Vem, vsega sem jaz kriv, sram me
Je.
— Poslušajte, Fallon, — je rekel Frank. — Zdaj pa nama naredite uslugo. Nikar ne recite, da ste zboleli za amnezijo.
— Ne ... ne ... To ni amnezija, — je odvrnil skoraj nekoliko razočarano.
— Sijajno! Ste že poklicali ženo?
— Hm .. nisem utegnil. Razen tega ... veste ... sram me Je ...
— Nikar ne mečkajte, — sem ga opogumil. — Usedite se in pokličite jo.
— Ne bi tako hitel.
  Oglasite se ji In osvobodite nas hudega bremena.
  Preden se bom Javil, vam moram
nekaj povedati.
— Poslušajte, Fallon, — me je minevalo potrpljenje. _ Vaša žena kliče vsakih dvajset minut, podnevi in ponoči. Ne glede na to, kaj nam hočete povedati, jo najprej pokličite. Drugo lahko nekaj minut počaka.
— Prav, če že hočete, — je skesano odvrnil. — Toda nekaj sem izgubil.
— Pokličite najprej ženo, — je rekel Frank
— Toda to ... to, kar sem izgubil, j® zelo važno.
— Važno?
— Da ..-. izgubil sem bombo!
— Kaj?
— Bombo.
— Bombo? — je vzdrhtel Frank.
— Kemijsko strupeno bombo? — sem ga poparjen vprašal.
Ne!... Hm ... Je bomba, ampak ne takšna.
Fallon, ali sem vas prav slišal? — je rekel Frank.
— Da. To se je zgodilo.
Počakajte. Počasi, — sem se vmešal. — Zberite se.
— Zato sem tudi menil, da je bolje, če vam prej povem, preden se oglasim ženi.
lallon, kje ste dobili to bombo?
— In kakšna je? — me Je dopolnil Frank.
Zasipavala sva ga k vprašanji, tako da ni vedel, komu naj prej odgovori:
Ce me bosta tako navzkriž izpraševala, ne bom mogel odgovarjati. Zmeden sem.
— Irank, — sem rekel, — najbolje, da 1,0 Tn.eS	Gotovo ga bo zanimalo.
Ubogal me je in prosil telefonista, naj
ga zveže s poročnikom Parkerjem. Medtem sem kolikor mogoče mirno vprašal Fallona:	,
— Začniva od začetka. Imeli ste bombo?
— Tako je.
— In ste jo izgubili?
— Sem.
— In kje ste jo izgubili?
— Torej ... Ce bi vedel kje, tedaj vam ne bi rekel, da sem jo izgubil, ker ne bi bila izgubljena, ali ni tako? Martha bo pobesnela, ko bo zvedela, kaj sem napravil.
— Martha? Katera Martha?
— Martha, moja žena. Veste, sprla sva se. Grozno sva se sprla, zaradi nje sem odšel od doma. Prvič v življenju. Po tolikih letih zakona se nisem mogel več obvladati. Zato sem... oprostite, smem sesti?
— Seveda, izvolite.
Frank se je pogovarjal po telefonu:
— Mike, pohiti sem, prosim te.
Poročnik je kmalu prišel. Predstavila
sva ga in mu povedala Fallonovo zgodbo.
— Kaj pomeni ta reč z bombo? — je Mike nekoliko osorno vprašal kemika.
— Pravkar skušam pojasniti tema dvema gospodoma, — je zajecljal Fallon.
— Povejte še enkrat vse od začetka.
— Ponovno?
— Ubogajte poročnika.
— V petek sem se sprl z ženo. Zaradi tega sem bil zelo slabe volje, ko sem šel v šolo.
— Mar odrasel človek, kakršen ste vi, hodi v šolo? — ga je živčno prekinil Mike.
— Torej... veste, jaz predavam kemijo. — je spet zajecljal Fallon. — Zdi se mi, da težko prenašam čustvene spremem-
be. Ta prepir z ženo me je tako pretresel, da sem zavil v bar na... na eno samo Šilce viskija. Nato sem naredil nekaj zelo neumnega. Kupil sem polno steklenico viskija. Vrnil sem se v šolo in izpil steklenico, medtem ko sem popravljal pismene naloge.
— Bodite kratki.
— Torej ... Alkohola nisem vajen. Spominjam se, da sem tako sedel in premišljeval ... premišljeval sem, v glavi pa mi je bobnelo. Premišljeval sem o Marthi, o sebi in o svojih napakah ... Potem se je nenadoma zgodilo nekaj čudnega. Možgani so se mi razbistrili. Nenadoma sem spoznal, da zelo dobro vem, kaj hočem. Moral sem napraviti bombo.
— Bombo? — Mike še ni doumel položaja.
— Da, prav to, — je rekel Fallon, kot da govori o najbolj preprostem početju na svetu. — Pil sem, pil, čas pa je mineval. Potem se mi je spet vse zameglilo. Toda, poročnik, dobro se spominjam, da sem bombo napravil.
— Napravili ste jo?
— Vem, zveni zelo nelogično, toda v obdobjih depresije bi zmeraj rad kaj rušil. Ta slabost me spremlja že iz otroštva. Martha pravi, da je v zvezi z mojimi kompleksi. Seveda in vsemu je botroval alkohol.
— Dobro, napravili ste bombo. Zdaj pa nam, končno, povejte, kaj ste z njo naredili?
— Ah, da! Dal sem jo v aktovko, v kateri sem imel kosilo in delovno haljo. Tega se dobro spominjam. Vem celo, zakaj sem jo spravil v aktovko. Zato, ker sem
jo hotel nesti domov. In potem... sem jo nekje izgubil.
— Za boga, kje ste jo izgubili, človek? — je pobesnel Mike.
— To me kar naprej sprašujete, — tudi Fallon se je malo razjezil. -— Ce bi vedel, ne bi prišel sem.
— Dobro. Pomirite se, Fallon, — se je vmešal Frank. — Vse bomo storili, da vam bomo pomagali. Ko ste napravili bombo, kam ste odšli?
— Torej... spominjam se, da sem se vrnil v tisti bar. Ura je bila pet. In ... ničesar več. Naslednje, kar vem, je to, da sem se danes zjutraj prebudil v hotelu. Aktovke ni bilo v sobi. Kaže, da so me oropali.
— Pomeni, da ste napravili bombo, nekdo pa vam jo je ukradel? — je eksplodiral Mike.
— Iz česa ste napravili to prekleto bombo?
— Sestavljena je na bazi glicerolnitrata.
— Kaj je to?
— Glicerol je bolj poznan pod imenom nitroglicerin.
Mike je pograbil telefon na sosednji mizi:
— Tukaj Mike Parker. Dajte mi zvezo z oddelkom za eksplozive! Da, takoj, hitro!
Oddelek za eksplozive šteje samo nekaj ljudi, vendar opravlja zelo važno delo. Tom Keary in Jim Lubin sta odlična strokovnjaka. Oba sta končala colledge in doktorirala. Imenitno se razumeta. Keary je svetlolas in svetlih oči, Lubin pa je črn kot saje. To vzemite dobesedno. V policiji ni razlike v barvi kože.
SE NADALJUJE
ROMAN in novela
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
H). SEPT. 1967
TT
/J
CVET MED PIVI
L PIVO
■ ’'
■ ■
MEDICINA
PRFHRANA
KAJ JE PRAVZAPRAV COCA COL A ?
Coca-cola Je najbolj razširjena pijača na svetu. Po vsem svetu vsak dan pije coca colo 90 milijonov ljudi. Iz čeea pa izdelujejo coca colo? Iz vode, C02, sladkorja in...? Potrošnik tega ne ve. Na steklenici piše samo ooca oola in nič drugega.
Prav zaradi tega »o se o tej pijači širile najrazličnejše zgodbe: npr, pred leti so v Maroku govorili, da Je ooca oola iz prašičje krvi. V ZDA, kjer so to pijačo leta 1886 začeli proizvajati, Je pred leti bila popularna naslednja šala:
»Iz česa pa Je ta coca cola?« »To ve samo predsednik.« Seveda ne predsednik ZDA, pač pa predsednik družbe, ki izdeluje coca colo. Gigantski propagandni stroj Je naredil vse, da bi se coca cola razširila po vsem svetu. Skovali so geslo: »Juke-box namesto aktivnega športnega udejstvovanja, coca oola namesto kozarca mleka.« Coca cola je pijača za mlade, toda prav mladi bi marali vedeti, kaj pijejo. V Italiji se je npr. ooca cola pojavila že leta 1927, pa je klavrno propadla, toda leta 1947 se je s splošnim ameriškim vplivom v Italiji pričela širiti tudi potrošnja ooca cole. Sedaj pijejo Italijani ooca oolo
s špageti, ■ napolitansko pizzo, z domačimi rezanci, s gobami, ■ ribami itd. Takšna potrošnja ooca cole je v Italiji toliko bolj pomembna, saj Je Italija znana kot ena dežel najboljših svetovnih vin.
