Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
I Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
I Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo: Mesečno	1»	190
• »
-k' ■■■■
m»r
. i -i -
Leto IV. - Štev. 49
Gorica - 4. decembra 1952 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Usoden pomen Karla Marksa
Pred nastopom Karla Marxa je bil komunizem lepa sanja bodočnosti. Saj je že leta 1842 nemški komunist, suhi šivankarček, Weitling izdal knjigo o komunistični bodočnosti, kjer med drugim piše: »Svobodni hočemo biti, kot ptičke pod nebom; brezskrbno, vedro, v sladki harmoniji naj nam poteka življenje, kakor njim.«
Komunizem je bil lepa utopija.
Francoska revolucija je osvobodila buržoazijo, delavca pa še bolj potisnila v železen oklep kapitalizma. Zato ni čuda, da se je delavstvo začelo dvigali zoper buržoazijo. Vendar bi pa to delavsko gibanje končalo v posameznih revolucionarnih poskusih.
Med tem pa je nastopil človek, ki je dal temu gibanju enoto in novo moč.
Ta mož je bil Marx.
Marx je komunizem idejno na novo osnoval in mu dal praktično ve-soljnost z mogočnim geslom: »Proletarci vsega sveta, združite se! Izgubiti morete le okove, pridobiti pa cel svet!«
Marxova filozofija je prav gotovo velika zmota, a zmota osnovana na veliki resničnosti. Zmotno je, da zasebna last ne more biti upravičena. Zmotno je, da je delo edini činitelj menjalne vrednosti. Zmotno je dosledno, da je vsak pridobitek oderuško delavcem izžet. A velika resničnost, ki je Marx nanjo oprl svoje zmotne trditve, je, da je veliko lastnine krivično prisvojene, veliko bogastva delavcem izžetega in da tiči dejansko v kapitalizmu veliko brezsrčnega oderuštva. Bilo je treba le poguma, da je Marx vrgel med množice prevratno geslo: kapitalizem — krvoses! K a osnovi tiste dejanske velike resničnosti, ki je Marx nanjo kazal, je pa tudi zelo naravno, da je njegova pogumna trditev o kapitalizmu-krvosesu v množicah vzbudila globok gnev in smrtno »razredno« sovraštvo.
A Marx ne bi bil to, kar je bil in kar je še — skrajen svetovni revolucionar —, če ne bi bil vrgel v množice še druge, mnogo strašnejše zmote, zmoto materializma.
Celotne Marxove filozofije množice ne umejo, umejo pa surove »rezultate« te filozofije. Že francoski liberalizem je vero narodov zelo o-slabil, a nekaj idealizma je vendarle še pustil, materializem pa uniči vse, kar dviga človeka nad vprašanja kruha in spolnega užitka. Rezultati Marxove filozofije so, da so pravnost, pravica in dolžnost le prazne besede, religija in krščanstvo le izmišljotine v človeški glavi pod pritiskom gospodarskih razmer. Vera je »opij«, ki z njim cerkve v službi kapitalizma opajajo ljudstvo, da misli le na umišljeno bodočo srečo, na »nebesa« onkraj resničnosti, resnično resničnost, ki pomeni za ljudstvo le bedo in hlapčevstvo, pa v upanju na boljšo posmrtnost topo prenaša. Tako se kapitalizem veselo debeli na stroške neumnih ljudi. Te surove rezultate Marxove filozofije so mase lahko doumele in jih pod vplivom množnih agitatorjev tudi verno sprejele. Verno so sprejemale in še sprejemajo Marxo-ve praktične zaključke: Rešitev zasužnjenega ljudstva je le revolucija, krvava revolucija, zakaj srečni posestniki ljudskega imetja se ne bodo nikoli radovoljno odpovedali bogastvu. Priprava na revolucijo — revolucija — diktatura proletarjata —- uničenje buržoazije — splošna »dolžnost« dela (»dolžnost« se je vtihotapila v to filozofijo) — pa veselo in srečno splošno uživanje sa-
dov skupnega dela: to so postaje tega evangelija do nebes na zemlji.
Še neki nauk je pri Marxu globoko vdelan v ves sistem, nauk o dialektiki. Marxov materializem je dialektični materializem. Tega nauka množice sploh ne razumejo. Agitatorjem pa dobro služi, kadar kaj ne gre prav iti je treba ubrati nova pota. Take spremembe, pravijo, zahteva dialektika in taktika se mora po teh zahtevah ravnati.
Pred Marxom je bil komunizem sanja o sončni državi, utopija; po Marxu je komunizem organizirana velesila.
Marxova oseba je velik mejnik v zgodovini.
Janez
Praški proces
Enajst smrtnih obsodb
Praški proces zoper Slanskega in njegove tovariše se je končal z e-najstimi smrtnimi obsodbami in s tremi obsodbami na dosmrtno ječo. Med obsojenimi sta tudi glavni tajnik komunistične stranke Slanski in bivši zunanji minister Clementis.
V- svojem triurnem govoru, v katerem je zahteval smrtno kazen za obtožence, je generalni prokurator (glavni tožilec) omenil med drugim, da se je češkoslovaško ljudstvo po likvidaciji Beneševe drhali zavedlo, da ima med seboj neko drugo vohunsko drhal, ki se ni borila za koristi ljudstva, ampak za koristi kapitalističnih izkoriščevalcev.
Kar se tiče gospodarske sabotaže, je tožilec trdil, da je skupina Slanskega še posebej kriva, ker je zane-
marjala produkcijo kovinskih rud, neželeznih kovin, sintetičnega goriva in sintetičnega gumija, pri tem pa podpirala tekstilno, čevljarsko in avtomobilsko produkcijo, to je produkcijo blaga, ki se je izvažalo po zelo nizkih cenah, in sicer z namenom, da bi ostalo češkoslovaško gospodarstvo še nadalje odvisno od gospodarstva kapitalističnih držav.
Glavni tožilec je trdil nadalje, da je skupina Slanskega prekršila temeljno načelo, ki se glasi, da je treba organizirati armado po vzorcu rdeče armade ter da jo morajo iz-vežbati sovjetski strokovnjaki. Vse to da se je zgodilo z Beneševim sodelovanjem, ki je hotel urediti armado po zapadnih načelih.
Glavni tožilec je končal svoj govor s temile besedami: »Vaša razsodba naj udari kot jeklena pest brez vsakega usmiljenja; naj kakor ogenj izžge to izdajstvo do korenin, naj bo kakor zvon, ki kliče našo lepo domovino k novim zmagam na poti proti soncu, proti socializmu!«
Svetovno časopisje si razlaga praški proces na različne načine. Nekateri vidijo v njem nekako oživitev antisionizma, kajti enajst obsojencev je judovskega pokolenja. Drugi vidijo v njem izid boja med Slan-skim in Gottwaldom, boja, ki ni mogel končati drugače kot s padcem enega ali drugega in njunih pristašev. Tretji smatrajo obsojence za spravne žrtve, ki so jih žrtvovali praški mogotci, da bi dokazali Moskvi, da so odločeni- .»rediti državo v sovjetskem smislu, ter da bi s tem rešili lastne glave.
Naj bodo vzroki padca Slanskega in Clementisa in njunih tovarišev eni ali drugi, gotovo je le to, da so bili žrtvovani, ker je Sovjetska zveza zahtevala njihove glave ali vsaj odobravala njihovo likvidacijo.
STARA GARDA ODHAJA
V. E. Orlando in kraljica Helena umrla
PROTESTI ZOPER TITOV ORISK
V LONDONU
V	angleški spodnji zbornici je prišlo 24. novembra do burnih protestov zoper nameravani Titov obisk v Londonu.
Do protestov je prišlo, ko je zunanji podtajnik Nutting naznanil, da pride Tito meseca marca v London in da se bodo takrat nadaljevali razgovori o skupnih zadevah, ki jih je pričel Eden pretekli september v Beogradu. Komaj je namreč končal Nutting svoj govor, ga je vprašal poslanec Severne Irske O’Neil: »Ali se zavedate, kakšen odpor je zavladal med verniki Zedinjenega kraljestva, Škotske in Irske ob misli, da je bil la človek povabljen, da nas obišče, medtem ko še vedno preganja vero v svoji deželi? Ali se upa vlada zagotoviti, da bo sporočila Titu med obiskom, da med obema državama ne more biti ne prijateljstva ne sodelovanja vse dotlej, dokler se bodo ta preganjanja nadaljevala?«
Nutting je odgovoril precej diplo-matično: »Zavedam se, da so bile tozadevne pritožbe od strani visokih cerkvenih oblasti in da ni dvoma, da so prišle le pritožbe do ušes Jugoslavije.«
Laburistični poslanec Jarrow pa je naslovil na zunanjega podtajnika sledeče vprašanje:	»Ali je znano
vladi, da je Tito navdušen komunist in da se je celo proglasil za vodjo edine vlade, ki tolmači najbolj natančno Marxov in Leninov nauk? In z ozirom na to, je nadaljeval poslanec Jarrow, ali more
vlada garantirati, da tisti, ki se bodo udeležili Titovega sprejema, ne bodo pozneje obtoženi simpatiziranja s komunisti?«
Nutting je odgovoril, da se nanaša vprašanje na skrajno neverjeten slučaj.
Toda resnici na ljubo bodi povedano, da je imel tudi Tito svoje zagovornike. Tako je laburist So-rensen omenil, pa ne posebno srečno, da je prebivalstvo Anglije razdeljeno glede vere ravno tako kot glede politike na dvoje in da se dobijo kristjani, katerim je Tito vsaj tako krščanski kot gen. Franco. Laburistični poslanec Dodds pa je poskušal zagovarjati Tita s tem, da je poudaril, da je imela Jugoslavija v zadnji vojni še enkrat toliko mrtvih kot Anglija in Združene države skupaj. Ni pa povedal tega, da je večina teh ljudi padla zaradi bratomorne vojne, ki so jo uprizorili komunisti, da bi tem laže prišli do oblasti.
Zadnji napad na zunanjega podtajnika je prišel s strani poslanke Aliče Cullen, ki je zastavila tole vprašanje: »Ali se vlada zaveda, da trije milijoni Angležev (katoličanov) ne bodo dali samo nobene dobrodošlice Titu, ampak da bodo z vso vnemo zoper njega protestirali?«
Te protetste zoper Tita in njegov nameravani obisk v Londonu so mnogi listi ignorirali. Tudi londonski radio je iz razumljivih razlogov o tem molčal.
