Poštnina plačana jf gotovini. Izhaja vsak petek. Leto VII. Št. 36. Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 "lin Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Ljubljana, 9. septembra 1938. I. F. Češki in poljski demokrati o lastnih razmerah Dandanes, ko se marsikdo vprašuje, kakšen bo razvoj v češko-slovaški republiki in kakšno bo vedenje sosede na vzhodu, Poljske, nasproti demokratični Češko-Slovaški. ne bo škodilo poznati mišljenje nekaterih čeških in poljskih mislecev o lastnih razmerah. Pri sledečem opisu bomo — kolikor mogoče — sledili stališčem Čelia Bartoseka in Poljaka Liebermanna. Češko-Slovaška je mlada država, ali stara demokracija, ki korenini prav za prav v husitskem gibanju, ki ni bilo samo versko. Po končani vojni leta 1918 so prvi češko-slovaški republikanski zakoni odpravili fevdalno plemstvo, izvedli precejšnjo kmečko preosnovo, ki je razlastila veleposestnike, uveljavili osemurni delavnik, popolno enakopravnost obeh spolov in sorazmerno volilno pravico po seznamih. Češko-Slovaške se je oprijelo ime »otok demokracije« v osrednji Evropi. In res je velikanska večina prebivalstva z odgovornimi današnjimi vodniki pošteno demokratičnega mišljenja. Ne sme se pa pozabili na okolnost. du jr večina težke industrije v rokah državljanov nemške narodnosti in da je tista težka industrija, ki je v rokah državljanov češke ali slovaške narodnosti, tiha podpornica vsakršnega družbenega nazadn jaištva, tako da morete naleteti tudi na sledove podpiranja henleinovcev s strani industrialcev češke narodnosti. Poleg modernih in demokratično zamišljenih zakonov so pa ustanavljalci češke m slovaške mlade države vendarle uvedli nekatere stvari, ki se dajo razdeliti v dva razreda: a) v izjemne zakone, v katerih manjka demokratičnih vodil, b) v pretirano uporabo teh zakonov. Treba je seveda poznati razloge, ki so napotili odgovorne k uvedbi teh posebnosti. S tem, da je Češko-Slovaška strla jarem habsburških mogočnikov, se še ni izognila razrednim bojem. S tem, da je razlastila veleposestnike, še ni strla družbenega vpliva in politične moči aristokracije. ki je nemško orientirana, za kar imamo prav zadnje čase dosti zgledov. In pri tem velja tudi za aristokracijo toliko znani paradoks, da je češko-slovaški aristokrat tem bolj gotovo nemškega jezika ali mišljenja, čim bolj češko zveneče ime nosi, n. pr. grof Kinskv. Medtem ko je zahtevalo češko in slovaško ljudstvo uvedbo popolne demokracije, je bila za posedujoče plasti z revolucijo samo oblast prenešena z Dunaja v Prago, natančno tako, kakor velja to za mnoge pri nas. Zahteve ljudstvu so našle svoj izraz v mnogih pridobitvah, ki smo jih že zgoraj našteli, mnoge pa so bile zadrzane in nazadnje opuščene, kolikor bolj se je nova oblast utrdila in se ji ni bilo treba tako hudo bati nezadovoljstva množic. Če vse to upoštevamo, se lahko lotimo tistih pojavov, o katerih smo rekli, da nosijo znamenja opustitve demokratičnih vodil. Že ustava republike z dne 29. 4. 1919, dovršena v časih notranjega miru, vsebuje nekaj takih predpisov. Med njimi je na prvem mestu vprašanje velelnega mandata. Sicer pravi tudi češko-slo-vaška ustava, da ni mogoče poslancu ali senatorju naložiti načina njegovega glasu, kljub temu je vrhovno sodišče s svojo razlago uvedlo odvzemanje mandata poslancem, ki so prenehali pripadati določeni stranki, in priznalo predloge vodstev strank, na j se temu ali drugemu poslancu mandat odvzame. V vprašanjih poslanske imunitete je če-ško-slovaška ustava bolj ozkosrčna, kot prejšnja avstrijska, ki je porokova la nedotakljivost za vsakršen izraz mišljenja poslanca v parlamentu. Če-ško-slovaška ustava pozna to nedotakljivost samo glede poslančevih besedi v parlamentu. Obstrukcija. v parlamentu je po tej ustavi kaznivo dejanje »nasilja proti poslanski zbornici zaradi oviranja rednega delovanja«. I rije poslanci so že bili obsojeni zaradi takega dejanja. Prav tako je mogoče v Češko-Slovaški preganjati poslanca zaradi člankov v časopisju. Če bi bile te omejitve poslanske nedotakljivosti omejene na dejanja poslancev nasproti sodržavljanom, bi se jim nikakor ne dalo oporekati. Toda one niso omejene samo na to področje, temveč na tisto, tako zelo raztezno področje »politike« in »potreb državne varnosti«. S posebnim zakonom z dne 30. 5. 1924 je bilo odrejeno, da zastaranje kaznivih dejanj ne poteče v dobi, ko osumljenec izvršuje mandat. Kakor hitro je mandat potekel, se sme preganjati poslanec za vsak te ro dejanje, razen v primerih, v katerih je zbornica izrečno izjavila, da ne pristaja v to. V isti dobi je zagledala dan cela vrsta posebnih zakonov, ki segajo v ustavno področje. 