List 30.
Politiški oddelek.
Razdelitev okrajev po narodnostih.
IV.
Zadnjikrat smo rekli, da naši poslanci lahko z dobro vestjo glasujejo za trutnovsko predlogo. To se pa vendar ne sme tako razumeti, kakor da bi mi mislili, da slovenski poslanci naj glasujejo za trutnovsko predlogo, bodi kakeršna koli. Lahko se pripeti, da se predloži v taki obliki zboru, da bi nam Slovencem nič koristiti ne mogla, Čehom bi pa tudi ne bila po volji. Celo bati se je, da se kaj tacega zgodi.
V nekaterih konservativnih krogih imajo pomisleke proti temu, da bi se za vse dežele proglasilo načelo, da vlada lahko proti volji deželnega zbora, ali pa brez njegovega mnenja razdeljuje okraje. Posebno Poljaki in pa Tirolci nikakor niso prav za tako premembo zakona. Prvi se boje, da bi potem kdaj katera vlada utegnila to uporabiti v Galiciji Rusinom v korist, poslednji se pa boje, da bi premenjeni zakon utegnili v svojo korist uporabiti Italijani. Pa tudi štajarski konservativci ne bodo posebno navdušeni za tako spremembo. Skušnje so nas že poučile, da konservativci na Štajerskem nikakor niso nam posebno zvesti prijatelji, da gledajo pred vsem na svoje strankarske koristi in tudi niso popolnoma prosti nemške gospodstvaželjnosti. Zaradi tega se je pa po nekaterih listih še omenjevalo, da bi se za Trutnov sklenil poseben zakon, ki bi bil veljaven le za ta slučaj. Misli li vlada kaj na to, ne vemo, ker tista misel ne prihaja od vladne, pa tudi ne od liberalne strani. Pa če tudi vlada na to še mislila ni, pa bi vendar utegnila se sprijazniti s takimi nasveti, ko bi videla, da tako ložje dobi večino. Grofu Taaffeju je na tem, da se postavnim načinom omogoči razdelitev okrajev po narodnostih na Češkem, naj se to potem izvrši kakor koli.
Da reči moramo, da bi vladi in liberalnim Nemcem rešitev  te  stvari  takim  potom  najbolje  ugajala.    Da se
v
premeni zakon sploh, bi potem Slovenci in Cehi začeli zahtevati, da vlada razdeli okraje po narodnostih tudi v drugih meševitih pokrajinah. Ker poznamo grofa Taaffeja, da mu je precej ležeče na tem, da se ohrani nemštvu prvenstvo v Avstriji, bi mu pač agitacije za daljno razdelitev okrajev ne bile posebno po volji, in bode pač rad že naprej zaprl vrata tacim agitacijam. Posebno bi bili pa liberalni Nemci veseli take rešitve. Kakor hitro bi se osnovalo okrožno sodišče v Trutnovu in na novo razdelili nekateri okraji na Češkem, bi nakrat iznašli, da se brez dovoljenja deželnega zbora ali vsaj posebnega zakona to ne gre, da bi se v kaki deželi preminjala razdelitev okrajev.
Po naših mislih je dolžnost naših slovenskih poslancev pa tudi čeških, da glasujejo proti trutnovski predlogi, ko bi se predložila v taki obliki. Pa to ni zadosti, da le v državnem zboru glasujejo zoper to stvar, temveč morajo tudi v konservativnem klubu porabiti ves svoj vpliv, da se izreče proti taki obliki. Naravnost naj v klubu povedo, da ne sodelujejo več z gospodo, ako bi podpirala predlogo, ki bi bila v škodo Slovanom. Če bi se morda gospodje kaj izgovarjali, naj se jim naravnost pove, da imamo Slovani pravico zahtevati ravno tisti ozir zase, kakor Nemci.
Ko bi naši poslanci glasovali za tako predlogo, bi le odtujili od nas Čehe, kar pa mi ne moremo želeti. Delati moramo vedno na to, da se omogoči skupno delovanje avstrijskih Slovanov, ker se le na podporo Slovanov moramo zanašati. Nemci so jako nezanesljivi zavezniki, naj so že liberalni ali pa konservativni. Podpirajo nas če nas potrebujejo. Prave naklonjenost, moremo pričakovati le od krvnih bratov.