Italijanski potrošniki, če še govorimo o njih in po njihovih virih, so že od nekdaj jedli, kar so dobro poznali: polento iz koruze, ki so jo sadili sami, pili so vino, ki so ga pridelali v vinogradih, ter se mastili s piščanci, ki so se izvalili iz jajc. Toda coca cola? Iz kakšnih surovin jo delajo, kaj vsebuje? Vsega tega potrošniki te pijače ne vedo
Leta 1962 je izšla v Ameriki zanimiva knjiga Williama Lomggooda a naslovom »Strvp v naših Jedeh«. Med drugim pa pisec objavlja zanimiva odkritja dr. Cliva Mac Caya o pijačah, ki imajo za osnovo colo. Doktor Je dognal, da te pijače vsebujejo fosforno kislino in da povzročajo razjedanje zob.
V knjigi »American entreprise and Scan-dtnavian Antitrust Law« piše npr. da Coca Cola Company oskrbuje tvrdke za ustekle-ničenje te pijače v ZDA s sirupom, ki služi za osnovo pijači, ki jo ustekleničijo po
navodilih. Svoje partnerje v Evropi pa ne oskrbujejo s sirupom, pač pa z nekakšnim koncentratom. Precejšnje razburjenje pa je povzročila že omenjena knjiga, kjer omenja pisec, da ta pijača vsebuje precejšnje količine fosforne kisline. V pomorskem inštitutu so namakali človeške zobe v pijači, ki je bila izdelana na podlagi cole, ti pa so se omehčali ter se pričeli razkrajati. Tudi poizkusi na miših so dali podobne rezultate. Poizkusne živali so zelo dobro hranili, a v teku 6 mesecev so jim kot pijačo dajali le pijačo na osnovi cole. Med tem časom so dobile miši težje poškodbe na kočnikih in dlesnih. Dr. Mc Cay nadalje ugotavlja, da vsebujejo te pijače določeno količino kofeina, ter opozarja, da ooca cola poleg škodljivega vpliva na sohe lahko povzroči tudi neke vrste ulkusa.
Toda dokaj črnoglede ugotovitve ameriškega strokovnjaka niso preveč vznemirile številnih ljubiteljev te brezalkoholne pijače. Pijejo jo še kar naprej, navzlc temu, da niti približno ne vedo, kaj naj bi bila bistvena sestavina coce cole.
Preiskava v Italiji je v teku. Rezultat bo znan čez dva tedna.	-»
VFSOLJE
SEI7AAOLOGIJA
TUBA mn EBIIU IH
MEDICINA
CEPIVO ZOPER VIRUSNI HEPATITIS
Vojakom v delti Mekonga so se nenadoma zašibila kolena, in onesvestili so se, čeprav ni padel niti en sfbred. Tožili so o bolečinah v desni zgornji polovici trebuha. Z rumenimi obrazi so jih pošiljali v bolnišnice.
Diagnoza se je glasila: zlatenica zaradi vnetja jeter oziroma virusni hepatitis. Ta zahrbtna bolezen, ki se lahko pojavi v obliki epidemije, je v drugi svetovni vojni napadla mnogo vojakov in Jih za več tednov onesposobila za boj. Tudi dandanes je hepatitis v civiliziranih deželah vse pogostnejši. Bolezen je zelo nevarna, saj često poškoduje jetra tako, da škode ni več moč popraviti.
Pred kratkim pa so ameriški znanstveniki na kongresu v Atlantic Cityju sporočili svebu razveseljivo novico: uspelo Jim je viruse hepatitisa prenesti s človeka na poskusne živali, in sicer na smrtoglavke (vrsta širokanosih opic, ki živijo v Južni Ameriki, predvsem v Gvineji).
Infekcija z virusi hepatitisa Je običajno oralna. Virusi, Id so veliki približno 18 stotisočink milimetra, pridejo v telo z okuženo vodo ali s hrano in ga zapustijo z
blatom. Znan pa j« Se drugi način prenašanj* — ■ krvjo in drugimi telesnimi tekočinami, kar so odkrili v drugi svetovni vojni. Vojaki, ki so Jih pred njihovim odhodom v tropske kraje cepili proti rumeni mrzlici, so več tednov ali mesecev po cepljenju zboleli za vnetjem jeter. Raziskave so pokazale, da se virusi hepatitisa prenašajo tudi s cepljenjem in transfuzijami krvi. Virusi so zelo trdoživi in ostanejo v telesu še dolgo po koncu bolezni. Človek, ki Je na videz zdrav, s evojo krvjo lahko okuži druge.
Virus hepatitisa Je mogoče gojiti na hranilni podlagi. Da pa bi ugotovili, ali gre res za aktivne povzročitelje vnetja Jeter, bi bilo treba z njimi okužiti ljudi ali poskusne živali. Za ljudi je prenevarno, pri poskusnih živalih pa znanstveniki doslej niso uspeli. Sele v zadnjem času se je ameriškim virodogam posrečilo prenesti viruse hepatitisa na opice. S tem so storili prvi uspešni korak v boju proti tej nalezljivi bolezni. Ce jim bo uspelo virus gojiti dalje, bo kmalu mogoče izdelati učinkovito cepivo, ki bo uničilo viruse hepatitisa, preden bodo sami začeli uničevati.
V Inheldnu ▼ ZB Nemčiji, ki oskrbuj* z vodo Frankfurt in manjša okoliška mesta, imajo vodovod, ki služi tudi kot seizmološka postaja. Vodovod črpa vodo iz ogromnega rezervoarja talne vode pod Vo-gelbergom. Ko so pred 26 leti uredili prve naprave za merjenje podzemeljskega vodnega nivoja, so opazili veliko nihanje vodne gladine, ki ga niso mogli razložiti • padavinami, porabo vode ah zračnim pritiskom. Sele mnogo let kasneje so se pojavile domneve, da bi mogla bi« sprememba v
vodostaju v sveži a potresom ▼ Lizboni. Raziskave geofizikalnega inštituta frankfurtske univerze so te domneve potrdile. Od takrat Je centrala za preskrbo z vodo v Inheldnu zabeležila že 70 manjših, srednjih in močnih potresov.
S tem edinstvenim pojavom na svetu se je ubadalo tudi mnogo tujih znanstvenikov. Ce se Zemlja na nekem mestu strele, ee spremeni višina talne vode v malem nemškem mestu. V Inheldnu so sedaj uradih natančnejše naprav* os merjenje
višine vodne gladine, ki zaznajo tudi najrahlejši potres. Ob katastrofah v Jugoslaviji, Sovjetski »vezi, Grčiji, Turčiji, Severni in Južni Ameriki, Japonski in Severni Afriki pa je bila vodna gladina pod Vogel-bergom močno razburkana.
Strokovnjaki razlagajo nenavadni pojav takole: podzemeljska voda, ki se nahaja med bazaltom, polnim razpok, je ar-tezična (napeta), tako da vsak tresljaj, ki pride iz notranjosti Zemlje, povzroči spremembo nivoja vode.
Tip 309 (5kg), 10 programov Lit. 67.500 + N D 700 Tip 332 (5 kg) - Italija,
11 programov
Lit. 72.500 + ND 800 Tip 332 (5kg), 12 programov Lit. 81.000 + ND 900 Tip SELECTA (5 kg), 15 programov, vgrajen kalorifer za sušenje perila
Lit. 114.000 + 1.100 ND
COSMOS
MATERINO MLEKO ŠČITI PRED MALARIJO
Na nedavnem treitjem kongresu Nemškega društva za tropsko medicino, ki Je bil v Hamburgu, je poleg 800 nemških zdravnikov sodelovalo tudi 200 njihovih poklicnih kolegov z vsega sveta.
Profesor Maegraith, direktor najatarej šega inštituta za tropske bolezni v Liverpoolu, Je svoj referat začel s slikovito primerjavo: »Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s problemi prehrane, in zdravniki, ki se trudijo, da bi iztrebili nalezljive bolezni, sta dve neodvisni vojski. Čeprav imajo isti cilj, zija med njimi prepad, po katerem jim skupni sovražnik vedno zlahka uide.« S tem je profesor hotel poudariti, da bi ti dve znanstveni smeri lahko dosegli cilj le s skupnimi močmi. V nadaljevanju referata je profesor Maegraith govoril o svojih poskusih z opicami, ki so postale imune proti malariji, če so Jih hranili samo z materinim mlekom. Mleko, Se
posebej pa materino mleko, Je potemtakem najboljše saščltno sredstvo proti malariji. Ker je mleko v malaričnih področjih edina sterilna hrana, je povečanje produkcije tega živila življenjskega pomena za prebivalce. Najnovejše izkušnje s tega področja so nedvomno pokazale, da pomanjkanje vitamina B, ali z drugimi besedami, pomanjkanje mleka, povečuje neodpornost proti mnogim tropskim boleznim.