1 ako n. pr. dne 19. 3. 1923 zakon »o varstvu republike«, katerega vzrok je bil baje atentat na finančnega ministra Rašina. V tem zakonu je značilen § 14. — bivši avstrijski narodi imajo s številko 14 sploh smolo! — ki odreja kazen od enega meseca do dveh let za vsakogar, ki »javno ali v navzočnosti več oseb hujska k opoziciji proti državi zaradi idej njenega. na:;iai;ka, njene samostojnosti, njene ustavne enotnosti ali njene republikanske oblike«. Besedilo tega določila je videti sicer ne samo opravičljivo, temveč celo opravičeno, vendar se je v mnogih primerih pokazalo, da se prav to določilo izrablja za kaznovanje tistih, ki so morebiti javno rekli, da v tej in tej državi ni nezaposlenih, pri nas jih je pa veliko. Šele odkar je nastopilo prijateljstvo in zavezništvo z dotično državo, so prenehale podobne izrabe tega določila. Drug tak paragraf je 17. istega zakona, ki kaznuje ustanavljanje tajnih organizacij in državi sovražnih skupin. Ena izmed strank je n. pr. organizirala. tečaje za politično vzgojo svojih pripadnikov, kjer so se ti učili pojmovanja političnega gospodarstva, zgodovine svojega gibanja, nauka tega gibanja. Tečaji so se vršili v šolah po splošno znanih, javno natiskanih knjigah. Kljub temu so pozaprli v mnogih primerili orožniki tako učitelje kakor tečajnike, sodišče pa jih je po navedenem določilu obsodilo, kajti, »če pripadnik te stranke preučuje svojo teorijo, stori to samo iz sovražnosti — proti državi«. Podoben značaj ima češko-slovaški zakon z dne 14. 7. 1927 o »ureditvi javne uprave«. Ta zakon ni čisto nič drugega kot prerojeni zloglasni »Priigelpatent«, cesarska naredba iz leta 1854. Ob prekršitvi ustavne prepovedi, da ne sme biti noben državljan odtegnjen svojemu zakonitemu sodniku, odreja navedeni zakon, da sunejo upravne oblasti izdajati odločbe, jih izvršiti same in izreči kazni, zlasti denarne do več tisoč kron, ali z zaporom, kakor hitro spoznajo brez sleherne sodne ugotovitve, da je prizadeti kriv. Zakon z dne 12. 7. dovoljuje upravnim oblastvom, tla smejo razpuščati politične stranke. Ta zakon sicer ni bil zamišljen proti češkim Nemcem, se je pa uporabil proti prvotni Henleinovi stranki, če je bil dotični ijkrep primeren in pameten, naj razmišljajo Čehi sami. Čeprav vsebujejo vsi ti zakoni sledove nazaduj a.štv a. bi zadeva še vedno ne bila tako huda, če ne bi bi11 tudi Cehi podedovali od bivše .Avstrije sodnega in upravnega osebja, ki^ je bilo pod prejšnjo državo 'dosledno v nazadnjaškem duhu vzgojeno’. Tako n. pr. prepoveduje drug zakon z dne 12. VII. 1933 drž. uradnikom vsako »državi sovražno delavnost«. In po tem zakonu je bil iz državne službe brez pravice na pokojnino odslovljen pismonoša. ki je gledal z okna sprevod svoje stranke in mu ploskal. lo so napake, ki jih grajajo in obžalujejo vsi odkriti demokratično misleci Čehi sami najbolj. Prav to dejstvo pa je poroštvo, da kljub zgoraj opisanim napakam, stor jenim v novi državi zaradi maljenja zakona vztrajnosti, ki je moral učinkovati tudi v novi državi, kakor hitro je prevzela od svoje nazadnjaške predhodnice upravni in sodni aparat, neugodno in na škodo novim osnovnim državnim nagibom, Češko-Slovaška z vso pravico velja za demokracijo, v kateri odloča svobodni glas njenih državljanov, da bo tudi ostala demokracija, kateri bodo težki dnevi sodobnosti kvečjemu povod za še krepkejšo oporo, razvoj, poglobitev in očistitev demokratičnih ustanov in osnov. V tem prepričanju smo z mirnim srcem smeli navesti, kaj nas zaenkrat še moti tudi v njenem ustroju. Današnja poljska ustava je otrok izvedene izrabe slučaja. Opozicija v parlamentu je na neki seji korporativno odšla, da protestira proti vladi in njeni nazadnjaški politiki, predsednik vlade pa je odhod opozicijskih poslancev na mestu izrabil in dal predsedniku sejma nalog, da da odglasovati vladni ustavni načrt, ki sploh ni bil na dnevnem redu. Navzoči ostanek poslancev je ta vladni načrt z zadostno večino glasov sprejel brez sleherne razprave, sejm je bil razpuščen, novi pa je bil izvoljen z glasovito 20 odstotno udeležbo glasova lc ev. Pri tako uveljavljeni ustavi je prav za prav USitav.a tak? P^ojena, da imaš vl.sk kakor da slom na demokratičnih vodilih nih dnin® ° L1"!0 Vtl?k P°vr!neŠ-a pregleda ustavnih določil, kajti natančnejša preučitev prepodi kaj hitro tak vtisk. Ustava poljske republike je vzorec celotnostnega državnega vodila. Poljski državni predsednik je sicer izvoljen od določenih voblcev, je pa, kakor pravi ustava dobesedno, odgovoren izključno le pred Bogom in zgodovino. Poljska ustava ustanavlja tudi ministrsko odgovornost pred posebnim »državnim sodi-scem«. Toda sodnike tega sodišča postavlja