22. december DAN JUGOSLOVANSKE LJUDSKE ARMADE To je naša Jugoslavija Na Balkanu je majhna državica, ki pa je pravzaprav velika. Tako jo delajo njeni dr-žavljani — borci za mir. Njjihov duh je po vsem svetu: kjer pustoši lakota. kjer vi-hrajo vojne, kjer se Ijudje bore za svobodo. Poglejmo v eno izmed mnogih mest te države. Leži v veliki kotlini, povsod okoli njega so ponosni hribi in doline. Po ulicah se sprehajajo Ijudje. Vojaki v vojašnicah poslušajo, kaj je treba storiti ob morebit-nem napadu. A niso edini, kajti na griču, poraslem z gozdom, sedi skupina otrok. 0, saj to niso otroci, kajti njihovi obrazi tega ne kažejo. Molčijo in poslušajo učite-Ija. »Vidite, tako je treba narediti ob napadu. Sedaj pa bomo opravili vsak svojo nalogo. V gozdu so nekje vohuni, nekje je postav-Ijena mina. Navodila poznate, sedaj pa na delo!« Nikomur se to ne zdi smešno ne zabav-no. Opraviti morajo zahtevno nalogo. Otroci se hitro razkrope po gozdu. Tiho so, ponosni so, zdi se jim, da so veliki borci. Ne minela niti dve uri, ko se že vsi zbe-rejo na določenem meslu. Oči se jim sme-jejo, a usta so resna. Opravili so nalogo. Prvi stopi k učitelju in pove, kako je akcija potekala. Učitelj samo pokima. Njegov obraz ostane resen, aoči ga izdajajo, kako je ponosen na svoje učence. Res, stari so le trinajst let, a jih s svojo resnostojo ka-žejo dvajset. Kako se jim oči zabliskajo, ko slišijo, kako drugod vihra vojna. »O, naj le kdo poskusi napasti nas, mu bomo že pokazali!« Res, kdo si upa napasti to sicer malo dr-žavo? Le tisti, ki ni videl odločnih fantov-skih obrazov, ki ni slišal besed: »Za svo-bodo — tudi življenje!!« Na Balkanu je majhna državica, obkro-žena z velikimi silami, a po duhu in zavesti je prav ta največja sila. To je naša Jugo-slavija. Miloš Žlvkovič OŠ Vide Pregarc ^UVARJI NASIH MEJA Foto Tlhomlr Pinter NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA Škrbasti Zoran (LUTKOVNA IGRA V ŠTIRIH DEJANJIH) III. dejanje Dvorana. Po stenah vise slike zdravih zob. Pred zadnjo steno v sredini vzvišen prostor z mizo in stoli za sodnike, levo pro-stor za obtoženca, desno prostor za druge prebivalce — zobe raznih oblik, največ škrbin. Ob mizi prostor za pisarja. 1. prizor Modrizob sedi za mizo, desno od njega Sekal, levo Očnik. Ob dviganju zavese rahel grom. MODRIZOB: (Vstane) Tovariši zobje: sekalci, podočnjaki, kočniki in vsi mo-drostni zobje! — Zakaj je sodišče poklicalo obtoženega Zorana, veste vsi! VSI: Vemo, spoštovano sodišče! MODRIZOB: Morda bo današnji dan za nas mejnik med slabšimi in boljšimi časi! Doseči moramo, da se bodo Ijudje — po-sebno mladi — redno umivali svoje zobe! VSI: Da, čisti in umiii hočemo biti! MODRIZOB: Začnimo torej z razpravo! Privedite obtoženca! VSI: Pripeljite obtoženca! 2. prizor Zorana pripelje Plombnik, tožilec in za-govornik za njima MODRIZOB: Tovariš tožilec in tovariš zagovornik, visoko sodišče vaju prisrčno pozdravlja! — Z razpravo lahko začnemo! (Vsi sedejo) Ti, obtoženec, pa vslani! ZORAN: (Vstane) OČNIK: (Vstane) Najprej naj nam obto-ženec pove ime in priimek, starost in kam hodi V šolo! ZORAN: Kaj pa pravzaprav hočete od mene, saj nisem nič slabega naredil! MNOŽICA: Ha, ha, nič slabega nare-dil... OČNIK: Ime, starost, šola?! ZORAN: Pišem se Zoran Dornež, star sem enajst let in hodim v peti razred osnovne šole. — Pa saj to sem vam že včeraj povedal! Ali imate tako slab spo-min? MODRIZOB: Fant, ne bodi predrzen! ZORAN: (obupan) Pa jaz sem nedol-žen! MNOŽICA: Ha, ha, ha! Nedolžen! Ha, ha! MODRIZOB: Mir v dvorani! — Prosim tovariša tožilca, da prevzame besedo! 3. prizor Tožilec TOŽILEC: (Zdrav podočnjak vstane) Spoštovani sodni zbor, spoštovani vsi ostali, tu navzoči! — Moja obtožba nas vseh je namenjena takim Ijudem, ki delajo z nami kot obtoženi Zoran Dornež! Vsi bi morali pred sodišče! Današnji proces naj jim bo v opomin in opozorilo, da se bodo končno navadili čistiti zobe in tako obvaro-vati zobno tovarišijo pred poginom! Po za-slišanju prič in končni razpravi bom podal svoj in gotovo tudi vaš predlog za izrek pravične kazni! VSI: Slrinajmo se z vami, tovariš tožilec! MODRIZOB: Naj naslopi prva priča, to-variš Plombnik* 4. prizor Plombnik stopi pred sodnike PLOMBNIK: Ime mi je Plombnik! Če bi me Zoran Dornež redno čistil, ne bi na-stale v meni take razpoke, da živim v samih bolečinah in me je samega sebe sram! MODRIZOB: Pisar, piši! PISAR: Pišem, pišem, tovariš predsed-nik sodišča! Vaša milost naj bo brez skrbi, vsaka beseda bo naianko zapisana! MODRIZOB: Nastopi naj priča tovariš škrba! 