UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom. —— Izhaja v 1. iii 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani. Štev. 21. V Ljubljani, 1. novembra 1886. 1. XXVI. leto. Odlomki iz vzgojeslovja. Spisal dr. Fr. Kos. (Dalje.) Rept-očLix'Pccljcl (obnovcc). Vrsta nastane, ako prihajajo predstave A, B, C, . . . druga za drugo v zavest. Prva predstava cele vrste, A, spoji se z naslednjo B, ta zopet z naslednjo C itd. Za predstavo A je prišla v zavest predstava B in mislimo si lehko, da ste bili obe jeden trenutek združeni. Potem je predstava A otemnela, v zavest je pa prišla predstava C, katera je bila jeden hip združena s predstavo B. Precej na to je predstava B otemnela itd. Tako je nastala vrsta in tako jo je mogoče tudi obnoviti. Prva predstava cele vrste se zove začetni člen. Ta more reproducirati vse druge člene cele vrste v prvotnem redu. Tako reproducirá črka „A" celo abecedo, število „jeden" dolgo vrsto drugih števil, beseda „očenaš" dotično molitev itd. Nekatere vrste je treba večkrat privesti v .zavest ali ponavljati, da jih je potem mogoče reproducirati. Trdnost kake vrste se posebno pokaže, ako njene reprodukcije ne more ovirati nikakoršna nasprotna predstava. Ako štejemo od jedne do sto, ni se bati, da bi nas mogel kdo zmotiti. Prihod imenitne osebe more nevajenega govornika tako zmešati, da za nekaj časa umolkne. Ako se je učenec le na pol naučil svoje lekcije, lehko ga učitelj zbega z raznimi vprašanji. Nekatere vrste so nam dobro v spominu, da jih lehko obnovimo, če tudi na njih vsebino ne mislimo. Taka reprodukcija se zove mehanična. O trdnosti nekaterih vrst v naši duši se tudi lehko prepričamo, ako jih hočemo reproducirati v nasprotni meri ZA, ne pa v prvotni AZ. Ako so vrste preveč dolge, dobro je, da se po možnosti razdelé v več manjših vrst. Včasi gre istodobno skozi našo zavest po več vrst, katerih jednakomnogi členi se mej seboj stikajo. Ako kdo igra na glasoviru, paziti mora ob jednem na note, glasove, taste in gibanje prstov. — Dostikrat so č 1 eni glavne vrste začetni členi sovrst. Primerjaj znanstveno razdelitev posameznih predmetov v šolskih knjigah! S členi kake vrste je po gostem združeno telesno gibanje, katero je izprva jako okorno, n. pr. gibanje prstov pri pisanji, pri igranji na glasovir itd. Treba se nam je dolgo časa vaditi, t. j. reprodukcijo dotične vrste večkrat ponavljati, da nam delo postane lehko. Taka dela, katera večkrat ponavljamo z namenom, da bi nam šla hitro izpod rok, zovemo ročnosti, kakor n. pr. pisanje, telovadba itd. Spomin. Zmožnost, predstave tako obdržati, dajih pri priložnosti nepreme-njeno moremoreproducirati, zove se spomin, ki je tem popolnejši, čim več predstav si pridobi človek, čim dalj jih obdrži in čim laglje in zvestejše jih more obnoviti. Glavne lastnosti dobrega spomina so zanesljivost, trajnost, lehkota, obsežnost in služnost. Prednosti dobrega spomina niso zmiraj združene. Marsikdo si to ali uno hitro zapomni, pa kmalu pozabi; njegov spomin je lehek, a ne vztrajen. Zopet drug zna veliko, a ne more svojega znanja vsakikrat porabiti, kadar bi bilo treba; njegov spomin je sicer obsežen, a služi mu slabo. Delovanje spomina je samohotno, ako se nalašč prizadevamo, da bi si dane predstave vtisnili v dušo ali pa jih obnovili; ako pa manjka tako prizadevanje, je njegovo delovanje nesamohotno. Samohotno delovanje spomina je lehko mehanično, umetno ali pa razumno. Delovanje spomina je mehanično, ako si človek vsled večkratnega ponavljanja prisvoji od besede do besede dotično tvarino, ne brigajoč se za njeno vsebino. Naučiti se more mehanično tudi stvari v popolnoma nerazumljivem jeziku. Delovanje spomina je umetno (ingenijsko), ako predstave, ki so mej seboj osamljene ter jih je težko zapomniti, spojimo z raznimi pomočnimi sredstvi. Umetnost, po stalnih pravilih pomagati spominu s pomočnimi sredstvi, zove se mnemonika ali mne-motehnika. __(Dalje prih.) Slomšek pa Pestalozzi. Ali je „Blaže in Nežica" res plagijat? (Dalje.) Z druge strani je prišla ta priprava k učiteljstvu prihodnjim duhovnikom prav, ako so hoteli poučevati v vsakdanji šoli, kder je primanjkovalo posvetnih učiteljev. Sloin-šekova zasluga je torej, da so bili v njegovih časih duhovniki za tako imenovane „zasilne šole" bolje pripravljeni nego dan danes. Kar je pa Slomšek kot špiritual v Celovci teoretično pripravljal, to je kot vozeniški dekan in okrajni šolski ogleda praktično utrjeval in spopolnoval. Lehko rečemo, da je Slomšek kot previden in moder človek, ki pomaga tam, kder je potreba največa, večino svojega vspešnega delovanja v tem času uporabljal šoli v prid. To nam spričiijo mnogi njegovi praktični spisi in knjige pedagogične vsebine, to nam naj lepše dokazuje imenovana knjiga „Blaže in Nežica v nedeljski šoli", o katerej piše Fr. Košar: „Man muss sagen, dass dieses Werk die Krone aller literarischen Arbeiten Slomšek's bildet; und es ist nicht zu wundern, dass der Ruf dieses Werkes bald über die Landesgrenzen sich verbreitete und sogar nach dem fernen Moskau 80 Exemplare auf einmal bestellt wurden, und dass bereits drei Auflagen vergriffen sind". Ko smo tako spoznali povod nastanke te knjige, naj prestopimo še k njenej vsebini! Vender pa se mi zdi potrebno označiti še prej osnovo Slomšekove nedeljske šole, ki je zajedno tudi osnova knjige, koja se po pravici v letošnjem „Popotniku" str. 179. imenuje prva slovenska praktična metodika. Slomšekova nedeljska šola obsega dva razdelka: „prvošolce" in „drugošolce". Razdelek „drugošolcev" razpade zopet v dva oddelka: „slovenske drugošolce" in „nemške ponovlance". — „Prvošolci" so novinci, pravi začetniki. Nje poučuje gospod kaplan v čitanji in štetji, v šolo hodijo ob nedeljah popoludne pred službo božjo, pouk traja eno uro, starosti so različne, nahajajo se mej njimi celo poročenci. Prvi oddelek „drugošolcev" obstoji iz „prvošoleev", ki so v preteklem letu dovršili „prvo šolo" iz takih začetnikov, ki znajo uže citati. Pouk se pričenja, kakor s „prvo-šolei", v novembru in traja do konca avgusta. Uči pa se čitanje, pisanje, računstvo in petje (krščanski nauk v cerkvi). Čas pouka je v I. polletji ob nedeljah pred veliko mašo, v II. polletji popoludne po večernicah. Pridni „prvošolci", ki uže dobro čitajo, prestopijo v začetku drugega polletja (o veliki noči) v „drugo šolo" (1. oddelek), „drugošolci" pa se v drugem polletji razdele. Pridnejši se prestavijo v nov oddelek, t. j. 2. oddelek „drugošolcev", Slomšek je nazivlja „nemške ponavlance"; oni se namreč poleg nadaljevanja učnih predmetov 1. oddelka (v I. polletji) uče še nemščine. Čas jim je določen zjutraj pred veliko mašo. Nesposobni učenci 1. oddelka „druge šole" ponavljajo ta oddelek v II. polletji skupaj se sposobnimi „prvošolci". To so „slovenski drugošolci". „Drugošolce" poučujeta g. učitelj in g. kaplan. Prvi se bavi bolj s poukom, a drugi bolj z vzgojo. Po tej osnovi se Slomšekova nedeljska šola razlikuje od navadne avstrijske. Ta je bila od nekedaj ponavljalna in nadaljevalna ter se je kot taka naslanjala na vsakdanjo šolo. Slomšekova nedeljska