predsednik države. Poljska ustava pozna tudi odgovornost ministrov pred sejmom, to se pravi poslanska zbornica'ima pravico odreči vladi zaupanje. toda tak sklep mora potrditi senat, sicer ne veze vlade. Jn kaj je poljski senat? Senat ni izvoljen, temveč do tretjine imenovan po predsedniku države, v ostalem delu pa po privilegirani eliti, sestavljeni iz visokih uradnikov, generalov, ministrov itd. Poljska ustava priznava in razglaša enakopravnost in zavrača neenakopravnost zaradi krvi, narodnosti, veroizpovedi ali političnega mišljenja. Navzlic temu razglaša vlada uradno potrebo, da se štirje milijoni državljanov izselijo iz edinega razloga, ker so Judje. Tudi svoboda vesti je »porokovana«, toda dovolj je že, če se priznavaš h kaki ljudski struji, pa si kaznovan z več leti zapora. »Porokovana« je nadalje osebna svoboda, toda vsak poljski državljan je prost samo toliko, kolikor ne 'tiči v koncentracijskem taborišču. Po zakonu ne sme biti nikomur odvzeta svoboda brez sodbe ali odločbe pristojnega sodnika, navzlic temu zapirajo »sumljive« v zgoraj imenovana taborišča, tako da so za leta dolgo tamkaj, ne da bi bila napravljena najmanjša obtožnica ali celo sodba. In zaprtim ne očitajo ničesar določnega; to so samo ljudje, ki ne ugajajo, ki so iz neznanega razloga antipatični ali ki so sumljivi opozicije proti vladi. • znaV'!en za dejanske razmere na Poljskem je bil dogodek, zaradi katerega je prišlo do spora med poljsko vlado in katoliško cerkvijo. Umrli diktator I ilsudski je bil začasno pokopan v va-ve sla katedrah Ko je krakovski kardinal sezidal veličastno kapelo, namenjeno posebe j kot prekrasen sarkofag izrečno za truplo Pilsudskega, je odredil slovesno premestitev trupla iz začasnega groba v to kapelo. Tedaj je ukazal predsednik države, da mora ostati truplo tam, kjer je (proti Alojzij Žitnik: NAJBOLJŠE ŠIVALNE STROJE = » ADLER* ZA DOM IN OBRT TER POSAMEZNE DELE IN KOLESA KUPITE PRI PETELINC LJUBLJANA ZH VODO, BLIZU PREŠERNOVE G H SPOMENIKH VEČLETNO JAMSTVO! - POUK V UMETNEM VEZ ENjUBREZPLAČEN Naša gospodarska dejavnost po zedinjenju * smislu ukrepov, po katerih je bil dotični grob Pilsudskega začasen in po katerih se je naročila stavba posebne kapele). Povelju predsednika se jo kardinal seveda uprl in opozoril obzirno na okol-nost, da je on upravnik katedrale in. ne poljska vlada. Ta opozoritev kardinala je bila razlog, da je predsednik vlade demisioniral in to svojo de-misijo takole utemeljil: »Demisioniram zato, ker je vsakteri poljski državljan dolžan popolno pokorščino nasproti predsedniku in ker nisem bil sposoben preprečiti, da se ni bil zgodil primer odklonitve te pokorščine.« Po nastrojenju sodobnih poljskih mogočnikov sme torej poljski državni predsednik vsakemu državljanu vsiliti svojo voljo tudi v zasebnih zadevah. Če hi bil ukazal predsednik nekomu, da se mora obesiti, je pač dolžan obesiti se, sicer ga postavijo pred sodišče, češ da je storil kaznivo dejanje proti varnosti države, ko je odrekel predsedniku pokorščino. Ustavni položaj Poljske je — po takih zgledih zadostno razločno — lepa zunanjost, zelo demokratičen videz, za to zunanjostjo in za tem videzom pa škili na dan trdovratni brezizjemni absolutizem tistega sloja poljskega naroda, ki je s svojim političnim delovanjem in samovoljnostjo že enkrat pokopal poljsko državno samostojnost. Poljska s takšnim ustrojem nikakor ni razveseljiva slika. Tem več občudovanja zasluži delavna in neuklonljiva poljska demokracija, ki kljub takim razmeram ne izgublja upanja, ne zapravlja časa, natančno po zgledu poljskih junakov prejšnjega in osemnajstega stoletja, /ato bomo razumeli globoki pomen besedi Pulavvskcga, ko je po izkrcanju poljskih prostovoljcev v Ameriki, kamor so se šli borit za neodvisnost Združenih držav, izjavil Franklinu: »Poljaki so bili vedno prepričani nasprotniki tiranije; zato boste našli Poljake vselej in povsod tam, kjer se je treba boriti za ideale svobode. Poljaki štejejo vsakteri tak boj za svojo stvar.