časopis
za
kritiko
znanosti
83/84 1985
UDK3
časopis
_vrfiy_e____
kritiko
znanosti
Vsebina
3 Lev Kreft / Proletkult
27 Aleksander A. Bogdanov / Kaj je proletarsko pesništvo
40 Gertrud Alexander / K vprašanju o kritiki meščanske
umetnosti
42 Richard A. Schaefter / O proletarskem pesništvu
44 Karl August Wittfogel / O proletarski kulturi
48 Karl August Wittfogel / Proletarska bojna kultura
51 Karl August Wittfogel / V boju s katerimi elementi se razvija
proletarska kultura?
54 Richard A. Schaefter / O proletarski umetnosti
56	Resolucija proletarskega gledališča
57	Platon M. Keržencev / Mednarodna revolucija in proletarska
kultura
61 Turgut Tay lan / Kapital in država v sodobni Turčiji
99 Milovan Pavlović / Ali se vračamo na sistem plač
in dobička?
108 Lucij an Vuga / Einstein — nekoliko drugače
83/84 1985	I
časopis za kritiko znanosti
83/84, 1985
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor
in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet :
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Gregorčič Branko, Baškovič Ciril, Bavčar Igor, Kirn Srečo, Omerza
Igor, Šešerko Leo
Uredništvo :
Igor Bavčar, Srečo Kirn, Milan Balažic, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša, Janko Zlodre
Glavni urednik:
Srečo Kirn
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva :
Janez Janša
Tehnični urednik :
Janko Zlodre
Lektor:
Karmen Gradišek, Miha Bregant
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, Yu - 61000 Ljubljana, uradne ure
so v torek in četrtek od 11. do 13., tel. (061) 319—498
Cena enojne številke 300 din, dvojne 500 din. Celotna naročnina za
posameznike 1500, za institucije 3000 din.
Tisk:
Tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je
revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo !
Proletkult
Lev Kreft
Herbert Marcuse je v svoji Estetski dimenziji leta 1977, torej za sklep
svoje spremenljive, pa vendar enovite estetske misli, takole označil
predmet svoje kritike — marksistično estetiko:
1.	Obstoji določena povezava med umetnostjo in materialno bazo, med
umetnostjo in celoto produkcijskih odnosov. S spremembo v produkcij-
skih odnosih se preoblikuje tudi umetnost kot del nadgradnje, čeprav
lahko tako kot druge ideologije zaostaja za družbenimi spremembami
ali pa jih prehiteva.
2.	Obstoji določena zveza med umetnostjo in družbenim razredom.
Edina avtentična, resnična in progresivna umetnost je umetnost na-
predujočega razreda. Izraža zavest tega razreda.
3.	V skladu s tem težita umetniška vsebina in umetniška kvaliteta
k sovpadanju.
4.	Pisec ima dolžnost, da oblikuje in izraža interese in potrebe napre-
dujočega razreda. (V kapitalizmu bi bil to proletariat.)
5.	Propadajoči razred ali njegovi predstavniki niso sposobni proizvesti
česa drugega kot »dekadentno« umetnost.
6.	Realizem (v različnih pomenih) je dojet kot umetniška oblika, ki naj-
bolj ustreza družbenim razmerjem in zato predstavlja »pravilno« umet-
niško obliko.
Odkod Marcuseju ta, sicer poenostavljeni nasprotnik? Ce bi mu za
večjo vulgarno verodostojnost dodali še stališče o umetniškem inže-
nirstvu duš in piščevo dolžnost do razreda pojmovno označili kot so-
cialno naročilo, bi imeli pred seboj sintetični in splošni povzetek
3
»partijne« umetnosti za proletarsko internacionalno rabo, in če bi ga
oplemenitili še z zahtevo po »privrženosti narodu«, bi dobili rusko
patriotično varianto socrealizma.
Toda ta program »partijne« umetnosti, zlasti literature, je po svojem
bistvu izrazito eklektičen — pobran je z vseh vetrov različnih tokov
proletarske kulture, umetniške avantgarde, sopotniških stremljenj, kri-
tičnega in socialnega realizma ipd. Po poti eklekticizma in vulgarizi-
ranja svojih sestavnih delov, iztrganih iz kontekstov, v katerih so na-
stali, je tudi nastajal skozi dvajseta leta, da bi se v tridesetih kanoni-
ziral. Njegovo bistvo ni v izvoru odgriznjenih koščkov, iz katerih je
skrpucan, ampak v družbenem ozadju potrebe, ki ga oblikuje: potrebe
po etatizaciji umetnosti in literature posebej. Svoj konkretni zgodo-
vinski nastanek dolguje obračunu z lastnimi viri; z njimi ne ravna
kot z mrtvimi psi le v prenesenem pomenu, ampak tudi krvavo dobe-
sedno, obenem pa svoje vire in izvore zamolči, potisne v prepoved,
ponaredi, vulgarizira in izniči, pa tudi politično in fizično odpravi.
V procesu nastajanja te marksistične estetike, sodelujejo in obenem
nasilno odhajajo s prizorišča Proletkult, VAPP in RAPP, sopotniki,
lefovci, formalisti, konstruktivisti, Voronski z Rdečo ledino in pere-
valovci, in mnogi drugi, posamezniki in skupine, teorije in gibanja.
Rezultat, marksistična normativna estetika socialističnega realizma, je
do svojih virov izrazito sovražen. Zato ne moremo preprosto izjaviti,
da je npr. ideja o socialnem naročilu, ki naj mu umetnik nameni svoj
proizvod (iz LEF-a), babica socrealizma, ali pa, da je inženirstvo duš
pri kakem Gastevu sorodnik Stalinove izjave.
Ena od ključnih točk tega parazitirajočega in vulgarno eklektičnega
procesa nastajanja socrealizma, ki doseže prvo zaokroženo obliko in
formulacijo okrog 1932. leta, je tudi obračun z idejo proletarske lite-
rature in umetnosti, na osnovi zahteve po nastanku sovjetske literature
in umetnosti.
Ta spopad, katerega našlo vi j enee je RAPP, se odvija na terenu, ki je
po obračunu z delom »sopotnikov« in z Voronskim v Rdeči ledini že
dovolj očiščen. Za nastanek sovjetske umetnosti socrealizma sta bili
pri RAPP-u dve poglavitni oviri: rapovci so še vedno prisegali na
proletarsko, torej razredno in ne državno umetnost (na dovolj sektaški
način), obenem pa jim je zlasti v zadnji fazi pred vsiljeno ukinitvijo
vedno bolj šlo tudi za uveljavljanje kriterijev umetniške kvalitete
(o tem govore rapovske zahteve po »živem človeku« v literaturi, geslo
o demaskiranju neposredne realnosti, prevzemanje nekaterih kriterijev
od nasprotnika Voronskega, povezanost s filozofskim krogom Deborina
— obračun z deborinci se brez presledka preveša v obračun z ra-
povci, itd.).
Preprosta predstava, ki v Proletkultu vidi predhodnika proletarske
literature, v organizacijah proletarske literature (VAPP-u in RAPP-u)
pa izvore ždanovskega sektaštva in etatizma, nas vsaj zavoljo teh ob-
računov ne more zadovoljiti. Zato je tudi zaradi študija procesa na-
stajanja socrealizma in ždanovske kulturne politike še kako pomembno
natančneje uvideti, kakšno zvezo ima ta program, utrjen med harkov-
skim kongresom leta 1930 in ustanovitvijo Zveze sovjetskih pisateljev
leta 1932, s programom Proletarske kulturne in prosvetne organizacije,
4
in da pogledamo, kakšen je bil obračun Partije s Proletkultom v za-
četku dvajsetih let.
Le analiza nastajanja tega, kar Marcuse kritično izpostavi kot »mark-
sistično estetiko«, v procesu in spopadu, nam lahko v obravnavo iz sive
posplošene megle ponovno izriše obrise dejanskih razmerij.
V tem procesu ne igrajo glavne vloge različne in med seboj nasprotu-
joče si ideje številnih tokov in skupin, ampak Partija kot zgodovinski
subjekt oblasti — že v začetku dvajsetih let.
Predstava, ki je dokaj prisotna v umetnostnih in literarno-zgodovinskih
analizah, da je znana resolucija iz leta 1925 še »dobra«, ker dopušča
obstoj različnih smeri in skupin (bojda ji je botroval Buharin), je sla-
botna in ne vzdrži kritike. Ne le da je Partija že v začetku dvajsetih
let nastopala (povsem upravičeno) kot odločujoči subjekt tudi v umet-
nosti in literaturi, ampak ne drži niti to (kar sicer trdi Brown v svojem
prikazu proletarske epizode v sovjetski literaturi), da je ta resolucija
vprašljiva predvsem zato, ker je kljub tolerantnosti prvi neposredni
poseg Partije v umetnost in literaturo. Partija je namreč dovolj nepo-
sredno posegla tudi na to področje že leta 1920.
Proletkult (tj. Proletarska kulturna in prosvetna organizacija) je tema,
omejena nekako na obdobje od 1917. do 1921. leta. Tedaj je organizacija
dejansko delovala, imela dovolj močan vpliv in razvejano mrežo skupin
in sodelavcev, predstavljala neposreden poskus oblikovanja nove prole-
tarske kulture. Vendar sam pojem proletkulta in proletkultovstva sega
preko časovnih in organizacijskih meja. Ze zelo zgodaj je postal vse-
stransko uporabni bavbav za vsakovrstno uporabo, predmet zavračanja,
ki ga ni treba niti natančneje prikazovati niti določneje kritizirati. Po
drugi plati pa velja, da ideja proletarske kulture v Rusiji ni otrok
revolucije. Organizacija je časovno nastala pred oktobrsko revolucijo
(njeno rojstvo sodi v čas med februarsko in oktobrsko revolucijo, Sonja
Briski pa v svoji magistrski nalogi Umetnost i revolucija — Slušaj
ruske avangarde dovolj utemeljeno trdi, da je bil Proletkult zasnovan
že 1906. leta). Proletkult je projekt predrevolucijskih idej Bogdanova in
njegovega kroga, razumeti pa ga ni mogoče brez poznavanja in analize
ruske estetike in zlasti literarne kritike 19. stoletja (od Belinskega do
Hercena, Dobroljubova, Pisareva, Cerniševskega in drugih), niti brez
posebnega položaja, ki ga je teorija proletarske kulture imela v odnosu
do ruske marksistične teorije umetnosti v obdobju pred prvo svetovno
vojno — zlasti do Plehanova.
Ruska literarna teorija 19. stoletja
Samo za pokušino si oglejmo nekaj stališč Dobroljubova. V spisu o
stopnji ljudskega duha v razvoju ruske književnosti je leta 1858 zapisal:
»Kar je preživelo svojo dobo, nima več smisla; zaman se bomo trudili,
da bi v duši zbudili vzhičenje nad lepoto obraza, ki nam je od njega
ostala le gola lobanja. Grški bogovi so zmogli biti lepi v stari Grčiji,
toda v francoskih tragedijah in v naših odah iz prejšnjega stoletja so
odvratni... Seveda ni poezija privedla do vseh teh pojavov v življenju,
ampak je življenje prisililo ljudi, da drugače gledajo na poezijo. Skrajni
čas je, da življenje osvobodimo izpod težkega pokroviteljstva, pod ka-
5
tero ga trpaj o ideologi. Začenši od Platona, vstajajo proti realizmu,
in še preden so ga pošteno dojeli, že vnašajo zmešnjavo v njegov nauk.
Brezpogojno hočejo dualizem, delili bi radi svet na misli in na pojave,
prepričani, da so samo čiste ideje stvarne, in da je vse, kar se pojavlja,
tj. vse, kar se vidi, samo odsev najvišjih idej. Skrajni čas je, da za vr-
žemo te platonske fantazije in dojamemo, da kruh ni prazna oznaka,
odsev višje, abstraktne ideje življenjske sile, ampak preprosto kruh
— objekt, ki ga je mogoče pojesti... Po mnenju dobričin teče Volga
v Kaspijsko morje, ker goji posebno, nestvarno, idealno nagnjenje do
Kaspijskega morja — pa če bi na svoji poti srečala tudi celotne Alpe.«
In v istem delu malo kasneje: »Ljudstvu ni do tega, da bi bistrilo naše
knjige, niti tedaj ne, kadar se privadi pismenosti; brigati se more za
to, kako bo polmilijonski množici bralcev ponudil sredstva za prehrano
in ustvaril še tisoč ljudi, ki pišejo za zadovoljstvo bralcev. To ni majhna
skrb!... Toda književnost, tj. njeni hvalilci in številni književni de-
lavci se grdo varajo in težko jih je rešiti pred tem ... Zaman, to delo
sploh ne bo prišlo do ljudstva, in četudi bo prišlo, ga ne bo ganilo,
niti ne bo od tega imelo kake koristi. Ljudskim množicam so tuji naši
interesi, nerazumljive naše bolečine, smešna naša navdušenja. Mi de-
lamo in pišemo, z majhno izjemo, za interese bolj ali manj neznatnega
kroga; zato je brez nadaljnjega naše vidno polje ozko, težnje majhne,
vsi naši pojmi in simpatije parcialnega karakterja... Politična ekono-
mija, ki se ponovno razglaša za znanost o ljudskem bogastvu, se briga
dejansko samo za čim dobičkanosnejše plasiranje in čim hitrejše pove-
čanje kapitala: služi torej samo razredu kapitalistov, zelo malo pozor-
nosti pa usmerja na množice ljudi brez kapitala, ki nimajo ničesar
drugega, razen svojega dela.«
Podobne misli bi seveda lahko našli tudi pri drugih ruskih kritikih
tega obdobja, vse do sklepa druge polovice devetnajstega stoletja, in
tudi pri našem Svetozarju Markoviću (Poezija in mišljenje), ki je bil
pod hkratnim vplivom Cerniševskega, Pisareva in Dobroljubova. Sicer
pa lahko navedemo še eno značilno mesto iz Dobroljubovega prikaza
»Viharja« Ostrovskega: »Toda resnica je nujni pogoj, ni pa še vrednost
nekega umetniškega dela. O vrednosti razsojamo glede na širino pisa-
teljevega pogleda, glede na točnost pojmovanj in realnost upodabljanja
tistih pojavov, ki se jih je dotaknil. In zlasti po kriteriju, ki smo ga
sami sprejeli, razlikujemo pisatelje, ki so predstavniki naravnih, pra-
vilnih teženj ljudstva, od pisateljev, ki služijo kot instrumenti raznih
umetnih teženj in zahtev... Ti pisatelji niti ni treba da so lažnivci;
toda njihova dela so kljub temu lažna, in vrednosti jim ne moremo
priznati, razen morebiti glede forme... Menimo, da ni potrebno mnogo
pojasnjevati, da s tem ne razumemo teoretičnega pretresanja, ampak
pesniško prikazovanje življenjskih dejstev.«
Na tej usmeritvi ruske književne kritike, ki smo jo le rahlo oplazili, so
zgrajene tako ideje Plehanova kot opazke Lenina o književnosti. Zato
tudi iz različnih odlomkov Marxa in Engelsa pobirajo ruski marksisti
že zelo zgodaj predvsem tiste dele in okruške, ki ustrezajo specifično
ruski aktivistični smeri v pojmovanju literarnega realizma.
Taka usmeritev je občutna na primer v naslanjanju na znano misel
Karla Marxa iz pisma Lassallu 19. aprila 1859, ko Marx poudarja
prednost shakespeariziranja nad schilleriziranjem. To mesto je bilo v
6
kasnejših sovjetskih argumentacijah za socialni in socialistični realizem
eksploatirano zelo pogosto, seveda pa je bilo tudi del širše svetovne
debate; tako je v reviji Na literarni straži, ki je zastopala izostreno
proletarsko sektaštvo (skupina oktobristov), Fadejev novembra 1929
objavil spis z za tedanje čase in okolje presenetljivim naslovom Dol
s Schillerjem!. Fadejev je tedaj gojil, tako kot mnogi drugi, prepri-
čanje, da bo posnemanje ruske realistične klasike omogočilo dvig umet-
niške vrednosti proletarske književnosti; njegovo posnemanje klasikov
je kritično dobro prikazal Osip Brik v reviji Novi LEF maja 1928. leta.
Plehanov, Georgi j Valentinovič; Lenin; Bogdanov
in Lunačarski
V linijo razvoja ruske književnokritične misli lahko brez posebnih pre-
lomov uvrstimo tudi Plehanova.
Njegovi estetski in književnokritični spisi so bili v dvajsetih letih za
mnoge kritike in predpisovalce književnega programa izvor spoznanj
in vednosti, ki jim je sicer tako manjkala (to je vidno na primer pri
Voronskem, in preko njega tudi pri njegovih proletarskih kritikih
Averbahu, Libedinskem in drugih). Zlasti vplivne so bile njegove ideje
iz predgovora k tretji izdaji zbornika V dvajsetih letih iz leta 1908, ki
so jih pogosto premlevali.
»Vrnimo se vendar k nalogam književne kritike. Dejal sem, da so
kritiki-idealisti Heglove šole menili, da je njihova dolžnost, idejo umet-
niškega dela prevesti iz jezika umetnosti v jezik filozofije. Vendar so
dobro vedeli, da se njihova naloga še zdaleč ne omejuje na izpolnje-
vanje tega. Omenjeno prevajanje je v njihovih očeh pomenilo le prvo
dejanje procesa filozofske kritike; naloga drugega dejanja tega procesa
je bila zanje v tem, da — kakor je pisal Belinski — pokažejo idejo
umetniškega dela v njeni konkretni pojavnosti, da jo spremljajo v po-
dobah tvorbe, in da najdejo celoto in enotnost v posameznostih.' To
pomeni, da je po oceni ideje umetniškega dela morala priti na vrsto
analiza njegovih umetniških vrednosti.« Plehanov je menil, da mora
tudi materialistična kritika napraviti najprej prvi korak, identifikacijo
sociološkega ekvivalenta danega dela, in nato še drugega, oceno umet-
niške kvalitete. Pri tem sociološki ekvivalent pomeni razredno pripad-
nost nekega umetniškega dela. Ruski marksistični kritiki dvajsetih let
so se po tem vzorcu pogosto reševali z mislijo, da je njihovo razredno
sociologiziranje le prvo dejanje, čeprav do drugega, do ocene umetniške
vrednosti, po tej poti v glavnem niso niti prišli, ali pa so bili v tem
poslu dokaj nebogljeni. Sam Plehanov pa jim ni mogel iti povsem na
roko pri zavzemanju za proletarsko tezno literaturo, saj je taisti spis
končal s kritiko kasneje tako priljubljenega in zglednega dela — »Ma-
tere« Gorkega.
»2e moje besede so lahko povod za vrsto bolj ali manj duhovitih šal
na račun moje ,enostranosti'. Vnaprej ploskam uspelim, toda še naprej
ostajam pri svojem. Samo marksizem bi lahko ozdravil gospoda Gor-
kega. Ta moja trdovratnost mora biti toliko razumljivejša, ker se je
tu treba spomniti rekla: s čimer si se poškodoval, s tem se tudi zdravi.
Kajti g. Gorki se že ima za marksista: v svojem romanu Mati je že
7
nastopil kot pridigar Marxovih pogledov. Toda prav ta roman je po-
kazal, da g. Gorki nikakor ni primeren za vlogo pridigarja teh po-
gledov, ker jih sploh ne razume. ,Izpoved' je morda nov, in morda
še prepričljivejši dokaz tega popolnega nerazumevanja. Zato tudi pra-
vim: če želi g. Gorki pridigati marksizem, naj se najprej potrudi, da
ga bo razumel. Razumeti marksizem je koristno in nasploh prijetno.
Gospodu Gorkemu pa bo razumevanje marksizma prineslo še to neza-
menljivo korist, da mu bo postalo jasno, kako malo vloga pridigarja,
tj. človeka, ki govori predvsem z jezikom logike — ustreza umetniku,
tj. človeku, ki govori predvsem z jezikom podob.«
Ta odločni nastop zoper umetnika-pridigarja in propagandista je bil
nasprotnikom proletarske literature v rapovski verziji prav toliko po-
godu, kot je bil odiozen njenim zagovornikom, in Lunačarski je leta
1931 zato moral navesti vsaj ob tej priložnosti, da je bil ob pisanju
tega spisa Plehanov že men j še vik, ki mu ideje Gorkega niso mogle
biti po volji. Pri tem je seveda zamolčal, da Gorki resnično nikoli,
najmanj pa tedaj, ni bil kak pravoveren marksist ali boljševik. Raz-
merje med Leninom in Gorkim, čeprav dlje časa trajajoče in bolj po-
znano zaradi vrste pisem in dokumentov, v tem pogledu ni bistveno
različno od razmerja med Marxom in Heinejem. Omenjeni pozni Lu-
načarski seveda s komisarjem za kulturo in prosveto, kaj šele s pred-
vojnim Lunačarskim, nima več posebne zveze, saj ga je do tedaj čas
že zmlel, tako kot številne druge. Eno od dejanj tega mletja bomo videli
tudi ob spopadu med Partijo in Proletkultom.
Proletkult je v ožjem smislu dedič idej, ki so nastale že precej pred
revolucijo v krogu Bogdanova; temu krogu je pripadal tudi Lunačarski.
Leninova pamfletna študija Materializem in empiriokritcizem iz
1908. leta je filozofski obračun prav s tem krogom, vendar v njej ideja
o oblikovanju nove proletarske kulture ni zajeta. Zaradi siceršnjih Le-
ninovih stališč o proletkultu pa ni pomembno le, da je bil ogorčen
nasprotnik idej Bogdanova, Bazarova, Lunačarskega, Juškeviča in
drugih (med drugim ob t. i. Caprijski šoli, kamor so ga sicer vabili
predavat), ampak tudi, da se mu je v predgovoru k drugi izdaji leta
1920 zdelo potrebno dodati, da A. A. Bogdanov »s ,proletarsko kulturo'
izvaja buržoazna in reakcionarna pojmovanja«, knjigi pa je bil v tej
izdaji dodan tudi poseben napad na Proletkult izpod peresa V. I. Nev-
skega z naslovom Dialektični materializem in filozofija mrtve reakcije.
Vse to je bilo seveda zapisano in pripisano že v času spopada med
vrhom Partije in vodstvom Proletkulta, ko so se Leninova neizprosna
stališča lomila zlasti na Lunačarskem kot komisarju za kulturo in
prosveto.
Vendar Lenina v letih porevolucijskih trenj s proletkultom, kot bomo
skušali pokazati, ni motila teoretska plat doktrine, ki se ji je prezirljivo
posmihal, ampak vprašanje podreditve organizacije komisariatu za kul-
turo in prosveto in s tem tudi partijskemu agitpropu.
Ne da bi se globlje spuščali v predrevolucijski historiat rojevanja in
spopadanja različnih idej znotraj ruskega marksizma, ki so vse po
vrsti nastajale predvsem na osnovi specifično ruskih idej devetnajstega
stoletja, ilustrirajmo položaj »proletarske kulture« v odnosu do kas-
nejšega estetskega klasika dvajsetih let Plehanova vsaj s polemiko med
Plehanovom in Lunačarskim ob predavanjih Plehanova leta 1912 v
8
Liègeu in Parizu. Besedilo slovi pod naslovom Umetnost in družbeno
življenje. Plehanov je tu razvil svojo sociološko, pravzaprav sociolo-
gistično teorijo umetnosti, ki se nam dozdeva toliko manj specifično
marksistična, kolikor globlje se spuščamo v rusko teorijo in kritiko
književnosti 19. stoletja, z njenim izrazitim razsvetljenskim materia-
lizmom vred. Plehanov govori o družbenih nalogah umetnika, o razliki
med umetnikom in znanstvenikom (misli, ki so jih v sovjetski Rusiji
citirali in uporabljali do nezavesti): umetnost je razvijanje ideje v po-
dobah. Dalje poudarja, da je umetnost sredstvo družbenega občevanja
ter iz zveze med umetnostjo in družbo izvede nujno dekadentnost bur-
žoazne umetnosti sodobnega časa. Lunačarski je tedaj ob koncu kriti-
ziral Plehanova s pozicije proletarske umetnosti in zaradi lastnega
drugačnega odnosa do moderne ustvarjalnosti.
Plehanov je v predavanju kritiziral kubizem, »zrezal« Knuta Hamsuna
— zanimiva bi bila primerjava med to kritiko in kasnejšo marksistično,
prav tako v bistvu sociološko analizo Lea Löwenthala, ki je napovedal
Hamsunovo sorodnost s fašizmom. Lunačarski ima tri pripombe: v
vprašanju razmerja med formo in vsebino poudarja, da forma lahko
povsem ustreza tudi lažni ideji, neresnični ideji, in je torej tudi t. i.
razredno izkrivljena podoba stvarnosti lahko umetniško uspešno upo-
dobljena. V vprašanju dekadentnosti buržoazne umetnosti se s Ple-
hanovom ne strinja, posebej zato, ker tako stališče buržoazne umetnike
odbija, dejansko pa jih je treba pridobivati. In zato ima Lunačarski
tudi več razumevanja za moderno umetnost, ki je ni mogoče obravna-
vati z oznako »dekadenca«. Končno, Lunačarski zahteva od Plehanova,
naj raje, kot da postavlja umetnosti zahteve, ponudi skladen razredni
teoretskoestetski sistem — pri tem ima v mislih, da bi Plehanov storil
bolje, ko bi postavil temelje teoretskega naziranja za proletarsko kul-
turo. Plehanov je vse te pripombe zavrnil, posebej zaničljivo pa se je
obregnil ob zadnjo, saj se mu o nesmislu »proletarske kulture« sploh
ni zdelo vredno razpravljati.
Za razumevanje logike kasnejšega Leninovega posega v razpravo o Pro-
letkultu je značilen karakter njegovega spopada s skupino Bogdanova
v času, ko je ta organiziral t. i. Caprijsko šolo za partijske kadre (1909),
s katero je simpatiziral tudi Gorki in zaradi katere je bil Bogdanov
tudi izključen iz Partije. Sarkastični ton iz Materializma in empiriokri-
ticizma nam je mnogo razumi j i ve j ši, če prebiramo Leninova pisma
učencem Caprijske šole. Ti so ga povabili, naj pride predavat. V pismih
je očitno, da gre tudi v tem spopadu predvsem za vprašanje, kdo drži
roko nad prosvetljevanjem partijskih kadrov, torej za neposredno orga-
nizacij sko-oblastni vidik idejnih razlik in ločnic. Neglede na »zbloje-
nost« pojmovanj Bogdanova gre Leninu najbolj na živce, da s pomočjo
šolanja kadrov nastaja frakcija. Podoben, dovolj praktičen pristop je
Lenin izpričal tudi kasneje in se je v idejne in ideološke spopade spu-
ščal predvsem po tem, organizacijskem kriteriju. Z vsemi možnimi argu-
menti namreč dokazuje slušateljem, da gre za frakcijo, ki se skuša skriti
pred vodstvom Partije, in poudarja, da mu ni toliko pomembno, kdo
»vodi« šolo, saj je predvsem treba videti, kdo v njej predava. In preda-
vajo napačni ljudje, med njimi Lunačarski, ki je bogoiskatelj in reli-
giozni ateist. Značilno za Lenina pa je tudi, da je bil v vsakem tre-
nutku z istimi ljudmi, ki jih je napadal in proti njim tudi spletkaril,
tudi povsem normalno pripravljen sodelovati v zadevah, kjer so se mu
9
zdeli koristni in kjer je lahko vodstvo Partije imelo glavno besedo.
Skratka, organizacijska vprašanja in vprašanja reda v stranki so za Le-
nina v takih zadevah, ki vendarle ne segajo v temeljne usmeritve poli-
tike, pogosto osnovna, včasih pa celo edina teoretska vprašanja. Tak
praktični pristop je Lenin vseskozi imel do večine kulturnih in prosvet-
nih vprašanj.
Vse do konca dvajsetih let so bila v Sovjetski zvezi pojmovanja Pleha-
nova izredno vplivna, preobrat pa je nastopil pravzaprav šele z nasto-
pom nove filozofske generacije, prve generacije pravih diamatčikov, če
uporabimo ta termin. Ideje Plehanova si je posebej privzemal Voronski,
urednik Rdeče ledine — revije, kjer so izšla mnoga najkvalitetnejša lite-
rarna dela tega obdobja, in ki je gojila precej široko politiko pri izboru
sodelavcev. Mnoge od teh idej so privzeli tudi njeni nasprotniki, zadrti
zagovorniki proletarske literature, ki jih ne smemo mešati s proletkul-
tovci prvega obdobja. Oktobristi so dobili podporo partije, ki je sicer,
v času svoje notranje razcepljenosti in boja za prevlado, podpirala so-
časno tudi Voronskega. Kot rečeno, temu je v spopadu z rapovci, ki jim
je stal na čelu Averbah, naredila konec filozofska generacija Mitina, Ju-
dina in drugih. Takoj po spopadu, ki so ga dobili z Deborinom in njego-
vimi (25. 1. 1931 je bil izdan dekret CK zoper deborince), je marca 1931
Judin napadel rapovce in posebej Averbaha, z jasno oznako, da gre za
nadaljevanje boja, ki se je začel v filozofiji. Osnovna teoretična napaka,
ki jo Mitin očita rapovcem, je plehanovski menjševizem, ki lepoto poj-
muje kot nerazredno. To je bil le eden iz serije ideoloških konstruktov,
ki seveda ne vzdržijo teoretske pojmovne kritike; učinkovit pa je bil
toliko bolj ne le zaradi podpore Partije oz. njenega tedaj že suverenega
stalinskega vrha, ampak tudi zaradi odpora, ki ga je rapovsko sektaštvo
povzročilo med vsemi, ki se niso mogli vključiti v ozke definicije prole-
tarske literature. Ko je bilo vidno, h kakšnim posledicam vodi obračun
z RAPP-om, je bilo že prepozno. Sopotniki, ki so sprva podpirali obra-
čun z Averbahom, so se morali ukloniti še težji ideološki nadvladi nad
literaturo. Nastajanje sektaštva v RAPP-u bomo prav tako videli v po-
vezanosti s spopadom med Partijo in Proletkultom leta 1920. Pomembno
pa je, da je bila za nastanek socrealizma kot doktrine potrebna prav
proletarska razredna kultura in literatura kot prva žrtev.
Nastanek in program Proletkulta
Proletarska kulturna in prosvetna organizacija je bila ustanovljena ne-
posredno pred oktobrsko revolucijo 1917. leta, njen pobudnik je bil
A. A. Bogdanov (s pravim imenom Malinovski), aktivni sodelavec pa
Anatolij V. Lunačarski, bodoči komisar za prosveto v revolucionarni
vladi. Namen organizacije je bil razvoj proletarske kulture, vanjo pa so
se že od začetka vključili nekateri predrevolucijski pisci-delavci. Med
revolucijo in državljansko vojno je organizacija uživala precejšnjo pod-
poro države, seveda po zaslugi komisarske vloge Lunačarskega. V skladu
s svojim prepričanjem je Lunačarski tedaj protežiral tudi velikopotezne
načrte ruskih avantgardistov. Po približnih podatkih naj bi Proletkult
v letu 1920 dosegel preko 100 podružničnih skupin in 80 000 članov-de-
lavcev. Vendar nekateri, kot Peter Wollen v reviji Studio International,
govore celo o več kot 500 000 članih. Kljub težavam s pomanjkanjem
10
papirja so tiskali precej lastne periodike (Proletarska kultura, Bodoč-
nost, Ognjišče, Sirena in druge). Ideja o oblikovanju in razvoju prole-
tarske kulture je bila dovolj vplivna tudi izven sovjetske Rusije, čeprav
je bila povsod prisotna v zelo različnih tolmačenjih in konceptih.
Kot odsev revolucije je zanimiv tudi zapis Frana Albrechta leta 1920 v
januarski številki Naših zapiskov. Njegova kulturna interpretacija bolj-
ševizma sicer ni proletkultovska, pač pa skuša biti izrazito etična. Vlogo
umetnosti razume kot puntarsko in revolucionarno, njen sodobni razvoj
in bodočnost pa vidi v smeri kolektivnega ustvarjanja. Bolj določen od-
mev je imela ideja proletkulta na Češkem, kjer jo je zastopal Neumann.
V polemičnem spopadu ga je zavračal Karel Teige, predvsem z estetskih
izhodišč, in na tej točki sta se tudi razšli skupini Devêtsil in proletarske
kulture, čeprav sta si bili politično dovolj blizu — obe je preveval po-
vojni anarhični komunistično-boljševiški zagon. Ideje, ki jih je razvil
Bogdanov v reviji Proletarska kultura s člankom Kaj je proletarsko
pesništvo, so že v letu 1920 izšle kot 12. zvezek Kleine Bibliothek der
russischen Korrespondenz, in v Rote Fahne je Richard A. Schaefter v
recenziji zapisal, da je proletariat Faust človeštva, proletarsko pesništvo
pa izraz skupne volje razreda, utelešenje kolektivnega življenja. Pri nas
je V. Košak v Sodobnosti št. 3 leta 1933 (torej v prvem letniku) pre-
senetljivo začel recenzijo Cufarjeve Februarske noči s citatom iz ome-
njenega spisa Bogdanova in s tem utemeljil socialno pesništvo.
Kakšen je bil, ob vseh različnih strujah in paleti pojmovanj, program
Proletkulta?
Oče programa Bogdanov je podobno kot Plehanov izhajal iz družbene,
razredne pogojenosti nadstavbe, iz njene odvisnosti od vladajočega raz-
reda (kar ustreza z rusko tradicijo posredovani misli o vladajočem raz-
redu in vladajočih mislih pri Marxu). Umetnost je torej družbeni proiz-
vod, pogojen z okoljem, v katerem nastaja. V primeri s Plehanovom pa
je Bogdanov poudarjal, da umetnost ni le odsev družbenega življenja s
stališča določenega razreda, ampak tudi način in sredstvo organizacije
kolektivnega družbenega dela in vloge nekega razreda. Prav ta akti-
vizem v pojmovanju umetnosti in kulture je seveda lahko bil edina
podlaga kaki posebni organiziranosti proletarske kulture, ki naj bi imela
revolucionarno vlogo in vizijo. Druga predpostavka take organiziranosti
in aktivizma je, da mora proletariat kot vladajoči razred zgraditi lastno
kulturo, medtem ko buržoazna izgublja svojo vodilno vlogo organiza-
torja družbe. Sele s proletarsko kulturo lahko razred organizira svoje
družbene moči, in to delo mora očitno opraviti sam. Pri tem Bogdanov
ni preprosto zametaval pretekle umetnosti (kar je sicer bila parola ra-
dikalnega krila), ampak je zahteval prilagoditev tradicije potrebam pro-
letariata. Umetnost preteklih obdobij si mora proletariat prilastiti kri-
tično, z vidika kolektivnega dela. Nasprotovanje individualizmu je bilo
torej v ospredju odnosa do preteklosti sploh in do buržoazne kulture
posebej. Misel o nujni osvojitvi in ne prevzemanju preteklosti nastopa
kasneje tako pri Karlu Teigeju kot pri Walterju Benjaminu in ni bila
specifično proletkultovska, ampak prej avantgardna. Po Bogdanovu pa
je proletariat tisti razred, ki vnaša v družbeno organiziranost kulture
svoj kolektivni pristop. V tem, kaj je vsebina kolektivizma, so se zno-
traj Proletkulta razhajali, v razponu od izražanja kolektivne volje in
družbene moči razreda pa tja do neke vrste kulturnega taylorizma.
Bogdanov je svoje razmerje do preteklosti dokaj natančno opredelil.
11
O miloški Veneri trdi na primer naslednje: »Svetišče je bilo središče
skupnosti, boginja je bila središče svetišča. Zato je bila središče orga-
niziranja kolektiva... Bogovi so umrli. Boginja je prenehala organi-
zirati svoj prejšnji kolektiv, toda ljudje so še čutili veliko organizacijsko
silo tega kipa, zapopadli so lepo. In od trenutka, ko so jo obdržali, so
povezani z nečim skupnim.« Tudi lepota je povezovalna sila skupnosti,
četudi že mrtvih obdobij. Tu se interpretacija Bogdanova loči od znane
Marxove, ki v Heglovi tradiciji govori o Grkih kot normalnih otrocih,
in odtod izvaja trajno umetniško vrednost, kot tudi od Plehanova, ki ob
poudarjanju marksističnega prevajanja jezika umetnosti v jezik socio-
logije govori o ugotavljanju umetniške vrednosti kot drugem dejanju
marksistične umetniške kritike in v imenu tega nasprotuje agitacij ski
vlogi umetniškega dela. Zato je tudi bilo mogoče iz Plehanova, socio-
logizmu navkljub, izvesti samolastno umetniško vrednost, kar so ka-
sneje očitali Voronskemu in Averbahu.
Med idejami, ki se pogosto pripisujejo Proletkultu, je tudi zahteva po
»čisto« proletarskem nastanku nove proletarske umetnosti in kulture.
Pri Bogdanovu te misli ni zaslediti. Gre predvsem za razredno orienta-
cijo, ne pa za »proletarsko narojenost«.
To ugotavljanje porekla je pomembno vlogo odigralo dejansko šele
kasneje, zlasti s sektaštvom oktobristov, in je zato komunistične zago-
vornike proletarske umetnosti v končni fazi prisililo k povsem politič-
nemu ločevanju med proletarskimi in revolucionarnimi proletarskimi
umetniki. V Evropi se je namreč nemajhen del delavskih pesnikov zbi-
ral okrog socialdemokratskih strank, pogosto z značilno sentimentalno
malomeščanskim popisovanjem težkega položaja delavcev. Komunisti,
zagovorniki nove proletarske umetnosti čisto proletarskega porekla,
jim seveda niso hoteli priznati pravšnjosti. Tako ločevanje je uporabil
npr. Johannes Becher v manifestu proletarske književnosti (Unsere
Front) v reviji Die Linkskurve (št. 1, 1929). Znano primero o poreklu
Marxa in Engelsa je v Književnosti in revoluciji uporabil tudi Trocki,
toliko lažje, ker je veljala praktično za celotno partijsko in državno
vodstvo: »Marx in Engels sta izšla iz vrst malomeščanske demokracije
in sta bila, razumljivo, vzgojena v njeni kulturi, ne pa s kulturo prole-
tariata. Ko bi ne bilo delavskega razreda z njegovimi štrajki, bojem,
trpljenji in vstajami, bi seveda ne bilo znanstvenega komunizma, ker
bi ne bilo zgodovinske potrebe po njem. Toda njegova teorija se je v
celoti oblikovala na temelju buržoazne znanstvene in politične kulture,
kljub temu da je slednji napovedal vojno in brezobziren boj.« Prav v
nasprotovanju čustveni, osladni in slabo napisani delavski literaturi je
pri nas lahko Vinko Košak zapisal leta 1932 v Ljubljanskem Zvonu, ob
kritiki štirih povesti za ljudstvo Angela Cerkvenika, da je proletarska
umetnost postala sinonim za vse, kar je brez sleherne umetniške
vrednosti.
Neglede na odprtost glede porekla pa je bila glavna naloga organizacije
seveda izobraževanje tvorcev nove proletarske kulture iz vrst delav-
skega razreda. Resolucija Proletkulta je to izobraževalno nalogo takole
definirala: »Za doseganje našega cilja je treba ustvariti široko mrežo
literarnih studiev, v katerih naj se delo izvaja v dveh glavnih smereh:
a. Da bi se člani spoznali z literarno dediščino preteklih obdobij, se
organizirajo tečaji iz stare in moderne literature, tako ruske kot tuje ...
in iz zgodovine kulture... Vsi ti tečaji morajo biti podani s stališča de-
12
lavskega razreda, b. ... Pisec in bralec iz delavskega razreda se mo-
rata spoznati s tehniko... literarnega ustvarjanja, in v ta namen naj se
organizirajo teoretični tečaji in praktične vaje iz metrike, ritma in
splošne teorije verzifikacije, iz teorije dramaturgije, umetniške proze
in kritike.«
Te dejavnosti, ki je gotovo razsvetljenska, ne smemo zamenjevati s
prosvetiteljsko: tu gre za izobraževanje z določenim smotrom, medtem
ko gre tam za vzgojo in prevzgojo množic s stališča oblastnega cilja.
Zato ni naključje, da je prav Stalinu pripisan kasnejši veliki preobrat,
s katerim so v ZSSR zavrnili literarno dejavnost delavcev, literarno
stahanovstvo. (Stalin naj bi v razgovoru izjavil, da ima raje dobrega
fizičnega delavca-stahanovca, kot pa slabega mnogopisca-delavca). Na
tej, dejansko protirazsvetljenski prosvetiteljski osnovi je bilo šele mo-
goče povzdigniti književniško prioblastno elito v vlogo inženirjev duš,
oblikovalcev človeškega intimnega testa. Bogdanovu in Proletkultu pa
gre za samodejavnost proletariata v literaturi. V spisu Kaj je prole-
tarsko pesništvo Bogdanov govori tudi o tem, da je vsak razred sestav-
ljen iz organizatorjev in izvajalcev. Predpostavka za ukinjanje razredov
ni že kar podružbljanje proizvajalnih sredstev, ampak podružbljanje
organizatorske izkušnje, torej duhovno in kulturno izobraževanje prole-
tariata. Proletarsko pesništvo, slikarstvo in glasba so pot tega prisva-
janja organizatorskih izkušenj, tu se bo razred izrazil in organiziral
svoja čustva in misli ter tako oblikoval in okrepil proletarsko zavest
kot nujno predpostavko komunistične družbe. Delitev na organizatorje
in izvajalce pa je v preteklosti proizvedla duh avtoritete (fevdalna
umetnost) in duh individualizma (umetnost buržoazne dobe) — ukini-
tev delitve dela šele predstavlja socialistični nastop duha kolektivizma
in tovariškega sodelovanja.
V socializem vodijo tri med seboj neodvisne in hkratne poti: politična,
ekonomska in kulturna. Politična in ekonomska pot sta vsaj v sovjetski
Rusiji še pomešani z buržoaznimi elementi, proletarska kultura pa mora
nastajati v čimbolj neodvisni, kritični obliki. Posledica takega stališča,
ki ga je organizacija sprejela in Lunačarski kot minister podprl, je za-
hteva po popolni organizacijski neodvisnosti Proletarske kulturne in
prosvetne organizacije — kot branik proti njenemu podržavljenju in
meščanski ideologizaciji-individualizmu.
Ta točka programa je bila v spopadu med Proletkultom in vodstvom
boljševikov ključna. V tem spopadu je bilo tudi iz boljševiškega tabora
povedanih mnogo odmevnih misli o proletarski kulturi ali bolje, zoper
njo; vendar je bil razlog za spopad izključno v vprašanju podreditve
vse prosvetne in prosvetiteljske dejavnosti v državi komisariatu za pro-
sveto in kulturo ter Partiji, ne pa idejna in ideološka razhajanja o mož-
nosti ali nesmiselnosti oz. o značaju bodoče proletarske kulture. Preden
pa si ogledamo ta spopad, še nekaj besed o programu Proletkulta.
Resolucija, ki jo je Bogdanov predložil Prvi vseruski konferenci prole-
tarskih kulturno-prosvetnih organizacij leta 1918, in ki je bila sprejeta
soglasno z enim vzdržanim glasom, trdi :
»1. Umetnost organizira družbeno izkušnjo s pomočjo živih podob
tako na področju spoznanja kot tudi na področju čustev in teženj. Zato
je najmočnejše orodje za organizacijo kolektivnih sil v razredni družbi
— razrednih sil.
13
2.	Da bi proletariat svoje sile organiziral v družbenem delu, boju in
graditvi, potrebuje lastno razredno umetnost. Duh te umetnosti — de-
lovni kolektivizem: ta umetnost sprejema in odraža svet s stališča de-
lovnega kolektiva, izraža povezanost njegovega čustva z borbeno in
ustvarjalno voljo.
3.	Bogastvo stare umetnosti se ne sme pasivno sprejemati: v tem pri-
meru bo vzgajala delavski razred v duhu kulture vladajočih razredov
in obenem v duhu podrejanja življenjskemu redu, ki so ga ti ustvarili.
Bogastvo stare umetnosti mora proletariat prevzemati v kritični luči, v
svoji novi interpretaciji, ki razkriva njegove skrite kolektivne temelje
in njihov organizacijski smoter. V tem primeru so ta bogastva drago-
cena dediščina za proletariat, njegovo orožje v boju za graditev novega
sveta. Posredovanje te umetniške dediščine mora uvajati proletarska
kritika.
4.	Vse organizacije, vse ustanove, ki se ukvarjajo z razvijanjem nove
umetnosti in nove kritike, morajo biti zgrajene na osnovi tovariškega
sodelovanja, ki neposredno vzgaja njihove delavce v smeri socialistič-
nega ideala.«
Temu socialističnemu idealu velja dodati, da je bil Bogdanov tudi avtor
utopičnosocialističnega romana Rdeča zvezda (1908), ki je prav v Or-
wellovem letu 1984 ponovno izšel v ZDA. Utopičnost, povezana tudi s
specifično rusko mistiko, bi bila seveda predmet posebnega predavanja.
Omeniti pa moramo vsaj še enega »utopista« revolucije, proletkultovca
Alekseja Gasteva. Pri njem močno odmeva prav amerikanistična ideja
industrializma in mašinizma kot temeljev nove proletarske kulture. Ta
amerikanizem je seveda soroden avantgardnim idejam, pa tudi uradni
politiki ni bil tuj ; geslo o sovjetskem amerikanizmu je bilo eno od
spremnih gesel v zagonu planskega razvoja gospodarstva; ni naključje,
da je Lunačarski v svoji kritiki konstruktivizma (Novi ruski človek,
1923) pri njem pritrdil prav mašinizmu in amerikanizmu. Aleksej Ka-
pitonovič Gastev (1889—1939), delavec in proletkultovec, ki se je iz
proletarskega pesnika razvil v znanstvenega delavca, po nekaterih ide-
jah tudi predhodnika kibernetike, je leta 1918 izdal pesniško zbirko
Poezija delavskega udara kot prvi natis petrograjskega Proletkulta.
Takoj je doživela kar štiri izdaje. Njegova poezija slavi revolucijo,
stroj in delo; precej pobud za tako smer si je nabral, ko je delal v
Parizu, kjer se je navdušil nad Eiflovim stolpom in gradnjo metro j a. To
navdušenje je blizu avantgardi, ki je v Eifflovem stolpu in dunajskem
Riesenratu videla simbole nove industrijske kulture. Njegov manifèst
O tendencah proletarske kulture je leta 1919 izšel v reviji Proletarska
kultura. Takoj na začetku zavrača poenostavljene opredelitve, da je pro-
letarska kultura kultura dela, ali pa, da je to kultura kolektivne psiho-
logije. Delo je namreč mezdno delo, kolektivna psihologija pa tudi
psihologija sužnjev. Tudi v obstoječih proletarskih organizacijah v poli-
tiki, sindikatih in zadružništvu ni videl temelja za proletarsko kulturo,
saj so namenjene predvsem demokratizaciji v politiki in ekonomiji, ne
pa proletarizaciji kulture.