V	ponedeljek 1. dec. zvečer je v Rimu v svoji vili umrl stari italijanski politik in narodnjak Vittorio Emanuele Orlando v starosti 92 let. Pokopali so ga v sredo z vsemi častmi v baziliki sv. Marije Angelske v Rimu, tam, kjer so zakopani drugi zmagoviti vodje iz prve svetovne vojne Armando Diaz in ostali. Z Orlandom je izginil nov predstavnik stare demokratične Italije izpred Mussolinijevih časov. Sforza, Croce in sedaj Orlando so bili na političnem in kulturnem polju trije predstavniki nekdanjega italijanskega liberalizma, ki je izvedel ujedinjenje Italije in vpeljal demokratični režim liberalnega kova.
Viktor Emanuel Orlando je bil Sicilijanec po rodu in po krvi. Izviral je iz stare in slavne sicilijanske družine, ki je dala več borcev v bojih za ujedinjenje. Rodil se je v Palermu leta 1860 ter je postal vse-učiliški profesor. Kot tak je predaval pravo na univerzi v Messini ter bil tam kolega bi. Contarda Ferri-nija. Pozneje je prišel na univerzo v Palermu in nazaduje v Rim. Tu je ostal profesor do zadnjega.
Politiki se je posvetil od leta 1898, ko je bil prvič izvoljen za poslanca. Pozneje je bil večkrat minister pravosodja, notranji minister med prvo vojno in celo ministrski predsednik v onih za Italijo tragičnih dneh po znanem umiku pri Kobaridu. V tem času, od oktobra 1917 do junija 1919, je znal vliti italijanskemu ljudstvu vero v zmago in je uspešno pobijal disfatizem, ki se je hotel lotiti ljudskih mas. Ob koncu vojne leta 1918 je zastopal Italijo na mirovni konferenci v Versaillesu, dokler se ni užaljen odstranil, ker je videl, da zavezniki ne ravnajo z Italijo tako, kot je menil, da Italija zasluži. Tedaj je tudi odstopil kot ministrski predsednik.
Pozneje je ostal še vedno poslanec do nastopa fašizma. Mussolini bi si bil rad pridobil naklonjenost starega Orlanda in mu je predlagal, da
ga imenuje za senatorja do smrti. Toda Orlando ponudbe ni hotel sprejeti. Prav tako ni hotel priseči kot profesor na univerzi in je zaradi tega moral pustiti službo.
Po vstopu zaveznikov v Rim, junija leta 1944, je postal prvi predsednik obnovljenega parlamenta. Kot star izkušen politik in navdušen patriot je Orlando ostal do zadnjega pobornik strogo nacionalne politike. Po svojem duhovnem ustroju pristen liberalec je Orlando znal najti pravi odnos do krščanstva. Čeprav ni bil pristaš demokrščanske stran-ke, je ostal veren in praktičen katolik, ki je užival velik ugled tudi v Vatikanu, ker je sam iskreno spoštoval sv. očeta in Cerkev.
Smrt bivše italijanske
kraljice Helene
Dne 28. novembra zjutraj je v Montepiellieru na Francoskem, kjer je več let prebivala, umrla bivša italijanska kraljica Helena Savojska v starosti 79 let. Rodila se je na Cetinju v Črni gori kot hči črnogorskega kneza Nikole Petroviča Njegoša. Vzgojena je bila na dvoru ruskega carja Nikole. Z neapeljskim knezom in poznejšim kraljem Viktorjem Emanuelom se je poročila leta 1896. Imela je štiri hčere in e-nega sina. Nihče izmed otrok ni bil prisoten pri njeni smrti, ki je nastopila nenadoma, potem ko je bila že skoro okrevala od težke operacije, ki jo je prestala 10. novembra. Takrat so jo njeni še živeči otroci še zadnjič videli, nato so se razšli, ko so ugotovili njeno ugodno zdravstveno stanje. Vsi so bili o njeni smrti brzojavno obveščeni in so nemudoma odpotovali. Pogreb se je vršil v ponedeljek.
Še predno je mogla Amerika izraziti svoje uradno stališče o indijskem predlogu vojnih ujetnikov, je Sovjetska zveza zavrnila ta predlog, akoravno je bil bistveno bolj ugoden sovjetskemu kot ameriškemu stališču. Saj to je bil tudi razlog, da so imele Združ. države precejšnje pomisleke napram njemu. Pa vam pride kakor strela z neba zavrnitev indijskega predloga s strani Sovjetske zveze. Najprej se je oglasila sovjetska agencija Tass, ki je kritizirala indijski predlog, češ da ni drugega kot skrbno prikrit ameriški predlog in da ima namen zadržati v ujetništvu vojne ujetnike, kai da je kršitev določil genfske konvencije.
Komentar agencije Tass je dal slutiti, kakšno bo stališče, ki ga bo Rusija zavzela glede indijskega predloga. In res je Višinski, zunanji minister Sovjetske zveze, dva dni pozneje zavrnil indijski predlog glede repatriacije vojnih ujetnikov z istimi razlogi kot agencija Tass, obenem pa obtožil Združ. države, kako nečloveško ravnajo z vojnimi ujetniki.
Kljub zavrnitvi indijskega predloga s strani Sovjetske zveze je večina zastopnikov mnenja, da je potrebno, da glavna skupščina odobri indijski predlog, da dokaže svetu, da so Združeni narodi napravili vse, kar
je bilo mogoče, da bi končale vojno na Koreji. Z odobritvijo predloga bi bil postavljen obenem nekak temelj za poznejša pogajanja, če bi se zljubilo kdaj pozneje Sovjetski zvezi skleniti mir na Koreji. Indijski predlog bi bilo treba v tem slučaju nekoliko spremeniti ter bolj natančno določiti usodo ujetnikov, ki bi se ne hoteli vrniti domov. Indija se je spremenitvi svojega predloga začetkoma nekoliko upirala, pozneje pa se je udala. Po novem indijskem predlogu bi o tistih ujetnikih, ki bi se v 90 dneh po sklepu premirja ne vrnili domov, odločala politična konferenca, kot je predvideno v pogodbi za premirje. O vojnih ujetnikih, ki bi jih politična konferenca ne vrnila domov v 60 dneh, bi odločala OZN.
Medtem je bilo v politični komisiji OZN sklenjeno, da se indijskemu predlogu da prednost razpravljanja pred vsemi ostalimi. Po lem sklepu je Višinski začel slavili celo vrsto popravkov indijskemu predlogu.
Tudi rdeča Kitajska je medtem menjala svoje zadržanje in odklonila predlog Indije.
Na končnem glasovanju dne 2. dec. so sprejeli indijski predlog soglasno vsi razen peterih držav komunističnega bloka.
Druga adventna nedelja
Iz svetega evangelija po Mateju (11,2-10)
Tisti čas, ko je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, je poslal dva svoja učenca in mu rekel: n Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?«. — In Jezus jima je odgovoril: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta slišala in videla: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja, in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.«
— Ko pa sta ta dva odhajala, je začel Jezus ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevskih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, še več kot preroka. Zakaj, ta je tisti, ki je o njem pisano: file j, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj!'
*
NEUPOGLJIVA PODOBA PREDHODNIKA
Janez je žrtev čistega nauka morale. V ječi Herodovi je, tam v trdnjavi Maheron. Plačuje v težkih verigah nezmagljivo moč in junaško hrabrost, ki ga je peljala prav v kraljevo hišo, kjer je v obraz zabrusil nečistemu kralju njegov sramoten zločin: »Ni ti dovoljeno!« V ječi, sredi pomanjkanja, sramotenja in trpljenja, piše zadnjo stran svojega apostolskega življenja, ki ga bo v kratkem zapečatil z lastno krvjo za čistost nauka. Zlomil se bo, ne pa uklonil. Tak je Janez Krstnik, predhodnik Kristusov.
Ni mogoče sklepati kompromisov z naukom in moralo, ne jih priličiti okoliščinam. Nauk in morala nista svobodno mnenje ljudi, o katerem se lahko razpravlja, katero se lahko sprejme v celoti ali samo na pol, ali pa odkloni. Nauk in morala sta od Boga, torej nespremenljiva:	Janez
gre raje v smrt, kakor da bi izdai nauk in moralo. Kdor misli na rešitev zemskega življenja in zato zanika vero in nauk, izgubi večno življenje; kdor pa je nasprotno pred izbiro: ali Bog ali življenje, in se odločno postavi na božjo stran, ta najde večno življenje.
Pred Janezovim pogumom se sramujemo. ker trepetamo pred smešno kritiko majhnih ljudi in pred sme-
hom na naš račun onih, ki nas z zbadanjem odvračajo od zvestobe Bogu in njegovim naukom.
Janez ni poslal svojih dveh učencev zaradi sebe, saj ni dvomil o božjem poslanstvu Kristusovem, ne o njegovem mesijanstvu. Hotel je utrditi vero učencev, da bi bila trdna in močna kakor njegova, hotel je, da sledijo Učeniku pri njegovi apostolski poti. Tako mora biti hrepenenje pravih apostolov:	drugim
posredovati svojo trdno vero in jih tako pripeljati h Kristusu.
Značilen je Jezusov odgovor učencema Janeza Krstnika. Mesija potrjuje svoje božje poslanstvo, ne z blestečimi besedami, ne z besedičenjem in dokazovanjem, marveč z deli. Jasna beseda je to, ki ne potrebuje nobene razlage, nedvoumna, ki jo razumejo vsi, tudi oni, ki niso študirali.
Podobno moramo odgovarjati mi na vprašanje, če smo kristjani. Ni zadosti, če rečemo, da smo, treba je to dokazati z življenjem. Naše delo, vidno in nevidno, ne sme biti v nasprotju z zunanjim izpovedovanjem vere. Kdor preklinja, oskrunja praznike, krade, živi pohujšljivo, sovraži, ne moli, hudo zanemarja dolžnosti svojega stanu, ta ne more reči, da je res kristjan.
Vero je treba ne satJio izpovedovali, marveč jo živeti! Evangelij mora prekvasiti vse naše vsakdanje življenje, opravilo in skrbi. Samo tako smo kristjani in imamo pravico se tudi imenovati s tem imenom.