5. prizor škrba, velik podočnjak ŠKRBA: (Vstane in stopi bliže pred sod-nike) Visoki sodni zbor! Poglejte, kakšen sem! Saj me je groza! In zakaj sem tak kot še nešteto mojih lovarišev? Ne boste ver-jeli, kar vam bom povedal! Obtoženec ni nikdar nobenega bonbona lizal, kot je treba, pač pa je bonbon prevalil med gornji in spodnji podočnjak, ga stiskal in grizel, da je pokalo in hreščalo pa naju je bolelo tja do korenine! In to se je dogajalo redno vsak dan in ne samo enkral, včasih tudi po petkrat na dan! Ni torej čudno, da mi je za-radi večnih bolečin odpadlo skoraj pol mo-jega zobnega telesa! ZORAN: Ni res, bonbone sem vedno oblizoval! ŠKRBA: Kaj boš lagal, ko pa sam najbo-Ije vem, kako je bilo! (Se odstrani) VSI: Strašno! Ali je to sploh mogoče? MODRIZOB: Naj pride naslednja priča: naš prijatelj Jezik! 6. prizor V dvorano vstopi Jezik JEZIK: (Kot lutka z očmi, rokami in no-gami) VSI: U, poglejte, tudi Jezik je priča! MODRIZOB-. Priča, spoštovano blago-rodje Jezik! — Kaj veste povedati o obto-žencu? JEZIK: (Se pokloni) Spoštljivo bi rad po-vedal, da je priča pred menoj, spoštovana Škrba, povedala čisto resnico! Saj sem bil pri tislem grizenju, pokanju in hreščanju bonbonov vedno navzoč! Po mojem te-menu pa so frčale skale zdrobljenih bon-bonov v obtoženčevo žrelo, da sem bil ob večerih ves odrgnjen in peklo me [e, da nisem cele noči zatisnil očesa! — Zelim, da se temu napravi konec in fanta pri-merno poduči ali kaznuje! — To bi bilo vse, kar bi imel povedati, spoštovani sodni zbor! MODRIZOB: Vaša izjavajesilnovažna. Hvala vam! JEZIK: Lepo prosim, vaša milost! (Se pokloni in odide iz dvorane) MODRIZOB: Prosim, naslednja priča! JOŽE ŠORN se je rodil 1910 v Ljub-Ijanina Poljanah. V osnovno šolo je hodil na Ledino, se šolal na meščanski šoli na Prulah in se izšolal na dveletni trgovski šoli na Kongresnem trgu. Nekaj časa je delal kot urednik Nove pravde pri Na-rodni strokovni zvezi, nato pa na več oddelkih Ijubljanskega magistrata. Med vojno je na Taboru delal v Osvobodilni fronti in bil zato že od septembra 1941 do marca 1942 tudi zaprt. Od I. 1955 do upokojitve I. 1978 je delal pri Snagi. Sedajživi v Mostah, v Rožičevi ulici, kjer je zaradi sklepne revme priklenjen na bolniški voziček, njegov duh pa še vedno neumorno snuje... (Od I. 1943, ko seje poročil, do I. 1970 je stanoval v Koroščevi — sedaj Perčevi — ulici.) Umetnosti se je zapisal že v otroških letih. Prepeva/ je, pisal priložnostne pesmi (naši bralci ga najbolj poznajo po pesmi V spomin Vidi Pregarčevi, objav-Ijeni v Nsk julija 1975),prozo(irticoPla-tana je I. 1932 objavil v mariborski štu-dentski reviji Orači), predvsem pa se je posvečal gledališču. Zaradizloma noge I. 1929 ni postal poklicni igralec, a na-stopal je na Ijubljanskem radiu in na koncertnih odrih, vodil sokolsko lut-kovno gledališče na Taboru in urejal So-kolskega lutkarja, igral domala na vseh Ijubljanskih amaterskih odrih in gostoval po Sloveniji. Moščansko gledališko de-javnost v Ljudskem domu, v bivši žreb-čarni pri gradu na Selu in v Jitovem domu na Pokopališki cesti pa si brez Jo-žeta Šorna kar težko predstavljamo. Kot tak je postavil na oder prenekateri ka-rakterm lik iz naše in tuje gledališke ustvarjalnosti, režiral in tudi dramatiziral Ingoličevo Udamo brigado (za ročne lutke) in Levstikovega Martina Krpana (za marionete). Sam je napisal igre Jur-ček na Marsu (kasneje tudi kot povest), Trije prijatelji itn. Za 35-letnico svojega odrskega delovanja (I. 1928 je igral Ko-stiljeva v M. Gorkega drami Na dnu /n norca v W. Shakespearovi komediji Kar hočele — oboje v režiji Lojzeta Potokar-ja) je zadnjikrat nastopil leta 1963vdvo-rani Titovega doma kotžupnik v Cankar-jevem Kralju na Betajnovi. Svojih in dramatiziranih del skorajda ni objavljal in našim bralcem posredu-jemo odlomek iz še neobjavljene ne-davno napisane lutkovne igre. 7. prizor Škrba II nastopi ŠKRBA II: (Se pokloni) Popolnoma so-glašam z