»Za novi industrijski proletariat, za njegovo psihologijo, za njegovo
kulturo je predvsem značilna industrija. Hale, dimniki, stebri, dvižni
mostovi in vsa zamotana konstrukcija novih stavb in podjetij, katastro-
fizem in neizprosna dinamika — to je tisto, kar prežema vsakdanje
14
spoznanje proletariata. Vse življenje sodobne industrije je prežeto z gi-
banjem, s katastrofo, ki je obenem ujeta v organizirane okvire in stroge
zakonitosti. Katastrofa in dinamika, vklenjeni v veličastni ritem — to
so osnove, izpostavljeni momenti proletarske psihologije.«
Ta psihologija seveda ne more zaupati človeškim čustvom, bolj verjame
aparatu, stroju, instrumentu. »Mašinizacija, ne samo kretenj, ne samo
delo vnoproiz va jalnih metod, ampak mašinizacija vsakdanjega mišljenja,
spojena s skrajnim objektivizmom, izrazito normira psihologijo prole-
tariata. Smelo trdimo, da niti eden od razredov starega in sodobnega
sveta ni tako prežet s tako normirano psihologijo kot proletariat.« Ta
enolična, normirana, objektivizirana psihologija (takorekoč mašinizacija
človeške psihe, nad katero se tudi danes, ob avtomatizaciji in kompju-
terizaciji lije toliko solz) pa ima posebne vrste družbeno konstruktivnost
—	montažo. »Psihologija proletariata se že tu pretvarja v novo druž-
beno psihologijo, kjer en človeški kompleks dela pod kontrolo drugega
in kjer je pogosto ,kontrolor' v smislu delovne kvalifikacije pod tistim,
ki ga kontrolira ter je zelo pogosto osebno povsem neznan. Ta psiho-
logija razkriva novi delavski kolektivizem, ki se ne kaže le v razmerju
človeka do človeka, ampak tudi v odnosih celih skupin ljudi do celo-
vitih skupin mehanizmov. Tak kolektivizem lahko poimenujemo meha-
nizirani kolektivizem.«
Anonimnost individuuma in načelo montaže — to je zveza mašinizma
in formalizma kot dveh načel, ki sta doma tudi v avantgardni umet-
nosti. Zato Gastev zavrača vsak poskus, da bi proletarska kultura po-
stala nekaj folklornega — nove metode so nujne, nov stil neizbežen.
»Ne želimo biti preroki, toda v vsakem primeru je s proletarsko umet-
nostjo treba povezovati nezaslišano revolucijo umetniških postopkov.
Zlasti umetniki besede bodo morali reševati mnogo večjo nalogo, kot
pa so si jo zastavili futuristi. Če je futurizem zastavil problem ,tvorbe
besed', potem jo bo nujno postavil tudi proletariat, toda besed ne bo
reformiral gramatično, ampak jih bo spravil v gibanje s tehnizacijo.
Beseda, vzeta v svojem danem življenjskem izrazu, ni več dovolj za
delovnoproizvodne cilje proletariata. Ali bo dovolj za tako prefinjeno
in tako novo ustvarjalnost, kot je proletarska umetnost? Oblika tehni-
zacije besed še ni rešena, toda jasno je, da to ne bo le zvočna krepitev
—	postopno se bo beseda ločevala od svojega živega nosilca — človeka.
Prihajamo povsem blizu zares novi kombinirani umetnosti, kjer bo
povsem človeške demonstracije najti v ozadju. Gibljemo se nesluteno
objektivni demonstraciji stvari naproti, k mehaniziranim množicam in
pretresljivo razprti veličastnosti, ki ne pozna ničesar intimnega in
liričnega.«
V	okviru Proletkulta so bili zajeti različni tokovi in smeri, vendar jih
je družila ideja o avtonomnem, od institucij politike in ekonomije ne-
odvisnem nastajanju proletarske kulture.
V	teh prvih letih je bilo dovolj sodelovanja med Proletkultom in avant-
gardo. Tako je na primer proletkultovec Keržencev kot vodilni v RO-
ST-u (tedanjem TASS-u) vzel Majakovskega za sodelavca pri izdelo-
vanju ROST-ovih plakatov. Po partijskih ukrepih proti Proletkultu, ko
je bila organizacija v letu 1921 in dalje že v zatonu, je Proletkult vodil
avantgardi naklonjeni Pletnjev. Produktivisti (nasprotniki laboratorij-
ske umetnosti v INHUK-u, inštitutu za umetnost in kulturo), ki so za-
15
htevali koristno proizvodnjo objektov in industrijsko umetnost, so po
razkolu v INHUK-u pristopili k Proletkultu. Boris Arvatov je skušal
sintetizirati obe načeli v produktivistično proletarsko umetnost, na mar-
ksističnem temelju: umetnost kot delo. Načelno je avantgardo in Prolet-
kult družil skupni odnos do revolucije kot neposrednega dejanja mno-
žic ali celo, če hočete, določen anarhizem, ki ni bil združljiv s procesi
jedinonačalija in podržavljenjem upravljanja v sovjetih. Konkretno pa
sta avantgardi in Proletkultu skupni tudi dve nasprotovanji: zoper
akademizem stare kulture in zoper ruralno romantiko ter zavzemanje
za industrijo, tempo, gibanje. Obenem pa vsa ta dejstva govore, da niso
bili futuristi edini, ki so že od začetka podprli revolucijo, saj je bil
Proletkult prav tako tu že od samega začetka. Očitno je, da moramo v
primeri s kasnejšimi tendencami v proletarski in socialistični literarni
organiziranosti Proletkult dejansko prištevati med avantgardna gibanja.
Program Proletkulta se je tudi organizacijsko internacionaliziral, ko je
bil leta 1920, v času drugega kongresa III. internacionale, ustanovljen
Začasni biro Proletkulta z izvršnim komitejem (predsedoval mu je Lu-
načarski). Zbrani predstavniki, med njimi tudi John Reed, so objavili
resolucijski poziv delavcem vseh dežel, naj gradijo proletarsko kulturo,
na liniji programa ruskega Proletkulta, in načrt za svetovni kongres
Proletkulta. Precejšen del teh načrtov in pozivov je kaj kmalu, že de-
cembra istega leta, padel v vodo, ko je Partija napadla izhodišča Pro-
letkulta in ga praktično likvidirala.
Lenin, Trocki in Proletkult
Lenin se sicer ni prav pogosto vmešaval v kulturnoumetniška vpraša-
nja, čeprav je gotovo vplival na odločitve že z izjasnjevanjem, brez jav-
nega teoretiziranja. Nekajkrat pa se je vendarle neposredno vpletel z
odločilno besedo. Njegova temeljna usmeritev v obdobju revolucije in
državljanske vojne, zlasti pa v začetkih graditve in nove ekonomske
politike, je bila — izobraziti in razsvetljevati množice. To je bila ne-
dvomno prva naloga vsakršne revolucionarne oblasti v Rusiji. Pred-
logi, ki jih je pri tem pokazal Lenin, so bili povezani s prosvetitelj-
stvom druge internacionale, torej s posredovanjem tradicije, ki ga je
kasneje pri Kautskem tako lepo označil Marcuse: »Vsak poskus, da bi
izdelali kopijo afirmativne kulture, se sreča z neuničljivim klišejem
,Indije Koromandije'. Toda še vedno je bolje sprejeti ta kliše, kot pa
onega, ki govori o pretvarjanju Sveta v velikansko ustanovo ljudskega
izobraževanja in ga je najti v zasnovah nekaterih teorij o kulturi. Go-
vori se o tem, ,da bodo kulturne vrednote postale obče', o ,pravici vseh
udov naroda do kulturnih dobrin', o ,dvigu telesnega, duhovnega in mo-
ralnega ljudskega izobraževanja'. Toda to bi pomenilo le povzdigniti
ideologijo družbe, zoper katero se vodi boj, do zavestne oblike življenja
neke druge družbe, iz težav te družbe napraviti novo vrlino.« Lenin je
nekajkrat dal jasno vedeti, zlasti Lunačarskemu, da se mu zdi podpi-
ranje umetniških dejavnosti v času revolucije in graditve, ob vsesploš-
nem pomanjkanju, povsem odveč. Za pesmi Majakovskega je škoda
papirja in gledališč ni treba podpirati v času, ko množice nimajo kva-
litetnega prosvetnega branja, ki je mnogo potrebnejše. Prav zaradi
svojega specifičnega odnosa do umetnosti je moral Lunačarski pogosto
16
slišati, da množično prosvetno delo zanemarja, podpira pa umetniško
čudaštvo. Leninov projekt je bil ustvarjanje množičnih medijev izobra-
ževanja in vzgoje sovjetskih ljudi, temu cilju je dosledno sledil — v
ospredju njegovega interesa so zato knjižnice, film, program monu-
mentalne propagande. Zato tudi pri zapletu ob Proletkultu ne smemo
v prvi vrsti videti razlogov za njegov vehementni poseg v nestrinjanju
z idejo nove proletarske kulture ali v nelagodju ob vodilni vlogi sta-
rega nasprotnika Bogdanova; slednje tudi zato ne, ker je vendarle do
določene mere toleriral program Lunačarskega. Pri Leninu je šlo pred-
vsem za ukaz, naj Narkompros postane državna centrala za prosvetlje-
vanje množic. Delitev oblasti v teh zadevah s Proletkultom, pa tudi z
avantgardo, ne pride v poštev.
V pozdravnem govoru na prvem vseruskem kongresu izvenšolskega iz-
obraževanja 6. maja 1919 je Lenin javno kritiziral idejo o proletarski
kulturi. Pri tem je najprej pohvalil predgovornika Lunačarskega kot
kompetentnega specialista, nato pa spregovoril o dveh vrstah ovir, ki
preprečujeta izobraževalno dejavnost med množicami. »Prva pomanj-
kljivost je morje ljudi iz vrst buržoazne inteligence, ki so vse izobra-
ževalne ustanove kmetov in delavcev, nastale na novih načelih, ra-
zumeli kot najprimernejše torišče za svoje lastne iznajdbe v filozofiji ali
kulturi, ko se je vsako najbolj nesmiselno pačenje razglašalo za nekaj
novega in se je pod firmo čisto proletarske umetnosti in proletarske
kulture izobešalo nekaj nadnaravnega in absurdnega.« Druga ovira je
dediščina kapitalizma nasploh.
Naslednjič je spregovoril na tretjem vseruskem kongresu Zveze ko-
munistične mladine 2. oktobra 1920, ko se je nasprotovanje ambicijam
Proletkulta že izoblikovalo kot načrtni partijski pritisk. Dejal je: »Vse,
kar je ustvarila človeška družba, je kritično pregledal, nobena točka
ni ušla njegovi pozornosti (namreč Marxovi, op. p.). Vse, kar je ustva-
rila človeška misel, je predelal, kritično presodil, preveril ob delavskem
gibanju in prišel do sklepov, do katerih z buržoaznimi okviri omejeni
ali z buržoaznimi predsodki utesnjeni ljudje niso mogli priti. To je
treba imeti pred očmi, ko govorimo, na primer, o proletarski kulturi.
Brez jasnega razumevanja, da je mogoče graditi proletarsko kulturo
samo s točnim poznavanjem kulture, ki jo je ustvaril ves človeški raz-
voj, zgolj z njenim predelovanjem — brez tega razumevanja ne bomo
mogli rešiti te naloge. Proletarska kultura ni skočila na dan ne vem od
kod, ni izmišljotina ljudi, ki se imenujejo specialisti za proletarsko kul-
turo. Vse to je gola bedarija. Proletarska kultura mora nastati iz za-
konitega razvoja zakladov znanja, ki jih je človeštvo ustvarilo pod pri-
tiskom kapitalistične, zemljiškogosposke, uradniške družbe. Vsa ta
pota in steze so vodile, vodijo in bodo še naprej vodile k proletarski
kulturi, prav tako kakor nam je politična ekonomija, ko jo je predelal
Marx, pokazala, kam mora priti človeštvo, nam pokazala prehod k raz-
rednemu boju, k začetku proletarske revolucije.« Ne gre torej za na-
sprotje med proletkultovskim zameta vanj em pretekle kulturne tradicije
in Leninovim zavzemanjem zanjo, ampak za spopad med avantgard-
nim stališčem, da je treba preteklost osvojiti, in Leninovim, da je treba
preteklost prisvojiti, táko kot pač je.
Zbrane članke Leva Trockega Književnost in revolucija je leta 1923 iz-
dala Rdeča ledina kot revija, ki jo je izdajal Glavpolitprosvet. Osnovna
teza je pojasnjena že v predgovoru: za nastanek proletarske kulture ni
2 Proletkult	17
na voljo dovolj časa, brezrazredna družba bo prehitro prišla, najkasneje
čez kakih petdeset let, in ta bo seveda potrebovala brezrazredno kul-
turo. Vendar daje Trocki v primeri z Leninom mnogo večji pomen čisto
umetnostnim vprašanjem, saj poudarja, da se bo prav iz razcveta umet-
nosti in znanosti videla življenjskost in veličina revolucionarnega ob-
dobja. Proletarsko umetnost in književnost (kar je ob objavi leta 1923
že širši pojem od Proletkulta, če ne celo povsem drugačen) obravnava
z značilno ruskim izhodiščem. V prikazu razvoja buržoazne književnosti
Trocki namreč trdi, da je njen vrh nastopil v drugi polovici devetnaj-
stega stoletja — stališče, ki bi mu bolj svetovljanski Plehanov ugovar-
jal, češ da v tem obdobju buržoazija umetnosti sploh ni več naklo-
njena. »Zdaj, v času predaha, bodo pri nas v Sovjetski republiki o tem
še možne iluzije. Na dnevni red smo postavili vprašanja kulturne politi-
ke. Če smer naših sedanjih skrbi podaljšamo v bodočnost dolgega niza
let, si proletarsko kulturo lahko zamislimo. Toda kolikor je naša kultur-
na politika že dejansko pomembna in življenjsko nujna, kljub vsemu v
celoti nastaja v znamenju evropske in svetovne revolucije. Smo kot
vojaki na maršu. Tudi mi imamo dan počitka. Treba je oprati srajco,
si postriči in počesati lase, predvsem pa očistiti in namazati puško. Vse
naše sedanje gospodarsko-kulturno delo ni nič drugega kot urejanje
med dvema maršema. Pred nami so glavni boji, in morda niso tako
daleč. Naša doba ni doba nove kulture, ampak samo njeno preddverje.
Kot država moramo na prvem mestu obvladati najpomembnejše ele-
mente stare kulture, in to vsaj toliko, da izkrčimo pot novi.« Dela pro-
letarskih piscev so po njegovem mnenju dokumenti dobe, a umetniški
dokumenti gotovo ne. Proletariat bo dal svoj pečat kulturi, toda pred-
vsem z opismenjevanjem in izobraževanjem množic. V Rusiji sicer na-
staja nova inteligenca, toda njena naloga ni ustvarjanje proletarske
kulture v laboratorijih. »Glavna naloga proletarske inteligence v naj-
bližjem obdobju ni abstrakcija nove kulture, ki za sedaj še nima teme-
ljev, ampak naj konkretnejša kulturna politika, tj. zaostale množice naj
sistematično, načrtno in seveda kritično osvoje najnujnejše elemente
tiste kulture, ki že obstaja. Razredne kulture ni mogoče ustvariti mno-
žicam za hrbtom. Da pa bi nastajala skupaj z razredom, v tesnem od-
nosu z njegovim občim zgodovinskim vzponom, je treba zgraditi socia-
lizem vsaj v grobi obliki.«
Trocki govori, podobno kot Lenin, o proletariatu kot razredu, ki tako-
rekoč sploh ne obstoji, ki ga bo treba šele skonstruirati. Za sklep ugo-
tavlja, da sodobni Belinski ne bi bil književni kritik, ampak član polit-
biroja — tista razredna dejavnost, ki je v devetnajstem stoletju oživ-
ljala umetnost in kritiko, je sedaj na dnevnem redu vodilnega partij-
skega organa.
V poglavju o partijski politiki v umetnosti zavrača napade na sopot-
nike (»poputčiki«, izraz je iz francoske revolucije sam prenesel v rusko
= lojalni umetniki) in Voronskega (urednika Rdeče ledine), ki izvaja
partijsko nalogo. Umetnosti revolucije pač ne ustvarjajo le delavci. Ali
to pomeni, da mora Partija v umetnosti nastopati povsem eklektično?
»Marksistična metoda omogoča oceno pogojev razvoja nove umetnosti,
spremljanje vseh njenih virov, nadgrajevanje najnaprednejših med
njimi s kritičnim osvetljevanjem poti, toda nič več kot to. Umetnost si
mora z lastnimi nogami utreti svojo pot. Metode marksizma niso metode
umetnosti. Partija upravlja s proletariatom, ne pa tudi z zgodovinskim
18
procesom.« Partija ni umetnostna skupina zato, ker je oblastna sku-
pina. Zato brani interese delavskega razreda tudi v kulturi nasploh, ne
pa kake smeri posebej. V umetnosti ne ukazuje, njen razredni kriterij
kulturne politike je političen, ne pa kulturen.
Razredni temelj sopotnikov so kmetje. Ker buržoazije tedaj ni bilo več
na voljo, so pač Trocki in mnogi drugi vse, kar ni bilo mogoče strpati v
proletarsko torbo, naprtili kmečki malhi. Partija naslavlja, nadaljuje
Trocki, različnim skupinam idejno kritiko; predvsem pa je umetnost
revolucije realistična, vsebuje težnjo po življenju, kakršno je: stvarnost
jemlje za lastno podlago. Revolucija in romantika vsaj po Trockem ne
gresta skupaj — to nas spominja na Leninovo pripombo, da ga glasba
preveč razneži. Pod pojmom realizma si Trocki predstavlja realistični
monizem, ne pa starega realističnega stila. Vendar ta nasprotnik ro-
mantike takole utopično sklepa prvi del knjige: »Ne bo se zrušil le
zid med umetnostjo in proizvodnjo, ampak obenem tudi med umetno-
stjo in naravo. Ne v Rousseaujevem smislu, da bi se umetnost pribli-
žala naravnemu stanju, ampak nasprotno, tako da bo narava postala
,bolj umetniška'. Sedanjega razporeda in položaja gora in rek, polj in
livad, step in gozdov ter morskih obal ne moremo vzeti za dokončnega.
Človek je v podobo narave že vnesel različne, velike spremembe, toda to
so bili le učenčkovi poskusi v primeri s tistim, kar še bo. Ce je vera le
obljubljala, da bo gore premikala, je tehnika, ki ničesar ne obljublja
,na vero', dejansko sposobna rušiti in premikati planine... Človek se
bo ukvarjal s preregistriranjem gora in rek, nasploh bo resno in ne
enkrat popravljal naravo. Konec koncev bo preuredil svet, če ne po
lastni podobi, pa vsekakor po svojem okusu. Za bojazen, da bo ta okus
slab, ni nikakršnega razloga.« Da se ni bati, kaže tudi njegova ugotovi-
tev, da se bo »povprečen človeški tip dvignil do ravni Aristotela, Goe-
theja, Marxa. Nad to planinsko verigo se bodo dvigovali novi vrhovi.«
Trocki kritizira proletarsko kulturo, ob vseh znanih argumentih, še
posebej z lastne pozicije — nujne hitre družbene preobrazbe v brezraz-
redno družbo, nujne čimprejšnje svetovne revolucije. Pri tem pa se ne
zaveda, kako so ideali tehnicizma in amerikanizma (ki so mu s futuristi,
konstruktivnosti in Gastevim skupni,) prav tako romantične sanjarije,
kot ideje o laboratorijski izdelavi proletarske kulture; realizmom, ki ga
zahteva kot pogled na svet v umetniških delih, niso ravno v sorodu.
Zasnova kulturne politike, ki jo predlaga, je podobna kot Leninova,
vsaj glede trenutne politike prosvetljevanja, njegov odnos do proleta-
riata kot neuke mase, ki ji je treba predvsem poveljevati in se ne sle-
piti z njenimi domnevnimi avtentičnimi sposobnostmi upravljanja in
kulturnega izražanja, pa je še bolj izostren. Obenem je vidno, da je
prav Voronski s politiko, ki jo je uveljavil v Rdeči ledini, Trockemu
najbližji. To je Voronskega še drago stalo.
Buharin, kasneje domnevni glavni tvorec znamenite resolucije iz leta
1925, ki legalizira razvoj raznih smeri in skupin, se prav tako ni dal
prepričati, da je mogoče ustvariti proletarsko kulturo in umetnost, vse-
kakor pa je nasprotoval ideji o avtonomnosti njene organizacije.
2*	19
Obračun s Proletkultom
Lunačarski je dobil od vodstva stranke nalogo, da na kongresu Prolet-
kulta oktobra 1920 kritizira njegovo težnjo po avtonomiji od države in
Partije. »Izvestja« so 8. oktobra 1920 prinesla poročilo o njegovem na-
stopu, kjer pa je bilo zapisano, da je »tovariš Lunačarski opozoril, da je
treba Proletkultu zagotoviti poseben status, popolno avtonomijo.« Lu-
načarski je sicer pojasnil, da so novinarji njegov govor v časniku iz-
nakazili, toda to ni nič pomagalo proti Leninovi jezi. Lenin je zahteval,
da se predložena resolucija Proletkulta spremeni, da o njej nemudoma
razpravlja CK in da jo mora v spremenjeni obliki kongres Proletkulta
sprejeti še na isti seji. Leninov projekt resolucije je bil neizprosen:
1.	Prosvetno delo mora biti prežeto z duhom razrednega boja.
2.	Proletariat mora preko svoje avantgarde — partije in drugih organi-
zacij sodelovati na celotnem področju prosvete.
3.	Samo svetovni nauk marksizma je pravi izraz interesov, stališč in
kulture revolucionarnega proletariata.
4.	Marksizem ne zavrača pridobitev buržoazne epohe, ampak jih pre-
vzema in predeluje.
»5. Nepopustljivo stoječ na tem načelnem stališču, vseruski kongres
Proletkulta najodločneje zavrača vse poskuse, da bi si izmislili svojo
posebno kulturo, da bi se zapirali v svoje izolirane organizacije, razme-
jevali območja dela Narkomprosa in Proletkulta itd. ali ustanavljali
.avtonomijo' Proletkulta znotraj ustanov Narkomprosa itd. kot teore-
tično zmotne in praktično škodljive. Nasprotno, kongres meni, da je
brezpogojna dolžnost vseh organizacij Proletkulta, uvrstiti se med po-
možne organe v mreži ustanov Narkomprosa in pod splošnim vodstvom
sovjetske oblasti (posebno Narkomprosa in RKP) uresničevati svoje na-
loge kot del nalog proletarske kulture.«
Citirana peta točka pomeni ključno vprašanje, saj so vse ostale za jedro
Proletkulta načelno sprejemljive. Začel se je proces »podržavljanja«
Proletkulta. Glavni korak v tej smeri je bil dosežen na plenumu CK
RKP/b 10. novembra 1920. Lenin je predložil plenarni seji naslednji
predlog sklepa: »Ko CK sprejema resolucijo politbiroja, v načelu so-
glaša z načrtom instrukcije glavne uprave za politično-prosvetno delo, s
pooblastilom politbiroju, naj jo definitivno redigira zaradi natančnej-
šega izražanja osnovne ideje, da je treba delovanje Proletkulta na pod-
ročju znanstvenega in političnega prosvetljevanja združiti z delom
Ljudskega komisariata za prosveto in gubernijskih oddelkov za ljudsko
izobraževanje, medtem ko na umetniškem področju (glasbenem, gleda-
liškem, likovnem, književnem) ostaja avtonomen; vodilna vloga orga-
nov Ljudskega komisariata za prosveto, ki jo je RKP dvakrat prečesala,
se ohranja le zaradi boja proti očitnim buržoaznim stranpotem.«
Mnogi raziskovalci (med njimi tudi Edward J. Brown, ki je študijsko
obdelal proletarsko epizodo v ruski literaturi za obdobje 1917—1932)
so prepričani, da šele resolucija 1925. leta, kljub svoji odprtosti do
različnih skupin, pomeni začetek vmešavanja partije v umetniško in
kulturno življenje. S tem nasedajo idilični podobi o svobodni in spon-
tani ustvarjalni iniciativi revolucionarnih let in o dvajsetih letih sploh.
20
Dejstvo, da do tridesetih let še ni bila izoblikovana centralistična biro-
kratska oblast v kulturi, in da je še obstajala demokratična razprava,
pogosto, celo javna, o številnih vprašanjih, še ne pomeni, da partija
ni imela lastne kulturne politike in da se ni spuščala tudi v ocenjevanje
skupin in usmeritev. Konec koncev je bila to njena družbena vloga in
program, ki je ob iztekanju državljanske vojne moral prihajati vedno
bolj do izraza. Da partija nima svoje kulturne politike, so ji tedaj
očitali skrajneži iz vrst Oktobra, kasneje voditelji VAPP-a in RAPP-a,
ki so se po podreditvi prosvetne, dejavnosti komisariatu in partiji
borili vsaj za samostojno ideološko nadvlado v umetnosti, posebej v
literaturi. Da je imela RKP jasno predstavo o svoji vlogi, ne kaže le
podreditev delovanja Proletkulta na področju »znanstvenega in politič-
nega prosvetljevanja« Narkomprosu, ampak tudi opomba, da je avto-
nomija umetniškega delovanja omejena z ideološko vlogo preprečevanja
buržoaznih zablod. Razprava o tem, kaj je dejansko buržoazna stranpot
v umetnosti, je potekala skozi vsa dvajseta leta — zlasti o vlogi t. i.
»sopotnikov«, pa tudi o delovanju revije Rdeča ledina. Po drugi plati
pa je napačna predstava tudi tista, ki vidi v dvajsetih letih dobo ne-
kakšnega prostega, samolastnega razcveta umetniških tokov, povsem
neovirnega oz. nevodenega. Ostra delitev na partijsko upravljano pro-
svetno delo in omejeno avtonomijo umetniške ustvarjalnosti je namreč
neboleča le za tradicionalno umtniško in kulturniško delovanje; za
programe, kakršna sta bila proletkultovski ali futuristični, pa je po-
menila usodno omejitev in zlom. Pri Proletkultu, ki je bil umetniško
šibak in programsko neizdelan izraz specifičnih kulturnopolitičnih idej,
ločenih od partijskega programa, je ta zlom nastopil dovolj hitro. Raz-
lične skupine, sestavni deli, usmeritve so se že v prvi polovici dvajsetih
let razleteli na različne strani, od Kovačnice do Oktobra. Pri avantgardi
pa je ta zlom potekal počasneje, z mnogimi poskusi, da bi si izgubljeno
vlogo hegemona nekaterih prosvetnih dejavnosti ponovno pridobila in
priborila z novimi, konstruktivističnimi in produktivističnimi programi
kot poskusi, ki naj dokažejo, da je prav njena smer narejena po meri
prosvetne množične dejavnosti, pa tudi po meri tehničnega in ekonom-
skega napredka sovjetske družbe. Zato je bila delitev na umetnost in
prosveto za obe usmeritvi usodna — ni proletkulta brez samostojne
kulturnoprosvetne množične samodejavnosti, odrivanje avantgarde na
relativno svobodno avtonomno področje umetnosti pa pomeni njeno
izrivanj v klasični položaj umetnosti po modelu buržoazne družbe. Prav
temu pa se je skušala upreti in izogniti, Obenem je to negacija vseh
poskusov, da bi se katerikoli program kakršnekoli umetniške ali kul-
turne skupine ali tendence lahko po lastni logiki razvijal med množi-
cami in z njimi.
O taki kulturni politiki priča tudi navodilo o Proletkultih, ki je bilo
po pooblastilu plenuma izdelano in razposlano kot pismo CK RKP 1. de-
cembra 1920. Tam se zahteva:
1.	Delo Proletkulta mora biti zastavljeno z najtesnejšim sodelovanjem
Proletkulta in Narkomprosa.
2.	Ustvarjalno delo Proletkulta mora biti sestavni del Narkomprosa
kot organa, ki realizira diktaturo proletariata na področju kulture.
3.	Centralni organ Proletkulta postaja oddelek Narkomprosa, njemu
podrejen, in se v vsem ravna po smeri, ki jo Narkomprosu diktira RKP.
4.	Ustrezno se podredijo lokalni organi Proletkulta.
21
5. Narkomprosu daje CK RKP direktivo, da mora omogočati prole-
tarcem svobodno in ustvarjalno delo v svojih institucijah.
Tem direktivam so dodana še pojasnila, posebej zoper neodvisnost Pro-
letkulta, ki je bila pred revolucijo dopustna, pod sovjetsko oblastjo pa
je nepotrebna. »Futuristi, dekadenti, privrženci marksizmu sovražne
idealistične filozofije, in končno, preprosto ljudje s poreklom v vrstah
buržoazne publicistike in filozofije, ki v življenju niso uspeli, so po-
nekod pričeli voditi vse posle v Proletkultu.« Ponujanje mahizma in
futurizma kot proletarske kulture delavcem je prinašalo buržoazne po-
glede v filozofiji in iznakažen okus v umetnosti. Odpor proti taki usme-
ritvi partije, ki je v oznakah proletkulta in futurizma vsaj na papirju
že leta 1920 dosegla slog kasnejših ideoloških dekretov, ni bil majhen.
O njem priča nadaljevanje tega instruktivnega pisma.
»Isti intelektualni elementi, ki so svoje reakcionarne poglede skušali
vtihotapiti v obliki ,proletarske kulture', zdaj dvigujejo bučno agitacijo
proti omenjeni odločitvi CK. Ti elementi skušajo resolucijo CK razložiti
kot korak, ki baje omejuje možnosti umetniške ustvarjalnosti delavcev.«
Prosvetiteljska miselnost, prevzeta še iz druge internacionale, ni mogla
razumeti, kaj vendar ovira umetnike, pa četudi proletarske, da počno
s svojo umetnostjo povsem svobodno karkoli hočejo — saj jim je vendar
edina omejitev, da se ne vtikajo v družbeno preobrazbo, da se ne vti-
kajo v revolucionarno dejavnost, v tisti proces, ki mu Marx pravi, da
si morajo v njem delavci vreči z ramen vse staro govno. Zoper očitke,
da oži svobodo ustvarjalnosti, pismo odgovarja: »Iz projekta instruk-
cije, ki ga je izdelal Narkompros in potrdil CK naše partije, bodo vsi
tovariši, ki jih to zanima, videli, da je zagotovljena popolna avtonomija
reorganiziranih delavskih proletkultov v umetniški ustvarjalnosti. CK
je dal povsem jasne direktive s tem v zvezi za dejavnost Narkomprosa.
CK bo tudi pazil in priporočil gubkompartom, naj skrbe, da ne bi pri-
hajalo do malenkostnega pokroviteljstva nad proletkulti, ki se reorga-
nizirajo.« Osnovni cilj je bil dvojen: najprej preseči neodvisnost Prolet-
kulta, nato pa ločiti t. i. buržoazne intelektualne elemente od delavskih;
in preostale delavske ustvarjalce prepusti čisti umetnosti. Pismo v za-
ključku sporoča, da je treba iz Narkomprosa odstraniti vse buržoazne
struje. Zategadelj morajo biti tudi gubernijski oddelki za ljudsko pro-
svetljevanje skrbno kadrovsko sestavljeni iz preverjenih proletarskih
elementov. S »čistko« v Proletkultu in Narkomprosu je partija sama
uveljavila načelo, ki se sicer pripisuje programu Proletkulta — prole-
tarsko čistost. Tudi zato se je lahko Proletkult tako hitro razkrojil na
povsem klasično usmerjene umetniške skupine na eni in na sektaško
proletarske na drugi strani. Zaradi posega Partije so se sektaške struje
v proletarski kulturi okrepile in postale vidne pri oblikovanju VAPP-a.
S proletarskim sektaštvom se je Partija spopadla šele 1932. leta, toda
tedaj je bilo to le še pretveza za stalinizacijo kulturnega organiziranja.
Razmerja, ki so s tem posegom nastala, so še jasnejša, če si bliže ogle-
damo odločitev, naj se v Narkomprosu oblikuje Glavna uprava za
politično-prosvetno delo (Glavpolitprosvet). Ni šlo le za podreditev Pro-
letkulta Narkomprosu, ampak za podreditev Narkomprosa partiji. Lu-
načarski, ki mu je vodstvo vključno z Leninom večkrat očitalo mlačnost
in počasnost pri predvidenih akcijah množičnega prosvetljevanja, pri
reorganizaciji in širjenju mreže knjižnic, v postavljanju spomenikov
22
itd., je bil po letu 1920 v svojih ministrskih kompetencah bistveno
omejen. Glavpolitprosvet je bil ustanovljen 10. novembra 1920 na osnovi
Leninovih navodil Buharinu in Preobraženskemu. Dekret je bil objav-
ljen 23. novembra 1920, šlo pa je za centralizacijo celotnega politično-
prosvetnega dela v državnem ministrstvu, a z neposredno podreditvijo
tega oddelka partijskemu agitpropu. Glavpolitprosvet je bil le po loka-
ciji del komisariata, vodil pa je vse političnoprosvetno in agitacijsko
propagandno delo, množično komunistično izobraževanje odraslih (sem
sodijo likvidacija nepismenosti, šole, klubi, knjižnice, čitalnice), pa tudi
partijsko izobraževanje (partijske, višje in druge šole). Upravo je do
junija 1930 vodila Leninova žena Krupska. Med posledicami take re-
organizacije ni bilo le podrejanje partiji, ampak tudi omejitev v delo-
vanju tistih ustanov ministrstva, ki jih je Lunačarski zaupal avantgar-
distom. Tako je bil leta 1921 reorganiziran in »očiščen« oddelek za li-
kovne umetnosti, medtem ko je INHUK (drugi od ministrstva podpirani
center avantgarde) preživel le do leta 1923. 2e leta 1921 so brez obraz-
ložitve zaprli ateljeje Pevsner ju, Kandinskemu, Malj evi ču in Tatlinu.
Leta 1922 so Rusijo zapustili Kandinski, Gabo, Pevsner, Sagal in Bur-
ljuk. Gledališka dejavnost Mejerholda se je obdržala nekaj dlje, a s
prilagoditvami. INHUK je bil leta 1923 pripojen Akademiji znanosti
in je bil tudi vsebinsko akademiziran. Po letu 1923 je ostal avantgardi
en sam center — LEF, in povsem točno je ob obisku v Sovjetski zvezi
leta 1925 Teige ugotovil, da je sovjetska leva umetnost izjemno razvita,
da pa ne uživa nič večje državne podpore kot kjerkoli drugod, in da
je prav tako izolirana.
Sklep
Bilo bi izrazito poenostavljanje, ko bi kljub procesu, ki smo ga skušali
prikazati vsaj v obrisih, sklepali, da je Partija s svojim posegom ne-
posredno, kot je sama dejansko hotela, odstranila prvotno podlago
Proletkulta. Ideje, ki so vodile nastanek Proletkulta in njegov razcvet
v letu 1920, same po sebi niso mogle zdržati preizkusa časa. Pri tem pa
je vendarle značilen značaj partijskega posega: hierarhična podreditev,
ideološka oblastnost in administrativna zlitost države in partije v kul-
turi in prosveti. Vse prvotno navdušenje, romantični estetski elan,
anarhične predstave o kulturni revoluciji in podobne ideje je skupaj
z ostalim revolucionarno rušilnim erosom povozil čas, ko je nastopilo
obdobje nove ekonomske politike. Podržavljenje sovjetov in s tem iz-
guba njihove samoupravne družbene vloge, uvajanje jedinonačalija
in izginotje proletkulta pod pritiskom Partije — vse to so le različni
momenti istega družbenega procesa. Nič ni namreč moglo bolj zavdati
proletarski kulturi, kot prehod iz državljanske vojne in vojnega ko-
munizma v komunizem graditve, komunizem elektrifikacije, težke in-
dustrije in težke organizacije. Cas NEP-a ni bil le čas »nepmanov« in
»stenic«, ni bil le raj Ostapov Benderjev in malih uživaških popoli
buržujev, ampak tudi čas pretvorbe ustanov revolucije v institute in
aparate države ter partije. Kot je Trocki dobro zapisal, je Partija začela
upravljati s proletariatom, in ne z umetnostjo — zato pa je morala od-
straniti tiste kulturne tokove, ki so izhajali iz avantgardnega izhodišča,
da se je vsaj v kulturi proletariat sposoben upravljati sam.
23
Zdaj Partija podpira poleg že omenjene organizacije proletarskih pisa-
teljev (VAPP, kasneje RAPP) tudi široko oživitev književnega življenja,
posebej z ustanovitvijo revije Rdeča ledina. Prva številka je izšla ju-
nija 1921. leta s podporo Lenina, Krupske in Gorkega. To je bil čas,
ko se je zdelo, da Rusija umira v mrazu, lakoti, pomanjkanju in ob
odporu stare inteligence. Nalogo, da ustanovi revijo, je Voronski dobil
3. 2. 1921. Svoj program je v Glavpolitprosvetu razložil Krupski, ta pa
ga je peljala na politbiro, kjer je program odobril Lenin osebno. Revija
je bila za tedanje razmere resnično velikopotezno zasnovana, povsem
v tradiciji izredne vloge revij v ruskem književnem življenju — prva
številka je izšla v 15 000 izvodih na 300 straneh velikega formata. Bri-
1 j anten je bil njen neliterarni, torej znanstveno in politično razsvetlje-
valni in diskusijski del. Tu so objavljali najvidnejši komunistični inte-
lektualci z vseh področij (Preobraženski, Varga, Timirjazev, Friče,
Pavlovič, Lenin, Krupska, Radek, Lunačarski, Buharin, Pjatakov, Frun-
ze, Olminski in drugi). Njen literarni del je bil sprva skromen, in tudi
Gorki, kljub obljubam prijatelju Voronskemu, za prve številke ni ni-
česar poslal. Kasneje pa se je revija razvila v osrednji organ objav-
ljanja »sopotnikov«, ideje Voronskega o marksistični estetiki pa so
spodbudile tudi nastanek skupine Pereval konec 1923. leta. Revijo so
rapovci ostro napadali, pa tudi lefovci ji niso ostali dolžni; prvi zato,
ker jim je bila premalo proletarska in ker so nasprotovali delovanju
sopotnikov, slednji pa, ker je bila revija v glavnem privržena starim
književnim konceptom, realizmu in plehanovski estetiki. Osnovna ideja
urejanja revije je bila povsem nepovska: tako kot je treba staro teh-
nično in znanstveno inteligenco, če je le lojalna do oblasti, pridobiti
za organizatorsko in raziskovalno delo v ekonomiji, je treba specialiste-
umetnike, če le niso nasprotniki socializma, pridobiti za kulturo.
Kulturnopolitični in marksističnokritični koncept te revije je dejansko
izraz tedanje partijske politike sodelovanja z vsemi, ki priznavajo legi-
timnost sovjetske oblasti, četudi ji ne pojejo ravno hvalnic. Partijska
sočasna podpora posebni proletarski književni dejavnosti je drugi pol
tega političnega koncepta, in resolucija iz 1925. leta izraža predvsem
poskus ohranitve te dvojnosti, z zahtevo po miroljubni koeksistenci
obeh polov. Proti koncu dvajsetih let, ko se je ta politika partije po-
stopno spreminjala, je bila Rdeča ledina osrednja tarča napadov. Samo-
stojnost Voronskega v uredniškem delu je bila omejena, končno pa je
bil tudi odstranjen. Končal je v čistkah kot trockist.
Če povzamemo: leta 1920 ni šlo za nasprotovanje nedvomno naivnim
idejam o tvorbi proletarske kulture. Slo je za proces boja za oblast
na področju enega od ideoloških aparatov države in partije. S Prolet-
kultom je bila zlomljena možnost avtonomnega potekanja kulturne
revolucije. Obstoj različnih skupin ni bil odvisen le od njihove lojal-
nosti do revolucionarne oblasti, ampak tudi od njihovega pristajanja
na vladajočo idejno vlogo partije v umetnosti. Avtonomnost je bila
pokopana, sektaštvo pa je prav tedaj šele dobro zacvetelo. Partija se
je v naslednjem obdobju obzirno in modro naslanjala tako na prole-
tarsko književnost, kot na zmerno kulturno politiko Voronskega. Avant-
gardni projekt revolucionarne kulturne preobrazbe se je sočasno umak-
nil v umetniško privatnost in s tem izgubil pod nogami lastna tla,
ki jih je začutil v burnih letih revolucije in državljanske vojne.
24
In če končam anekdotično, a izpričano: ko je tekel pogovor o ukrepih
za likvidacijo Proletkulta in o predloženi partijski resoluciji, se Bu-
harin ni strinjal s četrto točko besedila, ki je govorilo o buržoazni kul-
turi. Ker je Lenin prav Buharina predlagal za izvršitelja sklepov, je
Buharin svoje nestrinjanje javno izrazil, češ da v revolucionarno kul-
turo ni mogoče prevzemati in predelovati kulture buržoazne epohe.
Lenin mu je poslal listek s tole vsebino:
»1. prol. kultura = komunizem
2.	realizira RKP
3.	razr.-proletar. = RKP = sovjetska oblast
V tem se vsi strinjamo?«
LITERATURA:
Edward J. Brown: The Proletarian Episode in Russian Literature 1928—1932,
Columbia University Press, New York 1953
Sovjetska književnost 1917—1932. Manifesti i programi, književna kritika,
nauka o književnosti. Uredio A. Flaker, Naprijed, Zagreb 1967
Marksizam i književnost I in II, uredil Sreten Petrovič, Prosveta, Beograd
1983	!
University Press, Princeton 1968
Robert A. Maguire: Red Virgin Soil: Soviet Literature in the 1920's, Princeton
Lav Trocki: Književnost in revolucija, Otokar Keršovani, Rijeka 1971
Književna kritika i marksizam, Prosveta, Beograd 1971
V. I. Lenin: O kulturi in umetnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana 1972
V. I. Lenin: Dela, Jugoslavijapublik, Beograd 1974
Aleksandar Flaker: Ruska avangarda, Liber/Globus, Zagreb 1984
Boljševička partija i sovjetska književnost. Kratak pregled dokumenata, Novo
pokoljenje, Zagreb 1974
Michel Ragon: Histoire de la littérature ouvriere du moyen age a nos jours,
Les Editions Ouvrieres, Paris 1953
Plehanov: Umetnost in družbeno življenje
Predgovor v III. izdajo zbornika »Čez dvajset let«
Dobroljubov: Književno kritički članci, Kultura, Beograd 1948
A. V. Lunačarski: Stat'i o sovetskoi literature, Moskva 1958
Anatoli Lunatscharski : Die Revolution und die Kunst, VEB Verlag der Kunst,
Dresden 1974 (2. izdaja)
Sonja Briski: Umetnost i revolucija. Slučaj ruske avangarde, Magistrsko delo
na FF Beograd, grupa za zgodovino umetnosti, januar 1978 (tipkopis)
Helga Gallas: Marksistička teorija književnosti, Školska knjiga, Zagreb 1977
Wladimir Gorbunow: Lenin und der Proletkult, Dietz Verlag, Berlin 1979
Sheila Fitzpatrick: The Commissariat of Enlightenment, Cambridge Univer-
sity Press 1970
25
V dodatku objavljamo prevode, ki nakazujejo proletkultovsko teorijo
in prakso. Izvirna informacija je vsebovana v tekstih Bogdanova in Ker-
ženceva (zlasti ideje Bogdanova o proletarskem pesništvu so delovale
po vsem svetu, tudi pri nas). Preostala besedila iz Die rote Fahne kažejo
na polemične boje o odnosu do meščanske umetnosti in o načrtih za
nastajanje proletarske literature v Nemčiji, govore pa tudi o težavah in
družbenih omejitvah v delovanju proletarskih skupin v okolju weimar-
ske republike. Vsebina in tematika teh besedil se navezuje tudi na
drugo plat polemike, med partijskim marksizmom in dadaističnim anar-
hizmom, ki smo jo v Časopisu za kritiko znanosti že objavili v prejšnjih
številkah. Tekste je prevedla Mojca Dobnikar, verzi pa Vladimir
Gajšek.
26
Kaj je proletarsko pesništvo
Aleksander A. Bogdanov
Proletarsko pesništvo je predvsem pesništvo, določena umetnost.
Ni pesništva, kakor sploh ni umetnosti, če manjka živo upodabljanje.
Tudi če spravimo tabelo poštevanke ali psihične zakone v najbolj izbru-
šene, naj brezhibne j še verze, pesništva ne bomo dosegli.
Ni pesništva, kakor sploh nobene umetnosti, če so podobe sestavljene
brez medsebojne skladnosti, če si ne ustrezajo in se ne povezujejo, če
jim manjka neka »organiziranost«. Če denimo opisanih likov ne po-
vezuje enotnost osnutka, če so brez reda, čisto naključno natreseni, ne
bomo nikoli dosegli slike, umetniškega dela.
Pred nekaj meseci so bili v nekem časopisu objavljeni verzi, ki so se
začeli takole:
Vojna do zmage, vojna naj bo,
trgovec z malho kriči občutljivo tako.
Kri padlih ga nič ne skrbi,
da na dobičku le kaj ne zgubi.
In še podjetnik v profitni sli
delavca čisto zavestno slepi.
S strani redakcije je bil zločin, da je natisnila takšne verze, zločin tako
nad bralci kakor nad avtorjem, nekim odkritosrčnim, poštenim de-
lavcem, ki preprosto ni vedel, kaj je pesništvo. Tem verzom manjkajo
žive metafore (glavno — vojna se konča z dobičkom) ali pa so med
seboj v najbolj grobem protislovju (denarnice »vpijejo« in povrh še
»navdušeno«). Ti verzi se zdijo, kot bi bili namenoma napisani tako,
da bi služili kot vzorec tega, kaj je umetniškemu nasprotno.
27
Nikoli ne smemo pozabiti: umetnost je organizacija živih podob; pes-
ništvo je organizacija živih podob v obliki besede.
II.
Začetek pesništva izvira tam, kjer izvira začetek govorice sploh.
Kriki, ki so jih primitivni ljudje pri delovnem naporu nehote iztisnili
iz sebe, delovni kriki so bili prve klice besede, prva oznaka; naravna
in drugim razumljiva oznaka dejavnosti, pri kateri so nastali. Isti
delovni kriki so bili klica delovne pesmi.
Delovna pesem ni bila zapravljanje časa ali preprosto zadovoljstvo.
V	skupnem delu je združevala napore tistih, ki so delali, jim pomagala,
da so se prilagodili en drugemu, dala naporom ritmičen red, ritmično
povezavo. Tako je bila sredstvo za organiziranje kolektivnih naporov.
Enak pomen je ohranila do zdaj.
Bojna pesem, ki se je razvila pozneje, prav tako služi organizacijskemu
namenu, le da z drugim odtenkom. Peli so jo pred bojem in je ustvar-
jala enotnost razpoloženja, povezavo kolektivnega čustva, osnovni pogoj
za enotno ravnanje v boju. V določeni meri je bilo to pripravljalno
organiziranje sil kolektiva za težavno nalogo, pred katero je bil.
Drugi koren pesništva je mit; ta je tudi začetek vsakega znanja.