Dela, katera našteva Gospod, so dela ljubezni, ki pričajo Janezu o Kristusu. Ljubezen je pravi znak pravega kristjana! »\ tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.« (Jn 13,35). Kaj smo že storili onim, ki so v duhovni in materialni revščini? Ni bolj nekrščanskega kakor je egoizem brez mere in brez sočutja za bedo bližnjega, ki se za solze svojih bratov v Kristusu ne zmeni. Ne sentimentalna ljubezen, marveč praktična, dejavna, posledica žrtev in odpovedi je najlepša podoba pravega krščanstva. In tako mora biti naše življenje.
*
Prosimo Gospoda, naj bi vedno s pomočjo njegove milosti znali izpovedovati tako neuklonljivo našo vero pred svetom, kakor je to dela! Janez, predhodnik Gospodov. In ljubezni ga prosimo, ki naj spremlja našo vero kot vonjava pred ljudmi in Bogom po dobrih delih!
Nadškof Alojzij Stepinac kardinal
Lahko rečemo, »la je za vse nepričakovano prišla vest o imenovanju novih kardinalov. V soboto je vatikanski Osservatore Romano prvi prinesel to vest in takoj so jo ponovile vse radijske postaje sveta, štiriindvajset je novih kardinalov, ki jih bo sv. oče potrdil na tajnem konzistoriju, ki bo v nedeljo 12. januarja prihodnje leto. Med njimi je po številu največ Italijanov in sicer 11, to pa zato, ker je od zadnjega konzistorija umrlo precej italijanskih kardinalov, zlasti onih v d'i-nem pastirstvu. Na njih mesto je sedaj sv. oče imenoval nove kardinale. Tako bo postal kardinal patriarh v Benetkah msgr. \go-stini, dalje nadškof v Bologni Lercaro, v Neaplju Mimmi, v Genovi Siri. Poleg teh Štirih je sv. oče imenoval za kardinale 5e sedem ital. monsignorjev, ki so do sedaj bili v diplomatski službi ali pa v llimu kot predstojniki raznih kongregacij. Tudi na teh mestih je umrlo več kardinalov, ki jih je hi!o treba sedaj nadomestiti.
Vrhu teh kardinalov italijanske narodnosti je še 13 drugih iz raznih držav in delov sveta. Toda največje iznenadenje je bilo imenovanje za kardinala dveh nadškofov onstran železne zavese, to je nadškofa v Varšavi msgr. Višinskega in pa zagrebškega nadškofa msgr. Stepinea. Nadškof Štefan Višinski je postal varšavski nadškof po smrti kardinala Hlonda. Istočasno kot nadškof v Varšavi je Višinski tudi primas poljski, to se pravi prvi izmed poljskih
slov. Trenutno, kot je znano, biva kardinal Stepinac v rojstni vasi Krasiču kot politični konfiniranee.
Pravijo, da je msgr. Stepinac zvedel za svoje imenovanje za kardinala šele v nedeljo, ko so prišli k njemu ameriški časnikarji ter mu to povedali. Trdijo tudi, da se je izjavil, češ da ne pojde v Rim po kardinalski klobuk, ker ve, da bi se v tem primeru ne mogel več vrniti v Jugoslavijo. Hoče rajši ostati tam, kjer je.
Titove oblasti so novico o imenovanju msgr. Stepinea za kardinala sprejele zelo nepovoljno. Časopisje je prav tako komentiralo to imenovanje z zelo nelaskavimi izrazi. »Primorski dnevnik« je prinesel vest pod naslovom: »Vojni zločinec v kardinalskem plašču«. Katoliški Hrvatje in Slovenci so pa to vest gotovo sprejeli z največjim zadoščenjem, saj jim je dokaz, da sv. oče spremlja njihovo borbo zoper nasilje jugoslovanskega režima s sočutjem in občudovanjem.
ZA KATOLIŠKI DOM
Odmevi iz ZDA in Kanade
škofov. Ker trenutno Poljaki nimajo nobenega kardinala, je sv. oče hotel v msgr. Višinskem odlikovati ves poljski narod za vztrajno zvestobo, ki jo brani do sv. Cerkve tudi v teh tako izredno težkih časih.
Vendar pa gre danes med novimi knezi sv. Cerkve prvo mesto neustrašenemu msgr. Stepineu. Če so drugi odlični po svoji učenosti ali modrosti v vladanju svojih škofij, je zagrebški nadškof odličen po vseh teh prednostih in vrhu tega se po svoji neustrašeni izpovedi sv. vere. Nadškof Alojzij Stepinac je danes poleg kardinala Mindszentyja za sv. očetom najbolj poznana katoliška osebnost. Zaradi njegove obsodbe pred titovskim sodiščem v Zagrebu leta 1946 na 16 let ječe in še bolj zaradi svoje neustrašenosti, s katero je zagovarjal pravice Cerkve pred sodiščem in pozneje ves čas tudi v zaporu, je njegovo ime postalo slavno v vsem svobodnem svetu. Postal je nekako simbol boja za svobodo zoper komunistično diktaturo.
Msgr. Stepinac se je rodil v Krasiču na Hrvatskem leta 1898. Za duhovnika je šel študirat po dokončani svetni univerzi. V bogoslovju je bil gojenec Germanika v Rimu in je študiral na gregorijanski univerzi. Posvečen je bil leta 1930. Štiri leta nato je postal že pomožni zagrebški nadškof ter po smrti msgr. Bauerja pravi zagrebški nadškof. To čast ima še vedno, čeprav prej v zaporu in sedaj že eno leto v konfinaeiji ne more vršiti svojih dušnopastirskih po-
Iz življenja Cerkve
Komunistična vzgoja
Agencija »Adn« poroča, da je Tomaž Frejka, sin na smrt obsojenega Ludvika Frejka, poslal za časa praškega procesa predsedniku sodišča pismo, v katerem je zahteval smrtno obsodbo svojega očeta. Pismo se je takole glasilo:
»Zahtevam najhujšo kazen za svojega očeta, to je smrtno kazen. Šele sedaj sem spoznal, da je bilo ono bitje, ki ni vredno človeškega imena, moj na j večji sovražnik. Sem vdan komunist in vem, da mi bo sovraštvo do očeta dalo novih moči v boju za komunistično bodočnost domovine. Prosim Vas nadalje, da pokažete to pismo mojemu očetu in da mi daste priložnost, da mu zgoraj navedene besede osebno v obraz povem.«
Slovenski starši, ki želite imeti tako ljubeznive sinove, delajte in poskrbite za to, da pride komunizem s svojo brezbožno vzgojo tudi pri nas do oblasti!
Pij XII. in Eisenhower
Kakor poroča agencija Kipa, je izmenjava brzojavk med papežem Pijem XII. in novim predsednikom konfederacije Eisen-hovverjem napravila izredno ugoden vtis v katoliških krogih Amerike. Katoliško časopisje se pri tej priliki spominja govora, ki ga je imel Eisenhower kot vrhovni po-veljnk NATO meseca maja v Zeistu na Holandskem, v katerem je označil svetega očeta za duhovnega vodnika svobodnega sveta proti komunizmu in poudarjal, da morajo za njegovim vzgledom vsi, ne samo duhovščina. »Dasi sem protestant, je izjavil Eisenhovver, »priznam, da čutim potrebo izjaviti, da je borba, ki jo vodi Pij XII. proti brezbožnemu komunizmu, vredna vsega občudovanja. Težki korak svobode mora imeti osnovo na verskih temeljih. Vera in svoboda morata biti neločljiva pojma.«
Komunistični kongres za mir
Državni deparlment je dal v zvezi s »kongresom narodov za mir«, ki bo v decembru na Dunaju, posebno izjavo, v kateri poudarja, da za kongres doslej se niso vprašali dovoljenja avstrijsko vlado, ki je izjavila, da je kongres samo manever komunistične propagande. Da to odgovarja resnici, kaže zlasti dejstvo, da organizirajo kongres najvišji vrhovi komunistične stranke in da pošljejo nanj samega slovitega propagandista, Ilija Ehrenburga. Pravi namen tega in takih kongresov je povedal Stalin, ko je dejal, da morajo vse komunistične stranke pričeti z organiziranjem ljudskih front. Kongres ima en sam namen: služiti sovjetski politiki in pospeševati napadalnost, istočasno pa za zunanji videz voditi kongrese za mir.
Z ozirom na ta kongres sta 2 franc, škofa v posebnih okrožnicah svojim vernikom tudi o tem kongresu govorila. Nadškof mesta Bourges piše: »Gibanje za mir, kakor ga propagira bodoči kongres, ima brez dvoma gotove politične namene. Posamezniki, ki so h gibanju pristopili, ne bodo mogli spremeniti poti, ki si jo je gibanje zastavilo ob začetku svojega obstoja. Katoličani imajo svoje gibanje v »Pax Christi«, ki je vedno pripravljeno sodelovati s sličnimi organizacijami, ki sc trudijo za mir med narodi.« Drugi nadškof iz mesta Aix piše svojim vernikom: »V gibanju za mir so brez dvoma ljudje z najboljšo voljo, a jo tudi dejstvo, da se komunistična partija poslužuje tega gibanja kot orodja za svojo politiko. Brez dvoma ima to gibanje nekaj pravilnih načel, a ne upošteva onih pogojev, katere navaja Pij XII. v svojem božičnem nagovoru leta 1948. Katoličani niso proti miru, a nočejo kakršnega koli miru, marveč hočejo mir, ki je pravi krščanski mir, o katerem je govoril papež«
Ko smo Slovenci v Italiji prišli do nujnega sklepa, da si zgradimo Katoliški dom, smo predvsem potrkali na usmiljena srca naših ameriških bratov, kajti zavedali smo se, da so naše moči prešibke za ostvaritev tega tako težkega načrta. Dasi nas je nekoliko motila misel, da predstavljajo danes slovenski izseljenci v Ameriki edini vir, iz katerega nenehno črpajo premnogi v bedi in pomanjkanju živeči bratje, vendar smo upali, da bo v njih velikodušnih srcih prostora tudi za naše potrebe. In to upanje nas ni varalo.