izjavo, ki jo je podala priča pred menoj, moj prijatelj tovariš Škrba! — Oba sva doživljala grozodejstva Zoranovega grizenja in hreščanja, da sva sedaj taka kot naju vidite! — Tovariš Škrba pa je po-zabil povedati, kaj je sledilo po običajnem grizenju? To je hujše kot grizenje samo! VSI: Kaj je še storil? ŠKRBA II: Poslušajte! Ko je obtoženec nagrizel lepo številc bonbonov in jih nato potiskal v žrelo, je začel piti ledeno mrzlo vodo, da naju je s Škrbo skelelo in pretre-salo po vsem najinem zobnem životu! Nihče ne ve, kako strašne bolečine so to! In kakšne so bile posledice? Gniti so za-čele najine korenine. Vsak dotik nama je povzročal strašne bolečine! Najino življe-nje je bilo uničeno! VSI: Gorje, gorje! ŠKRBA II: Kar sem povedal, lahko potr-dijo vsi ostali zobje, saj so doživljali isto gorje kot midva s Škrbino! VSI: Tako je! Resnico govon: MODRIZOB: Hvala! Tvoja izjava, tova-riš Škrba II, nam zadostuje! — Je na vrsti še kaka priča? — Ne! — Dajem besedo tožitelju! Prosim, tovariš višji tožitelj! 6. prizor Tožitelj nastopi TOŽITELJ: Spoštovani sodniki, spošto-vani vsi navzoči! — Po izjavah prič nam je točno znano, kdo in kaj je obtoženi Zoran Dornež! Zalo ne bom ponavljal vseh nje-govih kaznivih dejanj! — Vsemu temu pa bi se obtoženec lahko izognil, če bi ne gri-zel bonbonov, če bi ne pil ledeno mrzle vode in če bi si redno, poudarjam: redno — umival zobe! On pa tega ni nikdar storil, pač pa je trdovratno delal ravno nasprot-no! — Zato predlagam za obtoženega Zo-rana Dorneža — najstrožjo kazen! VSI. Tako je! Bravo, tovariš tožitelj! ZORAN: mama, mamica! Pridi, reši me, poglej, kaj bodo naredili z menoj! MODRIZOB: Mir, prosim! Mir! (Vsi utih-nejo in je slišati samo ihtenje Zorana) Dajem besedo častitljivemu tovarišu za-govorniku! 9. prizor Zagovornik naslopi ZAGOVORNIK: (Se pokloni) Ugledni sodni zbor, spoštovani publikum! — Pred nami stoji mlad deček, kateremu smo na-prtili nešteto kaznivih dejanj! Res je! Mar- siKajnepravilnegaieze storil v svojem mladem življenju! Vemo pa, da vsega tega ni storil nalašč! — Namesto da ga obtožu-jemo in kričimo nanj, ga raje opozorimo, lepo podučimo, mu svetujemo — in pre-pričan sem, da se bo spremenil, se pobolj-šal in si redno umival zobe! Vas, spošto-vani zobje ki ste oboleli, pa bo z veseljem ozdravel vaš prijatelj zobozdravnik! — Predlagam za obtoženega učenca Zorana Dorneža milo kazen, sicer pa naj se ga popoinoma oprosti krivde in izpusti na svobodo! GLASOVI: še tega je treba! Nikoli! Smrt je zaslužil! MODRIZOB: Po izjavi tožilca in zago-vornika nam je torej jasno! Obtoženec Zoran Dornež, ali imaš pred izrekom sodbe kaj pripomniti? ZORAN: Kaj naj bi pripomnil, ko pa ste vsi proti meni! Tovarišu zagovorniku se lepo zahvaljujem za njegove pravične be-sede! On edini ve, da nisem kriv! GLASOVI: Ha, ha, ha! MODRIZOB: Ker obtoženec ni imel ni-česar bistvenega pripomniti, predlagam sodnemu zboru, da se do izreka obsodbe umaknemo k posvetovanju! (Modrizob, Sekal in Očnik odidejo) 10. prizor Brez sodnikov ZORAN: Milost! Jaz nisem kriv! Po nedolž-nem bom obsojen! GLASOVI ZOB: Ha, ha, ha! Nedolžen? Kmalu boš prejel zasluženo plačilo! KOČNIK: Tovariši, prijatelji! Kmalu bomo re-šeni našega uničevalca! Kmalu bo tudi on uni-čen in imeli bomo mirno življenje! GLASOVI ZOB: Živeli bomo mirno življenje! 11. prtzor Modrizob, Sekal in Očnik se vrnejo GLASOVI ZOB: Živeli sodniki! SEKAL: (Zoranu, ki je med tem sedel) Zoran, vstani! ZORAN (Vstane) O, mama, ko bi ti vedela, kaj delajo z menoj! VSI: (V dvorani stoje) MODRIZOB: (Bere ali govori) Spoštovani to-variši, spošlovani prijatelji! Visoko sodišče je na podlagi izpovedi prič in zbranega obtežilnega materiala spoznalo, da je Zoran Dornež, star enajst let, učenec petega razredaosnovne Lole — kriv vseh obtežilnih dejanj in se na podlagj zakona o zobovju, paragrafa 99, odstavka 9 — obsoja na smrt z utopitvijo! ZORAN: (kriči) Mama, mama! MODRIZOB: Odpeljite ga in ga vrzite v več metrov gioboko jamo, polno bonbonov — pa naj jih grize, grize toliko časa, da se bo z bonboni zadušil in v njih utonil! — Sodni zbor se umakne! (Sodniki odhajajo). 