Izvorno pomenijo besede človeška dejanja; toda sporočila o pojavih
in dejanjih obdajajoče jih narave, njenih elementarnih sil, so lahko
ljudje ustvarjali samo s pomočjo istih besed. Tako je bila narava tudi
v naj primiti vne j šem opisu ali pripovedi neogibno počlovečena; naj je
bil govor o živali ali drevesu, o soncu ali luni, o reki ali potoku, o
vsakem predmetu se je govorilo kot o človeku: sonce se »dvigne« na
nebo in »spusti« z njega, zjutraj »vstane«, zvečer gre »spat«, pozimi
»boleha« in »upada« itn. To nehoteno prenašanje pojmov s človeka
na naravo imenujemo osnovna metafora. Brez nje se razmišljanje o
zunaj človeškem svetu ne bi moglo začeti, ne bi moglo nastati spoznanje.
Pozneje je človeško mišljenje spoznalo razliko med notranjim človeškim
in obdajajočim ga zunanjim svetom, se osvobodilo osnovne metafore,
zlasti potem, ko so bila ustvarjena imena za reči. Toda mišljenje tudi
zdaj še ni čisto prosto osnovne metafore. 2e samo beseda svet (rusko
mir, kar obenem pomeni tudi občestvo, kolektiv, op. prev.) je eden
njenih preostankov, saj pomeni pravzaprav občestvo, človeški kolektiv.
V	pesništvu je bila in je vloga osnovne metafore silna: počlovečenje
narave je ena glavnih metod pesništva.
Izvorno ni mit vseboval nič izmišljenega. Ce je oče svojim otrokom
posredoval izkušnjo, ki jo je imel sam, jim denimo poročal, kako se
med letom spreminja usoda sonca, je moralo to primitivno astronomsko
predavanje neizogibno dobiti značaj pustolovske zgodbe o silnem in
dobroti j i vem človeku, ki je v hudem boju s sovražnimi silami. Te se
mu včasih umikajo, včasih pa mu prizadenejo poraze in rane, ga osla-
bijo itd. Iz tega je potem nastal nek pesniški mit, pri Babiloncih — o
junaku Gilgamešu, pri Grkih — o junaku Heraklu. Ce je primitivni
28
človek hotel drugemu, manj izkušenemu sporočiti, da so trupla živim
ljudem škodljiva, da povzročajo bolezni, ki človeka oslabijo ali ubijejo,
je nastala pripovedka o potuhnjenih mrtvecih, o njihovem sovraštvu
do živih, snov, iz katere so pozneje nastali vampirski miti. Takrat je bila
to edina oblika širjenja spoznanj v človeški družbi.
Pesništvo, proza, znanost so bili nerazločljivo zliti v nedoločni klici, ki
jo predstavlja primitivni mit. Njegov živi smisel, njegov pomen za člo-
veško družbo pa se predstavlja v čisto določeni luči: mit je bil spet
sredstvo za organiziranje skupnega dela v življenju ljudi.
Cemu se je znanje, ki so ga ljudje nabrali o samih sebi, o življenju
narave, posredovalo iz generacije v generacijo? Da bi se praktična
prizadevanja ljudi uglasila s temi spoznanji, da bi bilo mogoče človeško
moč uravnavati in združiti ustrezno tem spoznanjem, skratka, da bi
se praktična prizadevanja človeka organizirala na osnovi teh spoznanj.
Izvorni mit o soncu, opis menjave letnih časov, je dal nujna uvodna
napotila za sistem kmetijskih del, prav tako za lov, ribolov in za vsa
opravila, katerih organizacija se opira na načrtno razdelitev dela po
eltnih časih, na »časovno orientacijo«. Mit o mrtvecih je dal napotila za
higienske ukrepe v zvezi s trupli, da so jih denimo pokopavali dovolj
globoko, dovolj daleč od bivališč itd. Primitivno pesniško znanje je
v takratni praksi prav tako igralo organizacijsko vlogo kot najnovejše
eksaktne znanosti v moderni produkciji.
III.
Se je življenjski pomen pesništva sploh kaj spremenil?
Spomnimo se, kaj so stare Homerove, Heziodove pesnitve pomenile
stari Grčiji: pomembno vzgojno sredstvo. Kaj pa je vzgoja? To je naj-
osnovnejše organizacijsko delo, ki daje družbi nove člane.
Ljudi se pripravlja tako, da so pozneje sposobni biti živi členi v sistemu
družbene povezanosti, da so sposobni zavzemati določeno mesto in
izpolnjevati neko funkcijo v skupnem socialnem procesu. Vzgoja orga-
nizira človeški kolektiv enako, kot se z učenjem korakanja, discipline
in bojnih metod organizira armada.
Naši teoretiki, ki imajo, ustrezno aristokratskim in delno kapitalističnim
tradicijam, umetnost za luksuz, za dragocen okras življenja, ne opažajo,
v kakšnem protislovju so s samimi seboj, če obenem priznavajo umet-
nosti vzgojni, tj. praktičnoorganizacijski pomen.
Obstajata dve meščanski teoriji: teorija čiste umetnosti in teorija me-
ščanske umetnosti. Prva trdi, da umetnost mora biti sama sebi smoter,
da mora biti prosta interesov in prizadevanj praktičnega boja človeštva.
Druga domneva, da umetnost mora udejanjati napredne tendence v
boju človeštva. Obema teorijama se lahko odpovemo, če proučimo, kaj
je dejansko umetnost v življenju človeštva. Umetnost organizira sile
človeštva čisto neodvisno od nalog, ki si jih le-to postavlja. Umetnosti
ni treba vsiljevati praktičnih nalog; to bi bilo zanjo škodljivo in od-
večno utesnjevanje; umetnik je le tedaj sposoben harmonično organi-
29
zirati svoje podobe, če ustvarja svobodno, brez prisile, brez vplivov.
Nesmiselno pa bi bilo umetnosti prepovedati, da bi prevzela politične
motive ali motive socialnega boja; vsebina umetnosti je vse življenje,
brez omejitev in brez prepovedi.
»Najčistejše« področje pesništva je lirika, umetnost osebnih razpoloženj,
čustvenih doživetij. Naj bi bila tudi ta umetnost sposobna imeti so-
cialnoorganizacijski pomen?
Ce bi lirika izražala samo osebna doživetja umetnika, ne bi bila ra-
zumljiva in zanimiva nikomur drugemu razen njemu samemu, torej
ne bi bila umetnost. Njen smisel je v tem, da oblikuje nek tip raz-
položenj, ki je skupen mnogim različnim osebam, podobnost in sorod-
nost duševnih vzgibov. Ko pesnik odkriva in pojasnjuje ljudem to
skupno, jih združuje, povezuje jih z nevidnimi nitmi medsebojnega
razumevanja na čustvenem področju, s »sočustvovanjem«, ki ga zbuja
v vseh. Obenem vzgaja eno stran duše teh ljudi v isti smeri, kar po-
glablja in utrjuje duševno sorodnost, trdnost njihove razredne ali so-
cialne povezanosti. S tem pa se pripravlja in razvija tudi možnost
skupnih, harmoničnih dejanj; tako kot smo ugotovili pri bojni pesmi,
gre tudi tu za določeno pripravljalno organiziranje sil kolektiva za
neke akcije skupnega življenja, skupnega boja.
Pesništvo, ki obnavlja življenje, denimo ep, drama, roman, ima enak
organizacijski pomen kot znanost in služi vodenju človeštva, da bi na
osnovi prejšnje izkušnje urejali medsebojne odnose ljudi.
Epske pesnitve denimo dajejo živo podobo množičnih akcij, poveza-
nosti med »junaki«, voditelji, in »množico«, ki jim sledi, med bojem
in pomiritvijo kolektivnih ljudskih sil ipd. Večina romanov, zlasti nji-
hova specifična romaneskna plat, predstavlja rešitve določenih nalog
na konkretnih primerih: kako moški in ženski individui v različnih
razmerah oblikujejo primitivne organizacije v obliki družine pa kako
se sploh različni individui prilagajajo ljudem okrog sebe, socialnemu
okolju. Drama podaja v dejanju socialne konflikte in njihove rešitve.
Dandanes sta pesništvo in literatura sploh za mestno prebivalstvo na
vsak način najbolj razširjeno in najučinkovitejše vzgojno sredstvo, tj.
uvajanje individua v sistem socialnih odnosov.
IV.
Današnja družba je razdeljena na razrede. To so kolektivi, ki jih loču-
jejo mnoga življenjska protislovja, in ki se zato vsak zase z različnimi
sredstvi organizirajo drug proti drugemu. Seveda so orodja njihove
organizacije, tj. njihove ideologije, različna, med seboj ločena, in ne le
da niso v soglasju, ampak so si večinoma najostreje nasprotna. To ve-
lja tudi za pesništvo; v razredni družbi je tudi le-to razredno pesništvo,
posestniško, kmečko, buržoazno in proletarsko pesništvo.
Tega si ne smemo razlagati, kot da pesništvo brani interese tega ali
onega razreda; slednje se zgodi, vendar zelo redko, in tudi tedaj le
v političnem, socialnem pesništvu. Vobče pa je njegova razredna na-
rava veliko globlje. Izraža se v tem, da je pesnik na stališču določenega
30
razreda: na svet gleda z njegovimi očmi, misli in občuti tako, kot
ustreza njegovemu razredu, socialni naravi le-tega. Za piscem, indi-
viduom, tiči kolektiv, razred kot pisec; in pesništvo je del zavesti tega
razreda, kolektiva.
Sam pisec sploh ne misli na to, včasih tega niti ne sluti. Včasih ne naj-
demo v njegovih pesnitvah nobenega namiga na razred, iz katerega
so nastala.
Narava je uglašena z najfinejšimi duševnimi vzgibi pesnika, na prvi
pogled se nam zdi to pesništvo najpopolnejši primer »1'art pour 1'art«,
ki mu manjka kakršnekoli socialne pogojenosti. In vendar so se že
takrat, ko še ni bilo marksizma, našli ljudje, ki so podobno pesništvo
občutili kot gosposko — kot posestniško pesništvo. In takšno je tudi
bilo, poezija, ki so jo določala razpoloženja, milje, miselne in življenjske
forme posestniškega razreda.
Popolna odmaknjenost od materialnih, gospodarskih, prozaičnih skrbi,
ki diha v tej liriki, je bila možna samo za gospodo, za posestniške ele-
mente, ki so se vse bolj trgali od produkcije. Celo buržoazija, ki se je
takrat razvijala, ki se je dvigala v mislih na dobiček in konkurenco,
ki je bila prežeta s poslovno atmosfero, ni zmogla tako prefinjene kulti-
viranosti občutij in čustev; razen tega kot pretežno mestni razred ni
bila sposobna tako tenkočutno razumeti in sprejemati narave kot po-
deželski posestnik. In očitno je, da je to pesništvo moralo biti organi-
zacijska sila odmirajočega posestniškega razreda, ki seveda ni bil pri-
pravljen brez boja predati svojega zgodovinskega mesta in je ener-
gično branil svoje interese. To pesništvo ni le združilo predstavnike
gospode v določenem skupnem razpoloženju, obenem je postavilo ta sloj
v nasprotje do siceršnje družbe, kar je spet podpiralo čustvo skupne
pripadnosti. V njem je utrjevalo čustvo duhovne premoči nad drugimi
družbenimi sloji in s tem tudi njegovo pravico do privilegiranega polo-
žaja; kakor da je govorilo: Kakšna estetska in vzvišena bitja smo
vendar mi, kako nežne in prefinjene so vendar naše duše, kako odlična
je vendar naša kultura! Iz tega je samo po sebi izhajalo prizadevanje
tega sloja, da bi s skupnimi močmi trdovratno branil svojo kulturo,
tj. seveda zunanje pogoje kulture, materialno bogastvo in prevlado
v družbi.
V razredni družbi ne more biti pesništva zunaj razredov; iz tega ne
sledi, da mora v vsakem danem primeru služiti izključno interesom
določenega razreda. Pesništvo Nekrasova vsebuje denimo goreč zagovor
interesov kmetstva in globoko razumevanje za njegovo življenje; prav
tako pa je njegovo pesništvo intenziven izraz prizadevanj, misli in
čustev razvijajoče se, a v starih življenjskih formah utesnjene mestne
inteligence, ki ji je Nekrasov pripadal po vsej svoji dejavnosti; brez
dvoma je njegovo pesništvo vsebovalo ostanke posestniške psihologije,
kajti izhajal je iz tega sloja. Pesništvo Nekrasova je razredno mešano
pesništvo. V našem času je takšne narave večinoma demokratično pes-
ništvo; nosi pečat kmečke inteligence, delavcev-kmetov, delavsko-
kmečke inteligence; to bi bilo mogoče z lahkoto dokazati pri mnogih
naših najnovejših pesnikih iz ljudstva.
Proletariat seveda ne potrebuje mešanega, ampak čisto proletarsko
razredno pesništvo.
31
V.
Naravo proletarskega pesništva določajo načelne življenjske razmere
delavskega razreda; njegov položaj v produkciji, način njegove organi-
ziranosti, njegova historična usoda.
Proletariat je razred, ki dela, je izkoriščan, se bori, razvija. Je razred,
ki je v velikih množicah skoncentriran v mestih; za ta razred je zna-
čilna tovariška delovna skupnost. Vse te poteze se zrcalijo v kolektivni
zavesti tega razreda, v njegovi ideologiji. Vendar vse te poteze ne
določajo proletarskega pesništva, ga ne izločajo iz vrste drugih pes-
ništev. Delo, izkoriščanje vladajočega razreda, prizadevanje po na-
predku, so mar to poteze, ki ločujejo proletariat od revnejšega kmetov-
stva, od nižjih slojev delovne inteligence? Očitno ne, lastne so tudi tem
skupinam, te skupine povezujejo z delavskim razredom. Te skupine
so lahko prej kot proletariat zakorakale v ustvarjanje svojega pesništva
in slednji se jim v prvih poskusih pesniškega ustvarjanja pridružuje.
V	fazi prvih poskusov ima proletarsko pesništvo nedoločeno revolucio-
narnodemokratičen značaj, tako kot denimo lepa spodnja pesem, ki jo
je napisal mlad delavec, Aleksej Gmirev, ki je pred nekaj leti umrl
v Katorgi :
Rdeča pesem
K soncu v strnjenih vrstah stopamo
In rdečo pesem svobode prepevamo.
Čez zemljo doni čisto in zveneče,
Kot vojna nevarnost, prebujojoče in grozeče.
Pesem se kakor plamen rdeči vzdiguje,
Ki ponosne in močne sklicuje.
Po poteh sonc stopamo zravnane glave,
Ko nosimo rdeče svetleče zastave.
Mrtvim je posvečen njih žalni trak,
K novim pohodom je usmerjen naš korak.
V	strnjeni vrsti stopamo pod zastavo rdečo,
Rdeči sončni žarki spremljajo nas in našo pesem rdečo.
Težak je ta pot, poln smrti, muk in nesreč,
Toda med vsemi drugimi ni noben tako rdeč.
Dolg je ta pot, dolg že več sto let,
Toda pred nami je raven in sončno jasnó razodet.
Neznatna naša četa je res, a se ne ukloni,
Saj z nami želijo nositi naše breme milijoni,
Zastave naše, voljo, trpljenje pa krvavenje,
Gnevni smo, a nestrmni kot je ljubezni žarenje.
Nobenega joka, počitka ni na grobeh,
Naprej, naprej, naprej, ki ljubiš sonca smeh!
V	tej pesmi ni, neglede na osebnost pisca, nič specifičnega, kar bi jo
lahko zaznamovalo kot proletarsko pesem. Lahko bi navdušila in zdru-
žila v revolucionarnem poletu tako delavce kot stare borce napredne
inteligence, narodnjake, ali kmečke borce za zemljo in svobodo. In
tako je revolucionarno pesništvo večinoma oblikovano, neglede na to,
ali je izšlo iz sloja inteligence ali delavstva.
32
VI.
Kar bistveno ločuje proletariat od drugih demokratičnih elementov,
je posebna vrsta njegovega dela in njegove delovne skupnosti.
Najgloblji prelom se je v delovni naravi človeka zgodil v časih, ko so
se »možgani« ločili od »delovnih rok«, »vodenje« od »izvajanja«, ko
je eden začel za druge misliti, odločati in jih voditi in so drugi samo
izvajali, kar in kakor je odločil. To je bila ločitev med organizatorjem
in izvajalcem. En človek je v odnosu do drugega postal višje bitje; na-
stalo je čustvo čaščenja. Na tej osnovi se je lahko razvil religiozni
svetovni nazor; prej takšnega nazora ni bilo, ga tudi ni moglo biti,
kajti narava je s svojimi strašnimi silami zbujala v človeku živalski,
ne pa »božji strah«, grozo pred silnimi sovražniki, ne pa predstavo
o kvalitativno višjih bitjih, s klanjajočo se ponižnostjo pred njimi, brez
katere religije ne bi bilo. Avtoritarna delovna skupnost je med svojim
razvojem in poglabljanjem prepojila zavest ljudi z duhom avtoritete:
vsa narava je bila podrejena vladajočim organizacijam, božjim bitjem;
vsako telo je dobilo voditeljico, dušo itd.
Po naravi svoje dejavnosti je organizator dejansko kvalitativno višji
tip, izvajalec pa podrejen; prvi ima iniciativo, pregled, kontrolo, za kar
so potrebne izkušnje, znanje in prizadevna pozornost; pri drugem naj-
demo avtomatično izvajanje, zaradi katerega so odveč vse kvalitete,
razen pasivne discipline, slepe pokornosti. Sužnju, podložnemu kmetu,
vojaku stare despotske vojske pri izvajanju njihovega dela ni bilo
treba razmišljati; to je bilo odveč, celo škodljivo; bili so živa orodja,
nič več.
Drugi prelom v delovni naravi človeka je pomenila specializacija. Vsak
specialist ima svojo nalogo, svoje izkušnje, svoj posebni mali svet; polje-
delec pozna polje, plug in konja; kovač svoje nakovalo, svoje kladivo,
svoj meh; čevljar svoje usnje, svoje šilo, svoje kopito; nihče ne pozna
in niti noče poznati tujega dela, toliko lažje se zbere za lastno, toliko
popolneje ga obvlada. Ta prelom še bolj poglobi ločenost, neodvisnost
specializiranih gospodarskih kompleksov, ki se srečujejo samo ob me-
njavi blaga na trgu. Tu se ta prelom še posebno poglobi z bojem vseh
proti vsem, kupcev proti prodajalcem za ceno, prodajalcev med sabo
za prodajo, kupcev za potrebno blago, če ga je malo.
Ta drugi prelom v človeški delovni naravi povzroči individualizem.
Človek se v svojih mislih in čustvih navadi na to, da nasprotuje drugim
ljudem; v sebi vidi absolutno ločeno bitje z ločenimi interesi, samo-
stojno ustvarjalno bitje, ki je v svojih prizadevanjih in ravnanju ne-
odvisno od družbe. Individuum, osebni jaz je zanj središče svetovnega
nazora, občutenja sveta; svoboda tega jaza pa najvišji ideal.
Tadva preloma v delovni naravi prežemata zavest starih razredov in
torej tudi njihovo pesništvo. Pesništvo docela avtoritarne epohe, fev-
dalizma, je skozinskoz prežeto z duhom avtoritete; njegovi miti, nje-
govi epi, denimo Geneza pri Judih, Iliada in Odiseja pri Grkih, Mahab-
harata pri Indijcih in Slovo o polku Igorjevem pri Rusih reducirajo
ves potek življenja, povezanost njegovih dogodkov v dejanja junakov,
bogov, kraljev, voditeljev; lirika, esktremen primer tega nudijo Da-
3 Proletkult	33
vidovi psalmi, občuti naravo kot izraz božje volje, prežeta je s pobož-
nostjo in ponižnostjo. V pesništvu meščanskega sveta vlada individua-
lizem; središče je osebnost, njena občutja, njena usoda; pesnitev, roman,
drama opisujejo spopade osebnosti z zunanjim svetom, njen odnos do
drugih ljudni, do narave, njen boj za srečo, za socialni vzpon, njeno
ustvarjanje, njene zmage, njene poraze; lirika vsebuje samo indivi-
dualno psihologijo, duševne vzgibe in razpoloženja ene same osebe;
njene sanje, njena razočaranja, njena spolna ljubezen, njene muke
in njeno navdušeje, to je vsebina lirike.
Naj omenimo, da je pesništvo meščanskega sveta ohranilo marsikaj iz
avtoritarne zavesti, kajti meščanska družba je obdržala mnoge elemente
avtoritarne delovne skupnosti, elemente gospostva in podrejenosti.
Razen tega je različnost meščanskih skupnosti, veliki in mali kapita-
listi, zgornja inteligenca, konservativci in napredni kmetovalci, borzni
špekulantje in rentniki, skupaj z različnimi križanji in mešanji teh
skupin povzročila raznovrstnost form in vsebin v pesništvu, čeprav je
njegova osnovna narava vselej enaka.
VII.
S strojno produkcijo se začnejo načelna nasprotja v naravi dela prvič
zraščati. »Delavske roke« niso več preprosto roke, delavec ni več pasivni
in avtomatično izvajajoči individuum. Podrejen je, vendar tudi on
upravlja »železnega sužnja«, stroj. Kolikor bolj je stroj zapleten in
popoln, toliko več dela, opazovanja in nadlzora, pregleda nad vsemi
platmi in pogoji njegovega funkcioniranja je potrebno; tudi stroj ima
včasih svoje muhe in odpove, in v takšnih primerih so gotov pogled na
to, kar se je zgodilo, iniciativa in odločnost največjega pomena. To pa
so načelne poteze organizacijskega dela; povezane so tudi z določenim
znanjem, inteligentnostjo, sposobnostjo za prizadevno pozornost — kar
vse so lastnosti, značilne za organizatorja. Delo pa ostaja neposreden
fizičen napor; hkrati z možgani delajo tudi roke.
Specializacija tudi ne zadeva več tako zelo delavcev kot stroje; delo
na različnih strojih si je po svoji organizacijski vsebini v večini pri-
merov zelo podobno. To omogoča medsebojno razumevanje pri skup-
nem delu, medsebojno pomoč z nasvetom in dejanjem. Pri tem nastajajo
temelji tovariške oblike delovne skupnosti, na kateri potem proletariat
gradi vse svoje organizacije.
Najbolj je za to obliko značilno zlitje organizacijskega dela z izvajalnim.
Toda tako organizatorji kot izvajalci tu niso posamezne osebe, ampak
kolektiv. O zadevah se skupaj razpravlja in odloča; vsakdo je udeležen
v oblikovanju kolektivne volje in njenem udejanjanju. Organizacija tu
ni dosežena prek moči in podrejanja, ampak s tovariško iniciativo in
vodstvom vseh, s tovariško disciplino vsakogar.
Klice tovariške delovne skupnosti so bile pričujoče tudi že prej; toda
šele v naši epohi postane množična in nastopi kot osnovni tip organi-
zacijske forme celega razreda. Z napredkom tehnike se poglablja, do-
biva širše dimenzije z vse večjo koncentracijo proletariata v mestih,
v ogromnih tovarniških podjetjih.
34
Koncentracija proletariata v mestih in tovarnah neznansko zapleteno
učinkuje na njegovo psihologijo. Razvija zavest, da bi bila osebnost,
vzeta sama zase, nemočna igrača v rokah zunanjih sil, življenja ne-
sposobno tkivo, odtrgano od silnega organizma. Osebni »jaz« je vrnjen
v zanj primerno dimenzijo in na zanj primerno mesto.
Koncentracija v mestih in tovarnah pa je obenem povezana z bole-
zensko odtrganostjo od narave. Narava se za proletariat pojavlja kot
produkcijska sila, ne pa kot vir raznovrstnih živahnih vtisov. V na-
sprotju z vladajočimi razredi daje proletariatu mestno življenje malo
veselja in razvedrila — toliko močnejše je njegovo nagnjenje do žive
narave, njegovo hrepenenje po njej. To je tudi eden od vzrokov nje-
govega nezadovoljstva, njegovega boja za nove življenjske forme.
Tovariška delovna skupnost ni zagotovljena forma; razvija se še, glede
na okoliščine je na različnih stopnjah razvoja; tovariška zavest sledi
temu razvoju, pri čemer vselej nekaj ostaja zadaj. To je osnovna linija
poti proletariata; niti v najnaprednejših deželah še ni dopolnjena. Svojo
dopolnitev bo našla samo v socializmu, ki ni nič drugega kot tovariška
organizacija vsega življenja človeške družbe.
VIII.
Duh avtoritete, duh individualizma, duh tovarištva, to so tri stopnje
kulturnega razvoja. Proletarsko pesništvo sodi v tretjo, višjo fazo.
Duh avtoritete mu je tuj, ne more mu biti drugačen kot sovražen.
Proletariat je podrejen razred, vendar se bori proti tej podrejenosti.
Tule so verzi, ki smo jih vzeli iz nekega delavskega časopisa in so po-
svečeni enemu od političnih voditeljev proletariata:
Svet, ves razburkan, z novostmi zaslepljen,
Razdražen srečelovu zgolj sledi,
Ki v njem kak genij k cilju sam stremi,
Doseže kmalu ga, z naključjem obdarjen.
Svet le želi si zmage koj iztek,
Starega in trhlega nenadni pad,
Da se začel svobodnih dni bo tek,
Slavo ženija smelega povsod razsvetljevat!
Teh verzov ni napisal proletarec, osnovna čustvena in miselna usme-
ritev tu ni proletarska. Delovni in borbeni kolektiv ne more omalova-
ževati svojih voditeljev, organizatorjev, ceni jih kot zastopnike občih
nalog, obče volje samega kolektiva, njegove obče moči. Cisto avtori-
taren, skoraj dvorski pa je način, ki predstavlja veliko svetovno dramo
naše epohe kot tvegano igro na srečo, ki jo mojstrsko igra genij proti
svojim političnim partnerjem, pri čemer svet, tj. množice kažejo samo
vznemirjeno zanimanje za igro, da bi potem zmagovalca nagradile
z aplavzom in ga okronale. Prav tako je proletariatu tuj duh indivi-
dualizma, ki naredi iz osebnega »jaza« povsod središče življenjskega
dogajanja.
Sem zmeraj bil korajžen, sem bil na rovaš,
Vsaki bolečini sem se v brk smejal,
V morju veselosti drzno plavajočih sem pristaš,
3*	35
V nobeni noči se duhov jaz nisem bal.
Od nekdaj res korajžen, močan, dobrovoljan
Sonca ljubil sem opoj, polno luči pelo je srcé,
Za sveto stvar bi lastno kri jaz dal, predan,
Za ideale nisem bolečine nič priznal, se ve.
Naravnost in čvrsto stopil sem v korak,
Na pot resnice, na tapravo pot,
Strahu poznal nikoli nisem, ne tožba kot tak,
In nikdar nisem bil kot kak cagav, len falot.
Prvi verz te pesnitve, ki pa je vseeno bila natisnjena v nekem delav-
skem časopisu, ni zaman skoraj v celoti povzet po nekem meščanskem
pesniku, tako kot ne neznaten del metafor v naslednjih verzih. Osnova
te pesnitve ni kolektivno ustvarjalni »mi«, ampak stari, sam nase
osredotočeni, sam sebe občudujoči »jaz«. Seveda tudi to ni proletarsko
pesništvo.
Proletariat je mlad razred; njegova umetnost hodi še z otroškimi koraki.
Celo v politiki, kjer so njegove izkušnje pomembnejše, stopa milijonski
proletariat Nemčije, Anglije in Amerike po stopinjah buržoazije; toliko
prej se to zgodi proletarcem-pesnikom. Tako kot tam odkrito razgla-
simo: »To ni proletarska politika«, mora tudi tu prodreti svarilni glas
tovariške kritike in razglasiti: »To ni proletarska umetnost.«
Doslej pesništvo delavcev večinoma ni delavsko pesništvo. Ne gre za
avtorja, ampak za njegovo gledišče. Ni potrebno, da pesnik gospodarsko
pripada delavskemu razredu; če je globoko zraščen s kolektivnim živ-
ljenjem, če je resnično in odkritosrčno prežet s prizadevanji in ideali
kolektiva, z njegovim načinom mišljenja, če se veseli njegovega veselja
in trpi v njegovem trpljenju, če je duševno zlit s kolektivom, tedaj
lahko postane umetniški govornik proletariata, organizator njegovih
sil in njegove zavesti v umetniški formi. Kaj takega se seveda zgodi
le redko; v pesništvu sme proletariat še manj kot v politiki računati
na zaveznike, ki bi prišli od zunaj.
IX.
Kratka pesem v prozi nekega delavca-pesnika in marksista :
Ko zatulijo jutranje fabriške sirene po delavskih četrtih,
To ni nikakor klic suženjstva, je pesem bodočnosti.
Nekdaj smo se pehali v ubornih delavnicah in smo začeli delati
ob različni uri,
Dandanes pa doseže vsako jutro ob osmih krik siren uho
milijonov ljudi,
Cel milijon sočasno za kladivo,
Naši prvi udarci donijo sočasno,
Kaj sirene pojo?
To je jutranja himna skupnosti.
(A. Gazdev — I. Dozorov)
To je lirika, vendar ne lirika osebnega »jaza«. Za delavca, za posamez-
nega individua je seveda jutranji signal v tovarni, ki ga spominja na
njegovo prisilno delo, skorajdamuka. Za rastoči kolektiv pa pomeni ta
36
signal nekaj čisto drugega. »Subjekt« pesnitve, njen pravi ustvarjalec,
ki se izraža prek pesnika, ni isti kot prej ; v življenju odkriva drugačno
vsebino kot prej. Ta »subjekt« je duh skupnosti.
Zven jekla, škripanje jermenja, peklenski trušč,
Naj upam, da bom v vas uzrl lepše prihodnosti luč.
Skozi grmenje, vrtince, skozi mest mrzlični sijaj
V	bodočnost zlato gledam, k radostnim krajem človeštva ozrem
se zdaj.
V	drznih udarcih kladiva, v jekla zlatem iskrenju
Sem bodočnosti obličje iz obličja zrl v nje čudežnem cvetenju.
Iz kladiva čvrstih udarcev, z rok samozavestne teže
Videl sem modrost, novó, prihajajoče, da sem gre že.
Svetleje sonce bo sijalo skozi (mračno stokanje zemlje,
Ce s silo kladiva se zmanjša, udarja in prekuje se.
Na zemlji bo zemeljsko kraljestvo toliko hitreje,
Kot mašin kolesa v trudapolnem ritmu se vrte hitreje.
Pesmi bodočnosti sem na lastna ušesa slišal, spev milijonov
Hrabro smelih bodočnosti kovačev, preprostih delavskih res
bataljonov.
Pesmi te naznanjajo vihar, v rdečem zvenu se razlegajo trdó,
Iz njih prebujenje zveni, naj spanje še tak dolgo je bilo.
Tudi tu je v ospredju pesnikov »jaz«; vendar se zaveda svoje vloge in
svojega mesta. V ospredju je zato, da opozarja na pravega, izvornega
ustvarjalca te pesnitve — kolektiv, na pravo, prvotno ustvarjalno silo,
organizirano delo. Pesnik ne ostaja na stopnji čisto borbene, ofenzivno
revolucionarne zavesti proletariata, kot je to pri večini naših današnjih
proletarskih pesnikov-začetnikov. Iz te zavesti še ne izhaja proletarsko
pesništvo, saj je duh borbene skupnosti lasten tudi vojakom. Pesnik
gre dalje in globlje, odkriva kulturno dejavno zavest svojega razreda.
»Kolikor močneje bo kladivo udarjalo, drobilo, kovalo, kolikor hitreje
se bo vrtelo kolesje«, toliko hitreje pride jutro, toliko bliže je kra-
ljestvo prihodnosti. V boju je premagovanje zunanjih sovražnikov;
toda le v razvoju dela, v razvoju produkcijskih sil je udejanjenje social-
nega ideala.
X.
Ce se lotimo proučevanja, potrebujemo realno oporno točko. Mi, redki
propagandisti ideje proletarske umetnosti, smo bili v težavnem polo-
žaju, dokler smo morali govoriti o nečem, česar dejansko sploh še ni
bilo, o čemer nismo mogli trdno in zagotovo reči: »To je prava prole-
tarska umetnost; po tem vzorcu lahko presojate, lahko primerjate.«
Čutim potrebo, da tule zapišem to kratko pesem, ki je meni takrat
pomenila prvo oporno točko :
Novemu tovarišu
Vrtoglavo se kolesa vrté,
Gladko jermeni teko —
Tovariš, mirno!
37
S čvrstim pogledom semkaj obrni se,
Naj nič te ne zmoti kako,
Čeprav se pesem s smrtjo skriva,
Kjer jeklarna je sijoče siva,
Strpi se tovariš!
Če se poslavljaš od zelenja jas,
Se od potoka in dreves —
Tovariš, mirno!
Tukaj dovršen ljudi je čas,
Kar v hrepenečih sanjah je bilo, zares,
So pozabili bedno bit...
Stopi v svetal jutranji svit!
Tovariš, mirno!
Čvrstega pa pristopi
K divjim tem orjakom,
V njih hrušč in trušč le mirno ne zatopi;
Saj čvfsteje se strnejo s korakom
Naše vrste, ko dobi pristop
Novi član zdaj v njihov trop —
Tovariš, mirno!
Natisnjena je bila v časopisu Pravda ali eni od njegovih mnogih raz-
ličic v letu 1913 in napisal jo je Samobitnik (psevdonim).
Umetniško v tej pesmi ni glavno; v njej se razodeva nedvomen in
velik talent, ki še ni dospel do polnega razvoja in do zrelosti forme.
Osupljiva je čistost vsebine; komajda je mogoče občutiti in misliti bolj
proletarsko.
Vsebina pesmi je še stari red. V tovarno pride novinec z dežele, vče-
rajšnji kmet. Kaj je on staremu delavcu, ki je tu doma? Nadležen
konkurent; zaradi svojih minimalnih potreb in nesposobnosti, ne samo
da bi se zavzel za skupne interese, temveč celo za samega sebe, bo
znižal mezdo; o skupnosti nima še nobene predstave. Njegova misel
je neokretna, njegova čustva so ozka, njegova volja omejena, njegovo
obzorje siromašno... Nanj ni kaj dosti računati, če bo danes ali jutri
potrebno tovariško ravnanje. Toda kakšno stališče zavzame do njega,
naključno izbranega, še tujca, njegov tovariš, pesnik!
S kakšno viteško pozornostjo, s kakšno nežno zaskrbljenostjo motri
plašnega novinca, ga uvaja v neznani, nerazumljivi, tuji, celo strašni
svet. Kako preprosto in silovito, v redkih, a svetlih besedah uvaja no-
vinca v vse, kar mora izvedeti in izkusiti, da bi postal tovariš med
tovariši: v grandiozno podobo titanskih sil današnje tehnike, tega »je-
klenega kaosa«, v grenko resničnost morja človeških solz, s katero je
kupljena, v veselo oznanilo vzhajajočega sonca velikega ideala, ponosne
sreče skupnega boja. Ganljivo zveni spomin na čudovito, daljno naravo,
na zeleno drevje, svetle potoke, travnike: kako hrepeni po njej srce
proletariata, stisnjeno v kamen in železo, in kako redko mu je usojeno
veselje srečanja z njo. Toda vse to bo dosegla kolektivna ustvarjalna
volja v svojem rastočem, neupogljivem, neodvrnljivem prizadevanju ...
Zmage gotovo zaupanje odzvanja iz zadnjih vrstic.
To je posvetitev novega brata v viteški red socialistične ideje.
Mar ni pesnik organizator svojega razreda?
38
Proletarsko pesništvo še kali. Vendar se bo razvilo. Potrebno je, kajti
delavski razred potrebuje popolnoma razvito enotno zavest, pesništvo
pa je njen del.
Pesništvo je še na otroški stopnji. Ko pa bo odraslo, proletariat ne bo
imel v lasti samo njega. Proletariat je zakonit dedič vse stare kulture,
dedič vsega, kar je v fevdalni in meščanski kulturi vrednega.
To dediščino pa mora prevzeti tako, da se ne da kar naprej obvladovati
duhu preteklosti, kot se trenutno še dogaja. Dediščina dediču ne sme
vladati, biti mora orodje v njegovih rokah. Mrtvo mora služiti živemu,
ne pa ga ovirati, mu biti v breme.
Zato potrebuje proletariat lastno pesništvo. Da mu ne bi vladala tuja
pesnika zavest, ki je silna zaradi svoje stoletne zrelosti, mora imeti
proletariat lastno pesniško zavest. Nova zavest se mora razširiti in v
svoji ustvarjalni enotnosti zajeti vse življenje, ves svet.
Naj proletarsko pesništvo raste in zori in uči delavski razred, da bo to,
za kar ga je določila zgodovina: zaradi zunanje nujnosti njen bojevnik
in uničevalec in po svoji naravi ustvarjalec.
39
K vprašanju o kritiki
meščanske umetnosti
Gertrud Alexander
Pri obravnavanju proletkulta je bilo večkrat zastavljeno vprašanje, ali
so kritični članki v nekem delavskem listu o pojavih meščanske umet-
nosti upravičeni. Pri privržencih proletkulta je pač samoumevno, da
menijo, da se nas meščanska umetnost nič ne tiče, da je kritika me-
ščanskega gledališča, umetnostnih razstav in literature sploh odveč, in
ne najmanj zato, ker delavec pač ne zahaja tja. To pojmovanje se
v bistvu sklada s tistim umetnostnim anarhizmom, iz katerega je pro-
letkult sploh zrasel, ki se je na meščanski strani razvijal dalje iz
ekspresionizma v dadaizem, in ki zavrača vso preteklo umetnost in
literaturo, jo ima za uničenja vredno in hoče iz te osnove skovati nekaj
novega, kar sme biti samo proletarsko.
Ce se torej drugi tovariši postavljajo na isto stališče, ker takšni kritični
članki ne ustrezajo delavčevi ali njihovi lastni »potrebi po razvedrilu«
(ker proletarci ne hodijo v gledališča (?) in naj ne bi mogli uživati
v meščanski umetnosti, se jih ta stvar vendar nič ne tiče), potem za-
padaj o v enak umetnostni anarhizem kot privrženci proletkulta in da-
daisti. Gotovo je treba priznati, da mora delavski list prinašati tudi
pripovedno literaturo, če je mogoče roman itd., toda kritično opredelje-
vanje do meščanske umetnosti, gledališča itd. je brezpogojno nujno.
Je nepogrešljiva dopolnitev naši politični naravnanosti. Na vsakem
koraku je treba kazati — in pojasnjevati — propadanje in nezmožnost
večine meščanskih umetniških prireditev in predstav. Treba je razbiti
iluzijo o »revolucionarni« meščanski umetnosti, za kakršno sta se izda-
jala in se izdajata ekspresionizem in dadaizem, sploh vsa »moderna«.
Potrebno je, da proletariat javno zavzame stališče do vseh teh reči,
v nasprotju z meščanskim in socialdemokratskim tiskom. Delavcu je
treba pokazati, kakšno stališče naj ima do teh vprašanj. Usmerjati ga
40
je treba v zmešnjavi literature, ki jo razširjajo z velikim pompom.
Z aktualno kritiko ideologije meščanstva je treba proletariat prosvet-
liti, kajti tako kot tisk sta tudi gledališče in literatura v meščanski
družbi samo sredstvo za vplivanje na ideološko naravnanost poslu-
šalcev in bralcev. Vse to je potrebno in vprašanje, ali delavec »zahaja
tja«, ali ga to »zanima«, ne sme biti odločilno. Neglede na to, da je
takšnih delavcev vsekakor dovolj. Gotovo hočejo priti do svoje pravice
tudi tisti, ki zahtevajo dobro razvedrilo. Vendar naj tudi tu povemo,
da gre danes bolj za boj, tudi v »feljtonu«, kakor za to, da se »umetnost
uživa« ali celo, kot pravijo zastopniki proletkulta, da se »dela umet-
nost«. K boju pa sodi kritični čut in kritično stališče.
41
O proletarskem pesništvu
Richard A. Schaefter
Tako kot je vsa dosedanja zgodovina razrednih bojev — tako je vsa
dosedanja kulturna zgodovina razrednih kultur, kultura pa potemtakem
duhovna odslikava ekonomije, ki obvladuje kako epoho. Umetnost —
sestavni pojem kulture in del te ideološkokulturne zgradbe, ki se dviga
nad vsakokratno gospodarsko strukturo — pa mora psihologiji vla-
dajočega razreda dajati najpopolnejši izraz. To je nujno, kajti umetnik
je kot človek odvisen od miljeja, iz katerega izhaja (od vzgoje, kakršno
je užival), od svojega položaja v človeški družbi in v svojem razredu.
Čeprav morda gospodarsko ne pripada nekemu razredu, pa v svojem
delu odraža njegovo ideologijo in psihologijo. Če govorimo o pesniški
umetnosti: pripadnik fevdalnega razreda izraža v svojih pesnitvah avto-
ritarni princip in fevdalno poveličevanje junakov, tako kot izraža me-
ščanski pesnik brezmejni individualizem buržoazije in njen kult oseb-
nosti. Sicer so zmeraj bili tudi revolucionarni umetniki, uporniki, po-
sebneži svojega razreda; vendar se je tudi skoz njih utelešala duhovna
struktura vladajočega razreda, kljub vsemu sovraštvu do obstoječega
reda, kljub vsemu sočustvovanju z zatiranimi. Tako je Shakespeare v
svojih dramah prikazoval krvavo in umorov polno zgodovino angle-
škega fevdalnega razreda. Cervantes je v svojem Don Kihotu zapel gro-
teskno ironično smrtno pesem propadajočemu viteštvu. Strindberg, Do-
stojevski, Zola, Wedekind so trpeli zaradi meščanske družbe ali pa jo
izpostavili jedkemu posmehu ...
Tako se razredna psihologija izrazi skoz usta posameznikov. Vsak
razred teži k umetniškemu izrazu, tako tudi razred delavcev.
Proletariat je začel postajati »razred« v trenutku, ko je premagal me-
ščanski individualizem — ko je spoznal, da ni posameznik nič in je
množica vse — v trenutku, ko se je organiziral. Posamezni cehovski
42
rokodelski pomočnik ali tak, ki je delal v mali zvezi, še ni mogel imeti
tega občutka skupne pripadnosti, te kolektivne zavesti, ki se je rodila
šele v manufakturnem ali tovarniškem obratu, v katerem je bilo veliko
delavcev, enakih po položaju, mezdi in zasužnjenosti.1 Ta kolektivna
zavest naj se in se mora izraziti v proletarskem pesništvu. Pesnik naj
ne opisuje svojih čustev ali doživetij, ampak čustva in doživetja razreda
—	ne junaka, ampak kolektivno junaštvo razreda, ki se izraža v nje-
govem skupnem trpljenju, njegovem boju, njegovih porazih. Od njega
se ne zahteva izražanje, temveč uvrstitev samega sebe: o sebi naj
govori kot o delu celote, počuti naj se kot predstavnik množice in naj
govori v njenem imenu.
Iz tega pojmovanja umetnosti raste nov način upodabljanja, nov stil.
V »revoluciji v umetnosti«, ki jo je izzval ekspresionizem, le-ta še ni
dozorel. Sicer je doživetje vojne tudi mnoge ekspresionistične umetnike
—	v človeškem in političnem smislu — revolucionirala in jih privedla
na stran proletariata, vendar jim še manjka povezanosti z množico, še
so posamezniki, osamljeni bojevniki proti staremu, običajnemu, obsto-
ječemu.
Celo pri »delavskih pesnikih« (tako jih imenuje nemška buržoazija
v nedoločeni težnji, da bi sama sebi dokumentirala svojo politično
strpnost, svetu pa kvaliteto nemške ljudske šole), ki so zrasli iz prole-
tariata, zadosti poredko najdemo ta čut za skupnost. V marsikateri
pesmi Maxa Bartheia se sem in tja zasveti, in močnejši kot v njegovih
prejšnjih knjigah je v njegovem najnovejšem pesniškem zvezku Pest.2
Pest človeštva — proletariat — je ustvarjalec, ki večno nanovo ustvarja
svet. Na začetku je bilo dejanje! Orodje le-tega je bila pest. Pest bo
nekoč dovršila delo stvaritve. Se je razprta, a kmalu, kmalu! se bo
združilo, se bo stisnilo kot prsti na roki njenih pet členov: popotnik
in delavec, vojak in norec in pesnik; pest bo »začetek in dovršitev«.
Tako se v tej simbolično simfonični Barthelovi knjigi stihov združuje
pet delov (ki pa enako kot členi roke pojasnjujejo potek pesnikovega
razvoja), združujejo se v velikonočni spev o odrešitvi in ponovnem
rojstvu. Odrešitev pa ni brezdelna zgolj-ljubezen, apatično so-čutje:
odrešitev je dejanje! In zato je ta »pesnitev o pesti« v nasprotju s tisto,
ki je meščanskemu svetu visoka pesem o odrešitvi. To nasprotje je
enako nasprotje, ki nas — proletariat — ločuje od onega sveta.
Še močnejši kot pri Maxu Barthelu je ta proletarski čut za skupnost v
Proletarcih, pripovedi Franza Junga,3 ki je pesnik in obenem bojevnik
v vrstah proletariata. (2e mesece ima tega političnega zapornika ukle-
n j enega meščansko pravosodje.) Čeprav vsebuje drugi del zvežčiča pri-
poved o usodi proletarcev, ki se v ničemer ne razlikuje od meščanske
umetnosti, pa vendar Jung v prvem delu svoje pripovedi da govoriti,
delovati, boriti se in trpeti samemu proletariate, množici. S tem je na-
kazana pot k temu, kar razumemo s »proletarskim pesništvom«: izraz
skupne volje razreda, utelešenje kolektivnega življenja.
1	Probleme, ki jih tu samo omenjamo, je temeljito prikazal A. Bogdanov v
Was ist proletarische Dichtung (Kaj je proletarsko pesništvo), založba A.
Seehof und Co., Berlin (12. zvezek male knjižnice ruske korespondence).
2	Založba Gustav Kiepenheuer, Potsdam.
3	Malik-Verlag, Berlin-Halensee.
43
O proletarski kulturi
Karl August Wittfogel
1.	Kaj je kultura?
Celotni sistem materialnih, socialnih, političnih in duhovnih življenj-
skih form, ki jih ustvari neka zgodovinska doba, imenujemo kultura te
dobe. Človeška kultura obsega, če ponovimo Leninove besede, »vse to,
kar je ustvarila človeška družba.«
Enostransko — in zato nemarksistično — je torej označevati za kulturo
določene epohe denimo samo gospodarski način in razredno delitev. (To
je »materialna kultura« dobe, za katero gre.) Še bolj enostransko — in
še bolj nemarksistično — pa je označevati denimo samo duhovno živ-
ljenje kakega časa za njegovo kulturo. Meščanski misleci, predstavniki
razreda, za katerega je materialno samoumevno, posebno radi delajo
drugo napako.
2.	Zgodovinske stopnje — kulturne stopnje
Vsak posebni družbeni življenjski red je imel tudi svojo posebno kul-
turo. Z materialnimi življenjskimi razmerami ljudi, z njihovim druž-
benim življenjem, se spremenijo tudi njihove predstave, nazori in
pojmi. Duhovna produkcija se preoblikuje z materialno.
