Paitnlna plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Ca-»ella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. MATAJUR GLASILO BENEŠKIH J SLOVENCEV SLOVENCEV Sped. in abb. post. II. gruppo NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — Leto XI. — Štev. 17 (225) UDINE, 16. - 31. OKTOBRA 1960 V NOVO DESETLETJE še nimar držijo besede, ki smo jih i hapisaili v našem uvodniku pred desetimi leti, točno 3. oktobra, 1950. Odgovorili smo namreč na vprašanje, zakaj smo pričeli izdajati »Matajur«. To smo takrat napisali: »Ti si volil 18 aprila 1948. Nekateri ljudje sedijo v parlamentu in senatu s pomočjo tvojega glasu. Nihče pa se ni našel, ki bi opozoril vlado na težke pogoje Tvojega življenja. Nihče se ne briga zate: zato smo sklenili izdajati Ust. 2 Ustom hočemo opozarjati na Tvoje Potrebe.« Pa še nekaj drugega smo napisali v Prvi številki, kar na žalost še zmeraj drži: »Ko bomo zahtevali naše pravice, nam bodo prav gotovo očitali iredentizem in Protidržavno delovanje samo zato, da ne bo treba ugoditi našim upravičenim zahtevam. Ti jim seveda ne smeš verjeti, ker je naš namen in cilj izboljšati tvoje gospodarsko, kulturno in socialno sta^ nje.« Sami naši bralci naj se zdaj v oktobru i960 vrpašajo ali se tisti ljudje, ki so PrišU z glasovi furlanskih Slovencev ne samo v parlament in senat, temveč tudi v provincialni svet in še celo v marsikateri občinski svet brigajo za nas furlanske Slovence. Ni ga človeka v vsej Furlanski Sloveniji, ki bi mogel reči, da se kdo za nas briga. Sami moramo svetu na glas dopovedovati, kaj nas pritiska in žuU. In to bo delal naš Ust »Matajur«, brez ozira, če bo potreba še desetletja. PrišU smo mi furlanski Slovenci že do tiste stopnje, da ne moremo biti brez našega lista. »Matajur« bo ogledalo kaj se dogaja 2 našimi ljudmi doma in v tujini, kajt Počenjajo naši oblastniki po vaseh, ko-hiunah v Čedadu in Rimu. V desetih letih smo se navadUi na razne napade. Posebno prva leta je bilo težko, tako težko ko za noben Ust v Italiji. Nekateri gospodi ni šlo v glavo, da bi mogli imeti mi ubogi, zapostavljeni, nevedni furlanski Slovenci čisto svoj list in ne tuje liste, ki pišejo o naših krajih, tako kot je njiim prav. Procesi in napadi po takih listih Najbolj zanimivo je bilo, da sta nas hotela zadušiti prav oba, lokalna italijan-ska lista, ki se bereta v videmski provinci: »II Gazzettino« in »Messaggero Veneto.« Ko smo šele delali priprave, da hi list izšel, so šuntali oblasti proti nam, ha je naše izhajanje nezakonito. Policijski komisariat v Čedadu je zbiral infor-ntacije in so nato oblasti ugotovile, da Je vse v redu in skladu z zakoni. Potlej s° nas skušali uničiti s procesi in nas Sonili po tribunalih. Celo krive priče so Najemali, da bi krivo proti nam pričali. Ves čas, skozi deset let, ni bilo tedna, ha ne bi pisali o našem listu, da ga ne hi po eni strani devali v nič, po drugi strani pa nas dolžili antidržavnih dejanj hi misli samo zato, ker smo se bojevali Zl1 pravice furlanskih Slovencev. Najhujši napadi so za nami, ker so Nasprotniki sprevideli, da nas sicer ne hiorejo zlomiti in tudi zato, ker se po hosetih letih le spoznali, da so nam de-hUi krivico. Pa še nekaj : Javno mnenje Videmski provinci se je spremenilo, ^Uniira stara garda nacionalistov in iju-* z netolerantno, fašistično pametjo, 'lušča nov rod naših Slovencev, Fur-°v in Italijanov, ki so za prijateljsko ^oezistenco med narodi ob mejah in E>oj bru Zakaj smo začeli izdajati „ Matajur “ - Izvoljeni se ne brigajo za nas - Stari nacionalisti izumirajo - Naprej s starim programom delavsko ! n proti sovraštvu med narodi in proti izkoriščanju slabejših in nemočnih. Mi pa stopamo v drugo desetletje s starim programom: »Z listom hočemo o- pozarjati javno mnenje na tvoje potrebe, ti bitait naš furlanski Slovenec. Naš namen in cUj je izboljšati tvoje gospodarsko, kulturno in eocailno stanje.« Kaj smo skozi deset let pisali Te dni pred našim desetletnim jubilejem smo pregledovaU deset letnikov našega lista »Matajur«. Sami smo se začu-dUi, koliko je zbranega zgodovinskega materiala, koliko čisto svežega vsakdanjega življenja v dopisih iz vseh vasi in selišč in zaselkov Furlanske Slovenije. Stotine je gospodarskih člankov o gospodarskih razmerah v posameznih vaseh in občinah, v vsej Furlanski Sloveniji. S statističnimi podatki o stanju živine, o površini obdelane zemlje, o socialni strukturi naših posestev smo dokazali, da ljudje ne morejo živeti samo od kmetijstva v naših krajih. 2e leta 1950 smo ugotovili, da ni ekonomsko zdravo za naše kmetijstvo, ker redimo premalo živine, ko pa imamo dovolj sena. Naš list je bil tisti, ki je nimar tolkel eno stvar: Brez industrializacije ni življenja za hribovske kraje videmske province, ni življenja za Furlanske Slovence. Vsi drugi ukrepi o cona montagna, o cona depressa so samo dobri obliži, ne pa radikalno zdravilo za ozdravljenje krize. Že prva leta smo pisali za dve vrste ljudi: za tiste, ki ostajajo doma in za tiste, ki gredo po svetu. Najprej, smo pisali o naših dekletih, o naših Čečah, kat-ko propadajo v velikih mestih. Nato so prišli na vrsto naši minatorji, drugi veliki reveži za Čečami na kalvariji našega življenja. Na koncu so prišli na vrsto tisti, ki so ostali doma, ki drže še pokonci hiše in zemljo, kolikor morejo. Dajali smo jim gospodarske nasvete, kako naj kmetujejo, kakšne supiike in prošnje morajo pisati za razne fonde. Porkerija sedem slovenskih županov Pisali smo resnico o naših komunih, o naših županih, o porkeriji, ki jo je napravilo sedem slovenskih županov pod pritiskom občinskih sekretarjev na Organizacijo Združenih Narodov proti slovenskemu jeziku v šolah in v uradih. Konstatirali smo, da so naši župani, ki jih izbira stranka na vladi ubogi reveži, ki si ničesar ne upajo, nikdar nič ne protestirajo in ki se oglašajo le po komandi od zgoraj. Tudi se nismo bali pisati o kočljivem, delikatnem vprašanju o razmerah po naših cerkvah, kjer se velika večina laških duhovnikov noče ravnati po cerkvenem nauku in učiti v jeziku vernikov ter uporabljati slovenski materini jezik pri pridigah, molitvah in petju. S prstom smo pokazali na glavnega krivca vi tem vprašanju na — videmsko kurijo. Razgalili smo nesramno postopanje nekaterih učiteljskih moči, ki so v nekaterih elementarnih šolah in v šoli za vajence v špetru kaznovali učence za vsako slovensko izgovorjeno besedo v šoli. Že zgodaj v začetku, leta 1951 smo začeli pisati članke o avtonomiji in povedali, da se naša pomlad imenuje avtonomija, ker bi prav avtonomija prinesla Furlaniji kot neka gospodarska pomlad, razvoj in rast našega gospodarstva. Se nimar smo med najbolj intenzivnimi in prepričanimi zagovorniki deželne avtonomije. Čeravno smo največji del člankov pisali o ekonomskih in socialnih