Francoski specialist iz Marseilla, profesor Blanc, je poudaril, da je beriberi še vedno ena izmed najbolj zagonetnih bolezni, ki so posledica pomanjkanja vitaminov. Tudi on priporoča vitamin B, kot najučinkovitejše sredstvo proti tej bolezni, ki vsako leto terja ernrt več tisoč ljudi.
Vrhunec kongresa Je bilo predavanje angleškega znanstvenika, profesorja Bur-
kitta, ki že več let proučuje vzroke za širjenje nevarnega tumorja, ki se po njem imenuje »Burkittov tumor«. To rakasto obolenje, ki se v večini primerov konča s smrtjo, se ne pojavlja pri ljudeh, ki živijo več kot 1500 m nad morjem, niti pri prebivalcih puetinjskih predelov, zelo pogosto pa je v vlažnih in toplih tropskih predelih. Profesor Burkitt je potrdil, da je preparat »endoxan«, ki ga izdelujejo v Nemčiji, odlično sredstvo v boju proti temu tumorju in da je v nekaj primerih privedlo do popolne ozdravitve. Zdravniki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem rakastih obolenj, se zelo zanimajo za zdravljenje Burklttovega tumorja, saj menijo, da ob s tajajo mnoge podobnosti med tem tu morjem, ki se pojavlja samo v tropskih krajih in rakastimi obolenji v zmernejših klimatskih področjih.
Ljubljana, Celovška 32, tel. 313-062
*■
i * i jiphjjPj
STAROST
Najnovejša odkritja sovjetskega astronoma Nikolaja Kardaševa pripisujejo vesolju starost 70 milijard let.
Problem starosti vesolja in seveda tudi zemlje je že od nekdaj zanimal človeštvo. 2e v 16. stoletju je nadškof James Ussher, opirajoč se na hebrejske zapiske, postavil nastanek vesolja v leto 4004 pred našim štetjem.
Dolgo vrsto let so Ussher j evi izračuni veljali za dogmo. Lord Kelvin pa je na podlagi počasnega ohlajevanja zemljine skorje dognal, da naj bi vesolje bilo staro kakih 40 milijonov let; geologi pa so se ravnali po nekaterih svojih metodah, po katerih je bila tudi ta starost premajhna. Sele odkritje radioaktivnosti ob kancu preteklega stoletja Je omogočilo razvoj prve resne metode označevanja starosti zemlje oziroma vesolja. Meritve, ki so postajale vedno bolj natančne, so’ ugotovile, da se polovico tiranovega atama spremeni v svinec in helij. Iz razmerja med uranom in svincem v uranu lahko ugotovimo starost minerala. Na ta način lahko izračunamo, da je zemljina skorja stara najmanj tri milijarde let.
Prav tako kot geologi so se ukvarjali z
VESOLJA
nastankom vesolja tudi astronomi, ki so s iznajdbo spektroskopa pridobili pomembno sredstvo za raziskave vesolja. Leta 1868 Je William Huggins z opazovanjem spektra zvezde Sirija ugotovil rahel premik in na podlagi Dopplerjevega efekta — to je pojav, da frekvenca valovne dolžine raste, če se vir energije približuje, in pada, če ee ta oddaljuje — izračunal, da se Sirij oddaljuje od nas s hitrostjo 46,6 km na sekundo.
Opirajoč se na Hugginsove meritve, pridemo do ugotovitve, da se nebesna telesa od nas oddaljujejo, pa tudi razdalje med njimi samimi se spreminjajo. To gibanje nebesnih teles Je splošni pojav vesolja. Ce predpostavljamo, da se je ta recesija pričela že takrat, ko je masa vesolja predstavljala še skupno maso, ugotovimo, da je od pričetka ekspanzije mase pa do danes preteklo 10 milijard, oziroma po najnovejših izsledkih sovjetskih znanstvenikov celo 70 milijard let.
Na podlagi vseh teh spoznanj o starosti vesolja lahko sklepamo, da se bo tudi ta, za naše razmere skoraj nepojmljiva številka, povečala vzporedno z znanstvenimi dosežki prihodnjih rodov.
Izključni proizvajalec v Jugoslaviji DESTILACIJA »DANA« MIRNA
mm
16
TT
N. 8ETT. 1MI
ZNANOST
TEHNIKA
SPRETNOST
ZNANOST
SPRETNOST
TULI MANN LJUBEZENSKO ŽIVLJENJE
da se mladenič še vedno plaži device, ona pa njega.
Odrasli se razburjajo zaradi pogostnih grobosti, s katerimi mladeniči nadlegujejo ženske. Taki delikti so dandanes res številnejši kot prejšnje čase, vendar jih ne smemo pripisovati samo pokvarjenosti mladostnikov, marveč predvsem temu, da imajo le redko priložnost za svobodno spolno izživljanje. Tako se petelinijo z domišljavimi pripovedmi, kako so kakšno žensko »položili«, in to se jim zdi višek poguma. Stvar njihove časti je, da so si jo vzeli s silo. Pri takih nasilnih aktih igra domišljavost in napihovanje mnogo večjo vlogo kot pa želja po spolni zadovoljitvi.
Zunanjost mladih deklet, ki se z mazanjem in obleko hočejo narediti starejše
V Evropi so že od nekdaj cenili devi-štvo in ga pri poroki tudi zahtevali. Vendar se je zdaj marsikaj spremenilo. Kjer so bili mladostniki prejšnje čase strogo vzgajani, se zdaj z roko v roki veselo sprehajajo po ulicah ali hodijo skupaj v kino. Skupni izleti s kolesi, motornimi kolesi sli avtomobili niso več spotakljivi in starši so se z njimi tiho sprijaznili. Ali pride Pri tem do pravih ljubezenskih stikov? Prepričani smo, da imajo naši mladostniki že zelo zgodnje ljubezenske stike, vendar vseeno ne vsi, kot to radi domnevajo odrasli.
Predvsem se pri tem opiramo na številna pričevanja mladih deklet, o njihovih prvih ljubezenskih doživetjih, zlasti o razdevičenju. V teh pričevanjih so prvi moški partnerji skoraj vedno starejši po letih in izkušnjah, žal tudi poročeni. Zdi se,
a	Najbolj	severno ležeča železnica na svetu je dolga samo tri kilometre. Leži
e na 79. stopinji severne širine in prevaža na Spitzbergih premog iz rudnika do I	pristanišča.
:
Wouter van Ttviiler, drugi guverner nekdanje holandske kolonije New Nctherland v Severni Ameriki, ki so jo 1664 zavzeli Angleži in jo preimenovali v Nev ¥ork, je bil visok 5 čevljev in 6 palcev (168 cm), čez pas pa je meril 6 čevljev in 5 palcev (196 cm). Po nekaj letih službe so ga odpoklicali nazaj na Holandsko, ker so ga prebivalci kolonije zatožili, da vsak dan 16 ur je in spi.
*
Za najbolj strupeno gobo na svetu velja zelena mušnica (Amanita phalloi-des), ki raste tudi v naših gozdovih. Posebno zavratna je zato, ker se pokažejo znaki zastrupitve šele po 21 urah ali še kasneje, ko je že prepozno za kakršnokoli pomoč Ena izmed najznamenitejšib žrtev te gobe je bil papež Klement VII.
*
Na Škotskem stoji grad Cavvdor Castle. kjer je po ustnem izročilu leta 104(1 umoril Macbeth kralja Duncana. Eden od dimnikov tega gradu ima podobo opice, ki kadi pipo tobaka. Umetnik, ki je izklesal dimnik, je vtisnil v svoje delo tudi letnico: 1510. Opica se drži točno tako kot ljudje, ki kadijo pipo. Skrivnost je v tem, da je tobak prinesel v Anglijo Sir VValter Raleigh šele leta 1585, petinsedemdeset let kasneje, kot je nastal kip opice — kadilke.
*
Najdebelejša doslej poznana plast premoga je pri Shenandoahu v Združenih državah Amerike. Sloj je povprečno debel 65,5 metra in se razprostira po velikanski površini Pokrit je samo z nekaj metri zemlje.
Avstrijski maršal Johann Joseph VVenzel Anton Franz Karl Radetzky (1766 —1858) je služil v avstrijski vojski 72 let in si pridobil 36 različnih evropskih odlikovanj. Poznate ga vsaj po Radetzkyjevi koračnici, ali ne?
Ruski car Pavel I. (1754—1801) je bil na pogled prav grd in je bil na pripombe o svoji zunanjosti tako občutljiv, da je bil na primer s smrtno kaznijo kaznovan vsak. kdor je v carjevi prisotnosti izrekel besedo »toponos«.