šola je živela tudi brez te opore. Osnova nedeljske šole Slomšekove je — kakor rečeno — tudi osnova njegove knjige „Blaže in Nežica"; kajti kakor se sme trditi, da je knjiga spisana na podlogi dejanskih izkušenj, če ne neposrednjih (v poučevanji), pa posrednjih (v nadzorovanji), tako je tudi verovno, da je v knjigi marsikaj, kar se ni nikedar dejansko izvelo, pa tudi ob kratkem opomnjeno, kar metodično izobražen učitelj blagodejno razširi. Po vsebini je knjiga razdeljena v 52 odstavkov. Prva 2 oziroma 3 odstavki so pisani v pripovednej obliki, ter imajo namen pripravljati pot šolskemu obiskovanju Blažeta in Nežice, delati torej nekak prehod z doma v šolo. Tu se pripoveduje, kako sta Blaže in Nežica, uboga in vzgledna otroka Mlinaričeva, otela smrti učenca Lojzeka, Ramenskega gospoda sinu, kojemu se je drsajočemu se led udri, da je padel v vodo, in kako je hvaležni Ramenski gospod pregovoril stariše, da dade Blažeta in Nežico v nedeljsko šolo, rekoč: „Od nog do glave ju bom oblekel, pa jima vsega omislil, česar za šolo potrebujeta". Naprejšnjih 40 odstavkov je metodični navod, kaj in kako je treba v nedeljski šoli poučevati. Ozira se skoro izključljivo le na „drugo šolo". To se utegne novodobnemu metodiku čudno videti, a kedor se prestavi v tedanje Slomšekove čase, najde to prav na mestu. „Prvošolci" so se učili le citati (pa nekoliko šteti), in kedor je bil priden, navadil se je čitanja v petih mesecih. Slomšek je hotel ta kratek čas uporabiti le za čitanje, vedoč, da je čitanje potrebnejše nego pisanje, ter da bi za oboje skupaj ne zadostoval ta čas. In prav ta kratek čas (po zimi) je privabil v šolo marsikaterega nemarneža, kateri bi se sicer ne bil naučil še čitati. Vsebino teh 40 odstavkov nam podaja Slomšek sam v besedah, koje je g. dekan kot šolski ogleda govoril pri izpitu konec leta zbranej šolskej mladini, starišem in drugim odraslim ljudem, rekel je: „Slišali so lehko vsi vaši tovarši in starši in cela fara, da vaše stopinje, ki ste jih v šolo storili, niso bile zastonj. Prvošolci znajo skoraj vsi zlagati; kar jih je boljši glave, znajo brati natis in pis, dobro šteti po eni, po dve — do desetih; poznajo številke nemške in rimske, vejo koljko je dni, tednov in mesencev v letu, tudi kako se imenujejo. Drugošolci berejo gladko in razločno, pišejo za silo, in naredijo domače rajtenge iz glave, kakor na tablo, naj si bo doštevati ali odštevati, po-števati ali razštevati. Tudi nemškega branja so se toljko naučili, da se lehko nemščine lotijo, ako bo komur potreba. Človek ne ve, kamor še pride". „Posebno hvale vredno je, da ste slišali, kako se ljudem in živini v sili pomaga. Koliko je starih ljudi, ki tega ne vejo. Poznate domače reči, škodljive in dobre; pa tudi dežele in ljudi, kteri krog vas živijo. V cerkvi pri keršanskem nauku sem posebno za-dovoljn. Blizo se je tudi vašim staršem in gospodarjem dobro zdelo, kako ste gladko in čvrsto odgovarjali. Za te mesence, katere ste v šolo hodili, se že zajde, kar znate. Pa nikar ne mislite, da je zadosti; le začetek nauka je to, ne pa konec. Sami se morte zdaj gnati in poskušati, kar ste se v šoli učili". S temi besedami ne označuje Slomšek zelo ob kratkem le vsebine poučnega dela „Blažeta in Nežice", ampak tudi svrho svoje nedeljske šole. Njemu je nedeljska šola začetek, ne pa nadaljevanje ali konec pouka. V teh besedah najdemo tudi povod sledečim (zadnjim) desetim knjiginim odstavkom. V teh odstavkih nam opisuje Slomšek nadaljnje življenje Blažeta in Nežice. Temu življenju je postavil dva glavna smotra. Pokazati je hotel v dejanskem življenji, da „je mladini najbolj treba modre šole za srečno življenje", in da je slovenskim otrokom treba v šoli le „toljko naučiti se nemškega branja, da se lehko nemščine lotijo, ako bo komu potreba".*) (Konec prih.) Knjiga Slovenska XIX. veku. Dr. Lovro Tomaii r. 10. avg. 1827 v Kamnigorici, prve in srednje šole zvršil v Ljubljani, pravoslovne nekaj v Beču nekaj v Gradcu, odvetnik bil najprej v Radolici, poslej v Ljubljani, tajnik kupčijski in trgovski zbornici, predsednik Slovenski Matici, deželni in državni poslanec, u. 15. avg. 1870 v Rodavnu poleg Dunaja, a pokopan v rakvi družine Tomanove v Kamnigorici. Prvikrat je L. To man kot učenec govorništva javno stopil na oder, kedar je imel slavnostni govor, pesem dr. Prešernovo, na čast J. Hradeckitu, županu Ljubljanskemu, dne 27. jun. 1845 na mestuein strelišču, kjer se je prav dobro skazal (Vid. Novic. 1845 1. 27. — Ltps. Matic. Slov. 1875 str. 174 itd.). — Sam pa se je Kamnogorski oglasil v a) Novicah 1847 1. 36 v pesmici Prostost. O veselim jutra zoru 1. Bil sim že na hišnim dvoru, Kar en tičik perskaklja; O, ni mogel perleteti, Se mu mora milo zdeti, — Zderta je perutica. 3. Kupe zernja zdej zagleda, Jih obskakje, jih obseda, Neprehvaljen so mu raj; Matica pa mu zapoje: Variij, varuj, dete moje! De kdo ne zasači naj. 5. Kar se mati je oglasila: „Sinek, kaj sim te svarila, O brezskerbna ti mladost!" Tičik zdaj vso moč si vzame, In se vzdigne ter objame U zavetji ga prostost. 2. 4. 6. Matica za njim peršviga, Posvari ga, mu pomiga, Kam de revčik naj hiti; Kak se spenja, kak skakuje, Zdraven milo požaluje, De obeh perutic ni. Meni se pa tičik smili, Mislim, kak de v hudi sili Malo zernja le dobi. „Bodi moj, te bom napajal, Pital dobro, ne nagajal, Dal ti dosti vsih reči". Zdej zažvergolita sladke, Glasne pesmi mile in gladke, De razlega se nebo. — Mislim, de sta hvalo pela, Ko jih sužnost ni objela; — Sužen biti je strašno! *) Dan danes bi Slomšek nemščini v ljudskej šoli še te malenkosti ne priznal; pot bi sedanjega Blažeta ne peljala več mej Nemce, ampak mej brate na Balkanu. Pis. Pričujoča pesem znači nekako vso poezijo Tomanovo, iz ktere je priobčeval posebej jih 1. 1848 po Novicah na pr. „Edinost, Avstrije zvezda, Slovenskim dekletam", pa b) v Sloveniji 1. 1848 na pr. „Tri rožice, Slovenska mati, Slavjanski goslar", 1. 1849 „Moje pesmice, Ljudmila". L. 1848 je ondi str. 152 zapel jo „Pervi slovenski pesnici Fani Hausman" (vid. Celjsk. Novin. 1. 18), in 1. 1849 št. 16 „V spominj Martina Semrajca" na pr.: Premilo mertvaško zvonenje zapoje, Sovražna osoda! si brata mi vzela, Iz sveta pokliče rojaka nam proč, Človeštvu junaka, Slovenji sinu, Prijatla, oporo pogumnosti moje, Ki mu rojenica že v zibki je vnela Rojakam in domu prihodno pomoč. Želja hrepenenje za srečo rodu itd. itd. Martin Semrajc (Smrajc) je bil roj. 10. okt. 1825 v Tomačevem na Savi, učil se v srednjih šolah v Ljubljani, pravoznanstva na Dunaju, a u. 3. febr. 1849 doma. Toman preslavlja njegove prijetne strune, njegove pesmi. V Sloveniji I. 1848 je št. 7 čitati pesem „Triglav", št. 8 „Slov6 pri odhodu na vojsko" (On — Ona, Oba); 1. 