Tako je torej mogoče govoriti o kulturi pradružbe (primitivnega pra-
komunizma).
Stanju produkcije s sužnji ob sočasnem trgovskem kapitalizmu je
ustrezala kultura Grkov in Rimljanov, takoimenovana antika. Kultura
44
srednjega veka je bila kultura fevdalne družbene ureditve, zgrajene na
delu podložnih kmetov. Zgodnji kapitalizem je v večini dežel zaradi
rivalstva med fevdalnimi gospodi in buržuji dal knezom začasno po-
ložaj absolutne oblasti: govorimo o »kulturi absolutizma«. Dovršeno go-
spostvo kapitala je slednjič priklicala kulturo meščanske družbe. Ko-
likor gospodarskih ureditev torej, toliko kulturnih stopenj. Slednje so
pač samo popoln izraz prvih.
3.	Ali obstaja proletarska kultura?
Kako je torej s proletarsko kulturo? Kakšna je? Ali je sploh možna?
Tovariš Trocki je v mnogih formulacijah, ki jih je mednarodni meščan-
ski tisk všečno citiral, možnost proletarske kulture sploh zanikal. Lenin
pa je nasprotno pritrjeval tej možnosti.
Trockega pojmovanja kulture je dosleden sklep njegove teorije, da se
»dejanska« proletarska revolucija lahko začne šele zelo pozno (ob zelo
visoki zrelosti proletariata), takrat pa mora kot svetovna revolucija
»permanentno« rasti od dežele do dežele in bo zmagala ali v svetovnem
merilu ali pa sploh ne. Za Trockega je zato diktatura proletariata samo
»kratko prehodno obdobje«.1
Lenin pa, ki je — zdavnaj pred izbruhom ruske revolucije — spoznal,
da se bo proletarska revolucija najverjetneje najprej začela v nekaterih,
morda naj poprej celo v eni sami deželi, Lenin o času diktature ne
govori kot o kratkem obdobju, ampak kot o celi svetovnozgodovinski
epohi.2 Potemtakem je jasno, da morata Lenin in Trocki o možnosti pro-
letarske kulture misliti popolnoma različno.
Trocki v svoji knjigi Literatura in revolucija izjavlja: »V epohi dikta-
ture (Trocki uporablja tu besedo »epoha«, vendar, kakor kaže kontekst,
čisto v smislu »kratkega obdobja«. W.) o graditvi nove kulture, tj. o
graditvi v največjem historičnem merilu, sploh ni mogoče govoriti. Iz
tega je treba potegniti obči sklep, da »proletarska kultura ne le ne eksi-
stira, ampak tudi ne bo eksistirala«.3
Nasprotno Lenin, predvsem v svojem velikem govoru ruski mladini, iz-
recno poudarja, da proletarska kultura obstaja in po katerih zakonih
se oblikuje. Lenin je ob globoki dialektični presoji, da bo prehod raz-
ličnih dežel iz kapitalizma v proletarsko diktaturo časovno različen, ob
svoji presoji, da bo v pionirskih revolucionarnih deželah diktatura pred-
vidoma trajala dlje, brezpogojno pritrdil tudi na vprašanje o možnosti,
celo nujnosti proletarske kulture.
4.	Narava proletarske kulture
Kakšna je torej ta »proletarska kultura«, ki jo imamo kot leninistični
marksisti, sledeč temeljnim Leninovim tezam, vsekakor za možno, celo
za nujno? Meščanska kultura je v največji meri nastala že pod gospo-
1	Literatura in revolucija, str. 114. Poudaril Trocki.
2	Tako denimo v Otroških boleznih, nova izdaja Maslova, str. 187.
s Str. 115. Poudaril Wittfogel.
45
stvom fevdalizma in absolutizma, po razredni zmagi buržoazije pa je
privzela nove, jasnejše forme. Tako moramo razlikovati kulturo pro-
letariata pred prevzemom državne oblasti od tiste po prevzemu oblasti.
Po prevzemu oblasti obsega proletarska kultura tudi gospodarsko bazo,
ki se potem oblikuje po volji proletariata, tako kot se je prej po volji
buržoazije — obakrat seveda do objektivnih zakonitostih, ki jih tadva
razreda samo udejanjata. Poleg tega — ker je potem pod proletarsko
diktaturo do odmrtja razrednih razlik delavski razred vladajoči razred
(četudi povezan z drugimi zatiranimi razredi) — postanejo njegove ideje
itd. obče vladajoče ideje v deželi ali deželah, kjer je ta epoha nastopila.
(V Rusiji se uči misliti marksistično tudi kmečki študent, da, celo sin
nepovca. V Nemčiji bo denimo svetovni nazor proletariata pod dikta-
turo proletariata v nekaj letih prodrl tudi v glave malomeščanov, kme-
tov itd.)
Pred prevzemom oblasti, na stopnji zatiranja po kapitalističnih izkori-
ščevalcih, je s proletarsko kulturo (ki se pač šele zdaj začenja obliko-
vati) čisto drugače. Pod diktaturo se sicer socialni boji proletariata na-
daljujejo — navznoter proti kapitalističnim nevarnostim, navzven proti
svetovnemu imperializmu — toda obenem se vendar začne tudi že so-
cialistična graditev. Kultura proletarske diktature je torej vsaj deloma
že kultura graditve. Proletarska kultura znotraj meščanske družbe pa
je, nasprotno, čista kultura boja. To je njena osnovna narava, ki nam
mora biti jasna, če sploh hočemo razumeti bistvo proletarske kulture.
Proletariat zdaj še ne oblikuje produkcijskega procesa, pač pa je ta še v
rokah buržoazije. Samo v socialnem, političnem in duhovnem življenju
v ekonomskem edinole preko organiziranosti v podjetju in sindikatu,
preko organiziranega boja za izboljšanje (v celoti nujno kapitalističnih,
tj. izkoriščevalskih) delovnih razmer — more proletariat poleg življenj-
skih form vladajočega razreda postavljati lastne. Vendar ne le da kot
načrtno zatiran razred tega ne more prek svojih razrednih meja, ampak
more to celo znotraj lastnega razreda samo ob najstrahotnejših naporih
in žrtvah, in sicer tako, da zajame proletarska bojna kultura samo del,
bolj ali manj razredno zavedno jedro (ki je seveda različno veliko, in ki
se v kriznih časih silovito poveča).
5. Kako je to videti praktično (primer)?
Rusija je do leta 1917 nudila klasičen primer proletarske bojne kulture.
Danes je kot trenutno edina dežela na svetu že na stopnji proletarske
(bojne kulture in) kulture graditve. Forme stare, čisto bojne kulture
do prevzema oblasti so bile: sindikati, stranka, sploh vse razredne orga-
nizacije delavstva, ki so izražale njegovo lastno socialno življenje in ho-
tenje. Sem sodijo tudi (kot »duhovni življenjski proces«, ki sodi k ma-
terialnemu) razredno zavedni, znanstveni in umetniški nazori in napori
bojujočega se proletariata (revolucionarni marksizem, ki sta ga nada-
ljevala Plehanov in predvsem Lenin, bojne pesnitve Gorkega), poleg
tega posebna proletarska čast in morala, ki sta se izoblikovali z razvo-
jem razrednega boja.
Tudi danes daje osnovni ton proletarski kulturi Rusije še vedno boj.
Toda s tem osnovnim tonom se vendarle že mešajo drugi zvoki, zvoki
46
začenjajoče se graditve novega, kolektivističnega sveta. Zdaj se začenja
produkcijski proces sam »proletarizirati«: načrtnost in proletarska kon-
trola izpodrivati (predvsem najpoprej v industriji) predrevolucionarno
meščansko privatno gospodarstvo. Najdragocenejša produktivna sila,
delovni človek, je v nasprotju z vsem, kar pozna gospodarstvo meščan-
ske kulture, zavestno negovan in postavljen v ospredje (dvigovanje
mezd, osem- oz. šesturni delovnik, plačan dopust, počitniški domovi,
otroški domovi, materinsko varstvo, nega porodnic, klubi delavcev,
nizke najemnine za proletarce itd. itd.). Dvig in sprememba morale,
novo duhovno življenje (šola, univerza, ljudska prosveta končno v do-
brem pomenu, marksizem kot nov svetovni nazor vsega ruskega ljud-
stva, literatura in umetnost, ki rešujeta nekatere od novih problemov)
— vse to so primeri za to, katere forme privzame proletarska kultura
po osvojitvi oblasti.
O razmerju proletarske kulture do pričujočih kulturnih dobrin, do kul-
turne »dediščine«, tako kot o problemu nemške proletarske kulture
bomo govorili kdaj drugič.
47
Proletarska bojna kultura
Karl August Wittfogel
1. Temeljne teze
V našem prvem članku o problemu kulture4 smo prišli do tehle začasnih
rezultatov:
I.	Obstaja proletarska kultura.
II.	Ta proletarska kultura doseže višek in dobi novo podobo v epohi —
ne v »kratkem prehodnem obdobju« (Trocki) — proletarske diktature;
vendar se začenja že pod gospostvom kapitalizma, povsod tam, kjer se
proletariat ideološko in organizacijsko prebudi v samostojno razredno
življenje.
III.	Prebujenje delavskega razreda v samostojno življenje se lahko
zgodi samo v obliki boja proti vladajočim ekonomskim, političnim in
ideološkim življenjskim formam, tj. v boju proti interesom, ustanovam
in idejam vladajočega (kapitalističnega) razreda, v vsa življenjska pod-
ročja zajemajočem nespravljivem razrednem boju. Zato je nastajajoča
revolucionarna proletarska kultura nujno bojna kultura.
IV.	Potem ko proletariat prevzame državno oblast, se, dokler je dikta-
tura potrebna za obrambo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki re-
volucije, bojna narava proletarske kulture ohrani. Vendar se zdaj po-
javi poleg boja nov moment in postaja vedno močnejši: moment sociali-
stične graditve. Proletarska kultura torej ni več izključno bojna, je
zdaj obenem tudi kultura graditve.5
4	Rote Fahne z dne 31. 5. 1925.
5	Glej k temu in sploh k problemu kulture marksistično-leninistične teze
o proletarski kulturi, ki jih je skrbno sestavila Znanstvena komisija prolet-
kulta, Moskva. Natisnjeno v 12. številki Delavske literature.
48
2.	Ustvarjanje iz nič?
Kako torej nastaja proletarska kultura? Po katerih zakonih se v času
kapitalizma oblikuje kultura delavskega razreda, revolucionarna bojna
proletarska kultura? V tem, kar smo povedali doslej, je v klici že vse-
bovan odgovor na to vprašanje.
Proletarska kultura se nikakor ne rodi iz zraka, nikakor iz »čiste« fan-
tazije odljudnih mislecev. Ne, razrednozavedni elementi delavskega raz-
reda ustvarijo med osamosvojitvenimi, razrednimi boji nove, proleta-
riatu ustrezne organizacijske in ideološke življenjske forme. V ta na-
men vzamejo iz življenja okrog sebe — torej meščanskega! — tiste se-
stavine, iz katerih naredijo, ko jih preoblikujejo za naloge proletarskega
osvobodilnega boja, stavbne kamne nove proletarske kulture. Toda živ-
jenje okrog njih ni samo meščansko: kultura meščanske družbe vsebu-
je — takorekoč kot dedno maso — tudi izkušnje in spoznanja vseh
predmeščanskih kulturnih dob.
Vsega tega velikanskega kulturnega zaklada, ki je seveda v rokah bur-
žoazije precej okrnjen in zanemarjen, se zdaj loti revolucionarni de-
lavski razred kot mladi svetovnozgodovinski dedič, preskuša in kriti-
zira vse, meri po živi koristnosti za sodobni boj in prihodnjo graditev,
s praktično uporabljeno materialistično dialektiko6 razvija iz kultur-
nega sklopa preteklosti proletarsko bojno kulturo sedanjosti in s tem
pripravlja proletarsko (in pozneje brezrazredno) prihodnjo kulturo
graditve.
3.	Leninova beseda
Lenin pokaže to dialektično nastajanje proletarske kulture na primeru
nastanka Marxovega nauka. Ta nauk ni bil skonstruiran iz nič, ne, zra-
sel je »iz vsega materiala, ki ga je dala prejšnja znanost«. Marx je vse,
kar je ustvarila človeška misel, »predelal, kritično premotril, preizkusil
na delavskem gibanju in napravil zaključke, ki jih ljudje, omejeni z
buržoaznimi plotovi ali zvezami z buržoaznimi predsodki, niso mogli
napraviti«.
»To dejstvo moramo imeti pred očmi, ko govorimo npr. o proletarski
kulturi. Brez jasnegas poznanja, da samo z najboljšim poznavanjem kul-
ture, ki jo je človeštvo ustvarilo v vsem svojem razvoju, in z njenim
preoblikovanjem lahko gradimo proletarsko kulturo, brez takega spo-
znanja te naloge ne bomo rešili.
Proletarska kultura ni padla kar od nekod na zemljo, ni izmišljotina
ljudi, ki se imenujejo specialiste za proletarsko kulturo. To je popoln
6 Dialektično obravnavanje nam pokaže, da potekajo razvojni procesi v na-
ravi in družbi v tobliki nastajajočih in razrešujočih se protislovij, in sicer
tako, da nova »protislovna« forma »ukine« staro. Ta ukinitev pa pomeni troje:
prvič odstranitev prejšnjega, drugič ukinitev, tj. ohranitev uporabnih ele-
mentov odstranjenega: tretjič dvig teh ohranjenih elementov na višjo stopnjo,
kjer pretopljeni obstajajo dalje.
4 Proletkult	49
nesmisel. Proletarska kultura mora biti zakoniti razvoj tistega znanja,
ki ga je pridobilo človeštvo pod jarmom kapitalistične, fevdalne in
sužnjeposestniške družbe.«7
4. Dve nasprotni, a enako napačni stališči
S temi besedami zavrne Lenin dve nasprotni napaki; prvič navidez radi-
kalno stališče, da je mogoče proletarsko kulturo ustvariti iz nič. »To je
popoln nesmisel!« Obenem pa Lenin zavrne tiste »marksistične« kul-
turne malomeščane, ki se nekritično plazijo pred »častivrednimi« kul-
turnimi dobrinami preteklosti. Dediščino je treba prevzeti kritično!
Treba jo je »preskusiti na delavskem gibanju«! Vse je treba prilagoditi
potrebam revolucionarnega razvoja, torej »predelati«, pretopiti. Prilago-
ditev s pomočjo preoblikovanja — to je nekako formula, ki jo moramo
uporabiti na pojavih, uporabnih za ustvarjanje proletarske kulture.
Zato nismo kakor anarhisti proti oblikovanju političnih strank zgolj
zato, »ker ima tudi buržoazija politične stranke«. Proletarskorevolucio-
narna, z vsemi smotrnimi sredstvi bojujoča se disciplinirana množična
stranka je vendar, čeprav tudi politična stranka, po svojem bistvu ne-
kaj povsem drugega kot meščanske, ob volitvah združujoče, čisto par-
lamentarne stranke. Ali drug primer: nihče se ni pri meščanskih misle-
cih Ricardu in Heglu učil temeljiteje kot Marx; toda obenem se tudi
nihče ni tako radikalno razmejil od njiju, analiziral in uničujoče kriti-
ziral njune idealističnomeščanske napake kot Marx.
Dokler proletariat ne dojame tega, hkrati absolutno gibljivega in abso-
lutno razredno trdnega principa (ki izvira iz bistva Marxove dialektike)
— leninistično jedro delavskega gibanja ga je že dojelo — bo tako poli-
tično kot tudi ideološko nemočno omahoval med reformizmom in na-
videznim radikalizmom. Če pa bo sledil omenjenemu principu, bo na-
sprotno delavski razred sicer šel po težki poti (reformizem in navidezni
radikalizem sta le dve različni formi istega udobnega izogibanja na-
logam revolucije), vendar po pravi, tj. po poti, ki vodi k osvoboditvi
delavskega razreda!
7 Lenin, Govor ruski mladini, Berlin 1920, str. 9 in nasi. (Slov. izdaja Naloge
mladinskih zvez. Govor na III. vseruskem kongresu Ruske komunistične
zveze mladine, Izbrana dela, IV. zvezek, CZ, Ljubljana 1950, str. 443.)
50
V boju s katerimi elementi
se razvija proletarska kultura?
Karl August Wittfogel
1.	Proletarsko kulturo »delajo« zavedni, hoteči ljudje
Proletarska kultura nastane, ko se pripadniki proletariata začnejo za-
vedati svoje posebne razredne narave, ko delavstvo miselno in organi-
zacijsko »meščanskim« življenjskim oblikam postavi nasproti lastne
proletarske (sindikat, stranka, »kulturne« organizacije; proletarske zna-
nosti, umetnost, morala). Kot vse drugo v zgodovini, je torej tudi prole-
tarska kultura »narejena«; tj.: zavedni hoteči ljudje jo ustvarjajo na
osnovi določenega razvoja materialnih, produktivnih sil, v žilavem, te-
žavnem boju proti dotlej vladajočim življenjskim oblikam, ki so jih »na-
redili drugi ljudje in so jih delavci bolj ali manj potrpežljivo pre-
našali.
2.	Kakšne so bile »doslej vladajoče« življenjske oblike?
Marksizem nas uči, da ima določen produkcijski način, ustrezno različ-
nemu položaju različnih družbenih slojev v produkcijskem procesu, za
posledico določeno razredno členitev z ustrezno razčlenjenimi življenj-
skimi in miselnimi navadami. Pri tem so potemtakem vladajoče živ-
ljenjske in miselne forme vladajočega razreda, v kapitalizmu torej
forme buržoazije. Obenem pa poleg kapitalističnega produkcijskega na-
čina (ki producira kapitalista in mezdnega delavca) v večji ali manjši
meri še naprej obstajajo starejše, predkapitalistične gospodarske oblike,
ki sicer povsod pojemajo, vendar po številu trenutno še nikjer niso ne-
pomembne. Pomislimo denimo na ruskega mužika, na francoskega kolo-
nista, na nemškega kmeta in rokodelca. Na Balkanu in v Orientu eksi-
stirajo delno celo še pravi »srednjeveški« fevdalni gospodje.
4*	51
Razredno gospostvo buržoazije ima vsekakor za posledico, da pravkar
skicirani »starejši« razredi tako kot se uklonijo socialni in politični moči
buržoazije, »požrejo« tudi njene nazore kot nekaj obstoječega. Vendar
še naprej obstajajo, seveda v obledeli, okrnjeni obliki, življenjske in mi-
selne forme, ki ustrezajo posebnemu produkcijskemu načinu teh »sta-
rejših« slojev.
»Nečisti« kapitalizem prinaša s sabo določeno »zmešnjavo idej«, kot je
to izrazil N. Buharin. »Hkrati s prepletenostjo gospodarskih form bo ne-
izogibno obstajala tudi prepletenost ideoloških form.« Tako kot ne ob-
staja absolutno enoten produkcijski način, ne obstajajo absolutno enot-
ne predstave.8 Seveda to ne ukinja prevlade določenega produkcijskega
načina in s tem prevlade določenih predstav (»ideologije«).
Iz pravkar povedanega jasno izhaja, da stvar z meščansko kulturo, ki
se je mora proletariat otresti in jo kritično »preseči«9, sploh ni tako pre-
prosta. Proletarska kultura ne raste v boju z enotno reakcionarno kul-
turno maso, ampak v boju proti raznovrstno razčlenjeni kulturi, ki pa
jo vsekakor v celoti obvladujejo principi buržoazije.
3. Kultura buržoazije
Problem, ki smo ga načeli, tudi v naši lastni literaturi takorekoč nikjer
ni bil temeljito obravnavan. Pričujoči članek zato ne more dati do-
končnega odgovora na vsa vprašanja, ki tu obstajajo. Njegov pisec bo
zelo zadovoljen, če mu bo le uspelo nekoliko eksaktno in jasno zastaviti
vprašanja.
Buržoazija ima v lasti dragocene materiale kot tudi dragocene duhovne
kulturne dobrine meščanske družbe. Medtem ko mora proletariat »kul-
turo« malomeščanstva (in fevdalnega plemstva, kjer še eksistira) kot
docela10 nazadnjaško in zastarelo vobče čisto odklonilno zavrniti, pa
se mora od buržoazije veliko, kar skoraj vse naučiti. Iz kritične ukini-
tve Heglove filozofije ter Smithove in Ricardove ekonomije je zrasel
sistem marksizma. Ves uradni znanstveni aparat družbe je v rokah
buržoazije. Iz meščanske zgodovinske znanosti, meščanske statistike,
meščanskega opisa gospodarstva, meščanskega narodopisja, znanosti o
umetnosti itd. jemlje proletarskomarksistična analiza (ko zavrača devet
desetin pričujočega in spreminja deseto desetino) osnovo za svoje teo-
retske sodbe in s tem tudi informacijo za svojo razredno zavedno poli-
tično prakso.
S specialisti, ki jih plačuje, ima buržoazija najboljše znanje o praktič-
nem gospodarskem življenju, politični, upravni, diplomatski praksi, voj-
ski itd. Dalje je buržoazija (vsekakor zelo nerazumevajoča) lastnica kul-
turne preteklosti. Brez revolucionarnokritične uporabe kulturnih do-
brin, ki jih nadzoruje buržoazija, delavski razred po Leninovih besedah
ne bi mogel narediti niti koraka naprej.
8	Teorija historičnega materializma, str. 272.
9	K temu glej članek Proletarska bojna kultura v Rote Fahne, 7. 6. 1925.
10	Le v umetnosti so reči, kot bo treba pokazati kdaj pozneje, nekoliko bolj
zapletene.
52
To dejstvo pojasnjuje Leninovo strogo zahtevo, da si mora proletariat
kritično, tj. ob preizkusu vrednosti vseh elementov za delavsko gibanje,
prilastiti (prek preoblikovanja) uporabne sestavine kulture doslej vla-
dajočega razreda. Pomanjkanje šolanih sil v vrstah proletariata poleg
tega vodi k temu, da mora delavski razred pritegniti več izobraženih
prebežnikov iz buržoazije (pred prevzemom oblasti: revolucionarni »in-
telektualci« kot bojni tovariši — po prevzemu oblasti, dokler ni izobra-
ženih rdečih direktorjev, generalštabovcev itd.: dobro plačani »specia-
listi«11), kot je bilo to denimo potrebno v meščanski revoluciji. Na ta
pojav, na nevarnost izroditve, ki tu nastanejo, in na sredstva, da se jih
naredi neškodljiva, je N. Buharin v izčrpni raziskavi opozoril v svojem
odličnemu spisu o Proletarski revoluciji in kulturi.12
4. Druge različice in nekatere praktične posledice
Naša kratka, groba skica mora pustiti nedotaknjene vse konkretnejše
probleme, ki se tičejo različic buržoazije in njene kulture. Le načelno:
»buržoazija« obstaja samo v zelo širokem načelnem smislu, kot tisti
razred, ki s pomočjo produkcijskih sredstev (»kapitala«), ki jih pose-
duje, izkorišča razred mezdnih delavcev. Razred »kapitalistov« pa
ustrezno svojim različnim dejavnostim v procesu produkcije in cirku-
lacije razpade na industrijske, trgovske, bančne ter agrarne kapitaliste,
ki so večinoma izšli iz nekdanjih fevdalnih gospodov. Vsaka teh frakcij
buržoazije, ki se deloma še členijo (težka industrija, industrija končnih
izdelkov itd.), ima svoje posebne interese in organizacije, svoje posebne
potrebe in moralo, umetnost in znanost. (Svobodni trgovci in zagovor-
niki zaščitne carine, liberalci in konservativci, pacifisti in odkrito na-
padalni imperialisti.) Določiti te različice je naloga vsakokratne kon-
kretne analize.
Kot praktičen sklep sledi iz dosedanje »teoretične« raziskave zahteva,
da mora znati razredno zavedni delavec — vsekakor pa šolani funkcio-
nar — kritično brati ne le proletarsko literaturo (čeprav seveda najprej
to!), ampak vse bistvene elemente meščanske kulture. Da dobijo de-
lavci dejansko znanje o 'zdajšnji epohi, je potrebno, da se ne »zaprejo
v umetniško zožen prostor ,lierature za delavce', ampak se naučijo vse
bolj si prisvajati ilteraturo«.13 To zveni presneto krivoversko in ima kot
vsaka aktivna taktika svoje nevarnosti (nevarnosti, ki pa jih nihče ni
bolje videl in se ostreje boril proti njim kot Lenin). Ampak napak ne
dela samo tisti, ki ne dela nič. Pot, ki jo je pokazal Lenin, je edina, ki
lahko spodbuja duhovno (ter s tem organizacijsko in politično) osvoba-
janje delavskega razreda dejansko z edinimi uporabnimi sredstvi, ki jih
predpisuje položaj.
11	Sicer dva popolnoma različna tipa. Medtem ko morajo biti prvi, revolucio-
narji, ljudje z železnim značajem in polni požrtvovalnosti, so drugi nebojevite
nature, ljudje, ki stojijo na trdnih tleh dejstev, oportunisti. Potrebni so; toda
cenjeni so samo kot — »specialisti«.
12	Hamburg 1923, Hoym-Verlag.
13	Lenin, Kaj storiti? (Slovenska izdaja Lenin, Izbrana dela, I. zvezek, CZ,
Ljubljana 1950.)
53
0	proletarski umetnosti
Richard A. Schaefter
V knjigi Umetnosti in proletariat1 poskuša A. Bogdanov pojasniti raz-
merje proletariata do kulture in umetnosti preteklih epoh in današnjega
meščanskega sveta ter pokazati sredstva, s katerimi bi ju bilo mogoče
obvladati. Kajti kultura je razredna. Kulture preteklosti si ne prilašča
proletarec, ampak se ga le-ta polasti kot človeški material za svoje na-
loge. Te — tehnične, ekonomske in ideološke — naloge pa so: organizi-
ranje družbe in njenih sil v interesu človeškega življenja in njegovega
razvoja, organiziranje same družbe za ta boj z naravo in organiziranje
izkušenj in doživetij, da bi iz njih ustvarili nova organizacijska orodja.
Družba si torej v podobi tehnike, znanosti, religije, prava in zakono-
daje ter umetnosti kuje svoja organizacijska orodja, ki postanejo v
rokah vladajočih razredov orodja zatiranja.
Umetnost je organizacijsko orodje v dvojnem smislu. Mar ne ureja sli-
kar ali pesnik, že ko ustvarja, predmetov v naravi v neko sliko, mar ne
poskuša organizirati, upodobiti svojega doživetja harmonično in po-
polno? Toda če se njegova organizacijska naloga, ki si jo je sam zasta-
vil, razteza še tako daleč, če še tako želi vključiti v področje svoje na-
loge nadosebno, človeško, mora vendarle material svojega organizacij-
skega dela povzeti po svojem času in razredu, način njegovega upodab-
ljanja pa je odvisen od ideologije tistega razreda, ki mu pripada. Ce ne
bi bilo tako, če ne bi organiziral doživetij določene skupnosti, če bi se
držal popolnoma sam zase in ločeno od vse družbe, ali bi tedaj lahko
pri komurkoli drugem obstajala potreba po njegovem delu? Potreba pa
obstaja, če njegovo ustvarjanje sámo spet postane organizacijsko orodje
kake socialne skupine ali razreda.
1	— Založba Kentaur, Leipzig, Wolgast. Prvi del knjige z naslovom Kaj je
proletarska umetnost? je izšel posebej kot 12. zvezek male knjižnice Ruske
korespondence, založba A. Seehof u. Co., Berlin.
54
Jasno je torej: proletariat ne more celotne kulture preteklosti niti pri-
poznati niti povprek zavreči. Tako kot Karl Marx, ki je meščansko kla-
sično ekonomijo ter Proudhonovo in Sismondijevo malomeščansko kri-
tiko le-te — razumniški socializem utopistov in dialektiko nemškega
idealizma — materializem francoskih razsvetljencev, socialnorazredne
konstrukcije francoskih zgodovinopiscev in Balzacove genialne opise
razredne psihologije enako uporabil kot stavbne kamne za svojo »kri-
tiko politične ekonomije«, tako mora proletariat kulturo in umetnost
»podvreči proletarsko razredni kritiki, kritični predelavi s kolektivno
dejavnega stališča«, kritiki, ki bo sama že spet ustvarjala.
»Kritika se ne samo za ustvarjalca, ampak tudi za tistega, ki jo spre-
jema, pojavlja kot regulator umetniškega ustvarjanja. Je razlagalka
umetnosti za široke množice, kaže ljudem, kaj in kako si lahko vzamejo
iz umetnosti za uravnavanje svojega zunanjega in notranjega življenja.
Kar zadeva umetnost starega sveta je naša kritika celo prisiljena, da se
omeji samo na to nalogo. Njenega razvoja ne more regulirati. Toda kar
zadeva našo novo umetnost, sta tako prva kot druga naloga ogromni in
nujni.
Tako v problemih umetnosti kot v ritmih vsebine mora naša kritika opo-
zarjati umetnika na njegovo odgovorno vlogo organizatorja živih sil
velike skupnosti...«
Dokler niso pridobljene osnove za zavestno proletarsko umetniško
ustvarjanje, je v bistvu torej lahko proletarska umetnost samo pojasnje-
vanje, prosvetljevanje in kritika. Te osnove so tako ideološke kot sti-
listične narave. Nanovo vzpenjajoči se razred si je na začetku vedno
prilastil umetniška izrazna sredstva svojega predhodnika in našel v
njih — še posebno pa med umetniki — tudi zaveznike za svoj osvobo-
dilni boj. Ker ima proletariat svojo razredno solidarnost za eno bistve-
nih sestavin svoje eksistence, tu od vsega začetka ni mogoče upoštevati
vseh umetniških smeri, ki zaradi svojega ideološkega izvora nerazume-
vajoče nasprotujejo tej solidarnosti in proletarskemu čutu za skupnost.
Tako je impresionizem pomenil še najčistejši subjektivizem. Impresio-
nistični umetnik je stvari predstavljal tako, kakor jih je videl ravno on
sam, poustvarjal je svoj čisto osebni vtis. Ekspresionist sicer reči ne
gleda več tako individualno, ampak poskuša upodobiti, kar je tipično,
trajno, upodobiti idejo reči. Če bi ekspresionizem nadaljeval po tej poti
objektivizacije, če bi eksprezionističnemu umetniku uspelo stopnjevanje
subjektivnega in enkratnega v nadosebno, načelno, trajno, če bi lahko
naredil iz doživetja posameznika doživetje množice, če bi ekspresioni-
zem tako iz stila postal nazor, tedaj bi lahko postal to, za kar si priza-
devamo: množična umetnost, umetnost iz množice in za množico.
Doslej pač noben razred ni imel pravice govoriti v imenu človeštva. Še
vselej je prišel trenutek, v katerem se je vsak razred razkril kot to, kar
je bil: organizacija zatiranja ali krdelo posiljenih. Tudi revolucija 1789
ni bila osvoboditev vsega zatiranega človeštva, ampak osvoboditev
enega samega zatiranega razreda, buržoazije, ki je kmalu sama nada-
ljevala z zatiralskimi metodami, ki jih je izkusila na sebi. In zato je
bila doslej vsaka kultura razredna kultura. Toda z vso pravico lahko
proletariat od svoje umetnosti, od svoje kulture, ki jo želi ustvariti, za-
hteva več kot razredno veljavo, kajti: »Internacionala bo človeštvo!« —
v brezrazredni komunistični človeški skupnosti prihodnosti pa ne bo
možna razredna kultura.
55
Resolucija proletarskega gledališča
Ob predstavah Proletarskega gledališča Kako dolgo še meščanska pra-
vičnost? je bila sprejeta naslednja resolucija?
»Več tisoč članov in prijateljev Proletarskega gledališča, delavci in de-
lavke različnih proletarskih organizacij, ki so se zbrali v Seitzevih
slavnostnih dvoranah v Spandauu, v šolski avli Jahnove gimnazije, v
Voigtovem gledališču, v Kliemsovih slavnostnih dvoranah, so najostreje
protestirali proti ukrepom policijskega prezidenta proti Proletarskemu
gledališču. Ogorčeni so nad tem, da dobi dovoljenje vsako gledališče
ali kino ali vsak bar in variété, tudi če je mogoče dokazati, da ponuja
manjvreden kič, in da naj bi Proletarsko gledališče, delavsko podjetje,
ki se bori proti škodljivim vplivom filmskega šunda, varietejske krame
. in gledališkega kiča med delavstvom, zatrli z odtegnitvijo dovoljenja za
igranje.
Policijskega prezidenta opozarjajo, da nima pravice zavrniti odrskih
uprizoritev zaradi njihove vsebine; da ni pristojen za sodbo o umetniški
formi; da se morajo policijski organi ravnati po razsodbi Gledališke za-
druge in Gledališkega združenja, ki sta priporočila dodelitev dovolje-
nja. Dalje opozarjajo gospoda sodnika, da bi lahko svoje cenzorske sko-
mine bolje uporabil v kinu na Alexanderplatzu, v varietejih na severu,
v bleščečih vežah in nočnih lokalih na Friedrichstrasse in v zahodnem
delu Berlina, da naj zapre gledališča podjetja, ki brezobzirno izrabljajo
čutno pohotnost svoje verižniške publiko, krvavo izkoriščajo svoje
igralce in delajo iz igralk vlačuge.
Vprašujejo gospoda sodnika, ali namerava odkloniti dovoljenje, če Pro-
letarsko gledališče zaprosi zanj na osnovi odredbe, ki je natisnjena v
3. zvezku Ljudskega odra, str. 99—100. Izjavljajo, da bo s ponovno za-
vrnitvijo dovoljenja za igro očitno, da namerava policija na osnovi de-
nunciaci j iz reakcionarnih krogov izvajati reakcionarno cenzuriranje
proletarskega odra.«
56
Mednarodna revolucija in
proletarska kultura
Platon M. Keržencev
Ustvarjanje proletarske kulture je treba meriti z mednarodnim meri-
lom. V nasprotju s staro kulturo, ki se je razvila na nacionalni osnovi
v okviru posameznih držav, mora proletarska kultura nastati izključno
na razredni osnovi. Prelamlja z nacionalnimi nalogami v imenu obče-
proletarskih, torej konec koncev občečloveških nalog, v interesu vseh
delovnih ljudi odstranja vse mejnike. Solidarno, prijateljsko združeno
ustvarjanje za oblikovanje nove kulture nadomesti dosedanjo konku-
renco med posameznimi nacionalnimi kulturami. Svetovni proletariat
združuje svoje ustvarjalne sile v imenu te velike kulturne naloge.
Lahko bi menili, da bi morala že izrazna narava posameznih kulturnih
področij zahtevati solidarno ustvarjanje. Govorica glasbe je medna-
rodna; rezultati znanosti nimajo pečata določene dežele. Proizvodi pe-
sništva in književnosti so lahko dostopni pripadnikom različnih nacio-
nalnosti, dela slikarstva in arhitekture razumejo pripadniki različnih
držav. Tudi meščanska književnost je poznala težnjo k internacional-
nosti, kolikor je bila izraz ideologije povsod vladajočega razreda, koli-
kor je sam kapitalistični proces postal mednaroden.
In vendar je bila obenem meščanska kultura zelo raztrgana, kajti zna-
čilna težnja meščanske družbe je bila usmerjena v egoistično zaprtost
posameznih držav. Prizadevanje buržoazije vsake dežele, da bi igrala
prvo vlogo v svetu in ves svet podvrgla svojemu gospodarskemu, torej
tudi kulturnemu vplivu, je seveda povzročilo strahovit in ogorčen boj
med ljudstvi in ogorčeno konkurenco med njihovimi kulturami. Anglija
je vse kar je prišlo iz Nemčije razglasila za šund, Francija je zasramo-
vala angleško kulturo, Amerika je zviška gledala na uspehe ruske
kulture.
57
Tako je težnjo meščanske kulture k enotnosti in internacionalnosti uni-
čilo to značilno nasprotovanje kapitalistične družbe, medsebojna kon-
kurenca in boj za prevlado. Celó delo proletarskih množic za njihovo
kulturo je nosilo pečat egoistične zaprtosti in nacionalnega duha, kar je
še zlasti bodlo v oči v letih vojne.
Da bi proletariat postavil trden temelj za novo kulturo, mora nanovo
vzpostaviti internacionalo in resnično združiti delavce okrog skupne
parole. Nova mednarodna enotnost bo ustvarjena v novih razmerah, v
gromu velike socialistične revolucije. Edinole uničenje kapitalističnega
sveta bo nudilo trdno osnovo za novo združitev mednarodnega prole-
tariata in za ustvarjanje proletarske kulture. Značilno je, da so se prvi
poskusi takšnega dela začeli po novem načrtu in z novimi nalogami v
Rusiji, deželi s povprečno nizko kulturo. »Kulturna Evropa« takšnim
nalogam še ne posveča posebne pozornosti, ker tu niso rešena niti na-
čelna vprašanja boja za oblast in politično gospodarsko prevlado.
Preden začne proletariat intenzivno ustvarjati svojo kulturo, mora pre-
vzeti oblast in uvesti svojo železno diktaturo. Sele potem, ko je me-
ščansko gospostvo razbito in se začne socialistična graditev, potem ko
so vsa življenjska področja preoblikovana po novih načelih, se bodo
odprle neomejene možnosti za ustvarjanje proletarske kulture.
Svetovna revolucija, ki se je začela, se razvija tako veličastno, da bodo
verjetno v ne tako daljnji prihodnosti v večini vseh dežel ustvarjene
potrebne predpostavke za proletarsko kulturno graditev.
Ni še dolgo tega, kar so sovražniki sovjetske Rusije zasramovali boljše-
viško parolo, ki je usmerjala vse delo na pot mednarodne socialistične
revolucije. Ne samo meščanski ideologi, ampak tudi ljudje, ki so se
imenovali marksiste (»menjševiki«) in socialiste (»S-R«), so odkrito za-
smehovali Leninovo napoved, ki je kot nujen zaključek vojne preroko-
vala svetovno revolucijo. Zdaj, po nemški revoluciji, začenjajo ti skep-
tiki, pozabljajoč svojo kratkovidnost, zagovarjati novo teorijo, vtem ko
trdijo, da zajema revolucija samo premagane dežele, ne pa zmagovitih,
tj. imperialističnih sil z Anglijo in Ameriko na čelu.
Brez dvoma se bodo gospodje skeptiki tudi tokrat izkazali kot slabi pre-
roki. Svetovna revolucija napreduje z ogromnimi koraki in utira pot
zmagovitemu proletariatu.
Nemško-avstrijska revolucija ima v negotovi podobi, kakršno kaže zdaj
(z Nacionalno skupščino, Ebertom, združitvijo socialnih izdajalcev in
buržoazije), vendarle izreden vpliv na razvoj proletarskega boja v vsej
Evropi.
Pokazala je že dva zelo pomembna rezultata. Predvsem je zelo izbolj-
šala položaj Sovjetske republike Utrditev ruske socialistične republike
navzven je zelo ugodno vplivala na možnosti svetovne revolucije, ko
je dala novih moči deželi, katere proletariat je kot prvi vzel oblast
v svoje roke. Se večji vpliv je imela nemška revolucija na Evropo.
Ideje boljševizma, ki so se udomačile v Nemčiji, so se širile v sosednje
manjše in večje države. Če so evropski socialisti z nezaupanjem opa-
zovali oblikovanje sovjetov v Rusiji, pa je moral analogni proces v
deželi z visoko kulturo nehote izzvati analogije in posploševanje. Po-
58
stalo je jasno, da sta boj proletariata za prevlado in njegova diktatura
historični nalogi, ki sta prvi na dnevnem redu.
V	zadnjem času opažamo, da je revolucionarno vrenje še zlasti v kon-
servativni Angliji dobilo zelo krepke oblike. Proti vsem pričakovanjem
je ta dežela trenutno prav posebno izpostavljena revolucionarnim pre-
tresom. Irska razglaša svojo neodvisnost in se je pripravljena boriti
zanjo z orožjem v rokah. V Indiji, Južni Afriki, Kanadi so revolucio-
narne težnje po avtonomiji vse opaznejše in grozijo imperiju s po-
polnim razpadom.
V	Franciji in Italiji raste revolucionarno vrenje tako v vojski kot med
delavskimi množicami. Celo v nevtralnih deželah, ki se jih je vojna
najmanj dotaknila (Nizozemska, Španija, Švica), je boj delavcev vse
ostrejši. Celo v »nepremagljivi« Ameriki, ki je z vojno obogatela, na-
stajajo delavski sveti in se dviguje zastava komunizma.
Te revolucionarne težnje silijo imperialistične vlade, da napnejo vse
sile za boj proti »boljševizmu«, tj. proti svetovni revoluciji. V ta namen
je ustvarjena Zveza narodov, ta imperialistični trust. Isto nalogo izpol-
njuje »rumena internacionala« socialnih patriotov, ki je na bernskem
kongresu združila vse sile izdajalcev delavskega razreda.
Potek dogodkov pa je nesporno pokazal, da mednarodna revolucija že
zdaj postaja dejstvo. Popolna zmaga proletariata nad njegovimi so-
vražniki je vprašanje bližnje prihodnosti. Socialistična graditev se
bo razvijala v čisto posebnih dimenzijah. Pot naslednjih let je jasno
prepoznavna. Proletariata ne bo pripeljala samo na oblast, ampak mu
bo dala v roke tudi vse materialne možnosti za ustvarjanje nove kul-
ture, produkcijska sredstva, univerze, knjižnice, šole itd.
Kmalu se bodo proletariati vseh dežel udeleževali ustvarjanja skupne,
enotne kulture novega razreda. Že zdaj pa moramo pripravljati tla za
prihodnje skupno delo. Predvsem moramo iskati poti za medsebojno
zbližan je. Zbrane izkušnje je treba izmenjavati, posredovati že dose-
ženo, zasnovati skupne naloge. Naše zahodnoevropske tovariše moramo
denimo seznaniti z delom ruskega proletkulta in uspehi, ki jih je
dosegel.
Potrebno je tudi, da iz zahodne Evrope dobivamo material o tem, kar
je bilo tu novo ustvarjenega in se bo upoštevalo v proletarski kulturi.
Gotovo nam v tem primeru stojijo na poti mnoge ovire čisto zunanje
narave. Vendar lahko že zdaj pripravljamo tla za zbliževanje ruskega
proletkulta in analognega dela v zahodni Evropi.
Brez dvoma se bo lahko sporazumeti ne le o skupnih delovnih nalogah,
ampak tudi o skupnih metodah za njihovo uresničitev. Daljnosežna iz-
menjava izkušenj iz preteklosti bo pri tem nujna. Komadi, ki so si jih
delovni krožki izbrali za svoje predstave, bi bili morda primerni tudi
za nas. Stihi naših proletarskih pesnikov bodo, prevedeni v tuje jezike,
zahodnoevropskim proletarcem blizu in razumljivi. Naloge v znanosti
bodo natanko iste.
Obenem z 'izdelavo metod za združitev vsega dela za proletarsko
kulturo bo treba rešiti problem olajšanja kulturnih odnosov med delavci
vseh dežel. Revolucija bo porušila mejnike, odstraniti pa bo treba tudi
59
druge ovire, ki so jih ljudstva ustvarila v preteklih stoletjih. Treba bo
denimo rešiti vprašanje mednarodnega jezika kot nove kulturne pri-
dobitve in tehničnega sredstva v medsebojnih odnosih med ljudstvi.
Kolikor dlje koraka svetovna revolucija, toliko širše polje se bo nudilo
delu za proletarsko kulturo in toliko silnejše bodo njegove naloge. Potek
dogodkov nam daje povod za vero, da se bodo temu delu prav kmalu
odprle široke perspektive. In tako bo, upajmo, vprašanje ustvarjanja
»mednarodnega proletkulta« prav kmalu postalo vprašanje dneva.
60
Aktualna tema:
Kapital in država
v sodobni Turčiji
Turgut Taylan
Ko je vojaštvo 12. septembra 1980 v Turčiji prevzelo oblast, je tako
v tej deželi kot v tujini prevladovcal občutek déjà vu. To je bila namreč
že tretja vojaška intervencija v šibkem in že restriktivnem demokratič-
nem režimu deželu po prevzemu oblasti po koncu druge svetovne vojne.
1960, 1971, 1980: Zdi se, da je celo pravilnost tega zaporedja predvidela
udar leta 1980 kot povsem naravno posledico.
In vendarle je ta nova intervencija, v primerjavi s prejšnjimi, izrazito
originalna po svoji naravi. Tu je seveda očitno dejstvo, da je vojaški
režim iz leta 1980 neprimerno bolj represiven do svojih političnih na-
sprotnikov kot prejšnji režimi. Toda drugi vidiki v svojih dolgoročnih
implikacijah so bolj odločilni. V prvi vrsti namerava hunta iz leta 1980,
v nasprotju s prejšnjimi epizodami, ki so trajale vsaka približno dve
leti, nadaljevati svojo kontrolo nad političnim življenjem vsaj do konca
tega desetletja. Torej kljub novi ustavi, ki so jo razglasili novembra
1982, in kljub volitvam novembra 1983 med skrbno izbranimi hunti-
nimi strankami, v bližnji prihodnosti v Turčiji ne bo demokracije. Kot
bomo videli je s tem političnim vidikom tesno povezan radikalni obrat,
do katerega je prišlo v vzorcu akumulacije kapitala in v odnosih turške
ekonomije s svetovno kapitalistično ekonomijo. To, čemur smo priča
je nič manj kot popoln razpad posebnega vzorca kapitalističnega raz-
voja, ki je v Turčiji prevladoval od nastopa industrijskega kapitalizma.
Zdi se, da se tudi na militarističnem in kulturnem področju v novi eri
zavzemajo za revizijo preteklih tendenc. Potem, ko si je od ustanovitve
republike leta 1923 prizadevala, da bi postala popolnoma integriran
član zahodnega sveta, se turška država še enkrat obrača k Bližnjemu
vzhodu. Skratka, udar 12. septembra 1980 predstavlja radikalno pre-
kinitev s prejšnjimi tendencami kapitalističnega razvoja v Turčiji.
61
Bistveno različna narava vojaškega režima iz leta 1980 se zdi glede
na prejšnje paradoksalna, če jo pogledamo v okviru preteklega perio-
dičnega zaporedja vojaških intervencij v Turčiji. Ta navidezni pa-
radoks postavlja dve različni vprašanji, na kateri je treba odgovoriti,
če hočemo razumeti turško zgodovino. Prvo vprašanje se nanaša na
ponavljanje vojaških epizod: katere so močne tendence v političnem
življenju dežele, ki so stalno obnavljale zmožnosti in pripravljenost
armade na nove in nove intervencije. Drugo vprašanje izhaja iz zgodo-
vinske originalnosti režima iz leta 1980: zakaj je udar leta 1980 postal
prelomnica v razvoju kapitalizma v Turčiji? Za kaj gre pri tej koreniti
spremembi, ki jo družba preživlja danes? Ce je moč na ti dve vprašanji
primerno odgovoriti, lahko razumemo tako specifičnost sedanjega voja-
škega režima kot tudi njegovo kontinuiteto s tradicijo vojaških inter-
vencij. To je še bolj pomembno, ker splošno površinsko gledanje istoveti
vse tri epizode in torej predstavlja veliko oviro jasni analizi današnjih
razrednih bojev v Turčiji.