VSF IO JE 7E BILO V' STAREM VEKU
in izkušenejše, največkrat vara; jedro je pogosto še nedotaknjeno.
Seveda se dogaja — danes kot že prej — da skupina mladih ljudi skupaj tabori in se spolno izživlja. Ne smemo pa tega posploševati.
Vsekakor razmere v posameznih evropskih narodnih skupinah niso enake, ampak zelo različne. V Italiji na primer veljajo predvsem za dekleta močni zadržki. V lokalih vidimo večinoma samo moške, medtem ko se dekleta mnogo bolj kot na severu zadržujejo doma. Tu še zmeraj velja pravilo, da mora dekle deviško pred oltar. Ljubezenske pustolovščine, o katerih rad; pripovedujejo turisti, so zrasle ali v njihovi domišljiji pod vročim soncem, ali pa so jih doživeli v družbi s prostitutkami, redkokdaj s poročenimi partnerkami.
F. Revel piše v svoji knjigi Italija: »Svet moških je strogo ločen od sveta žensk, zato je socialno življenje strašansko revno. Mladi fantje se družijo samo med seboj, prav tako dekleta. Redko je videti mlaide pare. Ob desetih zvečer srečate samo še moške, dekleta so zaprta, poročene ženske doma ali v kinu. Zato je mladi Italijan obsojen na spolno vzdrž-
nost. Srečate lahko moške od 25 do 30 let, ki še nikdar niso imeli ljubice. Ce pa se jim kdaj ponudi priložnost, mislijo samo na to, kako bi člmprej potolažili svojo slo.«
Na španskem polotoku so razmere podobne, samo da so tamkaj merila za dekliško moralo in vedenje še strožja.
Nedvomno je neka zveza med dejstvom, da je ta Južnjaška dekleta in žene težko dobiti, in osupljivo množico prostitutk vseh mogočih cenikov. V teh deželah so možje večinoma res prisiljeni kupovati ljubezen.
Zdaleč ne tako ekstremne, vendar pa vseeno podobne, so razmere na britanskih otokih. Tam je zadržanost še zmeraj vzgojni ideal, čeravno ne več tako visok kot še pred pol stoletja. Tudi v Angliji
— več kot na Škotskem — je mnogo pocestnic, ki pa jih tujci ne opazijo tako zlahka, ker velja nagovarjanje moških za »nadlegovanje pasantov« in so za to določene precej visoke kazni. Zanimivo, da imajo Angleži določene narode na kontinentu za moralno ohlapne. (V bistvu to
• ohlapnost občudujejo.) To so Francozi
— za Angleža pojem lahkega načina življenja —, Avstrijci in Nemci. Predvsem velja to za moški spol, ki moralno ni neoporečen, zlasti pa nenasiten. V primerjavi z britanskim gentlemanom je res!
Potemtakem bi bili ti trije evropski narodi površnejši v ljubezni kot drugi, toda to ne drži. V skandinavskih deželah se je ta problem pririnil v ospredje. Telesna ljubezen z vsemi njenimi možnostmi, normalnimi in nenormalnimi, je očitno glavna diskusijska tema. Brez nje ni nobenega skandinavskega filma, nobenega razgovora v mladinskih društvih ali klubih. Sred njeevropski poslušalci strmijo nad odkri tostjo, širino pa tudi čistostjo teh razprav Danes je težko soditi, kam vodi ta moderni razvoj. Skandinavske, zlasti švedske
-...... \v	*	'
.v>*v	/
'M'£ v j ■ Aift
MSšrm
šole, so prve sprejele v učni načrt skupni poduk o spolnih vprašanjih. Torej se resno spoprijemajo z nastalimi problemi. Počakati velja, kam bodo prišli, in se iz njihovih izkušenj učiti.
Zanimiv je tudi razvoj v Sovjetski zvezi. Sprva, med revolucijo, so tamkaj razvili zastavo svobodne ljubezni, toda ne za dolgo. Danes je Sovjetska zveza ena najbolj moralističnih dežel na svetu. Toda problemi z mladostniki so ostali. Se zmeraj imajo velike skupine postopačev in še zmeraj se fantje in dekleta zgodaj iščejo. Stalin še je zoper to z nasiljem boril, ne da bi dosegel popoln uspeh, njegovi nasledniki se borijo z mehkimi, vendar ne-
popustljivimi rokami, pa doslej tudi brea posebnega uspeha.
Taikih težav v Indiji še ne poznajo, razen na univerzah. Na deželi mora dekla ohraniti svojo nedolžnost do zakona, medtem ko je mladenič prisiljen iskati prostitutke. Na Kitajskem in Japonskem je bilo prej tudi tako, toda Japonska se Je zdaj prilagodila evropskim in ameriškim navadam, Kitajska pa gre svojo pot, ki nikakor ni paralelna s sovjetsko. V novi Kitajski so že od začetka zeio pazili na zunanjo moralnost svoje mladine; če z uspehom ali ne, tega nam ni mogoče presoditi.
Prihodnjič: Samozadovoljevanje
ŠIFRIRANA SPOROČILA -VELIKA MODA
Antično pismo iz dveh tablic
Pisma so skorajda tako stara kot umetnost pisanja. Izkopavanja v nekdanjih asirskih trgovskih kolonijah v Mali Aziji in v arhivih starih dvorov v Babilonu in Mariju so spravila na dan pisma iz 2. tisočletja pred našim štetjem. Iz 1. tisočletja je znana obširna korespondenca asirskih kraljev v Ninivah.
Nič mlajša niso pisma, ki so j:h odkrili v Egiptu. Prvotno so jih vtiskaval) v vlažno glino, kot kaže relief na grobu faraona Ipuemre iz leta 1475 pred n. š. Pozneje so pisali na papirus, ki so ga pridobivali iz stebel močvirske rastline enakega imena. Za pisanje so uporabljali peresa iz trstike in nekakšno črnilo, ki so ga pripravljali iz nastrganega premoga.
Grki so pisali sprva sporočila na živalske kože. Eumenes II. iz Pergamona (197—160 pred n. š.) je iznašel poseben postopek za strojenje kozjega in ovčjega usnja, za katerega še danes velja oznaka »pergament«. Kasneje so uporabljali za pisma tudi deščice, prevlečene z voskom, ki so jih lahko sklopili kot knjigo, Besedilo so vpisali v vosek z ostrim črtalnikom. Da ne bi mogel prebrati vsebine nepoklicani, so zaprti tablici ovili z vrvico in zapečatili.
Sploh opazimo že zelo zgodaj v zgodovini skrb, da ne bi mogel prebrati sporočil kdo drug razen tistega, ki so mu bila namenjena. Spartanci so razvili v ta namen poseben sistem, imenovan »skytale«. To sta bili v bistvu dve enaki paličici točno določene debeline, od katerih je imel eno pošiljalec sporočila, drugo pa spartanski odposlanci v drugih deželah, vojaški poveljniki in drugi, ki so pričakovali tajna sporočila iz prestolnice. Palico so v obliki spirale tesno ovili z belim usnjenim trakom, tako da so se robovi tesno stikali in potem napisali sporočilo nanje po dolgem ob palici. Potem so trak odvili s palice, ga zavili in poslali po slu.
Ge so ga sovražniki spotoma prestregli, jim jermen s sporočilom ni prav nič koristil, ker niso poznali debeline palice, na katero bi ga morali naviti Tako so imeli v rokah samo trak, na katerem so bile brez smisla počez napisane posamezne črke. Prejemnik pa je skrbno navil jermen na palico enake debeline in prikazalo se je sporočilo. Debelino palice so seveda pogosto menjali
Sčasoma so se razvili še drugi načini tajnih sporočil. 2e omenjeni grški vojaški pisatelj Aineias z vzdevkom »Taktik« je izdal sredi 4. stoletja pred n. š. kujigo o vojnih veščinah, kjer je celo poglavje posvetil šifriranim spo ročilom
Po nekaterih ključih je bilo treba vzeti iz teksta samo vsako četrto, sedmo ali deseto črko. Tak način šifriranja so poznali tudi že Indijci, Feničani in Judje pred tri tisoč leti. Kartažani so imeli še drugačno metodo. Namesto pravih črk so vzeli iz abecede na primer vedno četrto črko za njo, ali šesto in podobno, sistem pa so neprestano spreminjali, tako da mu sovražnik ni mogel priti na sled. Poznali so tudi že način šifriranja, pri katerem so črke nadomestile številke.
Aineias opisuje tudi tako imenovano »pisemsko kolo«, ki so ga lahko izstrelili iz oblegane postojanke z lokom ali katapultom.