« Kdaj bo mogoče imeti o Slovencih tako mnenje? Slovenci smo v zadnjih dvajsetih letih naredili v svojem gospodarstvu toliko osnovnih napak, da so se prav te spremenile v narodni greh v neposredni zvezi s slovenskim vprašanjem. Osnovna napaka v slovenskem gospodarstvu pa je bila ta. da niso naše gospodarske organizacije talko j spočetka zadolžile vpliva pri državnih in zasebnih osrednjih zavodih, od katerih je bil in je še odvisen ves gospodarski razvoj v državi. Ustanavljanje denarnih zavodov, izvoznih družb in raznih drugih gospodarskih ustanov, ki so se ustanavljale po prednostnem sestavu, je bila za nas izredna prilika, da bi si z nakupom delnic pridobili solastnino v teh gospodarskih ustanovah. S tem bi. si bili zaščitili svoj gospodarski razvoj in obstoj, ne oziraje se, kateri režim je na krmilu in kakšne interese ima, da li naj naše gospodarstvo obstoji ali propade. Z bojkotom ali z nerazumevanjem važnosti gospodarskih ustanov smo dosegli samo to. da smo odprli pot raznim špekulantom, da so postali solastniki teh važnih državnih zavodov. Nasledek te osnovne napake je glavni vzrok vsega našega gospodarskega zastoja. Špekulantje, povezani s »čaršijo«, so v zadnjih letih rušili slovensko gospodarstvo — naše zadružništvo, ki jim je naj večji trn v peti. Vsi skupaj so oblekli »uniformo« lažnega jugoslovanskega nacionalizma in so prikazovali v javnosti, da je to v korist države. V resnici pa je ta »uniforma« zaslužila napis — »osebni interes !« Drugi žalostni primer slabega našega gospodarstva je ta, da je bil kapital, ki se je zbral po malih podeželskih in drugih posojilnicah, popolnoma nepravilno nalagan. Kakor se je po zadružnih organizacijah mogel zbirati narodni kapital, prav toliko se je grešilo, da ni ta narodni kapital postal vir našega gospodarskega razvoja. Prav takrat, ko so naši denarni zavodi zaznam-ljali visoke vloge in šo bile njihove blagajne polne kapitala, so tujci z malotnimi osnovnimi glavnicami ustanovili na slovenskih tleh največ svojih podjetij in z njimi v kratki dobi svoj osnovni kapital zelo povečali, da jim je še danes vir velikanskih dobičkov. Prav v tem se vidi, da zbrani kapital ni bil v Eravili rokah. Vsak, ki je zasledoval te razmere, o priznal, da je vzrok v tem, ker se nikdar niso postavljali v vodstvo tega kapitala dobri gospodarstveniki, ampak le dobri strankarski pripadniki. Vemo celo, da nekateri odgovorni činitelji niso odgovarjali na kritiko, ampak so le kazali in poudarjali svoje strankarstvo in tako dosegli, da jim nikoli ni bilo treba odgovarjati za svoje polomije. kajti osebe, ki so bile dolžne, poklicati jih na odgovor, so se z njimi strankarsko pobratile. I tikaj je treba iskati vzroke, da so ti denarni zavodi postali nezmožni, izvrševati svoje obveze. Po zedinjenju smo se vse premalo zavedali, da smo s tem zadobili prav inogočost večjega gospodarskega razvoja. V nekih pogledih bi bil naš jug za nas lahko veliko poroštvo za dobro naložitev kapitala. Videli smo, da so .skoraj z nevidnimi osnovnimi glavnicami snovali tujci rudarska podjetja, katerim je bil vloženi kapital že v par letih povrnjen s čistimi dobički. Zaradi nepoznanja razmer in gospodarske moči na jugu ni bilo v tem oziru prav nobenega poskusa niti uspeha. Pri večjih državnih naročilih smo večkrat vse prehitro obupali nad uspehom. Naši industrialci so .se le pritoževali, da je nemogoče uspeti, namesto da bi se prisluži 1 i istega načina kakor ostali in ki je bil edino poroštvo za uspeh. Glede na našo žalostno gospodarsko preteklost mora. postati za ves slovenski narod nepopustljiva zahteva, da se izvede pri teh gospodarskih vodstvih korenita preosnova. Odstraniti je treba z vodstvenih mest vse liste, bi so jih zavzeli iz vseli drugih razlogov, kakor iz resnične gospodarske sposobnosti. Uspeh pri njihovih drugih poklicih ni noben dokaz, da odgovarjajo svojemu položaju. Ali ni žalostno to, kar kroži v naši javnosti, da stoji na čelu nekega našega zavoda osemdeseleten človek, ki ga večkrat po zaključku seje prebude samo za podpis. Potem se ni treba čuditi, da je izzvalo pravo začudenje med vsemi gospodarskimi krogi v Belgradu, ko je ta zavod zabeležil po bilanci milijonske in milijonske vsote, pa je v našem gospodarstvu izven svoje panoge popolnoma nepoznan. Samo hitra in korenita preosnova more Se pomagati, da ne zaigramo vsega, kar so naredila po-kolenja pred nami. * Priobčujemo radi ta dopis, ki skuša svetovati, kako rešiti naše zavoženo gospodarstvo ob obstoječem stanju. Zavedamo pa se, slej ko prej, da ob centralističnem upravnem sestavu, ob naših strahovitih dajatvah, kuka stalna rešitev našega gospodarstva ni mogoča, in da tako sevedu tudi ni mogoč izhod iz naše narodne stiske. Res uspešno gospodarsko delo bo šele mogoče, ko bo ustvarjena podstava zanj. Radi pa priznamo, da je treba vzporedno začeti delati v smislu piščevih zahtev, ce naj nas spet čas ne najde nepripravljenih. — Ur. Po obrtniški razstavi v Berlinu (Dopis) Rokodelstvo gre pred vsemi (»Das Ilandvverk gehl allen voran«), jc bilo zapisano nad vrati te razstave. S tem je dovolj jasno poudarjena samo-lastna zmožnost obrtnika, ki je začrtana v knjigi zgodovine že od vsega začetka. Da je obrt res nekaj, je dokazala ta res dobra, od nemške vlade organizirana razstava obrtništva, 'ki na celi črti obrtnikom na čast dokazuje, kaj