problemih Furlanske Slovenije, smo pa le največjo pozornost posvečali glavnemu vprašanju furlahskih Slovencev: zahtevam po narodnih pravicah, po narodni enakopravnosti z Italijani glede našega materinega jezika — Naš materini slovenski jezik mora imeti iste pravice kot italijanski po določilih italijanske ustave. Vemo, da, se bomo morali prav za te pravice še dolgo bojevati. Toda brez narodnih pravic nam ni življenja. Socialno in ekonomsko smo prav zaradi pomanjkar nja narodnih pravic reveži in zapostavljeni. Enakopravnost v narodnih pravicah pomeni tudi zboljšanje na socialnem in gospodarskem polju. Dolgo in uporno smo skozi leta sodelovali v boju za naše partizane in doživeli, da je prav prek procesa v Firencah prišla delno na dam resnica o furlanskih Slovencih. Po letu 1954 smo bili mi med prvimi zagovorniki in prijatelji sporazuma, ki je bil sklenjen med Italijo in Jugoslavijo. Z veseljem pozdravljamo vsak nov sporazum in pogodbo, ki še bolj poglablja prijateljstvo med narodi. V videmski provinci pa smo apelirali še posebej na prijateljstvo s furlanskim ljudstvom, s katerim živimo že stoletja v miru brez državnih pogodb. Kar njih žuli in boli, to tudi nas in zato nam že ekonomski razlogi, pasivne cone v furlanskih bri-jegih, emigracija pri njih in pri nas, nepriznavanje furlanščine v šolah in slovenščine pri nas, v cerkvi povsod, vse nas torej združuje. Nastopati moramo skupaj s Furlani, da dosežemo ekonom-sko-socialne in jezikovne pravice. Furlanski Slovenci nismo nikdar imeli v histeriji svojega lista in zato, naim je težko bilo pisati list in vam bralcem, da ga berete. Nismo bili tega navajeni. Imeli smo nekaj katekizmov za krščan-(Nadaljevanje na 2. strani) Vsi že vemo, da se mi furlanski Slovenci spreminjamo, da postajamo iz malih kmetov delavci v emigraciji, pravi internacionalni delavci. Smo delavci, moški in ženske, že nekaj let, odkar hodimo na tisoče v emigracijo. Pravijo, da se je spremenila naša socialna struktura: prej mali uhogi kmetje, zdaj odvisni plačani delavci. Če pa pogledamo na rezultate vseh volitev pri nas pa ni nikjer videti te nove socialne strukture naših ljudi. Dajemo nimar naprej vote eni in isti stranki. To bi še ne bilo tako slabo, če bi dajali vote taki stranki, ki bi nekaj za nas naredila. Mi pa izbiramo z našimi voti najbolj konservativne ljudi, kar jih je v Italiji za naše raprezentante v provincialnem svetu; kakšnega starega generala, kakšno demokrščansko žensko, ki se ji o naših novih socialnih problemih niti ne sanja, kakšnega gospoda, ki vidi naše kraje samo ob volitvah. Res pa je, da prav tisti, ki so se spremenili, ki so postali delavci, narven-čji del ne morejo voliti, ker so volitve takrat, ko so še na delu v emigraciji. Nekaj pa bi naši delavci /lahko napravili: TISTI, KI PRIDEJO DOMOV ZA VOLITVE, NAJ GLASUJEJO TAKO KOT SE DELAVCEM SPODOBI. Tisti pa, ki ne morejo z dela na volitve, naj pa pišejo svojim, naj volijo tako, kot zahteva spremenjena socialna struktura, naj volijo tako, da se spremenijo tudi politične razmere, NAJ VOLIJO TAKŠNE KANDIDATE, KI BODO BRANILI INTERESE DELAVCEV DOMA IN V EMIGRACIJI ! NAPREDNE LISTE SlltJtENART StOtfmH 1) PREDAN Izidor - uradnik 2) TERLIKER Avgust-Jožef -posestnik 3) VISINTINI Attilio - delav. 4) PODREKA Peter - delavec 5) CELLONI Angelo - trgovec 6) BERNARDINI Augusto -trgovec 7) KRUCIL Lucijan - delavec 8) BLEDIC Lucijan - delavec 9) BODIGOJ Natale - posest. 10) OVIŠČAK Lucijan - delav. 11 ) DORNJAK Mario - delavec 12) PRIMOŽIČ Emil - delavec TAVORJANA D 2) 3) BATTOCLETTI Giovanni odvetnik BREZIGAR Alojz BURELLO Alberino 4) CECINO Luigi 5) CORMONS Angel CECCON Nicolò CANTARUTTI Antonio DE CORTI Enrico DEVINCENTI Alfio JACUZZI Attilio MALIGNANI Adolfo CICUTTINI Oreste PALUZZANO Giovanni PICCARO Erminio TOSOLINI Giordano ZAMPARUTTI Pietro 6) 7) 8) 9) 10) 11) 12) 13) 14) 15) 16) NIMIS 1 ) FABRETTI Pietro - urad. 2) COMELLI Ruggero - posestnik 3) ATTIMIS Arnaldo - delav. 4) PICCINI Gio. Batta -posestnik 5) GALVAGNO Pietro - upok. 6) PONTONI Galdino - delav. 7) CUCIZ Giuseppe - upokoj. 8) BERTOLI Antonio - posest. 9) MENEGHINI Tarcisio -upokojenec 10) MINISINI Lino - trgovec 11) DI BETTA Giuseppe - posestnik 12) MAURO Primo - delavec 13) MAURO Giuseppe - obrtnik 14) BOMBARDIR Anton - posestnik 15) CUSSIGH Ligij - delavec 16) VIZZUTTI Luigi - posest. REZIJA 1) CLEMENTE Rihard - trgovec 2) BARBARINO Gelindo - zidar 3) BARBARINO Anton - penzjonist 4) DI LENARDO Anton -penzjonist 5) BARBARINO Ivan - zidar 6) LONGHINO Ivan - delav. 7) MADOTTO Renato -uradnik 8) BUTTOLO Alojz - penzjonist 9) MICELLI Anton - delavec 10) MADOTTO Alojz - delavec 11) LEGA Angelo - delavec 12) NAIDON Izidor - delavec 13) NEGRO Anton - posestnik 14) BARBARINO Jožef - zidar NAPREDNE LISTE TIPANA 1) TEDOLDI Vojmir - novinar 2) CHIARUTTINI Enzo - sindikalist 3) BUDULIČ Aleks - posest. 4) KANCELIR Ivan - delavec 5) ČERNETIČ Anton - posest. 6) KOS Jožef - rudar 7) FILIPIČ Atilij - gostilničar 8) MARZOLLA Mihael - delav. 9) PASCOLO Enzo - pek 10) ŠTURMA Franc - posestnik 11 ) ŠTURMA Jožef - delavec 12) VAZZAZ Leonildo - delav. AHTEN 1 ) ZAMOLO Antonio - posest. 2 ) DEL FABBRO Edoardo - posestnik 3) CERICCO Jožef - kmetov. 4) MARTINUZZI Secondo -delavec 5) COIS Gino - delavec 6) RIEPPI Mario - kmetov. 7) MOLINARO Bruno - Posestnik 8) ROCCO Raffaele - delav. 9) PELIZZO Ferruccio - 10) CERICCO Ugo - posestnik 11) PELIZZO Alojz - delavec 12) SILVESTRO Antonio -kmetovalec GRMEK 1 ) PREDAN Izidor - uradnik 2) MAINARDIS Bruno - trgovec 3) BUKOVAC Ivan - delavec 4) FELETIC Franc - posest. 5) TRUŠNJAK Jožef - delavec TRBIŽ D DI GIUSTO Romeo - mehanik FABBRO Giacomo - rudar DAICI Federico - železn. 4) DELLA MEA Renato - delavec ISOLA Aldo - rudar KRAVANJA Ferdinand - uslužbenec 7) MIGLIORE Pasquale - trgovec PERESSUTTI Umberto - delavec PUNTEL Giovanni - obrt. 10) TRAPPANOTO Lorenzo - trgovec BURETTINI Ottavio - uradnik 2) 3) 5) 6) 8) 9) 11) lllllDlin l.l 1,1 llllll Illil I I III 11 I IH II «■l FRANCE BEVK : V Kaplan Martin Čedermac V naslednjem trenutku je vstopil sluga. »Prosim, prečastiti! Ekscelenca prefekt vas čaka.« Martin Čedermac je vstopil. Za trenutek je obstal za vrati, pogled mu je splaval po prostorni, nekam prazni sobi z veliko pisalno mizo ob zadnji steni. Stojala z leksikoni in spisi, v zeleni posodi bujna aspidistra, velika, čez polovico stene segajoča podoba človeka z jeznim izrazom na ustnicah in ostrim pogledom. Prefekt je sedel tik pred njo; bila je kot ozadje, s katerim se je zlival v svoji črni uniformi. Mlad, širok obraz olivne polti in črnih, gladko počesanih, svetlikajočih se las. Po naravi ljubeznive oči so se mu silile v strogost; tudi uradni togi izraz obraza je bil malce narejen. Vse na njem je kazalo na prirojeno uglajenost meščana, ki je zavzel odlično mesto. Gospod Martin se je pogreznil v nizek usnjen naslanjač ob pisalni mizi. »Hvala, ekscelenca!