Zamisel o Katoliškem domu je pri nas še plaho stopala v javnost, ko se je v Clevelandu že osnoval centralni odbor, ki je zbral v svoji sredi odlične može in vnete versko-kulturne delavce med rojaki v tujini. Osrednji odbor je poskrbel tudi za ustanovitev dveh podružnic: ene v mestu Ontario za Kanado in druge v Neiv Yorku, ki ju vodita naša nepozabna rojaka prof. Mirko Rener in dr. Alfonz Čuk. Naši požrtvovalni izseljenci so takoj stopili na delo in zasnovali široko ter podrobno propagando z namenom, da zainteresirajo vsakega slovensko čutečega človeka in zbudijo v njem sveto navdušenje za skupno narodno dolžnost. Iz člankov, ki jih objavlja naše časopisje v tujini, veje popolno razumevanje za naše potrebe, topla ljubezen do slovenskega brata, ki je tujina ni mogla zamoriti, in navdušena pripravljenost, mu dejansko priskoči na pomoč.
Poziv k sodelovanju je odjeknil celo na Severni Alaski, od koder se slovenski izseljenec oglaša s svojim prispevkom in pristavlja:	»Sveta in krščanska dolžnost
nas novih naseljencev je, da podpremo in
postavimo dom onim, ki še trpe. Dom jim bo zatočišče in zbirališče v najtežjih urah... Prav iz srca vam želim, da bi se kmalu uresničil vaš načrt in da nam bodo mogli kmalu zapeti goriški in beneški Slovenci:
»O Bog vas sprimi, ko po dolgi hudi zimi
prileteli ste nazaj...« (S. Gregorčič J.«
Ameriški bratje se zavedajo, da nam je treba takoj pomagati: »Potreba po lastnem katoliškem domu na Goriškem pa je res tako velika in tako važna, da bi si kasneje gotovo očitali, če bi jo danes prezrli. Treba je pomagati danes, čez nekaj let bo morda prepozno.« (Ameriška domovina, 3. okt. 1952).	— Hvaležni smo rojakom v
Ameriki za te stvarne besede, kakor smo jim nadvse hvaležni za vso dejansko pomoč, ki nam jo nudijo. Pri tem pa delajmo in žrtvujmo tudi sami, kajti mi smo prvi, ki bomo okusili sad tega skupnega narodnega dela.
gk -
Darovi za Katoliški	dom
D. B. mesečni prispevek -	-	L	1.000,—
N. N.................................  7.000.—
Darinka Rutar - Mervič -	-	»	10.000.—
Rutar Marija -----»	500.—
Jerkič Ludvik	»	2.000. --
Gdč. Pečenko........................»	12.000.
Nabrano pri koncertu v Golici	'*	13.705.
Č.g. Jerman Anton iz Bolzana	»	3.000.—-
B. I. iz Gorice -	-	-	•	»	1.000.
Seznam darovalcev se nadaljuje v prihodnji številki.
Še nekaj o slovenskem kat. shoda v Argentini
Prelat dr. Odar, rektor slovenske bogoslovne fakultete v Argentini, je dal pobudo, da vsaj Slovenci na svobodi dostojno proslavijo šestdesetletnico prvega slovenskega katoliškega shoda, če je že v domovini ne morejo, in sicer s slovenskim katoliškim shodom v izseljenstvu. Ta se je vršil v preteklem našem poletju — v Argentini pa v njih pretekli zimi - v Buenos Airesu. Prvi slovenski katoliški shod se je vršil v Ljubljani leta 1892, zadnji pa leta 1923 istotam.
Pobudnik katoliških shodov med Slovenci je bil Goričan, škof dr. Anton Mahnič. Ti shodi so bili nekaki narodni parlamenti, na katerih so si katoličani po treznih debatah v pripravljalnih odborih nakazali in izglasovali smernice za načrtno katoliško udejstvovanje v javnem in zasebnem življenju za določeno dobo. Te smernice so imenovali resolucije katoliškega shoda. Že prvi slovenski katoliški shod, ki je bil sklican eno leto po papeževi delavski o-krožnici »Rerum Novarum«, je postavil temelje krščanskemu socialnemu programu med Slovcnci in nakazal smer bodočemu socialnemu, kulturnemu, gospodarskemu in narodnopolitičnemu delu v naši ožji domovini. Ta shod si je postavil predvsem nalogo dvigniti versko zavest med Slovenci in nakazati pota za ozdravljenje soeialno-go-spodarskega stanja našega ljudstva, ki je bilo v tistih časih zelo žalostno. Dr. Janez Ev. Krek, ki se je prav isto leto vrnil od svojih študij na Dunaju, je z vso mlado gorečnostjo vzel v roke resolucije prvega katoliškega shoda, zlasti gospodarsko-re-šitvene ter prosvetne. V nekaj letih so se že poznali sadovi. Oderuštvu na gospodarskem polju so napravile konec novo ustanovljene hranilnice in posojilnice, katoliška izobraževalna društva po vsej Sloveniji pa so visoko dvignila prosvetno raven nagega ljudstva. Ob začetku prve svetovne vojne že ni bilo skoraj več med nami analfabetov, to je ljudi, ki bi ne znali brali in pisati. — A o tem kaj več ob drugi priliki.
Vsi naslednji katoliški shodi so delo prvega nadaljevali in časom primerno izpopolnjevali. Vsem njih sklepom pa je bil za podlago Kristusov nauk, ki ga nezmotljivo tiči katoliška Cerkev. Prav zato je naš mali narod v kratki dobi ne samo dosegel, ampak tudi prekosil marsikatere sosede v izobrazbi in trdni organizaciji katoliškega ljudstva, ki jo je zrušila le brutalna sila komunistične revolucije.
Letos niso pozabili katoliški izseljenci v Argentini te znamenite obletnice prvega katoliškega shoda in so sumi napovedali svoj izseljenski katoliški shod v Buenos Airesu. Oni žive v novem okolju, v posebnih razmerah, drugačnih težkočah kot so jih imeli doma. Razkropljeni so po širni državi, a skušali so vendarle tvoriti male
skupne naselbine, ki se čutijo povezane po krvi in skupnih težavah. Povezani so med seboj tudi s pomočjo lepo razvitega in neverjetno spretno ter naravnost umetniško urejevanega časopisja, ki je pa za naše razmere precej drago. Velika večina izseljencev dela po tovarnah (70°/o), nekaj v rudnikih, 16% jih je zaposlenih v kmetijstvu, par odstotkov je trgovcev in obrtnikov. Po veliki večini veže pa vse katoliška vera in v tem pogledu imajo srečo, da je med izseljenci tudi precej slovenskih duhovnikov in obilen naraščaj, ki se vzgaja v lastnem semenišču s podporo vseh blago-dušnih Slovencev obeh Amerik. Vse tudi veže boj za vsakdanji kruh. Pogum pa jim vliva njih nadpastir, ljubljanski škof dr. Rožman, ki jih kot veliki misijonar redno obiskuje.
Malo drzna je bila misel katoliškega shoda ob takih razdaljah, a ker jih večina živi v omili jonskem glavnem mestu, so tvegali in — uspeli. Kaj so sklepali in kake smernice so začrtali svojemu delovanju, bomo po drobcih poročali v našem listu.
Š/Rl TE NAS UST !
Težke kazni
Komunistični tribunal v Plznu je obsodil učiteljico Vosykovo na 16 let zapora, ker se je drznila dati gojencem, ki so ji bili zaupani, nekaj lekcij iz verouka.
*
Revija Cechoslovvak, ki jo izdajajo češki emigranti, navaja, da je bil v Plznu obsojen na 20 let zapora nek Brabinsky, njegova žena pa na dve leti, ker sta proti njima pričale lastne hčere, ena stara 18 druga 20 let.
Kanonik Cardijn potuje
V	Rini je prispel znani ustanovitelj žoi sizma, kanonik Jožef Cardijn, ki je pred nedavnim obhajal 701etnieo rojstva. \ Rimu so ho zadržal le nekaj dni, nato pa bo odpotoval v Indijo, kjer bo gosi indijskega episkopata. Udeležil se bo tudi slovesnosti v čast sv. Frančišku Ksaveriju 3. decem-bra. Nato pa gre na otok Cejlon in končno še na Japonsko.
Tako je prav
Avstralski minister je izdal odlok, po katerem je prepovedano vsem dijakinjam višjih šol udeležiti se lepotnih tekem. Ta odlok je minister utemeljil s tem, da se zadnje čase, vedno bolj množe lepotne tekme, zaradi katerih trpi študij in moralno zdravje udeleženk.
Posarci so volili
in se izrekli za samostojnost
V	nedeljo so bile volitve v parlament v Posarski kotlini, ki je sporno jabolko med Nemčijo in Francijo, podobno kot je sedaj STO med Italijo in Jugoslavijo. Nedeljskim volitvam v Posarju so vsi pripisovali veliko važnost. Šlo je zato, ali se bodo volivci odločili za politično samostojnost, katero uživajo danes, ali pa za priključitev k Nemčiji. Na volitvah so sicer uradno nastopale le štiri stranke, izmed katerih so se samo komunisti izrekli za priključitev k Nemčiji, dočim so ostale tri bile za ohranitev sedanjega stanja. Onim strankam, ki so se odločno in odkrito izrekle za priključitev k Nemčiji, je bil nastop pri volitvah uradno prepovedan, vendar to ni preprečilo, da bi ne vršile podtalne propagande za sabotiranje volitev z namenom, da bi s tem Volivci pokazali, da niso za ohranitev samostojnosti. To propagando filonem-ških strank je uradno podprla tudi Zapadna Nemčija, katere vodilni politiki so javno povabili prebivalstvo Posarja, naj v nedeljo ne glasujejo, ali pa naj glasujejo belo. Zato
je bilo razumljivo, da so vsi nestrpno pričakovali, kaj porečejo volilne skrinjice. No, te so pokazale, da so veliko večino odnesle one stranke, ki so za ohranitev politične samostojnosti, kakor je danes. In sicer so bili volilni rezultati naslednji: Volivcev 621.948; volilo jih je 579.231 ali 93%; veljavnih glasov 437.328 ali 75.6%.; neveljavnih 141.903 ali 24.4%.
Krščanska ljudska stranka, kateri načeluje Hoffman, je dobila 239.383 glasov ali 54.9%; socialni demokrati 141.844 ali 32.4%; komunisti 41.346 ali 9.4%; demokrati 14.744 glasov ali 3.3%. Krščanska ljudska stranka je torej dobila absolutno večino in bo lahko sama sestavila vlado.
