Iz gozdarske šole v Sneperku.
i.
Kratek čas sem dijak gozdarske šole, pa v tem času sem že dosti slišal, videl in spoznal, kako silno potrebno je umno gospodarstvo gozda, ravno za našo kranjsko deželo, ktera je gorata dežela, tedaj veliko zemeljnega zaklada leži v lesu.
Naj bi naši kmetovalci spoznali, kakošni dobički izvirajo iz gozda, in si gozde skrbneje varovali, kakor dosihmal. Ne da bi les umno sekali in varovali, ampak še tratijo ga brez premislika. — Naj bi dalje spoznalo naše ljudstvo velike vrednosti naše zemlje, da ne ostane prazna. Vsak gospodar, ki je posekal les, naj pazi na to, da prostor prazen ne ostane, ampak se zopet nasadi z lesom. Naj se ne zanemarja pomlajenje gozda. Res je, da se jih po naravi sami nekoliko pomladi, al žalibog, da še tega neskrben človek pri miru ne pusti, kajti živino goni na posekani prostor, da vsa mlada drevesca pomuli in pohodi, tako da ne ostane nič dru-zega nego pusta goljava z grmovjem m namesto lepih mladih drevesec.
Gospodarji! premislite, koliko sveta neobdelanega leži, ki ni za druzega nego za gozd sposoben; da bi vam prostor enega orala le 50 kr. vsako leto dobička dal, koliko bi to v 50 letih po vsi deželi zneslo!
Izgovarjate se sicer, da ne morete vsemu kaj, da imate preveč druzega dela. Res je, da imate dela čez glavo; al vi preveč delate, kakor so vaši stari delali. Vi menite, da po starem je najboljše, a to ni zmirom res! Časi se spreminjajo in hitijo, toraj korakajte za njimi; ako predaleč zastanete, ne bo vam mogoče jih dospeti. Zaklade imate v zemlji, a ne v loncih in vrečah, ampak v umnem obdelovanji zemlje. Odpovedite se staremu kopitu in vse bo bolje. Ne govorite tako, kakor sem na svoja ušesa večkrat slišal posestnike govoriti, češ: jaz moram za-se skrbeti — moji otroci naj si pa pomagajo, kakor znajo in vejo.
O gozdih ni tako govoriti, kajti ako oče ne bo umno gospodaril, ne bo sin nič imel, ker gozd potrebuje časa 80—100 let, predno je za sekanje zrel.
Tako ne sme dalje več biti, ampak mora se na bolje obrniti, da ne postane kras naša lepa dežela. Celi Kras tudi ni naenkrat postal, ampak počasi počasi, vendar je dandanes!
Narod moj , poslušaj klice učenih, za domovino vnetih mož; saj oni te prav učč in le za te skrbijo. Po-prašuj jih za svete, oni ti bojo pravo pot kazali.
Imamo tudi že bukve v ta namen spisane, samo potrudite se, da jih v roko dobite.
Pošiljajte pridno svoje otroke v šolo, da se bodo učili spoznovati dobro od slabega. Ne mislite, da tisti bo živel pošteno, ki nič ne zna. Ne, ne! le onemu se bode dobro godilo, kteri se je kaj učil.
Slavni deželni zbor je skrbel za nas in nam tudi napravil gozdarsko šolo. Nadjamo se, da bode ta kapital na dobre obresti naložen! Iz te šole bom po slabi svoji moči rojakom svojim pošiljal v domači besedi spise, da bi izbudil v njih prav živo skrb za naše ljube, preveč zanemarjene gozde.
Le potem, ako napredujemo v vsem, kar je v zvezi z blagostanjem milega našega naroda, se bodo spolnile slavnega našega pesnika, ki blizo tako-le pravi:
Vremena bodo se zvedrila
In milejše zvezde kakor zdaj sijale!
Franjo Padar.