Vladi na ljubo pa ni treba, da bi naši poslanci za kaj glasovali, kajti sedanja vlada je še premalo storila za nas. Tudi nimamo pričakovati, da bi se vlada hvaležno skazala, ko bi jo podpirali, najbrž bi se zgodilo nasprotno. Vlada je tudi sama kriva, da je prišla v sedanjo zadrego. Tirala je premalo odkritosrčno politiko. Vzbujala je težnje po   narodni  jednakopravnosti   in   po   češkem   državnem
252
pravu, zadovoljiti pa ni hotela ni teh ni onih. Vedno je le gledala, kako bi bolj zmedla duhove, ali danes pa zanje sad te svoje politike.
Sedaj je nam še omeniti o tem, da mnogi mislijo, da bi trutnovska predloga utrdila  stališče nemškim libe-
v
ralcem. Po našem mnenji je to le deloma resnica. Ce bi se sklenil specijalni zakon, ki bi ne veljal za vse dežele sploh, bi to pač utrdilo moč liberalcem, ker bi lahko rekli, da so nekaj dosegli Nemcem v korist, ne da bi bili drugje v kaj privolili, kar bi Nemcem utegnilo škodovati.    Vse  drugače bi pa bilo,  ko bi se splošno spre-
v
menil zakon o razdelitvi okrajev. Se predno bi Slovenci ali pa Čehi poskusili si izkoristiti premeno, že bi nemški nacijonalci zagnali krik, da so liberalci izdali nemške koristi. Vsaj je znano, kako dobro znajo nemški nacijonalci izkoristiti si vsako stvar proti Plenerju in tovarišem. Nemški nacijonalci tudi niso tako navdušeni za dunajske punktacije, kakor liberalci. Sprva so jim celo oporekali. Navdušenje za spravo se v nemško-narodnih krogih začenja še le tedaj, ko se je pokazalo, da liberalni Nemci ne bodo imeli dovolj moči, da bi jo izveli. Vsa sprava je torej le sredstvo, da bi liberalce pripravili ob veljavo. Zato pa moramo biti prepričani, da bi občna prememba zakonov o razdelitvi okrajev in snovanji sodišč jim bila ravno tako ugodno orodje proti liberalcem. Zato je pa naše mnenje, da so popolnoma na napačni poti tisti, ki mislijo, da moramo že zaradi tega biti proti trutnovski predlogi, naj se že predloži v kakeršni koli obliki, da s tem omajamo tla liberalcem.
Pa še nekaj druzega moramo jemati v poštev. Nemški nacijonalci so nam če mogoče sovražneji nego liberalci. Liberalci le s pretvezo državnih ozirov zahtevajo neko prvenstvo za nemštvo, vseh pravic pa Slovanom ne odrekajo. Njih delo je celo sedanja ustava zagotavljajoča nam narodno jednakopravnost. Nemški nacijonalci so pa zadnji čas izdali celo parolo, da je dolžnost ponemčiti nenemške narodnosti. Resno se toraj moramo vprašati, ali imamo Slovani kak interes, da bi delali za nemške nacijonalce. Gotovo ne. Tega upanja pa ni, da bi mandate, ki jih imajo sedaj liberalci, dobili Slovani, ali vsaj kaka nam prijaznejša stranka. Zato pa mislimo, da se moramo v tej zadevi ravnati j edino le po tem, kaj da nam oziroma tudi drugim avstrijskim Slovanom koristi. Iz tega, kar smo povedali, mislimo, da je dovolj jasno, kako je našim državnozborskim zastopnikom postopati v tem važnem vprašanji, da koristijo Slovencem ali avstrijskim Slovanom sploh, ali da vsaj ne škodujejo. Mogoče je pa tudi, da se njih glas ne bode poslušal, da zmagajo nasprotne moči, ali tedaj bodo pa imeli vsaj zavest, da so storili svojo dolžnost.