1849 št. 12 „Slovenca zakladi" (vera, car, domovina, slavjanski bratje), ktere je zložil Martin Semrajčovi. Po krasnem napevu najbolj priljubljena je pesen (p. v kitici prvi in zadnji): Triglav. V gorensko oziram se skalnato stran, Verige žulile so nas do kosti, Triglava blišč se verhovi, Krivice so vrat naš klonile. — Prot jasnimu nebu kupi velikan, Evrope zdaj jezne se pol oprosti, — Kaj delajo — gleda — sinovi. Svobodno slovenske tud Vile On vidil je zgodbo Slovenje otrok, Zapojte, sinovam naj v serce doni, Je slišal njih petje in vrisk in njih jok. De vikši dolžnosti in slavniši ni, Vse je vihar razdjal, Kot v domovine čast, Narod je zmirej stal, Blagor in srečno rast Gledal nad Triglavam neba obok . . . Delati, dokler naš Triglav stoji! c) Glasi Domorodni. Lovre Toman. V Ljubljani 1849. 8. 135. Nat. R. Eger. Zal. in prod. E. Hohn. — Slovenski mladini — poklanja svoje pesmice, in v živi besedi vzbuja rojake v predgovoru — pisanem v Kamnigorici na dan sv. Jero-nima 1848 — na pr.: „Čas sužnih dni in lasten nemarnosti nas je zagrebel v prepade, kjer ni bilo zaznati ne obdelovanja in prida perrojenih narodnih pravic ne izvirniga iz-obraženja lastnih moči. Spali smo; . . sužnost pobegnula je in svoboda prisijala . . . Vzdignite glave kviško — Slovenije — verli sinovi! . . . Spoznajmo, kaj smo? kaj hočemo? kaj moramo biti! — Slovenci, Austrije udje, smo sinovi velike matere Slave, otroci človeštva po zemlji razširjeniga. . . Draga mladina slovenska! . . . čuj marljivo pesmice mladiga serca vnetiga žarkov trojnih zvezdic: Boga, svobode, domovine. V Bogu, v svobodi, v domovini naj sklene in veže tvoja se misel in tvoje djanje s pesmicami mojimi". — V pesmih teh vse živi, se giblje, vse šumi in kupi. . V pretresu slovenskih pesnikov (Lj. Časnik 1. 1850) se mu očita, da se ni ravnal po pravilu: No-num prematur in annum! Nektere so vendar vzlasti po milih napevih se jako razširile na pr.: Na razhodu (dragih součencov 3. serpnjika 1847: Kje so časi, kje so dnovi, — Ko smo Slave mi sinovi — Vedno bili združeni); Savica (Noč na nebu zvezdice peržiga . .); Tri rožice (Mati lepa, mlada mati . .); Človek brez rodoljubja (Novic. 1849 1. 15) itd. — Tako še L. v Novicah 1. 12 hvalo daje Gospodu L. Tomanu, slovenskimu pesniku, po prebranih njegovih poezijah, ravno na svitlo danih na pr.: Pervo k si stopil v plan Triglava, se K6m Ti prikaže, Rojen si tam, kjer peni Save se bistri tečaj; Ude imaš krepke, serce je milo, slovensko Ti bije, Vse kar Slovana ceni, Tvoja gotova je last itd. — L. 1850 je Ivamnogorski v Novic. str. 92 priobčil „Žaljice na grobu Lavoslave Kersnikove"; 1. 30 veličastni spev „Radecki" po geslu: »Kjer je um vodja trum — Zmaga se dobi — Kjer serce sod' verste — Zmaga ne zbeži; 1. 47 „Zdravlica" za pevanje v družbi itd. — Nato je oglasil se časih v d) Slovenski Bčeli 1. 1850 na pr. v pesmici „Luna", 1. 1851 „Zdravlica"; v kratkih poročilih z imenom Zoridan (Zoridanovič) p. „Perva beseda v Gradcu 23. marca 1. 1851; Slepi umetnik itd." — Tako tudi v e) Zori R. Razlagovi 1. 1852 t. I: Milotinke I—VI (I in II v Cirilici), ktere je nadaljeval v „Slov. Bčeli" 1852 č. 4: VIL Zvon — podoba itd. „Vlastencu g. T (erpincu) u spomin". Poleg Cuznerja iz nčmškoga: Spominčica; Vijolčica; Pri vodici; O slovesu. O glasju z namero na -oga, -ega, -iga itd. (str. 115 — 126). — L. 1853 t. II. v Zori: Prorokba (1453—1853). Milotinke: Križ i gerb. Dve solzi. Uzrok vere. Huda osoda. Prošnja. Plamice 1 — 10. — V tej dobi prinese i f) Zgodnja Danica 1. 1852 tri pesmi L. Tomanove, soneta „Katoliška cerkev" št. 11 pa „Grob" št. 18 in št. 13 vzvišeni spev „Genitori"! — Na razgled bodi: Katoliška cerkev. Glej čuda, — tam krog skale starosive In izpod skale kapljice hladive Se vekodavna lipa vkorenuje, Potoček se sreberni prolivuje, V dvanajst se krepkih deblov razcepuje, Ki v soncu naj žarečjem se vsahnuje, In debla v veje, perca nebrojive. Ki je vodice čiste, vedno žive. Podoba ta prečudna — cerkev naša Na terdno skalo — vero se naslanja, Iz „Kristusa" dvanajst se jih izhaja Iz nje ljubezen zvira, nas napaja, Učiteljev, se vernih broj naraša; In teče v vsih nezgodah brez nehanja. L. 1853 dne 22. sept. se je Dr. Lovro Toman poročil zJosipino Turno-gradsko, s ktero je pa le malo časa živel, največ v Gradcu, kjer mu je umrla pre-rano. Za njo žaluje draga domovina, in — kakor poje mladi J o s. Stritar (Novic. str. 204), cvetica ljubeznjiva ostala bode nepozabljiva v srcu vsacega Slovenije sina, kajti bila je iskrena, duhovita Slovenka. Spominek na grobu ima s tem-le napisom: T£i leži Josipina Turnogradska, slovenska pisateljica; rojena Urbančič 9. julija 1833. 1., umrla omožena Tomanova 1. junija 1854. 1. „Kdor dušno živi, ne umrje". Najprej seje Josipina Turnogradska prikazala v a) Slovenski Bčeli 1. 1851 s povestico: „Nedolžnost in sila". — „S izverstnim dčlom ste stopili v kolo naših pisateljev. Ne opešajte na potu nastopljenem. Bodite zvezda predhodnica in izgled našim dragim slovenskim sestricam, blagorodnej gospodičini J. Turnogradskej čestita vred-ništvo (str. 64) ter pravi: Vaša krasna povest „Izdajstvo in sprava" bode čisto nepre-menjena prihodnjič natisnjena" (Vid. 1. marc. 1851). — „Slavjanski mučenik (1. maj.); Svatoboj pušavnik (15. avg.); Zvestoba do smerti (1. nov.)." — V tečaju III. č. 2 nahaja se pesem njena „Zmiraj krasna je narava". — Vb) Zori R. Razlagovi 1. 1852 čitati je od Josipine Turnogradske povčst „Boris" (str. 58- 66); 1. 1853 pa po-v&st „Tverdislav" (str. 113—127) in po narodnoj pripovždki „Rožmanova Lčnčica" (str. 128—140). — Dr. L. Toman — prežaljen o smrti njeni — je sebi in svojim v tolažbo zložil pesem „Vdanost v voljo božjo", ktere poslednja — sedma — kitica se glasi na pr.: Ti si dal, in ti si vzel! Vse je prav, al' jasno sije, Vendar bom ti hvalo pel, Al' se solnce nam zakrije, Naj zgodi se mi, kar koli, Saj, ki vzel, ti bodeš dal, Vse je prav po tvoji volji. Da bo „večni dan" sijal. „Ali bi ne bilo prav, da bi se naši prerano umerli Josipini Turnogradski s tim spominek postavil, da bi se vsi njeni spisi v eno delce natisnjeni na svetlo dali ? Gosp. dr. Tom an ima gotovo obraz rajnke, ki naj bi se tudi ti knjižici pridjal, kakor bi tudi njeni napevi se lepo podali ti zberki itd." — poprašuje J. Levičnik v Novicah (str. 256). — Nato je Dr. Lovro Toman odgovoril v premilem spisku „O literarni zapuščini Jo sipi ne Turn ograd ske Tomano ve" v c) Novicah 1854 1. 68. 69 z glasilko: »Kdor angelja pogreša, joka naj z menoj!« (Young)". Tu piše na pr.: „Spomnile ste domu koristne Novice zapuščine Josipine Turnogradske — i to mi je razvezalo potrebne besede sledeče, ki jih, ako ravno s presunjenim sercom, stavim zato, ker čutim, da sem jih domovini, rojakom, spominu i neizginljivi ljubezni prečud-nega bitja dolžan . . . Namen teh verstic je le, Slovanom, ki so sledili z radostnim ser-cem i paznim okom nje spisovanju, i ki se žalostni po nji ozirajo, povedati: kaj i koliko je rajna spisala, da nje dela ne bodo poginile, temveč vse skerbno sobrane zagledale beli dan . . . Razdeliti se dajo vse dušne nje dela: 1) v povesti; 2) v razne spise, pesmi, prevode; 3) v liste; 4) v napeve i glasbenke. . . — Bodem tedaj vse dela, ki jih je zapustila, skerbno sobral, jih s svojo naj boljo previdnostjo vver-stil in jih natisu, kakor hitro mi opravila mojega poklica pripuste, z njeno podobo izročil itd." — Kolikor vem jaz, priobčile so Novice 1. 