12. prizor Brez sodnikov ZBOR ZOB: (Plane po Zoranu) Hitro! hitro v' jamo — v bonbonih naj utone! ZORAN: (Obupno kriči) Mama, mamica, mama! (Ko planejo zobje po njem — pade) Na pomoč, mama! Mama! (Med splošnim kriča-njem in truščem, grom). Zastor ALADAR ZAHARIAŠ se /e rodil I. 1926 v Zrenjaninu. Po osnovni šoli v Konaku (Banat) in nižji gimnaziji v rojst-nem kraju je šelna učiteljišČB v Novi Sad; od tampa v Subotico, kjerjB leta 1947 maturiral. Vmes mu je šolanje prekrila vojna. Na sremski fronti je delal pri agit — propu za soverni Banat kot partizan — borec. Od1945do1949je delalkotgledališkislikarvnarodnemgledališču v Subotici. Leta 1952 sBJe vpisal na akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in 1.1957diplomiral; dveletnospe-cialko za kiparstvo pri Karlu Putrihu je končal leta 1959. Od leta 1959, ko se je preselil v Moste, vedno bolj živi tudi za likovno podobo občine. Dolga leta je poučeval na OŠ Ketteja in Murna ter likovno bogatil že naravno bogat ambient KodelJBVBga s svojimi plastikami iz betona in železa. Prav tako dolga leta že vodi komisijoza likovno dejavnostpri občinski zvezi kulturnih organizacij, ki njeni člani akademski slikarji in kiparji stalno razstavljajo v Jelovški galeriji. Vzgaja pa tudi generacije samorastnikov. Sam razstavlja v vseh pomembnejših likovnih centrih doma ter sodeluje na društvenih razstavah. Samostojno ali v skupini je razstavljal že nekajkrat tudi v tujini. Žal namprostoronemogočaprikazati vsaj nakaj najznačilnejših stopenj njegovega umet-niškega razvoja od stilizacije prek subtilnega realizma do abstrakcije. Iz njegovega opusa zadnjega časa objavljamo: KARIATIDA — 1976 ROJSTVO— 1978 Portret Karla Ocstovnika — Kajuha — 1975 SPOMINI ŽIVIJO MOJI SPOMINI NA ZADNJO VELIKO DEMONSTRACIJO V LJUBLJANI LETA 1943 VZVALOVILA JE DESETTISOČGLAVA MIMOŽICA Razpad stare Jugoslavije sem dočakala v Litiji, kjer sem bila tedaj zaposlena. Ju-nija istega leta sem pobegnita v Ljubljano in takoj začela delati za OF. To mi je bilo omogočeno zato, ker je oče sodeloval že na ustanovnem sestanku rajonskega od-bora OF Moste in so k nam stalno prihajali številni funkcionarji OF in KP. Delovala sem naprej po mladinski liniji in bila v aprilu 1942 sprejeta v SKOJ. Od junija I. 1942 sem opravljala dolžnosti rajonske sekre-tarke za slovensko narodno pomoč (SNP) v rajonu Moste in bila nato kot članica vključena v rajonski odbor OF. Kot kandi-datka KP sem vse te naloge opravljala po liniji partije ter junija I. 1943 postala čla-nica KP. Glede na delovanje v vodstvu OF in SNP sem aktivno sodelovala tudi pri orga-niziranju drugih akcij v rajonu Moste, med drugim pri organiziranju aktivistov in pri-padnikov OF, posebno žensk, za demon-stracije, ki so bile v letu 1943 kar številne, in to pred banovino, italijanskim vojaškim poveljstvom, stolnico in vojašnicami. Po aktivnosti je bilo najintenzivnejše in najbolj napeto delo junija 1943 po padcu Mussolinija. Dogodki so se namreč odvijali izredno hitro in novonastala situacija nas ni smela presenetiti. Zato smo imeli zelo pogostne sestanke in stalne zveze med člani rajonskega in terenskih odborov. Zvezoz rajonskim sekretarjem OF tovari-šem Gojcem (Ivanom Levstikom) sem vzdrževalajaz, in to vsak dan ob 11. uri na relaciji Hradeckega ceste — Karlovški most. Direktive in politične vesti sem nato prenašala drugim članom rajonskega od-bora, vsi pa smo naprej obveščali teren-ske sekretarje. Tako smo tudi zvedeli, da bodo iz zaporov v Italiji izpustili vse zapor-nike, vendar da la dekret ne bo veljal za Ijubljansko pokrajino. Zato sta vodslvi okrožnega komiteja KP in odbora OF za Ljubljano sklenili, da z dobro organizirano in množično demonsiracijo prvega avgu-sta izsili od Italijanov izpustitev zapornikov tudi v Ljubljani. Tu so bili zaporniki še v večji nevarnosti za svoja življenja kol v Ita-liji, saj je nadzor nad zapori postopoma prevzemala domobranska policija. Zahtevo naj bi postavila detegacija demon-strantov, v katero je bila imenovana tudi pred-stavmca iz rajona Mosle, in sicer Maša Lazar-jeva s Kodeljevega. Na to demonstracijo smo se tudi v Mostah izredno dobro pripravili. Še v nedeljo zjutraj, pred demonstracijo. smo imeli sestanke s te-renskimi sekretarji, ki so poročali o odzivu član-stva na to akcijo ter o stopnji organiziranosti. Dogovorjeno je namreč bilo, da bo demonstra-cija