« Gledala sta se nekaj trenutkov, kakor da se do konca presojata, nato sta se oba hkrati nasmehnila. »Prečastiti, zdite se mi tako znani. Ali se nisva nekoč že videla?« Da, Čedermac ga je na videz poznal že od prej. Ni si tajil, da mu je na pogled vzbujal simpatijo in zaupanje. V trenutku mu je skopnelo pol mržnje, vlilo mu je poguma, a obenem ga je razorožilo. »Da, ekscelenca« je odgovoril. »Ob blagoslovitvi občinskega vodovoda ...« »Da, res! Nisem se motil. Za obraze imam dober spomin, le za imena... posebno za vaša imena... Kaj pravijo ljudje? Ali so zadovoljni?« »Vodovod je velik blagoslov za naš okraj.« ZAKOJCA nad Baško grapo, rojstna vas Franceta Bevka. To je svet, ki poznamo iz neštetih njegovih povesti. ga »Režim stori vse, kar je v njegovi moči,« je prefekt naglo poprijel. »V tem pogledu se še nikoli ni toliko storilo. Le priznajte! Umevno, da zahteva to tudi m arsikatero žrtev... ne le žrtev posameznikov ... Nekateri pa tega nočejo in ne morejo razumeti,« je pozorno pogledal Čedermaca, »in nasprotujejo režimu, ki se trudi za javno blaginjo... Ali ni tako, prečastiti?« Čedermaca je za trenutek zmedel pro-dimi, malce lokavi pogled. Zadnje besede so se očitno nanašale na dogodke zadnjih tednov. »Ne, ljudje so le hvaležni. Poznam jih in lahko mimo trdim, da pri njih nikoli nisem opazil niti najmanjšega nasprotovanja.« »Ne mislim ljudi,« je rekel prefekt s poudarkom. »Kmetje so dobri, mimi, delavni vdani; proti njim še nikoli ni prišla nobena pritožba. Žal da tega ne morem trditi o njihovih dušnih pastirjih ...« Gospod Martin je bil zbegan; prišel je, da bi napadal, a se mora braniti. Hkrati mu je bilo to tudi po volji; pogovor je brez slepomišenja krenil v jedro stvari. Treba je bilo le navezati besedo. »Ne spominjam se, da bi bil kdaj dal povod za najmanjšo pritožbo,« je rekel pritišano, stisnilo ga je za srce. žal se je zopet opogumil. »Toda jaz bi se imel pritožiti zaradi mnogočesa,« je napadel. »Prav to me je danes privedlo k vam, ekscelenca...« »Tako?« Prefekt se je narejeno zavzel. »Le veseli me, da se obračate naravnost name,« je vzel svinčnik in ga zopet) spustil na mizo. »Kakšne so vaše pritožbe, prečastiti?« Iz glasu je zvenelo rahlo roganje. Vse ve, je pomislil Cedennac; obvestili so ga, a se pretvarja. Ta trenutek bi mu bila ljubša surova odkritost. »Ekscelenca, morda vam ni nezrjp.no, kaj se godi zadnje čase. Čudim se takemu ravnanju z menoj, samo z menoj,« je poudaril, »že glede na moja leta, ako se (nadaljevanje na 4. strani) Benečije Prve dni oktobra se je začela sovražnikova ofenziva. Z dveh strani iz Puštala in s Trnovega, so Nemci pritiskali proti Lokvam. Brigade so bile na položajih, neoboroženo osebje štaba in političnih predstavništev se je umikalo na vzhod skozi Trnovski gozd. Ko smo zapuščali vas, se mi je zdelo, da pokajo mine in regljajo strojnice že tik za Kucljem, na katerem stoji cerkev. Tisto jutro se je bilo po mnogih vedrih dneh nebo pooblačilo, s prvimi streli je začelo na gosto deževati. Močilo nas je kot skoraj na vseh daljših premikih. Kaplje so drsele za vrat, vlaga je pronicala do; kože in zbujala mrščali-co po telesu. Bili smo premočeni, tresli smo se od hladu, ko se nam je onkraj gozda, globoko pod nami, odprla Vipavska dolina. A bolj smo jo slutili, kot videli, zakaj bil se je že zgostil mrak in je nastala noč. Pod nebom so brneli motorji, ki so se zdaj približevali, zdaj oddaljevali v velikih krogih. Tisti večer so bila priletela zavezniška letala, da nam vržejo nekaj blaga. Ker so zaman iskala signalnih ognjev, so zopet odletela. Za nekaj minut smo se ustavili na Dolu, pred porušenim letoviščar-skim hotelom. V trdi temi ni bilo razločiti niti hiš niti sivih skal na robovih vrtač. Od blizu smo se sami sebi zdeli kot pošastne, izgubljene tenje. Iskali smo se, se tiho klicali in urejali. Posamezne vrste so izginjale v temi, da si v tej ali oni izmed samotnih, raztresenih hiš poiščejo zavetja. Ni zagorela vžigalica, ni se zvišal glas, še stopinje so bile pritišane na pesku, ko smo odhajali dalje proti Otlici. Cesta je bila kot razbrisana v nočni pokrajini, pod nebom brez zvezd, ki je venomer rosilo. Visoko nad vasjo je kot zleknjena žival počivala v bregu samotna hiša. Tu je bil konec poti. Za koliko časa?V nji nismo našli nikogar od odraslih —1 le tri otroke, ki so nas gledali z radovednimi, malce začudenimi pogledi. Sušili smo se ob velikem ognju, ki je gorel na nizkem ognjišču, in se greli z vročim čajem. Polegli smo počisti slami v izbi in v kamri in se vdajali ugodju suhote in toplote. Streljanje je bilo skoraj potihnilo, le zdaj pa zdaj se je v dolgih presledkih oglasilo iz daljave. Začelo se je zopet z nov,m jutrom, ki je sivo pogledalo skozi mala okna in nas zbudilo iz sanj v malce tesnobno resničnost. Sede za črvivo, vegasto mizico, ki se je nerodno pozibavala, sem pregledoval došlo pošto. Kurirske poti niso bile pretrgane, dnevno delo je šlo dalje, zamenjali smo le kraj, hišo in mizo. Eno izmed pisem je bil« naslovljeno name. Prišlo je iz Beneške Slovenije. Tega se tako živo spominjam, kakor da se je zgodilo včeraj. Med mračnimi stenami je zaudarjalo po plesnobi, zunaj pa je iz nizkih jesenskih oblakov, ki so se kot strop oslanjali na vrhunce gričev, rosil gost dež. Z Lokev pa so se venomer, zdaj v kratkih presledkih, zdaj nepretrgano, oglašale mine, puške in strojnice. Včasih je nekajkrat zapored ostro zatreskalo iz tankovskih topičev. Pismo, ki so mi ga kot pisatelju »Kaplana Martina Čedermaca« pisali beneški Slovenci, me je presenetilo. Ne bi ga bil pričakoval niti v sanjah. Hkrati me je razveselilo. Besede, ki sem jih pisal pred leti, so našle zvonek odmev. Velika pola črtanega paPirja, ki ga še danes vidim pred seboj, je bila z velikimi, krepkimi črkami popisana na treh straneh. Vrstice, porojene iz srčne bolečine, so vpile in prosile, izražale goreče upe nje, »da bo Osvobodilna fronta napela vse sile za rešitev beneških Slovencev pred neizbežnim poginom«. — »Zakaj beneški Slovenci,« je bilo dalje v pismu, »so zaslužili, da se ne le Slovenci, temveč vsi Slovani zavzamejo za njihovo rešitev, saj so s svojo žilavostjo in odporom skoraj poldrugo tisočletje zadrževali prodiranje italijanstva v slovenske pokrajine. Ko so fašisti hoteli zrušiti ta tisočletni zid, je eden izmed Čedermacev obupno vzdihnil: Samo še kaka svetovna katastrofa nas more rešiti iz objema peklenskega fašizma. Prišla je svetovna katastrofa in z njo tudi prvi pohod slovenskih partizanov v Beneško Slovenijo. Po tisoč in tri sto letih so slovenski junaki zopet prelivali kri pri Sv. Kvirinu, na obronkih Matajurja, v bojih proti novim Langobardom za slovensko zemljo. Na tej zemlji so posejani grobovi vseh tistih, ki so padli za domovino, za svobodo, za rešitev beneških Slovencev.