1858 str. 414 nekako pesmico Josipine Turnogradske — Tomanove iz „Kaiser-Albuma" na Dunaju z naslovom: Do nova, in 1. 1859 je razglasil d) Vodnikov Spomenik povestno čertico njeno „Marula" (str. 231—2), iz ktere na razgled bodi: „Turški polomesec že sveti ponosno čez mnogo keršanskih dežel. . L. 1475 sklene tudi na Lemno zasaditi kervavi svoj barjak. . . Naskok se začne. . Preplašeni begajo. Strah in obup jih objema. Nobeden več ne misli na zmago. . . Al kakor nebeška prikazen stopi na enkrat mej oplašene vojake krasna devica. Serčnost ji vžiga rudeče lica in prečudna, nepremagljiva moč ji šviga iz plamečih očes. „Marula!" zavpijejo vsi vo-jaci kakor iz jednoga gerla. „Marula sim, Marula, hči vašega junaškoga zapovednika in vredna čem biti svojega očeta!" Reče, verže raz sebe poverhno deviško obleko, odene bojno halo umorjenoga očeta, pokrije s teško čelado zlatolasno glavico in zgrabi z nježno desnico sabljo, ki je z njo očetova roka vodila^rume vojakov v zmago slavivno. Krepko jo zasuče, stopi pred trumo vojšakov, in nagovori jih stermeče: „Junaci! bratje! Slav-jani! Ne tamnite slave naroda! Pred vami stoji šibka, boja ne vajena deklica, — pa pred vami če planiti na sovražnika in zmagati al pasti! Gotovo vam ni volja, da prekosi v hrabrosti vas, vojake — junake! — Skažite se junake! Duh umorjenoga očeta nas vodi, pogum njegov me navdaja! Za mano na vraga!" Kakor se dvigne severna sapa, in pritisne v oblake ob uri soparni na nebu sobrane, ter jih razžene, da se razmegli neba obok in sonce spet svojo moč zadobi, tak spodijo te besede strah in obup iz serca vojakov. Hujše in silneje se veržejo na sovražnika. Ponovljena moč jim navdaja serce. Vname se strašen boj. Turci vdarijo zopet na mesto. — Lemnjani se veržejo iz mesta na plan, kjer je sovražnikov in smerti strašen objem. Duh umorjenoga vodnika napolnuje kerstjane — in z njimi je božja pomoč. Zdaj pridejo kerstjanov nove trume v pospeh in zajamejo za herbtom preplašene Turke. Njih pogum spremeni se v strah, njih napad v pobeg, in njih zmaga — v pogubo. Premagani so in zmaga je s kerstjani. Lemna je prosta! Pred terdnjavo ležč kupi vmirajočih in mertvih, polomnjeno orožje in razbit polomesec na okervenih tleh, — v Lemni se razlegajo pesmi zmagovavcev, i bliska ponosno se križ v sončni svitlobi. To je storila hrabra Marula — Slavjanka — Glavna češka učiteljska skupščina v Pragi (Dalje.) V svojem daljšem govoru zahteva poročevalec, naj bi se pri preizkušnjah za učiteljsko sposobnost zahtevalo od učiteljskih pripravnikov tudi nekoliko znanja o šolskih postavah, in tudi to bolj praktično, ker brez prakse ni se nadejati zaželjenega napredka pri narodnem šolstvu. V ta namen priporoča izvrstno knjigo od dr. Jar. Čelakovskega pod naslovom: „Zakony a nameni". Končno naj bi se strogo zahtevalo od vsakega učiteljskega pripravnika temeljito znanje onega jezika, v katerem se podučuje v ljudskej šoli. Glede časa, kdaj bi se imele vršiti preizkušnje za učiteljsko sposobnost, priporoča poročevalec dobo o velikih šolskih počitnicah. Do zdaj je bila navada, da so se omenjene preizkušnje vršile tekom šolskega leta, a to je ljudskim šolam, česar nihče ne more tajiti, na veliko kvaro, ker je dotična šola 7 do 10 dni brez učitelja in otroci nimajo nikakoršnega poduka. Kar se tiče spričeval, želi poročevalec, naj bi izostali redi iz posameznih predmetov in stopnje učiteljske sposobnosti, ter se naj samo pokaže, da je učiteljski pripravnik sposoben za učiteljsko službo. Posamezni redi in stopnje učiteljske sposobnosti so večkrat jako nepravični ter nikoli ne kažejo prave slike o znanji in vrlini učiteljskega pripravnika. Marsikateri pripravnik, ki je pri preizkušnji morda slabejše odgovarjal, nego li kak drugi njegovih tovarišev, lehko je pozneje mnogo boljši in spretnejši učitelj, nego li oni, ki je odgovarjal bolje od njega. Takemu učitelju bi nepovoljno spričevalo učiteljske sposobnosti bilo na kvaro in to po krivici. Lehko bi se pa tudi našli nasprotni slučaji. Ko je govornik zvršil svoj govor, izpregovori narodni zastopnik, prof. Tilšer nekoliko besed proti napravi posebnih učiteljišč za ljudske učitelje na kmetih. On je odločno proti temu, da bi se učiteljstvo delilo v nekako nižjo in višjo vrsto, kakor je to njegov predgovornik poudarjal. Krivično bi bilo, ako bi se služba ljudskega učitelja, ki podučuje na kmetih, smatrala za nekako nižjo vrsto od službe onih učiteljev, ki podučujejo v mestih. Služba selskega učitelja je najtežavnejša, ker on mora biti pravi mojster v svojej nalogi. Ako bi se znižali in skrčili nauki selskega učitelja, potem bi se naravno morala tudi skrčiti vsa narodna izomika. Ljudski učitelji na kmetih pospešujejo narodno kulturo, in ravno kmetsko učiteljstvo je najčvrstejša trdnjava proti navalom sovražnika naše narodnosti. Ker se nihče več ne oglasi za besedo o tej zadevi, prebere predsednik naslednje resolucije, ki so bile jednoglasno vzprejete: Glede na to, da dosedanja priprava ljudskega učiteljstva v učiteljskih izobraževali-ščih in preizkušnje za učiteljsko sposobnost niso primerne pravim potrebam ljudskega učiteljstva, izjavlja dne 10. avgusta 1886. 1. v Pragi zbrana skupščina češkega učiteljstva in prijateljev šolstva v tej zadevi sledeče reforme: 1. da bi se na učiteljskih izobraževališčih ne delala nobena razlika v naukih in pripravi za kmetske in mestne ljudske učitelje; 2. da bi se odgojevalnim in podučevalnim naukom dajala večja pozornost na učiteljiščih; 3. da bi se na vadnicah dajala pripravnikom popolna priložnost, da se praktično izvežbajo v vseh predmetih ljudske šole; 4. da bi se preizkušnje za učiteljsko sposobnost omejile samo na praktično preizkušnjo o vzreji in podučevanji, podučnem jeziku in šolskih postavah; 5. da bi se na spričevalih ne naznanjale stopnje učiteljske sposobnosti in redi iz posameznih predmetov, a to zaradi tega, da bi ne nastali krivi predsodki o sposobnosti posamičnih učiteljev; 6. da bi se za glavne učitelje na učiteljskih izobraževališčih imenovali samo taki učitelji, ki so dlje časa z dobrim uspehom služili na kakej javnej ljudskej šoli. Nato se preide k naslednjej točki dnevnega reda, ki se glasi: ali je šolska mladina z učevno tvarino prenakopičena? Prvi o tem jako važnem vprašanji govori g. A. Skala, učitelj v Pragi. On pravi, da se v ljudskih šolah premalo pazi na primerno harmonijo med dušnim in telesnim razvijanjem nežne mladine. Kolikor bolj se duševne moči razvijajo, toliko bolj se telesne zanemarjajo. Komaj osem let stari otroci morajo uže predpoludne do jedenajste ure v šoli sedeti. Da naša mladina telesno propada, lehko se razvidi iz vojaške Statistike, katera nam jasno kaže, da je število za vojaški stan sposobnih mladeničev vsako leto manjše, a temu je ne malo kriva ljudska šola. Opomniti je treba tudi to, da učitelji napačno tolmačijo one besede, ki pravijo: za življenje, in ne za šolo se učimo, ter vsled napačnega tolmačenja toliko učne tvarine nakopičijo v ljudsko šolo, da je šolska mladina prebaviti ne more, ter zavoljo preobilnega natezanja na duhu in telesu hira, ker jej primanjkuje pravega in potrebnega počitka. Normalno