Ta članek bo poskušal prikazati koherentni okvir, v katerem je moč
poiskati odgovore na ta vprašanja. Glavni del članka bo namenjen štu-
diju obdobja po drugi svetovni vojni. Prvi del bo, glede na to, da je
obdobje prehoda iz predkapitalističnega obdobja v buržoazno družbo
zapustilo neodstranljiv pečat na nadaljni tok turške zgodovine, po-
skušal prikazati pomembne vidike ustanovitve meščanske republike in
dediščine kemalističnega obdobja. Vseskozi v članku bo moj glavni
poudarek na procesu vzpona in konsolidacije kapitalističnega načina
produkcije in z njim povezanimi razrednimi boji in zvezami, ki so
oblikovati ta razvoj, še posebej znotraj države. Ena od glavnih tez te
razprave je, da je položaj Turčije v kapitalistični svetovni ekonomiji
odločilnega pomena v celotnem vzorcu razvoja njene ekonomije. Zato
se bomo često dotaknili povezave s spremembami v svetovnem gospo-
darstvu. Politične in vojaške zveze z ostalim svetom pa bomo v analizi
vnesli le v obsegu, ki je nujno potreben za razumevanje posebnih oblik
razrednih sil v sami deželi. Zavedam se, da je to pomembna omejitev.
Kljub temu jo lahko smatramo kot protistrup splošnemu enostranskemu
poudarku na politično-vojaško vlogo ameriškega imperializma pri obli-
kovanju zgodovine turške države.
Prehod v buržoazno družbo
Rojstvo buržoazne družbe v Turčiji je močno zaznamovala posebna
konstelacija protislovij, ki so pestila otomansko družbo v začetku dvaj-
setega stoletja. Skozi dolg proces, ki se je vlekel stoletja, se je oto-
mansko gospodarstvo vse bolj vključevalo v krožni tok zahodnoevrop-
skega kapitala. V mnogih regijah so blagovni odnosi zajeli poljedelstvo
in zasebna lastnina zemlje je občutno zamajala javno zemljiško lastnino,
glavni steber klasične otomanske države. S širjenjem blagovnih odnosov
so se pojavili novi razredi: mestna trgovska buržoazija z organskimi
vezmi zahodnoevropskega kapitala in novi provincialni razred, ki je
zrasel iz temeljev kombiniranih trgovskih interesov in moderne zem-
ljiške lastnine. Stara država gotovo ni bila nepristopna za te spre-
membe, toda proces prilagajanja, ki smo mu bili priča v XIX. stoletju,
je bil zelo neodločen in neprimeren za vse bolj nujne potrebe nasta-
62
jajočih razredov. Razen tega se je reakcija pojavila v zadnji polovici
stoletja, še posebej po razpustitvi prvega otomanskega parlamenta leta
1878. Mlado turško gibanje, ki je leta 1908 vodilo revolucijo in, ki je
ponovno vzpostavila parlament, je bilo produkt tega protislovja med
pojavljajočo se trgovsko buržoazijo in predkapitalistično državo.
Ta spopad pa se je odvijal v kontekstu multinacionalnega cesarstva.
Iz tega izhaja drugo protislovje, povezano s prvim, ki je odločilnega
pomena za razumevanje nadaljne zgodovine kapitalizma v Turčiji. To
drugo protislovje je bilo produkt etnične strukture otomanske buržoa-
zije. Iz različnih zgodovinskih razlogov je bila ta frakcija trgovske bur-
žoazije organsko povezana z Zahodom, pretežno ne- muslimanska, se-
stavljena iz Grkov, Armencev, nekdanjih Evropejcev in iz manjšega
števila Zidov. To je ustvarilo ironično situacijo. Medtem, ko so Turki
vse bolj krepili državno oblast, so bili turški zemljeposestniki in pro-
vincialni trgovci ekonomsko podrejeni nemuslimanski trgovski bur-
žoaziji. Prednostni položaj zadnjih je povzročil nevoščljivost in vzbudil
apetit prvih, ki, to je treba poudariti, niso nameravali prekiniti z do-
minacijo zahodnega kapitala, a so preprosto na vsak način hoteli za-
vzeti mesto nemuslimanskih elementov. Po revoluciji leta 1908 — ta je
združila pod isto zastavo skupno fronto različnih nacionalnosti — so
protislovja spet izbruhnila z orjaško silovitostjo med Prvo svetovno
vojno. Od tod masovni pokol Armencev leta 1915 in povojna grška
invazija na del današnje Turčije, ter masovni izgon Grkov iz Ana toli j e
takrat, ko so se grške čete morale umakniti zaradi turškega odpora leta
1922.1 Ta etnična delitev otomanske buržoazije je globoko zaznamovala
drugo buržoazno revolucijo od 1919 do 1923, ki jo je vodil Kemal
Atatürk.
Iz te revolucije se je rodila močna in centralizirana država, ki je aktivno
posegala v vsak vidik družbenega življenja v naslednjih desetletjih.
To vsemogočnost države so pripisovali dolgoletni tradiciji otomanskega
birokratskega vladanja. Nekateri so šli še dlje in so iskali enakost med
otomansko državo in kemalističnim obdobjem. Tradicija je lahko igrala
svojo sekundarno vlogo, toda narava države, ki je zrasla iz kemalistične
revolucije, je bila v svojih temeljih produkt odnosov med različnimi
razredi otomanske družbe. Tu pa je bil odločujoči vidik prirojena šib-
kost turške buržoazije do drugih razredov. Najprej sta se tu prepletali
dve protislovji, ki smo ju že omenili. Turška buržoazija se ni le borila
proti predkapitalistični državni strukturi, temveč se je morala zado-
voljiti z drugimi etničnimi komponentami otomanske buržoazije, ki so
bile politično najmočnejše krilo. Znašla se je med dvema ognjema in
njen glavni adut je bila združitev s tistim kadrom — izključno turškim
— iz starega državnega aparata, ki je odpadel od otomanske države.
In, ko je bila enkrat republika ustanovljena, je bila država glavna moč
turške buržoazije pri prevzemu trgovske sfere, ki so jo kontrolirali
Grki in Armenci. Treba je tudi omeniti, da je nova »nacionalna država«
temeljila na odklonitvi nacionalnih pravic kurdskemu ljudstvu, ki je
živelo znotraj meja nove republike. Drugič pa je godna turška buržoa-
zija vstopala na zgodovinsko prizorišče v začetku imperialistične dobe
1 Da bi pokazali, kako velike razsežnosti je imel ta izgon, moramo poudariti,
da je med 1919 in 1926 okoli 1,3 milijona Grkov zapustilo teritorij, kjer je
danes Turčija. Glej J. P. Derriennic Le Moyen-Orient au XX« siècle (Bližnji
Vzhod v XX. stoletju), Pariz, 1980, str. 62—63.
63
in je močno čutila potrebo po državni zaščiti, ki naj bi podprla njene
interese pred strahotno konkurenco mednarodnega kapitala. In ne na-
zadnje se je bala podrejenih razredov. Šibki proletariat velikih mest
in ogromno revnih kmetov na deželi so predstavljali potencialno grožnjo
— njegov zgled je bila oktobrska revolucija v Rusiji — tej buržoaziji,
ki je bila specifična zmes zemljiških in trgovskih interesov.2 Rezultat
tega izredno ranljivega položaja je bila ekskluzivna revolucija, revolu-
cija, v kateri so podrejene množice kmetov in proletariat komajda
sodelovali a le kot nevoljni vojaki proti grški vojski. Iz te revolucije
se je rodila močna, represivna in aktivna država.
Kakorkoli že ekskluzivna, pa je bila to prava revolucija. Nepreklicno
je uničila politično, juridično in ideološko bazo stare predkapitalistične
države in postavila temelje za gradnjo novega tipa države — buržoazne
republike, ki je utrla pot nadaljnemu razvoju kapitalističnega načina
produkcije. Večino tega kar je naredila, je dosegla s prisilnimi sredstvi;
običajno je ustrahovala svoje nasprotnike, zatekla pa se je tudi k
represiji in nasilju nad delavskim gibanjem in kurdskim nacionaliz-
mom. V tem smislu je bila to močna buržoazna diktatura. Včasih so
jo primerjali z Bonapartovim režimom zaradi osebne moči, ki jo je
imel v rokah sam Kemal Atatürk.
Čeprav je sprožila velike spremembe v političnih in ideoloških temeljih
države, je revolucija v sebi nosila omejitve, ki so v bodočnosti postale
odločilnega pomena. Med njimi je bila predvsem ekskluzivistična na-
rava revolucije, ki je preprečila utrditev buržoazne hegemonije nad
ostalim delom družbe. Tesno povezana s tem vidikom je bila nedemo-
kratična narava države, ki se je rodila iz revolucije: to je bila revolu-
cija, ki ni bila buržoazno — demokratična revolucija. Napetost med
težnjami mlade buržoazije, da bi imela besedo v politiki (kar je bil
povod za stalni obstoj parlamenta) in njenim strahom pred podrejenimi
razredi ali pred predkapitalističnimi silami (njen rezultat je bila konso-
lidacija enostranske diktature) je ustvarila situacijo, v kateri je poli-
tično življenje stalno nihalo med represivnimi in bolj reprezentativnimi
oblikami. Končno in najpomembnejše, s stališča bodočih interesov bur-
žuazije, se revolucija ni izkazala vredne glavne naloge buržoazne revo-
lucije tj. agrarne revolucije, ki bi pometla z zaprekami, katere so na
podeželju ovirale hitri razvoj industrijskega kapitalizma. Narava bur-
žoazije in njene organske vezi z zemljiškimi interesi so to preprosto
izključevale. Toda, kot kaže nadaljna zgodovina turškega kapitalizma,
je turška buržoazija in še posebej njena bodoča industrijska frakcija
morala plačati visoko ceno za ta zgodovinski neuspeh.
Obdobje med dvema svetovnima vojnama je doživelo zaporedne re-
forme na političnem, juridičnem in ideološkem področju; vse pa so pri-
spevale k izgradnji moderne buržoazne države in učinkoviti ločitvi od
islamsko kulturno religioznega sveta, ki je postalo dominantno ideološko
okolje otomanske družbe. Vse to se je dogajalo pod vse močnejšo
diktaturo, kjer je republikanska ljudska stranka (ustanovil jo je sam
Kemal Atatürk) predstavljala in združevala interese različno premožnih
2 Ta strah buržoazije je botroval hladnokrvnemu umoru petnajstih članov
turške komunistične partije (med njimi je bilo nekaj najvišjih funkcionarjev,
ki so potovali v Anatolijo leta 1921), nato ustanovitvi uradne komunistične
partije, s katero je manipuliralo kemalistično gibanje in ukinitvi edine ne-
odvisne organizacije kmetov Yeçil Ordu.
64
razredov. Najpomembnejša značilnost tega obdobja, za cilje tega članka
je originalna pot, ki jo je privzela geneza industrijskega kapitalizma.
Prehod iz merkantilnega v industrijski kapitalizem je v Turčiji temeljil
na državnem kapitalizmu. Na ta razvoj je vplivala Velika depresija, ki
je izhajala iz krčenja kapitalističnega svetovnega trga in zloma polje-
delskih cen. Turško gospodarstvo je bilo, tako kot dežele s podobnim
položajem v mednarodni delitvi dela, zelo prizadeto in je preživljalo
resno krizo, še posebej v poljedelskem sektorju. Politični nemir je
vlado prepričal o nujnosti reflacije [ponovne inflacije — po deflaciji,
op. prevajalca], da bi omilili vpliv svetovne krize. Ker je trgovska bur-
žoazija dokazala, da je nesposobna reagirati in, ker je tuji kapital ostal
indiferenten do turških ponudb,3 država ni imela druge izbire kakor,
da ravna tako kot kolektivni kapitalist in je zato veliko investirala. Ne
bomo se zadrževali pri podrobnostih izgradnje državnega industrijskega
sektorja in dveh petletnih industrijskih planih, pripravljenih v tri-
desetih letih.
Za naš namen je trenutno pomembno poudariti originalno obliko geneze
industrijskega kapitalizma v Turčiji, v primerjavi s prejšnjimi izkuš-
njami. V deželah, kot sta Francija in Nemčija, ki sta Angliji sledili
z zamudo, je imela država gotovo pomemben delež v prvotni akumu-
laciji kapitala in še posebej pri pretvorbi trgovskega kapitala v indu-
strijski kapital. To se je v glavnem kazalo v obliki zaščite »mladostne«
industrije pred konkurenco cenenih angleških industrijskih blag.4 Vloga
državne intervencije je bila še bolj očitna pri zamudnikih Vzhodne
Evrope kot sta bili Poljska in Rusija.5 Vendar je v XIX. stoletju le na
Japonskem korakala država čez preproste intervencije v akumulacijo
zasebnega kapitala in je sama prevzela organizacijo industrijske pro-
dukcije po kapitalističnih smernicah. To je bila pot, ki jo je Turčija
prehodila v 1930. letih. Tukaj je bil, tako kot na Japonskem, državni
kapitalizem (uveljavil se je v imperialističnih deželah šele po drugi
svetovni vojni) uvod k prehodu v industrijski kapitalizem. Zgodovinski
red stvari je bil torej obrnjen. Državni kapitalizem kot zgodovinski
produkt dolge evolucije v razvitih kapitalističnih deželah je bil pred-
pogoj industrijskega kapitalizma v Turčiji. Redko je kombinirana na-
3	Zanimivo je omeniti različne poti, ki sta jih izbrala Egipt in Turčija v
1930. letih. Tuji kapital, ki je bil indiferenten do turških pripomb v tem
obdobju, je investiral v Egiptu. Glej npr. P. Clawson »Razvoj kapitalizma
v Egiptu«, Khamsin 9, 1981, str. 89. Razliko lahko pripišemo dejstvu, da je
medtem, ko je bil Egipt še pod britansko nadvlado, Turčija doživela dolgo
in grenko vojno in revolucijo —, ki je ne glede na namere novih vladarjev
v deželi, odvrnila imperialistični kapital. Vendar moramo dodati, da je bil
Egipt najbrž izjema, kajti dogajanje v Turčiji je veliko bolj sovpadalo s
splošnim vzorcem 1930. let, ki se je na primer manifestiral v Latinski Ame-
riki.
4	Glej npr. C. von Braiinmühl, »O analizi nacionalne buržoazne države zno-
traj konteksta svetovnega trga« v Država in kapital J. Hollway/S. Picciotto
(urednika), London 1978, str. 171—174. Celo v Angliji je bila država izredno
aktivna pri procesu prvotne akumulacije, bodisi preko nasilja do novega
proletariata ali preko kolonialnega plenjenja tujih ljudstev. Glej Marxovo
razpravo o prvotni akumulaciji, v prvem zvezku Kapitala.
5	Glej M. Capanella Economia e stato in Rosa Luxemburg (Ekonomija in
država pri Rozi Luxemburg), Bari, 1977, str. 15—84. V tem kontekstu je
koristna tudi Trotckijeva interpretacija specifičnega vzorca razvoja kapita-
lizma v Rusiji v (med drugimi) Rezultati in pričakovanja.
5 Proletkult	65
rava kapitalističnega razvoja v dvajsetem stoletju prevzela tako fra-
pantno obliko.
Pri tem Turčija ni bila sama. Najbolj razvite latinskoameriške države
kot Meksiko pod Càrdenasom, Brazilija pod Vargasom in Čile pod
Ljudsko fronto so doživele enake tendence v 1930. letih.6 Turčija je bila
le najbolj popoln in najbolj zrel izraz te splošne tendence, a ne zato,
ker bi bila gospodarsko bolj razvita, temveč protislovno zato, ker je
bila med njimi najmanj razvita, z zanemarljivo industrijo. Ta svetovni
razvoj državnega kapitalizma v novih kapitalističnih deželah dvajsetega
stoletja je rezultat stopnje, do katere so se že razvile produktivne sile
v razvitem kapitalizmu. Konkurenca imperialističnega kapitala je pre-
prosto preprečila počasni razvoj kapitalistične industrije v zaostalih
deželah. Prehod v kapitalizem zato zahteva izgradnjo modernega tovar-
niškega sistema s preskokom vmesnih etap. Ker je bila nastajajoča
buržoazija nesposobna zagotoviti potrebno koncentracijo kapitala, je
morala vskočiti država, da bi utrdila temelje industrijskega kapitalizma.
Proti dominaciji industrijskega kapitala
Osnova za zasebno industrijsko akumulacijo v Turčiji je bila torej po-
stavljena v 1930. letih. Toda minilo je še eno desetletje, preden se je
trgovski kapital množično usmeril v industrijo in še eno desetletje,
preden je lahko postal dominantna sila v vladajočem bloku. V vmesnem
času pa je turški kapitalizem doživel preobrat takrat, ko je na koncu
svetovne vojne in leta 1960 poljedelstvo dobilo prednost v usmeritvi
državne ekonomske politike in dejansko postalo vodilni sektor gospo-
darstva, vse do sredine petdesetih let.
Kot pri preobratu državnega kapitalizma v tridesetih letih, je bila tudi
zdaj nova smer odgovor na spremembe, ki so se pojavile v kapitalistič-
nem svetovnem gospodarstvu takoj po vojni. Svetovni kapitalistični
sistem, ki je doživel skrčenje in fragmentacijo svetovnega trga med
Veliko depresijo in pogubne učinke vojne na evropsko gospodarstvo,
je končno pripravljal teren za novo obdobje trajne akumulacije (kar
smo kasneje poznali kot »povojni boom«). Kljub precejšnji 15-letni
industrijski rasti, v mnogih zaostalih deželah, se je imperializem na-
gibal k vzpostavitvi mednarodne delitve dela tako, kot v obdobju pred
Veliko depresijo. Dodatni faktor, ki je vplival na Turčijo v isti smeri,
je bil poskus, da bi Evropo rekonstruirali pod ameriško hegemonijo.
Marshallov plan, napravljen v ta namen, je od Turčije izključno zah-
teval reorientaci j o njene gospodarske politike. S tem je dal prednost
poljedelski in rudninski proizvodnji. Namen je bil povečati turški kme-
tijski izvoz v Evropo, kjer je bilo poljedelstvo med vojno še bolj pri-
zadeto kot industrija.7 Te zahteve mednarodne delitve dela so se v
turški politiki konkretno izražale z nujno potrebo gospodarstva po
6	Druge dežele so šle isto pot po Drugi svetovni vojni. Izrazit primer je bil
Naserjev Egipt.
7	Y. Kepenek, Türkiye Ekonomisi (Turška ekonomija), Ankara, 1983, str. 127;
Ç Keyder, Toplumsal Tarih Çaliçmalari (Študije o socialni zgodovini), An-
kara, 1983, str. 240; Z. Y. Hershlag, Turčija: Izziv rasti, druga izdaja, Leiden,
1968, str. 150.
66
tuji pomoči. Potem, ko je turška vlada preko Trumanove doktrine, leta
1947, že padla pod ameriško hegemonijo, se ni dosti obotavljala pri
prilagajanju novi konjunkturi.
Ta lahkotna ponovna prilagoditev je bila tudi produkt omejitev držav-
nega kapitalizma tridesetih let XX. stoletja. Medtem, ko je množično
investiranje izčrpalo državni dohodek, so premožni razredi in še posebej
zemljiški posestniki plačevali nizke davke. Zaradi tega je državna in-
vesticijska aktivnost prav kmalu zašla v finančne težave. To je bil
glavni razlog, da so veliko bolj počasi kot prvega, izvedli Drugi plan
1938 in to le na račun inflacijskega financiranja. Po vojni sta obstojali
le dve alternativi. Vrnitev k primatu zasebnega kapitala in zato tre-
nutno stran od industrije, oziroma napad na premožne razrede. Druga
alternativa seveda ni prišla v poštev zaradi razredne narave kemalistič-
nega režima.
Med vojno je prišlo tudi do pomembnih sprememb pri razporeditvi
razrednih sil znotraj turške družbe, sprememb, ki so zelo pomagale novi
usmeritvi. Zaporedne vlade vladajoče Republikanske ljudske stranke
so odtujile velike zemljeposestnike in kmečko buržoazijo s politiko, ki
je ob dodatnih učinkih nadlog v vojnem času zelo škodovala poljedel-
skemu sektorju. Mestna trgovska buržoazija je vse od zametka tako-
imenovanega »etatizma« prišla tudi v vse večji konflikt z Republikan-
sko ljudsko stranko. Nesoglasje okoli Zakona o zemljiški reformi, ki je
bila sama po sebi po mednarodnih standardih povsem neškodljiva, je
bilo takoj razlog za razcepitev znotraj Republikanske ljudske stranke.
Demokratska stranka, ustanovljena na osnovi te razcepljenosti, je kmalu
začela predstavljati zvezo kmečke buržoazije in velikih zemljeposest-
nikov z mestno trgovsko buržoazijo. Ta zveza, ki se je hranila z neza-
dovoljstvom kmečkih množic in delov mestnega proletariata, je prišla
na oblast leta 1950 in je vladala deželi deset let.
Obdobje takoj po vojni predstavlja torej dvakratni prelom v turški
zgodovini. Po eni strani se je zlomil vladni blok, ki je bil na čelu države
vse od 1920. let, in odprl prostor novi razredni zvezi, v kateri sta bili
kmečka in trgovska buržoazija prvič prevladujoči sili. Stara buržoazna
koalicija, ustanovljena pod železno pestjo Kemala Atatürka, je bila
razbita. Republikansko ljudsko stranko, ki je predstavljala določen
način buržoazne dominacije v skladu z ekskluzivno naravo kemalistične
revolucije, so zavrgli kot prazno lupino. Vzporedno z njo pa tudi tiste
politične sile, ki so predstavljale odvisnost buržoazije od birokratskih
slojev in struktur v političnem vodstvu turškega kapitalizma. Po drugi
strani, je ta razkol v političnem zastopstvu buržoazije, skupaj z različ-
nimi mednarodnimi faktorji, (kot je bil padec fašizma in ustanovitev
Združenih narodov) pripravil teren za skrbno pripravljen prehod k
dvostrankarskemu parlamentarnemu sistemu, ki pa je pikolovsko iz-
ključeval samoorganiziranost delavskega razreda.
In prav ta nova razredna opredelitev je pripomogla k prilagoditvi Tur-
čije zahtevam povojnega reda. Vendar se je, v nasprotju s kemalistično
mitologijo, proces prilagajanja začel precej prej, preden je Demokratska
stranka prevzela oblast. Vsak posamezni element novega ekonomskega
programa je Republikanska ljudska stranka pod pritiskom novega rav-
notežja med mednarodnimi in notranjimi razrednimi silami, začela
uveljavljati med letoma 1946 in 1948. Nova usmeritev je temeljila na
menjajočih se prioritetah od državnega sektorja do zasebnega kapitala,
5*	67
od industrije do poljedelstva (do transportne infrastrukture, ki naj bi
olajšala komercializacijo poljedelskih produktov), od zaščite do libera-
lizacije zunanje trgovine. Vključevala je tudi bolj blagi odnos do tujega
kapitala. Za vzpodbudo je Republikanska ljudska stranka leta 1947
podvzela več administrativnih in zakonodajnih korakov; leta 1951 je to
storila tudi Demokratska stranka; višek pa sta bila Zakon za vzpodbu-
janje tujega kapitala in Naftni zakon iz leta 1954, ki so ju pripravili
ameriški »strokovnjaki«. Zato, z izjemo zamisli o planiranju, katere se
je Republikanska ljudska stranka še vedno oklepala, Demokratska
stranka na oblasti ni storila drugega, kot da je še naprej poglobila
usmeritev, ki je veljala do leta 1950. Toda na nekem zelo značilnem
področju Demokratska stranka ni prelomila s politiko 1930. let: čeprav
je, preden je prišla na oblast, obljubila, da bo skrčila ali celo likvidirala
državni produktivni sektor (program prve vlade Demokratske stranke
je grajal prejšnje vlade, češ, da so ustvarile »intervencionalistično, ka-
pitalistično (!), birokratsko in monopolno« državo)8 je ne le obdržala
stara državna podjetja, temveč dejansko razširila državni sektor na
dvakrat več, kot ga je dobila! To kričeče protislovje politike Demokrat-
ske stranke je dodaten dokaz za absolutno potrebo po velikem državnem
kapitalističnem sektorju za razvoj kapitalizma v dvajsetem stoletju.
V zgodnjih letih povojnega booma in visokih cen poljedelskih izdelkov
na svetovnem trgu je šla Turčija skozi kratko obdobje hitre rasti, še
posebej v poljedelstvu v zgodnjih 1950. letih. Toda ta proces hitre
ekspanzije blagovne produkcije in kapitalizma je hitro dosegel svojo
mejo. S končano korejsko vojno in z oživitvijo evropskega poljedelstva
so začele upadati poljedelske cene in Turčija se je kmalu znašla v zu-
nanjetrgovinskem primanjkljaju, na katerega je vlada Demokratske
stranke reagirala z ukrepi obnovljene uvozne kontrole. V zvezi s tem
se je pojavilo glavno protislovje, protislovje, ki bi lahko spodkopalo
temelje moči Demokratske stranke.
Kljub relativni ekspanziji zasebne moderne industrije v letih 1930 in
med vojno je bil prevladujoči značaj mestne buržoazije v obdobju takoj
po vojni še vedno trgovski. Z nekaj izjemami so celo tisti kapitalisti, ki
so se vključili v industrijsko produkcijo, imeli trgovino, zunanjo ali
notranjo, za svojo glavno aktivnost.9 Od tod podrejena vloga, ki jo je
igralo industrijsko krilo buržoazije, v zvezi, ki je sestavljala Demo-
kratsko stranko. Toda v petdesetih letih in še posebej v obdobju, ki je
sledilo zunanjetrgovinskemu primanjkljaju, kar je avtomatično sprožilo
zaščito, se je trgovski kapital, še posebej v Istanbulu, v množičnem ob-
segu obrnil k industriji. Ta industrija se je predvsem koncentrirala na
montažne procese v tistih vejah, kjer bi lahko pričakovali, da bi no-
tranja produkcija nadomestila uvoz. To pa je bilo tudi obdobje, ko se je
oblikovala nova neodvisna industrijska frakcija buržoazije. Ta razredna
frakcija je globoko zaznamovala nadaljno zgodovino Turčije.
Kljub vzponu industrijskega kapitala se je Demokratska stranka, takšna
kot je bila po svojem izvoru, s kmečko buržoazijo, ki je prevladovala
na krmilu stranke in z volilci med kmečkimi množicami, trdovratno
oprijemala svoje stare formule absolutne prednosti poljedelstva pred
8	Ibid, str. 138.
9	Y. S. Tezel, Cumhuriyet Döneminin Iktisadi Tarihi 1923—1950 (Ekonom-
ska zgodovina republikanskega obdobja), Ankara, 1982, str. 424.
68
industrijo. V kombinaciji s splošnim upočasnjevanjem v ekonomski
aktivnosti, ki je bila sama tudi povezana s stabilizacijskim programom,
sprejetim ob devalvaciji leta 1958, je ta politika zadala industriji hud
udarec. Od 1956. leta dalje so izredno upadle zasebne investicije v indu-
strijo.10
Prihajajoča ločitev nove, toda dobro organizirane industrijske veje bur-
žoazije iz razredne zveze, ki jo je predstavljala Demokratska stranka, je
prišla do izraza pri razcepu znotraj stranke. Stranska veja, majhna
stranka se je kmalu pridružila vrstam Republikanske ljudske stranke.
Tako se je okoli Republikanske ljudske stranke oblikovala nova koali-
cija z različnimi mestnimi sloji in družbenimi silami, ki so bili neza-
dovoljni z različnimi vidiki upravljanja Demokratske stranke in prven-
stveno z njeno neusmiljeno samovoljnostjo, ki se je najbolj nazorno, a
ne edino, kazala v njenem zagrizenem antikomunizmu. Vendar je novo
zvezo prizadela prirojena napaka; tu je bila mestna koalicija, ki jo
je vodila industrijska buržoazija, ki je zajemala nezadovoljno mestno
drobno buržoazijo, intelektualce, študente in vse več delavskega raz-
reda. Skušala je izpodriniti stranko s kmečkimi temelji, stranko, ki je
bila na oblasti v deželi, kjer so bili v veliki večini prebivalstva mali
kmetje. Mestna koalicija je imela podporo mednarodnega kapitala,
(le-ta pa je postajal vse bolj nezadovoljen z opustošenjem, ki ga je v
gospodarstvu povzročilo vodstvo Demokratske stranke) in je bila moč-
nejša v vseh pogledih, razen v enem: ni mogla dobiti volilne večine.
Vendar ima moderna mestna politika na voljo druga sredstva. Ena
komponenta mestne koalicije je prekoračila meje, ki jih je postavilo
vodstvo. Velike študentske demonstracije v zgodnjih 1960. letih so
prepričale vojaštvo, ki je v svojih vrstah že ustanovilo številne hunte,
da je zadalo končni udarec Demokratski stranki na oblasti.
Udar, 27. maja 1960, v katerem je posredovala cela vrsta družbenih sil
je bil, ker so odpovedala druga sredstva, torej učinkovita rešitev proti-
slovja med industrijsko buržoazijo in drugimi doslej dominantnimi frak-
cijami tega razreda. Ta posredovanja, kot bomo videli, niso bila brez
vpliva na tok nadaljnje zgodovine. Udar je odprl tudi pot k vzponu
dominacije industrijske buržoazije. Ta razred je s pomočjo različnih
zvez ostal na oblasti vse do danes. Spet, kot bomo videli, oblika njenega
vzpona k dominaciji ni ostala brez vpliva na nadaljnje dogodke; tako,
kot v primeru ustanovitve republike, so tudi tukaj, na odraslem orga-
nizmu rojstna znamenja ostala enaka. Končno je bil okvir ekonomske
politike in političnega režima, ki je bil postavljen takoj po udaru, pač
določen protislovni način adaptacije politične superstrukture na zahteve,
nove faze akumulacije kapitala v Turčiji. O tem prvenstveno planskem
režimu z različnimi političnimi, pravnimi in ideološkimi aspekti in s
svojimi ekonomskimi institucijami bom odslej govoril kot o »post 1960
sistemu.«
Preden preidem na analizo tega sistema in nove faze akumulacije kot
njenega temelja, bi rad usmeril pozornost k skoraj univerzalni interpre-
taciji udara leta 1960, kot preprosti reakciji »vojaške in civilne biro-
kracije« na njeno izgubo ekonomskega, družbenega in političnega sta-
tusa po letu 1950. Ta površinska označitev udara leta 1960 ne le abstra-
hira razredni boj, temveč tudi izkrivlja položaj industrijske buržoazije
10 Kepenek, op. cit., str. 155.
69
v zvezi s to prvo vojaško intervencijo zadnjih treh desetletij. Predpo-
stavlja namreč protislovje med armado in celotno buržoazijo. Posledice
so resne: vloga in mesto industrijske buržoazije v nadaljnjih vojaških
intervencijah sta pri tem hkrati mistificirana in zakrita. Bistveno je
torej razumeti, da med armado in industrijskim krilom buržoazije leta
1960 ni bilo protislovja temveč enotnost namena.
Način akumulacije, ki je temeljila na notranjem trgu
Poskusi imperialističnih vlad takoj po Drugi svetovni vojni, da bi reha-
bilitirale mednarodno delitev dela na takšno kot je bila pred začetkom
Velike depresije, so bili popolnoma uspešni le v novo osvobojenih kolo-
nijah Afrike in Azije in v nekaterih deželah Latinske Amerike. V pri-
meru dežel, kot so Brazilija, Argentina, Meksiko in Cile v Latinski
Ameriki, Turčija in deloma Iran na Bližnjem Vzhodu, Indija, Južna
Koreja itd., ki so doživele določeno industrializacijo med fragmentacijo
svetovnega trga v obdobju 1929—1945, je povojni boom predstavljal
nov vzorec integracije s svetovno ekonomijo. To je bilo povezano z na-
daljnjim razvojem določenega specifičnega načina akumulacije kapitala
znotraj teh dežel. Ta način akumulacije, ki je na splošno znan kot »indu-
strializacija uvozne substitucije«, bom obravnaval kot »način akumu-
lacije na temeljih notranjega trga« in to iz razlogov za katere ni po-
trebno, da nas tu zadržujejo.11 Proces, ki ga je Turčija doživljala med
sredino petdesetih let in 1980 zelo ustreza temu splošnemu vzorcu z
določenimi specifičnostmi, ki jih bom imel priložnost omeniti. Osnova
tega načina akumulacije, ki je že določen stadij v razvoju kapitalistič-
nega načina produkcije v zaostalih deželah, leži v koncentraciji kapitala,
tako tujega, kot domačega, v tistih vejah družbene produkcije, ki pošilja
blago na domači trg. Razlog je lahko ugotoviti: za novo oplemeniteni
industrijski kapital teh dežel je v začetku njegovega razvoja izključena
konkurenca na svetovnem trgu z visoko koncentriranim in centralizi-
ranim imperialističnim kapitalom. Domači trg je precej lažje igrišče
ne le zato, ker je trg blizu produkcijskih mest in zaradi lažjega pretoka
informacij, temveč tudi zato, ker lahko država domači kapital veliko
bolj zaščiti kot na svetovnem trgu.
V primeru Turčije, kot tudi v nekaterih drugih deželah, je bil ta način
akumulacije dejansko dediščina državno kapitalistične faze, ki je tudi
sama, z nekaj izjemami, temeljila na produkciji potrošniškega blaga
za domači trg. V tem smislu, ne glede na medvladje obdobja takoj
po vojni, je imel turški kapital več kot pol stoletja precej stabilno pot
razvoja, ki je peljala iz zgodnjih tridesetih let v pozna sedemdeseta leta.
Vendar so med državno kapitalistično fazo in kasnejšim obdobjem ob-
stojale velike razlike. Prvič je imel zasebni kapital očitno prednost
pred državnim sektorjem, če ne v absolutnem kvantitativnem smislu,
pa vsaj relativno. Ce pa govorimo v kvalitativnem smislu, se je uvel j a v-
11 O tem obstoja veliko ekonomske literature. Za uporabno Marxovo oceno
v angleščini glej A. Lipietz, »Proti globalnemu fordizmu« New Left Review,
132, april—marec, 1982. Glej tudi P. Tissier »L'industrialisation dans huit
pays asiatiques depuis la fin de la seconde guerre mondiale« (Industriali-
zacija v osmih deželah Azije, od konca druge svetovne vojne), Critiques
de l'Economie Politique, 14, nove serije, januar—marec 1981.
70
ljal med prioritetami ekonomske politike. Drugič, pa se je spremenila
sektorska sestava industrijske produkcije; od prvotnega potrošniškega
blaga iz tridesetih let se je produkcija postopoma razširjala na potroš-
niško trajno blago in na transportno opremo, farmacevtske in druge
kemijske izdelke, rafiniranje nafte itd. Delež hrane, pijače in tekstila
(dveh sektorjev, ki se navadno razvijajo v začetnem stadiju industria-
lizacije) v celotni proizvodnji je padel s 57 odstotkov iz leta 1960, na
30 odstotkov leta 1979, na najnižji tovrstni delež med islamskimi de-
želami Bližnjega Vzhoda.12 V procesu se je država vse bolj in bolj
obračala k infrastrukturnim investicijam in k tisti industriji, ki pro-
izvaja elemente široke porabe konstantnega kapitala (splošno znanih
kot »vmesno blago«), kot so železo in jeklo, aluminij, naftni izdelki,
papir in papirna kaša itd., kjer zasebni kapital zaradi velike organske
sestave kapitala in dolgih obdobij dozorevanja ni mogel in ne bi mogel
investirati. Tu je, spet na drugačnem nivoju, prišla do izraza potreba po
državni produkcijski aktivnosti, ki naj bi se edina lahko kosala z visoko
stopnjo razvoja produkcijskih sil v svetu. Nazorni prikaz tega položaja
je dejstvo, da je povprečni obseg produkcije v državnem sektorju devet-
krat višji kot v modernem zasebnem sektorju.13 Končno, povezava s
svetovno ekonomijo, se je med obema vojnama precej spremenila. Glede
na državno kapitalistično fazo je bila industrijska struktura zadnjega
obdobja veliko bolj odvisna od tujih inputov (ker je večina produkcije
potrošniških trajnih dobrin in transportne opreme redko prekoračila
nivo preprostih montažnih procesov), tu je prišlo do večjega, čeprav ne
množičnega, dotoka tujega produkcijskega kapitala (o katerem več kas-
neje) in gospodarstvo je postalo veliko bolj odvisno od tujega denar-
nega kapitala (krediti itd.). To je bil seveda rezultat radikalno različne
narave vladajoče konjunkture na kapitalističnem svetovnem trgu.
Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila obdobje hitre akumulacije ka-
pitala v Turčiji. Celotna stopnja rasti gospodarstva, ki je bila v obdobju
1926—1939 približno 5,6 °/o in je zaradi vojne padla na 0,7 % med 1939
in 1950,14 se je v petdesetih letih znova dvignila na 5—6 °/o, čeprav je
bilo to obdobje še posebej nestabilno, iz leta v leto z velikimi deviaci-
jami.15 V šestdesetih in sedemdesetih letih (do začetka krize 1977) se je
stopnja rasti gibala med 6 in 7 odstotki. Rast industrijskega sektorja
je bila večja, gibala se je med 9 in 11 odstotki.16 Med 1938 in 1953 je
poljedelstvo prispevalo približno polovico BNP (bruto nacionalnega pro-
dukta) medtem, ko je delež industrije okoli 12 odstotkov. Med 1953
in 1959 je bilo že čutiti obrat: poljedelstvo je padlo na 45 odstotkov,
medtem, ko se je industrija povzpela na 16 odstotkov. Sprememba je
bila resnično dramatična v šestdesetih in sedemdesetih letih: v letu
1977 je industrija že prehitela poljedelstvo z deležem 24 odstotkov,
medtem, ko je poljedelstvo padlo na polovico svojega deleža izpred
dveh desetletij : na komaj 22 odstotkov.17 Eden rezultatov hitre akumu-
lacije kapitala je bila koncentracija in vzporedna centralizacija kapitala.
12	F. Yâgci »Turška proizvodna industrija: Splošna ocena«, 1981, Neobjavljen
rokopis, tabela 2, str. 5 in I. El-Zaim, »Industrijski vzorci islamskih dežel«,
Neobjavljen rokopis, str. 18.
13	Yâgci, op. cit., str. 4.
14	Tezel, op. cit., str. 100.
15	Kepenek, op. cit., str. 175.
19 Ibid, str. 353.
17 Ibid in Hershlag, op. cit., str. 167.
71
Čeprav v turškem gospodarstvu še vedno prevladuje veliko število
majhnih podjetij, je, kar zadeva produkcijo in zaposlovanje, odločujoči
sektor postala zelo obsežna moderna industrija. 2e v letu 1970 je mo-
derna industrija producirala 88 odstotkov dodane vrednosti (kar je zelo
grob pokazatelj novo producirane vrednosti) in zaposlovala 61 odstotkov
vseh delavcev v industriji. V 1970. in 1980. letih so veliki monopoli
kontrolirali večino trgov in velike delniške družbe — konglomerate, ki
so bili aktivni v mnogih vejah industrije, trgovine, bančništva itd. in so
imeli nesorazmerni vpliv na gospodarsko (in politično) življenje.
Ta hitra akumulacija kapitala je bila neločljivo vključena v splošno
ekspanzijo kapitalistične svetovne ekonomije in je na noben način ni
moč pripisati domnevnemu uspehu gospodarske politike, ki so jo iz-
vajale vlade, na oblasti v tem obdobju. Ta politika, če jo pogledamo v
primerjalni luči, je bila povsem standardna. Njeni glavni elementi so
bili: velika stopnja zaščite notranjega trga pred mednarodno konku-
renco z istočasno uporabo cenikov in kvantitativnih restrikcij ;18 fiksni
menjalni tečaj, s katerim je bila nacionalna valuta na splošno stalno
precenjena glede na njeno tržno vrednost (država je določila nižje
obrestne mere, ki so industrijskemu kapitalu preskrbele finančne sklade
z manjšimi stroški), zelo velike državne investicije; veliko državnih sub-
vencij za elemente tako variabilnega kot konstantnega kapitala; in ve-
lika odvisnost od tujega denarnega kapitala (kredit itd.). Obstojal pa je
tudi specifični vidik turške situacije, o katerem bi bilo treba povedati
nekaj besed. To je bilo planiranje.
Državno plansko organizacijo, ki je bila kombiniran rezultat izkušnje
iz tridesetih let, ter zahtev industrijske buržoazije in mednarodnih fi-
nančnih organizacij v petdesetih letih za ureditev zmede v ekonomski
politiki (vodila jo je Demokratska stranka), so postavili takoj po udaru
1960. Kontrola naslednjih vlad naj bi pripravila štiri petletne plane v
obdobju 1963—1983, od katerih so četrtega zavrgli v nemirnem času
ekonomske krize, ki se je pojavila leta 1977. Ti plani so imeli večje cilje
kot takoimenovani »industrializacijski plani« 30. let, ker se niso ome-
jevali na industrijski sektor, temveč so zajemali celotno vrsto gospodar-
skih in družbenih aktivnosti. Turško planiranje seveda v sebi ne nosi
nobene podobnosti s socialističnim planiranjem, v kontekstu podružb-
ljenih produkcijskih sredstev, kajti, lepo rečeno, so bili plani »impera-
tivni« le za javni sektor, a »indikativni«, za zasebni sektor. Poleg tega
se je oblast pri planiranju že od vsega začetka odločila za veliko od-
visnost od cenovnega mehanizma in nakazovala, da so plani le drugo-
razredna opora proti neuspehom zakona vrednosti. Pri takšni usmeritvi
ni bilo prav nič presenetljivo, da plani dejansko niso vodili ekonomije,
temveč so bili, nasprotno od nje, vodeni.19 Najbolj nazorni dokaz tega
dejstva je, da je vsak nadaljnji plan urejal distribucijo investicij po sek-
18	Čeprav zaščita v Turčiji na noben način ni bila tako pretirana, kot so jo
hoteli prikazati kasnejši neo-liberalci. Preprosta primerjava bo pokazala, da
je bila zaščita povsod drugod izredno podobna. V Braziliji so nominalno
zaščito v sredi 60. let, torej pred naskokom neo-liberalcev, ocenili na 99 od-
stotkov. (Glej B. Balassa »Spodbudna politika v Braziliji«, World Develop-
ment, zvezek 7, 1979, str. 1025.) Ocena povprečnih tarif v Turčiji kaže, da
so se nominalne tarife gibale med 30 in 60 odstotki, toda z raznimi dodat-
nimi obremenitvami je nominalna zaščita dosegla 100 odstotkov. (Glej
Yâgci, op. cit., str. 16.)
19	Y. Kiiçûk, Planlama, Kalkinma ve Tiirkiye (Planiranje, razvoj in Turčija),
Istanbul, 1971, str. 256—61 in Kepenek, op. cit., str. 300.
72
tor jih tako, da bi uskladil že realizirane stopnje investicij predhodnega
obdobja.20 Zato številni neuspehi planiranja (kot je ogromen porast za-
dolženosti v tujini ob koncu prvih treh planov, čeprav je bil eden te-
meljnih ciljev teh planov otresti se odvisnosti od tujih virov) niso nič
drugega, kot posredni izraz protislovij kapitalističnega gospodarstva.
Ovire za akumulacijo kapitala
V vsem obdobju velike rasti, ko se je razbohotil industrijski kapital,
je akumulacija kapitala postopoma naletela na vse več določenih ovir.
Te ovire so se prvič pokazale v poznih šestdesetih letih in so bile vse
bolj nepremostljive, še posebej v času velike krize akumulacije kapi-
tala v poznih 1970. letih. Preden gremo na konkretno analizo razvoja
akumulacije kapitala in razrednih bojev v obdobju 1960—80, se bom
v tem delu dotaknil različnih protislovij procesa akumulacije, ki so
zanetili boje tega obdobja.
Sistem po letu 1960
Ta sistem je bil produkt zelo specifične konjunkture razrednih bojev.
Njegov izvor lahko poiščemo, kot smo videli, v boju neke mestne koali-
cije, ki ga je vodila nastajajoča industrijska buržoazija, da bi nadvla-
dala kmečko večino, ki je tedaj predstavljala Demokratsko stranko.
Izven planiranja, ki je izražalo dominacijo industrijske frakcije bur-
žoazije v ekonomski politiki, je imel sistem svoje temelje v ustavi iz
leta 1961 in v zakonodaji iz leta 1963, ki je obravnavala delovne od-
nose. Specifični vidik političnega režima, postavljen z ustavo leta
1961, je bil poskus, da bi omejili moč kmečke večine v parlamentu in
vlade, ki je iz nje izhajala, s pomočjo različne kontrole in protiutežmi
kot so: Ustavno sodišče, ki je predstavljalo glede na prejšnje ustave
inovacijo, visoko Upravno sodišče z razširjenimi pravicami, admi-
nistrativna avtonomija univerz, ter državnega radia in televizije.
Ustava je tudi zajamčila precej naprednih političnih in civilnih svo-
boščin in pravic. Vsebovala je direktivo za prihodnje vlade, ki naj bi
izvedle zemljiško reformo. Končno in najbolj pomembno pa je to, da
je konstitucionalizirala pravice za ustanavljanje sindikatov, za sode-
lovanje v kolektivnih pogajanjih in za stavkanje. Te pravice je kon-
kretizirala zakonodaja leta 1963. Vse to pa nas ne sme zavesti, češ,
da je Turčija čez noč prišla do polnopravnega meščanskega demokra-
tičnega režima. Kot produkt političnega dogajanja, ki ga je nadziralo
vojaštvo, je ustava iz leta 1961 morala nositi svoj pečat. Številni vidiki
ustave in še posebej razširjene pravice, ki jih je imela Nacionalna
varnostna uprava (ne smemo je zajemati z Nacionalnim varnostnim
svetom vojaške hunte iz leta 1980), organ, ki je bil sestavljen iz visokega
vojaškega štaba in nekaterih članov vlade, so dali vojaštvu resnično
oblast nad samo vlado. Poleg omejitev v sami ustavi je vojaška senca
stalno visela nad političnim življenjem, bodisi v obliki več neuspelih
udarov v zgodnjih 1960. letih ali z ustanovitvijo upornih vojaških ko-
mitejev, ki so vključevali člane glavnega štaba. In tudi vsi trije pred-
sedniki iz obdobja 1960—80, vsi bivši generali, so res delovali kot
20 Ibid.
73
trojanski konj vojaštva znotraj civilnih institucij. Končno pa sta tudi
musolinijevsko obarvan Kazenski zakonik in prodorna antikomuni-
stična ideološka atmosfera delovali kot Damoklejev meč nad politično
samoorganizacijo delavskega razreda. Kljub vsem tem senčnim stranem
pa je bil sistem po 1960 okvir najbolj demokratičnega obdobja v zgo-
dovini republike. Zaslugo za to gre pripisati le enemu dejstvu velikan-
skega pomena: množičnemu vstopu delavskega razreda in drugih
delavskih slojev na politično sceno, prvič v turški zgodovini.
