X                                                  Janko Samec: Poldan.                                                  X
že samo po sebi nalikuje veliki legendi, tako da se lahko reče, da je Bfezina ustvaril dvojno delo: prvo so njegove knjige, drugo njegovo življenje.
želeč si miru po letih težkega dela in bolezni, ki je neugodno vplivala na njegovo daljšo literarno plodovitost.
Janko Samec:                     Poldan.
1.
O svetla luč najvišjega poldneva in dalj nebeških bajno lesketanje! Srce se vtaplja v žarkov mi bliščanje in v njem radost kot vino prekipeva.
Glej, draga: zdaj mi solnce z lic odseva
in vse prerojene so moje sanje;
to ni več mladih ur pričakovanje,
to krik življenja je, ki v dan odmeva! —
Zdaj čutim moč. Kot morje izpod brega kipi vse v meni in me stresa vsega, da kakor nož srce bolest mi reže.
O bodi njiva, ki se v solncu drami in pij me s srcem, z usti in rokami, da se ta plamen mi za hip poleže!
2.
Kako sem ljubil te nekdanje čase? — Kot cvet ob cvetu sredi bujne trave pobožno gledal sem v oči ti plave; šli prsti plašno so čez tvoje lase.
Kot da še prav verjeli ne bi vase; besede tuje vse in vse sanjave iskale so sred daljne te daljave. Tako sem ljubil te nekdanje čase!
A zdaj ko spet ljubeč se k tebi sklanjam, te lepšo ... lepšo v svoji duši sanjam: zdaj ljubim moč teh tvojih bokov plodnih
in ust trepet, ki so se v smehu vžgala,
in vem, da bodo ti takrat molčala,
ko trepetala v bolečinah boš porodnih ...
^¦¦¦¦¦¦»¦¦»¦¦<¦¦»¦¦»¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦»»¦»«»»•
— 345