« In dalje: »Skrbite, da ti grobovi ne bodo teptani v tuji državi! Ta zemlja je naša, zopet posvečena s krvjo slovenskih junakov. Naše, od letalskih bomb porušene in požgane vasice, postreljeni ali v sužnest odpeljani moški in ženske, so žrtve, ki ne smejo biti pozabljene. Nočemo več biti sužnji teh barbarov! Glas naše krvi in našega jezika kliče po združitvi z materjo Slovenijo. Že stoletja čakamo, da nas ostali Slovenci spoznajo za brate, da se zavzamejo za nas in nas rešijo sužnosti, v katero nas je pahnil meč beneške republike. Stoletni sovražnik nas hoče izbrisati. Rodili smo se v sužnosti, kratili so nam pravico do izobrazbe, da se v nas ne prebudi narodna zavest. Nismo sc smeli ozirati na vzhod, da bi vas ne spoznali. Bili smo še majhni otroci, ko so nam polnili ušesa, da nismo Slovenci, da smo Italijani, vi pa da ste barbari, ki vas moramo sovražiti. Mešali so nam možgane, pijanili so nas, da bi lahko z nami delali po svoji volji in da bi se mi ne zavedali sužnosti. Vendar naše krvi in našega jezika niso mogli izbrisati, klic narave sc ne da zatajiti. Slišali smo glas maršala Tita, da mora Slovensko Primorje priti k Jugoslaviji. Radi bi slišali vaš glas, da tudi Beneška Slovenija spada k Slovenskemu Primorju, in to brez pogajanj, brez besed, brez plebiscita, ker je to slovenska zemlja in na nji še vedno prebivajo Slovenci. Prosimo vas, da v teh dneh negotovosti pomirite naše živce z odgovorom matere Slovenije svoji hčerki Beneški Sloveniji, kakor jo je miril naš pesnik Peter Podreka: Ne misli tak — hčerka slovenska! Ne obupaj na lastni prihod: Naj pride še sila peklenska, ne uniči slovenski zarod!« Ali je tem besedam treba še kaj dodati? Temu, kar govori srce iz tisočletne bolečine, ni treba ničesar več dodajati. Pismo je bilo brez podpisa. Kdo bi bil tedaj tvegal svoje ime pod tak dokument? Pač, podpis je bil: »Več Čedermacev«. V duhu sem zagledal pred seboj starega, sivolasega kaplana, ki sem ga bil nekoč obiskal na svojih poteh skozi Nadiško dolino. Razkazoval mi je svoje bogastvo, slovenske knjige, ki jih je jemal iz stenje vdolbine za ognjiščem. S suho, žilnato roko je zaljubljeno božal Gregorčičeve Poezije in pri tem mu je drhtel glas. Ali je ta roka napisala pismo, polno temnih strahov in svetlih upanj, ki je ležalo pred menoj? Ne, ta starček je bil že pred leti legel v grob. A čemu bi iskal roko, ki je zapisala tiste besede? Naj je bil kdorkoli, pisal jih je s svojo srčno krvjo. In izrazil je vse tisto, kar je morda komaj zavestno težilo naše ljudi, ki so živeli na tistih sončnih, lepih, siromašnih bregovih... V pismu ni bil le krik »Čedermacev«, zdelo se mi je, da je spregovorila vsa teptana zemlja ob Nadiži, Teru in Reziji. Tako bridko toplo sc mi še nobeno pismo ni dotaknilo srca. Kaj naj odgovorim v imenu matere Slovenije? To, kar smo tiste dni vsi čutili in govorili. In kar so naglas vpili grobovi naših ljudi na področju Matajurja in pri Sv. KVirinu ob Nadiži. In kako naj jim to povem, da jih bo moj glas dosegel v tisto daljavo mimo sovražnikovih postojank in zased? Napisal sem članek za »Partizanski dnevnik«. Težko mi je bilo tisto pisanje. Mučil sem se, da bi zajel v besede vsaj malo tiste prcpričevalnosti in srčne topline, ki je vela iz pisma. Ne vem, ali se mi je to posrečilo. Ko je kurir skozi noč in temo odnesel rokopis v tiskarno, smo se pred prodirajočim sovražnikom umikali globoko v gozd. Leže pod šotorom, na katerega so tolkle kaplje dežja, sem mislil na deželico z gozdovi kostanjev in na usodo njenih ljudi... Od takrat se je mnogokaj spremenilo. Le pismo iz Benečije, ki ga nikoli ne pozabim, je še vedno živo, kakor da je bilo napisano včeraj ... Pismo iz Slovenci v Sloveniji naših emigrantov Mi furlanski Slovenci se počutimo, da ■smo manj vredni kot drugi ljudje. Kako se ne bi počutili, ko pa je vse okoli nas tako revno. Naše vasi so kakor slabo zložena gnezda lastovk. Hiše, ena bolj slaba kot druga, se tiščijo tesno skupaj. Po cesti in poti med hišami se razliva gnojnica. Oblečeni smo bolj slabo, ker imamo takšno delo, da je dobre obleke škoda. Pomisliti pa moramo, da drugi Slovenci: v Jugoslaviji v Sloveniji, na Koroškem pod Avstrijo in Slovenci na Tržaškem in Goriškem v Italiji živijo dosti boljše in bolj gosposko kot mi. Posebno Slovenci v Jugoslaviji zadnja leta zelo hitro napredujejo. Mi imamo opravka v obmejnem pasu s Slovenci na Vnejskem in Kanalskem, to je s Slovenci okoli Eovca, Kobarida Tolmina in Kanala ob Soči, kjer vidimo, da še zmerom ne živijo tako dobro kot Slovenci na Kranjskem in Štajerskem. Na Unej-skem ob Soči še zmerom nimajo toliko industrije kot pa jo imajo v centralni Sloveniji. Pa tudi že na Unejskem dobivajo leto za letom po kakšno industrijo v krajih, ki so tako veliki kot naš Speter. V centralni Sloveniji okoli Bleda, Jesenic Kranja, Ljubljane, Celja in Maribora so skoro iz vsake družine zaposleni v industriji. V centralni Sloveniji ne delajo več slovenski delavci nikjer več na odprtem, kjer pada dež ali pa sneg ter peče sonce. Slovenci ne delajo več kot gradbeni delavci za zidavo hiš, cest, mostov, re- gulacijo potokov in rek. Tudi ne marajo iti k železnici, da bi popravljali železniške. proge. Skoro vsa Slovenija je pokrita s krasnimi smrekovimi in bukovimi gozdovi, toda slovenski delavci ne marajo več delati kot drvarji, kot gozdni delavci. Pri delih na cestih tudi ne vidiš več slovenskega delavca. Slovenija ima precej rudnikov premoga, karbona, toda že so začeli zmanjkovati delavci rudarji, ker gredo rajši mladi slovenski delavci v tovarne. Če pride eden od nas v Slovenijo se mu zdi kot da bi bil v Germaniji, Franciji ali kakšni drugi evropski državi. Slovenci delajo samo po fabrikah in so inženirji, tehniki, zdravniki, profesorji in sploh ljudje, ki so študirali na univerzi. Takšna dela kot delamo mi v Germaniji in šviceri na odprtem, ne delajo domači Slovenci, ampak Hrvati in Srbi iz drugih jugoslovanskih republik, kjer še ni tako razvita industrija kot v Sloveniji. Slovencem ni treba zdaj hoditi nikamor no. delo od doma, ker imajo doma toliko služb, da jih izbirajo. Slovenci so zdaj samo industrijski delavci doma, vsi z visokimi tehničnimi kvalifikacijami. So taki kot Nemci ali Švicarji ali Francozi, ki ne primejo več za nobeno navadno nekvalificirano delo. Tudi na Unejskem, ’kjer ni bilo po vojski še nobene industrije, je vsako leto več fabrik in bodo v par letih imeli dovolj dela doma v tovarnah. Mi sami smo priče, kaj so že napravili v zadnjih petih letih na Unejskem. Odpovedi Pisali smo že večkrat, kako tisoči naših emigrantov pošiljajo mesec za mesecem rimesse: po 10 tisoč, 15, 20, 25, 30 tisoč in tako naprej, nekateri