zmore glava in roka obrtnika. Nad vse zanimivo je, da so na tej obrtniški razstavi vsi narodi — razen enega — vsestransko pokazali nazorno svojstva svojega naroda in Dr. A. M.: Koroška pesem Ljubemu prijatelju na grob Po koroški pesmi sem ga vzljubil. Zgodilo se je takole. Srečala sva se šele pred desetimi leti. Pa bi se morala srečati že najmanj deset let prej. Leta 1918. sem namreč potoval na Koroško, tudi k njemu; a nisem dopotoval do njega. Takoj prvi dan na Koroškem me je dr. Brejc gostoljubno sprejel in pridržal na svojem posestvu blizu Brež. lam sem ostal, dokler ni čez tri dni potekel moj dopust, ko sem se moral vrniti domov. Vendar sem tudi v tistih dneh slišal mnogokaj lepega o svojem pri jatelju, čeprav ga še nisem videl. Čez deset let pa sva se prvikrat videla, 1928 v avgustu, v Ljubljani na železniški postaji, ko sva oba stopila v isti voz in vlak, ki je vozil slovenske romarje na Veleli rad. »Pojdi no semkaj!« me je povabil. »Tu je še dosti prostora!« Zavzela sva vsak svoje mesto ob oknu. Druga polovica voza, takoj zraven je bil ze d#ugi razred in malo naprej prvi razred. La okolnost je storila, da najin voz prav do konca vseh slovenskih postaj ni bil' preveč oblegan. Prisedla sta v Gel ju samo še dva romarja. Kmalu smo se spoznali m pobra- Prijatelj se je razvijal in razvnemal po mili volji od postaje do postaje. . . »Ali bomo katero zapeli?« je vzpodbujal svoje tri soromarje in že je naglasil pesem »J ojoein pa v Rovte«. . Nismo znali ne melodije ne besed. Zapel nam jo je torej sam: »Mav’ doli pokleknem in mav pozeb ram ...« »Tako, tako! je dejal, ko je prepel do konca. »Zdaj jo bomo še enkrat zapeli, pa vsi. In šlo je kakor po notah. To ste pa glasni romarji!« Na vratih iz II. razreda se je pojavil škof dr. Karlin, ki ga je privabila ubrana pesem: »Mav’ doli pokleknem in mav požebram . •.« Prijatelj ni bil v zadregi za vesel odgovor. Videlo se mu je, da je bil kot Korošec vajen vsakovrstnih presenečenj. »Veselega človeka ima še Bog rad!« je odgovoril. »Toda peli ste žalostno pesem?« se je zavzel škof. »Koroško pač!« se je opravičil živahni pevec. Ob tem kratkem prizoru in razgovoru je šel mimo mene ves slovenski Korotan. Na Velehradu se je temu prizoru pridružil skoraj enak prizor, po vsebini namreč, ne po načinu enak. Na grob sv. Metoda je tržaški romar položil velik šopek rdečih nageljnov z napisom »Pozdrav iz žalostne Primorske«. Prijatelj je zamaknjen gledal v šopek: »Kako je raztrgana slovenska, zemlja kakor beračeva suknja.« Pokleknil je in pomolil na grobu sv. Metoda. Tudi drugi smo pokleknili z njim vred. Kaj morem zato, da sem se tedaj spomnil na pesem iz Rovt: »Mav' doli pokleknem pa mav’ požebram, da ne bo moj ljubi klečal k oj sam,« Na povratku smo prišli tudi v Prago. V Pragi pa sva se izgubila, ko sva se vračala z obiska pri dekanu na Višehradu. Pripovedoval nama je zanimive reči: da je bil dvakrat v Ljubljani. da je poznal Kreka in večkrat govorU z njim: da pozna prelata Kalana; da je rešil više-hraclski kapitelj oziroma njegovo posest pred agrarno reformo, in še mnogo drugega nama je povedal. Medtem je nastal zunaj mrak in midva s prijateljem sva stopila v temno ulico. V mestu paj.se je nekje, kakor sva vedela po programu, začenjala »akademija na čast slovensko-hrvaskim romarjem . .. Prav za prav ulica je bila še deloma razsvetljena, le nama se je temnilo pred očmi, ker nisva znala ne kod' ne kam. »Bojim se . je dejal prijatelj, »da boste takole nekoč izgubili Kranjci pot na Koroško... Kako prav je mislil, če je menil, da se s časom Koroška z novim zapahom zapre pred nami. Akademije pa nisva zamudila; še pravočasno sva našla pot in vhod v slavnostno dvorano. Ves čas je silil vame, naj stopim na oder in povem pesem, ki sem jo tisti dan zložil o Pragi zla-tostolpi. »Bom!« sem se mu pogojno vdal. »Samo če stopiš ti prej in zapoješ: Mav čez izaro, mav čez B Nasmejal se je in akademija je minila brez najinega večernega pozdrava zbranim gostom. Ko se je splitski škol Boncfačič zahvaljeval praškemu županu in Pragi za gostoljubni sprejem. sem videl, kako je nekaj zajelo tudi prijatelja, da bi stopil in izpregovoril v imenu Koroške, to se pravi v imenu koroških Slovencev. »Nisem si upal narediti primero s Slovaki. Morebiti me ne bi prav razumeli?« se je pomišljal še pozneje. V Boleslavi ni prej miroval, dokler mu ni češki voditelj in mentor natančneje razložil, kako je s čudodelno podobo Matere božje tam zgoraj v oltarju. Ko je izvedel, kaka dragocenost je ta svetinja za vso češko deželo, je malo pomislil in dejal: »Bog ve, če je Gospa Sveta nam Slovencem to, kar je ta Čehom?