Kot so pokazali rezultati, se je relativno majhen del volivcev -izrekel za priključitev k Nemčiji, to je oni, ki so glasovali belo, in teh ni bilo niti 25%. Kako bodo vplivali izidi nedeljskih volitev v Posarju na razvoj političnih odnosov med Nemčijo in Francijo, se bo pokazalo v prihodnosti. Danes je pretežko ugibati.
GIOISIP ODIAIRISITIVIO
Agrarna reforma v Italiji
in Entejevo posestvo v Pevml
Ob priliki razmotrivanja o proračunu Kmetijskega ministrstva v senatu je dal minister Fanfani poročilo o izvajanju a-grarne reforme v Italiji.
Ko je bil sklenjen zakon o agrarni reformi, je bilo predvideno, da bo razdeljenih med male kmetovalce okoli 700.000 hektarjev. Sedaj je minister povedal, da bo te zemlje precej več.
Do sedaj je ministrski svet odobril razlastitev 378.000 hektarjev, med 28.000 kmetovalcev pa je že bilo razdeljenih 107.000 hektarjev. Nadaljnje površine bodo razdeljene v kratkem.
Po členu 10 zakona o agrarni reformi, ki predvideva oprostitev agrarne reforme za vzorna posestva, je bilo vloženih 711 prošenj za 376.000 hektarjev. Kot vzorna posestva pa so do sedaj priznali samo 90 posestev s površino 38.000 hektarjev.
Hi
Agrarna reforma, to je razkosanje latifun-dij in veleposestev ter nakazilo dotične zemlje malim posestnikom, spada v okvir krščanskega socialnega programa, ki hoče na ta način zagotoviti družinam lastni dom. Edino v takih domovih se lahko razvijejo zdrave družine, ki so temelj občine in države.
Za dosego istega cilja je demokrščanska vlada in stranka izdala tudi druge zakone in ukrepe: tako zakon v korist kmetijstva v hribovitih krajih, zakon o podpiranju male posesti s podporami in posojili za zaokroženje male posesti, za nakup strojev, popravo gospodarskih stavb itd.
*
In kaj v Pevmi? Zelo majhni posestniki so tu, ki bi nujno rabili še nekaj zemlje za izpopolnitev svojega posestva. Mnogo je delavskih družin, ki imajo sicer svoj dom, a brez zemlje. Dom z nekoliko zemlje pa je prijetnejši, zabavnejši in tudi go-
spodarsko bolj močan. V takih domovih se razvijajo bolj zdrave družine kot v zatohlih delavskih stanovanjih.
Potrebe po zemlji so v Pevmi velike in nujne!
In pred nosom je veleposestvo, ki ni last kakšnega zasebnega kapitalista, kateremu bi bilo potrebno šteti milijone za odškodnino, temveč last državne ustanove »Ente Rinascita Agraria delle Tre Venezie«.
Ce se na tem posestvu izvede agrarna reforma v korist delovnega ljudstva v Pevmi, ne bo potrebno plačevati nobene odškodnine in oni, ki bodo zemljo dobili, ne bodo zahtevali od države še hiše in gnojil in semena in še dnevne plače skozi leto in dan kot agrarni interesiranci v južni Italiji.
Naš list je sprožil zahtevo, da se v Pevmi izvede agrarna reforma. Te zahteve si do daues ni usvojila nobena politična organizacija. Komunistična »Federtevra« o a-grarni reformi v Pevmi ne govori, ker njen eilj ni dobrobit delovnega ljudstva, temveč komunistična propaganda, lov na kaline in lahkoverne ljudi. Goriški demokristjani o tem tudi molčijo, saj oni se ne bodo potegnili za koristi Slovencev, četudi je v njihovem programu izvedba agrarne reforme in okrepitev male kmečke posesti.
Seme o agrarni reformi pa je vsejano in bo vzklilo in prej ali slej bo Entejevo veleposestvo razdeljeno v korist Pevme in njenega prebivalstva. Saj to zahteva božja Previdnost.
PrezraCenje novih vin
je zelo važna in nujna zadeva. Mlado vino potrebuje kisika, ki je sestavni del zraku.
V	vinu je namreč mnogo snovi, ki v vino ne spadajo in jih mora vino izločiti. Te snovi se združijo pri prezračevanju s kisikom, postanejo netopljive in se vsedejo na dno med drožje. Vino se tako učisti.
Če bi pred prezračenjem vina isto filtrirali tudi skozi najboljši filter, bi vino kmalu potem postalo motno.
Potrebno je, da se vino čimprej reši vsega, kar v vino ne spada. Zato pa je potrebno čim prej vino v prvo pretočiti in istočasno prezračiti; teče naj skozi pipo v podstavljeno posodo. Prvega pretakanja torej ne smemo izvršiti s pumpo oziroma sesalko.
Predno pa pretakaš, kontroliraj vino, ali ima trpežno barvo. Če barvo spremeni, če postane rjavo in bolj motno, dodaj mu metabisulfita.
Jesenska opravila pri breskvah j
Znano je, da učinkuje modra galica proti kodravosti breskev in deloma tudi proti smoliki.
Znano je tudi, da moramo breskve dvakrat škropiti z raztopino modre galice: prvič v jeseni, drugič koncem zime.
Učinek škropljenja pa je najboljši, če škropimo v pravem času: Prvič moramo škropiti kmalu po odpadcu listov (sedaj je zadnji čas!), drugič pa, ko popje nabrekne.
Seveda mora biti škropivo pravilno pri-pravljeuo, ker drugače ne koristi in tisti, ki pravi, da škropljenje ne koristi, nima nikdar prav.
Pri prvem škropljenju z raztopino modre galice lahko primešamo škropivu tudi železne ali zelene galice (solfato di ferro) posebno v legah, kjer se je tekom tega leta pojavila bledica. Bledičasta drevesa je bolje poškropiti z zeleno galico kot pa isto raztrositi po zemlji.
Za napravo raztopine modre galice lahko rabiš modro galico v kristalih, lahko pa tudi prah »Caffaro«, samo da pri slednjem ne smeš dodati škropivu apna.
Zavedali se moramo, da s škropljenjem z modro galico bolezen preprečimo, ne pa zdravimo.
*
To je najvažnejše jesensko opravilo pri breskvah. Poleg tega drevesa prečisti in obreži — čim manj — potem pa okoplji in pognoji.
V decembru sadiš
mlada drevesca in podsajaš trte. Jesensko sajenje je priporočljivejše kot pomladansko iz dveh razlogov: sedaj imaš več časa kot spomladi, poleg tega se sadike na mestu že ustalijo in začnejo spomladi takoj poganjati. Zasajeno mlado sadno drevje ogrebi, zasajene mlade trte pa pokrij z zemljo.
Si vsadil zgodnji grah v zavetne lege? Tudi ta mesec lahko sadiš.
In Česnik ter čebula? Česnik je drag in še dražji bo. Začeli so ga kupovati A-merikanci in zato si ne domišljaj, da bo cenejši. Le v jeseni vsajen Česnik napravi debele glave in stroke.
Na vrtu sedaj nimaš kaj sejati, zato pa obvaruj pred pozebo, kar že tam raste.
„Bog je glavni delavec na polju,
od njega vse zavisi; ljudje so poklicani samo kot pomočniki.« Tako je bilo govorjeno na dan »Zahvalnice« v Rimu, kjer so bili prisotni mnogi ministri, poslanci in drugi odlični gostje. Prisotni so poslali sv. očetu udanostni pozdrav in prosili za očetovski blagoslov, ki je koncem zborovanja tudi prispel »s prošnjo, da bi božja Previdnost bila naklonjena trudapolnemu kmečkemu delu in kmečkim upom.«
Upravni odbor Trgov, zbornice
Z odlokom z dne 28. nov. je goriški prefekt imenoval nov upravni odbor Trgovske zbornice. Člani novega odbora so:	Ivan
Bigot, predstavnik trgovcev; Ivan Grassilli. predstavnik industrijaleev; Pir Locatclli, predstavnik poljedelcev; Evarist Lutman, predstavnik neposrednih pridelovalcev; Anton Copprivez, predstavnik delavcev in Atilij Scarelli, predstavnik obrtnikov.
Program „Lipove vejice“
oJttaiulic paiec Gco p o (d
Pred 10 leti — 1. 8. 1912 — se je vršil v Padovi izreden pogreb. Cestni promet je bil za dve uri ustavljen zaradi navala ljudi. Pogrebali so Bogdana Mandiča, s samostanskim imenom Leopold. Prejšnji dan so je od njega v kapucinski cerkvi kjer jo bilo izpostavljeno njegovo truplo poslovilo 25 tisoč oseb.
Kdo je bil ta pater Leopold? Lepo pravi njegov življenjepisee: pater Leopold ni bil govornik, ne pisatelj ali izveden predstojnik, ampak samo spovednik.
In temu njegovemu velikemu poslanstvu naj bodo posvečene te vrste.
Bogdan Mandič j.- bil rojen 12. 5. 1866 v Herccgnovem pri Kotom (Dalmacija) kot dvanajsti otrok Petra Mandič in Karline Carevič. S 16 letom je stopil v kapucinski samostan z namenom, da postane
misijonar. Bratomorne borbe — tudi verske in balkanska osvela, so mu bile dobro znane.
Videm, Bassano, Padova in Benetke so ga videle v noviciatu pri študiju in v novomašnem slavju.
Spomladi 1899 je bil poslan v Zadev kot predstojnik kapucinskega hospiea, toda že v jeseni je bil odpoklican.
L. 1905 je bil nekaj časa celo v Kopru.
L. 1906 je pa prišel v Padovo in ostal tam do smrti, če izvzamemo 4 dobra leta — ko je kot vojni begunec, ki ni hotel italijanskega državljanstva — iskal zatočišča v Rimu, Foggi - Noli in Neaplju. L. 1923 se je zgodilo nekaj zelo važnega: predstavniki so ga poslali na Reko za spovednika. Ob tej novici je pater Leopold tekel v cerkev in zmolil Te Deum; ker je znal dobro več slovanskih jezikov, je zopet upal, da bo mogel kaj storili za zedinjenje pravoslavnih. Večje sreče na tej zemlji si ni želel kot priti med svoje, ki jih ni nikdar pozabil. Svojemu prijatelju
Zahtevamo uzakonitev pravic Slovencev v Italiji.