redki tudi po 50.000 lir, kakor pač kdo more. Velika večina družin doma skrbno gleda, kako bo porabila denar za življenje. Seveda ljudje ne jedo kot enkrat kuhnjo, južno iz polente in sira ter zvečer župo ali pa batudo. Časi za takšno hrano so minuli in ljudje kupijo skoraj vse v botegi, le krompir, mleko, grah in nekatere druge pridelke imajo doma. So pa primeri nekaterih družin, ki lahkomiselno razfrčkajo vse, kar jim prinese rimessa in ne pomislijo, s kakšnimi žrtvami spravijo naši očetje, bratje in strici rimesso skupaj. Naši emigranti žive v emigraciji kot pravi samotarji, pusteži, kot da bi bili v kakšnem kon-ventu. Če hočejo kaj poslati domov se morajo vsemu odpovedati. Ne smejo piti ne belgijskega, ne francoskega vina, ne švicarskega ali pa nemškega piva. Kadijo že, toda zmeraj najslabše cigarete, tak smrad, ki peče in žge po grlu. Navadno vzamejo po pet, šest skupaj kakšno sobico in jim kuha žena kakšnega kompanja. Birerije, bistroje, oštarije vidijo le ob sobotah, ko gredo, da vržejo kakšne karte. Hodijo po tujih mestih in si ne morejo ničesar privoščiti. Gledajo v okna, pa ne morejo kupiti, ker je zmeraj misel tu na nesrečno rimesso, ki mera biti odposlana. Nedelja je sicer dober dan, ker ni treba delati, ni treba zgodaj vstati, ker se poleži kakšno uro več ; je pa dolgočasen dan, ker ne vedo kaj početi. Vsaka zabava nekaj stane in je nedelja posebno nevarna, da bi zapravili denar. Življenje v emigraciji teče za večino naših ljudi samo v delu in v prostem času v pohajkovanju in nostopanju, ker ne morejo stopiti v noben lokal, ker vse stane. Kakor hitro stopiš v lokah, moraš nekaj popiti, gorje pa če še nekaj poješ : marke in razne sorte fran- ki, kar letijo od tebe. Najboljše v emigraciji je za mlade poube, ki še nimajo doma družine. Ti se še skušajo leoše oblačiti in se sukajo okoli mladih čeč, ki pa navadno, na žalost ne marajo imeti dosti opravka z emigrantskimi delavci. Mladi puo-bi imajo tudi boljšo priložnost se navaditi tujih jezikov. Od ust si morajo naši emigranti odtrgati, da lahko pošiljajo rimesse. Tega bi se marale vse družine doma zavedati, ko na banki inkasirajo denar rimess. Kakor emigranti bi morale žene doma desetkrat premisliti, kaj bodo kupile. Ne moremo zameriti našim emigrantom, ko pridejo pozimi domov, da se veselijo, da pojejo in nijejo po oštarijah. Nekaj veselja hočejo imeti tudi oni od življenja. W ©©OTO tini,' munì 11 iiii 11 m 111111 ri in m i m 11 iniiiiiiiiiini iiiiii ii i lil 1111 n inumili uni :iiiii;iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii:iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiitiiiiiiiin Naši mrtvi v Kobariškem ossariu Zdaj ko gremo tahko v Kobarid vsak teden s propustnieo, lasciapassare, obiščemo lahko vse znance in prijatelje in pa tudi staro žlahto po vaseh od Robiča, Kreda, Borjane do Breginja in Lo-gja. Dobro pa bi bilo, da se spomnimo pa tudi naših dragih, ki tu počivajo pod zeleno rušo v velikanskem britofu italijanskih vojakov, ki so padli v prvi svetovni vojski v hribih okoli Soče od Rombona do Krna in Mrzlega vrha. Pokopališče je držano v najlepšem redu in okoli njega se širi velik park. Italijanski generalni konzul iz Kopra dr. Zecchin pride vsako leto polagat vence v spomin padlih vojakov grigio-vcrde. Izpisali smo si imena vseh tistih, ki so doma iz naših krajev v Furlanski Sloveniji: 1. Agostino Gosniach 2. Giovanni Grisetig 3. Giovanni Kristan 4. Giuseppe Kanalez 5. Giuseppe Marchiol 6. Agostino Marchiol 7. Giuseppe Marinič 8. Eugenio Michelizza 9. Giovanni Moschitz 10. Antonio Negro 11. Bartolomeo Negro 12. Pietro Negro 13. Mattia Pascolo 14. Giuseppe Rosic 15. Lodovico Seubla 16. Luigi Sturmig 17. Pietro Vogric 18. Nadalio Zorza 19. Valentino Zoiza 20. Giuseppe Stres 21. Alvise Brescig 22. Francesco Di Lenardo 23. Domenico Del Medico 24. Pietro Culletto 25. Giuseppe Coos 26. Gustavo Codarin 27. Andrea Clinaz 28. Angelo Čedermac 29. Agostino Cencig 30. Angelo Cencig 31. Eugenio Cancellier 32. Vittorio Busi 33. Carlo Bonini 34. Giovanni Battola Na žalost je naših ljudi padlo mnogo več v prvi svetovni vojski, in tudi v hribih okoli Kobarida, Bovca in Tolmina. Za nekatere se ne ve, kje so padli in figurirajo med Ignoti. Tudi na ossariu v Kobaridu so kosti nekaj tisoč neznanih vojakov, ignoti. Naši ljudje iz prve vojske niso padli samo na Tolminskem, ampak tudi na Krasu in so nekateri pokopani v ossariu Oslavje pri Gorici in v velikanskem vojaškem britofu Redipulje na Krasu. Precej jih je padlo tudi na Tirolskem in okoli Asiaga in Sette comuni. Od prve svetovne vojske je že minilo 42 let in tisti naši možje, ki so se borili v alpskih bataljonih z »austriaki«, imajo zdaj že najmanj 60 let in še več. Tisti, ki so padli in ki počivajo sedaj pri sv. Antonu v Kobaridu, bi bili sedaj, če bi ostali živi, nonoti, dedje ali pa stari strici. V družinah se jih za vahte še spominjajo in govore o mladih pobih in možeh, ki so šli na fronto in ki jih ni bilo več nazaj. Spominjajmo se jih tudi mi in kadar gremo v Kobarid, stopimo kakšenkrat, posebno za vahte, še mi do naših 34 ubogih ljudi, ki molče trobentajo, kako neumna je vsaka vojska in kako draga stvar je mir. V drugi svetovni vojski smo izgubili na frontah dosti manj ljudi kot v prvi, pač pa več po raznih lagerjih in Čampih. Največ je padlo naših vojakov v Rusiji, ko so morali iti z divizijo »Iulio« na rusko fronto. Te bo težko zbrati in bo ostal za njimi le spomin. Iz TERSKE DOLINE V kratkem bodo odprli kantir, ki bo popravil pokopališče v Brdu in Muzcu. Za nardit to delo bodo najeli 15 delavcev, ki bodo delali 2 mesca. Delo bo ko-štalo l milijon lir. Dolgo so čakali, pokopališča so tako zapuščena,, da so podobna plevelni njivi. če bi se zganili vsaj kak mesec prej, da bi bila pokomodana za vahte. Živinoreja terja od nas dosti truda. Kope sena, ki smo jih nakosili preko poletja, je treba prinesti domov živini. Po strmih stezicah nosimo bremena na hrbtu, starejši si pa pomagajo s košem, ki je naš zvesti spremljevalec skozi vse življenje. Kjer ni kolovozne poti, je treba prenesti tudi vse poljske pridelke v košu. R. O.: Kanalska dolina in njeni Mii « slovenski prebivalci Iz Ukev pelje lepa cesta preko Ukovških planin do velike žage, odkoder je do vrha na Lomskem sedlu še eno uro poti. Od sedla proti severu gre pot še dalje navkreber do prelaza Dolince ( 1464 m), kjer je državna meja. Z Blaške planine se v eni uri pride do ziljske vasi Blače, proti Vzhodu pa drži pot na Bistriško in Zahomško planino ter Ojsternik. V Ukvah so običajni priimki Mežnik, Miškot, Preše-ten, Wedam, Zelloth? V cerkvi je vse slovensko, duhovnik je beneški Slovenec. Šola pa je italijanska, kajti šolske oblasti nočejo dati kanalskim Slovencem šol v njiho- Ko zapustimo Ukve na poti proti