pred sodiščem na Miklošičevi cesti. De-monstranti naj bi se pred 10. uro zbrali v sosed-nih ulicah in ob 10. uri na glas siren, ki so se ta- krat ob tej uri oglašale vsak dan, šli na Mikloši-čevo cesto pred sodišče ter zahtevali izpustitev zapornikov. Tako naj bi podprli 2ahtevo detega-cije. Iz zbirne sobe so nas ženske odpeljali v neko sobo v pritličju. Na tleh je bilo nekaj slamnjač, polnih bolh. Moškesozaprli v drugosobo. Takoj ko smo prišle v sobo, se je vest o novih aretaci-jah razširila po vseh sodnih prostorih in sicer po sistemu sobnih šifer. Malo pred 17. uro so nas odpeljali v sodno dvorano, kjer so nas po hitrem postopku obso-dili na osem let zapora, dva moška pri katerih so našli orožje, pa sta bila obsojena na 12 let stro-gega zapora. Ko smo se vrnili v sobo, so bili drugi zaporniki presenečeni nad hitrostjo sodnega postopka. Sporočili so nam, da nas bodo morda poslali naprej že s prvim transportom. Ker smo bile le v poletnih oblekah, so začeli zaporniki za nas po vrvi spuščati obleko, perilo, hrano in denar. Zbrani material so nam po vrvi spuščali \z sobe nad nami. Pakete sem lovila stoje na oknu jaz in jih dajala drugim v sobi. Dobili smo vse pakete — razen enega, ki ga je ulovil italijanski stražar. Za večerjo smo dobile nekak močnik. Vlekel se je kot lepilo in nismo ga mogle jesti. Oali so Spomin na de-monstracije 1. avgusta 1943 pred sodnijo na MikloSičevi cesti. Foto: D. JEŽ Udeležba mladine, članov OF in posebno članov AFŽ je bila velika in so množice demon-strantov ob določeniuri kar pritisnile na Mikloši-čevo cesto. Vzvalovila je deseilisočgiava mno-žica, dvignila je svoj odločni glas in zahtevala izpustitev zapornikov — sicer da jih bodo osvo-bodili sami! Istočasno so se tudi iz zaporov sli-šale zahteve za izpustitev in partizanske pesmi. Prestrašeni Italijani so takoj pripeljali tanke in začeli razganjali demonstrante, fašisti pa so jih lovili in zapirali na sodniji. Med zaporniki sem seznašla s sestro Vido tudi jaz. Kmalu so nas začeli ^asliševati. S sestro sva se dogovovili za izjavo, da sva šli na ma\i-nejo v kino Un.ion in da naju je množica demon-strantov potegnila medse po Miklošičevi cesti. Seveda je zasliševalec takoj zahteval dokaze, tj. vstopnice, katerih pa nisva mogli pokazati. Tako tudi najini zgodbi, da sva jih izgubili, ni ver-jel. nam tudi lesene žlice za na pot, le da nam niso povedali, kdaj bomo šle. Slutnja, da nas mislijo takoj odpeljati v itali-janske zapore, se je začela uresničevati. Zbudili so nas v ponedeljek ob 2. uri zjutraj, nas zvezali po dve in dve. naložili na kamione in odpeljali na postajo, od tam pa z vlakom do Trsta. Tam so nas vkrcali na manjšo ladjo in odpeljali v kopr-ske zapore. V njih pa smo ostale le nekaj dni, toliko da so nas razporedili po zaporih v Italiji. Mladoletne so poslali v Firence, druge pa v Pe-ruggio. Tam so bili zapori že polnj in razporedili so nas po celicah, namenjenih kriminalkam. Po izpusttWi iz zaporov v Peruggii secn se vr-nila v Ljubljano in se ponovno javila na delo. Razporejena sem bila za rajonsko obvešče-valko za Bežigradom. Vendar tega dela nisem opravljala dolgo, ker so me ponovno zaprli be-logardistični agentje, spet skupaj s sestro Vido. DANA PEBME I IZ ŠOLSKIH KLOPI IN Z DELOVNIH MEST PETNAJST LET GLASILA UČENCEV OŠ POUE MLADI DNEVI Učenci OŠ Polje predstavljajo svoje glasilo Mladi dnevi. Letos praznujejo 15-letnico. Glasilo so prvič izdali v šolskem letu 1964-65. Začetki so bili skromni. Da bi list popestrili, so začeli na naslovnih stra-neh objavljati svoja likovna dela: najprej li-noreze, potem pa kar črtne risbe na matri-cah. Glasilo vsa leta tiskajo sami, a s po-močjo tovarišev pedagogov seveda. Papir nabavljajo v Papirnici Vevče, ki ima za to dejavnost veliko razumevanja. Vsa leta tudi razmnožujejo list na ciklostilnem stroju učenci sami. To je zamudno in te- žavno, a tudi uspešno delo. • Vsako leto se menjai uredniški odbor, vendar zato vsebina ni nič slabša. Včasih nastopijo kake težave, a jih kmalu uredijo in glasilo nadaljuje s svojim življenjem. Tudi letošnje šolsko leto so že pričeli z delom. Zbirajo prispevke — najbolj so se izkazali učenci 5. in 6. razredov. Ko bo tole natiskano, pravijo, bo 1. le-tošnja številka