razvit otrok toliko nakopičene naučne snovi nikakor prebaviti ne more. Pomisliti nam je treba, da imamo tudi še ponavljavne in nadaljevalne šole, ki imajo nalogo in dolžnost pripravljati mladino za bodoče življenje; ljudska šola pa ima drugačno nalogo. Govornik tudi to graja, da je šolska mladina preobložena z veronaukom, katerega se mora na izust učiti. On pravi, naj se od otrok ne zahteva toliko, da vero in pobožnost znajo, marveč naj se tembolj zahteva, da jo imajo. (Dalje p rili.) Učiteljska zborovanja v Ljubljani. i. Občni zbor „Narodne Šole". Dalje. Ker je v prvomestnikovem ogovoru že po .večem načrtano odborovo delovanje, ne preostaja k 2. točki dnevnega reda kaj važnejega poročati. Po sporočilu o društvenem delovanji sprejmejo se še nekatere resolucije. V prvi vrsti se sklene, priporočati zvezke za številjenje, ki so horizontalno načrtani. Praktična uporaba bode konečno pokazala, da številnice z navpičnicami niso za ljudsko šolo. Ker je pa po več okrajih učiteljsko zborovanje izreklo se, da naj bi se obe vrsti linijamenta rabili pri številjenji, je občni zbor priporočal, naj bi „Nar. Šola" imela v svoji zalogi obe vrsti številnic. Odbor se bode na izrecno željo torej oziral, naj le vsak bla-gavoli pri naročilih javiti se, kakšne zvezke želi imeti. Razgovor o zvezkih je bil povod, da je g. V a g a j a priporočal, naj bi se preživa ru-deča barva spisovničnih zvezkov zamenjala z milejšo, ker je rudeča očem zoperna. Zbor temu pritrdi in odboru se naroča, pri naročilih zahtevati drugih ovitkov. Mnogo se je tudi razgovarjalo o kakovosti papirja v zvezkih, ki jih razpošilja društvo, in drugih po trgovini razširjenih. Soglasno se je izrekla zadovoljnost o blagu, zlasti kar se trdnosti papirja tiče, in popolnoma neopravičena je graja, ki se tu in tam razglaša po osobah, ki so uže mnogokrat od „Nar. Šole" dobili zdatne podpore, ali pa z društvom nikdar opraviti imele. Za blago, ki ga kramarji po najnižji ceni kupujejo in drago prodajajo, društvo ni odgovorno; zato obvelja sklep: „Nar. Sola" naj gleda na ceno a dovolj dobro blago, kakor do sedaj, kajti nalog o J2 o Po SV m O) "o Dohodki „Narodne Sole" su m min Skupaj M gld. kr. gid. kr. 1 I. Ostanek blagajničnega od 1. 1885. v gotovini . . 44 62 II. Vplačila: a) ljudskih šol in sicer: 2 13 društvenikov po 1 gld............. 13 — 3 16 0 32 — 4 14 42 - 5 6 4 24 — 6 8 40 - 7 1 » » ® !J ............ 6 — 8 1 Q 8 — 9 4 » 10 , ............ 40 - 10 1 1 3 13 - 11 1 ¡i » 21 „ ............ 21 - 12 1 „ 24 „ ............ 24 - 13 Od teh jih je 7 vložilo razun celih gld. drobiža za . . . 4 31 66 ljudskih šol je torej vplačalo.......... 267 31 b) ljudskih učiteljev: 14 17 društvenikov po 1 gld............. 17 — 15 28 0 56 — 16 10 a a H ^ H ............ 30 — 17 2 s 10 .— 18 1 6 — 19 1 7 n h ' » ............ 7 — 20 2 16 — 21 2 n » 12 „ ............ 24 — 22 Od teh jih je 9 vplačalo je drobiža........ 5 19 63 učiteljev je torej vplačalo ........... 171 19 III. Podpore: 23 veleslavnega deželnega zbora .......... 100 — 24 „ mestnega zbora I. rok........ 100 — 25 slavne kranjske hranilnice............ 200 — 26 milost, knezoškofa g. dr. J. Misije......... 30 — 27 g. dr. viteza Fr. Močnika, dež. šol. nadzor, v pok. . . . 20 — 28 slavne meščanske vojašnice........... 10 — 29 slavnega obrtnega pomočnega društva....... 10 — 30 raznih p. n. dobrotnikov............ 157 60 Skupaj . m # 627 60 31 mil. g. knezoškofa dr. J. Misije ustanovnina..... 20 _ 32 iz naloženega porabljivega zaklada........ 258 — Po denarnem dnevniku je torej vsota dohodkov .... 1388 72 IV. Društvena imovina: Po eskomptni banki v likvidaciji 75^ vrnene ustanovnine . 173 55 od 5 novih ustanovnikov lanskega in letošnjega leta vpla- čane in na knjižico št. 74 naložene ustanovnine . . . 100 — Obresti od ustanovnine in naložene imovine...... 13 98 273 55 blagajnični ostanek v gotovini.......... 31 68 porabljiva naložena gotovina iz lanskega leta..... 132 1 177 66 Pri sklepu računa ima društvo premoženja vsega skup. . * • i- • | 450 ,21 Vrstno število Koliko T r o š k i „Narodne Šole" gld. kr. 1 324 Knjig šolskih, pripomočnih in dr. učnih........ 72 47 2 56428 lepopisnic, spisovnic in številnic........... 442 18 3 229 grosov jeklenih peres .............. 83 54 4 516 tucatov peresnikov............... 28 88 5 687 prožnih in škriljastih tablic............ 47 76 6 107 škatelj črtalnikov................ 27 50 7 576 tucatov svinčnikov................ 59 78 8 5100 pikčastih risank................ 83 39 9 24 škatelj radirk po 144 kosov............ 23 60 1Ü rizme pivnika in pisnega papirja........... 14 54 11 • Učila: za nazorni nauk, številjenje, risanje oblikoslovje in zemljevidi................. 93 34 12 Voznina za neposredno naročeno blago........ 30 73 13 Po društvenikih naročene šol. stvari......... 14 56 14 Društveni prinos k najemščini za stanovanje ...... 40 — 15 Razpošiljanje: zavitni papir, špaga, vosek, poštnina .... 17 31 16 Upravni stroški: svečava, kurjava, postrežnina, poslovanje, nagrade in korespodenca............... 109 76 17 980 knjižic: Funtek „Prizori iz otroškega življenja"...... 147 70 18 Naložena ustanovnina novega člana.......... 20 — Vsota troškov . 1357 04 19 Blagajnični ostanek v gotovini........... 31 68 1388 72 Društvenikom naklonjene podpore: a 66 ljud. šolam za vloženih 267 gld. 31 kr. povrnila v blagu . . 451 77 b 63 učiteljem za vloženih 171 gld. 19 kr. povrnila v blagu . . . 296 08 C 44 ljud. šolam se je podarilo šol. blaga za........ 227 08 d 14 učiteljem se je brezplačno razdelilo učil za....... 86 98 e 187 deležnikov je dobilo podpore za .......... 1061 91 V Ljubljani, dne 5. septembra 1886. Feliks Stegnar, Matej Močnih, načelnik. blagajnik in tajnik. Henrik Podkrajsek, odbornik. ji je, kolikor mogoče obilo podpirati ljudske šole; odbil pa se je nasvet: Dajati deležnikom lino blago a zato toliko manj! — Prvomestnik poživlja navzoče, da se izjavijo, bi li ne bilo g. učiteljem vstreženo, ako se s porazumljenjem vseh šolskih organov vpelje šolsko blago, ki bi po kvaliteti in primerno nizki ceni izpodrinilo drugo enako, pa dražje, ker je založnik pripravljen, vsa-koršnim zahtevam zadostiti in izjaviti takošno, da bode vsem, tudi pretiranim željam vstreženo. G. nadzornik Žumer vidi težkoče v izpeljavi te namere in potrjuje vpirajoč se na lastne skušnje in zadovoljstvo učiteljev Kamniškega okraja, da „Nar. Šole" blago vstreza popolnem potrebam osnovnih šol. Gosp. Močnik priporoča, naj bi gg. učitelji gledali tudi na dobra peresa in tudi društvo naj le dobra razpošilja, ker to vpliva na lepo pisavo v poznejih letih zlasti v srednjih šolah. Prvomestnik misli, da je skoro nemogoče slaba peresa izpodriniti, dokler kramarji dobivajo celo škatljo peres po 24 kr. Društvo bode storilo, kar.bode v njegovi moči. V zadevi izdavanja spisov za mladino je odbor „Nar. Šole" srečno izvel, kar je bilo v zadnjih 2 občnih zborih sklenjeno. G. poverniki so s priznanja vredno vztrajnostjo nabrali toliko podpore, da je društvo zmoglo izdati in plačati A. Funtekove „Prizore iz otroškega življenja". Knjižica