Žabnicam, vidimo, da se malo dalje od postaje odcepi od glavne ceste stranska pot na desno, kjer se nam proti jugu odpre večja dolina, po kateri teče rečica Zajzerca (nemško Wolfsbach), ki izvira izpod snežnikov v Zajzeri (Zajezerju), to je ob Vznožju gorskih sklopov Viša, Koštrunovih glav in Montaža. Tukaj je Volčja ali Ovčja vas. OVČJA VAS (nemško Wolfsbachtal, italijansko Valbruna). Glede °znake te vasi pravijo italijanski potopisi, da bi naj bila Ovčja vas bolj starinski izraz. Prvo domače ime vasi je Ovčja in ne Volčja vas, ker so tod pasli predniki ovce. Potok dovaja vedno močan tok vode, ki se kmalu ob izhodu iz doline združi z manjšo, komaj od izvirnikov prihajajočo Filco, ki na tem mestu dobi ime Fela, čeprav je manjši od pritoka, pač pa ji daje glavno smer po dolini. Od tu dalje ima Fela že podobo male reke, ki vedno bolj narašča, ko sprejema številne male pritoke z obeh strani. Od vhoda v dolino pri istoimenski železniški postaji do vasi je komaj dva kilometra poti. Vas leži na razvalje-nem pobočju v dolino vlegajočih se višin in je nekako amfiteatralično razvrščena, romantična in slikovita med zelenimi logi in obilnim smrečjem na v zaledju dvigajočih se velikanih Viš, Nabojs in desno bolj v notranjosti Montaž ali Poliški Špik. Zaledje, ki je ob vznožju teh velikanov, je vsled svojega visoko - gorskega značaja zelo vabljivo za izletnike, hribolazce in letoviščarje. To je Zajzera, katere ime se nanaša na Rajbeljsko jezero, vendar leži Zajzera bolj zadaj za njim, tja preko sedla Prašnik, kjer je prehod iz Mrzle doline v Zajzero. Nad vasjo za hotelom »Saisero« (Za jezerom) se nam odpre lep razgled na Višarje iz južne strani in na vse že znane gorske velikane, ki v mogočnem polkrogu obkrožajo gorsko globel. Tu vlada značilna tišina visokega gorovja. Ovčja vas ima ličnp cerkvico na malem griču, sredi drugih hiš, ki so razvrščene ob imenovanem potoku. Vas šteje komaj 235 prebivalcev, med temi je 86 Slovencev in 149 Italijanov, ki so se naselili po izselitvi domačinov na Koroško. Ovčja vas, kamor se je od 60 preseljenih družin vrnilo le 10, je danes v narodnostnem oziru močno omahnila. Šolska mladina začenja tudi doma uvajati italijansko govorjenje, edino starejši znajo in še malo govore domače narečje ; poleg tega pa še kakšni priseljenci, kak trgovec Italijan in podobni pomagajo, da slovenska govorica vedno bolj izginja. Prej pa je bila vas docela slovenska, dočim je sedaj slovenski jezik ohranjen le še v cerkvi pri bogoslužju, ker je duhovnik beneški Slovenec. Vas je drugače pusta; gospodarsko stanje je podobno kot v ostalih dveh vaseh, morda bo dala v tem oziru večji razmah vzpenjača, ki so je zgradili od postaje v Ovčji vasi do Višarij. Tu smo že 807 metrov nad morsko višino, kar se posebno pozna poleti, ko je na letovanju vse polno tujcev, posebno iz Trsta. Pozimi pa nudijo raz-sežne snežne poljane dokaj pripravne in lepe pogoje za smučanje in sankanje. Po poti dalje in globje v gornji del doline, ki krene na desno proti podnožju Montaža (2752 m), se pride na mesto za vzpon na ta siloviti vrh. Tam so tudi Koštrunove glave ali špice (2495 m) z vrhom, od koder je krasen razgled na bližnji Viš (nemško Wischberg), dalje proti severu pa je v tej skupini Nebojs (2307 m), ki ima lepo obliko piramide, dočim je na jugu prelaz 21eb (Sella di Nevea), nad katerim se ob koncu Rezijanske doline dviga Kanin. Izhodno proti Rajblu so vrhovi Koniška špica (2335 m) ter Gamsova mati in Bela špica približno istih višin. Preko sedla Prašnik (1456 m) ob južnih sklonih Lovca (nemško Steinerner Jaeger) vodi gorska steza v Mrzlo dolino in dalje v Raj-bel ter k jezeru. Nekako na polovici poti pa se odcepi druga steza, ki vodi na Višarje in od tod nizdol do naselja Mrzli potok (nemško Kaltwasser, italijansko Rio freddo) in Rajbel. Pogorje Lovca obsega raztegnjeni gor- Nekaj, o vzrejnih boleznih telet Da močvirna (umida) zemljišča niso pripravna za sadne nasade vemo vsi. Skoraj vsi smo prepričani, da bodo sadna drevesa lahko uspevala ob robu močvirja. In vendar ni tako. Lahko uspeva mlado drevo tam leta in leta prav dobro, ko pa korenine pridejo do močvirja, začne drevo hirati in nazadnje pogine. Samo če bi močvirje mogli izsušiti, bi bila rešena drevesa pred poginom. Tudi preveč težka zemlja ni pripravna za sadno drevje. V take zemljine zrak nima dostopa in korenine ne morejo prodirati v globino. Ce bi težke zemlje zrahljali v globino enega ah celo dveh metrov, bi drevesa v težki zemlji lahko dobro uspevala, če ta vsebuje dosti redilnih sostane. Popolnoma nepripraven je za sadne nasade prod, torej vse tiste zemljine, kjer je pod tenko plastjo plodne zemlje prod, bodisi samo naplavljeno kamenje ali pa kamenje z debelo zrnatim peskom. Tu bi sadno drevje našlo premalo redilnih sostane za razvoj. Peščene zemlje so lahko pripravne, če poleg debelo zrnatega peska vsebujejo tudi dosti finega peska in gline, ker potem zadržujejo še bolje vlago. Vselej pa potrebujejo peščena tla dosti gnoja, to pa zato, ker so že sama po sebi ubožna, poleg tega pa tudi gnoj hitro razkrajajo in pesek redilnih sostane ne zadržuje. Oddaja jih hitro na rastline in na vodo, ki uhaja v globine. V bodočnosti bodimo torej previdni. Ce hočemo saditi na zemljini, kjer si nismo na jasnem, kakšna je v globini do 1 in pol metra, tedaj prej napravimo tam luknje do te globine in si dobro oglejmo zemljo pa tudi to, kako leže posamezni sloji zemlje na tem kraju. Tudi borova zemlja je za sadovnjake nepripravna, ker bi drevesa uspevala samo ob najboljšem gnojenju in zadostnem apnenju. Na borovih tleh bomo sadili le, če sploh nimamo boljše zemlje, in tudi tedaj samo v malem obsegu, ker pridelek lahko izsilimo samo ob rednem vsakoletnem gnojenju. (te) je šipkov čaj. Naberimo rdeče šipkove plodove, jih posušimo in razrežemo. Iz tega dobimo zlatorumen čaj zelo fine arome, ki ne potrebuje ne limone in skoraj nič sladkorja ter je izborno zdravilo, ker lajša bolečine v mehurju, ledvicah, pa tudi pri želodčnih krčih, krvavem črevesu in želodcu. Ce jemo šipek s semeni in dlačicami preženemo iz črevesja gliste, zato je dobro, da jedo šipek glistavi otroci. Sirup (širopo) iz šipka pa poživlja dihanje, krvni obtok in prebavo. Med vzrej ne bolezni mladih živali štejemo vse bolezni, ki se pri njih pojavljajo od rojstva do spolne zrelosti. Teleta v tem času bolehajo za različnimi boleznimi. Razlikujemo bolezni, ki se pojavijo pri sesnih teletih, pri teletih ki jih odstavljamo in pri odstavljenih. Teleta se lahko okužijo, ko se še razvijajo in poginejo hitro po porodu, ali pa se okužijo takoj po porodu in poginejo v prvih petih dneh. Bolezni v tem času so najbolj pogoste in tudi najbolj nevarne, živali se okužijo na popku, ali pa na črevesni sluznici. Take okužbe (infezioni) lahko preprečimo pri mladih živalih z razkuževanjem (dizinfekcije) popkovine in s tem, da mladičem privežemo nagobčnike, da ne morejo brskati po okuženem nastilju. Najbolj nevarna bolezen pri teletih je IIIIHlllllllllll!lllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllillll|[|llllll!lllll>lllll!l!l!lllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lll!lll>l!lllllllllllll!lllllll!l!ll|l|l|!