Odklanjamo raznarodovanje slovenske manjšine v Italiji.
Zahtevamo neoviran in nemoten kulturni razvoj slovenskega naroda v Italiji.
Odklanjamo vsako in kakršno koli duhovno skrbstvo večine nad nami.
Dalje zahtevamo:
Vodovod po vseh krajih občine, tudi na Oslavje, v Šentmaver, Štandrež in Gradi-ščuto.
Enako razdelitev bremen in koristi na vse občane.
Boj zlorabljanju in izkoriščevanju prostega pasu (zona franča).
Zaposlitev vseh brezposelnih in prednost domačinom pri zaposlitvi.
Enakopravnost slovenščine na občini.
Deželno avtonomijo s posebnim statutom, kot jo že imajo Nemci na Tirolskem in Francozi v Dolini Aosta, in ki nam jo člen 116. ustave že zagotavlja.
Zaščito pravic Slovencev v Italiji, ki jo člen 6. ustave že predpisuje.
GORIŠKI SLOVENCI, NAŠ VOLILNI ZNAK JE LIPOVA VEJICA. ZATO BOMO VSI VOLILI LIPOVO VEJICO!
Volilni sklad
Pozivamo vse Slovence, da po svojih močeh prispevajo za volilni sklad za kritje stroškov v zvezi z nastopom lipove vejice na občinskih volitvah v Gorici. Pošiljke po pošti, naj bodo izrecno nakazane za volilni sklad.
Volilni odbor
Važna navodila volivcem lipove vejice!
Volivcem LIPOVE VEJICE sporočamo naslednja navodila, katerih naj se vsi držijo strogo disciplinirano in kompaktno, da bo uspeh volitev za našo slovensko listo popoln v vsakem oziru.
1. Vsakdo, ki ima znanca, prijatelja ali sorodnika volivca, ki ne bo mogel sam na volišče, bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi starosti, naj to javi TAKOJ v pisarno na Placuto štev. 18. ali pa v pisarno dr. Sfiligoja v ul. Garibaldi štev. 9, DA LAHKO PRAVOČASNO POSKRBIMO ZA PREVOZ DOTIČNEGA NA VOLIŠČE NA DAN VOLITEV 14. DECEMBRA.
2. Lastnike avtomobilov vljudno prosimo, da se stavijo prostovoljno na razpolago za prevažanje bolnih ali starih volivcev no volišče. Prijavijo naj se na gornja naslova do 13. decembra! DOLŽNOST VSAKEGA SLOVENCA JE, DA POMAGA K USPEHU, KI JE TUDI NARODNEGA ZNAČAJA!
3. Glasovati sme vsak volivec samo za eno listo. Zato mora vsak volivec lipove
vejice paziti, da prekriža samo štirioglati prostor, ki stoji na glasovnici zraven lipove vejice!
4. Vsak volivec ima pravico oddati le dva preferenčna glasova. Zbor naših kandidatov je sklenil, da se preferenčni glas da nositelju liste g. Bratužu. Zato naj vsak volivec prekriža tudi štirioglati prostorček pred imenom g. Bratuža na glasovnici!
Nobenega drugega znaka ne sme napraviti na glasovnici s svinčnikom ali z drugim sredstvom, da ne bo uničena!
5. Kdor ni prejel domov volilne izkaznice, NAJ JO TAKOJ POIŠČE NA VOLIL-NEM URADU GORIŠKEGA ŽUPANSTVA, ker sicer ne bo smel voliti!
Kdor je volilno izkaznico slučajno izgubil ali težko pokvaril, da je neuporabna, ima pravico zahtevati, da mu izdajo novo, na volilnem uradu goriškega županstva!
VOLILNI ODBOR
Kreftovi Celjski grofje v Avditoriju
Znano kulturno-boljševiško delo Bratka Krefta, »Celjski grofje«, ki jih je pred časom igralo Slovensko gledališče iz Trsta na stadionu, so pretekli teden ponovili v sami palači ZVU. Kakor smo vsake -slovenske prireditve tam res veseli, nismo bili Kreftove. Zato so lahko tisti, ki vodijo to gledališče, videli toliko praznih prostorov v dvorani. V delu je preveč kulturno bojne tendence in premalo umetnosti in slovenskega duha.
Ob igranju nam je ponovno prišlo na misel, s kakim prezirom in sovraštvom je pisal Primorski o zadnji predstavi Slovenskega odra. Čakamo, zdaj bo o svoji pisal bolj resnično — saj že kar pada iz nebesnih višin na zemljo. Zadnjič že tudi oni, kljub milijonom, ki jim jih morajo plačevati ubogi jugoslovanski narodi, niso imeli niti zastora. Pa tudi o igranju bi se dalo marsikaj reči. Kot Slovenci in katoličani pa seveda odklanjamo tako delo zaradi vsebine in režiserskega smešenja duhovnika.
Prispevajte za „Katoliški dom« !
Od morja do Triglava
je naslov izredno zanimivi narodopisni knjigi pisatelja prof. dr. Metoda Turnška.
V	vseh delih bo prikazala slovensko dušo ob obrobnih predelih v duhovni in tvarni tvornosti, kakor to nazorno izpričujejo značilni ljudski običaji.
Prva knjiga, ki zajema slovenske kraje od Istre preko Tržaškega in Goriškega do Benečije, je pravkar dotiskana. V veliki osmerki s 112 stranmi besedila jo krasi 24 strani bogatih starinskih ilustracij ter 4 umetniške priloge primorskih slikarjev A. Sirka, A. Černigoja, L. Spacala in B. Groma.
Slehernemu Slovencu bo ta knjiga, za katero je pisatelj zbiral gradivo več let, nudila svojevrsten užitek. Prvi izvodi se že dobe po knjigarnah v Trstu in Gorici.
Za pravice manjšin
Podkomisija ZN za preprečenje diskriminacije in zaščito manjšin je sprejela resolucijo, ki zahteva študij diskriminacije na področju vzgoje, zaposlitve, političnih pravic, stalnega bivališča in gibanja, naseljevanja in potovanja ter uživanja rodbinskih pravic. Podkomisija je del komisije ZN za človečanske pravice.
je zaupal: »Prosi tudi ti Boga, da bi mogel nesti svoje kosti med Dalmatince; moje srce je vedno preko morja, tukaj sem kot v kletki.«
Pater Leopold je odšel na Reko, ki so jo Italijani zasedli, toda Padovanci ga niso mogli pozabiti. Toliko so prosili in toliko storili, da se je pater Leopold moral že v jeseni istega leta vrniti v Padovo, kjer je skoro 39 let opravljal najplemenitejše delo — spravljal je ljudi z Bogom.
Sobica v kateri je p. Leopold opravljal to vzvišeno delo, je pri bombardiranju Padove in samostana ostala nepoškodovana.
Obiskovalci te sobice napolnijo s svojimi prošnjami in zahvalami do 6 velikih knjig na leto. Tu je p. Leopold po 10, 12 in celo 15 ur na dan spovedoval. Pravi konkurent arškega kurata, boste rekli. In vendar je p. Leopold vse to opravljal s tako ljubeznijo. da je ljudje no morejo pozabiti.
»Bog mi daj zdravja, da mu bom mogel služiti v spovednici, ker jaz moram storiti za duše vse, kar je v mojih močeh,«
je ponavljal p. Leopold. Ko so ga vpraševali, kako more toliko ur spovedovati, je smehljaje odgovoril: »Vidite, to je moje življenje.«
Skromna zunanjost p. Leopolda — bil je visok samo 150 cm in vidno bolan, je bila obdarjena z izredno živimi očmi. Ko so se te srečale s spokornikovimi očmi, je vedno padla zadnja barikada pri oklevajočih »Ali ne verujete, da jaz v tem trenutku predstavljam Kristusa?
Verujte in naložite vse na moje rame. Mi vsi pa hvalimo Boga in prosimo ga odpuščanja, ker nam je dovolil, da pride naša revščina v dotiko z zakladi božjih milosti. Če bi storil vse, kar zmorem, še bi bil nepotreben hlapec.«
Cerkveno sodišče v Padovi je za informativen proces potrebovalo 140 sej.
Življenjepis našteva preko 80 »izrednih« ozdravljenj. P. Leopold je včasih podiral eeln trditve slavnih zdravnikov, ponavljajoč, da se bo vse lepo izteklo, če bodo prosilci imeli vero, neomajno vero. Že 1.
1932 je p. L«fe>add napovedal, da bo Italijo zajelo morj^Mfch in krvi, 1. 1940 pa, da bo njegov sanrosrlm porušen, toda ne sobica, v kateri je spovedoval.
Na njegovo priprošnjo torej so se godile izredne reči. Vse jo ostalo skoro neopaženo, slavljen je bil Bog, duše pa obdarjene.
»Samo z dobroto si pridobimo bližnjega,« je zatrjeval. »Po njej smo podobni Kristusu, ki bi lahko dosegel svojo zmago z močjo, pa je raje izbral pot ljubezni. Bog me je izbral, da držim ravnotežje na tehtnici božje pravičnosti.«
Vsak reden duhovnik ima oblast odpuščati grehe, toda včasih pošlje Bog izred« nega spovednika, da se neizčrpno božje usmiljenje pojavi v mogočnejši luči. Tak je bil pater Leopold — novi Vianey iti pravi mučenec spovednice. To ljubezen je izžareval posebno takrat, ko so sc v njegove mreže ujele »velike ribe«.
Saj je v takih primerih poljubljal sv«-jim spokornikom roke in se z njimi jokal od veselja, ko so dosegli božje usmiljenje.
Z GORIŠKEGA
Začetek pastirske vizitacije
Goriški nadškof msgr. Ambrosi je napovedal svojo prvo pastirsko vizitacijo v go-riški nadškofiji. Slovesen začetek bo na praznik Brezmadežne popoldne ob 17. uri v stolnici.