« Dobri prijatelj je na vseh svojih potih nosil Koroško v svojem srcu. Danes počiva v Koroški sami, in z njim morebiti naše novo »nestrohnjeno srce« ... Spomnil sem se najinega romanja na Veleli rad in v duhu sem s temi vrsticami poromal na njegov grob: »Mav dob pokleknem in mav’ požebram, da ne bo moj ljubi ležav koj sam ...« Čujte, narodi! Slovenci smo sicer vesel narod; samo to, da morajo naši najboljši možje pasti v grob, preden so videli popolno zmago Slovenije, samo to jc naša žalost. Ti pa, naš prijatelj, Vinko Pol janec, počivaj v miru do zarje večnega vstajenja! svoje prave narodne obrti. S tem so dokazali, da gresta roka v roki obrtnik in etnograf. Vsi so segli nazaj v prvobitnost svoje domače obrti, vsi so se držali svojih folklornih vrednot. Vsi so razstavljali svoje narodne noše kakor tudi sodobna oblačila, strogo naslonjena na lastna etnografska ozadja. Slovenci pa, ki smo tako radi novodobni in se tako lahko vsemu prilagodimo, pri tem pa pozabljamo na svoje lastne vrednote, smo sedaj pred svetom, najbolj pa pred samim seboj, in še prav posebno pred očmi poznavalcev dokazali, kako malo poznamo in kako malo cenimo svoje narodne vrednote. le vrstice pišemo z namenom, da v prihodnje ravnamo drugače. Kdor pa se hoče kritiki umakniti. mora pravočasno vse dobro preurediti, preden bo stopil pred javnost, zlasti na tako kočljivem torišču, kakor je naše etnografsko polje, ki še prav posebno zahteva resničnih strokovnjakov. Napravljene napake se zlasti pred javnostjo nikakor ne dajo prikriti z blodnjo, pa naj si je povzročitelj teh napak še tako ugledna oseba ali naprava. Odlični predstavniki našega folklora že dolgo zmaju jejo z glavami nad vsem, kar se pri nas imenuje zadnje čase slovensko in narodno. Da se ne bodo več ljudje zavajali v napačne pojme, je potrebna odkrita beseda, ki naj bo v naše splošno dobro, posebno pa za uveljavljali je našega obrtništva in spoznavanja naših narodnih zakladov. Jako imenovana »Slovenska soba«, 'katero je razstavila ljubljanska Zbornica lOI na obrtni razstavi v Berlinu, ni ne slovenska ne obrtniška. Ta soba bi se po mnenju strokovnjakov morala imenovati mednarodno-modna, nikakor pa ne slovenska soba. Tudi ni izdelek obrtnika, saj se je rodila v glavi arhitekta, katerega je zbornica TOI najela, menda za okrasek našim obrtnikom. Pomoč arhitekta onemogoča, da bi se obrtnik uveljavil samostojno. Pred vsem pa bi se morala Zbornica obrniti na naše priznane etnografe in se z njimi posvetovati, kaj bi bilo upoštevati in kako razstavljati. Za obrtniško razstavo v Berlinu bi bila morala delati le etnograf in obrtnik, arhitekt pa je bil tu odveč. Tako imenovana slovenska soba ima kar štiri drugorodne elemente, s katerih pomočjo je ubita prava slovenska domačnost te sobe, ki ni ne narodoslovno ne stilistično primerno izvedena. V Berlinu stalno živeča Slovenka je rekla: »Kakor sem se veselila, tako sem bila potem žalostna te slovenske sobe, ki je vse prej kot slovenska.« Slovenec hudo rad posnema in se prila-goduje, namesto da bi se od drugih pravilno učil in sam sebe uveljavljal. Menda ni na svetu večje in bogatejše zakladnice vsakovrstnega etnografskega, posebno pa oblačilnega blaga, kakor pri nas. Namesto, da bi mi izrabljali svoje zaklade, jih puščamo v nemar in prevzemamo tuje stvari ter jih razkazujemo potem za svoje narodne. Zato je dejal neki naš zaslužni etnograf: »Kdor koli danes kako stvar imenuje narodno, bi moral obenem tudi povedati, katerega naroda narodna je.« S tem, da predstavljamo tuje narodne stvari za naše, svoj narod spravljamo v popolnoma napačna pojmovanja. Zato je nastala pri nas popolna nejasnost o narodnih vrednotah. Skrajni čas bi ze bil, da bi tu odločujoči ljudje kaj ukrenili. Edino prav bi bilo, če bi se ustanovila komisija, ki bi vzela v svoje roke varstvo našega narodnega blaga. A h koncu naj še omenimo, da je v okviru obrtniške razstave na »Internationale Modeschau« predstavljala modele tudi »Naša skrinja«, ki je podala zraven narodne noše dobre stvari iz naših klekljanih čipk. Potrebno pa je, da naše odločilne naprave skrbijo. da se bo Slovenija doma ali pa v tujini predstavljala pravilno. Slovenci imamo vendarle močno. globoko v svoji zemlji zaraščene korenine, in ne gre, da bi na drevesa, zrastla iz teh korenin, tlačili tu je listje. Opazovalec f Anton Bartel Dne I. septembra letos je umrl v Ljubljani prof. Anton Bartel, mož iz tistega starega slovenskega rodu, ki je v letih pred svetovno vojsko pomagal zidati slovenski kulturi tiste trdne osnove, na katerih še danes varno zidamo dalje. — Anton Bartel se je rodil 1. 