|l|!|l|l|l|l|l|l|l|l|[|l|!|l|l|||l|l!|!|l|i|!|! IM IIIII11111IIIIIIIII111III1111111111111111111III111 ■ III1111111II 1111111111 IIIMIIIIII lilll I l!l!ll.l!l!l!l 11111:1 lili lllll II Vpliv toplote na vrenje mošta Vrenje poteka najbolje, če znaša toplota mošta 18 stopinj. Ce smo trgali v toplih dneh in v opoldanskih urah, bo mošt v večini primerov imel zaželeno temperaturo. Ce smo pa trgali v hladnih dneh, je pa treba ugotoviti, koliko stopinj ima mošt. Ce je prehladen, bomo morali ukrepati. Včasih zadostuje, da pokrijemo vrel-no kad s slamnatim pokrivalom. Ce je mošt le prehladen, bomo morali nekaj mošta segreti in pomešati s hladnim. Navadno segrejemo mošt na 60 ali 80 stopinj. v sledeči tabeli navajamo količine, ki jih moramo doliti vsakim 100 litrom hladnega mošta. Pod I. je toplota hladnega mošta, pod II. in III. pa toplota segretega mošta. I. II. III. na 60 stop. na 80 stop. 5 stop. 30,97 litra 20,97 litra 6 » 28,80 » 19,35 » 7 » 26,19 » 17,90 » 8 » 23.80 » 16,12 » 9 » 21,42 » 14,51 » 10 » 19,04 » 12,91 » 11 » 16,9 » 11,27 » 12 » 14,28 » 9,67 » 13 » 11,90 » 8,06 » 14 » 9,52 » 6,45 » 15 » 7,14 » 4,85 » Zaradi večje jasnosti bomo navedli še primer. Ce imamo 400 litrov mošta, ki ima 13 stopinj in hočemo, da bo dosegel 18 stopinj, bomo vzeli 57,25 litra (14,28X4) na 60 stopinj ali 38,5 litra (9,67X4) na 80 stopinj segretega mošta in ga dolili v sod, kjer je 400 litrov hladnega mošta. Mošt moramo segrevati v bakrenem kotlu (caldaia di rame). Isti učinek dosežemo, če segrevamo prostor s pečmi. Pri tem pa moramo paziti, da v prostoru ne zastaja dim. Višek bo doseglo vrenje po šestih tednih in prenehalo se bo v 46 dneh. Pri nižji toploti se vrenje začne kasneje in škodljive drobnoživke nam lahko popolnoma pokvarijo vino. Pri višji toploti se vrenje začne hitreje in poteka zelo burno. Ker se pri tako burnem vrenju toplota prepočasi odvaja, se mošt lahko segreje, da se vrenje prekine, še preden prevre ves sladkor. Tako vino ima sladek okus in se zelo rado kvari. Prišel je čas, ko so začeli zimski pedici lesti iz zemlje. Samci, ki imajo razvita krila, letajo v vrhovih dreves, kamor hite po deblih samice, ki zaradi okrnjenih kril ne morejo letati. Oplojene samice odlože na vrhu kakih 200 do 250 jajčec v kupčke po 20 do 40 skupaj. Jajčeca ostanejo čez zimo na mestu. Mraz jim ne škoduje. Ko drevje ozeleni, se pojavijo zelene gosenice, ki imajo na sprednjem delu života tri, na zadnjem pa dva para nog. Premikajo se tako kakor da merijo pedi in zato se kličejo pedici. Mlade gosenice zapredajo mlado listje in ga objedajo. Pozneje se razlezejo po vejah in pogostokrat obžro drevo do golega. Ko dorastejo, se spuste po pajčevi-nasti niti na zemljo, se zabubijo in ostanejo tam do pozne jeseni. Zimskega pedica pokončavamo najlaže s tem, da ujamemo samice na poti na drevesa. Tale mesec opašemo drevesna debla in drevesne kole 1—1,50 m od tal z lepljivimi pasovi; na nje se ulove samice, ki hite v vrhove. Z vsako ulovljeno samico uničimo njen zarod, to se pravi 200 do 250 gosenic. Pri škropljenju sadnega drevja z drevesnimi karbolineji uničimo tudi zalego zimskega pedica, a ne tako sigurno in tako dobro kakor z o pravem času nastavljenimi pasovi. PRI ŠIVANJU FINEGA BLAGA šivajte na šivalnem stroju istočasno tudi trak papirja, ker tako blago ne bo drselo. CE USNJENE ROKAVICE pastelne barve zbledijo, jih namočite v milnici, ki ste ji dodali nekaj barve v prahu. Potem rokavice dobro izplaknite. JURČKOV NIKOLI NE LUPIMO. Takoj jih potresemo s soljo in položimo v vodo, kateri smo dodali malo limonovega soka. Tako bodo gobe ohranile svojo značilno in vabljivo barvo. PREDEN ODSTRANIMO RIBAM LUSKINE, jih za trenutek potopimo v vročo vodo. Nabirajmo zdravilne sadeže Ljudje zelo cenijo limone, ne zavedajo pa se, da je limonov vitamin tudi v šipku ali divji roži in to v še večji meri; saj ima v sebi 10 gramov limoninega soka 100 mg vitamina C, 100 gramov šipka pa 1000 mg vitamina C. Šipek pa ima v sebi tudi vitamin P, ki so ga odkrili pri papriki in limonah; ta vitamin P se upira posebno strupu davice (difterite). Jesti šipek se pravi torej jesti zdravilo. Največ dobrih sostane pa je v šipku, ko še ni prezrel. Naberite si ga torej, ko je trd in rdeč in ob suhem vremenu. Lahko ga posušite in še bolje je, če napravite iz njega marmelado. še dosti bolj okusen od ruskega čaja ■ ■ wwwwwwwv Koristni nasveti DUH PA NAFTALINU bomo hitreje odstranili iz oblek, če jih razobesimo v toplo sobo, ker toplota naftalin omehča. KIS OČISTIMO, če mu pridamo nekaj mleka in sicer po eno žlico na en liter. Potem steklenico močno pretresemo in pustimo stati dva dni. Usedlina sede na dno in čisti kis počasi odlijemo. BRUŠENO STEKLO lahko lepo očistimo, če bomo na vsak liter vode dodali še po eno žlico salmiaka (amoniaka) in ga zdrgnili s to mešanico. SBAGLIATI SALVATAGGI Si credette di salvare la Patria col chiamare il distretto »di S. Pietro al Natisone« anzicchè »degli Slavi« come »Provincia di Udine« anzicchè »del Friuli«, quasicchè gli antichi nomi non suonassero ricordi di antica fedeltà slava e friulana e non equivalessero ad anello di congiunzione alla gran Patria. (Carlo Podrecca: Slavia italiana. Le Vicinie.) pag. 155 griža, ki jo povzročajo bakterije ali koli-bacili. Te klice najdemo povsod : v prebavilih popolnoma zdrave živali in celo v mleku. Povzročitelji bolezni pridejo v žival po prebavilih, bolj poredko pa skozi popkovino. Zdrava črevesna sluznica je dovolj odporna proti tem bacilom. Ce pa se je ta odpornost zmanjšala, na primer zaradi prehlada ali zaradi nepravilne prehrane, prodro kužne klice v kri. Za to boleznijo zbolijo teleta prve tri dni življenja, pozneje bolj redke. Taka teleta prenehajo sesati in dobe hudo drisko. Izmečki, v začetku rumeni, postanejo zelenkasto rumeni. Teleta imajo vročino,, veliko leže in poginejo v enem ali dveh dneh. Bolezen se pojavlja v zimskih mesecih, posebno pri hlevski reji in navadno naglo preneha, ko živali pridejo na pašo. Ker so izvor okužbe večinoma stare živali, izločevalke kužnih klic, je vsekakor potrebno, da mlade živali vzrejamo ločeno od odraslih, potrebno je tudi napraviti posebne prostore za teli te v. Ko je bolezen že izbruhnila, jo je težko zdraviti. Preprečujemo jo s tem, da posvetimo vso skrb higijeni in pravilnemu krmljenju (fuotranju). V zadnji tretjini brejosti ni priporočljivo kravam pokladati