Sv. Andrej v Gorici
Kakor že večkrat, tako tudi letos vreme precej ovira semenj sv. Andreja. Na ta semenj so vsi Goričani in okoličani precej navezani. Pred vojno je bil ta semenj precej obiskovan. Vse podeželje je drlo v mesto in predvsem nakupovalo vse mogoče reci, ki so jih ponujale številne stojnice pred cerkvijo sv. Ignacija na Travniku in tam okrog. Tudi letos je dirindaja kar dosti, vendar, ko smo opazovali ljudi, smo ugotovili, da se je ves dotok ljudstva gnetel le okrog komedij in vseh mogočih srečolo-vov, medtem ko so stojnice zaman ponujale svojo nagrmadeno pisano šaro. Goričani ne kupujejo takih reči, ko pa jih imajo po trgovinah obilo, podeželja pa letos ni. Vsled omejenega prostora na Travniku so letos stojnice postavili kar vzdolž goriškega Korza pri zelenjadnem trgu. Zanimivo je, da je večina teh potujočih trgovcev iz južne Italije, nekaj je celo Japoncev, naših ljudi malo ali nič. Tudi na razstavi vina niso zastopana ne naša Brda ne Pevma in Števerjan. Vsa vina so le iz Italije. Višek semnja je bil v nedeljo in ponedeljek. Nekateri sedaj že spravljajo svojo ropotijo, drugi pa jim bodo kmalu sledili. Goriška gospodarska kriza se pozna tudi na semnju sv. Andreja.
Dijaški krožek priredi v nedeljo 7. dec. in na praznik S. dec. v Marijinem domu na Placuti
AKADEMIJO V ČAST BREZMADEŽNI
Oba dneva začetek ob 4. uri
Vstop samo z vabili, ki jih lahko dvignete v trgovini pri Košiču v Raštelu.
Pokojnine bodo plačevali po novem sistemu
V najkrajšem času bodo uveljavili zakon, ki določa nov način izplačevanja pokojnin s pomočjo posebnih poštnih nakazil tekočega računa. Vsak zainteresiranee bo dobil po pošti na dom poštno nakaznico, s katero bo dvignil pokojnino na poštnem uradu. Važno je zato, da vsi upokojenci, državni invalidi, socialno zavarovani, vsi, ki prejemajo vojno pokojnino, v najkrajšem času javijo na Provincialni zakladni urad (Ufficio provinciale del Tesoro) svoj natančen naslov in tudi poštni urad, kjer bi radi dvigali pokojnino. Za vsa potrebna pojasnila naj se vsak obrne na Federacijo državnih upokojencev, v ulici Roma 6. Le vojni pohabljenci in civilni ponesrečenci dobe potrebna pojasnila v ulici Dante 10. Svojci padlih v vojni pa v ulici Mo-relli 37.
Predavanje v akademskem klubu
V nedeljo dne 7. t. m. ob 10.30 bo v društvenih prostorih na Placuti prof. S. Bratina predaval o temi:	»Neprenchna borba goriških Slovencev za narodno enakopravnost od leta 1848 do danes.«
Knjižnica SKPD v Gorici
bo od nedelje 7. dec. naj)rej zopet poslovala. Odprta bo za člane in nečlane vsako nedeljo od 10 do 11.30. Knjižnica posluje v novih prostorih in je obogatila svoje število knjig. Pripore ča se pa še vedno velikodušnim narodn^ da bi ji darovali še kaj knjig. Kolb	.. ... šijo knjige
nikomur v korist, .	llieno	slu-
...	.	jsv,	zla
ztle svojemu nam-..	:
Slovensko sirotišče je le molzna krava
Preteklo soboto 30. novembra so imeli zopet sejo goriškega pokrajinskega sveta, na kateri so obravnavali razna tekoča vprašanja. Med drugim je šlo tudi za podelitev podpore raznim dobrodelnim zavodom. Pokrajinski svet je odobril n. pr. podporo ustanovi »Nobili douzelle goriziane«, Legi nazionale v Krminu in drugim. Na predlog svetnika Cicute pa so odrekli podporo Si-rotišču sv. Družine, sirotišču Contavalle in »Villa serena«, češ da provinca ima svoje zavode, katere mora podpirati. Ko je svetnik Bratuš vztrajal na zahtevi, da se podeli podpora slov. sirotišču sv. Družine, je pri glasovanju pokrajinski svet z večino
glasov odobril predlog dr. Cicute. Nakar je svetnik Bratuš v znak protesta zapustil sejo.
Mi ravnanje g. Bratuža popolnoma odobravamo. Če je zavod sv. Družine bil tako dober, da je leta 1947 sprejel pod svojo streho vrsto begunskih družin, ki so po večini še vedno tam in brez vsake odškodnine, je dolžnost pristojnih oblasti, da zavodu tudi pomagajo. Tukaj ne gre za miloščino, temveč gre za pravico. Bodisi občina bodisi pokrajina je dolžna, da pomaga sirotišču sv. Družine v ulici Don Bosco zato, ker ima ta zavod pod svojo streho številne begunske družine, ki so mu v veliko breme in škodo. Če bi tako ravnal kak italijanski zavod, bi ga že zdavnaj stavil za zgled požrtvovalnosti in domovinske ljubezni. Ker gre pa tu za slovenski zavod, gospodje pokrajinski svetniki ne čutijo niti toliko vesti, da bi dali majhno odškodnino za škodo, ki jo zavod ima zaradi beguncev. Zato zaslužijo g. dr. Cicuta in vsi, ki so za njegov predlog glasovali, naše javno obžalovanje, g. Rudi Bratuš pa vso našo pohvalo, ker kaže, da ga pri delu vodita res čut za pravičnost in skrb za javni blagor, česar ne moremo reči o svetnikih večin.
Števerjan
Preteklo nedeljo smo Števerjanci doživeli prav lep nedeljski popoldan. Gostoval je namreč pri nas pevski zbor SKPD iz Gorice, ki je priredil prav lep pevski koncert. Udeležba je bila precejšnja, kljub slabemu vremenu, in mi mlajši lahko rečemo, da tako lepega petja v Števerjanu res nismo še slišali. Zelo so nam ugajale bodisi narodne, kakor umetne pesmi, ter točnost pri izvajanju istih. Kar pa nas je skoro bi rekli očaralo, so bili solospevi baritonista g. Gorjana, kakršnih Števerjanci nismo vajeni. Prav res do dna srca nas je ganil
Na Tržaškem se vračajo predvojni časi, ko so posebni kurirji na motorjih vsaj tedensko divjali po slovenskih vaseh in prinašali fašističnim tajnikom nujna naročila iz centrale. Na to smo se spomnili, ko smo izvedeli sledeče:
V	sredo 26. novembra je conski predsednik dr. Palutan poslal v Nabrežino posebnega kurirja s pismom, katerega prejem je morala nabrežinska občina takoj potrditi.
V	silno nujnem pismu zahteva conski predsednik, da nabrežinska občina takoj odstrani dvojezični napis na državni cesti številka 14. Napis se glasi Sesljan - Sistiana. Conski predsednik se izgovarja, da je ta napis protizakonit in zato mora izginiti. »Giornale di Trieste« je v zvezi s tern napisal, da je dvojezični napis na državni cesti provokacija in napad proti italijan-stvu. Trsta. Dalje pravi, da je to samovoljno in nepostavno dejanje, da je politična spekulacija in premišljena želja žalili narodno čustvo Tržačanov, da je sad šovinistične patob> :ie in balkanski domislek!
Kaj naj rečemo ob tem novem šovinističnem incident- 'iški tržaški Slovenci? Rečemo to, kar je odločil nabrežinski občinski svet! Nabrežinska občina je Pa-lutanovo pismo zavrnila, česar g. prezident gotovo ni pričakoval. Dvojezični napis na državni cesti ostane, ker je tako sklenil zakoniti občinski svet. In kaj se bo sedaj zgodilo? Največ to, da bo šel novi kurir kara daleč mimo Nabrežine po nova navodila, kako bi vendar ukrotili te »balkanske provokatorje«!
Ne sebi, ampak našim sodržavljanom zapišemo, da ima kraška vas Sesljan že tisoč let to svoje krajevno ime. Kakor so svojo vas krstili naši pradedje, tako jo imenujemo mi. Sesljan, gospodje, ni od včeraj kakor San Marco pri Štivanu! Kdo pa je vprašal zakonito nabrežinsko občino za ustanovitev te ribiške vasi ? Ali ne bi zmo-
mogočni bariton, ki se je znal vživeti, bodisi v preprosti narodni pesmi, kakor tudi v odlomkih klasičnih del.
Res lahko rečemo, da smo prav zadovoljni odhajali od tega koncerta. Prisrčno se torej zahvaljujemo SKPD, prof. M. Fileju, ter vsem pevcem, ter želimo kmalu na svidenje.
Predvolilna kampanja
V	soboto 29. nov. je goriško županstvo nalepilo na razglasne deske seznam posameznih kandidatov deveterih kandidatnih list skupaj z odgovarjajočimi volilnimi znaki. Seznam kandidatov je objavljen v istem vrstnem redu, kot so bile liste predložene županstvu. Prvi so MSI; 2. DFS; 3. ezuli;
4.	SDZ, nosilec liste je Rudi Bratuž; 5. kominformisti; 6. monarhisti;	7. goriška
demokratična zveza; 8. krščanska demokracija; 9. socialni demokrati.
Volilna potrdila so že začeli dostavljati na dom. Vsak naj pregleda, če so njegovi podatki pravilni.
Sporazumno z vsemi predstavniki kandidatnih list je goriško županstvo izdalo na vse stranke posebno okrožnico, v kateri določa prostore za lepljenje lepakov. Strankam je prepovedano mazati z napisi ali lepaki zasebne hiše, zlasti tiste, ki imajo zidove z ometom. MSI so pa že takoj drugi dan prekršili ta sporazum, ko so svoje lepake postavili izven določenega prostora in omazali vse zidove po mestu.
Za 3. december ob 16. uri je goriški župan sklical k seji, na kateri se bodo določili serutinatorji, ves volilni odbor. Seje se lahko udeleži tudi občinstvo.
Sprejem v mladeniško kongregacijo
Na praznik Brezmadežne, 8. decembra, ob 3h popoldne bo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku slovesen sprejem med kandidate Mladeniške Marijine kongregacije.
Goriški verniki! Udeležite se v obilnem številu te izredne slovesnosti, da ob tej priliki poživite svojo ljubezen do Brezmadežne.
gla ob priliki nabrežinska občina tudi ze »San Marco« poslati v Trst posebnega kurirja in tako dopovedati conskemu predsedstvu, da je stvar zelo težka ? Minili so časi, ko so taki načini zastraševanja naših vasi sejali grozo po deželi in za vse case pristudili fašizem.