Majhna lesena okrogla ploščice, je imela ob robu 24 luknjic, kolikor Je imela grška abeceda črk Razen tega sta bili dve luknjici še v sredini. Smer skozi obe je kazala prvo črko. Levo in desno so bile po domenjeni šifri razporejene ostale črke. Skozi posamezne luknjice so zdaj po vrstnem redu vlekli vrvico in tako sestavljali besedo za besedo. Kadar je bilo besede konec, so potegnili vrvico skozi luknjico na sredi. Tu je bila tudi vrvica zavozlana, ko je bilo sporočila konec.
Kdor je »pisemsko kolo« dobil, Je previdno odmotal vrvico in si zapisoval črke, skozi katerih luknjice je vlekel vrvico. Kadar Je šla vrvica skozi sredino, Je naredil zarezo in potem prebral besedilo nazaj, pa je imel prea seboj celotno sporočilo.
KAKŠNA
EŽNOST!
Kako ugodno za roke, kako blagodejno za telo — prijetna in nežna pena SOLEA mila!
... in nežnost vselej godi
tmauKTuacvai . um
SOLEA
IVAN^
SOLEA
JOHOOVA
LAVE
Vzemite tudi vi SOLEA mile
v tem milu je nekaj več!
SOLEA milo dobite v petih svežih vonjih In nežnih barvah, frotirko za-
I stonj pa prejmete tisti, ki pošljete 20 ovojnic na naslov SOLEA Maribor
^        —————■——        ---------------------------------
znanost
TEHNIKA
SPRETNOST
ZNANOST
SPRETNOST
n. SEPT. 1M7
17
MODA
%
»p
mmm
mm
mm /
Ljubljana jo gotovo eden izmed tistih Jerajev, kjer se prihod jeseni najbolj pozna. Meglena jutra, neprestan dež in hlad, ki nas že sili nositi toplejša oblačila. V trgovinah ni nikjer več videti polet ne robe, medtem ko je povpraševanje po dežnih plaščih, gumijastih škornjih in dežnikih iz dneva v dan večje.
Torej, na vrsti je deževni dan.
Dežni plašči — dolgi skoraj do gležnjev, ali z robom, ki se konča nekaj centimetrov nad koleni — so večinoma krojeni športno. Prevladujejo vojaški detajli — epolete, široke fazone, ruski ovratniki, našiti ali urezani žepi, dvo-redno, enoredno ali skrito zapenjanje, zadrge, okrasni šivi i. t. d. Največkrat uporabljen material je svetleča umetna masa črne, bele, bli-ge ter najbolj živo rdeče in rumene barve.
Velikokrat lahko vidimo komplet hlač in jope ali klasični kostim, kakršnega smo vajeni gledati v drugih blagih, pa tudi pelerine, seveda • moderno rezane, ki so letos ponovno v modi.
K takim oblačilom nemalokrat sodijo učinkoviti, a tudi praktični širokokrajni klobuki iz istega materiala.
Iz Obutev? športni čevlji z nizkimi, širokimi petami, dostikrat lakirani, v črni, rjavi, umazano oranžni ali temnozeleni barvi. Ali morda visoki, gumijasti škornji — prav lepe lako kupite letos v prodajalni obutve v »Konzorciju« — v veliko pestrejših tonih. Drugod dobite tudi oprijete škornje iz enake mase kot zgornja obleka.
Dežniki z debelimi kljukami in dolgo konico na vrhu so prevlečeni z materiali v živahnih vzorcih, ali prav tako z umetno maso, včasih oelo-čisto prozorno. K njim marsikdaj sodi še enaka ruta.
Tako! S kratkim spiskom dežne garderobe smo končali, z željami, ki Jih hočemo povedati, pa šele začeli. Seveda so vmes spet proizvajalci in trgovci.
S tem, da so nam postregli z modnimi gumijastimi škornji, namreč še ne smemo in ne moremo biti zadovoljni. Pri vseh artiklih smo omenjali umetno maso, ki v naših tovarnah modnih stvaritev še ni dobila svojega prostora. Mar moramo res še kako leto počakati, ko je v svetu že za vse stara znanka In dežniki? Bomo letos le pozabili na tanke kljuke ter začeli izdelovati večje, bolj praktične »branilce« pred dežjem? V nasprotnem primeru bo treba odpreti še wboutique« s takimi artikli ter tako dokazati vsem, da bo tudi tu šla v promet le modna, sveža, nova kolekcija, ki smo jo doslej večinoma kupovali le v zamejstvu.
ZVONKA MAKUC
MODNI KAŽIPOT
KRILO
M. N. — štajerska: »Ko sem v vašem listu zasledila rubriko »Modni kažipot«, sem se odločila, da vas sama prosim za nasvet.
Kupila sem karo diolen srednje sive barve, iz katerega bi si tada naredila kri lo. Kakšen kroj mi svetujete? Stara sem 16 let, visoka 162 cm, težka 62 kg, široka čez boke, okoli pasu pa merim 74 cm.
Rada bi tudi vedela, katere barve naj bolj pristajajo temnorjavim lasem in očem ter temni polti.
»TT« — Model krila si oglejte na skici, barve, ki bi vam najbolj pristajale pa so: vsi odtenki zelene, tirkizna, oranžna, rumena, bela, beige ter umazano roza.
OKUSNA VEČERJA Z ENO ŠKATLO SARDIN
495
NAMAZ S SARDINAMI IN SIROM
Sardine 1 škatla, 30 dkg svežega sira, 15 dkg čebule, sol, poper in rdeča paprika.
Sir denite v posodo za solato, dodajte sardine brez kosti in olja, vse skupaj pomešajte Vsebini dodajte drobno narezano čebulo, sol, poper, rdečo papriko po okusu in vse dobro pomešajte, da dobite namaz.
Servirajte na krožniku in okrasite z zelenim peteršiljem, redkvico ali svežim paradižnikom. Ta namaz je odličen za pripravo sendvičev.
NAGRADA
Pošljite nam vaše recepte za pripravo toplih in mrzlih jedi s sardinami.
Vsak sprejet recept bodo nagradili s kolekcijo originalnih konserv v vrednosti 20 Ndin
Recepte pošljite na naslov:
JUCiOKIBA, Zagreb, Nhajska 15 prop. odjel.
VKDNO JE ODLIČNA SARDINA
MOŠKI S KONJIČKOM SO DOBRI ZAKONSKI MOŽJE
Ker je že tako, da žena zaradi službe, materinstva in gospodinjstva pa tudi tradicije največkrat ne utegne misliti še na svojega konjička iz dekliških let, se ta sestavek suče okoli konjičkarstva slabših polo-
vic. Toda če ima žena kakšnega konjička, velja vse povedano tudi zanjo, da bo imel mož razumevanje za njena tiha razvedrila.
VELJA TUDI ZA ZENE
Za mnogo moških je dandanes zaposlitev, ki ne prinaša nobenega zaslužka, čista izguba časa. Vedno več ljudi uporablja svoj prosti čas za — drugo službo. Na lovu za zaslužkom so možje pravzaprav pozabili, kaj je brezdelje. S tem pa ogrožajo svoje zdravje in zakonsko srečo.
Vsi jih poznamo: može, ki nikoli nimajo časa. Vedno se za nekaj žrtvujejo: za poklic, za družino, za prihodnost. Seveda iščejo tudi razvedrila, nekdo pri taroku, drugi pri nedeljskem pranju avtomobila, tretji na športnem igrišču. Tudi zbiranje raznih predmetov sodi šem. Vse to pa v bistvu niso pravi konjički, ker je njih namen samo sprostitev. Pravi »konjiček« pa daje več: obnovi moči in da novo energijo. Kako si to razlagamo?
Delo ustvarja denar in gotovost. Zaposlitev v prostem času pa nas vodi proč od vsakdanjih skrbi. Oboje pa opravljamo pod nekakšnim pritiskom, ki se ga včasih sploh ne zavedamo: treba je delati, da lahko živimo. V prostem času pa potrebujemo zabavo in sprostitev, da lahko dalje delamo. V obeh primerih je torej neka nujnost, prav ta nujnost, ki jo občutimo kot pritisk, pa je vzrok raznih obolenj. Nastopi nekakšno krčevito stanje, ki povzroča srčne motnje, vrtoglavice, leni-vost črevesja ali celo žolčne krče. V vsakem primeru te motnje škodujejo srčnemu obtoku in omogočajo nastanek srčnega infarkta. Človek, ki ima občutek, da ga neprestano k nečemu silijo, bo postal razdražljiv in nezadovoljen.
Drugače je s tistim, ki se ukvarja s pravim konjičkom. Ta ne dela »pod pritiskom«, nihče ga ne sili k temu delu. Popolnoma je neodvisen od svoje okolice. Opravlja neko delo brez namena, da bi s tem komurkoli ugajal. Nikomur ne bo odgovoren, če se mu bo pri tem kaj ponesrečilo. Ko je sam s svojim konjičkom, se za ne-
kaj časa otrese vseh družbenih funkcij. Spet je brezskrben otrok, ki pozabi na ves »vet in samega sebe in misli le na svojo igračko.