industrijskega krmila s silažo. Pri teletih pa lahko takoj, 1 do 3 ure po porodu damo približno 1,5 del materinega mleka, v katerem raztopimo 2 žlički topljivega aureo-micina. Nato do starosti šestih tednov dodajamo vsak dan zjutraj enaki količini mleka po 'A žličke aureomicina. Z nekoliko večjimi količinami aureomicina lahko poskusimo zdraviti bolna teleta, a lepo veterinarskem nasvetu. (Se nadaljuje) Prekopajmo ali preorjimo njive Najvažnejše opravilo v jesenskem času je pravilna priprava zemlje za prihodnje sadeže. Kako naj obdelamo zemljo jeseni, da bo lažje prenesla morebitno sušo? Oranje v pravem času pomeni pol gnojenja, ki pa mora biti globoko. Jesenski čas je pravi čas in globoka brazda je rešitev kmeta v sušnem letu. Ko je v jeseni dež dobro namočil zemljo, izvozimo hlevski gnoj na njive. Gnoj takoj raztrosimo enakomerno po celi njivi in nato še fosfatno in kalijevo gnojilo, ki ga podorjemo 18 do 25 cm globoko. Z jesenskim oranjem postavljamo rastlinsko hrano v tisti del zemlje, ki bo najvažnejši za korenine sadežev. TEMPERATURA IN PULZ PRI DOMAČIH ŽIVALIH Vsak živinorejec bi moral vedeti, kako-visoka je običajna temperatura pri domačih živalih. Le na podlagi tega bi lahko klical živinozdravnika v primeru večjega povečanja temperature pri eni ali drugi živali. Temperaturo pri naših živalih merimo-tako, da porinemo termometer v zadnjico za pet minut. Merjena na ta način je normalna temperatura živali naslednja: konj 37,5—38 stopin; krava 38,5—39 stopinj ; ovca in koza 38,5—39 stopinj ; prašič 38,5—39 stopinj ; pes 38—39 stopinj. Navadno bije žila pri živalih takole: konj 30—40 krat na minuto; krava 50—79’ krat na minuto; ovca 70—80 krat na minuto; prašič 70—80 krat na minuto; pes 60—80 krat na minuto. število utripov se veča z višanjem tem-I)erature. POLŽI NA VRTU Večkrat se naše gospodinje jezijo, da jim polži nia vrtovih pojedo solato ali drugo zelenjavo. Temu se da lahko pomar gati. Po vrtu raztrosimo nekaj žaganja, katerega smo prej pomešali z živim apnom (calce viva) in polži bodo kmalu izginili- Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska; Tiskarna L. Lucchesi - Gorica ski greben z več vrhovi, od katerih naj višji ima 2071 m višine. Skalovje je razjedeno od neurij in zoba časa, med ljudstvom pa je še ohranjena bajka o zakletem lovcu. Vrnimo se zopet na glavno cesto ob vhodu v Ovčjo dolino in korakajmo proti naslednji vasi, ki se imenuje ZABNICE Cesta prekorači, medtem ko krene bolj proti vasi, malo Filco, ki prihaja od svojih izvirov pod Ukovškimi planinami in dobravami ter teče naprej v smeri proti Zabnicam do razvodne črte pred vasjo in krene potem v zapadno smer proti Ukovškim poljanam. Ko sprejme od leve strani Ovčji potok, si utira pot dalje po Kanalski dolini in po Železnem kanalu do svojega izliva v Tilment in s tem v Jadransko morje. Ako ne bi bilo tukajšnega razvodja, bi Fela tekla proti izhodu do Trbiža in tam z Zilo pod Bel jakom v Dravo in končno z Donavo v Črno morje. Železniška proga se vije pod vasjo ob robu vznožja Višarij. Pod progo so do vasi travniki, ki so malo ugrez-njeni, tako da zaostaja na njih voda po obilnem dežju in vsled kopnenja snega. Pomladi se zaredi v tukajšnjih jarkih veliko žab in regljanja ni konca ne kraja. Odtod je dobil kraj svoje ima Zabnice (nemško brezpomembno Saifnitz in italijansko Campo rosso, češ, da je bila za časa Napoleona pod vasjo velika bitka in je bila zemlja vsled tega prepojena s krvjo). Glavna cesta gre naravnost skozi vas, postaja pa je na spodnjem koncu vasi proti Trbižu. Pred prvo vojno, torej za časa Avstrije, ko so bile šole utrakvistične, se je slovenščina poučevala le spočetka v 1. in 2. razredu, v naslednjih razredih pa je obveljal nemški jezik. Drugače so se otroci učili slovenščine doma pri zavednih starših. Imeli so tudi prosvetna društva, prirejali so igre in veselice, stiki z bližnjo Gorenjsko pa so pomagali krepiti narodno zavest. Pri ljudskem štetju leta 1890 so v Zabnicah našteli 806 Slovencev, 373 moških in 433 žensk; 51 Nemcev (26 + 15) ter 2 Italijana. Tako razmerje se je obdržalo do konca prve vojne. Na strankarsko - političnem področju sta pri občinskih volitvah leta 1908 dobili 6 odbornikov napredna in 4 klerikalna stranka. Ko so bili po prvi vojni ti kraji priključeni Italiji, se je njihovo gospodarsko in trgovsko stanje bistveno izboljšalo, ker so prišli pod državo, ki potrebuje baš to, česar imajo oni dovolj, namreč lesa. Glede narodne zavesti, njene utrditve in ohranitve je bilo ljudstvo v prvem času jako odporno. Toda čas je mineval, položaj se je spreminjal in če je hotel kdo dobiti službo ali doseči kakšno zaposlitev, je moral kloniti. Mnogi so postali omahljivi, v bistvu pa so le ostali Slovenci. Po italijanski zasedbi so bile tu kot na Goriškem sprva slovenske šole. Z letom 1923 pa so fašisti začeli postopoma uvajati italijanščino, dokler niso do leta 1927 slovenščino popolnoma izrinili iz šol. Sedaj po drugi vojni. pa so šolske oblasti uvedle nekaj pouka nemščine, dve uri na teden po rednem pouku. Ta pouk nemščine smatrajo kot nekakšno kompenzacijo za slovenščino, ki bi morala biti uvedena kot na Goriškem. Pri ljudskem štetju leta 1936 so v Zabnicah našteli 912 prebivalcev, od teh 2 3 Slovencev' in 1/3 Italijanov-Pravih Nemcev ni, ker so večina že pred vojno optirali za Avstrijo. K opciji so jih že v letih 1938 in 1939 nava-( jali posebni agenti, poslani iz Trsta in Celovca. Ljudstvu so obljubljali službe, podpore in splošno blagostanje, ki jih čaka v Avstriji. Zaradi neustreznih okolnosti, v kakršnih so do tedaj živeli v Italiji, je imela ta propaganda viden uspeh. Ljudem so obetali, da bodo preseljeni v koroške pokrajine, kjer jim bodo sezidali skupne vasi, kakor so jih imeli doslej in da bodo le-te poimenovali po tistih krajih, od koder so se izselili, n. pr. Nove Zabnice, Nove IJkve itd., seveda po nemško. Ljudje so se dali premotiti in sc začeli izseljevati iz Zabnic, Ovčje vasi, Rajbla, Fužin in od drugod. Iz vsake vasi se je izselila malone polovica prebivalstva. Vendar pa so morali kmalu objokovati svojo nepremišljenost, ko so videli, da so jih Nemci nalagali in jih naselili v Beljak, Lienz, Št. Vid ob Glini, Feldkirchen in po raznih slovenskih krajih, toda le v manjših skupinah in posamič, ne pa skupno, kakor so jim prvotno obljubljali in zatrjevali. Da pa so Nemci te nove državljane naselili po omenjenih krajih, so brez premišljanja izgnali domačine, ki pa so se po zlomu Nemčije pričeli zopet vračati in uveljavljati pravice do svoje lastnine. Zapeljani priseljenci so tako ostali brez strehe in imetja, ker so svoje domačije v Kanalski dolini pri odhodu prodali — večinoma Italijanom. Tej žalostni usodi so se izognili le oni, ki svojih domov niso hoteli zapustiti. (Se nadaljuje)