Delavski razred je bil pod Kemalistično vladavino pod stalno represijo.
Izkazalo se je, da Demokratska stranka, kljub svoji demagoški retoriki
iz časa, preden se je povzpela na oblast, ni bila nič boljša; v letu,
ki je sledilo volitvam 1950, so masovne aretacije voditeljev in pristašev
levega krila razpršile iluzije levičarskih sekcij o »liberalni« naravi te
stranke. Tako je delavski razred vstopil v obdobje, po letu 1960, po-
litično pasiven, organiziran le kot sindikalna struktura, tesno povezana
z državo in ni imela nobene pravice do stavke. Vendar je stanje, da je
predstavljal del mestne koalicije kot pasivni podporni razred, skupaj
z vplivom liberalnih idej, ki so v poznih 1950. letih krožile v krogih
drobne buržoazije, pripomoglo k ustanovitvi ugodnega legalnega okvira
za aktivnost delavskega razreda.
Toda legalni okvir je bil, če ga primerjamo z resnično mobilizacijo
delavskega razreda, drugotnega pomena. V desetletju 1960. let je bila
vidna postopna tendenca delavskega razreda, da bi postal organizacij-
sko, politično in ideološko neodvisen tako od meščanskih strank kot od
države. Ni potrebno, da se tukaj spuščamo v podrobnosti tega pro-
cesa.21 Dovolj naj bo, če povemo, da so to povečanja moči in borbe-
nosti, ki ga je spremljala radikalizacija študentskega gibanja in delov
kmečkega prebivalstva, kronale na pol spontane demonstracije junija
leta 1970, ko je okoli 100 000 delavcev protestiralo proti načrtom, da
bi omejili sindikalne svoboščine. Ta dogodek je predstavljal razpotje
odločilnega pomena v zgodovini razrednih bojev v Turčiji. Predstavljal
je učinkovit vstop delavskega razreda na prizorišče in pokazal bur-
žoaziji (in armadi), da je ta razred odslej glavni antagonist, s katerim
se mora boriti.
Ta nova moč delavskega razreda je v očeh buržoazije postajala vse
večje in večje breme za akumulacijo kapitala. Stavke so bile vse šte-
vilnejše in vse ostrejše, postavljali so nove zahteve in realne mezde
so se povečevale. Rzultat teh dogodkov, ob zmanjšani super eksploata-
ciji, je bila tudi manjša konkurenčnost turškega kapitala na svetovnem
trgu, kajti nizke mezde so bile predpogoj za konkurenčnost šibkega
in tehnološko zaostalega kapitala polindustrializiranih dežel. To je
skupaj z drugimi faktorji preprečilo rast industrijskega izvoza, kar je,
kot bomo spoznali, imelo pomembne posledice. Drugi rezultat teh
dogodkov je dejstvo, da je borbeni delavski razred zavračal tuji kapital,
ki je zahteval ubogljivo delovno silo, nizke mezde in politično stabilno
ureditev, da je lahko v deželi množično investiral.
Tu je nastopila še nepričakovana posledica sistema po letu 1960, zgodo-
vinska naloga, ki naj bi utrdila dominacijo industrijske buržoazije nad
21 Za analizo delavskega gibanja v Turčiji in kurdske levice glej članek
M. Salâha v izdaji Khamsin in A. Samim »Tragedija turške levice«, New
Left Review, 126, marec—april 1981.
74
kmečko večino. Nova situacija je narekovala zadušitev mobilizacije
delavskega razreda, delov kmečkega prebivalstva in različnih drugih
socialnih slojev. Političnemu življenju pa naj bi nataknili nov prisilni
jopič diktature. To je bila natančno eno od nalog vojaške intervencije
1971—73, kateri se je, kljub dopolnjevanju mnogih členov ustave in
druge zakonodaje, popolnoma ponesrečil poskus, da bi uničila vzpon
gibanja delavskega razreda. To gibanje je doživelo ponovni vzpon v
letih 1970 (kar mimogrede kaže, da v sistemu po 1960 ni vladal le-
galni, temveč politični red stvari). Oživitev množične aktivnosti pro-
letariata je buržoaziji dokončno dokazala, da je bila delna ureditev
političnega okvira nezadostna in, da je treba v interesu akumulacije
kapitala zavreči celoten sistem po letu 1960. Ta zavest je bila odlo-
čilna za udar leta 1980 in njegove posledice.
Problem kmečkih zvez
Omejitve kemalistične revolucije se nikjer niso bolj izražale, kot na
področju poljedelskih lastniških odnosov. Videli smo že, da je kema-
listična država že od začetka temeljila na zvezi z zemljeposestniškimi
razredi. To je izključevalo agrarno revolucijo in ohranilo nedotaknjeno
strukturo lastniških odnosov: množico malih kmetov, nekaj modernih
farm, ki so bile organizirane na kapitalistični način, razširjeno odsotno
lastništvo in končno skoraj fevdalne odnose v kurdskih regijah na
vzhodu in jugovzhodu. Rezultat se je kazal v zelo neenakem razvoju
v poljedelstvu; kljub določenem splošnem razvoju so se resnično pri-
bližali modernemu poljedelstvu, le na zahodu in jugu, medtem, ko so
Kurdistan in večina osrednjih dežel ostali gospodarsko in družbeno
precej zaostali. Posledica tega, kljub temu, da so na Turčijo na splošno
gledali kot na eno izmed redkih dežel na svetu, ki se lahko sama pre-
hranjuje, je bila, da potencial v poljedelski produkciji še zdaleč ni bil
polno izkoriščen in, da je bilo povečanje produktivnosti poljedelskih
delavcev na sploh zelo majhno. To je neugodno vplivalo na industrijsko
akumulacijo, zato, ker je bil poljedelski izvoz precej manjši kot pa bi
potencionalno lahko bil, ker so višali cene živilom in tako povečevali
vrednost delovne sile, ker so notranji trg zoževali bolj kot bi bilo
potrebno itd. Zato je bil nizek poljedelski presežek eden od bistvenih
slabosti turškega kapitalizma. Iz tega razloga je vprašanje »zemljiške
reforme« vznemirjalo turško buržoazijo vse od sredine tridesetih let.
Toda naslednji poskusi (v letu 1945, po udaru leta 1960, med vojaško
intervencijo 1971—73 itd.) niso prinesli nobenih bistvenih rezultatov.
Za te neuspehe sta dva temeljna razloga. Prvič je bila (tako kot v drugih
deželah, kjer se je kapitalizem zapoznelo razvil), turška trgovska bur-
žoazija že prirojeno zvezana" s kmečko lastnino: trgovec je bil često
tudi zemljiški gospod. In drugič je bila tudi za ostale frakcije bur-
žoazije zaradi občutka ogroženosti od podrejenih razredov, zveza z
velikimi zemljeposestniki preveč nujna stvar, da bi jo lahko spregle-
dali. V smislu omejitev akumulacije kapitala je bila cena za industrij-
sko buržoazijo seveda precej visoka.
Toda tu ni šlo le za en sam problem, za nizko rast poljedelskega
presežka. Enako pomembne so bile težave, s katerimi se je bur-
žoazija srečevala pri prenosu obstoječega poljedelskega presežka v
industrijski sektor. Tu so se pojavili problemi, ker je obstojal do-
75
datni faktor skupnih interesov med različnimi kmečkimi razredi.
Če pustimo ob strani kmečki proletariat, ki je rastel skozi deset-
letja in polproletariat ter revne kmete, so drugi razredi in razredne
frakcije na podeželju kot so: poljedelski kapitalisti, odsotni zem-
ljiški gospodje, skoraj fevdalno posestniški razredi Kurdistana, bo-
gati kmetje in množica srednjih kmetov, sestavljali skupno fronto proti
tistim vladam, ki so, da bi dosegle hitrejši prenos vrednosti iz poljedel-
stva v industrijo, uporabile dvojno orožje, tj. obdavčitev poljedelstva
in manipulacijo s poljedelskimi menjalnimi razmerji na ta način, da
so držale nizke podporne cene za poljedelske izdelke. Izkušnja Republi-
kanske ljudske stranke, ki je poskušala uporabiti obe orožji med vojno,
je dala buržoaznim strankam dragoceno lekcijo. Republikansko ljudsko
stranko je kljub njenim poskusom, da bi z ukinitvijo večine vojnih dav-
kov na poljedelstvo spet pridobila zaupanje kmečkih razredov, zrušila
prav pretežno kmečka koalicija. Demokratska stranka pa je zadala zad-
nji udarec, ko je ukinila še vse ostale davke in do danes ni nobena ci-
vilna vlada sploh poskušala uvesti direktno obdavčitev na poljedelstvo.
Odslej so si le vojaški režimi dovolili ukrepati v nasprotju z interesi
kmečke večine. Zadnji skrajno skromni poskus, da bi obdavčili dohodek
od poljedelstva, je izvedel vojaški režim leta 1960. Toda kaj je pomenil,
lahko ocenimo iz podatka, da je od takrat direktna obdavčitev v po-
ljedelskem sektorju ostala pod enim odstotkom dohodka v poljedel-
stvu.22 Menjalna razmerja pa so v poljedelstvu od 1946 dalje izgubila
vsakršen stik s svetovnimi cenami in so bila takrat na splošno precej
naklonjena poljedelstvu, medtem, ko so se svetovna menjalna razmerja
notorično usmerila proti osnovnim surovinam v celem boom obdobju
po vojni. Vse nadaljnje vlade so, da bi obdržale to posebno situacijo,
stalno držale visoke podporne cene. Pomembna izjema v tem splošnem
trendu je prišla na dan med vojaško intervencijo 1971—73, ko so me-
njalna razmerja v poljedelstvu padla zaradi nizkih podpornih cen.23
Ironično, takrat so zrasle svetovne cene osnovnih surovin kot rezultat
spekulativnega pregrevanja svetovnega gospodarstva na predvečer re-
cesije leta 1974. To je bil, kot bomo videli, eden od razlogov za padec
tega režima. V ostalem obdobju 70. let so se koalicije različnih političnih
prepričanj potegovale za naklonjenost kmečkih razredov tako, da so
držale visoke podporne cene in v nekaterih letih so bile te celo ekstrem-
no visoke. To je bil za gotovo ponoven razlog, da so ob koncu desetletja
kmečke množice zelo malo sodelovale v bojih, ki so pretresali Turčijo.24
Zaradi te velike slabosti do kmečkih razredov in še posebej do velikih
zemljeposestnikov (velike podporne cene so disproporcionalno služile
interesom proizvajalcev v velikem obsegu in so celo škodile revnemu
kmetu),25 se je morala industrijska buržoazija zadovoljiti z majhnim
poljedelskim presežkom (ta je v glavnem prihajal z notranjim prenosom
presežne vrednosti iz poljedelstva v industrijo, zahvaljujoč razlikam
v organski sestavi ter tudi zaradi visokih cen industrijskega blaga, ker
je bilo takrat to blago zaščiteno). Zveza buržoazije z zemljeposestni-
22	I. Bulmuç, »Türkiye'de Tarimsal Taban Fiyat Politikasi ve Etkileri«
(Politika poljedelskih podpornih cen v Turčiji in njene posledice), ODTÜ
Geliçme Dergisi, posebna izdaja, 1981, str. 557.
23	Ibid, str. 556—57, tabela 3 in 4.
24	Y. Kiiçiik, Bir Yeni Cumhuriyet Için (Za novo republiko), Istanbul, 1980,
str. 531; Kepenek, op. cit., str. 332.
25	Glej Bulmuç, op. cit., str. 562—64, tabele 5—7.
76
škimi razredi, ki je bila nujna za reprodukcijo politične dominacije bur-
žoazije, je postavila resno oviro razširjeni reprodukciji industrijskega
kapitala.
Vprašanje tujega kapitala
Ena največjih razlik med Turčijo in drugimi deželami, ki so v povojnem
obdobju doživele določen kapitalistični razvoj, usmerjen na domači trg,
je relativno nizka stopnja vdora tujega produktivnega kapitala. Naj-
večjo kapitalno glavnico v deželi konec leta 1979 so ocenili na 550 mili-
jonov ameriških dolarjev.26 Podatek o 228 milijonih dolarjev, ki ga
običajno navajajo, pokriva le tisti del, ki je bil investiran v času Zakona
za vzpodbuditev tujega kapitala iz leta 1954. Ta podatek izključuje
druge zakonite oblike vdora tujega kapitala, zato nas navaja k zmot-
nemu podcenjevanju. Vendar, tudi ta zadnji podatek za nas ni nepo-
memben, kajti prav ta predstavlja večino, čeprav ne celote, tuje kapi-
talne glavnice, ki so jo investirali v industrijsko produkcijo (ostanek
pa je bil v glavnem koncentriran v naftni industriji). V primerjavi s pov-
prečnimi celotnimi letnimi zasebnimi investicijami, ki so v prvih 1970.
letih27 znašale več kot 2000 milijonov dolarjev, je ta nivo tujega nepo-
srednega investiranja presenetljivo nizek. Res je, da poleg neposred-
nega investiranja obstojajo tudi drugi tipi odnosov med tujim in tur-
škim kapitalom, takšni standardni odnosi kot so patenti, licence itd.
Res je tudi, da v nekaterih ključnih sektorjih kot so avtomobilska, pe-
trokemična in gumarska industrija, tuji kapital kot partner, turškemu
močno prevladuje. Glede na izkušnje drugih dežel te specifičnosti ne
moremo kar zanemariti.
Ta položaj je rezultat sovpadanja različnih faktorjev. Zgodovinsko gle-
dano lahko začetno nenaklonjenost tujega kapitala pripišemo dejstvu,
da je bila Turčija ena prvih vzhodnih, nekrščanskih dežel, ki je usta-
novila neodvisno buržoazno nacionalno državo (ta je, kot smo videli,
temeljila na represiji drugih narodnosti, ki so živele na Anatolski pla-
noti). Ker še ni uporabljala prekanjenih metod neokolonializma, je bilo
povsem razumljivo, da je tuji kapital gledal na to čudno deželo z ne-
zaupanjem in to kljub stalnim zatrjevanjem in znakom dobre volje nje-
nih voditeljev.28 Sorodni faktor je bil tudi razlog, da Turčija ni bila
popolnoma kolonizirana in ni imela nobenih specifičnih zgodovinskih
20 The Economist, (»Poročilo o Turčiji«), 12 september 1981, ki ga navaja v
Novicah iz Turčije Komite za človekove pravice in demokracijo v Turčiji,
št. 11., 15. julij—30. oktober, 1981.
27	Res je, da so jih konvertirali po uradnem menjalnem tečaju in so zato
dokaj precenjene, a podatek kljub temu daje sliko situacije v obdobju
1972—1976. Izračun OECD (organizacije za gospodarsko sodelovanje in
razvoj) — Turčija — OECD gospodarska poročila, Pariz, 1981, str. 56, ta-
bela B.
28	Vendar je pred nastopom Velike depresije prišlo do priliva precejšnje
vsote tujega kapitala. Glej K. Boratav, Tiirkiye'de Devletçilik (Etatizem v
Turčiji), Istanbul, 1974, str. 41—47; Ç. Keyder, Diinya Ekonomoisi Içinde
Türkiye 1923—1929, Ankara, 1982, str. 89—91 (prvotno izdan v angleščini
pod naslovom Definicije periferne ekonomije: Turčija 1923—29, Cambridge,
1981). Y. Kiiçûk, Türkiye Uzerine Tezler (Teze o Turčiji), Istanbul, 1978,
str. 48—59.
77
vezi z nobeno imperialistično deželo. Povojno obdobje bi situacijo lahko
spremenilo, če ne bi nastopilo več pomembnih faktorjev. Z ene strani
je geografska bližina Turčije in Sovjetske zveze (medtem, ko je rastel
njen vojaški pomen za zahodne strateške cilje) plašila možne investi-
torje zaradi ekspanzije sovjetske vplivne cone takoj po vojni. Po drugi
strani pa je Turčija v teh desetletjih doživela progresivni razvoj demo-
kratičnih oblik, kasneje pa se je močno okrepilo tudi delavsko gibanje
in to ni bilo ravno tisto, kar je tuj kapital iskal v zaostalih deželah.
Tretjič, pa se je Turčija od šestdesetih let dalje veliko bolj povezala
s kapitalistično Evropo in še posebej z Zahodno Nemčijo kot pa z Zdru-
ženimi državami Amerike.29 Ker se je evropski trg zelo povečeval,
evropski kapital razen britanskega (do 1970. let) ni imel takšnih ten-
denc kot ameriški, ki se je množično selil v tujino. Integracija je zato
potekala v obliki nasprotnega odliva delovne sile iz Turčije v Zahodno
Nemčijo in v druge dežele. In končno je delovala ekonomska politika,
v skladu z vzorcem akumulacije, ki je temeljila na notranjem trgu, zelo
nevzpodbudno; še posebej pomembno je bilo precenjevanje turške va-
lute glede na njeno tržno vrednost, kar je avtomatično zmanjševalo
kupno moč tujega denarnega kapitala v Turčiji in zato je bilo moč pred-
videti upadanje profitabilnosti.30 Vendar pa ne smemo pozabiti, da je
to dejstvo skupno vsem deželam, ki so bile v podobnem položaju.
Ta situacija je imela veliko posledic, toda glede na razpravo o ovirah
za akumulacijo kapitala lahko izdvojimo dve oviri. Po eni strani je
bilo zaradi relativno nizke penetracije tujega produktivnega kapitala
jasno, da se bo Turčija, težje kot dežele v popolnoma drugačni situaciji,
usmerila v industrijski izvoz. Tuje firme in še posebej multinacionalne
imajo s svojo globalno mrežo komunikacij, svojo razvito tehniko eksplo-
atacije in s svojo na splošno bolj razvito tehnologijo, vsaj potencialno
večjo možnost izvoza na mednarodne trge. Po drugi strani pa je bil
turški kapitalizem, ki so mu manjkali tuji viri v obliki neposrednega
investiranja, v izredno veliki meri odvisen od priliva tujega denarnega
kapitala, to je od tujih kreditov.31 Ta velika stopnja zadolženosti naj
bi bila iskra, ki je zanetila krizo v drugi polovici sedemdesetih let.
Turška monopolna buržoazija je seveda grenko obžalovala svoje rela-
tivno prikrajšanje za možnosti združevanja z imperialističnim kapita-
lom. Z nagrmadenjem drugih težav je za buržoazijo postalo nujno iz-
koreniniti vzroke, ki so ustvarili to situacijo.
29	V petdesetih letih je približno 40 odstotkov tujega produktivnega kapitala
v Turčiji izviralo iz ZDA, medtem, ko je bil delež Zvezne republike Nemčije
okoli 10 odstotkov. Položaj se je spremenil v letih 1960 in 1970. Konec 1980.
so imele ameriške firme 11-odstotni delež, medtem, ko se je delež Zvezne
republike Nemčije povečal na 33 odstotkov. Podatek za deveterico EGS je
bil 62,5 odstotka, absolutna večina. (Podatke je izračunal Kepenek, op. cit.,
str. 141 in Tabela IX. 3, str. 278.) Enak trend je bilo opaziti v zunanji
trgovini.
30	A. Eralp, »Türkiye'de Izlenen Ithal Ikameci Kalkinma Stratejisi ve
Yabanci Sermaye« (Razvojna strategija uvozne substitucije in tuji kapital),
ODTU Geliçme Dergisi, posebna izdaja, 1981.
31	Zelo uporabno poročilo o turških odnosih z mednarodnimi financami glej
v I. C. Schick/E. Tonak »Mednarodne finance in zunanje dolžniške raz-
sežnosti turške ekonomske krize«, The Insurgent Sociologist, zvezek X,
št. 3, 1981.
78
Notranja protislovja načina akumulacije
Način akumulacije, ki temelji na notranjem trgu je bil, z izjemo ne-
katerih izoliranih ekonomij, kot sta Tajvan in Hong Kong, splošno
potrebni stadij v razvoju industrijskega kapitalizma v zaostalih de-
želah.32 Vendar, tako kot vsak kapitalistični razvoj, ta način akumula-
cije nosi vrojena protislovja, ki nastajajo v dolgih letih in nato v dolo-
čenem trenutku tako silno eksplodirajo, da vržejo gospodarstvo v po-
polno krizo. Turški kapitalizem pri tem ni bil izjema. Tudi tam je bila
akumulacija kapitala na neposreden način tudi akumulacija protislovij.
Videli smo že, da je bil način kapitalistične akumulacije, ki jo obravna-
vamo, pretežno koncentriran v tistih vejah industrije (bodisi v drugem
oddelku v začetni fazi ali v prvem oddelku v kasnejši fazi), ki je bila
namenjena notranjemu trgu. Toda notranji trg posamezne dežele, ka-
kršnakoli je že njena populacija, je očitno nezadosten, še posebej pa
za nerazvito deželo, za obseg produkcije, ki ga implicirajo moderne
produktivne sile, ki so se že razvile po svetu. Zato imajo produktivne
enote, ki so jih ustanovili v teh pogojih, obvezno manjši obseg produk-
cije, tehnološko so bolj zaostale, v primerjavi z njihovimi mednarod-
nimi dvojniki pa ponujajo veliko bolj restriktivne možnosti za kontrolo
kapitala nad delom. V turškem primeru, na primer, primerjava med
povprečnimi obsegi velikih turških zasebnih firm in »optimalnimi« med-
narodnimi obsegi kaže, da je bilo razmerje 1 :4 pri taljenju jekla, 1 : 6
pri aluminijastih ploščah, 1 :12 pri električnih motorjih, 1 : 6 pri ce-
mentu in traktorjih in 1 : 25 pri osebnih avtomobilih.33 Le v več vejah
tekstilnega sektorja so se turški obsegi nekoliko približali mednarod-
obsegom. Rezultat tega je bila nizka produktivnost dela, kar je po-
menilo, da je imel turški kapital zelo slabo konkurenčno moč na med-
narodnih trgih.
Toda vsaka kapitalistična ekonomija, kakršenkoli je že, njen način
akumulacije kapitala je na določen, čeprav specifični način, nerazdruž-
ljivo povezana s kapitalistično svetovno ekonomijo. Zato je konkurenč-
nost na svetovnem trgu sine qua non neovirane reprodukcije vsake
kapitalistične ekonomije. Zakon vrednosti na določeni stopnji postavlja
svoja pravila vsaki nacionalni frakciji kapitala. Posredovanje države ali
priliv tujega denarnega kapitala lahko omilita probleme za določen
čas. Toda, če medtem ni moč zagotoviti povečanja konkurenčnosti, ki
je konec koncev odvisna od produktivnosti dela, je kriza na koncu ne-
izbežna. Ta kriza načina akumulacije, ki temelji na notranjem trgu, je
specifični izraz širše resnice, da v tem obdobju imperializma, kapita-
lizem v eni deželi ni nič bolj sposoben za življenje kot socializem.
32	Celo tisti »primeri« izvozno vodečih ekonomij, ki jih je cenil mednarodni
neo-liberalizem, kot sta na primer Južna Koreja in Brazilija, so v krajših
ali daljših obdobjih šle po tej poti. Zdi se, da so specialisti Svetovne banke
v zadregi ob vprašanju ali je ta faza potrebna ali ne. Medtem, ko večina
med njimi poveličuje neskončne zasluge tako imenovane »strategije« izvozno
vodeče rasti, pa je v bolj resnih študijah, ki jih je izdala Banka, čutiti,
da se počuti dolžno dopustiti, čeprav nepopolno, potrebo po drugi »stra-
tegiji« pri določeni začetni fazi industrializacije. Za primer tega zadnjega
vidika glej K. Dervis (J. de Melo) S. Robinson, Splošno ravnotežni modeli
za razvojno politiko, Washington, 1982, str. 109.
33	Podatki iz K. Ebri et al., Rast in razvoj turške industrijske ekonomije,
Ankara, 1979, citirana pri Yagci, op. cit., str. 14.
79
Lahko pa se razlikujejo konkretni načini, kako različne dežele doživ-
ljajo to grenko resnico. V primeru Turčije se je ta izražala v protislovju
med nizko rastjo izvoza in hitro rastjo uvoza, ki je nastalo zaradi mon-
tažne narave produkcije. Ta je zahtevala velik uvoz surovin in pol-
produktov še poleg produkcijskih sredstev, ki jih navadno ni moč
dobiti v sami državi, v začetnih stopnjah kapitalističnega razvoja.
V obdobju, po letu 1968 se je celotni turški izvoz povečal za 5 odstot-
kov na leto, toda uvoz se je v istem obdobju še naprej povečeval s 15-od-
stotno stopnjo rasti. Razmerje uvoz/izvoz je v celotnem gospodarstvu
naraslo od 1,35 v petdesetih letih preko 1,46 v šestdesetih letih, do 2,40
v sedemdesetih letih (pomemben faktor v zadnjem obdobju je bila iz-
redno neugodna menjava, ki jo je treba v glavnem pripisati ceni nafte).34
Rezultat je bil neizogiben, velik deficit v plačilni bilanci, ki so ga omilili
sekundarni faktorji.
Seveda so obstojali dodatni faktorji pri počasni rasti izvoza in še po-
sebej industrijskega izvoza. Zelo pomemben faktor, ki ga na splošno
zanemarjajo, je bila rast realnih mezd zaradi že omenjenih bojev delav-
skega razreda. To je turškemu kapitalu onemogočilo odstranjevati po-
manjkljivosti, ki so izhajale iz nizke produktivnosti in, ki so delovale
kot močno strašilo njeni usmeritvi na mednarodni trg. Sprememba v
načinu akumulacije je torej temeljila na zmagi nad delavskim razredom.
Drugi, že omenjeni faktorji so relativno nizka penetracija tujega pro-
duktivnega kapitala in povprečen razvoj poljedelstva. Omeniti je treba
tudi vlogo splošne usmeritve ekonomske politike, ki jo navadno poudar-
jajo kot edini vzrok za blokado tega načina akumulacije, a omenjamo
jo le kot odvisno in sekundarno spremenljivo. Ta politika, še posebej
velika zaščita, precenjevanje valute glede na tržni tečaj, in finančna
politika, ki je razširjala notranji trg, je podprla nadaljevanje obstoje-
čega načina akumulacije in je zelo nevzpodbudno delovala proti usme-
ritvi na mednarodne trge. Ekonomska politika, ki so jo narekovale
potrebe industrijskega kapitala v določeni fazi njegovega razvoja, se
je v trenutku, ko so bile premagane težave, zaradi katerih je nastala,
sprevrgla v številne ovire.
Razredni boji in razredne zveze
Obdobja 1960—1980 ni označevala le nesporna prevlada industrijskega
kapitalizma. To je bilo tudi obdobje ekstremno hitre spremembe v
združevanju razrednih sil in obdobje temeljnega prevrata na politič-
nem prizorišču. Moj namen ni zagotoviti podrobno analizo kompleks-
nega procesa po katerem je hodila dežela v teh dveh desetletjih, temveč
prej začrtati splošni okvir, za razumevanje razvoja razrednih bojev in
razrednih zvez, ki so dosegle vrhunec v uspelem udaru, 12. septembra
1980.
Zmede v političnem življenju v tem obdobju ne moremo jasno razložiti,
če ne upoštevamo konkretnih odnosov med vsemi različnimi razredi.
Tu gre namreč za dva ključna faktorja, ki sta oblikovala razvoj politič-
34 T. Bulutay, »Türkiye'nin 1950—1980 Dönemindeki Iktisadi Biiyümesi Uze-
rine Diiçûnceler« (Razmišljanja o ekonomski rasti Turčije v obdobju 1950—
1980), ODTU Geliçme Dergisi, posebna izdaja, 1981.
80
nih bojev in zvez v tem obdobju. Prvi je močan vstop delavskega raz-
reda na politično prizorišče. Drugi je odnos vse bolj prevladujočega
elementa v vodilnem bloku, industrijske buržoazije do drugih elementov
v tem bloku, še posebej do kmečkih posestniških razredov. Zgodovino
teh dveh nemirnih desetletij so oblikovali napori velike industrijske
buržoazije, ki je krmarila med Scilo in Karibdo teh dveh družbenih sil.
Nastajanje in razpustitev razrednih zvez in koalicij, ki so sledile, je
dalo vsaki fazi procesa posebni odtenek. Videli bomo, da razlika med
1960. in 1970. leti izhaja predvsem iz takšne revizije razrednih zvez.
Vse večja borbenost delavskega razreda, ki je še posebej zaznamovala
drugo polovico šestdesetih let, je izzvala dve različni in diametralno
nasprotni reakciji buržoaznih političnih sil. Prva je bila postopna trans-
formacija Republikanske ljudske stranke v ljudsko stranko takó, da je
svojo podobo poroka države spremenila v zagovornika slabotnih in za-
tiranih. Nov tok, ki ga je vodil Ecevit, je odkrito načrtoval izgradnjo
socialno demokratske stranke, ki naj bi sledila liniji strank Socialistične
internacionale. Toda številni zgodovinski faktorji, ki so se nanašali
tako na stranko kot na družbo v celoti, so delovali kot močna ovira
temu načrtu. Ko je prišlo do udara, Republikanska ljudska stranka še
ni bila sposobna vzpostaviti trdnih organizacijskih vezi z delavskim
razredom.
Druga reakcija je bila čista in preprosta reakcija. Okoli leta 1965 so se
začela širiti tako imenovana združenja za boj proti komunizmu, skupna
fronta mnogih desno usmerjenih sil. Ta združenja, ki so organizirala
silovite napade na levičarske demonstracije in srečanja, so pomagala
pri ustanovitvi jedra, iz katerega je kasneje nastala najmočnejša faši-
stična stranka v povojni Evropi, Nacionalistična akcijska stranka. Ta
stranka, ki se je v 1970. letih z velikim nasiljem in umori borila proti
sindikatom, pristašem levice, študentom, učiteljem itd., je dejansko
predstavljala bojno krilo buržoazije in reakcijo drobne buržoazije proti
vzponu politike delavskega razreda. Zavzemala se je za frontalno ofen-
zivo, katere cilj je bila razredna razcepitev in ukinitev političnega si-
stema, to je sistema po letu 1960.
Industrijska buržoazija se je v drugi polovici šestdesetih let dejansko
priključila drugim razrednim frakcijam v njihovi kritiki, sistema
po-1960 in ustave iz leta 1961. Glavni razlog je bil seveda ta, da se je
po-1960 sistem vse bolj zavzemal za samostojno aktivnost delavskih
množic. Drugi konkurenčni faktor je bila reorganizacija, ki je nastala
znotraj buržoaznih političnih sil po udaru 1960. Industrijska buržoazija,
v kateri je prevladovala kmečka večina, ki jo je politično predstavljala
Demokratska stranka, se je pred udarom združila z Republikansko
ljudsko stranko in z vojsko, da bi lahko odstranila Demokratsko stran-
ko. Z ustanovitvijo Stranke pravice, ki je zavzela mesto razpuščene
Demokratske stranke, in še posebej s prihodom Demirela na oblast,
leta 1964 je industrijska buržoazija dobila prevlado znotraj politične
tradicije, ki je zgodovinsko nasledila gibanje Demokratske stranke. Na
ta način se je mestna koalicija, desetletje po svojem nastanku, razcepila,
kajti njena glavna sestavna sila je zdaj vodila politično gibanje, ki je
pripeljalo skupaj različne frakcije buržoazije in nadvladalo kmečke
množice. Industrijska buržoazija je imela zdaj večino na svoji strani,
zato so njeni politični predstavniki vse bolj prihajali v konflikt z ustav-
6 Proletkult	81
nimi odredbami iz leta 1961, ki naj bi takrat obrzdale moč parlamen-
tarne večine.
Toda ta »zlata doba« buržoazne enotnosti pod dominacijo njene indu-
strijske frakcije je bila le začasna. Kmečka buržoazija ni mogla pre-
nesti novih prioritet Stranke pravice in njenega čezmernega poudarka
na industrijski akumulaciji. Demirelovi slabotni poskusi, da bi leta 1970
indirektno obdavčil zemljiško lastnino, so odkrili protislovje ob naj-
večjem odcepu od Stranke pravice. Druga frakcija buržoazije, ki je
bila v glavnem sestavljena iz srednjih in malih kapitalistov, predvsem
iz provincialnih mest, je vse bolj prihajala v konflikt z monopolnim
kapitalom iz Istanbula in drugih velikih mest zaradi delitve bančnih
kreditov in uvoznih kvot. Ta konflikt je bil povod za ustanovitev dru-
gega političnega gibanja, Stranke nacionalne rešitve SNR, ki je ujela
svoj pravi trenutek v letih 1970. Zaradi globoko zakoreninjenih vezi
monopolnega kapitala z ameriškim in evropskim imperialističnim ka-
pitalom je SNR vse bolj kritizirala turške odnose z Zahodom, zagovar-
jala integracijo Turčije z arabskim muslimanskim svetom in razvila
fundamentalistično islamsko ideologijo.
Leta 1970 se je industrijska buržoazija torej znašla v protislovni situa-
ciji. Po eni strani so junijski dogodki, v katerih je sodelovalo okoli
100 000 delavcev potrdili resnično rast gibanja delavskega razreda in
splošno radikalizacijo množičnega gibanja. Buržoazija je zato podvojila
napore, da bi zatrla delavsko gibanje in z revizijo ustave spet uvedla
sistem po-1960. Toda prav v tem trenutku, ko je buržoazija morala
zbrati svojo moč, da bi lahko uveljavila svoje zahteve, so bile buržoazne
sile skrajno razdvojene. To ni bilo slučajno: ta razdvojenost je bila
izraz relativnega izčrpanja hitre akumulacije kapitala v letih 1960. In-
dustrijska stopnja rasti, ki je bila od 1963 do 1969 povprečno okoli
11 odstotkov, je v letu 1970 padla na 1,5 odstotka. To je bilo tudi leto
problemov plačilne bilance in devalvacije valute v avgustu. Skratka,
industrijska buržoazija je morala biti bitko hkrati na dveh frontah:
morala se je spopasti tako z delavskim kot s kmečkim posestniškim
razredom. Ker ni ostalo veliko zaveznikov, ki bi ji pomagali nositi to
breme, se je morala znova zateči k vojaški oblasti prisile. Pronuncia-
mento iz 12. marca 1971 ni ukinil parlament, njegov rezultat je bilo
sestavljanje zaporednih vlad, ki so bile podaljšana roka vojske. Ta
druga epizoda vojaške intervencije je trajala dve leti in pol.
Heglov znameniti izrek, da se enak zgodovinski dogodek zgodi dvakrat,
lahko povsem potrdimo, če primerjamo obdobje med letoma 1971—73
in vojaško diktaturo 1980. Z enim samim pomembnim pridržkom: to-
krat je bila prva epizoda farsa, druga pa se je spreobrnila v tragedijo.
Podrobna analiza smešnega propada vojaške intervencije leta 1971 ni
potrebna. Dovolj je, če povemo, da je bil režim vkleščen v popolnoma
enaka protislovja kot industrijska buržoazija, ki jo je predstavljal.
Ce je trenutno zatrl delavsko gibanje, pa je postopoma kapituliral pred
predstavniki velikih zemljeposestniških razredov, zato pa ni mogel
najti nobene rešitve za pojavljajočo se krizo načina akumulacije (na-
zorni primer njegovega neuspeha je bil propadli zelo propagirani po-
skus, da bi uvedli zemljiško reformo). Prav tako ni mogel ustaviti na-
raščajočega vala množične mobilizacije delavskega razreda in mestne
drobne buržoazije, ki se je spet uveljavljala z veliko močjo potem, ko
se je vojaško skrbništvo umaknilo iz političnega življenja. Pri vrnitvi
82
k parlamentarni demokraciji je bil pomemben pritisk evropskih in-
stitucij, kajti na tej razvojni stopnji je imel turški kapital oči obrnjene
izključno k Evropi. Razen dvoletnega izžemanja realnih mezd in polje-
delskih podpornih cen in različnih amandmajev k ustavi, ki pa zaradi
vse večje mobilizacije množic ni bila več pomembna, niso bili »dosežki«
vojaške intervencije 1971—73 omembe vredni. Žgoča protislovja Turčije
so ostala nedotaknjena. V slabši obliki so jih prenesli v šibki parlamen-
tarni režim ostalih 1970. let, ki je pod težo teh protislovij tudi sam
propadel.
Zato je dvojna naloga, da bi zaustavili mobilizacijo delavskega razreda
in hkrati racionalizirali turški kapitalizem vpričo opozicije iz vrst ve-
likih zemljeposestniških razredov in anti diluvialne frakcije trgovskega
kapitala, ostala na dnevnem redu turške industrijske buržoazije v 1970.
letih. Toda v politični sferi se je v primerjavi s poznimi 1960. leti iz-
ražala drugače. Stranka pravice, ki se je razcepila zaradi enostranskega
poudarka na interesih industrijske monopolne frakcije kapitala, se je
usmerila v strategijo, ki je načrtovala enotnost vseh posestniških raz-
redov in represijo obnovljene borbenosti levo usmerjenih gibanj. Koa-
licije s stranko Nacionalne rešitve in s fašistično NAS (Nacionalistično
akcijsko stranko), ki so sledile, so bile izraz te strategije. Republikanska
ljudska stranka je počasi začela predstavljati drugo konico dileme,
s katero se je soočala industrijska buržoazija; vse bolj je postajala
stranka modernega videza, ki je v prizadevanjih za hegemonijo nad
delavskim razredom, nad novimi sloji mestnega proletariata, mestne
drobne buržoazije in revnimi kmeti obljubila industrijski buržoaziji,
da se bo zavzela za bolj nerazvite ostanke kmečkih in trgovskih posest-
niških razredov. Rezultat je bil dvojni. Po eni strani je bila industrijska
buržoazija sama razcepljena glede trenutnih prioritet in zato tudi glede
podpore stranki. Po drugi strani pa je druža kot celota doživela globoko
politično polarizacijo okoli dveh blokov, katerih glavni sili sta bili
Republikanska ljudska stranka in Stranka pravice. Ta polarizacija je
privedla do roba državljanske vojne z množičnim političnim terorjem,
ki ga je stalno podžigalo fašistično gibanje. Pokol v Marasu, kjer so
decembra 1978 fašistične tolpe pobile več kot sto ljudi, je bil vrhunec
strategije Nacionalistične akcijske stranke; tako teror, ki je pripeljal
do roba državljanske vojne kot nazorni prikaz ponovnega rojstva sek-
taških razprtij (v glavnem med konzervativno večino Sunitov in pre-
težno progresivno manjšino Aluitov v osrednji in jugovzhodni Anato-
li j i), sta bila rezultat skrbno pripravljene tehnike fašističnega gibanja.
Končno pa je k temu splošnemu dramatičnemu položaju prispeval tudi
vzpon nacionalističnega gibanja z levo usmerjenimi simpatijami v tur-
škem Kurdistanu. Politična situacija je bila torej že eksplozivna in
nobeno pomembno vprašanje še ni bilo rešeno, ko se je okoli 1977 po-
javila globoka kriza akumulacije kapitala.
Kriza in neoliberalizem
Ta kriza je bila sintetični izraz vseh največjih protislovij turškega ka-
pitalizma. Kot takšna združuje različne vidike, ki jih je treba posa-
mezno analizirati, da bi dobili jasno sliko o položaju. Krizo lahko sma-
tramo kot kompleksno enoto treh bistvenih momentov:
6*	83
1.	Periodična kapitalistična kriza
Ciklično gibanje kapitala, ki je univerzalni fenomen v kapitalističnih
ekonomijah, je bilo tudi izrazita značilnost turške ekonomije od tre-
nutka, ko je kapitalizem postal dominantni način produkcije. Trije
ciklusi povojnega obdobja so bili med 1947—1961, 1962—1971 in od
1972 do danes, recesije pa so doživljali med 1957—61, 1970—71 in od
1977 dalje. Rezultat vseh teh periodičnih kriz so bili stabilizacijski
programi, ki so jih spremljale devalvacije valute leta 1958 in 1970 in
nenehne devalvacije od 1978 do danes. Zadnja kriza je bila torej nova
epizoda v vrsti že dobro izdelanega vzorca.
Vsaka periodična kriza akumulacije kapitala pa kapital sooča s spe-
cifičnimi protislovji, ki se pojavljajo poleg splošnih protislovij, ki so
skupni vsem krizam. Kriza 1957—61 je bila trenutek, ko je bil primat
poljedelstva postavljen na preiskušnjo. Recesija 1970—71 je bila zgod-
nje opozorilo, kje so meje načina akumulacije, ki temelji na notranjem
trgu. Obe krizi sta povzročili resne razdore v ekonomski aktivnosti in
prispevali na različne načine k političnim prevratom. Toda nobena ni
bila tako globoka in prodorna kot sedanja kriza; še posebno kratko-
trajna pa je bila recesija 1970—71. Do obeh kriz je prišlo v okviru veli-
kega povojnega booma svetovnega kapitalizma, čigar učinki so tur-
škemu kapitalizmu kmalu dali novo spodbudo. Ce je bila periodična
kriza, ki se je začela leta 1977, veliko globlja in dolgotrajnejša kot prejš-
nji dve epizodi, so bila razlog za to, nova protislovja, ki so se pojavila
tako v svetovni, kakor tudi v sami turški ekonomiji.
2.	Kriza načina akumulacije
Razpravljali smo že, da so protislovja (ta so izhajala iz same narave
načina akumulacije, ki je temeljila na notranjem trgu) in politična
protislovja postopoma postavila resne ovire akumulaciji kapitala v
Turčiji. Te ovire je bilo prvič čutiti med recesijo 1970—71. Videli smo,
da je bila vojaška intervencija 1971, neuspešen poskus, da bi rešili te
probleme industrijske akumulacije. Vendar so kljub temu neuspehu
sovpadle številne posebne okoliščine, zaradi katerih je bila prva polovica
desetletja obdobje okrepljene gospodarske rasti. Glavni med temi fak-
torji je bil učinek pregretja kapitalistične svetovne ekonomije na pred-
večer krize, v letih 1972 in 1973, ko se je svetovni trg nenadoma razširil
in so se dvignile cene surovin zaradi spekulativnih kopičenj zalog. To
je bilo obdobje rekordnega dviga v izvozu mnogih na pol industrializi-
ranih dežel. Tudi turški kapital je potegnil korist iz te ugodne konjunk-
ture. Njegov celotni izvoz je naredil pomemben skok, toda še bolj po-
membno je bilo, da je izvoz izdelkov zrasel tako kot nikoli doslej. V
1960. letih je bila realna rast na tem specifičnem področju praktično
enaka ničli. Med 1970 in 1973 je le-ti poskočila realna rast za dodatnih
36 odstotkov.33 Samo v letu 1973 se je dolarska vrednost izvoza izdelkov
skoraj podvojila.36 Ta vzpon izvoza, ki je bil po prejšnjih turških me-
rilih spektakulären, so na splošno pripisovali devalvaciji valute 1970.
Čeprav bi bilo to lahko koristno, pa so bili njeni učinki le postran-
skega pomena; kajti glavni faktor je bil položaj na svetovnem trgu.
35 Yagci, op cit., str. 2, tabela 1.
38 OECD, op. cit., str. 62, tabela H.
84
Ne smemo pozabiti tudi pritisk na mezde v tem obdobju. Drugi posebni
pogoj v zgodnjih 1970. letih je bilo izredno povečanje nakazil turških
emigrantov, ki so delali v kapitalistični Evropi. Ta vsota, ki je v petih
letih, med 1968—1972, znašala 1,7 milijarde dolarjev, je samo v letu 1974
dosegla 1,4 milijarde dolarjev, predvsem zaradi hitrega naraščanja šte-
vila delavcev, ki so emigrirali.37 Ti faktorji so ublažili učinke recesije
1970—71 in dali novo življenjsko dobo staremu načinu akumulacije.
Toda z nenehno spremembo svetovnih pogojev po letu 1974 so proti-
slovja tega načina akumulacije spet močno stopila v ospredje.
3. Integralni del svetovne krize
Splošna kriza svetovnega kapitalizma je odstranila zadnje opore boleh-
nemu načinu akumulacije v Turčiji. Vpliv krize je bilo v Turčiji močno
čutiti pri upadanju nakazil delavcev na tujem, kot rezultat rastoče brez-
poselnosti in stagnacije mezd v Evropi, ostre rasti naftnih cen v obdobju
1973—74 in ponovno leta 1979—80, vse bolj splošne neugodne menjave
v turških menjalnih razmerjih z zunanjim svetom in stagnacije izvoza
zaradi počasne rasti in celo protislovij na svetovnem trgu. Toda tako,
kot druge dežele, je Turčija doživela globalno krizo kapitalizma v spe-
cifičnem tempu in v specifičnih oblikah. Ugodna zapuščina iz obdobja
1973—74 in dramatična rast kratkotrajnih posojil38 je zadržala izbruh
prikritih težav, a je tudi prispevala h gravitaciji proti končnemu zlomu.
Zato je kriza leta 1977 z izredno močjo izbruhnila v obliki velikanskega
dolga tujini, ki je znašal približno 15 milijard dolarjev (vsota, ki je bila
v tistem času povsem izjemna, čeprav so jo od takrat naprej precej
presegli dolgovi drugih dežel) v obliki velikega trgovinskega in plačilno-
bilančnega deficita in vse večje stopnje inflacije. Pod temi monetar-
nimi indikatorji se je seveda skrivala tržna recesija; bruto nacionalni
produkt, ki je v petnajstih letih pred krizo dosegel letno povprečje 6®/o,
se je povečal le za 3,9% v letu 1977 in 2,8 °/o v letu 1978, padel pa je
tudi v naslednjih dveh letih. Položaj pa je še bolj frapanten, če po-
gledamo investicije zasebnega kapitala, edini najbolj pomembni indeks
akumulacije kapitala; te so se od leta 1977 dalje stalno zmanjševale
vse do 1980., ko so padle na nivo leta 1972.
Odločujoči vidik kompleksnega značaja te krize je bila odložena kriza
načina akumulacije in konkurenčni vzorec integracije gospodarstva v
kapitalistično svetovno ekonomijo. To ni bila, kot smo že omenili, le
značilnost turškega primera, temveč dejansko splošni vzorec v povoj-
nem obdobju v tistih zaostalih deželah, kjer je prišlo do razvoja indu-
strijskega kapitalizma med 1930 in 1945. Vendar pa se je ta vzorec
postopoma spreminjal in na dnevni red 1970. let je prihajal novi vzorec
integracije teh dežel v svetovno ekonomijo. Predhodnice novega vzorca
so bile tako imenovane »izvozno vodeče« ekonomije Južne Koreje in
Brazilije (da ne govorimo o posebnih primerih Tajvana in Hong Konga)
v 1960. letih. V 1970. letih so jim sledile številne latinskoameriške de-
žele, najbolj spektakularne spremembe pa je bilo opaziti v deželah
37	Kepenek, op. cit., str. 273, tabela IX. 1, in OECD, op. cit., str. 67, ta-
bela M.
38	Od 145 milijonov dolarjev v letu 1974 so kratkoročni krediti iz Združenih
držav Amerike pod imenom »konvertibilni depoziti« postopoma narasli na
1 milijardo dolarjev, v letu 1975 in leta 1978 pa so dosegli 3,1 milijarde
dolarjev. Glej Kepenek, op. cit., str. 289.
