626
M. O.: ,Belim menihom' v pozdrav.
Naši velmožje so kmalu vpili okoli:               Toda ljudje so dejali:
„Izginil je mir   iz   našega   kota,   kar je          „0, kajpada! Ovce niso več tako mirno pre-
Koren tukaj!   Vse   ljudi  je  nahujskal proti    našale vašihškarij!Zatonaj jih gosposka kroti!
nam! Cas je, da ga prestavijo odtodi!"            Vse naj služi vašemu sebičnemu nagnjenju!"
(Dalje.)
?Belim menihom' v pozdrav.
(O priliki otvorjenja stiske opatije.)
Dan zgodovinski je zor privel nam čez jasna pogorja,
Z radostno sčlzo v očeh rod blagoslavljaj ga naš! Mož plemenitih je broj objela spet zemlja slovenska,
Vek odvihral je od tod, kar so razstali se ž njo. Žalno razstali... Saj dom zapustili takrat so pregnanci,
Tujka ne — mati je njim zemlja slovenska bila. Sest Je stoletij in več z ljubeznijo jih negovala,
Sest so ji vekov in več zvesti sinovi bili. Blagi sin6vi! Pred duh pradavni mi stopajo časi:
Delali kaj za naš rod „beli menihi" so tod! Dlanvin srce in razum posvetili očetom so našim
Časne jim blagre deleč, k večni jih sreči vodeč. Sume slovenske so v raj izpremmjali žulji meniški
Tod, kjer ponosno polje ziblje zdaj polni svoj klas. Jadnih nešteto solza otrli so z lic siromakov,
Lačnim lomili so kruh, bdlnim hladili bolest. Zlate omike je svit zaz6ril nam ž njimi v deželo,
Prve učitelje v njih ded je dolenjski častil. Tihe pobožnosti vonj po selih so širili naših,
Sladko ljubezen do Nje, ki je Kraljica neba. Dlan in srce in razum posvetili očetom so našim —
Kaj naj daruje še več prave ljubezni krepost? Žrtev mi terjaš krvi? — O, lili so, lili jo tudi
Tod za naš narod in dom hrabri menihi nekoč! . .. Ne po bahatih gradeh — v meniškem je tihem zidovju
Našel zavetje naš ded, ko je navalil Turčin. Tu se boril je za križ, boril se za lastno svobodo,
In posvečene roke ščit mu bile so močan. Palo, oh palo je glav, a bratje —¦ črez trupla menihov
Moral je ljuti barbar, da je dosegel do nas! . . . Strašna in — lepa povest! Oh kdo bi pozabil jo, bratje,
Ce le hvaležnosti kal v prsih njegovih brsti? Ncirod naš zabil je ni, na veke ne bode je zabil,
Danes živeje kot kdaj zopet mu vstaja pred duh. Danes, ko slavne može, dobrotnike velike svoje
Zopet pozdravlja vesel v svoji sredini le-tod. — Dan zgodovinski zares! Sinovi Marijini zopet
Tu so razpeli svoj krov, rod kjer Marijin živi. . . Hvala ti, sveti Bernard — in hvala vam, beli očetje,
Narod slovenski vam ves hvalo prepeva v pozdrav! Narod slovenski je blag, on vreden je vaše ljubezni:
Dlan in sreč in razum zopet podajte mu v dar! —
M. O.