se je v vseh narodnih krogih z veseljem pozdravila. Spečalo se je čez 400 izvodov; a ker je dozdaj le majhna svota od naročnikov došla, zato se ni med dohodki zaračunila. Zgodilo se bode to s prihodnjim letom, ko bode knjižica večinoma — tako upamo — razprodana. Zbor to opravjčenje pritrjevaje na znanje vzame. Prvomestnik vpraša, bi li ne bilo umestno, nabirateljem doneskov podariti po več iztisov, da bi se dobrotnikom razdelili, ker bi s tem bili osvedočeni, da se je podpora pošteno porabila, da je „Nar. Šola" hvaležna za njo in da si s tem darkom ohrani naklonjenost društvenih prijateljev? Gosp. Žirovnik Janko ugovarja temu, ker bi povernikom težko bilo odločevati, komu naj se knjižica podari, vsem pa bi se mogla dati, kar je tudi proti intencijami darovalcev in proti prvotnemu ukrepu obč. zbora, vsled katerega se ima za spise ustanoviti posebna „matica". Njegov predlog obvelja. Na prvomestnikovo vprašanje: „Sme li ,Nar. Šola' izdavanje mladinskih spisov nadaljevati?" pritrdi zbor soglasno z dostavkom, da se posebno goji ona stroka, ki ugaja nižji stopnji šolske dece. G. Tomšič živo poudarja potrebo majhnih abecednih knjižnic z barvotiskanimi podobicami Tudi g. V a g a j a se strinja z mnenjem, jako koristno podjetje nadaljevati ter opozarja, da bode število dobrotnikov v tem slučaju le rastlo, nasprotno pa bi svojo podporo odtegnili, ako bi se to delovanje opustilo. Tudi gosp. nadzornik Žumer podpira predgovornika, in pravi, da je bolje, potom „Nar. Šole" širiti knjižnico za mladino, nego — kakor se čuje — ustanovljati novo društvo. G. Močnik priporoča, da bi se zbiralo drobno gradivo za male knjižice, ki bi služile tudi odgojiteljicam v otroških zabaviščih, ki do sedaj nimajo še ničesa, in „Nar. Šola" naj pripomore s podporo, da se tako delce na svetlo spravi. Nasvetu se pritrdi in odbor se pooblasti, uresničiti to misel, kolikor to dopušča gmotno društveno stanje. — Društveni račun, v katerega je samo polovica po slav. mestnem zboru votiranih 200 gld. vpisanih, ker se je druga polovica izplačala še le po sklepu računa meseca oktobra, se vzame na znanje in gg. Anton Funtek, prof. Predika in Ludovik Vagaja so voljeni pregledovalci. V odbor so voljeni po listkih z absolutno večino glasov gospodje: Funtek Anton, Govekar France, Močnik Matej, Podkrajšek Henrik, Praprotnik Andrej, Praprotnik France, Stegnar Feliks, Tomšič Ivan, Žuiner Andrej. Dela ima kakor vsako leto, tudi za prihodnje „Nar. Šola" dovolj. Odboru naj bi imel pri novem jako važnem a tudi težavnem delu veliko srečo in tudi dovolj vztrajnosti. Hvalo izreči moramo na tem mestu slavnemu mestnemu zboru, rekše njega predsedniku gosp. županu Pet. Grasselli-ju, ki je za zborovanje blagovolil prepustiti mestno dvorano v porabo. (Dalje prih.) S1 © p i m L Iz Postojine. (Dalje in konec.) Za razrednico in tednik sestavil se bode, kakor že znano, samo jeden spis. Do časa, da vdobimo tak formular, rabita naj se sedanja spisa. Pri šolski matriki pogrešam tu pa tam vkupnega pregleda. Šolske knjižnice so se letos vsled ukaza gosp. ministra za uk in bogočastje revidirale, in mnogo nepripravnih knjig odstranilo se je iz šolarskih knjižnic. Knjige se, kakor kažejo izposojevalni zapisniki, prav pridno berejo. Obžalovati je, da imamo v Slovenskem tako majhno število pripravnih knjig za šolsko mladino. Svetujem sposobnejšim učiteljem, da bi posamezno ali vkupno pričeli spisovati take knjige v izviru ali pa jih prelagati iz nemškega. Tako delo, da ne govorim o njega koristi, bi se gotovo tudi izplačevalo, saj je vender veliko število slovenskih šol, ki bi z veseljem segale po teh knjigah. Zapazil sem, da mnogo bukvarničnih knjig še sedaj ni vezanih, zatorej naj bode skrb šolskih voditeljev, da se to v kratkem zgodi. Šolski okraj šteje letos* 5148 za šolo godnih otrok. Od teh bilo je obiskujočih 4879. Bednih šol je 36, od kojih so 3 čveterorazrednice, 2 trirazrednici, 5 dvorazrednic in ostale (26) so enorazrednice. Razun tega je tudi jedna šola za silo. Na novo pričela se je šola na Ustji in drugi razred v Št. Petru in v Slavini. V prihodnjih letih napravilo se bode zopet nekoliko novih šol, tako v Bukovji, v Palčjih in Koritnicah, dalje ekskurendna šola v Ležečah in menda na Kovku. V vseh šolah poučuje 10 nadučiteljev, 33 učiteljev, 10 učiteljic, 2 pomožna učitelja in jeden učitelj za silo, skupaj 56 učiteljskih moči. Na posameznega učitelja pride povprek 94 za šolo godnih in 88 šolskih otrok. V ponavljalno šolo hodilo jih je izinej 1078 godnih otrok 1020. Na 11 šolah je celodnevno, na 24 poludnavno in na jednej večrazrednici nekaj celo-nekaj poludnevno poučevanje. Hoja v šolo je v obče redna, a nahaja se nekaj šol, katere se neizrečeno slabo obiskujejo. Za Boga, ali ni to žalostno, če jih manjka cela tretjina ali polovica učencev, da še več, kakor sem to zapazil danes teden, ko jih je bilo od 165 popoludanskih otrok le 43 navzočih. Po zimi opovirala sta sneg in burja redno šolsko obiskovanje. Take zamude so seveda opravičene. Neopravičeno pa je mnogokrat izostajanje v poletenskem času. Paša ali delo na polji nista postavna vzroka, da bi se šola zanemarjala in učitelj mora take zamude na vsak način zabranjevati. Eesno naj opominja otroke k rednej šolskej hoji, ter zanikerne vestno izkazuje. Zamude naj se krajnemu šolskemu svetu vsak mesec dvakrat naznanijo in sicer kakor nam veleva predpis, opravičene in neopravičene. A pri neopravičenih zadostuje, da se vpiše vkupno število zamud in vkupno število izostalili učencev. Če je iz jedne družine izkazanih več otrok, se priporoča, da se njih imena v izpisku drug za drugim pišejo in to radi boljšega pregleda pri določitvi kazni. Pri onih učencih, kateri so v obeh polovicah naznanjeni, naj se to v drugem izkazi razvidno stori. Šolski voditelji naj bodejo pri slehernej obravnavi o šolskih zamudah navzoči, kajti oni vedo najbolje presoditi, kdo je kriv, ali nekriv. Z učnimi pripomočki so šole večinoma prav dobro preskrbljene. Kjer jih še kaj primanjkuje, skrbi naj šolski voditelj, da se bodejo v kratkem napravili. Priporočam g. g. učiteljem, da si po-množe zbirko domačih prirodnin. Z dobro voljo in nekoliko marljivostjo pridobe si lehko učitelji brez posebnega truda in brez troškov vsakovrstnih učil, katera bodejo dobro služila pri realičnem pouku. Zapazil sem, da so učni pripomočki sicer vpisani v inventariji, a zaznamovani niso z določnimi številkami in s šolskim pečatom. To naj se pri priložnosti stori. Za snago v šoli se v obče dobro skrbi, a vender nahajajo se še zmeraj učitelji, ki so v tej zadevi premalo natančni in se ne zmenijo za to, so li tla pometena, stene in orodja osnažene prahu, ali ne. Dolžnost uči- teljeva je, da skrbi za snago v šoli, in da je zahteva od k raj nega šolskega sveta prav odločno. Kjer je pa učitelj snaženje sobe proti plačilu sam prevzel, odgovoren je za snago le sam. Šolska oprava, izvzemši klopi, je v obče v dobrem stanu. Nove klopi napravile so se letos v Orehku, Vrbovem, na Ustji, Ostrožnembrdu in drugem razredu v Št. Petru in v Slavini. V nekaterih šolah bile bi nove klopi silno