1853. v Mirni peči na Dolenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, filozofijo na Dunaju, nato pa služboval kot profesor večinoma v Ljubljani; tu je tudi užival zasluženi pokoj. V prvih učiteljskih letih ga je najprej zamikalo pisateljevanje. V celovškem Kresu 1881 je priobčil povest »Pomladanski vetrovi«; nato je leposlovno delo za 40 let opustil. Leta 1921. je še napisal povest »Tihodolski učitelj«, a je ostala v rokopisu. Bajni prof. Bartel je veliko deloval pri Slovenski Matici, kot odbornik in zlasti kot urednik njenega Letopisa (1890—1898). Največ pa se je ukvarjal s slovarskim delom. V to delo ga je menda pritegnil Pleteršnik, ki je w ir885 'dalje pripravljal; islovensko-nemški del VVolfovega slovarja. Pleteršniku je pomagal ne samo pri popravljanju tiskovnih pol, ampak ga je tudi izdatno podpiral pri določevanju naglasa in izreke posameznih besed. Tako se mu v uvodu zahvaljuje Pleteršnik sam. t "^Poredno je Bartel popravljal in dopolnjeval Janežičev nemško-slovenski slovar in ga v tretje izdal 1. 1889. Četrto izdajo (1905) je popolnoma predelal po Pleteršnikovem slovarju in Levčcvem Pravopisu in s tem obema pomogel do končne uveljavitve. V tej izdaji je opremil slovenske besede z. uaglaski; zaznamoval pa je le mesto naglasa in dolžino samoglasnika pod njim. ne pa tudi njegovo kakovost (kakor Pleteršnik). A to za vsakdanjo uporabo ni bilo potrebno. V peti izdaji (192!) je predelal v prvi vrsti nemško besedilo, izpopolnil pa turb slovensko. Za poslednje je upošteval tudi novejše slovstvo po Pleteršniku. V tej zadnji izdaji je slovar skoraj v celoti Bartlov. Zato je čisto upravičeno sebe postavil za pravega in glavnega sestavljalca in dostavil: »Peta, predelana in pomnožena izdaja Nemško-slovenskega ročnega slovarja Antona Janežiča.« Bartlovo slovarsko delo je torej zelo pomen-kjivo in vsekako vredno, da bi ga obširno raziskal. a.i je njegov nemško-slovenski slovar še danes najbolj porabna in rabljena slovarska knjiga poleg Pleteršniku. Pač trajen spomenik njegovega vestnega dela. Kč. Omejitev števila delavcev v ljubljanski tobačni tovarni Upravičeno je bila nekdaj tobačna tovarna ponos Ljubljane, saj je zaposlovala pred vojno nad dva tisoč delavcev in delavk, ki so bili vsi razmeroma dobro plačani. Pako veliko število primerno plačanega delavstva jo bilo prav pomembno v gospodarstvu tedanje Ljubljane, ker je dajalo prav Spominjajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije«! Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za tiskovni sklad našega tednika »S love n i j e«. Vabilo našim bralcem Vse naše prijatelje in bralce vabimo, da upoštevajo v prvi vrsti trgovine in podjetja, ki oglašajo v našein listu. Opozarjamo pri tem, da sprejemamo oglase saino od domačih podjetij. lep zaslužek za živila okoliškim kmetom ter za druge potrebščine trgovcem in obrtnikom. Pa tudi izdelki tovarne so bili prvovrstni in splošno priznani ter so še prav posebno po vsej tedanji Avstriji slovele njene cigare. Po vojni je tovarna iz avstrijske monopolske uprave prešla v jugoslovainsko. Ko se je v Belgra-du centralizem začel čutiti že dovolj močnega, se je spravil tudi nad ljubljansko tobačno tovarno in jo hotel kar naravnost raznesti po drugih delih države. Kljub raznim protestom je monopolska uprava postopoma do danes že znižala število zaposlenega delavstva od nad dva tisoč na šest sto. V zadnjem času pa je popolnoma ustavila izdelovanje cigar, ki ga je prenesla na druge tovarne v državi. S tem je zopet prizadejala hud udarec nad sto slovenskim družinam, ki so prišle ob zaslužek. Monopolske uprave pri tem prav nič ni motil ozir, da cigare ljubljanske tovarne uživajo že več kot šestdesetleten sloves, kakor tudi ne de jstvo, da Slovenci porabimo 15 odstotkov vseh v državi izdelanih tobačnih izdelkov, kar je dosti več kot pa izdeluje ljubljanska tobačna tovarna, ki je edina v Sloveniji. 'Pako nam Slovencem jugoslovenski centralizem dosledno odjemlje najosnovnejše podstave za življenjski obstoj. Širokosrčno nam dopušča le, da razpravljamo o raznih ideologijah in se zanje med seboj bijemo. Centralizem sam pa se zvesto drži starega pravila »Primum vivere dein philo-s opli ari« — prvo življenje potem modrovanje — in dosledno po tem pravilu v obratnem smislu ravna z nami. „Znamkice“ To je naj novejša jugoslovenarska besedna tvorba. Slovenska »znamka« jim je na mah postala prevelika, ka-li, pa so ji zdajci pritaknili pomanj-ševalno pripono, četudi za normalne možgane manjšalka v tem primeru nima niti logičnega opravičila niti jezikovnega smisla, vsaj ne več. kakor če bi kdo pisunil o bakterijicah ali bacilčkih, pri čemer je na vse povrh še res, da gre v tem primeru za res prav majhne zadeve. A jugosloven, nesamostojna, hlapčevska