Ob tem incidentu se nam vriva to praktično vprašanje: ali obstoji zakon, da se fašistična imena naših slovenskih krajev na Tržaškem spremenijo v svojo staro slovensko obliko? Zavezniška vlada je izdala ukaz, da se lahko rodbinska poitalijančena imena vrnejo v prvotno obliko. Ali se morejo v prvotno pristno obliko tudi imena naših vasi? Za spremembo priimka v pravo slovensko obliko se v imenu družine odloči gospodar. Odvisno je od njegove narodne zavesti. Kdo pa naj odloči za spremembo krajevnega imena? Odločili bodo vaščani, odločili bodo občinski svetovalci. Popolnoma smo prepričani, da bi 99 odstotkov vseh mož v tržaških vaseh takoj odobrili uradno spremembo italijanskih imen naših vasi! Brez ozira na strankarsko pripadnost bi tržaški Slovenci pozdravili takojšnjo uradno odstranitev italijanskih krajevnih imen na občinskih žigih, na obcestnih napisih. Treba je samo, da zavezniška vlada v svoji uvidevnosti da možnost za takšno preimenovanje.
Naše vasi so imele do fašizma samo svoja slovenska imena. Poglejte vsa« vojaški zemljevid na širnem svetu in nikjer nc boste našli izpred fašistične dobe na primer Monrupino ali Močo, ampak vedno le Re-pentabor in Boršt! Pravičnost zahteva, da sc uradna slovenska imena našim krajem takoj povrnejo! Predlagamo, da bi se vsi slovenski časopisi za to važno zadevo resno zavzeli. Poklicni časnikarji, politiki in občinski svetovalci pa naj storijo svojo narodno dolžnost in naj se praktično dobro lotijo problema.
VABILO
na
Pevski
ki ga priredi S.K.P.D. iz Gorice v Nabrežini dne 7. decembra ob 16. uri v K i n o - d v o r a n i
Dirigent M. Filej
Solist bariton	Pianistka
V. Gorjan	L.	Bratuževa
Vstopnice pri blagajni dvorane. Sedeži lir 150.— Stojišče lir 100.—
Celodnevno češčenje
se vrši v ponedeljek 8. decembra v Dolini. Začetek zjutraj ob sedmih, slovesni sklepi z zahvalno pesmijo zvečer ob petih. Pridite — molimo!
Ti, ki preživljaš s trudapolnim delom in v znoju svojega obraza, zakopan v trdi, a nadvse ljubljeni slovenski grudi, sebe, svojo družino in svoj rod!
Ti, ki že trinajst stoletij čuvaš ta skrajni mejni košček slovenske zemlje, ki je naš biserni zaklad, podedovan iz roda v rod!
Ne dopusti, da bi te tujci pridobili z o-mamnimi in slepivimi obljubami. Obljube imajo na jeziku in na papirju samo v času volilnega snubljenja, v srcu pa imajo sovraštvo do vsega, kar je slovenskega. Če boš nasedel njihovim vabam in jih boš volil, boš sam sebe izruval iz naše in iz svoje zemlje.
Ne ustraši se njihovih namigovanj, njihovega pritiska in nasilja, njihovih gro-ženj.
»Democrazia Cristiana« ni slovenska lista, za nas Slovence ni ne demokratična ne krščanska. Italijanski kominformisti so najprej Italijani, potem šele komunisti; so dvakrat naši in tvoji sovražniki, saj te hočejo uničiti kot Slovenca, kot kmeta in kot kristjana; po komunističnem nauku, ki je potrjen v praksi, kmet ne sme imeli svoje lastne zemlje.
Zato glej, da boš glasoval za narodno listo in ta je »Lipova vejica«.
Vedi in dobro pomni, da tujci štejejo glasove in po številkah nas sodijo. Bolj številni bomo, manj se nas bodo upali pritiskati in raznarodovati.
Če ti je še ljuba slovenska zemlja, če ti je še ljub naš prelepi slovenski jezik, če hočeš, da še ostanejo tvoji potomci in tvoj rod v tvoji starodavni kmečki hiši, glasuj ti in tvoja družina za »Lipovo vejico«.
Ne daj se preslepiti in ostrašiti od tiste slovenske stranke, ki je komunistična, pa se. skriva pod razne krinke in menja imena kot ji bolje kaže: včeraj je bila komunistična partija in osvobodilna fronta, danes je demokratična fronta, jutri bo ljudska fronta in podobno. Lasti si ta stranka narodni monopol, toda le na papirju in na jeziku je narodna, kajti narodno blaginjo je prodajala za nfratelunčno vzajemnost«; narodno blaginjo prodaja in baranta z njo za dosego svojih partijskih, komunističnih, mednarodnih, protinarodnih in brezbožniš-kih ciljev, ne glede na znoj in trpljenje kmečkega in delovnega človeka. Ona te snubi in vabi k sebi, samo da bi ona obstala, da bi njeni cilji zmagali, ne glede na to, ali boš še obstajal ti kot kmet in Slo-
Tiskarski škrat
V	štev. 47 z dne 20. nov. se nam je vrinila neljuba pomota. Poročilo o smrti goriškega odvetnika dr. J. Grudna smo zaključili: »Zavedni katoliški Slovenci njegovega političnega dela ne moremo odobravati.« Tiskarski škrat pa je vrinil besedo »njegovega poklicnega dela.« Pazljivi bralec je gotovo uvidel, da je pomota; vendar popravljamo, ker želimo, kar od nas zavisi, dati vsakemu svoje.
r a o	do mo o i ni
Mr. Anton Grdina, ki je v začetku oktobra obiskal tudi Koroško, Goriško, Benečijo in Tržaško, se je srečno vrnil v Cleveland. Dne 16. novembra je v veliki dvorani Narodnega doma že imel predavanje o svojem potovanju po slovenski zemlji z bogato slikovno (barvno) predstavo. Udeležba je bila izredno velika in so vsi pogumnemu popotniku predavatelju bili zelo hvaležni. Mr. Anton Grdina ho predaval po vseh važnejših slovenskih ameriških naselbinah, Tako bo vsa slovenska ameriška javnost tudi iz predavateljevih ust zvedela, kaj nas Slovence v domovini boli in teži in kakšne so naše potrebe in želje. Mr. Anton Grdina je sporočil v Evropo svojo prisrčno zahvalo vsem, ki so ga na potovanju spremljali. »Vsem dolgujem dopisovanje,« pravi v svojem pismu. »Vsem, vsakemu posebej bi rad pisal, pa ne morem. Vendar vsem iskrene pozdrave!«
venec. Ta komunistična — ali danes titovska — stranka je bila proti Jugoslaviji in bo spet proti Jugoslaviji, ko bo Jugoslavija rešena komunističnega jarma in strahovlade.
Slovenski kmet, ako nočeš, da bi nam o-sta/i samo grobovi, ki bi bili nema priča, da si nekoč v teh lepih, kmečkih domovih živel ti, ki si se sam uničil, premisli dobro, komu boš dal svoj glas.
Neslovenskim italijanskim listam ne!
Komunistični slovenski demokratski fronti ne!
ODDAJ SVOJ GLAS ZA PRAVO SLOVENSKO NARODNO LISTO, GLASUJ ZA »LIPOVO VEJICO«!
Tako si gotov, da se bo ohranil tvoj rod in slovenski jezik na tvojem domačem dvoru!
Kandidat narodne liste »Lipove vejice«
M I S A L
Desetletja so slovenski verniki, izobraženci in preprosti, spraševali, kdaj bomo tudi Slovenci dobili svoj inisnl (mašno knjigo) v slovenskem prevodu. Kljub težkim časom je dozorel slovenski misal. Leta 1944 je izšel celotni prevod v Ljubljani. Naravnost planili so po njem in ga knjigovezu tako-rekoč pod rokami pobrali. Tistega misala tli več dobiti nikjer.
Letos pa je izšel Mali misal, to je misal za vse nedelje in praznike ter z njim zelo bogat molitvenik in še pesmarice. Na Koroškem ga je že v prvih tednih po izdaji bilo prodanega do 3000 izvodov. Vsi so z njim zadovoljni, saj je to na j temeljitejši slovenski molitvenik, ki ne bo zastaral. Vsaka slovenska družina, sleherna Slovenka in Slovenec bi moral imeti to nepogrešljivo mašno knjigo, ki je ob tako lepem papirju ter okusni vezavi — naravnost pod ceno. Na finem papirju stanc le 850 lir, na boljšem pa 1000 lir. Mali misal dobite pri dušnih pastirjih in po knjigarnah.
Trinajstletni deček pribežal iz Poljske
Trinajstletni otrok Myczyslav Tomkie-vizc je prehodil peš vso Poljsko in prišel v Nemčijo. Sedaj je, kot poroča ARI, v angleškem sektorju Berlina, kjer čaka, da bi mogel priti k svojemu očetu, ki dela v Blaekburnu na Angleškem. Mycyszlav je prebil prva leta življenja v nekem taborišču v Sibiriji, kamor je bil poslan z materjo zato, ker je njegov oče med vojsko zbežal v Anglijo, kjer je vstopil v svobodne čete poljske vojske.
ZA VOLILNI SKLAD
N. N. iz Pevme 1(100.— lir.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
POZOR!	POZORI
Vaši sorodniki, prijatelji in znanci potrebujejo še vedno Vaše pomoči.
TVRDKA C I T R U S
IMPORT - EXPORT
Lastnik Aleksander Goljevšček
P?	£TRST,	UL. TORREBIANCA 27 - TEL. 2-44-67
poiilia še vedno v Jugoslavijo In ostale evropske države vse življenjske potrebščine in ostalo blaijo, vse OCARINJENO, torej brez vsakih |&■;	stroškov za prejemnika.
PRIČAKUJEMO VAŠA CENJENA NAROČILA! - ZAHTEVAJTE INFORMACIJE!
S TRŽAŠKEGA
BAZOVSKA MLADINA
vabi na
MIKLAVŽEVANJE
v petek zvečer ob 21. uri v nedeljo popoldne ob 16. uri
Na sporedu je lepa mladinska igra „Ali je kaj trden ta vaš most“
Kurirji na motorjih
Slovenski kmet, steber naš !