Mladih dnevov že izšla — kot je izhajala že petnajst let. O tem naj priča tudi tale skromen izbor. Naša učiteljica Danes je hladen, deževen dan. Nič po-sebnega se ne dogaja. Vstanem, zajtrku-jem, pospravljam... Nato sedem za klavir in igram Mozarta. Krepki akordi preglasijo trkanje dežnih kapljic na okno. Ob lepi glasbi se spomnim tovarišice Tatjane. Ne vem, zakaj! Mogoče zaradi njene Ijubezni do glasbe in vsega lepega? Pred oči mi stopi njena podoba. Skromna. tiha in dobra. Meni se je zdela tako lepa! Vse nas je Ijubila in čutim, da nas še sedaj. Pomagala nam je pri učenju in marsikaj dobrega nas je naučila. Bila nam je druga mama. Da, svojo Ijubezen je dajala nam in jo daje še drugim za nami. Kadar nismo znali, nas je motrila z žalost-nimi očmi in nemalokdaj so se v njih zale-sketale grenke solze. Takrat nas je vse stisnilo pri srcih in skušali smo se, kolikor . je bilo mogoče potruditi, da smo zopet gle-dali vesel obrez naše učiteljice... Pa je prišlo leto naokoli, dobili smo spri-čevala in morali smo se ločiti. Zame je bilo to slovo zelo težko. Vedela sem, da sem izgubila najboljšo tovarišico. Minevala so leta. Srečavala sem jo na hodnikih in vsakokrat, ko sem jo videla, me je pogledala z vzpodbujajočim pogledom. Najino srečanje me je vedno znova nav-dalo z neko duševno mirnostjo. Še zdaj nas ima rada in tudi mi je nismo pozabili! Da, takih učiteljic je zelo malo. Učenci iz nižjih razredov tega še ne vedo. Ko pa bodo postali starejši, bodo spoznali, da je bilo vse, kar nas je učila naša učiteljica, koristno in da nas je Ijubila kot svoje otro-ke. Liljana Meden, 8.b š. I. 1974-75 Materina skrb zame Pred leti sem si zlomil nogo. Bil sem v bolnišnici v Ormožu. Pisal sem mami, naj pride pome. Takoj je prišla in odpeljala sva se proti Ljubljani. Zaradi slabega vremena sva morala v Ptuju izstopiti. Tam sem moral v bolnišnico. Mama me je tja kar nesla. Bil sem zelo težak, ker sem imel vso nogo v mavcu... Naslednji dan ji je zdravnik naročil, da moram v Ljubljani takoj v bolnišnico, sicer se mi noga ne bo pozdravila. V avtobusu sva sedla. Tedaj pa je prišel nek moški in zahteval, da vstaneva, ker da nimava rezervacij. Kljub prigovarja-nju potnikov se ni dal premakniti. Moral sem vstati. Mama me je držala na rokah. Čutil sem, kako so ji roke podr-htavale. V Celju je večji del potnikov iz-stopil in tedaj sva lahko sedla. Mama je obnemogla zaspala. Soze so mi stopile v oči, ko sem pomislil na njen trud. Doma sem jo vprašal. če me je težko nosila. Nasmehnila se mi je in odkima-la. Tedaj sem začutil, kako rada me ima in kaj vse bi storila zame. Bojan Ivanuša, 6.b š. I. 1966-67 ŽIVLJEIMJE PIŠE SVOJE ZGODBE Spoznali smo se v gorah. Bil je gorski vodnik in vedno je vestno opravljal svoje delo, čeprav je bil že nekoliko v letih. Se-deh smo v večerni-zarji pred kočo in gore so se dvigale nad nami, ožarjene od zad-njih pozdravov sonca. Tedaj mu je stekla beseda... Doma je bil \z Bohinja. Že v mladih letih so ga gore priklenile nase. Kot desetletni otrok je že poznal vse skrite kotičke okrog jezera. Za šolo mu ni bilo. Mnogo raje je plezal po gamsjih poteh in iskal skrite lisi-čine ter gnezdišča ruševcev. V mladosti je skusil marsikaj. Zgodaj mu je umrla mati, očeta sploh ni poznal. Vedel je le, da ga je kot varuha revirja zadela krogla divjega lovca. Bila je nesreča, so pravili. On tega ni verjel. Tudi sam je postal zaprisežen lovec. Po bohinjskih planinah je pasel svoj trop. Gamsi, srne, srnjaki, to je bila njegova ži- vina. Bili so časi, ko se je po naših planinah paslo veliko te divjadi. Pa so prišle bolezni in tropi so se krčili. Srce se mu je krčilo, ko je zakopaval ostanke mladičev pa brejih letnic. Potem so ukinili delo zapriseže-nega lovca in postal je gorski vodn'k. »To sem še danes,« je dejal in se zagle-dal v vrhove, ki so počasi tonili v mrak. »Kakor gora sem, ki stoji in gleda z vrha na Ijudi. Večen samotar, brez družine. Pravi gorski osamelec!« Gledal sem tega moža in začutil sem globoko "spoštovanje do njega. Oči so se mu svetile, na obrazu mu je ležal mir. čez čas. se je dvignil, planinsko pozdrav\|n z lahkim korakom odšel. V meni pa ŠKje zbudila misel: »Kakor viharnik, kakor vi-hamik, vsegnu kljubujoč!