S tem pa je »konjičkar« tudi odkril recept za srečno in dolgo življenje. Kajti zaposlitev s hobijem mu odganja skrbi in sprošča napetost, ki jo povzroča poklic. Samo sproščeni organi pa bodo v službi spet dobro opravljali potrebno delo. Moški, ki se lahko posveti svoji najljubši zaposlitvi, se bo izognil arteriosklerozi. In njegova duševna uravnovešenost bo pozitivno vplivala na vso družino.
Cim prej se bo mož začel ukvarjati s konjičkom, tem bolj gotovo bo telesno in duševno ostal zdrav. Kdor šele v starosti »zajaha kljuse«, se ne sme čuditi, če bo padel z njega.
število konjičkov je veliko. Omenimo najprej izdelovanje modelov, npr. ladijskih ali letalskih. Potem so tu izdelovalci radioaparatov, svetilk, lutk. Posebna skupina so prijatelji narave. Ti gojijo zajce, skrbijo za svoje akvarije, gojijo vrtnice, so strastni ribiči. Drugi se spet udejstvujejo na kulturnem področju, v glasbi, slikarstvu ali celo (bolj na skrivaj) pesnijo. Spet drugim je v veselje, če v svojem gospodinjstvu vse sami popravijo. Tudi fotografiranje je pogost hobi, da ne pozabimo mož, ki se poskušajo v kuharski umetnosti. Zbiratelji znamk so podlegli eni redkih zbirateljskih strasti, ki res popolnoma izpolnijo človeka.
Zakaj se torej relativno malo mož ukvarja s konjičkom? Več vzrokov je. Nekateri se izgovarjajo na pomanjkanje časa, drugi so preleni, mnogokrat pa so krive tudi njihove žene.
Mnogo žena je ljubosumnih na vsako stvar, s katero se mož ukvarja. Povsod slutijo nevarnost, ki ogroža njihov položaj. Kajti mož zares ne misli na svojo ženo, dokler se ukvarja s svojim hobijem. V bistvu njegova dejanja in misli niso vedno odvisna od žene oz. .usmerjena nanjo. Ce dela, se bo koncentriral samo na to delo, če bere, ga bo zanimala samo
knjiga, in če se ukvarja s konjičkom, potem zanj ne obstaja nič drugega. To je tipično moška lastnost, s katero se morajo žene sprijazniti. In še nekaj mora žena vedeti: mož bo začutil ženino ljubosumnost, vendar si Je ne bo znal razlagati. Večkrat mož ženi na ljubo hobi tudi pusti, kar pa nikakor ni v prid zakonu.
Zato mora vsaka žena vedeti: mož je ne »vara« s svojim hobijem. Pač pa z njim najde samega sebe, in to je ženi samo v korist.
Zaradi tega naj žena svoji slabši polovici le privošči njegov konjiček. Posebno v času poklicnih ali zakonskih kriz bo za moža najbolje, če bo sam s svojim hobijem. In če se bo pri tem udaril s kladivom po prstu, bo vesel, če ga bo žena obvezala.
Ce pa vaš mož še nima nobenega konjička, mu morate pomagati pri izbiri. Malokateri mož postane v poklicu to, kar si je želel še kot otrok. Zato imajo možje nekje globoko v srcu skrite skrivne želje, ki čakajo le na to, da se prebude. Zena naj se potrudi, da bo našla moževo skrito hrepenenje. Ne bo ji težko speljati pogovor na njegovo otroštvo, mladostne želje in ideale. In potem naj mu ob prvi priložnosti podari to, kar nujno potrebuje, da se začne ukvarjati s hobijem, ki mu je žena po detektivsko prišla na sled. Mož ne bo vesel le darila, temveč tudi dejstva, da je žena uganila in upoštevala njegovo skrivno željo. Zena bo tako podarila sama sebi — boljšega moža.
Najboljša rešitev pa je, če tudi žena spleza na moževega konjička in pogumno jezdi z njim. Zgodilo se bo nekaj nenavadnega. Spet bo možu videla v dno srca, kot nekoč, v začetku njune ljubezni. Mož se pri hobiju spet spremeni v dečka, ki se veseli svoje igrače in pozabi na svoje skrbi, dolžnosti in poklic. Mož postane tak, kakršen je v resnici. Ce ga včasih žena tudi pohvali zaradi uspehov v njegovem hobiju, potem po prepričan, da je njegova žena najboljša in najpametnejša.
T. K-
BRALKE SVETUJEJO
MEZGA IZ SUROVIH PARADIŽNIKOV
Odgovor na vprašanje bralke »Slavice iz Celja« v št. 35:
Paradižnike lepo osnaži in operi, nato jih močno iztisni in pusti tri dni kisati; med tem časom jih vsak dan nekajkrat premešaj. Potem jih pretlači in spravi za dva dni v visečo platneno vrečico, da voda odteče. Nato jih še enkrat močno iztisni, potem pa zamešaj na 1 kg paradižnikov 20 dkg soli. Zmes trdno stlači v steklene kozarce, stresi povrh prašek za kon-serviranje ter zaveži s pergamentnim papirjem ali celofanom. Pri uporabi pazi, da jed ne presoliš.
V. R„ LJUBLJANA
VLOŽEN FIŽOL IN PARADIŽNIKOVA MEZGA
Na željo bralk pošiljam odličen recept za vlaganje fižola; po tem receptu vlagam že 38 let.
Fižol, najboljši je maslenec, očistimo, operemo in ga denemo v nekoliko osoljeno vodo, da 10 minut vre. S penovko poberemo fižol iz posode in ga denemo v posodo z mrzlo vodo, pustimo, da se nekoliko ohladi ter ga damo na rešeto.
V čiste patentne kozarce vložimo fižol tako, da stoji pokonci (videti je tako kot vloženi beluši), v litrski kozarec ga spravimo približno kilogram. Kozarci ne smejo biti napolnjeni do vrha. Fižol zalijemo s slano vodo (na liter vode denemo kavi-no žličko soli), kozarce zapremo s čistim gumijevim obročkom in pokrovom ter zaklopko in kuhamo v weckovem kozarcu pol ure pri 100° C, nakar lonec odstavimo, ter pustimo, da se čez noč ohladi. Naslednji dan še enkrat kuhamo četrt ure, tudi pri 100° C in ko je fižol popolnoma ohlajen, vzamemo kozarce iz lonca ter spravimo za zimo.
Fižol je odličnega okusa in ga lahko takoj uporabljamo za vsake vrste prikuho ali pa ga serviramo kot solato.
Tov. Slavici iz Celja pošiljam recept za paradižnikovo mezgo, je zelo preprost in s pripravljanjem ni veliko dela.
10 kg zrelega paradižnika očistimo, operemo in narežemo ter zmečkamo, ko mu pridenemo pest soli.
Posoda naj ne bo emajlirana ali ploče vinasta, pač pa plastična ali iz porcelana. Paradižnik pustimo stati čez noč. Nasled nji dan ga spasiramo, vlijemo v platneno vrečo in jo obesimo, da vsa voda odteče. Tretji dan vzamemo mezgo iz vreče, jo denemo v porcelanasto skledo, primešamo na 1 kg mezge 7 dkg kamene (ne morske) soli ter noževo konico benzoata. Mezgo stlačimo v male kozarčke. Tako pripravlje na mezga obdrži barvo paradižnika in je uporabna tudi 2 leti. Rabimo jo za omake, juhe in ostala jedila. Iz 10 kg paradižnika dobimo približno 1,30 kg mezge.
Upam, da sem vaši želji ustregla. Sem redna bralka in prijateljica TT,
M., LJUBLJANA
VLAGANJE
ZELENJAVE
STROČJI FIŽOL V KISU
Stročji fižol operemo in napol skuhamo v slam vodi, ga odcedimo in stresemo v pološčeno skledo. Polijemo z zavretim kisom in pustimo, da se vse skupaj ohladi. Posebej še skuhamo dober kis za vlaganje, mu pridenemo malo soli, nekaj popra in pustimo, da se ohladi. V kisu ohlajeni fižol odcedimo (kis porabimo za kisanje drugih jedi) in nadevamo v dobro pomite kozarce, zalijemo z ohlajenim kisom in zavežemo.
PESA V KISU
Peso skuhamo do mehkega in pustimo, da se Ohladi. Nato jo olupimo, zrežemo na lističe, potrosimo s kumino in vlagamo v kozarce. Vmes polivamo s kuhanim in ohlajenim kisom za vlaganje, katerega smo primemo osolile. Kis naj sega nekoliko nad peso.
PARADIŽNIKOV SOK S SALICILOM
Zrele paradižnike operemo, zmeljemo s strojčkom, nalijemo v steklenice in dobro zamašimo. Ta sok uporabljamo kot svež paradižnik.