potrebne, torej nam bode skrbeti, da se napravijo. Nekatere šole imajo zagrinjala na oknih, da se otrokom odvrača prehuda bliščeča solnčna svetloba. Priporočam to napravo vsem šolam v posnemo. Kot nedostatek je omeniti, da se skoraj po vseh učilnicah nahajajo železne peči. Kjer se napravlja nova peč, naj dela učitelj odločno na to, da se postavi lončena. Šolska soba naj bode uže pred začetkom nauka topla, da se v šolo prihajajoči otroci vender nekoliko pogrejejo. Vestno naj učitelj skrbi, da bode v sobi vsaj 13° gorkote. Več gorkote sem v zimskem času le redkokedaj v kaki šoli zapazil, a manj pa dostikrat. Kjer je šolska soba velika in peč slaba, treba je začeti uže zgodaj kuriti. Krajni šolski svet mora potrebna drva preskrbeti. Pri beljenji šolskih sob pridene naj se apnu nekoliko višnjeve barve, ker je to zdravejše za oči. Slednjič opozorujem učiteljstvo na to, da se od učenk konsekvetno zahteva, da so v šoli odkrite. Dečkom ne sme se dopuščati, da imajo zavratnice okolu vratu, ker se potem iz šole gredoč lehko prehladijo. Od vsakega učenca zahteva naj se, da ima pri sebi žepno ruto. Učencem je treba tudi strogo prepovedati, da črnilnih madežev ali peresa z jezikom ne ob-lizavajo. Vžitje nezrelega sadja jim je strogo braniti, opozoreč jih na nevarnost kolere; kopanje je le pod varstvom odraščenih dopuščati, da se tako vsaka nesreča zabrani. Iz navedenega je razvidno, kako obširne in težavne so naše dolžnosti; a te dolžnosti so tesno zvezane z učiteljskim stanom in čem vestnejše jih bodemo izpolnovali, tem blagodejniše bode naše delovanje.« »Sloga jači, nesloga tlači« — ta zlati izrek naj je glavno vodilo vsega učiteljevega delovanja. O tem poročal je gosp. Fran Mercina, učitelj na Gočah, dobro, vender bi bilo boljše, ko bi bil opustil nekatere opazke. »Prava metoda in dobra disciplina je uspešnega poučevanja naj plemenitejša rastlina.« O tem poročal je gosp. Josip Rustija, učitelj v Oreheku v občno zadovoljnost. »Razgovor o spisu Postojinskega okraja.« Gospod nadzornik opomni, da še niso vsi učitelji vposlali opisa svojega kraja ter podaljša obrok do konec počitnic. Na predlog gosp. Perneta se bode volil iz obstoječih odsekov potem še jeden poseben odsek, kateri bode vse delo pregledal, in potem se bode volil jeden izmej učiteljstva, kateri bode imel nalog še jedenkrat vse delo pregledati. Sedma točka je bila, kakor običajno, poročilo o okrajni učiteljski knjižnici. V stalni odbor bili so voljeni z vsklikom vsi dozdanji udje in v knjižnični odbor za Posto-jino učiteljsko osobje iz Postojine in za Vipavo pa učiteljsko osobje iz Vipave. Samostojna nasveta bila sta dva in sicer jeden od gosp. Dimnik-a in jeden pa od gosp. nadučitelja Kavčič-a, obadva zadevajoč gmotno stanje učiteljev. Na predlog g. nadzornika se je pooblastil gosp. nadučitelj Zamik, da obadva predloga v eno prošnjo združi ter odpošlje o pravem času si. dež. zboru. Potem predlaga še gosp. nadučitelj P in, da bi krajni šolski sveti redno vsaki mesec zapisnike sej si. c. kr. okr. š. svetu pošiljali; predlog se vzprejme jednoglasno. Potem konča se zborovanje z trikratnim slava-klicem na presvetlega cesarja, in učiteljstvo je zapelo »cesarsko pesem«. Pri obedu pri gosp. nadžupanu Fr. Vičiču, pri katerem nas je počastila slavna »Postojinska godba«, napivalo se je presvetlemu cesarju, veleblagorodnemu gosp. deželnemu predsedniku, gospodu okrajnemu šolskemu nadzorniku, zastopnikom učiteljstva v okrajnem šolskemu svetu, zbranemu učiteljstvu i. t. d. Iz Primorja, meseca oktobra. (Opomin in prijazna beseda primorskim učiteljem.) Zopet je nastal »učiteljski vihar« v tržaškej »Edinosti«. Ako pojde tako dalje, utegnejo postati ti spori prav kronični. Tudi takrat bi si bili segali učitelji — nasprotniki »v lase«, da se ni »Edinostin« urednik postavil v sredo ter še precej osorno zavrnol šestorico(?) razžaljencev. Povod pa je bil spis »O stanovih ter (!) o učiteljskem stanu posebej«. Spis je — kakor sam pravi — namenjen starišem in dijakom v razmišljanje o pričetku novega šolskega leta ter se drži začetka — govoreč o študijah in prihodnjosti različnih omikanih stanov — še precej postavljenih si mej; dospevši pa do ljudskega učitelja se pojavi v pisatelji (ali pisateljih?) neka posebna gorečnost, vsled katere se daleč prekorače določene meje, more biti dobro mislečega spisa. Pisatelj primerja nekedanjo vzobrazbo učiteljev se sedanjo. »Nekedaj« — pravi — »moral je učiteljski kandidat pred vstopom v učiteljišče dovršiti vsaj spodnji gimnazij ali spodnjo realko. A sedaj so — vsaj pri nas na Primorskem — olajšave mogoče. Mladenič, ki ima 15 let in je dovršil ljudsko šolo, vsprejme se po ostalem vsprejemnem izpitu na učiteljišče. Dognavši tukaj 4 tečaje, stopi kot 191eten mladenič mej svet kot vzobraževatelj in odgojevatelj najdražega našega zaklada, nadepolne mladeži naše! . . .« Vse prav — ali le z dostavkom, da mora kandidat dovršiti enoletno pripravljavnico preden vstopi v učiteljišče, ali pa da pri vsprejemnem izpitu dokaže toliko znanstvene vzobraženosti, kar se je zahteva na pripravljavnici in ne na ljudski šoli, kakor je dan danes na Primorskem. To je gosp. pisatelj pozabil povedati — gotovo ne na čast učiteljskega stanu, h kojemu se tudi on prišteva. In ako natančneje primerjamo nekedanjo vzobrazbo učiteljev sé sedanjo, ali je mej njima res tolik razloček? — Le resumirajmo študije nekedanje vzobraženosti! Te so bile: Ljudska šola (ki se sé sedanjo po učnem smotru ne da primerjati), 3 ali 4 leta spodnjega gimnazija ali realke in 3 ali tudi dve leti vzobraževališča. Vse to znaša razen ljudske šole 7, 6 ali tudi 5 let vzobrazevanja. — Ali se v tem času ni učil kandidat tudi kacega predmeta, katerega kot učitelj neobhodno ne potrebuje, katerega se pa ni priučil v tolikej meri, da bi mu mogel kaj koristiti k občnej umstvenej vzobraznosti! — Iz vsaeega nekaj iz vsega nič! Izgubljen čas! — Lehko je pisati: »Učiteljem (iz nove ,fabrike') manjka popolne potrebne intelektuvalne izobražbe, uglajenih manir, jezikoznanja, i. t. d.« To bi hilo še precej verjetno, ako bi bili učitelji iz stare »fabrike« vsi absolvirani gimnazijci ali realci, ali kaj tacega trditi o srednješolskem tretješolci ali če-trtošolci, je nekoliko presmelo. Sploh pa si toliko »uglajenih manir« pridobi dan danes uže vsak čevljarski učenec, kakor dijak na srednji šoli, na katerej je vzgoja žal na takó nizkej ali prav za prav nobenej stopinji. Kar se tiče jezikoznanja, mora se priznati, da smo se učitelji iz stare »fabrike« bolje poučili nemškega jezika, nego naši »novi« tovariši. Ali pa to našej slovenske j ljudskej šoli toliko koristi? — Gledé slovenščine se pa drznem celó nasprotno trditi.