« Stojan Hergouth, 8.q š. I. 1974-75 PRIJATELJIČINA ŽALOST Nekega popoldneva sem pozvonila pri vratih št. 36. Dolgo sem čakala, Ijudje iz stolpriice so neprestano hodili sem ter tja. Na okenski polici Ksenijine sobe sem opa-zila lep šopek poljskih cvetlic. Zelo rada je imela marjetice, ki so jo spominjale na njeno mamo, ko sta še skupaj delali venčke ali pa ogrlice iz dehtečih travnih cvetlic. Kako je bila Ksenija včasih vesela in brezskrbna! Sedaj pa — kot bi jo nekaj zaprlo pred drugimi! Odkar ji je umrla mama, leto dni je 6d tega, ima le še očeta, ki jo razume in z njo preboleva težko ža-lost, ki jima je zagrenila polovico, morda celo živfjenje. V vratih je nekaj zaškrtalo. Prijateljica mi je odprla, a v njenin očeh sem zaznala bo-lečino. Da bi \o vsaj malo razvedrila, sem ji ponudila šopek svežih narcis, ki sem jih nabrala na našem vrtu. Rahlo se je na-smehnila, a samo zaradi vljudnosti. Kse-nija je bila vedno vljudna do vseh. Nato ji je nasmeh upadel in na ustnice je stopila groba črta, ki se ji je v tolikih mesecih žalo-sti že kar zarisala v obraz. Za nekaj trenutkpv naju je ločila groba tišina. Ksenija jo je prva prekinila in me po-vabila noter. Najin pogovor sem hotela obrniti čisto v drugo smer, a Ksenija se je tistega dne še enkrat razjokala pred mano. Nisem ji mogla pomagati, ker sem dobro vedela, da bi bila vsaka tolažilna beseda zaman. Tiho sem odšla iz sobe... Od tedaj je minilo že celo leto. Ksenije nisem več videla. Zvedela pa sem, da se je z očetom preselila daleč od tega prekle- tega kraja, ki je zlomil njeno mamo. Komaj so se namreč vselili v novo stanovanje, je elektrika stresla Ksenijino mamo do smrti. MOJCA MEDEN, 7. b š. I. 1977-78 JESEN Lastovke v logu zbirajo se, vsaka po svoje čivka lepo. Ko listje začelo odpadati bo, zbero se v jate, na jug polete. Listje odpada, lastovk ni več, spet vse je pusto, veselje je preč, A ko pride pornlad, se vrnejo, veselje in pesem nam prineso IGOR K0ČAR,5.a Šol. leto 1977-78 J NA VASI Pod hribčkom vasica stoji, skoz njopo- toček glasno žubori, na veji ptička lepo žvrgoli, ob vodi pa mlinček se lahno vrti. Krog streh tiho veter šušlja, po dvo-rišču pa mačka se z miško igra. Petelinček na vasi lepo je zapel in putke je s petjem privabil v hlev. JOŽICA MLAKAR, 7. e Š. I. 1967-68 Predstavljamo vam skupine iz naše občine DPD SVOBOOA Zadvor -- La Biche — Petan — E. Fritz. Gospod Evstah iz Šifike. Režija Hlnko Košak. 1976 KUD ANTON MEHLE Senožeti — C. Goldoni. Strlc Ihta. Režlja Cilka Pavčič. 1975 DPD SVOBODA Zalog — T. Partl|lč. Tolmun in kamen. Reži|a Franc Rajh. 1978 _ **^# ^..._. —.-------------------------------------------------------------------------------------------- _ —......_. _„— --------------------------------- KUD Dolsko — Š. Jerko. Gosposka kmetija. Režija Joža Carar. 1977 KUD Slape — VValfried. Maksel. Režija Vlnko Golob. 1978 KUD FRANCE PREŠEREN Javor—M. Bor. Raztrganci. Režija Andrej KUD Prežganje — M. Marlnc. Poročil se bom s svojo ženo. Režija Berčlč. 1974 Stanko Žontar. 1977 KUD Besnica — T. Partllič. Tolmun in kamen. Režl|a M. Žagar. 1977 KUD Hrušica — T. Partljič. Ribe na plltvini. Režlja Draško Šubic. 1978 Igralska skupina Saturnus — M. Marinc. Avtorlteta. Režlla Maks Bajc. Dramatskl krožek VI. glmnazlje — Večer po«zl|« in dramskih bssedil 1978 — Vihar. Režl|a Helena Potokar. 1978 Novoletna noč v votlini Grozljiv mrak se je polagoma plazil v no-tranjost votline in stopnjeval tesnobo. Te-sneje sem se prižel k Borutu in tipal za nje-govo desnico. Objela sva se in drhte pri-sluhnila divjanju snežnega viharja, ki je zasipaval vhod v votlino s svežim pršičem. Vsak najmanjši gib nama je povzročal hude bolečine. Rane so se zagnojile in so ob premikanju lelesa močno skelele. Sama sva, nebogljena, brez moči. To-variši so naju spotoma odložili in skrili, da se izognejo nagli obkolitvi; takoj kc bo mo-goče, pridejo po naju. Samota, mraz, lako-ta, uši, razbolene rane naju hudo pestijo. Negotovost, kaj bo z nama, lebdi nad nama kot Damoklejev meč, kajti belčki ne-nehno vohljajo tod okoli. Ob vzglavju imava vsak svojo »kragujevko«, za vsak primer. Odviješ varnostni čep, udariš ob kamen, zamižiš in čakaš tistih nekaj ne-skončno dolgih sekund, medtem ko bomba grozljivo šusti. Bombi nama je ob slovesu izročil komandir. V roki obračam nasekano jajčasto že-lezje in malce zlobno in z ironijo pripo-mnim: »Lepo novoletno darilce!