JUŠNA ZELENJAVA ZA ZIMO
Pripravimo peteršilj, zeleno, korenček, čebulo in po želji še nekaj pora. Vse to zmeljemo s strojčkom ali zrežemo z nožem. Zmes dobro osolimo, premešamo in natlačimo v manjše kozarce, zavežemo s celofanom in shranimo. Pri uporabi jed manj solimo.
MEŠANA ZIMSKA SOLATA
Pripravimo 16 zelenih in 5 rdečih paprik, 1 kg kumar, 1 kg zelenih paradižnikov, 1 glavico zelja, 4 ali 5 srednje velikih korenjev, 2 veliki čebuli in sol. Vse narežemo kakor za solato, le korenje nastrgamo.
Zelenjavo denemo v večjo skledo in osolimo (2—3 žlice). Korenje nasolimo posebej. Cez nekaj ur zelenjavo dobro premešamo. Medtem zavremo ’/« litra vinskega kisa in ‘A litra vode, 2 žlici sladkorja, '/, litra olja, 2 lovorjeva lista, ščep celega popra. Vre naj 10 minut. Najprej korenje dobro stisnemo in ga denemo v tekočino. Ko vre že 10 minut, pridenemo še drugo dobro ožeto zelenjavo in kuhamo še nekaj minut. Ko prevre denemo še vroče v vroče kozarce in takoj zavežemo (3 litre).
M. D., SELCA
O VZGOJI
ŽIVČNOST
STARČEV
Ni nova ugotovitev, da živimo v dobi pospešenega razvoja, v dobi, ko človek * težavami išče svoje živčno ravnotežje. Napor pri prilagajanju novim življenjskim okoliščinam povzroča živčnost, torej tudi ni čudno, če je dandanes toliko nervoznih staršev. Zdi se, da je bolj prizadeta ženska, ki se mora često prilagajati spremembam v družini in v službi. Dosežki, W so si jih v družbi pridobile ženske, so po drugi strani povečano breme za mater in ženo. Položaj je toliko težji, ker družbeni razvoj žensk prehaja iz starih oblik v nove in je zato sodobna ženska primorana opravljati veliko najrazličnejših funkcij.
Lahko se samo vprašujemo, kako otroci lahko normalno rastejo v vzdušju živčnosti, pri starših, ki hlastajo po življenju in katerih razpoloženje niha od energičnosti in sitnosti do otopelosti zaradi utrujenosti. Ne smemo misliti, da se mirna in kontrolirana nervoza v družini čutita manj kot odprta in kričeča.
Kadar vidimo ali govorimo o nesproščenih otrocih brez vedrine, je nedvoumna misel na živčnost njihovih staršev, na preutrujenost njihovih mater, zakaj otroci prevzemejo od staršev veliko stvari in nas tudi posnemajo veliko bolj, kot si predstavljamo. V določenem smislu so odvisni od našega razpoloženja in značaja ter so tudi prisiljeni dihati v vzdušju, ki ga ustvarjamo.
Sodobne matere naj torej štejejo za svojo neodložljivo dolžnost, da za svoj lastni jaz prihranijo nekaj časa, da se sproste in oddahnejo, spočijejo in uredijo misli. Ce se že žrtvujejo za svoje otroke, naj Jim dajo energijo najboljše kakovosti, ne P8 uboge ostanke napetega dneva, preživetega v peklenskem ritmu. Otrokom naj podarijo boljše kose svojega časa, kajti pravo žrtvovanje mora biti uresničeno tudi z inteligenco.
B. J-
m
TT
iO. SKPT. l#ff)
ŽENA IN DOM
ŽENA IN DOM
ŽENA IN DOM
ŽENA IN DOM
ŽENA IN DOM
ai$a<SE
0)
— Okoli 20.000 dinarjev bo — material in delo seveda Se posebej.
— Kdo pravi, da sem dvože. nec? Rekel sem samo, da sem se enkrat prevet; oženil!
Ali res ne moreš pozabiti svojega prejšnjega zaročenca, Marica?
— še tri obroke plačate, tovariš Milnik, pa vam vstavimo tudi motor.
— Čudno, zadnje čase me vedno žgečka v krempeljce, kadar teče po žici te-lefonski pogovor.
	r	2	3	4	5	L	"1	J	T	7	8	9		10	11	12	13	14	L
15						16	u	17						18					19
20							21		m	22			23	m	2i~					
2b					S	26			27	B	28			29			B		
31			m	a	32					33	B	34				1	35		
35			37	38				S	39		40	m	41		1	42			
43		44					§M	45				46		B	47				
ZZD		46				a	49						m	50					r
51	52				■	53				m	54		55					C	i
56				■	57					58		59						60	61
52			Ur I				84				65		66					67	
59		m	69			70		71				72	m	73		m	74		
75		76					77		78				79		B	80			
r	□	61						82		63				B	84				
[	95					■	B6		87					88				1		
69					a	90							91					92	93 n
94				g	95			96				97					m	w~	
99			■	100			101	M	102		103				m	?!	104		
195		■	106					107	gf	10B				m	102	110			
111		112			g	113			114	■	115			116					
117					118		119			120		n		121					
n.	122					———_		123				r	n		124				Z	r
PUSTOLOVŠČINE
VODORAVNO
1. razgledna stavba, 6. največja italijanska tovarna avtomobilov, 10. nesrečno naključje, 15. eden od najpomembnejših angleških filmskih ustvarjalcev (Sir Laurence), 17. tretje največje slovensko mesto, 18. letni oddih, 20. rimska cesta na nebu, 22. velika reka na Poljskem, 24. pernata žival (pomanjš.), 25. parazitska rastlina, ki raste na drevju, 26. ime ameriškega pisatelja Greya, 28. dovršni pretekli čas, kakršnega ima še srbohrvaščina, 30. začetnici po vojni umrle slovenske pesnice, 31. japonski drobiž, 32. mesto v jugozahodni Makedoniji, ki je bilo v turških časih veliko trgovsko In vojaško središče, 34. elektrotehnični posrednik, 35. lučaj, 36. latinska okrajšava za »na primer«, 37. nemška denarna enota, 39. fizikalna enota dela, 41. avtomobilska oznaka Nizozemske, 42. nekdanja soseska, 43. moderen ples, ki ga je svetu predstavil Harry Belafonte, 45. osmi ton v tonovski lestvici, 47. srbska oblika imena Ciril, 48. švicarsko-francoski pisatelj (Claude, »Ari-ana«), 49. indonezijska uradna tiskovna agencija, 50. palača turških sultanov, 51. del Dantejeve »Božanske komedije«, 53. Ober, 54. mesto v srednji Albaniji, 56. stara anglosaška površinska mera, 57. pozitivno nabito jedro vodikovega atoma, 59. rumen, po žafranu dišeč razkužilni prašek, 62. žival, ki živi pod zemljo, 63. kemični znak za talij, 64. hrvaški filmski igTalec (An-tun), 66. Cankarjeva povest, 67. ljudska pritrdilnica, 68. kemični znak za radij, 69. mesto v severozahodni Franciji, glavno mesto departmaja Calvados, 71. v grški mitologiji Eolov sin, ki je ukanil smrt in je moral zato v podzemlju valiti težko skalo na vrh visokega hriba, kjer pa mu je vedno znova zdrčala navzdol, 73. kemični znak za silicij, 74 ime za črno žival, 75. danski pisatelj priljubljenih pravljic (Hans Christian), 78. nenabruše-nost, 80. del njive med dvema
razoroma, 81. sol arzenove kisline, 83. zadnja avstrijska cesarica, 84. sodni zbor, 85. južnoameriška žolna, 86. ameriška filmska igralka (Rita), 88. zgoščeni vodni hlapi, 89. nepremočljiva tkar nina za lovske obleke, 90. država v Srednji Ameriki, 91. naslednice, 94. gospodarsko poslopje za živino, 95. rimska šestica, 96. reka v severni Nemčiji, ki teče skozi mesto Emden, 97. velika shramba za žito, 98. avtomobilska oznaka Libanona, 99. konica, 100. vulkanski otok pred jugozahodno obalo Sumatre, 102. visok državni uradnik v starem Bizancu, 104. rastlinsko stebelce, 105. naš tednik, 106. poet, 108. tovarna barvil v Celju, 109. sestavine, 111. snežinka, 113. stenska obloga, 115. popularna Verdijeva opera, 117. podoba, zunanje lice, videz, 119. oblepek, 121. napad na politično osebo, 122. ime ukrajinskega pesnika Ševčenka, 123. reka na Bavarskem, ki se pri Regensburgu izliva v Donavo, 124. francoska pisateljica, predhodnica romantike v Franciji.