narava, vedno živeča iz tujih rok in po tuji milosti, bi zatajil svoj izvir, če ne bi tudi v takih stvareh poslušal rajši tujca kakor lastnega človeka. In ker je slišal, da govore tam. doli o »markicah«, j c pa seveda ročno potvoril slovensko govorico. Jezikovni pomenki Neki prijatelj tednika »Slovenije« vprašuje, I. ali je pravilno: Marija M., glavni arhivar, Karolina Ž„ poštnik uradnik, Ivanka A., gimn. profesor (kakor piše dosledno »Službeni list«), — 2. ali je pravilno Belokranjec, Belokranjica in belokranjski ali pa Belokrajinec, Belokrajinka in belokra jinski im 3. ali je pravilno Kranj ali Krajin (mesto). Odgovori: I. Do prevrata I. 1918. (kolikor vem) se ni nikjer in nikdar govorilo, pisalo ali tiskalo: arhivar Marija M., uradnik Karolina Ž. ali profesor Ivanka M., šele zadnjih dvajset let se neki ljudje tako spakujejo, ker so brali podobne primere v srbskih listih. Naj bo srbščina stokrat sorodna in podobna slovenščini — kljiib temu je slovensko le arhivarka Marija, uradnica Karolina, profesorica Ivanka itd. Dvoma ne more biti. 2. Glede na 2. vprašanje je v naših listih, pravopisnih pripomočkih, slovarjih itd. velika zmešnjava. L. 1920. je učil dr. A. Breznik v »Slov. pravopisu« na str. 35.: Bela Krajina, toda Belokranjec in belokranjski; petnajst let pozneje ima »Slov. pravopis« d rja. A. Breznika in dr ja. Fr. Ramovša na str. 15.: Bela Krajina, toda Beli Kranjec (ali Belokranjec), Belokranjica in belokranjski poleg belokra jinski; leta 1936. ima dr. Joža Glonar v »Slovarju slov. jezika« na str. 7. Bela krajina, Beli Kranjec ali Belokrajinec, Bela Kranjica ali Belokranjica in belokranjski ali belokra jinski. Izbira je dosti velika; ali kaj naj izberemo? — Gotovo je da beseda krajina nima nič skupnega z lastnimi imeni Kranj, Kranjsko, Kranjec, temveč da pomeni »obmejno deželico«. Ker so pa Nemci (uradniki) zgodaj napačno prevedli Belo krajino v WeiBkrain (prav bi bilo Weifie Mark) in Belokrajinca v Weifi-krainer, smo šli večji del za njimi in popačili Belo-krajince, Belokrajirike in pridevnik belokrajin-ski v Belokranjce, Belokranjke in prid. belokranjski. Kdor govori in piše Bela krajina (kar je še danes sploh v navadi), bi moral pač prebivalce imenovati Belokra jince, ženske Belokra jinke, prid. belokrajinski. Toda popačene oblike imajo neverjetno veliko življenjsko moč — zato jih bo težko iztrebiti. 3. Edino pravi odgovor je najti v Ramovševem »K on zo n a ti zrnu« (t. j. v II. zvezku »Histor. gramatike slov. jezika«, 1924) na str. 117, kjer beremo, da se v gorenjskih govorih izgovarja mehki nj kot n (n. pr. panj, konj, Kranj kot pan kon, Kran) nikoli se pa zlog -jm- ne izgovarja kot -n-!) in v lil. letniku »Revne des etudes s lave s« na str. 54. kjer uči, da so Slovenci napravili iz deželnega imena Carma mestno ime Kranj (isto bereš na-kratko v VI. 1. »Časopisa za slov. jezik in zgod.« na str 22.) — Ker torej ime Kranj nima nič opravim z besedo krajina in ker ga Gorenjci izgovarjajo kot Kran, je pravilna samo pisava Kranj, ne pa Krajin. ABC. Pouk za kratek čas N Na Jesenicah izhaja »Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe«. Izdajateljica je označena že v naslovu. Dne 15. letošnjega avgusta prinaša ta list sestavek o pesniku Simonu Gregorčiču, v katerem beremo tudi: Po maturi je študiral bogoslovje in je po treh letih pel novo mašo pri Libušnjem, kamor spada Vrsno. Naslednje leto je končal še četrti letnik in bil nameščen za kaplana v Kobaridu. Kot bogoslovec je še vedno pisal in priobčeval pesmi v »Domu in svetu« in v »Č«su«. V teni času je zložil tudi ponarodelo pesem »Njega ni«. Ta knjižno-zgodovinska ugotovitev spominja nehote na povest »Eno leto med Indijanci«, ki je izšla v Turkovi založbi in hotela s pisano barvano naslovno sliko pokriti slabo vsebino in zvabiti mladega bralca, da jo kupi in bere. Godi se v dobi ameriške osvojboditvene vojne, še pred letom 1783., torej v času, ko je Valentin Vodnik šele doraščal in ko je bilo do Prešernovega rojstva še malone dvajset let. Glavna junakinja te čudovite povesti je seveda zavedna Slovenka, ki se je zgubila nekje v ameriških pragozdovih, bila — seveda! — na čudovit način rešena, in ki je zaradi svoje narodne zavednosti — seveda! — rada »brala Vodnika, 1 reserna in druge slovenske pesnike«. Kateri so ti drugi, kakopak ni povedano, prav lahko je pa mogoče, da je bil med njimi tudi Simon Gregorčič, ki je že tedaj pisal v »Dom in svet« in v »Čas«, pa morebiti celo v »Tovarniški vestnik«. K vsemu temu bi še dodali, da je nazadnje tista Plodna Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite najugodneje pri VeteUht, ob vodi, blizu Prešernovega spomenika Amerikn 7TT\Pr