*) Iz lastne izkušnje kot dijak in učitelj vem, da se nismo na celem gimnaziji naučili polovice toliko slovenske slovnice (in ta mi je v jezikoznanji naj važnejša), kakor se je terja dan danes v prvih dveh tečajih učiteljišča. Ali se na srednjih šolah slovenska slovnica sedaj kaj bolje goji, ne vem. — In kakó se ima sé specijalno vzbrazbo »novih« učiteljev in »starih«? — »Ein Ge-lehrter ist noch kein Lehrer« pravi neki nemški pedagog. Slednjič se mora novej vzobrazbi učiteljev priznati še neka prednost, in ta je, da nam Ona vzgojuje učitelje, kateri uže precej po dovršitvi ljudske šole vedó, kaka prihodnjost da je čaka. Nekedaj je bilo to drugače; srednješolec — ne vsak — poskusil jé ali želel marsikaj druzega in ko ni šlo iz katerega koli vzroka, zatekel se je v staro preparandijo — od tega jej zdeto ime »refugium peccatorum«. Toliko v priznanje »novim« tovarišem! Sicer pa ni, da bi se ni za jedno ni d r u g o Mosedanjo vzobrazbo učiteljev posebno ogrel; vsaka ima svoje pomanjkljivosti, katere se odpravijo le takrat, ko se naša učiteljišča in dotične pripravljalne šole toliko prestrojé, da nam podajo nalogi narodne vzgoje primerno, splošno in specijalno vzobražene učitelje. Gotovo je, da sčasoma do tega tudi pridemo, vender pa ne po ónej poti, kakor jo hodita pisatelj in urednik »Edinosti«. Ako se je videlo tema gospodoma in ónim »odobrujočim in prav zmožnim učiteljem«, da preti našemu šolstvu kaka nevarnost iz sedanje vzobrazbe učiteljev, naj bi se bili ustno ali ustmeno obrnoli na cesarskega namestnika ali g. dež. šol. nadzornika, razložili mu svoje premislike ter ga poprosili, naj po svojej moči ukrene, da se temu opomore. Ali pa naj bi tega naprosili kacega naših državnih poslancev, da se poda v tej zadevi k naučnemu ministru, ali ga pa v državnem zboru javno interpeluje. Takó bi ravnali možj0. Nedostojno je pa za moža, da hoče grajati kako napravo ter pri tem »izza grma« napada nedolžne osebe, katere je osoda po naključji spravila z óno napravo, v kako dotiko. Ead bi vedel, kakó bi se bil izšolal »Edinostin« pisatelj, da ni bil po tedanjih določbah prisiljen dovršiti 3. ali 4. razred gimnazija, preden je vstopil v učiteljišče!? S takim-le pisarjenjem pa: »Nekako šegavo je bilo tedaj gledati rokodelčiče (t. j. rokodelske učence) dohajajoče na učiteljišče v Koper. Ta je popustil svoja šila in kopita doma; oni je osta-vil svojo službo kot garzón v kakej štacuni, tretji je potisnol oblič in žago v kot ter sedel na klop na koperskem učiteljišči, iz namena, da bi čez 4 leta postal národa svojega učitelj! Kaj ne, kakó ,fletno'?« s takim pisarjenjem — pravim — razburjajo se le duhovi, goji se nesloga ter se zasaja razcepljenost v naj ože kroge učiteljske. Razen tega je treba še nekaj premisliti. Tržaška »Edinost« ni list, ki bi bil pisan le za slov. intelegencijo; »Edinost« se čita tudi v marsikateri delavski roki, posebno po Tržaškem, na *) Jaz imam v mislih le primorske šolske razmere. Pis. Krasu, po Istri. Rad bi vedel, kaka misel o učiteljstvu se vzbudi v neomikanem delalci prebrav-šem gori navedeno pisarjenje in — saj ni nikomur zapisano na čelu, kako da se je izšolal — ali se ne utegne pisatelju »Edinosti« samemu pripetiti, da se mu danes ali jutri oponese, kako je zagnal šila in kopita v kot, preden je sedel na klop koperskega učiteljišča! — Le roko na srce, gospod pisatelj! pa pomislite ali ste uže kedaj čitali, da bi bil ud kacega omikanega stami o svojih tovariših tako pisal, in to v listu, koji čitajo naj različnejši stanovi! — Ali si more biti na tak način pridobimo spoštovanje naše inteligencije?! Slednjič ne morem drugače, kakor da tudi pri tej priliki opozorim na neko neveselo prikazen, ki se pojavlja v slov. učiteljstvu, in ta je, da se premalo brigamo za svoje stanovsko (učiteljsko) novinarstvo. Ako nas kedo naprosi, naj spišemo za kak šolski list dvoje vrstic o domačih šolskih zadevah, hitro se začnemo izgovarjati, da nimamo časa i. t. d., ako nam je pa ta ali oni tovariš nehote prišel kaj navskriž, tekoj se zatečemo h kakemu nešolskemu listu ter začnemo udrihati po navideznem tovariši - nasprotniku, ne vide, da udarci lete na ves naš stan, na nas same. Osebna čestihlepnost nam je več, nego čast našega stanu. Premisliti bi morali, da so šolski listi naša glasila, naša zvez in naši zastopniki pred neučiteljstvom. Z urednikom šolskega lista nas veže ljubezen do istega stami, in to je važna zaslomba, katere pri nešolskih listih ne najdemo. Naj lepši dokaz nam daje zopet urednik tržaške »Edinosti«, kojemu so dobro došli dopisi učitelja-dopisnika zoper bivšega protikandidata »Edinosti«, kateri urednik pa v 76. štv. svojega lista prav z mirno vestjo pogazi v blato svojega bivšega dopisnika ter ga še velikodušno denuncira bivšemu protikandidatu svojega lista. — Tovariši! zapomnimo si to in bodimo učitelji, ne pa slepo orodje kacega neučiteljskega žurnalista! Absolviran osmošolec in izprašan meščanski učitelj. S Krasa. (Priznanje.) Preblagorodni gospod c. kr. deželni šolski nadzornik Anton K1 o d i č, vitez Sabladoski, pisal je sotrudniku našega lista, g. Janku Lebanu, sledeče pismo: »Še le te dni sem prišel do tega, da sem prečital mladini jako koristno knjigo: »Človek, v pogledu na njegovo telo in dušo«. Prisrčno se Vam zahvaljuje za poslani iztis omenjene knjige, ter prilaga zanj . . . ., da bi marljivo napredovali v koristnem literarnem delu jako želeči Anton Klodič. V Trstu, 18. X. 86.« Iz Krškega. "Vabilo. »Pedagogiško društvo« za učitelje in šolske prijatelje bode zborovalo dne 4. nov. t. 1. v šolskem poslopji v Št. Jarneji na Dolenjskem ob 10. uri dopol. Spored: 1. Zapisnik zadnjega zborovanja. 2. Priobčenje dopisov. 3. Dolenjci s stališča omike in napredka. Govori g. Iv. Lapajne. 4. Uplivanje učitelja na kmetijsko gospodarstvo sploh in s posebnim obzirom na sadjerejo. Govorita gg. Lav. Abram in Fr. Lunder. 5. Pojedini nasveti. K mnogobrojni udeležitvi vabi učitelje in šolske prijatelje odbor. Iz Ljubljane. »Slovensko učiteljsko društvo« se je v 21. dan preteč, m. konstituiralo. Predsednik mu je A. Praprotnik, podpredsednik profesor Predik a, blagajnik vadn. učitelj Iv. Tomšič, zapisnikar nadučitelj Fr. Govekar in knjižničar okr. š. nadzornik A. Žu-m e r. Odbornika sta še gg.: nadučitelj Ivan Borštnik in c. k. učitelj Srečko S t e g n a r. — Prihodnja odborova seja bode v četrtek 4. nov. t. 1. — Istega dne se je ustanovil tudi odbor »N a-rodne Šole«. Predsednikom je voljen Sr. Stegnar, podpredsednikom A. Žumer, blagajnikom in tajnikom Fr. Govekar. V odboru so še: A. Praprotnik, Fr. Praprotnik, Funtek, Močnik, Podkrajšek in Tomšič. G. Funtek zlaga in bode na svetlo dal pesmice za otroke po otročjih zabaviščih. — Tukajšnja prva mestna deška ljudska šola je k IV. razredu (s 120 učene.) dobila vzporedni razred (IV b), in dva razreda (IV b in V.) sta se preselila v pritlične prostore (na vodo) nekdanjega muzeja. Razpisi učiteljske službe. Na Kranjskem. Na enorazredni ljudski šoli v Doberničah s 500 gld. letne plače in s stanovanjem. Prošnje vzprejema do 3. nov. t. 1. c. k. okrajni šolski svet v Novem Mestu. Premene pri učiteljstvu. Na Kranjskem. Gospica Marija Steiner, dekliška učiteljica na ljudski šoli v Postojini, je na I. mestu za trdno postavljena. — Gosp. Anton Kadunec, učitelj v Hinjah, je prestavljen v Banj ol oko, in g. Pavi Borštnik iz Banjoloke v H i nje. _ IP^T* Današnjemu listu pridejan je „Kazalec". Odgovorni urednik Andrej Praprotnik. Tiskar in založnik J. R. Milic.