Od Guncelj proti Stanežičam
Idilika izginja
Nedelja je. Ena tistih nedelj pred mnogimi leti, ko so si Ijudje še vzeli čas in za kako sve-čanost slovesno oblekli narodne noše. Sku-pina mladih deklet in fantov \z Stanežič se na naši sliki pravkar vrača z enega od praznovanj nazaj v rodno vas. Fotograf, ki je hotel ujeti nji-hovo veselo razpoloženje, se je povzpel na bližnji Gošarjev kozolec, da bi nam tako poleg prijetne družbe ohranil tudi pogled na nekda-njo kmečko idiliko. In imel je kaj videti, kajti polje, ki so ga s trudom obdelovali kmetje iz Stanežič, Guncelj in Dvora, je še bogato obro-dilo: klasje zori ob poti, mali kozolček nadesni nestrpno pričakuje obilno žetev, bela cesta, popularno imenovana »srednja pot«, pa neo-krnjena veselo vijuga med obdelanimi njivami.
Komaj petnajst let je minilo, pa se nam z istega mesta ponuja čisto drugačna podoba. Da bi se tudi mi povzpeli na Gošarjev kozolec in vam predočili širšo panoramo današnjega stanja, si še pomisliti ne upamo, kajti kozolec se je moral pred dvema letoma umakniti na-raščajoči gramoznici. Tudi polje na desni strani kolesarske poti je ohranjeno le še na fo-tografijah. Na njegovem mestu že pet let zeva gramozna jama, ki se, skupaj z gradbeno ma-šinerijo, iz dneva v dan bolj širi. Mostiček na kolesarski poti daje slutiti, da je pod njim spe-Ijana nova cesta. Res je tako, kajti tudi polje na levi, kjer že dobro desetletje stoji daljnovod, so
lani pričeli odkrivati. Tiste male krpice zelenja pa, ki so še ostale, že počasi prerašča plevel.
Ko se včasih z nastopov vračamo domov in se zazremo v žalostno okolico naše vasi, se nam nehote vzbuja cel kup vprašanj. Npr.: ko-liko mladih bi lahko ostalo na domačijah, če bi \e njive ostale ter jim bogato obrodile, kot nekoč njihovim prednikom?... Koliko hrane bi lahko, zase in za trg, pridelali na tej zemlji pr-vovrstne kakovosti, bodisi v mirnem času, kot tudi v primeru gospodarske krize ali celo vojne?... Ali ne bi bilo s turističnega vidika bolje, da bi ta delček Ijubljanskega predmestja, ki pomeni vrata v Ljubljano, ostal neokr-njen???
In še bi se lahko vpraševali, kot se je že mar-sikdo pred nami, a kaj, ko se nam vse bolj doz-deva, da bo tudi v našem primeru obveljala le znana Dylanova pesem, ki pravi: »Poslušaj me zdaj, prijatelj ti moj, odgovor v vetru našel boš.«
Andrej Mrak