85
Južnega roga, v Čilu, Urugvaju, Argentini in v drugih azijskih deželah.
Prejšnji način akumulacije, ki je temeljil na delitvi svetovnega trga
za industrijsko blago na dobro zavarovane nacionalne trge, je po vsem
svetu odmiral. Splošni obrisi nove mednarodne delitve dela so počasi
dobivali obliko. V okviru te nove delitve dela so se te pol industriali-
zirane dežele vse bolj in bolj začele specializirati v določenih vejah
industrije, kot so: tekstil in oblačila, elektronika, prehrambena indu-
strija itd., kjer je organska sestava kapitala nizka, na določene segmente
— navadno pri montažnih operacijah — produkcijskega procesa dru-
gega industrijskega blaga in na določene veje poljedelstva, katere veliko
proizvajajo za mednarodni trg. Katere veje naj bi prevladovale v po-
samezni deželi je bilo odvisno od posebnih okoliščin v vsaki deželi,
najvažnejše med njimi pa so bile: njen specifični geografski položaj
in konkurenčnost njenega kapitala v teh vejah. Svetovna kapitalistična
kriza je med drugim močno utrdila ta novi razvoj v mednarodni delitvi
dela, bila je proces, ki naj bi pomagal odstraniti ovire, ki jih je postavil
stari način akumulacije.
Takšne so bile koordinate kritične situacije, v kateri se je znašla turška
buržoazija v poznih 1970. letih. Ta kriza je bila izraz nesposobnosti tur-
škega kapitala, da bi sam sebe reproduciral kot frakcijo svetovnega ka-
pitala. Zato je bila notranja kriza takoj tudi kriza odnosov turškega ka-
pitalizma do svetovnega kapitalizma. Trajno rešitev te multidimenzio-
nalne krize bi lahko prinesla reorientacija v akumulaciji kapitala in nov
način vključitve v mednarodno delitev dela. Notranje in zunanje dimen-
zije krize so bile zato nerazdružljive. To je ustvarilo iluzijo, ki je bila
zelo popularna v turških levičarskih krogih, češ, da je bil neoliberalni
program ekonomske politike, ki so ga sprejeli januarja 1980 preprosto
rezultat diktata Mednarodnega monetarnega sklada. Seveda je velika
stopnja zadolženosti Turčije napravila vlade ranljive na pritiske Med-
narodnega monetarnega sklada. Toda glavna družbena sila, ki je stala
za radikalnim obratom v ekonomski politiki, ki je nastal v začetku
leta 1980, ni bil Mednarodni monetarni sklad temveč turška finančna
in industrijska buržoazija, ki je stala tedaj združena okrog tega pro-
grama. Mednarodni monetarni sklad je v Turčijo prenesel zahteve nove
mednarodne delitve dela. Toda konkretno je vplival na razvoj dogodkov
le s svojim vztrajanjem na kapitalistični disciplini nad bolehno ekono-
mijo. To pa je izredno okrepilo turško buržoazijo pri njenem iskanju
ideološke hegemonije.
Neoliberalni program, ki je bil sprejet med ukrepi januarja 1980, je
stremel k popolnemu restrukturiranju produktivnega kapitala, da bi
njegovo strukturo uskladil z novim načinom akumulacije. Le-ta je bil
usmerjen h globlji vključitvi ekonomije v novo mednarodno delitev
dela. Ta program, ki je bil sprejet in se še izvaja do določene stopnje
v številnih drugih nerazvitih deželah, ima več dimenzij: 1. Ukrepi, ki
naj bi končali agonijo tiste industrije in kapitala, ki sta še zapuščina
starega načina akumulacije; prvenstveni med temi ukrepi so restrik-
tivna monetarna in kreditna politika, reduciranje državnega deficita
in ukinitev državnih subvencij, kar je vse vodilo k drastični deflaciji
notranjega trga. 2. Politika, ki je vodila k razvoju tiste industrije in
kapitala, ki sta obetala konkurenčnost na svetovnem trgu; takšna po-
litika je vključevala izvozne vzpodbude in subvencije, stalno razvred-
notenje valute, ustvarila je bolj atraktivne pogoje za tuji kapital in
je bila naklonjena hitri centralizaciji kapitala, ki se je že razvijala.
86
V tem smislu je še veliko dela na takšnih področjih kot je; zmanjšanje
carinske zaščite, nadaljnja liberalizacija sistema menjave in ustanovitev
svobodnih trgovinskih in produkcijskih con, torej na vseh priljubljenih
področjih državne aktivnosti v zvezi z neoliberalnim programom.39
3. Politika, ki omogoča lažjo selitev denarnega kapitala z upadajočih
vej in firm v tiste, ki se vzpenjajo. Program, ki izhaja iz kategorične
trditve, da je nemoteno delovanje tržnega mehanizma (to je zakona
vrednosti) predpogoj za racionalno alokacijo sredstev, je poskušal od-
straniti tradicionalno veliko interveniranje države v ekonomsko živ-
ljenje. Ukrepi, ki gredo v to smer, vključujejo ukinitev kontrole cen
v zasebnem sektorju, uskladitev cen produktov javnih podjetij z nji-
hovimi tržnimi cenami, načrte za reorganizacijo javnih podjetij, ki naj
bi postala bolj dojemljiva za kapitalistično racionalnost, določeno libe-
ralizacijo obrestnih mer in menjalnih razmerij, prioriteto za oblikova-
nje trga kapitala — vidik, ki je brezupno zaostajal v razvoju turškega
kapitalizma. 4. Prioriteta za javno investiranje in industrijsko pro-
izvodnjo. Kljub poveličevanju tržnih sil, neo-liberalna strategija seveda
ni mogla preživeti brez močnega orodja, ki ga je v Turčiji že tradicio-
nalno predstavljalo javno investiranje. To razmerje, ki je veljalo za
polovico vsega investiranja, se je v zadnjih nekaj letih, v zvezi z moč-
nim upadom zasebnega investiranja, povzpelo na dve tretjini. Javno
investiranje je bilo torej privilegirano orodje pri restrukturiranju tur-
ške ekonomije. Medtem, ko je od 1980 do 1982 javno investiranje v
industrijski proizvodnji v stalnih cenah padlo za 26 odstotkov, je prišlo
do ustrezne spremembe v poljedelstvu, kjer je zraslo za 71 odstotkov.
Rezultati so popolnoma jasni: medtem, ko je bil 1979. in 1980. delež
celotnega javnega investiranja v poljedelstvu 7 odstotkov in v industrij-
ski proizvodnji povprečno 28 odstotkov, sta bila odgovarjajoča dežela
v letu 1982 — 11 odstotkov in 20 odstotkov.40
Vojaška diktatura
Januarske mere, leta 1980 je sprejela zadnja vlada, ki odgovarja izvolje-
nemu parlamentu, manjšinska vlada Stranke pravice, ki je prišla na
oblast takoj po delnih volitvah oktobra 1979. Vlada Republikanske ljud-
ske stranke, ki je bila pred njo na oblasti, do decembra 1977, se je mo-
rala zateči k stabilizacijskim ukrepom, ki so jih najprej aprila 1978 in
nato od marca do junija 1979 spremljale devalvacije valute. Te ukrepe
vlade Republikanske ljudske stranke so predstavniki buržoazije kri-
tizirali kot prepozne, premehke in mlačne.41 Res je, da politika Republi-
kanske ljudske stranke ni bila, kar zadeva zahteve kapitala, tako drzna
39	Veliko se lahko naučimo iz mednarodne primerjave tistih dežel, ki so
sprejele podoben program. Najbolj primeren je primer različnih latinsko-
ameriških dežel. O tem vprašanju govori zajetna mednarodna literatura. Za
enega najbolj jedrnatih virov v angleškem jeziku, glej, posebno izdajo
World Development o »Gospodarski stabilizaciji v Latinski Ameriki: Po-
litične dimenzije«, zvezek 8, 1980.
40	Izračunano na osnovi OECD, op. cit., str. 10, tabela 2 in OECD, Turčija,
OECD Gospodarska poročila, Pariz, 1983, str. 11, tabela 2.
41	Glej, na primer TUSIAD, Turška ekonomija 1980, Istanbul, 1980, ki je
letno poročilo Turškega združenja industrialcev in poslovnežev, organizacije,
ki je bila ustanovljena med vojaško intervencijo 1971—73 in, ki propagira
najbolj reprezentativne poglede monopolne buržoazije.
87
in hrupna kot januarski ukrepi leta 1980. Pomembno pa je poudariti,
da so ukrepi Republikanske ljudske stranke, ki so jih sprejeli pod
navzkrižnim ognjem Mednarodnega monetarnega sklada in turške mo-
nopolne buržoazije, že kazali na bodoče januarske ukrepe 1980 in ustva-
rili razpotje, ki je ločilo vladno politiko strogosti po letu 1977 in refla-
cijsko politiko, ki je trajala vse do konca leta 1977.
Vlada Stranke pravice je uveljavljala novi program ekonomske po-
litike kot je najbolje vedela in znala pod vodstvom Turguta özala,
ekonomskega svetovalca premiera Demirela. Toda nekatere bistvene
ukrepe, ki so bili sestavni del uspeha neo-liberalnega programa, pre-
prosto niso mogli uresničiti. Bistvenega pomena je bila potreba po uve-
ljavljanju izredne strogosti nad industrijskim delavskim razredom in
nad drugim delavskim slojem (neproduktivni delavci, javni uslužbenci
itd.) tako, da bi mezde držali pod strogim nadzorstvom. To pa je one-
mogočil odpor delavskega razreda do strogega programa, ki se je izražal
s prerekanji v industriji, v letu 1980. O številu stavk in delavcev, ki
so bili v njih udeleženi v zadnjih nekaj letih tega desetletja, je več
različnih podatkov. Vse pa kaže na to, da se je v letu 1980 dramatično
povečala aktivnost sindikatov. Po enem izmed virov42 je leta 1980 stav-
kalo okoli 85 tisoč delavcev, realno število pa bi moralo biti okoli 150
tisoč, saj je vlada več stavk prikrila z različnimi smešnimi izgovori.
To pa pomeni število stavkajočih delavcev, ki je štirikrat večje kot
leta 1979 in neprimerno večje število kot v precej mirnem letu 1978.
Število je tudi skoraj trikrat večje kot v letu 1977, ko je veljalo za naj-
večje v vsej zgodovini.
Drugi vidik, ki ga je bilo zelo težko uresničiti, je bila nujnost, da bi
držali nizke podporne cene poljedelskim produktom. To bi bilo v na-
sprotju z osnovno strategijo, katere je Stranka pravice držala v sedem-
desetih letih; zaradi izkušenj ob razcepu koncem šestdesetih let je vod-
stvo stranke vodilo politiko tesne zveze s kmečko buržoazijo in velikimi
zemljiškimi gospodi. Poleg tega je bila kmečka drobna buržoazija velika
zaloga podpore tej stranki in je niso mogli odstraniti le leto in pol pred
volitvami.
Končno pa bi bilo treba radikalno spremeniti davčni sistem. Deset-
letja stalnega kompromisa s kmečkimi posestniškimi razredi zaradi
katerega poljedelstvo praktično ni bilo obdavčeno, so na koncu sam
industrijski kapital postavila v težko situacijo, saj so se neizogibno
povečevali davki, ki so jih plačevali mezdni delavci. To je zasebnim
velikim firmam naložilo precejšnje breme v obliki višjih bruto mezd
pod pritiskom inflacije. Toda, če bi to breme odstranili, bi ga morali
preložiti na druge razrede in sloje; ker pa je bilo tu poljedelstvo iz-
ključeno, bi to pomenilo odtujitev precej velikih delov drugih frakcij
kapitala in mestne drobne buržoazije.
Skratka, nova orientacija turške buržoazije je ustvarila veliko napetost
med različnimi razredi in sloji družbe, napetost, ki jo je težko ali
skoraj nemogoče obvladati znotraj parlamentarne oblike dominacije.
V ozračju političnih nemirov in množičnega terorja v poznih sedem-
42 Y. Koç, »Planli Dönemde Igçi Hareketini Berlirleyen Etkenler« (De-
terminante delavskega gibanja med planskim obdobjem), ODTU Geliçme
Dergisi, posebna izdaja, 1981, str. 307.
88
desetih letih bi bili neljubi ukrepi v tako širokem obsegu skoraj gotovo
pogubni za vlado. Poslednje sredstvo v okviru parlamentarne demo-
kracije naj bi bila »velika koalicija« glavnih in »odgovornih« bur-
žoaznih strank, Stranke pravice in Republikanske ljudske stranke. Ta
je imela dvojno prednost, saj je združevala zelo razdeljene sile mono-
polne buržoazije in pripeljala pod svojo hegemonijo različne razrede
in sloje, ki so jih kontrolirale te stranke. Tudi ta rešitev ni bila brez
tveganja; lahko bi radikalizirala volilce in pognala precej velik del
nezadovoljnih v naročje bodisi velikega števila levo usmerjenih gibanj
na levici Republikanske ljudske stranke ali fašistične Nacionalistične
akcijske stranke (le-ta, ni nikoli dobila popolnega zaupanja in zaslombe
velike buržoazije zaradi svoje izredno nevarne strategije državljanske
vojne). To bi lahko okrepilo tudi Stranko narodne rešitve, ki je zdaj
predstavljala moro za monopolni kapital in za ameriški imperializem.
Kljub temu, da ni bilo jasno, kakšni bi lahko bili njeni rezultati, je
bila to edina možna rešitev in predstavniki buržoazije so izvajali vse
večji pritisk na obe stranki. Toda pokazalo se je, da te hegemonske
»združene fronte« velike buržoazije ni bilo mogoče realizirati zaradi
velike polarizacije družbe in zaradi nezdružljivih različnih interesov
obeh strank, vse od začetka desetletja kljub temu, da sta bili obe zvesti
industrijski buržoaziji. Tako so se končale vse možnosti pod parlamen-
tarnim vodstvom. Velika industrijska buržoazija je bila zato prisiljena
že tretjič v svojem kratkem zgodovinskem obstoju zaradi razrednih
bojev povezati svojo usodo z vojaško vladavino.
Vojaško diktaturo, ki jo je postavil udar 12. septembra 1980, lahko
zato označimo kot represivno združeno fronto velike buržoazije.43 Ta
fronta je nastala okrog prisilnega organa buržoazne države, kjer so
propadle tradicionalne politične stranke buržoazije. Diktatura je na-
padla delavski razred z brutalno represijo, ukinitvijo njegovih orga-
nizacij, največjo, desno usmerjeno sindikalno konfederacijo v ameriš-
kem stilu, pa je s podkupovanjem spravila v pokorščino. Utišali so
tudi mestno drobno buržoazijo. Tako so očistili teren za izvajanje
neo-liberalnega programa. (Njegov arhitekt Özal je pri hunti dejansko
napredoval do namestnika premiera.) Toda še bolj pomembno je bilo
dejstvo, da je bilo s porazom delavskega razreda mogoče končno po-
rušiti sistem po-1960. Po udaru je diktatura korak za korakom izvajala
svoje zgodovinsko poslanstvo: ustvarila je trpežen okvir za restruktu-
riranje kapitala in reorganizirala celotno politično superstrukturo, da
bi ustvarila režim, ki bi bil primeren za bodoče potrebe akumulacije
kapitala.
Zdaj se bom vrnil k rezultatom, ki jih je dosegla diktatura pri izpolnje-
vanju svojih ciljev. Najprej pa je treba omeniti, da je do pred kratkim
hunti komaj kdo nasprotoval in, da je imela pri uresničevanju svojih
načrtov relativno proste roke. Treba pa je zato poskušati odgovoriti na
naslednje vprašanje: kateri faktorji so pomagali pri utrditvi vojaške
diktature iz leta 1980, v nasprotju z vojaško intervencijo iz leta 1971,
ki je imela precej skromnejši in manj obsežni politični projekt kot
sedanji režim? Odgovor leži v resnično različnem značaju zgodovinskih
situacij, v katerih sta bila režima postavljena.
43 Glej T. Taylan, »Turčija: NATO-va diktatura«, International, zvezek 7,
št. 2, marec 1982.
89
1.	Delavsko gibanje je bilo nesporno v vzponu, ko je leta 1971 prišlo
do intervencije. Kljub temu, da v obdobju 1971—73 praktično ni bilo
množičnih mobilizacij, je rast razredne zavesti in borbenosti vplivala
na potek dogodkov, konkretno preko njenega pritiska na Republikan-
sko ljudsko stranko, kar se je izražalo v opoziciji te stranke do vojaštva.
Ob koncu tega obdobja pa je delavsko gibanje obnovilo svojo moč v
letih 1974 do 1977, nato pa je več faktorjev povzročilo zmanjševanje
aktivnosti delavskega razreda. Vodilni med temi faktorji je bila zveza
množičnega gibanja z Republikansko ljudsko stranko. Močne mobi-
lizacije so šle do leta 1977 skozi buržoazne kanale Republikanske ljud-
ske stranke, samoaktivnost množic pa je padla takoj, ko je ta stranka
prišla na oblast. Velik del odgovornosti nosita sindikalna birokracija
in slaba strategija različnih socialističnih gibanj. Zaradi izredno stro-
gega programa, leta 1980 se je aktivnost delavskega razreda spet dvig-
nila, a temu ponovnemu oživljanju so manjkale politične perspektive.
Ko je prišlo do udara, delavsko gibanje še ni premagalo velike demo-
ralizacije in dezorientacije, ki sta izhajali iz neuspele izkušnje z Re-
publikansko ljudsko stranko in, ki sta bili žalosten rezultat tolikih
let bojev. Zato se ni nihče uprl udaru in napadom diktature na temeljne
pravice delavskega razreda. Tudi znotraj dežele ni bilo nobene večje
opozicije s strani delavskega gibanja, razen odpora zaprtih borcev.
(Treba je omeniti, da so dolgo časa levo usmerjene emigrantske politične
skupine v Zahodni Evropi edine kritizirale hunto).
2.	Kljub junijskim dogodkom iz leta 1970 in zelo omejenem gibanju
mestne gverile v začetku 1971, je do vojaške intervencije v zgodnjih,
sedemdesetih letih prišlo v ozračju, ki za večino prebivalstva ni pred-
stavljalo nestabilnosti. To pa je zelo zmanjšalo zaupanje v alarmantno
zgovornost generalov. Nasprotno pa je bil udar leta 1980 vrhunec
kaotične družbene situacije, v kateri je več tisoč ljudi iz obeh taborov
izgubilo življenje. (Najbolj značilni simptom popolne dezorientacije
množic je bil velik preobrat ljudskih volilnih glasov, ki so se v dveh
letih, od 1977 do 1979, od Republikanske ljudske stranke obrnili k
Stranki pravice.) Ker ni bilo jasno formulirane socialistične alternative,
ki bi se ponujala kot rešitev žgočih vprašanj v družbi, je vojaška vlada
za velik del prebivalstva predstavljala edini možni okvir, ki bi lahko
spet vzpostavil mir in red ter končal medsebojne spore.
3.	V začetku sedemdesetih let je buržoazija že tipaje pripravljala novi
program, ki naj bi bil primeren za razširjeno reprodukcijo kapitala
v Turčiji. Med njenimi predstavniki je bilo veliko obotavljanja in
zmede. Takoj, ko je prišlo do dviga akumulacije, pa so bili problemi
pozabljeni. Boji v sedemdesetih letih in globoka ekonomska kriza po
letu 1977 so dali buržoaziji vedeti, da je potrebna radikalna rešitev
problemov in še posebej zamenjava sistema po-1960 z drugim, ki bi
bolj upošteval potrebe akumulacije kapitala. Zato so znotraj buržoazije
nastale močne in prodorne tendence k bolj diktatorski obliki vodenja
razreda. Najbolj očitna manifestacija te razlike v usmeritvi buržoazije
je narava reakcij glavnih buržoaznih strank na vojaške režime na
oblasti. V prvi epizodi sta obe, tako Republikanska ljudska stranka
in kasneje v manjšem obsegu tudi Stranka pravice postavili precejšnjo
opozicijo proti intervenciji vojaštva v političnem življenju. Po drugi
strani pa sta po udaru leta 1980 obe stranki brezpogojno podpirali
diktaturo do definitivne odstranitve bivših političnih strank in celo
90
še dalj, dokler ni nova ustava leta 1982 natančno določila, da v prihod-
nosti ni več političnega prostora za vodstvo teh dveh strank.
4.	V začetku sedemdesetih let je pritisk evropskih institucij, da je
treba v deželi spet postaviti regularni parlamentarni režim, igral po-
membno vlogo pri brzdanju načrtov vojaštva. Kajti turški vodilni
razredi so si v tem času odločno prizadevali za ekonomsko in politično
integracijo z Zahodno Evropo. Turčija pa je bila že od 1963 povezana
z Evropsko gospodarsko skupnostjo na osnovi sporazuma o priklju-
čitvi. Toda s povečanjem cen nafte v zgodnjih sedemdesetih letih je
prišlo do nove povezave. Po udaru 1980 se je turški kapitalizem vse
bolj začel obračati k bogatim naftnim deželam Bližnjega vzhoda in
Severne Afrike in Zahodna Evropa je v očeh turške buržoazije izgubila
nekoč privilegiran položaj. To ne pomeni, da je Turčija Zahodni Evropi
dokončno obrnila hrbet, dejansko bo za turške vodilne razrede velik
problem uskladitev teh dvojnih odnosov z zelo različnimi in celo
konfliktnimi zahtevami. Toda obstoj alternative je hkrati deloval tako
kot zavora za evropsko reakcijo na diktaturo in je tudi zmanjšal
vpliv evropskih iniciativ na utrditev režima.
5.	Toda to ni bil edini ali celo največji faktor, ki je oblikoval odnos
Evrope do diktature v Turčiji. Dejansko je bila evropska reakcija
močno omejena zaradi vse večje vloge Turčije, kot oporišča imperializma
na Bližnjem Vzhodu takoj po padcu šaha v Iranu in po sovjetski inter-
venciji v Afganistanu. Tu so imele med imperialističnimi deželami vo-
dilno vlogo Združene države, ki so bile zveste zagovornice diktature,
toda vse večji atlanticizem različnih evropskih vlad je bil tudi dokaj
pomembna pomoč Američanom. Ta nova konjunktura na Bližnjem
vzhodu in obnovljena hegemonija Združenih držav nad Turčijo po dveh
desetletjih evropskega in še posebej nemškega vpliva sta imeli izredno
velik vpliv pri utrditvi režima. Pri vojaški intervenciji leta 1971 ni
manjkalo ameriškega vmešavanja, omejen pa je bil njihov vpliv pri
odnosih Turčije do Zahodne Evrope.
Provizorična bilanca vojaške diktature
Zdi se, da je v zvezi s tem člankom, ki je poskušal pokazati dolgoročni
zgodovinski pregled razvoja kapitalizma v Turčiji, nepotrebno podrobno
premišljevati o političnem in gospodarskem razvoju v obdobju dikta-
ture iz leta 1980.44 Bolj primerno bi bilo oceniti mesto, ki ga ima to
obdobje v zgodovinskem razvoju. Vendar pa je za to še prezgodaj.
Poskušali bomo le nakazati splošne tendence akumulacije kapitala in
razredni boj v obdobju, ki je sledilo udaru iz leta 1980.
Prvi pomembni vidik je ta, da je hunta popolnoma odobravala radi-
kalni obrat v gospodarski politiki, ki se je začel leta 1980 z januarskimi
ukrepi, in je od tedaj prehodila dolgo pot, da je ustvarila potrebni
okvir za prehod k novemu načinu akumulacije. Pod vodstvom özala
je še poglobila različne vidike programa na takšnih področjih kot so
razvrednotenje menjalnih tečajev, krčenje javnih izdatkov, obrestne
mere in vzpodbujanje tujega kapitala. Resnično specifična pa je bila
44 Za podrobno analizo prvega leta vojaške diktature, glej, ibid, passim.
91
v svojem »uspehu« točno na tistem področju, kjer je propadel njen
predhodnik, vlada Stranke pravice: pri frontalnem napadu na podre-
jene razrede, ki je bil potreben zaradi strogosti programa. Hunta je
s prepovedjo vseh sindikalnih aktivnosti in s tem, da je določanje
mezd zaupala tako imenovanemu Višjemu arbitražnemu sodišču, ki je
bilo dejansko pod njeno kontrolo, dobila natančno kontrolo nad no-
minalnimi mezdami in je tako pripravila teren za ostro zmanjšanje
realnih mezd.45
Prav tako ni bilo prizanešeno tudi drobni buržoaziji. Njena mestna
komponenta (obrtniki, drobni trgovci, svobodni poklici) so bili zelo
prizadeti s fiskalno »reformo«, ki jo je buržoazija zahtevala že leta.
»Reforma« je velik del obdavčenja prenesla z ramen buržoazije na
drobno buržoazijo. Ta sloj so osiromašili s svojo aktivnostjo tudi tako
imenovani »bankirji«, špekulativni posredniki in posojevalci denarja.
Prihranke drobne buržoazije, okoli pol milijona ljudi, so pogoltnili
številni sleparji pod dobrohotnim okriljem države, ki je molče pod-
pirala njihovo aktivnost, da bi tako oligopol velikih bank prisilila v
blažjo kontrolo obrestnih mer. Odločilni element za množično kmečko
komponento drobne buržoazije je bila sprememba politike poljedel-
skih podpornih cen. Podporne cene, očitno nad inflacijsko stopnjo med
vlado Republikanske ljudske stranke leta 1979 in vlade Stranke pravice
leta 1980, so od udara dalje stalno držali pod stopnjo inflacije. Vendar
moramo dodati, da celo ta močni diktatorski režim, ki vlada v imenu
industrijske buržoazije, ni začel frontalnega napada na kmečke po-
sestniške razrede. Dejstvo je, da je po padcu v poljedelski produkciji,
leta 1981, ki je nastal zaradi devetkratnega povečanja prej subvencio-
nirane cene gnojil v letu 1980, cena tega odločilnega inputa ostala prak-
tično konstantna, to pa pomeni, da je bilo to eno redkih področij, ki
jih je država subvencionirala. Dejstvo je tudi, da je med fiskalno
reformo poljedelski sektor dobil izredno majhno davčno breme. Kas-
neje se bom vrnil na možni bodoči razvoj odnosov med industrijsko
buržoazijo in kmečkimi posestniškimi razredi. Mimogrede pa lahko
omenimo, da ta politika režima deloma razlaga njegovo popularnost
pri kmečki drobni buržoaziji.
Iz kombinacije drakonske strogosti, monetarizma in neoliberalizma na
splošno izhaja delno obvladovanje inflacije, skromno oživljanje eko-
nomske rasti in izredno povečanje izvoza. Ta zadnji podatek pa nima
le konjunkturnega pomena, temveč polaga temelje za prehod k novemu
45 Obstojajo različne ocene padca realnih mezd v obdobju od konca 1980
do 1983. Podatki iz verodostojnih virov kažejo, da so realne mezde zdaj
spet na nivoju iz leta 1962, torej iz leta pred uveljavitvijo zakonodaje, ki
je postavila svobodna kolektivna dogovarjanja in pravico do stavke (čeprav
ne smemo pozabiti, da je do tega deloma prišlo zaradi precejšnjega padca
realnih mezd med 1978 in 1980). Po drugi strani pa uradne ocene, ki jih
navajajo mnogi tuji in turški buržoazni viri, kažejo na povečanje realnih
neto mezd v letu 1981 zaradi zmanjšanja davčnega bremena na mezde.
Ta trditev izkorišča delni pogled na stvari; temelji na virih Socialnega
zavarovanja, ki govori le o dnevnih mezdah. Toda precej dobro je znano
(in buržoazija to vedno očita sindikatom), da je velik del plačilnega seznama
za delavce sestavljen iz raznih ugodnosti: družinske podpore, socialne pod-
pore itd. In prav te množično ukinja Višje arbitražno sodišče. Zato celotne
realne neto mezde niso zrasle, temveč so po vsej verjetnosti resno upadle celo
v letu 1981.
92
načinu akumulacije. Izvoz se je med leti 1980 in 1982 dvakrat povečal
(od 2,9 milijard na 5,7 milijard), samo v letu 1981 pa se je povečal
kar za 120 odstotkov. Odločilni faktor, ki je stal za to rastjo (ta je
bila v času svetovne recesije in skrčenja svetovnega trga resnično
dramatična), je bil specifični položaj Bližnjega Vzhoda in Severne
Afrike.
V kolikor povečanje izvoza ni bilo fiktivno (to je prehod iz ilegalnih
na legalne kanale), je bil to rezultat povečanja bližnjevzhodnega trga.
Rezultati so neverjetni: medtem, ko je 1980 odpadlo na Evropsko go-
spodarsko skupnost 43 odstotka turškega izvoza, na Bližnji Vzhod in
Severno Afriko pa le 22 odstotkov, se je 1982 položaj spremenil. Delež
za Evropsko gospodarsko skupnost se je zmanjšal na 30 odstotkov, na
drugem omenjenem območju pa je zrasel na 45 odstotkov. Temu lahko
dodamo, da je na tem območju hitro rastla turška pogodbena gradbena
dejavnost, saj so naročila ocenili na 17 milijard. Ves ta celotni razvoj
je začrtal bodoče tendence turškega kapitalizma glede na njegov položaj
znotraj mednarodne delitve dela.
Predstavniki mednarodnega finančnega kapitala so ekonomski rekord
hunte pozdravili kot pomembni uspeh in Turčijo so kot primer sijajne
politike predstavljali tistim deželam, ki so se borile s hudimi krizami
in problemi plačilne bilance. Svetovna buržoazija je vsaj enkrat žela
tam, kjer je sejala. Zato je turški eksperiment neo-liberalizma dobil
bogato finančno podporo od vsega kapitalističnega sveta. Mednarodni
monetarni sklad, ki je spremljal izvrševanje strogega programa, je
Turčiji odobril do takrat največji mirujoči kredit [stand by credit] za
tri leta, ki so ga kasneje podaljšali še za eno leto.46 In kljub naspro-
tovanju Evrope do huntinega ravnanja so imperialistične dežele Tur-
čijo zalagale z ogromnimi dolgoročnimi krediti in dotacijami.47
Kljub tej množični podpori in represivnemu političnemu režimu se
turški kapitalizem še ni mogel izvleči iz globoke krize, ki se je začela
leta 1977. Celo na tistih področjih, kot sta bila inflacija in izvoz, kjer
so zelo poveličevali »uspeh«, se je leta 1983 trend neizogibno slabšal.
Toda še bolj važen je žalostni položaj akumulacije kapitala. Kljub
obotavlja jočem oživljanju pri drugih indikatorjih je zasebno investi-
ranje od 1977 dalje začelo upadati. Celo leta 1981, v tako hvaljenem
letu, se je zasebno investiranje zmanjšalo za 8,8 odstotka in po provi-
zoričnih podatkih za 1982 je zasebno investiranje v proizvodnjo zraslo
le za 0,6 odstotka. Če upoštevamo močno nagnjenje propagande do
provizoričnih podatkov, lahko brez strahu pred pomoto rečemo, da se
bo ta podatek prav tako izkazal za negativnega.48 Kot posledica je vse
od začetka krize brezposelnost stalno naraščala. Po uradnih podatkih
46	Glej Schick/'Tonak, op. cit., str. 74.
47	Uradna gibanja kapitala iz ZDA v Turčijo so poskočila od 0,9 milijarde
v letu 1979 na 2,1 milijarde v letu 1980 in nato ostala med 1,5—1,8 milijarde
dolarjev. Glej OECD, 1983, str. 29, tabela 12.
48	En sam primer bo pokazal razsežnost pristranosti novo objavljenih sta-
tistik. V začetku leta 1982 je bilo rečeno, da se je zasebno investiranje za
1981. povečalo za 0,6 odstotka, toda kasneje je bil podatek popravljen tako,
da je pokazal upad za... 8,8 odstotka! Primerjaj OECD, Turčija, OECD
gospodarska poročila, Pariz, 1982, tabela 2, str. 10, in OECD, op. cit., 1983,
tabela 2, str. 11. Treba je omeniti, da je OECD v tem primeru uporabila
uradne podatke, ki jih je preskrbela turška vlada.
93
je rasla od 2,1 milijona v letu 1978, preko 2,65 milijonov v letu 1980
do približno 3,6 milijonov v letu 1983; zadnji podatek pa predstavlja
stopnjo brezposelnosti 19—20 odstotkov.49
Zato ni premagana niti periodična kriza. To ni nič presenetljivega, saj
je ta periodična kriza le vidik krize v celoti in prepletena s krizo na-
čina akumulacije. In kljub pomembnim korakom tu še niso v dovolj
velikem obsegu izpeljali restrukturiranje kapitala. Dejansko je zelo
težko pričakovati, da bo restrukturiranje v bližnji prihodnosti kaj dosti
napredovalo zaradi pritiskov, ki jih na svetovni trg polaga globalna
kriza kapitalizma (v zadnjem času je padec naftnih cen do določene
mere izbrisal privilegiran položaj novo odkritih trgov za Turčijo).
Temu lahko dodamo ekstremno finančno šibkost mnogih industrijskih
firm, ki jih je močno zadela inflacijska špirala, v katero je bil notranji
trg namerno porinjen. Veliko je bilo bankrotov, spojitev in prevzemov
podjetij in številne velike firme je vzela v svoje roke država. Takojšnja
posledica tega šibkega položaja produktivnega kapitala je izredna ran-
ljivost bančnega sistema. Dejansko je poleti leta 1982 Turčija doživela
začetke finančne panike in polom à la Argentina, toda situacijo so
začasno obvladali na račun določenega popuščanja v prejšnji politiki
(in zamenjave Özala z drugo skupino). Skratka, turški kapitalizem še
zdaleč ni premagal težav akumulacije kapitala in naslednja globoka
recesija v svetovni ekonomiji bo že lahko povzročila stečaj turškega
kapitala.
Vendar kljub negotovosti kratkih in srednjih rokov lahko rečemo, da
je turški kapitalizem v teh treh letih prehodil dolgo pot, da se je pri-
lagodil pričakovanemu novemu načinu akumulacije in novemu vzorcu
integracije s svetovno ekonomijo. Življenjska nujnost za reprodukcijo
kapitala, mobilizacija sil k izvozni industriji, je dobila skoraj status
norme za turško buržoazijo in za večino, če ne za vse njene politične
predstavnike. Res je, da so januarske ukrepe iz leta 1980 pred kratkim
vse bolj kritizirali različni sektorji buržoazije (čeprav jih drugi sektorji
še vedno divje branijo). Treba pa je omeniti, da ne gre za razprave
o cilju, ki ga je treba doseči, to je za »izvozno-vodečo ekonomijo«,
temveč bolj za metode in politiko, ki naj bi jo sprejeli, da bi dosegli
ta cilj.
Na politični fronti se je huntina retorika, ki zadeva povratek k de-
mokraciji, kot je bilo lahko predvidevati, spremenila v farso. Nova
ustava, ki so jo sprejeli novembra 1982, potrjuje rahlo prikrito nada-
ljevanje vladanja sedanje hunte do leta 1989. Ta ustava formalno pri-
znava politične in državljanske svoboščine, da jih nato lahko ukinja
pod številnimi nejasnimi izgovori. Zelo je omejila pravice do stavkanja
in do ustanavljanja sindikatov, prepovedala legalno socialistično aktiv-
nost, predsedniku republike je dala skoraj diktatorsko oblast (ta vsebuje
tudi kontrolo nad zakonodajo), vzela je neodvisnost sodstvu in oblju-
bila, da bo ukinila vse preostale demokratične pravice na osnovi dekla-
racije o tako imenovanem »izrednem stanju« na tako smešnih temeljih
kot sta ekonomska kriza in naravna katastrofa. Ker bo vodja vojaške
hunte iz leta 1980 general Evren prvi predsednik pod novo ustavo,
lahko rečemo, da vojaštvo še drži kontrolo nad političnim življenjem
v deželi.
49 Kepenek, op. cit., str. 574, tabela 21. 4b.
94
Toda delavski razred in deli drobne buržoazije niso edini, ki so jih
nasilno izključili iz političnega življenja in jim odvzeli demokratične
pravice. Tudi tradicionalni buržoazni stranki: Stranka pravice in Re-
publikanska ljudska stranka vsaj trenutno ne moreta sodelovati v
strukturah novega političnega režima. Samo tri nove stranke so smele
sodelovati v volitvah novembra 1983, vsem trem pa poveljujejo raz-
lične figure iz obdobja diktature. Seveda je prišlo do resnih konfliktov
med buržoaznimi političnimi silami v boju za udeležbo v novem »de-
mokratičnem« režimu, toda poudariti moramo, da pri teh konfliktih
ne gre za sam režim, temveč za vprašanje, kdo bo predstavljal buržoazijo
znotraj okvira tega režima. Ne glede na to ali se bodo te stranke, ki
zahtevajo zapuščino tradicionalnih buržoaznih strank, kasneje smele
pridružiti vodilni skupini ali ne, lahko novi režim glede na staro in
preizkušeno špansko razlikovanje označimo kot dictablanda (blago
diktaturo), ki je nadomestila dictaduro (diktaturo stroge roke).
Tu pa leži najpomembnejši vidik bilance vojaške diktature. Dokon-
čala je nalogo, ki je v zadnjih petnajstih letih ni mogla izpeljati nobena
buržoazna politična sila: porušila je sistem po-1960, ki je imel velik
delež pri hudih razrednih bojih v 1970. letih. S tem je zapečatila
zmago buržoazije nad delavskim razredom in postavila legalni in po-
litični okvir, ki naj bi nadaljeval in stalno obnavljal to novo ravno-
težje razrednih sil v Turčiji.
Toda to ravnotežje je nujno provizorično. Novi red bo trajal le toliko
časa, dokler bo sedanje ravnotežje razrednih sil ostalo nespremenjeno.
Obnovljena bojevitost delavskega razreda, ki bi ji sledili revni kmetje
in zatirani deli mestne buržoazije, (da ne govorimo o kurdskem nacio-
nalnem gibanju), lahko uniči režim, ki ga je hunta leta in leta tako
natančno gradila. Seveda predpogojev za takšno mobilizacijo še ni
videti, toda, če bo in ko bo do nje prišlo, bodo delavske množice pre-
vzele krmilo. Ni pa mogoče vnaprej vedeti, kje se bo gibanje ustavilo.
Takrat se bo lahko izkazalo, da je sistem po-1960 tako ali tako že ne-
preklicno zašel v arhive nedavne zgodovine.
Zaključki
To dolgo potovanje skozi turško zgodovino dvajsetega stoletja nam je
dalo možnost odgovoriti na dve vprašanji, ki smo jih zastavili na za-
četku tega članka. Sintetični pregled razvoja kapitalizma in odnosov
med različnimi razredi pokaže ključne elemente po katerih lahko ra-
zumemo tako periodično ponavljanje vojaških intervencij kot tudi
zelo specifično naravo sedanje vojaške diktature.
Prvo dejstvo, periodične intervencije vojaštva so na splošno pripisovali
»avtonomni« naravi armade in trajnosti kemalistične ideologije skrb-
ništva nad družbo, ki se je širila v vojaških vrstah. Ta tip analize
se izogiba odločilnemu vprašanju vzrokov vztrajnosti političnih in
ideoloških fenomenov, ki jih povzroča. Takšne sile ne nastajajo v
vakumu temveč se dnevno reproduciraj o z razrednimi odnosi ali pa
prenehajo biti odločujoče. Zato je treba znati razložiti tàko genezo
kot stalno reprodukcijo teh ideoloških in političnih pojavov v turški
družbi.
95
Zgodovinsko je bila močna in aktivna država, ki je spremljala vzpon
kapitalizma v Turčiji, najprej in predvsem produkt prirojene slabosti
turške buržoazije do drugih razredov in razrednih frakcij. Njena krh-
kost do konkurence mednarodnega imperialističnega kapitala in njeni
ostri spopadi z drugimi etničnimi frakcijami otomanske buržoazije so
jo prisilili, da se je zelo naslonila na bivše kadre stare države. Njen
strah pred podrejenimi razredi je pripeljal do ekskluzivne revolucije,
ki je postavila nedemokratično obliko države; pri njenem upravljanju
pa so lahko sodelovali le vladajoči razredi. Njeno povezovanje in njena
odvisnost od politične podpore velikih zemljeposestniških razredov sta
preprečila agrarno revolucijo in ovirala prihodnje buržoazne vlade pri
njihovem postopanju s kmečkimi posestniškimi razredi.
Vse to je napravilo buržoazijo življenjsko odvisno od države in še
posebej od njenega prisilnega organa, vojaških sil. To odvisnost in
pomanjkanje politične in ideološke hegemonije, ki ji je sledilo, je
kasneje prevzelo najmodernejše krilo tega razreda, industrijska bur-
žoazija. Če se je ta razredna frakcija zatekla k vojaški utrditvi svojih
interesov, je to tako med njenim vzponom k dominaciji (1960), kot
med utrditvijo svoje moči (1971 in 1980) storila zaradi svoje stalne
šibkosti in zaradi slabotne tradicije buržoazne hegemonije nad družbo.
Odsotnost agrarne revolucije med prehodom v buržoazno družbo je
industrijsko buržoazijo postavila pred naraščajoče velike probleme.
Ujeta med zaostalimi kmečkimi posestniškimi razredi in delavskim
razredom je morala spet in spet iskati zavetje v vojaški vladavini.
Ta odpoved politični oblasti, v zameno za zmago nad nasprotniki, ki se
jih je zelo bala, je buržoazijo drago stala, saj je sprostila nekontroli-
rano dinamiko znotraj specifičnih struktur, ki jih je postavil vojaški
režim. Toda, ker se je vdala v takšne rešitve, je bila buržoazija za-
krknjen recidivist. Skratka, stalna pomembnost armade v političnem
življenju, se stalno reproducira s politično nezmožnostjo turške bur-
žoazije.
Kljub tej podeljeni karakteristiki različnih vojaških intervencij v zad-
njih treh desetletjih, obstojajo radikalne razlike med temi epizodami,
še posebej med 1960 in naslednjimi obdobji, ki so tako pomembne
kot podobnosti. Mnenja, ki tem različnim dogodkom pripisujejo enak
površinski motiv, češ, da je armada hotela obnoviti oblast domnevno
neodvisne »birokracije«, so znak določenega redukcionizma. Vsaka vo-
jaška intervencija je bila produkt različne konjunkture razrednih bojev
in različne faze razvoja kapitalizma. Zgodovinski pomen vsake je raz-
ličen, tako, kot so različne njene velike politične posledice.
Udar leta 1960 je bil produkt mestne koalicije, ki jo je vodila indu-
strijska frakcija buržoazije. Koalicija, ki je vključevala takšne podre-
jene razrede kot sta delavski razred in mestna drobna buržoazija, je
bila podlaga za uvedbo mnogih državljanskih in političnih pravic in
svoboščin v turško političnem življenju z nastopom sistema po-1960.
Toda dejstvo, da je ta koalicija prišla na oblast le preko vojaškega
udara, je pustilo svoj pečat na sistemu po-1960 v obliki skoraj konsti-
tucionaliziranega nadzora vojaštva nad političnim življenjem. Od tod
izhaja protislovna narava sistema po 1960.
Kontekst razrednih bojev se je popolnoma spremenil na predvečer
drugega kroga. Do 1971. leta je bil delavski razred na dobri poti, da
96
postane neodvisna politična sila; s seboj je peljal revne kmete, dele
mestne buržoazije in študentsko gibanje. To razlaga paradoks, da je
velika industrijska buržoazija, siva eminenca za sistemom po-1960,
le desetletje kasneje skušala pripeljati nazaj isti sistem. Toda poskus
je bil prezgoden in ni uspel zaradi razlogov, ki so bili že omenjeni.
Sele v tretjem krogu, leta 1980 so se zaostrila tako protislovja aku-
mulacije kapitala kot tudi razredni boji. Protislovno razporejanje sil
leta 1971 je nadvladala nujna potreba, da bi našli življenjske rešitve
za nadaljevanje dominacije kapitala v Turčiji. Rezultat tega je bila
uspešna ponovitev neuspele intervencije iz leta 1971 pod spremenjenimi
zgodovinskimi okoliščinami. Ce je bilo leta 1980 »obnovitev« česarkoli,
je bila to obnovitev neizpodbitne dominacije buržoazije nad delavskimi
množicami — dominacije, ki so jo vse bolj izpodbijali v dveh desetletjih
pred udarom.
Radikalna razlika v zgodovinskem pomenu zaporednih vojaških inter-
vencij gre večinoma na račun spreminjajočih odnosov med buržoazijo
in armado kot institucijo buržoazne družbe. Z razvojem kapitalizma
in z vzponom k dominaciji njene moderne industrijske frakcije je
buržoazija vse bolj znala izoblikovati ideološke in politične tendence
armade po svojih specifičnih potrebah. Zelo poudarjeni vidik simbioze
med industrijsko buržoazijo in armado je hitra rast velike delniške
družbe v 1960. in 1970. letih, ki je povezana z vojaškimi oficirskimi
telesi preko vzajemnega sklada pomoči armade. O YAK, kot se imenuje,
je danes eden velikanov turške industrije v deželi v številnih vejah
in je celo zapleten v skupne podvige s tujim kapitalom. Uspehe in ne-
uspehe akumulacije kapitala je zato grenko in direktno doživljal vo-
jaški štab. Vendar se je treba enostranskemu poudarku tega dejstva
previdno izogibati. Tesni stik med dvema družbenima silama, ki jih
obravnavamo, gre veliko bolj na račun vloge armade kot končnega
poroka za preživetje buržoazne družbe — in končno je množična mo-
bilizacija delavskega razreda v obdobju 1968—1977 pripeljala do ne-
kritične razporeditve armade na pozicije buržoazije.
Popolnoma različna narava udara leta 1980, posebej v primerjavi z
udarom iz leta 1960, še bolj bije v oči, če upoštevamo njene posledice
za bodoči razvoj Turčije. To nas pelje v jedro drugega vprašanja; če
pogledamo iz dolgoročne perspektive, bo sedanje obdobje po vsej ver-
jetnosti predstavljalo preokretnico v zgodovini turškega kapitalizma.
Preokretnico, glede na vzorec akumulacije kapitala; po pol stoletja
akumulacije, ki je temeljila na notranjem trgu, se bo turški kapital
zdaj spopadel s kruto konkurenco na mednarodnih trgih. Ta nova
orientacija bo globoko vplivala na vsak posamezni vidik družbenih
odnosov. Zelo pomembno bo nova smer globoko označila odnose med
kapitalom in delom, tako na trgu za delovno silo, kot znotraj delovnega
procesa. Preokretnico tudi glede na državne strukture z zapuščino
sistema po-1960 in z rastjo novega političnega okvira.
Toda tudi preokretnico glede na odnose med različnimi vladajočimi
razredi. Prejšnje protislovje med buržoazijo in kmečkimi posestniškimi
razredi glede prenosa poljedelskega presežka v industrijo se bo najbrž
umaknilo v ozadje, kajti poljedelstvo in agroindustrija sta dve ob-
močji, kjer bo v bližnji prihodnosti koncentrirana akumulacija kapi-
7 Proletkult	97
tala.50 Z drugimi besedami, je turška velika buržoazija sama na poti,
da postane industrijsko-finančno-agrikulturna buržoazija. To bo spre-
menilo odnose med kapitalom in agrikulturo in po začetnem boju za
dominacijo v agrikulturi bo verjetno pripeljalo do zaostrene razredne
diferenciacije in do novih oblik razrednega boja na podeželju.
