V libijski puščavi. - Roman. ,' Angleški spisal A. Conan Doylc. (Dalje). <J)obro, dobro! Rada vam verjamem — in ni tni lreba, da bi se šc na lastne oči prepričala o tem!« jc odgovorila gospodična Adams s Uiko prcpričcvalno odločnostjo, da so se vsi nasmehnili. Anicrikancc Headingly je pogiial svojcga oslička. Fardetove bescdc o «plačani komcdiji z derviši«, ki bi jo naj uganjali Angleži v Egiptu, mu niso šle iz glave in polkovnikova resnost, s katero je govoril o uporabnosti sudanskih vojakov, mu je vzl>udila dvome. Porabil jc priliko, ko so Amerikanke nckoliko zaostale, in se je lotil polkovnika. «Ali mislite«, ga je vprašal, «da sn derviši lod kjtblizu?« «Hm —«, je naredil polkovnik rcsno, «na desncm bregu Nila, lorej tamle na oni strani, kjer viditc tisto Łrnikasto gorovje, tam leži kakih štiridoset milj* pdto<i po Nilu navzgor utrj.cn angleSki Inbor Sarras. 'Onstran Sarrasa je šestdesct milj** puščave in divjine in nato ridete do pn-ih predstraž dervišev pri Akaši. iak jo ./»ložaj na desnem biTaii Nila. Tukaj na tevcm br''t;n. • 64 kilometrov. ** 96 kilometrov. kodcr mi scdaj potujcmo, ni ničosar nicd niuni in mcd dei-viši.« «Slcala Abusir jc na levem lnrgu, kajne?« «Da. Zato je v pretečenem k'tu izlete v Abusir angleška vlada prepovedala. Pa zdi se, da je sedaj toci mir.« «Torej smo čisto blizu dovišeni —! Kaj bi jih utegnilo zadrževati, da bi nas ne napadli?« »lh-av nič —!« je malomarno dejal diplomai Bro\vn, ki se je medtem pridružil. «N'ič! Strah morebiti pred zasledovanjcm. Napadejn nas lahko brez skrbi. Wadi Halfa jo daleč in lcble Su • danccv se ne bodo baii. Ako )ji nas napadli, bi zanjc nastalc tužave šelc, če bi nas holeli vleči seboj preko puščave na jug v Kartum. Dolga pol skozi pušuivo seiii do Wadi Halfe bi ulrudila njihove kamelc in Iržko bi ušli nngleški ]K>sadki iz Wadi Iiaile, ki bi so s spočiti- '. mi živalmi pognala za njimi. To si tudi derviši sami dobro preračunajo in zato takib roparskih ])ohodo\ zadn.je čase niti vcč ne poskušajo.« ; «Xa njihov strah se ne smemo preveč zanesti,« jo | pripomnil Brovsn. «Nikar ne pozabitc, da so doiviši fa- . natiki, najfanatičneja verska sekta uiohamedauov! j Pasli v boju z «nevcrniki«, lo je zanje najbolj zaslužno i dobro dclo in takhn junakom obcla Mohaimd najlepša nebesa. Razen tcga vcrujejo v svoj kismct. v neizbežno usodo, odločeno jini od siimega Allaha. Ne , strahu ti Ijudjc ne poznajo —!« Zamiiljeni so jezdili vsi trije nekaj časa. Sadie in njena teta sta prijezdili za njimi i nadaljni razgovor o nevaniostih, ki bi jih utegnilc doletcti, je bil v pričujočnosti boječib žcnsk nemogoč. Približali so se spet Nilu. To ni bil več tisti sanjavi, tuimi Nil, ki so se po njem vozili na «Kleopatri«, V naglein padcu je drvoS med ozkimi bregovi navzdol in više gori so videli ogromnc skale sredi reke, vsa penasta se jc vallla preko nji... To so bile brzice Nila. Olnežjc je stmio padaio v reko in visoke, čudno razklane pečine so delalo osUr rob nuxl puščavo in med dolinu. Visoka, polkrožua skala je šlrlcla iz teh drobnih pcčin. Tudi brcz dragomanove razlage so izletniki lakoj vedeli, da je lo skala Abusir, cilj njihovcga potovanja. Pred njinii je lcžala gladka peščena ravan in živali so sc pognale v tek. Na koncu ravnine je stalo par raztresenih črnikastih skal in med njiini so sc dvigali polomljeni stebri in zid s staroegiptovskinii napisi. Dragoman je zlezel z osla in počakal, da so gf došli njegovi varovanci in se zbrali krog njega. «Gospc in gospodje!« jc začel z velikim glasom «Tukaj vidite razvaline tempeljna iz šestnajstega stoletja pred Kristusom. Postavil ga je Tulmosis 111... kralj egiptovski, v proslavo svojih zmag nad Babilonei. — Tukaj vidite zapisano njegovo iine in tukaj jt njegova sliKa. Ujetniki obdajajo njegov bojni voz. I¦> tukiij- \e kazal s svojo jezdno palko po zidu — «vj dite, kaito odsekavajo ujctnikom desne roke. lamle v kotu jih je cel kup — same odsekane roke —!« «Strašno —!