« Naposled nastopi popolna tema. Ne maram teme, vendar je danes dobrodošla, kajti ponoči belčkov ne bo blizu. Tema in gozdovi so zanes-Ijivi varuhi partizanov.' Noč bo dolgočasna, neskončno dolga, groz-Ijiva. Za košček sveče in škatlico vžigalic bi dal vse na svetu. Če preživiva to vojno in dočakam svobodo, ne bom nikoli več v temi, vedno bom imel pri roki vžigalice. Borutu so obrača na slabše. Rahlo dvomim, da se bo izmazal. Svinčenki sia se rnu zarili v drobovje. Težko diha in obraz mu je vročičen. Jutri pride zdravniška pomoč, tako so obljubili tovariši. Lansko staro leto je bilo drugačno. Ko se je zmračilo, smo na novoletni jelki prižigali svečke, zlezli na toplo peč in ob partiji taroka in sladkih orehih dočakali novo leio. Nocoj se čas nikamor ne odmika. Z Borutom nepremično le-živa kot dve kladi. Opolnoči je mama postavila na mizo lepo za-pečeno orehovo potico in skodelice s čajem. Potem sem v skodelico zlil še šilce Tuma. V zgodnjih jutranjih urah sem zlezel v čisto, di-šečo posteljo in še dolgo zrl v dogorevajoče svečke. Oh, ta tema, kdaj jo bo konec! Najhuje me napadajo uši. Proti tem nadlež-nim zajedavkam sem brez moči. Drobnih živalic s privihanimi repki kar mrgoli na gnojnih ovojih. Gomazijo po negibnem telesu, se sladkajo s krvjo in povzročajo srbenje. Skušam zadremati. Ne gre! Obrnem se na desni bok, bolečine so nezno sne. Zdi se mi, kot da me nekdo prebada s tiso-čerimi iglicami. Zaskrbljena mama najbrž ta hip sedi ob peči in zamaknjeno zre v mrzlo zimsko noč. Boruta je objela rahla omedlevica. Počasi iz-davi nekaj nerazločnih besed. Morda je bolje, da ne vidim njegovega Irpečega obličja. Davi, ko se mu še ni obrnilo na slabSe, mi je pravil, kako nepozabno noč je lani preživel z Ireno. Tesno objeta, srečno zaljubljena sta se vračala z zabave. Šla sta skoz zasneženi park, za trenutek obstala ob neonski svetilki in z za-nimanjem opazovala snežinke, ki so poplesa-vale v ozračju. Potem sta prhnila v goščavo, se lovila in skrivala, kepala in valjala po svežem pršiču. Na Ireninem hlšnem pragu sta dolgo po- NAŠA SKUPNOST - 25. MAJ "Umetniška priloga. Ureja komisija pri uied-niškem odboru Nslc, janjo odgovarja Mar-jan Moškrič. stavala. Vroča, čutna usta so se vsesala druga v drugo. Zadnjikrat! Uh, kako peče in žge v drobovju. Prosi vode, hudo ga žeja. Skušam se dvigniti, da bi ob znožju zajel prgišče snega. Ne gre! Nemočen omahnem nazaj na otep slame. Ovoji so se ob pregibanju napeli kot strune in posneli tanke kraste, ki so prekrile rane. Zopet neznosne bo-lečine. Blažim jih s škrtanjem zob. Snežni vihar ne pojenja. Burja se besno za-ganja v votlino Zdi se, kot da bi hotela za vsako ceno doseči dvoje nebogljenih bitij ter jih poteg-niti v svoj hladni objem. Toda z Boruiom ždiva pod debelimi odejami in nama mraz ne more kar tako do živega. Vrh tega so tovariši vhod v vot-lino skrbno zastrli s smrekovimi vejami. Ledeni piš od časa do časa preglasijo streli a pušk in strojnični rafali sekajo v temno noč. Sli-šati je zamolkle detonacije bomb. Naši zopet napadajo. Surova vojna ne pozna novoletnih praznikov! Ob nepopisnih mukah se polagoma obrnem na levi bok. Utrujeni in izčrpani organizem na-posled premaga spanec... Zbudim se, ko je na vzhodu začela rdeti jutra-nja zarja in je zoprna noč jemala slovo. Steg-nem roko, da bi Borutu voščil srečno novo leto. Njegova roka je mrzla, negibna. Na prehodu leta je ugasnilo še eno mlado, neizživeto življenje. Koliko jih bo še? Streslo me je po vsem telesu, drhtel sem kot šiba na vodi, nisem več čutil ne bolečin ne mraza ne uši. Dolgo je trajalo, preden sem se zavedel. Pri srcu me je stiskalo, v suhem grlu davilo; ali — ali naj rečem, da me je bilo strah... Bridko sem se zjokal. Izgubil sem dobrega tovariša, sedaj sem na vrsti sam. Sežem po bombi. Toda roka omahne. »Ne, za to je še čas«, mi šepne neki notranji glas. Zunaj se je rojeval prelesten dan. Povsod naokoli je vladala blažena novoletna tihota. Vi-harno noč je zamenjalo sončno zimsko jutro. Oebela snežna odeja se je iskrila v soncu, kot da je posuta s samimi diamanti. FRANCE FAJDIGA NOVOLETNA NOČ