NAVPIČNO
1. žitna bilka, 2. moško ime (Egidij), 3. krožnik jajčaste oblike, 4. pasivna pokrajina na Hrvatskem, 5. zvesta domača žival, 6. kemični znak za železo, 7. glina, 8. vrsta žita, 9. nasilje, strahovanje, 10. kratica zunanjega ministrstva ZDA, 11. ameriški Izumitelj telegrafa (Samuel), 12. predstojnik moškega samostana, 13. svetloba, 14. grški bog zdravilstva, 15. čik, 16. tveganje, nevarnost, 17. italijanski baročni slikar, kipar in arhitekt (Alon-so), 19. srebmobela kovina, dražja od zlata, 21. skupina ptic v letu, 23. del rimskega amfiteatra, 27, električni prevodnik (vodna raztopina kislin, baz in soli, ki prevaja električni tok), 29 pritok Rena v Vorarlbergu, 32. poganjek, 33. mesto v južnem Epiru, 35. mestece v sklopu Benetk, znano že v 13. stoletju po svojih steklarskih izdelkih, 37 razstreljevalec, podkopnik, 38.
klic, poziv, 40. preprost voziček na dveh kolesih, 42. afriška žival z dolgim vratom, 44. del roke med ramo in komolcem, 45. starogrški kipar, prvak eglnske šole, 46. geometrijsko telo, 47. kovinski zvonovi za podvodna dela, 49. reka, ki teče skozi Shakespearovo rojstno mesto Strat-ford, 50. človek, ki uživa ob tujem trpljenju, 51. reka v Slavoniji, 52. televizijski zaslon, 53. površinska mera, 55. plačilna obveznica, 57. žitna bolezen, 58. država v zahodni Evropi, 60. del posteljnine, 61. francoski revolucionar, ki ga je ubila Charlotte Corday, 63. izmišljeni sin opice iz pragozdov, 65. od vode ali vetra nanesen pesek, 69. zgradba za bogoslužje, 70. reka V južni Angliji, 72. skrajšan naziv za fotografsko sliko, 74. okrog 850 km dolga reka v Siamu, 76. francoski pisatelj (Alphonse, »Tartarin iz Tarascona«), 77. ljubljanska veleblagovnica, 79. avtomobilska oznaka Sarajeva, 80. grški otok v Dodekanezu, 82. ime slovenskega pisatelja Seliškarja, 84. japonski ministrski predsednik (Eisaku), 85. zamaščenost, debelost, 87. del telesa, 88. zelo požrešen gozdni glodalec, ki ga love zaradi kože, maščobe in mesa, 89. pred petimi leti umrli hrvaški operni in simfonični skladatelj (Fran, balet »Vrag na vasi«), 90. klavir, 91. polinezijski čolnič iz enega debla, 92. fino brušeno steklo, 93. kitajsko otočje v Korejskem zalivu pred obalo polotoka Liaotung, 95. otok v srednji Dalmaciji, kjer je bil od maja 1944 sedež Vrhovnega štaba NOV Jugoslavije, 97. indijska ženska obleka, 100. pripadnica evropskega naroda, 101. ime slovenskega pesnika Jenka, 103. volnena tkanina, 104. ime ameriške filmske igralke Davis, 106. član gornje zbornice na Angleškem, 107. brezrepa kokoš, 109. shod, miting, 110. sprememba, faza, 112. svetovno znano kopališko mesto v Belgiji, 114. pod, 116. popularni estonski estradni pevec (Georgij), 118. avtomobilska oznaka Trsta, 120. okrajšava za »ibidem« (prav tam).
(Maki)
NEKAJ CA&A CA
TAJALE G»E
NI ŽUVA0! JT	)
VSI TRDNO SPE , A VSEENO Tl MALO POMOLI !
(SEVEDA/ JM2Ž. \
r
P TOLE GA NE K>
' HUDO B.OLEUO ■ SAMOfcddTEAJ JAAlO GLAVOBOLA*
CE TAKOLE Z&E Yze! A PREDEL) llVA, &ODO VEDE -i jOTftO. BOVA ZB OK-
DENAR
/ž5T! TIHO IN BEŽ J). V_OD To& !
rS
N } (^iUNČESE Z£čNfJ\)
NIKAMOR. NE fcoSTAr £LA
CISCO KID PANCHO
JIPUI! &PET	00	Toi>	!
tVA &06ATA^
k
________________________  (JDDLIONO	J
žet.tule staT	>	V
TATOVA !	J	I
NIKAKOR-’ TOČA-KAJMO DO JUTRA -
TREBA BI WLe> ' POVEDATI TISTEMU KOTCHU!
h*-,
TIHO I TATOVA IJAAMO
JE ZE NA VARNEM I Y EN DAR. GA NE BOSTE KMALU POTREBOVALI <
r
TOMOO! ROPARdl.
VI 6T5.
ZELO, SEM MU HVA-. LEZefJ/VENDAR.
S TEM DENAR BOSTE LAHKO KUPILI V6E..KMC POTREBO J ETE *
NAJHOJ
ZAPRLI * MESA SE
OČKA,ZDAJ KO JE CISCO PRIJEL PRAVA TATOVA, MORAL- »ITI VESEL!
5.ENEMPCEJA OTRESTI SKRB* •' RAJ BOVA BREZ jiVOZA
VAM { OAZ SEM ti VENDAR, OKRADENI
r
r
Rada bi vedela, kateri detergent je zares najboljši.
iV’	V	»'O	J*
• vir-v«:-;«:
— Moj mož ima navado, da po kosilu vedno malo zaspi
— Ves čas se mi je zdelo, da nekaj ni v redu. In res mi je ostala cela stran.
K
v
Kako kaj napreduje tvoja shujševalna kura, ljubica?
Svetujem vam, da drugič ne čakate več toliko časa s plombami.
— Boš videla, kakšen pospešek ima!
— Ne morem in ne morem zaspati. Preberi mi no poglavje iz svojega novega romana, dragi!
Optimist
•iilViViVi'
,-ri-i iVi i ■t««t:t!i:i!
— Na kaj misliš, Pafnucij?
01
El
— Ah, nič ni; mogoče sta se oče in mati spet malo skregala.
S
■ Katero obleko naj oblečem, draga? Tole z madežem od črne kave ali to z madežem od klobase?
Razvedrilo
RAZVEDRILO
razvedrilo
RAZVEDRILO
RAZVEDRILO
M. SEPT. im
TT
19
NAZIV VLAČILEC
i ..usmjb
} ME VE in zrtd MOSfL UMESTI,
y<V UJE VE
zde j 777 n/a
MOROFT VRVU L7THUD _ TDBOTRM* i
^ LEP?! OJE J,
VUNCR MISLI, ■RESNO,
^ NE UR J S/
4 MO&RM. \ IZMISLITI '>
DOBRO T MISEL IMRM! TOLE „ TtMR BO ZRPELD SRPO.
NO DR, TUS/ZNRV MOERMi DR NISI MOTT REV/
URNE S /JSRNES?}, SEM SE SERIF?/ HEJ, s svojim / vunčr, T&ETTŠN3IM.../TI S! T>R , k	* -t EXPM5S! I
*90	,	^	K-LJ
. ^dogovoeJenr,
IRHUO SULIČEM J—m DEUz/Na /N J/M y\jni ■PBEDSTRV/M < SVOZEGR NOVE' \ -‘E% SR ZReocENCR. I 7.
urud^L,
.ERCT ME NITI _ NE ROZNF7S
W„, MEN/
f se znr
V ENR
) VCHF?, DOVOLJ!
NA ŠVEDSKEM___________
vozijo odslej po desni. Toda preusmeritev prometa z leve na desno ni bila lahka stvar niti ne poceni. Na nekaterih ulicah v Stockholmu je prve dni vladala prava zmešnjava, medtem ko je hilo nesreč manj kot ponavadi. Preusmeritev je Švedsko stala skoraj pol milijarde kron.
BENEŠKI FESTIVALSKI RAZGLEDI
Spodaj: ANGELIKA LOTT - DUNAJ	Foto:
Zgoraj: EVA AULIN - STOCKHOLM	JOŠKO	ŽNIDARŠIČ
»POLJUBA ŽIVLJE- >
ali »Dihanja na us-sta« se sedaj v Angliji uče na posebni lutki tudi dijaki srednjih šol. Za ta izredno učinkoviti prijem prve pomoči je namreč najpomembneje, da ga reševalec dodobr obvlada.
❖
BRITANSKI
fury« je letos po treh letih spet zmagal na tradicionalni dirki motornih čolnov, ki jo organi žira dnevnik »Daily Ex-press«. Povprečna hitrost na 275 kilometrov dolgi progi: 85 kilometrov na uro.
CLHMENTI SZ0 enaj"
let, toda. kot vse kaže, ljubezen tudi navzdol (starostno) ne pozna meja, ne pa samo navzgor. Fantič je pred dnevi pobegnil od doma, da bi se poročil s svojo izvoljenko, ki ji je trinajst let.
4 GIOVANNINO DE