« je vzkliknila gospodična Adams. •Hvaia liogu, da ne živimo več v tistih časih!« «He —1« je malomarno dejal diplomat Brown. «Ni mnogo razlike med nekdaj in med sedaj! Orient je še vedno orient. Prav nič ne dvomim, da živijo par milj od nas krvoločni ljudje, ki —.« «Tiho —!« mu je šepnil polkovnik Cochrane. Četa izletnikov se je počasi porivala ob steni naprej in njihove ostre črne sence so se na njej čudno pomešavale s slikaini bogov, vojakov in ujetnikov iz davno minuiin časov —. ^ ustni so peščeno ravan za seboj in krenili med nizKe, gole, ou solnca ožgane griče. Ozka pot — pravzaprav le poredki sledovi — je vodila med skalami iz ene dolinice v drugo. Pogled naprej jun je zapiralo skalovje in za njimi so se porivali skalnati griči na pot, kakor bi jim hoteli za vedno odrezati vrnitev nazaj v svet —. Molk je legel na vso družbo in celo mladi, živahni in vedno veseli Amerikanki se je zresnilo lice sredi te pusle, strahotne okolice. Vojaki so prišli blizje in so stopali tesno ob slraneh izletnikov. Njihovi čevlji so škripali po truem kamenju. Polkovnik Cocbrane in Belmont sta jezdila na «elu. «Veste, Behnont,« je dejal Cochrane polglasno in nagnbal čclo, «mislite si 0 meni kar hoč«te, — da sem smešen ali da pretiravam, — ampak tale sotcska mi ne ugaja —!« Belmont se je kratko in pikro nasmejal. Ko smo sedeli v udobni obednici «Kleopatre« in se pomenkovali o izletu, takrat se jc zdela stvar preprosta, — toda sedaj, ko smo tukaj, scdaj ima izlet drugačno lice —! Sicer pa, kakor veste, skoraj vsak tcden hodi tod vsaj ena taka družba in nikoli se še ni kaj hudega pripetilo!« «Jaz za svojo osebo bi se ne menil za morebitne — slučaje, če bi bil v vojski,« je nadaljeval polkovnik svoje misli. «To je moj posel, moje rokodelstvo in — kak napad recimo je zame sam ob sebi umljiv, ako sem v sovražnikovi bližini. Toda če imate seboj ženske in takole — čredo, ki si ne ve pomagati, — tedaj je stvar zares ncprijetna, da ne rečem brezupna. — Seveda, možnost, da bi se nam kaj resnega pripetilo, je kakor ena proti sto, ampak če bi se zares kaj zgodilo, — no, niti mislili ne smem na to. In najznačilnejše pri vsem tem je to, da se tile zadaj niti ne zavedajo nevamosti, ki jim morcbiti prcti —.« Kakor bi botel potrditi zadnje polkovnikove besede, se je tedaj čul glas gospodične Sadie: «Mislim da so angleški krojači boljši, posebno kar se tiče na primer potne obleke. Njihov kroj kaže, bi dejala, resnejše, strožje črte. Pa za domačo obleko bi dala prednost pariškim krojačem. Imajo boljši okus, kažejo večjo nežnost v črtah in srečnejšo roko, posebno v izbiri in v nalaganju trakov in pentelj in druglh na~ kitov. Doma na primer nosim —.« Polkovnik se je nasmehnil Belmontu. «Vsekakor je videti, da je čisto mirna in brez vsakršne hude slutnje. Razume se, da bi nikomur, izvzemši vas, ne hotel povedati, kako mislim o nevarnosti, ki morebiti preti naSi dnižbi, — in upam, trdno upam, da so moji strahovi neutemeljeni.a «Hm —, da pridejo kedaj tu sem derviši na preŽA, to, bi dejal, je mogoče. Pa ne morem si misiiti, kako bi prišli k ^Vbusiru prav danes, ko smo mi tukaj —.« «Ce pomislite, da je bil naš prihod v Wadi Halfo naznanjen in da je vsak človek tod okoli že teden naprej vedel za naš nameravani izlet v Abusir — mislite na primer na Arabce, ki dajejo jczdne živali v najem! pomislite, prav vse to, pa se vam ne bo zdel preveč čuden slučaj, če bi danes čakali derviši na nas!« «Na vsak način je verjetnost napada zelo majhna«, je dejal Belmont samozavestno, pa v srcu jc bil vesel, da je njegova žena varno in dobro shranjena na «Kleopatr)«. Pečine in griči so se razmaknili, gladka ravan drobnega peska je spet ležala pred njimi vse tja do koničaste skale, h kateri so bili namenjeni. «Aja! Ajalt so kričali gonjači nad osli in udar na udar so padal« njihove gorjače na uboga živinčeta. V naglem dini so pojezdili izletniki preko gladkega peska, kakor je pafi kdo znal in mogel. Ustavili so se še le ob vznožju ska!e, kjer je ozka steza zavila strmo po griču navzgor.