Prizadeti bodo tudi odnosi turškega kapitala z imperialističnim kapi-
talom. Z novo smerjo akumulacije, ki jo spremlja pomiritev delavskega
razreda in utrditev diktatorskega režima, je mogoče, da se bo zelo po-
večal priliv tujega produktivnega kapitala, še posebej ameriškega.
Dejstvo, da je turški kapital komercialno že prodrl na bližnje vzhodne
trge, mu daje prednost, da je po besedah Wall Street Journala »zago-
tovil stabilen ekonomski pristop do Bližnjega vzhoda.«51
Zato bo najbrž prihodnost Turčije zaznamovala popolnoma nova raz-
poreditev razrednih sil. Ta nova situacija kaže dologoročno na zame-
njavo starih protislovij z novimi. S pomočjo vse večje zveze z impe-
rialističnim kapitalom bo turška velika buržoazija mogoče sposobna
izstopiti iz prisilnega jopiča »kapitalizma v posamezni deželi«, toda
njena bodoča usoda bo vse bolj odvisna od diktata muhastega in spre-
menljivega razvoja svetovnega kapitalizma. Morda bo končno skleni-
la premirje z velikimi zemljeposestniškimi razredi, toda najbrž po
končanih resnih spopadih zaradi nove ureditve na podeželju. Prav
gotovo jo bo še najprej vznemirjal agrarni problem z vse večjimi raz-
rednimi boji na vasi. Toda najbolj pomembno od vsega je to, da se
bo prej ko slej morala soočiti z najbolj bistveno oviro kapitalu v vseh
deželah in v vseh časih. Ko bo proletariat opustil svoje začasno miro-
vanje in se spet vrnil kot živa politična sila, bo morda na dnevnem
redu sama eksistenca načina produkcije, ki temelji na kapitalu in ce-
lotna družbena ureditev.
Prevedeno iz :
Khamsin No. 11
Modern Turkey
Development & Crisis,
London, 1984
50	OECD objavlja: »...Turški glavni človeški in naravni ekonomski poten-
cial je še relativno neizkoriščen. V poljedelstvu, kjer večina ljudi služi za
življenje, je produktivnost sorazmerno nizka in bi jo lahko povečali z večjo
denarno podporo, ki je bila doslej koncentrirana na industrijo. Turčija
bi lahko postala pomemben izvoznik hrane še posebej v bližnje vzhodne in
severnoafriške dežele.« OECD 1983, str. 48.
51	Wall Street Journal, 25 april, 1983.
98
Ali se vračamo na sistem
plač in dobička?
— k Platformi za pripravo XIII. kongresa ZKJ (Komunist, Beograd,
avgust 1985)1
Milovan Pavlović
1. Uvodne opombe
V delu Platforme, ki nosi naslov »O razvoju socialističnih samoupravnih
družbenoekonomskih odnosov« je največ pozornosti namenjeno vpra-
šanju pridobivanja osebnih dohodkov delavcev. Izpostavljeno je sta-
lišče, da bi bilo značaju socialističnih samoupravnih družbenoekonom-
skih odnosov in rešitvam iz Dolgoročnega programa ekonomske stabi-
lizacije primerno, ko bi se osebni dohodek delavca kristaliziral iz dveh
posebnih delov — iz osebnega dohodka na podlagi tekočega dela in
osebnega dohodka na podlagi upravljanja. Javna razprava o navedenem
dokumentu je pokazala, da je potrebno preveriti teoretsko utemeljenost
oziroma politekonomsko veljavnost take rešitve, in sicer tako s stališča
tretiranja (vrednosti oziroma cene) delovne sile delavca v združenem
delu, kakor tudi s stališča konsistentnosti dohodka kot poslovne mo-
tivacije in konstituiranja celovitega sistema dohodka v družbeni praksi.
Razprava je prav tako pokazala, da je potrebno natančno proučiti ali
je sploh mogoče identificirati dva posebna dela osebnega dohodka in, da
je potrebno zanesljivo ugotoviti ali se lahko s pomočjo osebnega do-
hodka rešujejo vsi problemi učinkovitega gospodarjenja, vzpodbud za
formiranje dovolj velikega obsega družbene akumulacije in ustreznega
razpolaganja s celotnostjo pogojev in rezultatov dela. In končno, po-
trebno je odgovoriti na vprašanje — ali se vračamo na sistem plač in
1 V tem prispevku se bomo v določeni meri zoperstavili »Osnutku stališč
ZKJ o idejno-političnih vprašanjih uresničevanja ustavnega položaja de-
lavcev v odločanju in razpolaganju z dohodkom in sredstvi družbene repro-
dukcije«, ki so bila sprejeta na 18. seji CK ZKJ, ki je bila 19. julija 1985
v Beogradu in so bila objavljena v knjigi »18 sednica CK SKJ, Izdavački
centar Komunist, Beograd, 1985.
7»	99
dobička, ki smo ga v naši praksi imeli pred tridesetimi leti in ali opu-
ščamo obstoječi sistem delitve dohodka in usmerjanje delitve osebnih
dohodkov? Ta prispevek se bo ukvarjal z vsemi omenjenimi aspekti
tega pomembnega vprašanja zato, da bi dokazal delovno hipotezo — da
predlagana usmeritev sprememb družbenoekonomskih odnosov na
področju delitve ni skladna s sistemom delitve po delu in rezultatih
dela, kakor tudi, da je v opreki z osnovnimi postulati sistema dohodka,
in da bi kot taka povzročila mezden položaj delavca (v odnosu do
države). Poleg tega bi s tem družbene interese delavca zreducirali na
motive po čimvečji porabi, na tej osnovi pa bi se državne strukture
pojavile kot subjekt akumuliran j a. Z drugimi besedami, ponovno bi
prišlo do spopada med funkcijo porabe in razvoja zato, ker bi ju ure-
jevali različni subjekti.
2. Metodološka in politekonomska vprašanja predloga
spremembe sistema delitve osebnih dohodkov
Ob najnovejšem predlogu delitve osebnih dohodkov se postavlja cela
vrsta metodoloških in teoretičnih problemov. Eden pomembnih je
pričakovanje in prepričanje, da bo s tem prišlo do spodbud za prese-
ganje obstoječe stagnacije v razvoju sistema socialističnega samo-
upravljanja, in, da bo zato zagotovljen njegov nadaljnji razvoj, in
sicer na najpomembnejšem področju — v ekonomskem sistemu socia-
lističnega samoupravljanja. Potrebno je poudariti, da se ne zanemarja
niti ambicije, da bo s tem nastal osnovni proizvodni odnos sistema
socialističnega samoupravljanja. Pri tem sta spregledani najmanj dve
pomembni točki. Prvič, osnovni proizvodni odnos namreč nastaja v
družbeni proizvodnji kot proces združevanja dela delavcev. Proiz-
vodni odnosi v delitvi so s tem določeni, kakor je delitev določena
s proizvodnjo. Drugič, osebni dohodek posamičnega delavca ne obstaja
kot neodvisna, povsem samostojna ekonomska kategorija, neodvisno
od namena proizvodnje v pogojih socialističnega samoupravljanja. Ta
namen pa je ustvarjanje pogojev za obstoj neposrednih proizvajalcev,
oziroma za čimbolj popolno zadovoljevanje njihovih nenehoma rasto-
čih potreb, ki se zadovoljujejo s porabo materialnih dobrin in uslug,
ki jih proizvajalci neposredno kupujejo za sredstva izločena iz osebnih
dohodkov. Z drugimi besedami, osebni dohodek je osnovni motiv ozi-
roma dohodka, je, za delovno skupnost združenih delavcev in zanje
na to, da je zagotovo samo del celote ustvarjenega rezultata dela ozi-
roma dohodka, je, za delovno skupnost združenih delavcev in znanje
kot posameznike, dohodek in njegova maksimizacija, kot z blagovno
menjavo zagotovljeno priznanje za novododano delo delavcev dolo-
čene delovne skupnosti, najsplošnejša in najvažnejša motivacija po-
slovanja oziroma celotnega gospodarjenja delavcev. Z njo se razrešuje
tudi vprašanje osebnega dohodka delavca in vprašanje akumulacije
in to v funkciji samoupravnega odločanja delavcev o rezultatih nji-
hovega dela. Od tod izhaja tudi stališče, da je osebni dohodek posa-
mičnega delavca z dohodkom delovne skupnosti (kot proizvajalca blaga)
določena ekonomska kategorija, kot tudi, da se mora, skladno s tem,
konstituirati v razmerju s prispevkom dela delavca k ustvarjanju tega
dohodka kot skupnega rezultata dela delavcev. Na to velja biti še
posebej pozoren zato, ker v omenjenem delu Platforme ta medsebojna
100
odvisnost osebnega dohodka delavca in dohodka ni jasna in ker se
nikjer ne poudarja dohodek kot osnovni motiv poslovanja2, niti ni
precizirano stališče o določanju osebnega dohodka sorazmerno s pri-
spevkom njegovega dela k povečanju dohodka, pač pa besedilo Plat-
forme omogoča drugačne zaključke.3 Osebnega dohodka torej ni moč
niti razumeti niti ustrezno koncipirati, če ga ločimo od kategorije do-
hodka, zatorej brez prispevka tekočega in minulega dela delavca k
ustvarjanju dohodka tudi ni mogoče določiti osebnega dohodka de-
lavca. Skladno s tem se morata prispevka enega in drugega dela k
ustvarjanju dohodka izraziti enotno in istočasno. Kolikor nameravamo
obdržati to vzročno-posledično pogojenost in odvisnost osebnega do-
hodka in dohodka je, za določanje višine osebnega dohodka posa-
mičnega delavca, edino veljavna ocena delavcev določene enote zdru-
ženega dela o tem kdo, koliko in kako je prispeval s tem, ko dela
skupaj z ostalimi, k temu skupnemu rezultatu. Ta ocena mora biti
opravljena skladno z dogovorjenimi pravili (skupne osnove in merila)
celotnega delavskega razreda, kar se je skušalo storiti v sedanjem
sistemu usmerjanja delitve osebnih dohodkov z družbenim dogovar-
janjem in samoupravnim sporazumevanjem, in kar je dalo določene
rezultate, pa tudi določeno število problemov. Zato je nesporno, da je
potrebno sedanji sistem delitve osebnih dohodkov nujno menjati ozi-
roma izboljševati, vprašanje je le ali je to izvedljivo na predlaganih
temeljih?
Prvič. Izhaja se iz tega, da je nujno potrebno reproducirati delovno silo
delavca in to tako, da se mu bo na podlagi njegovega tekočega dela
zagotavljal del osebnega dohodka.4 V zvezi s tem se govori o vrednosti
delovne sile, kakor tudi o obstoju kategorij potrebnega in presežnega
dela, pa tudi o zakonu proizvodnje presežne vrednosti.5
Skorajda ni potrebno poudarjati, da imamo z delovno silo kot blagom
opraviti v pogojih popolne odtujenosti delavca od pogojev in rezultatov
njegovega dela, od dela samega in s tem tudi od sebe samega. V takih
pogojih ureja velikost vrednosti delovne sile, kot notranja objektivna
zakonitost, njegov ekonomski položaj. Prav v takih razmerah, kot bi
rekel Marx, delavec »kot svobodna oseba razpolaga s svojo delovno
silo kot s svojim blagom in da, po drugi strani, nima naprodaj drugega
blaga, da je brez vsega in predvsem brez vseh stvari, ki so potrebne
2	V zvezi s tem je potrebno vedeti, da Platforma ni prevzela pomembnega
stališča iz »Osnutka stališč...« v katerem se po pravici izpostavlja dohodek
kot osnovni motiv družbene reprodukcije. Glej: »18. sednica CK SKJ...,
str. 201«.
3	Glej : »Platforma ..., str. 16,« »18. sednica ..., str. 207«.
4	Glej: »Platforma, str. 17; Da gre za plačilo delovne sile in ne za rezultate
dela, lahko vidimo iz tega da: a) se ta del osebnega dohodka izplačuje pred
uresničenjem rezultatov kot element materialne in socialne zaščite delavcev;
b) izplačuje se iz »predujmljenih družbenih sredstev... v obliki obratnih
sredstev«; c) to ne bi bila akontacija osebnega dohodka ampak z delom
pridobljena plača posamičnega delavca, ki si jo je pridobil na podlagi te-
kočega dela na delovnem mestu in ki se družbeno prizna v odvisnosti od
tega koliko in kako je delal, toda ne odvisno od tega ali se bo ta proizvodnja
realizirala, (glej uvodno besedo K. H. Vasileva na 18. seji, »18. sednica ...
str. 143) in d) zagotavlja se, da se bo v združenem delu uresničil »približno
enak osebni dohodek za enako kvaliteto, kvantiteto in rezultate dela.«
5	Glej: »18. sednica...«, str. 146 in 199 in »Politika«, Beograd, 6. 11. 1985,
str. 6.
101
za udejstvovanje njegove delovne sile.«6 Jasno je, da se delavčev po-
ložaj bistveno spremeni, če ima naprodaj drugo blago kot rezultat
skupnega dela (delovna skupnost kot proizvajalka blaga) in če ni brez
vsega in brez vseh stvari, ker je v razvoju procesa samoupravnega
podružbljanja proizvodnih sredstev (družbena lastnina) vse bolj zvezan
(razodtujen) z osnovnimi pogoji materialne eksistence. Naposled ni svo-
boden razodtujen) od vseh stvari, ki so potrebne za udejanjanje njego-
ve delovne sile, ampak narobe, z njimi je v taki zvezi, da mu omogočajo,
da izkoristi vse svoje ustvarjalne sile in si skozi združevanje ustvari
najustreznejše pogoje lastne materialne eksistence. Z drugimi besedami,
pravna svoboda delavčeve osebnosti, ki mu omogoča da odloča o tem
s katerimi delavci bo sklenil razmerje združevanja dela, ni zadosten
argument za trditev, da je svoboda delavčeve osebnosti vedno izražena
v privatni lastnini nad delovno silo. Kajti privatna lastnina nad delovno
silo je svojevrsten proizvodni odnos (predvsem med delavci) samo v
primeru, da obstaja monopol privatne lastnine nad osnovnim objektiv-
nim pogojem procesa proizvodnje. V tem smislu je dejansko zgolj
refleks osnovnega dominantnega (kapitalskega) proizvodnega odnosa.
Iz Marxove analize kapitalističnih družbenih odnosov neposredno iz-
haja, da ima formalno pravna svoboda delavčeve osebnosti v socialistič-
nem sistemu lahko podoben ali identičen pomen kot pravna svoboda
mezdnega delavca samo, ko bi odnos delavca do proizvodnih sredstev
v socializmu bili enak ali podoben lastninskim odnosom v kapitalizmu.
Ko govorimo o tem si velja zapomniti, da se razodtujevanje delavca
uveljavlja kot proces združevanja dela oziroma kot zelo kompliciran
in dolgoročen proces delavčevega obvladovanja pogojev in rezultatov
procesa družbene reprodukcije. Toda kolikor bolj ta proces napreduje,
toliko manj je delavec »brez vsega in brez vseh stvari«, in s tem zgine-
vajo nujne okoliščine, ki pogojujejo temu, da delavci prodajajo svojo
delovno zmožnost v taki ali drugačni obliki drugim delavcem. Zato
toliko kolikor se udejanjajo procesi podružbljanja proizvodnih sredstev
in razodtujitve delavcev, nehuje tudi delitev dela na potrebno, kot del
dela delavcev, ki ga ustvarja sam zase reproducirajoč (vrednost) svoje
delovne sile, in presežno delo, kot delo za drugega, ker delavec, ki pro-
izvaja, odloča o celoti svojih rezultatov proizvodnje, jih razporeja (fond
osebnih dohodkov, fond akumulacije in fond družbene porabe), zago-
tavljajoč s tem nujne splošne in posebne pogoje svojega povnanjanja
kot samoupravnega proizvajalca blaga in kot združenega delavca. V
zvezi s tem pravi Marx: »Če bi se en del produkta ne spremenil v ka-
pital, bi drugi ne dobil oblik mezde, profita in rente.«7 Skladno s tem
se odpravlja tudi zakon proizvodnje presežne vrednosti kot zakon
eksploatacije tujega dela in osnovni najbolj splošen ekonomski zakon
kapitalističnega načina proizvodnje, ki kot tak ne more biti hkrati
osnovni ekonomski zakon socialističnega samoupravnega proizvodnega
načina.8 Torej, z delom osebnega dohodka pridobljenega na osnovi te-
kočega dela se lahko reproducira kapital (predujmljena sredstva za
6	K. Marx, Kapital, I knjiga, CZ, Ljubljana, 1961, str. 192.
7	K. Marx, Kapital III, CZ, Ljubljana, 1973, str. 979.
8	»Toda isti ljudje, ki oblikujejo družbena razmerja v skladu s svojim ma-
terialnim načinom produkcije, oblikujejo v skladu s svojimi družbenimi
razmerji tudi načela, ideje, kategorije. Torej so te ideje, te kategorije, prav
tako malo večne, kot so razmerja, katera izražajo. So zgodovinski in pre-
hodni produkti.« K. Marx, Beda filozofije, MEID II, CZ, Ljubljana, 1976,
str. 477—78.
102
delovno silo), ne pa tudi socialistični samoupravni proizvodni odnos.
Kajti tako tretirana delovna sila je zreducirana izključno na vlogo
proizvodnega faktorja. Ni subjekt spostavljanja proizvodnega odnosa na
podlagi katerega nastaja tudi kategorija osebnega dohodka.
Potreba po uvajanju dela osebnega dohodka na podlagi živega dela,
kot nadomestila vrednosti delovne sile, se razlaga tudi s potrebo po
realnem vrednotenju proizvodnih stroškov. Pri tem pa se pozablja, da,
za delovno skupnost tozda kot proizvajalca blaga, dejanski strošek ni
samo strošek »potrebnega«, pač pa celotnega novododanega dela. Ven-
dar pa, če bi v družbeno prakso uvedli del osebnega dohodka na podlagi
tekočega dela, bi to samo po sebi pogojevalo drugačno definiranje osnov-
nega motiva poslovanja organizacij združenega dela. V tem primeru
se namreč dobiček (podjetja), ki nastaja kot razlika med dohodkom in
tem delom osebnega dohodka, pojavlja kot osnovni motiv poslovanja.
V takem konceptu delitve dobiček postaja rezultat, ki ni nastal z delo-
vanjem živega dela ampak opredmetenega, kar je sicer priljubljena
tema meščanske ekonomije in predmet Marxove ostre kritike v znani
»Trinitarni formuli« v kateri Marx razkrinkava dogmo, da so kapita-
listični dohodki izraz delovanja različnih faktorjev proizvodnje in doka-
zuje, da so vsi dohodki, ki izhajajo iz različnih plasmajev kapitala (in-
dustrijskega, posojilnega, zemljiškega itd.) rezultat dela delavcev ozi-
roma, da izhajajo iz novoustvarjene vrednosti, ki jo ustvarja izključno
novododano delo. Zato je za razpravo o predlogu sprememb sistema
delitve osebnih dohodkov dobro če poznamo Marxove opombe o tem,
da samo če izhajamo iz predpostavke, »da je mezdno delo istovetno
z delom sploh, potem je tudi mezda istovetna s produktom dela in je
tisti del vrednosti, ki se izraža v mezdi, istoveten z vrednostjo, ki jo je
sploh ustvarilo delo. Tako pa nastopita tudi druga dva dela vrednosti,
profit in renta, samostojno proti mezdi in morata izhajati iz svojih last-
nih virov, ki so specifično drugačni in neodvisni od dela.«9 Morata te-
meljiti v sodelujočih proizvodnih elementih.
Naposled mora biti jasno, da se s predlaganimi spremembami ne po-
stavlja zgolj vprašanja dohodka kot poslovne motivacije gospodarskih
subjektov in, da se neadekvatno postavlja zveza med osebnim dohod-
kom in dohodkom, pač pa se napačno definira celota nastajanja ekonom-
skih odnosov. Kajti, kot bi rekel Marx, kolikor se na ta način razumeta
dohodek in osebni dohodek, se vrtimo v napačnem krogu. Vrednost blaga
tako namreč izhaja iz vrednosti mezde, profita in rente, vrednost mezde,
profita in rente pa je po drugi strani določena z vrednostjo blaga. Ozi-
roma, dohodki ne temeljijo v razstavljanju blagovne vrednosti ampak
jo sami ustvarjajo s svojim sestavljanjem.
Od tod je potrebno potegniti stališče, ki pravi, da ni sporno, da se kot
temelj, to pa pomeni kot kriterij za pridobivanje osebnega dohodka,
pojavljata živo delo in minulo delo delavca, razumljena kot delavčevo
delo upravljanja in razpolaganja s proizvodnimi sredstvi. Pravzaprav
s tem, ko osebni dohodek določimo s celotnim ustvarjenim dohodkom
delavcev prihaja do izraza njegove tekoče (izvršujoče) delo in delo
upravljanja s proizvodnimi sredstvi (minulo delo), s čimer se dejansko
prepletata oziroma povezujeta delavčevo fizično in umsko delo. Edvard
Kardelj je v zvezi s tem povedal naslednje: »... tudi upravljanje druž-
9 K. Marx, Kapital III, CZ, Ljubljana, 1973, str. 920.
103
benega kapitala in gospodarjenje z njim je prav tako delo, ki ga delavec
opravlja kot samoupravljalec. Zato bi se tudi učinek tega dela moral
pokazati kot eden izmed kriterijev za delitev osebnega dohodka po te-
kočem delu. Priznati pa je tudi treba učinek gospodarjenja z družbenim
kapitalom kot kriterij za delitev osebnega dohodka ravno zato, da se
bo delavec zavedel, da je njegov materialni in družbeni položaj med dru-
gim odvisen tudi od tega ali se je zavzemal za akumulacijo, kako je
razpolagal s sredstvi za akumulacijo, ali se je združeval z drugimi.«10
Vendar pa to ne moreta biti dva med seboj ločena temelja zato, ker
oba faktorja, v svoji specifični zvezi in prepletenosti z delovanjem skozi
nivo produktivnosti dela in stroškov proizvodnje, vplivata na to, da se
formira enovita masa (homogenega) ustvarjenega dohodka, ki se ne
konstituira iz prispevka tekočega dela in prispevka sredstev (ker teh
prispevkov ni moč določiti). Ta enovita masa ustvarjenega dohodka
predstavlja družbeno priznanje ustvarjeno z menjavo blaga za novo-
dodano delo (ob določeni stopnji racionalne izrabe bolj ali manj iz-
popolnjenih proizvodnih sredstev).11 Izhajajoč iz predloga bi pomenilo,
da kolikor bi mogli izdvojiti prispevek enega in drugega faktorja k
ustvarjenem dohodku,12 bi po tej logiki lahko ločili osebni dohodek
na podlagi tekočega dela, ki se objektivno kaže kot plača za delo, in
drugi del osebnega dohodka na podlagi upravljanja s proizvodnimi
sredstvi, ki bi se kazal kot lastninski dohodek, ki dejansko izvira iz
dobička. Kajti tudi dobiček, kot razlika med ustvarjenim dohodkom
in vkalkuliranimi osebnimi dohodki (plače delavcev), ni nič drugega
kot lastninski dohodek (profit), ki, formalno gledano, izhaja iz funkcio-
niranja proizvodnih sredstev.
Tu moramo nujno opozoriti na dejstvo, da ni ne realno ne mogoče
uresničiti zahteve Platforme, ki pravi »enak osebni dohodek za enako
delo«13 delavcev, neodvisno od tega v kateri delovni skupnosti oziroma
dejavnosti delajo. Delovne skupnosti imajo namreč različen nivo oprem-
ljenosti za delo in se s samim tem, ko se razlikujejo po številčnosti,
po produktivnosti dela, stroških proizvodnje itd., razlikujejo tudi po
ustvarjenem dohodku na delavca (kot tudi na sredstva). Od tod iz-
haja, da je povsem normalno in objektivno pogojeno, da za enako delo
ni moč ustvariti enake ampak različne osebne dohodke. Zahteva Plat-
forme je dejansko v nasprotju s sistemom socialistične delitve po delu
in rezultatih dela, ker se v objektivno različnih pogojih proizvodnje
omejuje na »nagrajevanje, ne porabljenega dela in dejanskega prispevka
tega dela k ustvarjanju dohodka« pač pa se omenjuje na izenačevanje
osebnih dohodkov za predvideno delo. To delo je definirano s formal-
10	E. Kardelj, Svobodno združeno delo, DZS, Ljubljana, 1978, str. 67—8.
11	Zato v Ustavi lahko piše: »Človekovo delo je edina podlaga za prisva-
janje proizvodnega dela in za upravljanje z družbenimi sredstvi (čl. 19) ali
»Delavcu pripada iz dohodka tozda osebni dohodek... skladno z rezultati
njegovega dela in z njegovim osebnim prispevkom, ki ga je s svojim tekočim
in minulim delom dal k povečanju dohodka (čl. 20).«
12	To stališče temelji v eni najbolj pomembnih premis Marxove delovne
teorije vrednosti — da proizvodna sredstva ne ustvarjajo nove vrednosti.
Skladno s tem menim, da ni moč identificirati prispevek sredstev za proiz-
vodnjo kot samostojnega faktorja v ustvarjanju dohodka. Menim, da je
potrebno pri tem razlikovati prispevek produktivnosti dela (aspekt kon-
kretnega dela) in prispevek k ustvarjenemu dohodku, ki se pojavlja kot
vrednostna substanca.
13	Glej : »Platforma ...«, str. 16, točka 4.
104
nimi značilnostmi dela (kvalifikacija, stopnja izobrazbe, delovno mesto
in podobno). Diferenciacija osebnih dohodkov je v takem konceptu
mogoča z določanjem plačilnih razredov. Glede na to, bi se ta, sicer
nerealna, zahteva lahko uresničila v sistemu državne regulative, ne pa
po logiki samoupravnega odločanja o delitvi osebnih dohodkov. Dala
bi negativne rezultate prav na področju zagotavljanja ciljev zaradi
katerih se prizadeva uveljaviti sistem delitve.
3. Ali radikalno spreminjati ali izpopolnjevati družbeno
prakso delitev sredstev za osebne dohodke delavcev?
Iz povedanega izhaja, da ni potrebno opuščati osebni dohodek delavca
kot ekonomsko kategorijo delitve dela dohodka, ki ga delovna skupnost
odvaja za potrebe osebne porabe. Ni potrebno uvajati kategorije oseb-
nega dohodka, ki v bistvu to ni, ampak je seštevek plače na podlagi
delovnega odnosa delavca in ostalih formalnih lastnosti njegovega dela
(vrednost delovne sile v pogojih, ko ni niti ne more postati blago?) in
plače na podlagi dobička, kot dela dohodka, ki se ustvarja kot rezultat
upravljanja in racionalne izrabe proizvodnih sredstev. To pomeni, da
bi strukturiranje osebnega dohodka na podlagi dela in upravljanja po-
menilo opuščanje sistema dohodka, ker bi se v tem primeru dohodek
pojavljal, ne kot primarna ekonomska kategorija in zakonitost sociali-
stične blagovne proizvodnje, ampak kot konstrukcija seštevka naprej
določenega dela osebnega dohodka kot plače (ali mezde) in dobička
(oziroma profita). S tem se, kakor smo ugotovili, izgublja povezanost
osebnega dohodka in družbeno priznanega rezultata dela delavcev zato,
ker se največji del osebnega dohodka določa neodvisno od rezultata
dela delovne skupnosti osnovnega gospodarskega subjekta. Pri tem je
očitno, da se v takih pogojih osebni dohodek delavcev objektivno določa
od zunaj (plačilni razredi), ne pa s samoupravnim določanjem članov
delovne skupnosti oziroma skladno z značajem odločanja o sistemu
združevanja dela. Toda, kolikor se bo dopuščal vpliv delavcev na odlo-
čanje o višinah plačilnih razredov, se bo potenciralo znano nasprotje
med potrošniško mentaliteto delavcev in investicijsko mentaliteto drža-
ve, ki je sicer lastno pogojem državno-lastninskega socializma. Posledica
tega ne bo le to, da akumulacija ne bo »zaščitena« (pred delavci), am-
pak tudi, da bo povsem izginila potreba po določanju dela osebnega
dohodka na podlagi upravljanja s proizvodnimi sredstvi. Poleg tega,
da se v tem konceptu upravljanje ločuje od tekočega dela, kakor da
nima nič skupnega z delom delavca (v pripravi in odločanju), je sporno
tudi to koliko je s pristopom marksistične ekonomske teorije skladno
mnenje, da imajo tudi proizvodna sredstva sposobnost ustvarjati del
dohodka. To še toliko bolj, ker se to vprašanje praviloma rešuje na
način meščanske šole — z marginalno produktivnostjo kapitala in z
uvajanjem ekonomske kategorije, ki od tod izhaja, s ceno družbenih
sredstev (pravzaprav kapitala).
Osebni dohodek delavcev je torej materialna substanca in izraz samo-
upravnega odločanja delavcev in spostavljanja njihovega proizvodnega
odnosa, ki ne more nasprotovati proizvodnemu odnosu v samem procesu
združevanja dela kot družbeni obliki obstoja njihovega materialnega
življenja. Z drugimi besedami, kolikor delavci v procesu proizvodnje
105
skupaj, neposredno v medsebojni odvisnosti, povezanosti in odgovor-
nosti odločajo o vseh vprašanjih pogojev svojega dela in poslovanja,
potem ni smiselno, če ne bi enako, torej skupaj, razporejali tudi rezul-
tatov svojega dela — dohodek, čisti dohodek in sredstva izločena za
osebne dohodke. Samo kot proces in materialna vsebina odločanja de-
lavca o osebnem dohodku in njegovi velikosti lahko ta kategorija
obdrži značilnosti in značaj ekonomske motivacije delavcev, ki ga bo
spodbujala k predanejšemu, bolj organiziranemu in intenzivnejšemu
delu in s tem tudi k večji proizvodnji in večjemu dohodku. Strukturira-
nje osebnih dohodkov, ki bi opustilo sedanjo prakso določanja osebnih
dohodkov in preneslo odločanje izven tozda, bi povzročilo še večje
probleme v našem gospodarstvu in popolno nezainteresiranost delavcev
za proizvodni proces in celotno poslovanje, do tod, da bi neprestano
pričakovali, da jim bo nekdo drug reševal vprašanja njihovega druž-
benoekonomskega položaja, in do še večje etatizacije procesa družbene
reprodukcije in slabšanja osnovnega samoupravnega proizvodnega
odnosa.
Tako stališče ni osnova za zavračanje vsakršnih sprememb v sedanjem
sistemu delitve osebnih dohodkov na posameznike. Obstoječi sistem
določanja osebnih dohodkov že dalj časa ni zasnovan na stihijnem,
samovoljnem razpolaganju z dohodkom. Že zdavnaj je identificiran
interes delavca oziroma ekonomska nujnost, da se delavci organizirajo
kot razred proizvajalcev in, da sprejmejo skupna pravila obnašanja
v delitvi sredstev za osebne dohodke, kar je sledilo kot proces druž-
benega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja o skupnih
osnovah in merilih pridobivanja osebnih dohodkov delavcev. Ta sistem
je nujno izboljševati tako, da bo zagotovljena čim večja stopnja stimu-
lativnosti tega sistema, kakor tudi da se zagotovi enakopravnost delav-
cev da izključno na podlagi svojega dela in prispevka tega dela k ustvar-
janju dohodka delovne skupnosti, ustvarjajo svoje osebne dohodke.14
Prav zato je potrebno, da se preko osnov in meril v tozdih, ki temeljijo
na skupnih osnovah in merilih za določanje osebnih dohodkov, določi
kar se le da natančni prispevek vsakega delavca k ustvarjanju skupnega
družbeno priznanega rezultata dela, in da se s tem čim hitreje upošča
formalne značilnosti dela in delovnega mesta. Pri tem je potrebno ve-
deti, da se z uvajanjem ustreznega sistema delitve osebnih dohodkov
ne morejo razrešiti določene nelogičnosti in razlike v gospodarjenju,
ki izhajajo iz primarne, sekundarne in namenske delitve dohodka. Prav
z njihovim reševanjem se, nasprotno, ustvarjajo predpostavke za do-
sledno uresničevanje določenega sistema delitve sredstev za osebne
dohodke.
14 V zvezi s tem pravi E. Kardelj: »Zato bodo merila dela v družbeni de-
litvi dela po delu zmerom — kakor je to dejal že Marx — stvar družbenih
konvencij. Toda take konvencije morajo obstajati in izvajati svoj vpliv
tako, da se doseže največja možna enakopravnost delovnih ljudi v zdru-
ženem delu v prisvajanju osebnega dohodka iz skupnega dohodka družbenega
dela po načelih delitve po delu. To pa pomeni, da morajo združeni delavci
težiti po takih merilih — določajo jih s samoupravnimi sporazumi in druž-
benimi dogovori — ki bodo izražala skupno priznane značilnosti družbeno-
zgodovinsko pogojene »individualne količine dela«.
E. Kardelj, Protislovja družbene lastnine v sodobni socialistični praksi, DZS,
Ljubljana, 1976, str. 87.
106
Na podlagi stališča o nerealnosti in strokovni neutemeljenosti predloga
o strukturiranju osebnega dohodka iz dveh med seboj neodvisnih de-
lov, jasno sledi, da se ni potrebno ukvarjati s planiranjem ustvarjanja
osebnih dohodkov.15 Nasprotno, potrebno je spostaviti zvezo med plani-
ranjem rasti in gibanj osebnih dohodkov in planiranjem rasti ustvarje-
nega dohodka delovne skupnosti. V tem smislu je nujno zagotavljati
akontacije osebnih dohodkov in pri tem izhajati iz plana proizvodnje
in realizacije proizvodov in uslug določene delovne skupnosti, oziroma
iz planiranega obsega dohodka. To, kolikšni bodo osebni dohodki po-
sameznikov, pa bo vedno odvisno od uresničevanja tega plana, kakor
tudi od značaja osnov in meril delitev sredstev za osebne dohodke na
posameznike v vsaki posamični delovni skupnosti. Skladno s tem, kako
bodo te osnove in merila skladni s skupnimi osnovami in merili, bodo
tudi adekvatno izražale prispevek dela vsakega posameznika k ustvar-
janju dohodka kot njihovega skupnega dela. Da bi se masa sredstev
osebnih dohodkov vezala na ustvarjen dohodek, je nujno fond osebnih
dohodkov planirati, izhajajoč pri tem iz predhodnega tromesečnega (in
ne letnega) obračuna poslovanja.
Jasno je, da predlagane spremembe v delitvi sredstev za osebne dohodke
in družbenoekonomskega položaja delavcev, ne zagotavljajo uresniče-
vanje ciljev, ki si jih postavljajo, da niso zasnovane na dohodku in
dohodkovnih odnosih ampak na plačilnem sistemu in dobičku, ki ni
skladen s socialističnim samoupravljanjem. Predložene spremembe ne
temeljijo v zakonitosti in perspektivah razvoja socializma in zato ne
morejo predstavljati temelja za nadaljnji razvoj socialističnega samo-
upravnega proizvodnega načina.
Prevod I. B.
15 Zato menim, da se s predlaganim reguliranjem formiranja osebnih do-
hodkov ne bi dograjeval in izpolnjeval obstoječi sistem družbenega dogo-
varjanja in samoupravnega sporazumevanja o osnovah in merilih za sa-
moupravno urejanje odnosov pri pridobivanju in delitvi dohodka v SFRJ
(kot je to napisano v Platformi, točka 6, str. 17.) ampak se postavlja pod
vprašaj temelje sistema usmerjanja delitve sredstev za osebne dohodke.
107
Einstein - nekoliko drugače
Lucijan Vuga
Kakšne so mogoče matematične rešitve Einsteinove formule, ne da bi
takoj tudi pomislili na fizikalni pomen takih rešitev, je vprašanje, ki
si ga bomo ogledali v tem prispevku.
Izhodišče je danes obče znano in predstavlja del splošne kulture:
E = m • c2
(D
Ne da bi takoj pomislili na druge možnosti, ki pa jih sodobna znanost
priznava, se lotimo le faktorja, ki je postavljen na drugo potenco: c2.
Svetlobna hitrost c je lahko za nekoga konstanta, kar v naravi ni res,
čeprav je privzeto, da je c maksimalna hitrost v vesolju in s tem se
v tej teoriji tudi računa.
Vendar je c hitrost, tudi če je posebnega pomena. In kot vsako hitrost
jo lahko izrazimo s kvocientom poti in časa, ki je potreben, da se na
tej poti nekaj zgodi. Torej :
pot _/ s \	(2)
čas V t /
Zato lahko napišemo (1) tudi drugače:
-—(t Г
Uporabljajoč le elementarno matematiko, moremo napisati kvadrat (2)
na naslednje načine:
108
p2 = ÜlY2 = tzÉÍ efcz£e_í_ = = (is)i	(4)
\ t / (—t)2 t2 (— t)2 K C) (it)2
Vse te rešitve so matematično pravilne in predpostavljajo tako nega-
tivne prostorske dimenzije, kakor tudi negativen čas. Se nekoliko več,
rešitve so pravilne tudi z imaginarnimi števili, katerih fizikalno razlago
zaenkrat odmislimo. Seveda pa je takoj očitno, da niso možne le rešitve
s hkratnima negativnima vrednostima časa in prostora, ampak da imamo
tudi mešane rešitve, pri katerih je ena ali druga komponenta negativna,
nasprotna pa pozitivna, ali obratno. Če predpostavimo še možnost, da
obstoja negativna masa in negativna energija pa imamo še nekaj re-
šitev več:
, p2_i^_(is)l_	(5)
- (-C - (it)2~~t^-(lc)"
Pri tem se pojavljajo nekatere rešitve, ki nam še niso domače, če že
lahko rečemo, da je »čas« nekaj vsakdanjega in »prostor« nekaj, kar
lahko vidimo, otipamo ter, da smo nekako že prebavili negativne vred-
nosti teh dveh parametrov, ki jim pravimo tudi antiprostor in antičas.
Prva uganka je negativna hitrost — kaj naj bi to bilo? Matematično
lahko to pojasnimo razmeroma enostavno:
— s	s	(6)
_c-—ali-c- —
Izhajajoč iz te enačbe, bi lahko rekli, da je negativna hitrost v fizikal-
nem smislu:
—	hitrost, ki nam označuje lokacijske spremembe negativnega sveta
ali antiprostora v »našem realnem« času; to torej predpostavlja meša-
nico (ali ločen obstoj) sveta in antisveta v »našem« času;
—	ali pa je to »naš« prostor v negativnem času ali antičasu, kar bi
pomenilo, da ima »naš« prostor svojo realnost v antičasu.
Take fizikalne razlage so za naše običajno pojmovanje milo rečeno ne-
navadne, težko jih sprejemamo; istočasno pa je vprašljivo, če je takšna
realiteta možna. Kaj pa, če ni možna? Recimo, da v naravi kaj takega
sploh ni, da je to le matematična konstrukcija? V takem slučaju se
moramo vprašati, kako je s splošno veljavnostjo Einsteinove enačbe in
kakšne posledice bi nastale, če takšna splošna veljavnost ne bi držala.
Podobno je z matematično rešitvijo, ki izhaja iz imaginarne vrednosti
posameznih faktorjev. Oglejmo si še to:
(is)2 2	(7)
-= p-
(it)2
Iz imaginarne vrednosti prostora in časa dobimo matematično popol-
noma enostavno realno vrednost kvadrata hitrosti, kar je fizikalno, iz-
gleda, nerazložljivo ...
In nazadnje, iz kroga teh nenavadnosti, je še vrednost, ki se pojavi v
kombinaciji z antienergijo ali antimaso:
— (c2) ali — (— c)2	(8)
109
Kaj bi v tem primeru predstavljala negativna vrednost kvadrata hi-
trosti ali negativne hitrosti? !
Pozitivno hitrost svetlobe dobimo tudi tako, da sta v enačbo vključena
hkrati negativna pot in negativen čas. Enostavno poznavanje mate-
matike nam potrdi, da je količnik dveh negativnih števil pozitiven.
Matematično pravilno rešitev enačbe dobimo, kaj pa fizikalno pomeni,
je veliko bolj zapleteno: moje telo, stroj na katerega pišem, ta papir,
skratka, vse to je možno hkrati tudi v negativnem času in negativnem
prostoru. Torej nisem le tu, ampak sem tudi v zrcalnem svetu. Prav-
zaprav ali sem lahko ali moram biti?! Kakšne so te zakonitosti? Nam-
reč, če je rešitev enačbe mogoča na več načinov, ni rečeno, da tudi mo-
rajo biti vse te rešitve realizirane. Vendar, tudi če ni te obveznosti, je
le dana možnost in če je ta podana, je v nekaterih primerih, če ne vselej,
tudi izvedena.
Poleg tega pa je, kot vidimo, še cela vrsta rešitev, ker je pač podana
enačba s kvadratom hitrosti, tako da je včasih le števec, drugič ime-
novalec s pozitivnim ali negativnim predznakom.
Ker je mogoče, da obstojajo inkompatibilnosti med posameznimi re-
šitvami, tako, da ne morejo obstojati ena v drugi ali ena ob drugi, bi
morali ugotoviti kakšne vrste so te nezadružljivosti. Lahko so prostor-
ske, časovne ali oboje. Vendar tudi, če je tako, je mogoča: oscilirajoča
izmenjava ene in druge, nekaj takega, kakor pravimo v računalništvu
time share. V kolikor obstaja inkompatibilnost, kakšna razmerja za-
jema, gre le za mikrolokacijsko ali tudi makrolokacijsko inkompatibil-
nost, tako, da je izključeno celotno vesolje. To je vsekakor bistveno, saj
bi mikrokompatibilnost omogočila ustvarjanje zanimivih struktur, tudi
na ravni bivajočih teles, kar bi pomenilo dvojno bivanje takih organiz-
mov. Govorili bi o medsebojni prepletenosti teh realnosti, ko ne bi
mogli ugotoviti meja in notranje razslojenosti. Posebno pa bi bilo kom-
plicirano, ker bi eventuelno potekala dogajanja v časovno divergentnih
smereh itd.
Še neka možnost obstoja, ki pa nam še bolj buri duha-nihanje s in t v
količniku s/t, tako da ohranjata konstantno vrednost. In seveda še bolj
draži j ivo je, če nihata tudi v negativno smer. Fizikalno bi to bilo možno
z menjajočo se, metriko prostora in časa.
Če je:
s	ks	(9)
c = ~т~ je lahko tudi c = ~—
t J	ks
pri čemer je faktor k lahko manjši od 1 ali večji od 1, kar bi fizikalno
pomenilo pri prvem, da prihaja do krčenja, pri drugem pa do širjenja
prostora ali časa, seveda sinhronizirano, tako, da ostane v vsakem pri-
meru kvocient nespremenjen. Kako hitro je to nihanje? V delcih se-
kunde ali milijardah let lahko merimo taka nihanja, ki bi lahko bila
celo bistvenega pomena za obstoj vesolja in v naravni zvezi z oscilira-
jočo naravo vesolja. In ne nazadnje je k lahko tako pozitiven, kakor
negativen; kar izhaja že iz prejšnjega izvajanja o negativnih in po-
zitivnih vrednostih posameznih členov v Einsteinovi enačbi, le da nam
uvedba faktorja k omogoča zveznost prehajanja skladno z zakonitostmi
valovanja, pri čemer seveda še nismo odgovorili odkod in kaj pred-
ilo
stavlja k... Zakaj naj bi se s širjenjem prostora ali daljšanjem poti
s istočasno daljšal čas ali pa bi se s krčenjem prostora krajšal čas? Z
napihovanjem prostora torej bi se daljšal čas lahko do te mere, da bi
neskončno veliko vesolje bilo tudi večno in neskončno majhen prostor,
ki bi limitiral k ničli in bi ne imel časa, oziroma bi tudi čas limitiral
k ničli. Nastopilo bi brezčasje.
Seveda lahko rešimo vse te zagate tako, da privzamemo hitrost c kot
konstanto, ki nekaj pove o zgradbi sveta — to je, da je največja možna
hitrost širjenja vplivov v vesolju 300 000 kilometrov na sekundo; kon-
stanta je pač samo konstanta ...
111
112
B Proletkult
113
UDK: 338(560)
Turgot Taylan, Kapital in država v sodobni Turčiji
Avtor analizira zgodovinske korenine sodobne Turčije. Zelo sugestivno
pokaže razredne borbe med delom in kapitalom v procesu kapitalistične
akumulacije in borbe med posameznimi frakcijami vladajočega razreda.
Glavni poudarek postavlja avtor na problem agrarne reforme in na pozicije
strank industrijskega kapitala do tega vprašanja. Pomemben del tega članka
predstavlja politekonomska analiza vloge armade v zagotavljanju kapita-
lističnega razvoja v Turčiji.
Capital and state in contemporary Turkey
Author is analysing the historical roots of the contemporary Turkey. He
shows very suggestively class fights between labour and capital in proces
of capitalist accumulation and battles between different groups inside
rulling class. Author puts the main emphasis on the problem of agrarian
reform and on the position taken by the parties of industrial capital around
this question. Very important part of this article represents the politecomical
analysis of army role in the assuring of the türkisch capitalistic development.
UDK: 530.12
Lucijan Vuga, Einstein — nekoliko drugače
Izhajajoč iz Einsteinove enačbe E = m. c2 analiziramo matematične rešitve,
upoštevaje različne relativne vrednosti del j enea in del-itelja, nujno imagi-
narno vrednost ter negativno vrednost c-ja in negativno vrednost kvadrata
c-j a. Pokaže se, da razen, če pri vzamemo c-ju konstantno vrednost ali bolje
vrednost neke konstante, ki nekaj pove o zgradbi sveta in nič več, je v
drugih primerih očitno, da obstojajo matematično točne rešitve mešanega
sveta in antisveta (ter celo imaginarnega sveta.)
Matematično bi bilo mogoče razvijati to analizo naprej, tako da bi dobili
kompletnejšo in finejšo zgradbo takih konstrukcij. Tudi fizikalne razlage
bi s tem postale še bolj zahtevne, saj bi dobili veliko več kriterijev, ki
bi služili za oceno vsake posamezne realitete. Vendar smo se v tem eseju
zadržali le na splošni zastavitvi analize.
Einstein — a different view
From Einstein equation E = m. c2 we analyse mathematical solution, where
different relative values of divisor and dividend are considered, there's
imaginary values and negative values of c and negative values of squared
c. We saw, that, execept in case we give to c a constant value or better
value of some constant, which tell as something about the structure of
world and nothing more, there exist mathematically exact solutions of
mixed world and antiworld (and even of imaginary world).
Mathematically we can develop this analysis further, so that we get com-
pletly and precisely picture of such constructions. Also physical explanation
will become with this more complicated, because there will be much more
conditions for estimation of every single reallity. But in this article we are
making point only on the common features of analysis.